List 37.
Pismice tičicam v gojzdih, vertih in na polji!
Nikar mi ne zamerite, da na Vas prijazni dopis v „Novicah" še le danes odgovorim, pa sprejmite ob enem tudi lepo zahvalo, da ste nas jele z milimi svojimi pesmicami spet razveseljevati, čeravno smo zaslužili, da bi nam bile že davnej slovo dale, ker res je, res, kar tožite, da ne le mladi smerkolini vas ob prepovedanem času zalezujejo, te-muč tudi starcev ni sram vam po življenji streči. In čeravno se je prosilo za vas, naj bi slavno deželno poglavarstvo prepovedalo, spomladi in kadar valite, vas loviti, je ta prepoved le malo pomagala, ker nekteri ljudje so že taki, da se ne morejo zderževati, da bi ne ropali gnjezd, in drugi, da bi ne kupovali mladih ptičev iz prevelike ljubezni do njih. Vidi se tedaj, da nekterih razvad tudi postava ne more zatreti. Kaj tedaj storiti? En pomoček vam, drage prijatlice moje, vem, in po mojih mislih je to edini pomoček, namreč, da greste pod okenca vsih učiteljev, duhovnih in šolskih, in jih milo prosite: naj se usmilijo vas, in prav iskreno, pri vsaki priložnosti in neprenehoma podučujejo mladost, da je nam samim, našim vertom in našemu polju v škodo, ako se nezmerno zatirujete ve dobrotnice človeške, ktere, prepevaje slavo Gospodu nebes in zemlje, razveselujete tudi naše serca. Po mojih mislih zamore le poduk mladosti naj več koristiti; storite tedaj, kar sem  vam svetoval, in prav bo.
Zdravstvujte!                      Vaš stari prijatel iz Šiške.