VSE ZA ZGODOVINO 17 Janez Cvirn Alkohol v parlamentu cvirn Janez, dr., redni profesor, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, janez.cvirn@guest.arnes.si 328(436):178.1”18” 178.1:328(436)”18” ALKOhOL V DuNAJSKEM DRžAVNEM ZBORu V vsakoletni proračunski razpravi v državnem zboru je bil alkohol ena izmed osrednjih tem, okoli katere so se vne- male strasti. Razprave o višini davka na pivo, vino in žganje so bile običajno »vroče«, saj je bilo navzkrižne interese dr- žave, proizvajalcev in številnih potrošnikov izjemno težko uskladiti. Toda alkohol je bil v državnem zboru prisoten tudi na mnoge druge načine. Avstrijski parlament je – poleg vse- ga drugega – premogel odlično restavracijo, ki je izvoljenim predstavnikom ljudstva po zmernih cenah nudila nadpov- prečne usluge, cela vrsta odličnih kavarn in gostiln pa se je nahajala tudi v okolici parlamenta. Če lahko verjamemo mariborskemu poslancu Gustavu Kokoschineggu, je bila parlamentarna restavracija ves čas polna, medtem ko je veli- ka plenarna dvorana običajno samevala. Ugledni zastopniki ljudstva so se najraje kratkočasili z igranjem kart, zraven pa so si pridno močili grlo. Na večernih sejah državnega zbora so se pod vplivom maliganov nadvse samozavestno lotevali tem, o katerih sicer niso imeli prav nobenega pojma. Pijancev pa ne srečamo samo med vsenemškimi poslan- ci, temveč so tudi rdeča lica najuspešnejšega cislajtanskega ministrskega predsednika grofa Taaffeja več kot zgovorno pričala, da je mož ljubitelj žlahtne kapljice. Vsenemških po- slancev politični nasprotniki tudi niso brez razloga ozna- čevali za »alkoholizirane pratevtone«. Kar nekaj ljubiteljev alkoholne omame je bilo tudi med slovenskimi poslanci, ki so več časa kot v parlamentu presedeli v okoliških gostinskih lokalih. V nastopih mnogih poslancev je bilo velikokrat zaznati nekaj tiste politične samozavesti, ki jo – kot pravi Jaroslav Hašek – vzbuja alkohol. Poslanski govori so bili vse preveč- krat podobni tistemu, kar je Ivan Robida označil za »pijan- ski govor«. Seveda si brez alkohola ne moremo zamisliti niti obstrukcijskih ekscesov, ki so od konca 19. stoletja pogosto pretresali državni zbor. Nič čudnega, če je parlament na vi- šku obstrukcije nemških strank zoper Badenijeve jezikovne naredbe novembra 1897 dopisnika Slovenskega naroda spo- minjal na zakotno kmečko beznico. Ključne besede: Habsburška monarhija, Cislajtanija, državni zbor, poslanci, obstrukcija, alkohol, vsakdanje ži- vljenje Cvirn Janez, PhD, Full Professor, Department of History, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, janez.cvirn@guest. arnes.si 328(436):178.1”18” 178.1:328(436)”18” ALcOhOL IN ThE VIENNESE PARLIAMENT During every year's budget debate in the National As- sembly, alcohol was one of the main topics to stir passions. The discussions regarding the high level of taxes on beer, wine and spirits was usually heated, since it was always difficult to bring into line the interests of the state, the producers and the numerous consumers. But alcohol was present in the national assembly in a number of other ways as well. The Austrian Parliament – among many other things – housed an excel- lent restaurant that offered the MPs above-average service at moderate prices. A number of excellent coffee shops and pub- lic houses were also located in the immediate vicinity of the parliament. If we are to believe the MP from Maribor, Gustav Kokoschinegg, the parliamentary restaurant was always busy, while the big plenary room usually remained empty. The honoured representatives of the nation’s favourite past time was playing cards and drinking. By the time of the evening sessions, the MPs were already a bit tipsy and were thus not afraid to tackle topics about which they did not have a clue. Drunkards, however, came not only from the ranks of German MPs; it was also the rosy red cheeks of the most successful Cisleithanian Prime Minister, Count Taaffe, that testified convincingly that the man was a true lover of good wine. It was not for no reason that German MPs were desig- nated the “intoxicated pre-Teutons” by their political oppo- nents. Quite a few lovers of alcoholic stupefaction also came from the ranks of Slovene MPs, who apparently spent more time in local public houses than in the parliament. MPs appearance in the debates often showed signs of some of that political self-confidence that – as Jaroslav Hasek puts it – gets aroused by alcohol. The MPs' speeches too often resembled what Ivan Robida referred to as “drunk talk”. Alcohol, of course, was also an inevitable part of the obstruction excesses that were common in the national as- sembly from the end of the 19th century. It is thus no wonder that during the climax of the obstruction against the Badeni language ordinances in November of 1897 the parliament reminded the correspondent of Slovenski narod of the most godforsaken tavern. Key words: Hapbsburg monarchy, Cisleithania, national assembly, MPs, obstruction, alcohol, everyday life 18 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 »Alkohol spodbuja politično samozavest, ustvarja tisto prijetno razpoloženje v duši, ki posta- ne dostopnejša za besede govornika, alkohol je ne- kakšna priprava za disciplino vseh političnih strank. Za vrček piva vam bodo dali ljudje dušo ...«1 Kar je zapisal v letih pred prvo svetovno vojno Jaroslav Hašek in pri tem opisoval razmere v Pragi in na Češkem, je še v večji meri veljalo za slovenski prostor. Od revolucije 1848, ki je omo- gočila normalno politično življenje, je bila vloga alkohola, ali bolje rečeno alkoholikov, v vseh sfe- rah družbenega življenja izjemna. Še posebej velik pomen pa je imel alkohol v narodni politki, ki je tudi danes njegovo tradicionalno zavetje. Predvolilne aktivnosti pred volitvami leta 1848 (v frankfurtski parlament, deželne zbore in dunajski državni zbor) so se praviloma odvijale v gostilnah in ob polnih kozarcih rujnega. Kot je leta 1869 ugotavljala Zgodnja Danica so leta 1848 pri nas ljudje »naj raji za poslance, župane, sveto- valce in odbornike le tiste volili, kteri so nar bolj zgrajali po kerčmah, duhovne in gosposke zaniče- vali, preklinjevali /.../ 'vse doli, vse doli' obetali in kmete kot gospode za bogove blagrovali«. Skratka, po mnenju Zgodnje Danice so imele največji uspeh »vinske veše, ki se le po vinskem močvirju, po ker- čmah svetijo«, kar verjetno ni pretirana ocena.2 Čeprav nam manjkajo avtentična poročila o tedanjih političnih zborovanjih, nam znani po- datki takoj potrdijo oceno Zgodnje Danice. Že v aprilskih dneh 1848 so v večini naših trgov in mest ustanovili narodne garde, ki naj bi v nemirnih ča- sih skrbele za red in mir. Seveda pa so bile njihove naloge v primerjavi z Dunajem precej omejene. Razen spontanih izbruhov kmečkega nezadovolj- stva, ki pa so se pomirili, brž ko je državni zbor sklenil odpraviti fevdalne odnose, se v naših kra- jih na političnem prizorišču ni ničesar dogajalo. Zato tudi ni bilo pravega dela za gardiste. Vendar to ne pomeni, da naši gardisti niso bili aktivni. Pa še kako! Dr. Josip Vošnjak v svojih Spominih lepo opiše glavno dejavnost šoštanjske narodne stra- že: »Šoštanjčani so seveda l. 1848 tudi imeli svojo 'Nationalgarde' [narodno stražo]. Bilo jih je kakih 1 Jaroslav Hašek, Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona, Maribor 1987, str. 55–56. 2 Zgodnja Danica, 23. 7. 1869. 30. Za stotnika so izvolili graščaka barona Gadolla v Turnu, lajtenant pa je bil naš oče, ki si je kupil sabljo... Ko se je deputacija na dveh lestvičnih vo- zovih peljala v Turn, da naznani baronu njegovo izvolitev, smo se tudi študentje spravili na vozove. V Turnu je bilo prav veselo, vino je teklo in to je bila glavna stvar pri 'Nationalgarde'.«3 In dalje: »Ko smo se domov vračali, so ga nacionalgardisti že imeli tako pod kapo, da smo med potom enega izgubili: zdrknil je z voza in v jarku tik ceste obležal. Šele v Šoštanju smo zapazili, da ni korporala Jelen- ca. Začeli so klicati: 'Jelenc, Jelenc, kje si?'. A Jelenc jih ni slišal, spal je mirno v jarku, daleč zunaj trga in domov prikobacal šele proti jutru.«4 Če odštejemo udeležbo na slovesni blago- slovitvi zastave narodne garde v Celju, je bil tudi drugi (in zadnji) večji podvig šoštanjskih gardistov precej podoben prvemu. Tudi tega nam je slikovito opisal Vošnjak: »Po trgatvi, ki je bila že pred Sv. Mihaelom, potem ko je mošt že bil vino – leta 1848. je rodilo prav dobro kapljico, – je oče kot lajtenant 3 Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 29–30. 4 Ibidem. Dunajsko nočno življenje kot vnetljiva mešanica denarja, vpliva, alkohola in pohote. (Die Bombe. Illustrierte Wochenschrift, 7. 7. 1912) janez Cvirn, AlKOhOl V PArlAMENtu ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 19 in zastopnik stotnika povabil vso 'Nationalgarde' k svojemu vinogradu in tam so izpili cel polovnjak (283 l) vina.«5 »So pač bili žejni«, je v svojem komentarju suho pristavil Vošnjak, ki mu lahko le pritrdimo. Res so morali biti prekleto žejni, če jih je nekaj de- set v enem dnevu požrlo skoraj tristo litrov vina. In le koliko jih je to pot obležalo v jarku? Revolucija je bila torej res naporna in ko- maj, da je po zmagi nad puntarskimi Madžari in Italijani začel v stari črno-žolti monarhiji pihati drug veter. Sredi leta 1851 so bile ukinjene naro- dne garde in je bila odpravljena za uradništvo pri- sega na ustavo. Neposredno po državnem udaru princa Napoleona v Franciji je bila 31. decembra 1851 s silvestrskima patentoma ukinjena oktro- irana ustava. Nastopilo je obdobje Bachovih hu- zarjev, obdobje novega absolutizma, v katerem so imeli glavno besedo birokracija, vojska in cerkev. In seveda policija, ki je morala budno spremljati politično razpoloženje ljudstva. Spomin na komaj pridobljene pa zopet iz- gubljene pravice in svobodoljubne ustanove se namreč ni dal kar takoj zabrisati. Zato je imela v petdesetih letih 19. stoletja policija veliko dela. Posebej se je morala brigati za sumljiva shajališča, bodisi na javnih krajih bodisi v zasebnih hišah ter za hujskajoče nastope in razdražljive izjave. Množica »sikofantov« se je razpršila med ljudi in si skrbno beležila, kakšno je politično razpolože- nje ljudstva. Politično delovanje je bilo popolnoma onemogočeno, tako da je leta 1851 Matija Majar v pismu Muršcu upravičeno zapisal: »S politiko se- daj nič ni začeti – samo pozorovati moramo, kaj se godi - i skerbno se literarnega dela poprijeti. To je sedaj naša politika ...«6 Vendar pa nam tajna policijska poročila go- vore, da je tudi v petdesetih letih pogosto prihaja- lo do javnih protidržavnih nastopov. Ob siceršnji previdnosti so ljudem največkrat popustile zavore prav v pijanem stanju; nezadovoljstvo s samovla- do in politično represijo je pod vplivom maliganov izbruhnilo na dan v vsej svoji iskrenosti. Takšen spodrsljaj se je pripetil tudi tajniku kranjske trgo- 5 Ibidem. 6 Fran Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII., Slovenska matica, Ljubljana 1905, str. 49. vske zbornice in uradniku ljubljanskega uradnega lista Vinku Fereriju Klunu, ki je imel poleti 1851 v neki gostilni na Dolskem politične nagovore, v ka- terih je ostro kritiziral vlado in njene odredbe, pel revolucionarne pesmi in v vinjenosti zatrjeval: »In vino veritas«.7 Tudi v gostilni župana Zurca v Treb- njem se je poleti 1853 precej govorilo zoper vlado in cesarja Franca Jožefa, ki je prav tedaj okreval po atentatu. Neznani storilec je na dnevno poročilo o cesarjevem zdravstvenem stanju pripisal: »Cesar je en osel in ne Veličanstvo.«8 Mnogi so obžalovali, da morilec ni bolje zadel cesarja, »da bi takoj po- ginil«. Enakega mnenja je bil ljubljanski vinski in žitni trgovec Miha Šušteršič, ki je – kot je poročal ovaduh – v svojem skladišču na Poljanah izjavil: »Škoda, da ga ni bolje zadel, da bi takoj crknil.«9 »Žeja, prirojena našemu plemenu«, kot je pivske navade Slovencev označil Fran Šuklje,10 je v času represivnega Bachovega absolutizma naredi- la precej preglavic oblastem. V treznem stanju se je redkokdo spozabil in na javnem mestu kritiziral vlado ali mladega Franca Jožefa, ki – mimogrede – na začetku svojega vladanja med prebivalstvom še zdaleč ni bil tako priljubljen kot na jesen svojega življenja. Ko pa je sladko vince (ali grenko pivce) razvezalo jezike, je zatajevano nezadovoljstvo pri- vrelo na dan s podvojeno močjo, tako da so imeli policijski ovaduhi po slovenskih gostilnah vedno veliko dela. Seveda pa se stanje ni spremenilo tudi po obnovi ustavnega življenja. Podrobna poročila o poteku občinskih in deželnozborskih volitev fe- bruarja in marca 1861, prvih volitev po obnovi ustavnega življenja, govore o tem, da se je najve- čji del predvolilnih aktivnosti dogajal v gostilnah. Predstojnik celjskega okrajnega urada je po voli- tvah v celjski mestni kuriji konec marca 1861, na katerih je zmagal državni pravdnik na celjskem okrožnem sodišču dr. Hermann Mulley, v poroči- lu štajerskemu namestništvu zapisal, da leži ključ Mulleyeve volilne zmage v volilnem zborovanju, 7 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1928–1938, str. 954. 8 Gorazd Stariha, Odnos javnosti na Slovenskem do neka- terih ključnih problemov v času neoabsolutizma, mag. delo, Ljubljana 1998, str. 67. 9 Gorazd Stariha, Nekaj štorij iz črne galerije sumljivih, v: Zgodovina za vse, III., 1996, št. 1, str. 7. 10 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 20. 20 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 ki ga je dva dni pred volitvami sklical v hotelu Pri zlatem levu.11 Že sam kraj dogajanja zgovorno priča, da Mulley volilcev ni prepričeval le z lepi- mi besedami, temveč tudi z zastonjskim vinom in pivom, kar je sicer bilo vse do razpada monarhije tako in tako nekaj običajnega. O vlogi alkohola na volitvah, ali bolje reče- no, tekočega prepričevanja volilcev, je v virih in literaturi toliko pričevanj, da lahko mirne duše tr- dimo, da na Slovenskem ni bilo volitev – ne občin- skih in ne deželno- ali državnozborskih – ki bi se začele in končale brez rujne kapljice. Predvolilno vzdušje je bilo v glavnem videti tako, kakor ga je opisal dr. Josip Vošnjak v svojem romanu Pobra- timi: »Bolj ko se je bližal dan volitev, tem huje so nadlegovali volilne može in mestni tajnik jih je ob- letaval kakor osa strd... Vino je teklo, kolikor ga je kdo hotel zliti vase; preprostejšim ljudem so dajali žganje.« Seveda so obstajali odtenki, volilni boj je iz leta v leto postajal ostrejši, vendar je bila vloga alkohola na vsakih volitvah neprecenljiva. Pred volitvami je bilo povsod povsem obi- čajno direktno podkupovanje volilcev, kot npr. pri volitvah leta 1877 v Novem mestu, ko je nemška stranka vsem, ki so se obvezali, da bodo glasovali za nemškega kandidata, podarila po 5 do 10 goldi- narjev. Še bolj pogosto je bilo brezplačno nalivanje volilcev z alkoholom, kajti zastonjsko vino in pivo sta volivcem pomenila najmočnejšo motivacijo. To je razvidno tudi iz tegale Trdinovega zapisa: »Kr- ško. Žvižgavčeva hiša. Pilpah: Le noter – tukaj je moja spalnica tamo zraven se pa kosi in večerja. Gost: Kaj zlodja pa ta le obsežni sod! Tvoje stano- vanje je podobno kaki italijanski beznici. Pilpah: Ta sod je bil naš Agitationsfass; brez njega naša volitev ne bi bila stekla tako gladko. Točilo se je neprene- homa, od rane zore pa do trdne noči smo imeli v hiši zmirom volilce, eni so odhajali drugi dohajali pa si lahko sam misliš, koliko se ga je pocedilo. Zato pa je bil tudi Žvižgavec v našem okraju enoglasno izvoljen - bilo je zanj navdušenje, da ti ga ne morem popisati. O, ta sod si je pridobil sijajne zasluge.«12 Da pri preračunljivih in žejnih Slovencih najbolj vžge kombinacija denarja in neomejenih 11 Prim.: Janez Cvirn, Deželnozborske volitve na Štajerskem 1861, Zgodovinski časopis, letnik 48, 1994, št. 3, str. 331. 12 Janez Trdina, Podobe prednikov, 3. knjiga, Trezne vinske in praznoverne, Ljubljana 1987, str. 755–756. količin alkohola, so si bili tedanji agitatorji popol- noma na jasnem.13 Seveda pa je bil denar le potreb- no sredstvo za gašenje neugasljive žeje. Sposodimo si zopet Trdinov opis predvolilnega dogajanja v Vindišarjevi krčmi v Kandiji, kjer Kostanjevičani nazdravljajo svojemu kandidatu. »Živio naš kan- didat Hočevar! Zmaga bo naša, ne pa slovenska. Rudeža volijo pavri, ki so osli, Hočevarja pa mi Ko- stanjevičani, mi meščani, ki znamo kaj več ko hru- ške peč! Živio! Pijmo! Saj ga danes brez svoje škode. Račun bo plačal Vrbančič, Hočevarjev pomagač. Pa če bi ga prav ne – danes imamo tudi sami denar. Hočevar je mož, dal je vsakemu pet forintov. Če danes ne bomo pijani, nismo vredni Hočevarjeve prijaznosti. He, vina! vina! vina!«14 Volivci, kot jih je naslikal Trdina v Vindi- šarjevi krčmi, niso bili preveč razočarani, ko je njihov kandidat s sklonjeno glavo zapuščal volilno prizorišče. Nekaj ur kasneje je bilo v Vindišarjevi krčmi razpoloženje na višku, četudi je zmagal slo- venski kandidat. Volivci, ki so ga imeli že precej pod kapo, so jasno izražali svojo politično zrelost: »Briga nas, kdo zmaga! Nas naj Rudež in Hočevar v rit pišeta. Saj za nas ne bo delal ne ta ne oni, gospo- da skrbi le zase in mi pa tudi zase. E krčmar vina gor! Nismo norci, da bi zastonj sim hodili. Petaki so še celi, za pet goldinarjev se ga bomo že toliko nazizali, da ne bomo videli oslov, ki nam jih bodo kazali spotoma slobenarji.«15 Če so bili dolenjski volivci, kot jih je nasli- kal Janez Trdina, kljub volilnemu porazu dobre volje in so zbijali šale na račun obeh kandidatov, je na številnih drugih volitvah alkohol povzročil katastrofalne posledice. Zastonjsko vino, pivo in žganje so bili sicer najboljše sredstvo za kupovanje glasov. Vendar tudi sredstvo za fizično onemogo- čanje predvolilne aktivnosti nasprotne stranke. Že od konca šestdesetih let 19. stoletja je postalo obi- čajno »razbijanje« predvolilnih shodov nasprotne 13 Na junijskih deželnozborskih volitvah leta 1870 v maribor- ski kmečki kuriji so agitatorji nemške ustavoverne stranke slovenske kmečke volilne može pričakali že na vpadnicah v mesto in jih vabili na zastonjsko pijačo. »Na tržaški cesti je vabil nek nemškutarski gonjač volilce iz ptujskega polja prišedše, na kupico vina in jih podajal protinarodnemu shodišču; na velikem trgu, kder je od ranega jutra turška muzika svirala, prav kakor da bi se prostovoljni vojaki nabirali, so ravno tako bili gonjači vspešno nastavljeni ...« Slovenski gospodar, 30. 6. 1870. 14 Janez Trdina, Podobe prednikov, 3. knjiga, str. 758. 15 Ibidem. janez Cvirn, AlKOhOl V PArlAMENtu ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 21 stranke, kar se je dalo najlaže s krdelom pijanih in naščuvanih proletarcev in brezposelnežev. Enega izmed takšnih spopadov je v spominih (in v roma- nu Pobratimi) lepo opisal dr. Josip Vošnjak. Pred junijskimi volitvami 1870 v maribor- ski kmečki kuriji je narodna stranka v Novi vasi pri Slovenski Bistrici organizirala predvolilno zborovanje, ki sta se ga udeležila dr. Janko Sernec in dr. Fran Radej. Ko se je izvedelo, kaj namera- va narodna stranka, so nasprotniki začeli »stikati glave« in se posvetovali, kako bi se dalo motiti zbo- rovanje. Sklenili so, da bodo na shod poslali celo krdelo proletariata, delavce iz neke bližnje tovar- ne, hlapce, težake, napojene z vinom in žganjem. V vasi je bilo vse na nogah in skupine mo- ških in žensk so stale pred hišo, kjer naj bi bilo zbo- rovanje. »Iz krčme na drugi strani ceste se je slišalo kričanje napol pijanih ljudi ...« Kmalu po prihodu obeh slovenskih kandidatov je prišlo do napada od nemške stranke naščuvanih delavcev na slovenske volivce. »Sernec in Radej sta stala pred vhodom v hišo, v kateri so se zbirali slovenski volilci. Zdaj se je približala cela tropa delavcev, vsi z gorjačami v rokah in zahtevali so, da se tudi puste v hišo k sho- du. Komisar jim je naznanil, da je shod le za kmet- ske volilce, nekateri kmetje pa so stali pri vratih, da branijo vhod. Zdaj udari eden razgrajačev kmeta z gorjačo, drugi pa mahne po dr. Serncu, da je padel na tla, in nastalo je grozno vpitje. Sernca branijo kmetje in ga hitro čez prag spravijo v hišo, kamor tudi Radej in drugi kmetje zbeže ter vrata zaprejo in zapahnejo. Divjaki zunaj so po vsej sili izkušali prodreti v hišo, bili po vratih, razbijali okna in kri- čali: 'Pobijmo jih'.«16 Enako napeto kot na junijskih volitvah 1870 v mariborski kmečki kuriji je bilo seveda na šte- vilnih drugih volitvah. Od preloma stoletja so se bili najhujši boji na Štajerskem predvsem na ob- činskih volitvah v nacionalno mešanih občinah. Na teh volitvah sta se nemška in slovenska stran spopadali brez usmiljenja in v predvolilnem ob- dobju uporabljali celotno paleto volilnih lumparij, ki jih je omogočala tedanja občinska zakonodaja. Seveda pa so pri prepričevanju omahljivcev zopet igrali glavno vlogo alkohol in gostilne. 16 Vošnjak, Spomini, str. 334–335. Pri nekaterih občinskih volitvah je bilo al- koholno prepričevanje odločilno za končni uspeh. Slovenska zmaga na občinskih volitvah v Šentilju leta 1910, ki je zadala hud udarec nemški koloniza- cijski politiki v Slovenskih goricah in samem Šen- tilju, je bila direktna posledica uspešne »alkoholne agitacije« slovenske stranke. Kljub večmesečnim volilnim pripravam namreč nobena stran ni dosegla prepričljive pred- nosti. Nemška stranka je lahko računala na uspeh v prvem, Slovenci v tretjem volilnem razredu, položaj v drugem, odločilnem volilnem razredu pa je bil povsem izenačen. Pred obe stranki se je postavilo vprašanje: kako dobiti odločilen glas za zmago v drugem volilnem razredu in za končno zmagoslavje? In v iskanju odgovora na to vpraša- nje je bila slovenska stranka uspešnejša. Na dan volitev so prišli slovenski stranki na pomoč tudi slovenski študentje iz Gradca, »ki so se pomešali med kmetske može in sinove ter dirjali na vse strani v družbi z domačini po bolj zaspane in omahljive volilce«. Da bi preprečili morebitni slovenski poraz v III. volilnem razredu, so na vo- lišče prinesli tudi tri bolne starčke. V II. volilnem razredu, kjer je bil za končni uspeh pomemben vsak glas, pa so zadnjega volivca, 72-letnega Lovra Lopiča, ki je še na volitvah 1906 glasoval za nem- ško stranko, omehčali z metodo mokrega prepri- čevanja. Slovenski agitatorji so ga že navsezgodaj s sanmi pripeljali v slovenski volilni štab, tam pa je – kot je v spominih zapisal Franc Žebot – »pri topli peči ... možek srkal rujno Baumanovo staro- gorsko kapljico in je čez dobro uro trdno zaspal«. Okoli poldneva so ga previdno zbudili, mu stisnili v roke še pol bokala za korajžo, potem pa ga v vese- lem razpoloženju pospremili do volilnega lokala. Tu je na veliko žalost nemške stranke pijani Lopič oddal glas za slovensko stranko.17 Da je vloga alkohola v (slovenski) politični zgodovini izredno velika, pa ne pričajo samo voli- tve, ampak tudi dogajanje v predstavniških telesih. Že v prvem državnem zboru 1848/49, zlasti pa od obnove ustavnega življenja leta 1861 je bil v najviš- jem avstrijskem predstavniškem telesu in v dežel- nih zborih alkohol prisoten na različne načine. Že proračunske razprave o višini davka na pivo, vino 17 Prim. Janez Cvirn, Volilne mahinacije ob severni meji pred prvo svetovno vojno, v: ČZN n. v., 1993/1, str. 93–99. 22 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 in žganje so bile vedno izjemno vroče, saj je bilo nasprotujoče si interese države (dežel), proizvajal- cev in (pre)številnih potrošnikov izjemno težko uskladiti. Pri tem so se poslanci v glavnem vedno držali načela, ki ga je v veliki »alkoholni razpravi« v kranjskem deželnem zboru leta 1913 opisal Janez Evangelist Krek: »Kar se tiče financ, je žalostno, a dejstvo, da je edina zarja boljših financ vseh dežela rdeči nos žganjarja!«18 Toda ljudski predstavniki v deželnih in dr- žavnem zboru o alkoholu niso zgolj razpravljali, ampak so ga tudi konzumirali. Tako prvi, na hitri- co postavljeni avstrijski parlament iz leta 1861 (»le- senjača ob škotskih vratih«), kot leta 1883 zgrajeno monumentalno poslopje ob Ringu, sta – poleg vse- ga drugega udobja – premogla odlični restavraciji, ki sta izvoljenim predstavnikom ljudstva po zmer- nih cenah nudili nadpovprečne usluge. Če lahko verjamemo mariborskemu poslancu Gustavu Ko- koschineggu, je bila parlamentarna restavracija ves čas nabito polna, medtem ko je velika plenarna dvorana običajno samevala. »Moj prvi vtis v držav- nem zboru je bilo globoko razočaranje. Namesto polnoštevilne dvorane in pozornega spremljanja razprave, je bila zbornica skoraj prazna. Okoli go- vorca se je drenjalo le nekaj redkih poslušalcev, v glavnem njegovih strankarskih kolegov ... Vsi ostali poslanci so bili zapleteni v glasne razgovore v kulo- arjih, čitalnici in restavraciji.«19 Kokoschineggovo razočaranje pa ni trajalo dolgo. Že po nekaj tednih se je privadil običajne- ga parlamentarnega ritma opozicijskega poslanca. Postal je nepogrešljivi član naravnost »buršiko- znega« omizja nemških nacionalcev (Deutschna- tionale Vereinigung), ki so se vsak dan dobivali v tej ali oni kavarni, še največkrat pa v najetem stanovanju poslanca dr. Ernesta Bareutherja, ki je bil duša prijateljskega omizja. Ugledni zastopniki ljudstva so se najraje kratkočasili z igranjem kart (Bareuther je bil fanatični igralec skata), zraven pa so si pridno močili grlo. Na večernih sejah držav- nega zbora so bili običajno že precej nadelani in so se samozavestno lotevali tem, o katerih sicer niso imeli prav nobenega pojma. Kokoschinegg je v spominih ovekovečil prisrčno anekdoto, v kateri je imel glavno vlogo poslanec Združene nemške levi- 18 Zlata doba, 1913, str. 91. 19 Gustav Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben, Graz 1914, str. 190. ce dr. Heilsberg. Med maratonskim kartanjem pri Bareutherju se ga je tako nacedil, da je na večerni seji državnega zbora s svojim nastopom spravil v smeh celoten parlament. »Gospodje z levice so bili jezni na nas in so nas obtoževali, da smo Heilsberga zanalašč opijanili, kar ni bilo res.«20 Toda Heilsberg nikakor ni bil osamljen pri- mer. Rdeča lica, ki so krasila »najuspešnejšega ci- slajtanskega ministrskega predsednika« Taaffeja, so bila v največji meri posledica pretiranega zalivanja s kapljico pozabe. Sloviti tirolski poslanec pater Greuter je bil po mnenju policijskega špiclja »ne- utrudni babjek (Hurenjäger), pijanec in kockar«.21 Poslanske skupine vsenemških poslancev politični nasprotniki niso brez razloga označevali za »alko- holizirane pratevtone«. Njihov vodja Georg von Schönerer, ki je nadvse imponiral mlademu Adol- fu Hitlerju, je imel vedno pri roki stekleničko ko- njaka, iz katere je neženirano srkal kar med zase- danjem državnega zbora. (V času obstrukcije pro- 20 Ibidem, str. 196. 21 Ernst Hanisch, Peter Urbanitsch, Die Prägung der politi- schen Öffentlichkeit durch die politischen Strömungen, v: Die Habsburgermonarchie, VIII/1, Wien 2006, str. 64. Cislajtanski ministrski predsednik grof Eduard von taaffe (1833-1895) kot politični vrvohodec. janez Cvirn, AlKOhOl V PArlAMENtu ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 23 ti Badeniju so ga zato krščanski socialci zmerjali z: »'besoffene Kuppler'« – ker je bil lastnik neke hiše, v kateri je bil bordel). Grof Adalbert Sternberg, ki je – čeprav »divjak« – v avstrijskem parlamentu igral »znamenito vlogo«, je Šukljetu prostodušno zaupal svoj delovni dan na Dunaju: »Moj dnevni red je: predpoldne študiram, popoldan je posvečen alkoholu, večer pa ženskam.«22 Ljubitelje žlahtne kapljice v različnih stadi- jih je bilo mogoče najti tudi v vseh drugih poslan- skih skupinah. Še posebej veliko jih je bilo med slovenskimi poslanci, ki so več časa kot v parla- mentu presedeli v okoliških gostinskih lokalih. Sredi osemdesetih let je bilo njihovo priljubljeno zbirališče gostilna Weber, zlasti pa kavarna Lan- dtmann nasproti parlamenta, kamor so – kot je v spominih zapisal Henrik Tuma – hodili vsak dan tarokirat. »Menda so prihajali k taroku vsak dan iz postelj. Igrali so do ene, potem so šli kosit, po kosilu so se vrnili v kavarno in igrali ves popoldan, včasih pozno v noč. Vprašal sem natakarja, kdaj hodijo v parlament, nakar me je poučil: 'Oh, če je kaj va- žnega v parlamentu ali če gre za glasovanje, takrat 22 Šuklje, Iz mojih spominov, II., Ljubljana 1995, str. 151. jih pride klicat sluga iz parlamenta ...« 23 Tuma je potrdil navedbe Šukljeta, ki je svojim poslanskim kolegom iz zadnjega obdobja Taaffejeve vlade oči- tal izogibanje parlamentu: »Veliko rajši so popivali pri 'Weberju' ali kvartali pri 'Landtmannu'! In pre- obilna pijača in vedno posedanje v zakajenih zadu- hlih gostilniških prostorih jim je zamorila ob enem duševno silo in telesno zdravje. Ogromna večina izmed njih ni dočakala visoke starosti!«24 V nastopih mnogih poslancev (vseh poli- tičnih usmeritev) je bilo velikokrat zaznati nekaj tiste politične samozavesti, ki jo tako rad vzbuja alkohol. Poslanski govori so bili vse prevečkrat po- dobni tistemu, kar je Ivan Robida označil za »pi- janski govor«: »Če pa pazimo na vsebino govorice, ne uide nam, da so misli navadno jako plitve, da so trditve /.../ navadno jako slabo dokazane, da se pivec pogosto oddaljuje od predmeta, o katerem je hotel govoriti, da pričenja s sofizmi, pozneje s ču- dnimi trditvami, katere pogosto privajajo omizje do diferenc in prepirov, ali pa se porazgube v vinski veselosti. Čim več kdo pije, tem teže mu je zbirati misli v eni smeri; sčasoma mu je tudi težko sledi- ti količkaj bolj zamotanim obravnavanjem – to ga hitro utrudi, in nemoč intenzivnejšega mišljenja je očitna. Nerazsodnost sili ob vsaki čaši na dan; naj- bolj pa se kaže v pretiravanju, v zavijanju in sme- šni bahatosti. Pivec postane samozavesten, blebeče na dolgo in široko o svoji imenitni osebi, razlaga nevažno važnost kakega malenkostnega dogodka, pripoveduje v desetič isto stvar in hvalisa samega sebe ali svoje odnošaje ... Govorica postane sčaso- ma težka; pijanec ne najde več potrebnih besed in izrazov, ljubi splošne puhlice, izreke in prislovice iz vsakdanjega življenja, pri katerih izgovarjanju ni treba nikakega duševnega dela. Pozneje odreče tudi jezik in se počne zapletati, da ni več mogoče pove- danega razumeti.«25 Obstrukcijskih ekscesov, ki so od konca 19. stoletja pogosto pretresali državni zbor, si brez al- kohola ne moremo zamisliti. Nič čudnega, če je na višku hrupne obstrukcije nemških strank zoper Badenijeve jezikovne naredbe novembra 1897 do- pisnika Slovenskega naroda parlament spominjal na zakotno kmečko beznico: »Človeku, čitajoče- mu poročila, se zdi, kakor da čita popis pretepa in 23 Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 146. 24 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 164–165. 25 Ivan Robida, Alkoholizem, v: LZ 1901, str. 339–340. Vodja vsenemških poslancev Georg von Schönerer (1842-1921). 24 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 vandalskega ravnanja kmetskih fantalinov v kaki gorjanski beznici. Po zraku leteči stoli, prevrnjene mize, na tleh ležeče skupine hropečih, kolnečih, lase in brado si ruvajočih ljudij, zverinsko rujovenje, pa- danje pestij po glavah, krvaveči obrazi in – bliskajoč nož… moj Bog, zdi se nam, da vidimo v duhu pred seboj Gorjance, ki si s tem načinom vedré svoje od žganja pijane glave. In vendar, ti gnusni razsajači in pretepači, ti junaki z nožem v pesteh niso pijani kmetje, ta prostor ni gorjanska smrdljiva beznica /…/ ti pretepači so 'cvet naroda', zastopniki avstrij- skih volilcev, najuglednejši, najuplivnejši in najizo- mikanejši možje, elita cislatvanske inteligencije /…/ prostor pa prekrasni grški hram parlamenta!«26 Takšni prizori so se v državnem zboru ob- časno ponavljali vse do leta 1914, alkohol pa je bil seveda prisoten ves čas. Toda resnici na ljubo je vendarle treba povedati, da zakleti abstinenti, ka- kršen je npr. bil Mihael Hermann, niso bili prav nič boljši politiki od tistih, ki so bili ves čas neko- liko »ajhani«. Literatura in viri Janez Cvirn, Deželnozborske volitve na Štajerskem 1861, Zgodovinski časopis, letnik 48, 1994, št. 3. 26 Slovenski narod, 25. 11. 1897. Janez Cvirn, Volilne mahinacije ob severni meji pred prvo svetovno vojno, v: ČZN n. v., 1993/1. Ernst Hanisch, Peter Urbanitsch, Die Prägung der politischen Öffentlichkeit durch die politischen Strömungen, v: Die Habsburgermonarchie, VIII/1, Wien 2006. Jaroslav Hašek, Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona, Maribor 1987. Fran Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII., Slovenska matica, Ljubljana 1905. Gustav Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben, Graz 1914. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1928–1938. Ivan Robida, Alkoholizem, v: LZ 1901. Slovenski gospodar, 30. 6. 1870. Slovenski narod, 25. 11. 1897. Gorazd Stariha, Nekaj štorij iz črne galerije sumljivih, v: Zgodovina za vse, III., 1996, št. 1. Gorazd Stariha, Odnos javnosti na Slovenskem do nekaterih ključnih problemov v času neoabsolutizma, mag. delo, Ljubljana 1998. Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I., II., Ljubljana 1988, 1995. Janez Trdina, Podobe prednikov, 3. knjiga, Trezne vinske in praznoverne, Ljubljana 1987. Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937. Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982. Zgodnja Danica, 23. 7. 1869. Zlata doba, 1913. Zusammenfassung ALKOhOL IM WIENER REIchSRAT In den jährlichen Budgetdebatten im Reichsrat war Alkohol ein zentrales Thema, an dem sich die Leidenschaften entzündeten. Die Diskussionen über die Höhe der Steuern auf Bier, Wein und Branntwein waren meist sehr „heiß“, denn die unterschiedlichen Interessen des Staates, der Produzenten und der zahlreichen Konsumen- ten konnten nur schwer unter einen Hut gebracht werden. Alkohol war im Reichsrat aber auch auf tudi obstrukcijo, vrhunec (zlo)rabe parlamentarne svobode, je precejkrat poganjal kralj alkohol. janez Cvirn, AlKOhOl V PArlAMENtu ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 25 andere Arten präsent. Das österreichische Parla- ment verfügte – neben allem anderen – über ein ausgezeichnetes Restaurant, das den gewählten Volksvertretern überdurchschnittliche Leistun- gen zu maßvollen Preisen bot. In der Umgebung des Parlamentes befand sich außerdem eine ganze Reihe von hervorragenden Cafes und Gasthäu- sern. Wenn man dem Marburger Abgeordneten Gustav Kokoschinegg glaubt, war das Parlaments- restaurant die ganze Zeit voll, während der große Plenarsaal für gewöhnlich verwaist war. Die an- gesehenen Volksvertreter vertrieben sich die Zeit am liebsten mit Kartenspielen und benetzen ne- benbei auch fleißig ihre Lippen. Bei Abendsitzun- gen des Reichsrats nahmen sie unter dem Einfluss von Hochprozentigem selbstbewusst Themen in Angriff, von denen sie eigentlich keine Ahnung hatten. Trunkenbolde fand man nicht nur unter den alldeutschen Abgeordneten. Auch die roten Wangen des erfolgreichsten zisleithanischen Mi- nisterpräsidenten, Graf Taaffe, legten beredtes Zeugnis davon ab, dass der Mann ein Freund des edlen Tropfens war. Die politischen Gegner be- zeichneten die alldeutschen Abgeordneten nicht ohne Grund als „alkoholisierte Urteutonen“. Aber auch unter den slowenischen Abgeordneten gab es etliche Freunde des Alkoholrausches, die mehr Zeit in den umliegenden Gasthäusern verbrachten als im Parlament. In den Auftritten vieler Abgeordneter be- merkte man häufig etwas von jenem politischen Selbstbewusstsein, das – wie es Jaroslav Hašek for- mulierte – vom Alkohol hervorgerufen wird. Die Reden der Abgeordneten glichen allzu oft dem, was Ivan Robida als „Trinkerrede“ bezeichnet hat. Na- türlich sind auch die Obstruktionsexzesse, die seit dem Ende des 19. Jahrhunderts häufig den Reichs- rat erschütterten, nicht ohne Alkohol denkbar. Es erstaunt nicht, dass das Parlament am Höhepunkt der Obstruktion der deutschen Parteien gegen die Badenischen Sprachverordnungen im November 1897 den Korrespondenten der Zeitung Slovenski narod an eine gottverlassene bäuerliche Spelunke erinnerte. Schlagwörter: Habsburgermonarchie, Zis- leithanien, Reichsrat, Abgeordnete, Obstruktion, Alkohol, Alltagsleben