G^AS^I^ ^ŠLOVEčNSl^EGA cEcTNOLOŠI^EQA CDF^UŠT^A >r „fS29 '*fM V ■*, V rz\& $ * / ^ fu. A * y. I' >Ki l0k w*\ •4- N i k. -•- i'-?» > » y .IN u; b ^ j Glasnik Slovenskega etnološkega društva Glasilo Slovenskega etnološkega društva, zanj odgovoren: Duša Krnel — Umek, predsednica Izhaja štirikrat letno, naklada 550 izvodov Tehnična uvedba — Koštomaj—Vidic, Ljubljana Prevodi v angleščino: Brian G. Mundy Glavni in odgovorni urednik: Janez Bogataj Člani uredništva: dr. Zmaga Kumer Marija Stanonik (lektor) Mojca Ravnik Zmago Šmitek Marko Terseglav Anka Novak Inja Jugovec (študentska rubrika) Damjan Ovsec (stiki z javnostjo) Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, telefon: 22-121, int. 335 Posamezna številka stane: 10 din Celoletna naročnina: 40 din Tekoči račun: 50100-678-44338 Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami! Številko je sofinancirala Raziskovalna skupnost Slovenije „Različni narodi imajo različne šege in navade. Spominjajo jih na čase, ko so živeli dedje in pra pra dedje. Slovenci se ne morejo pohvaliti, da smo naše šege in navade, našo ljudsko kulturo, dobro ohranili. Težko jo je bilo ohraniti, saj smo stoletja bili pod tujo oblastjo — — izpostavljeni ponemčevanju in poitaljančevanju. Z nastankom nove Jugoslavije smo začeli zbirati našo že skoraj pozabljeno ljudsko kulturo. Po raznih krajih Slovenije smo se pozanimali za njihove šege in navade, za ljudske pesmi, za plese itd. Starejši ljudje, dedki in babice, so povedali, česar so se spomnili iz mladih dni in vse to smo zapisali." (Vitanjski Kekec, januar 1973, št. 12, 5-7). Člani Slovenskega etnološkega društva do 31. marca 1976. 43. Bras Ljudmila, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 44. Cobelj Štefka, pokrajinski muzej, Ptuj 45. Čeh Majda, Pokrajinski muzej, Ptuj 46. Dolenc Milan, Ljubljana 47. Fister Majda, Muzej, Kamnik 48. Jugovec Inja, študentka etnologije, Ljubljana 49. Koch — Žlajpah Živa, Ljubljana 50. Koren Vlasta, Pokrajinski muzej. Murska Sobota 51. Kuhar Boris, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 52. Matičetov Milko, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 53. Miklavčič Inga, študentka etnologije, Ljubljana 54. Ovsec Damjan, Ljubljana 55. Sedej Ivan, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana 56. Šarf Fanči, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 57. Štrukelj Pavla, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana OBVESTILA O POSVETOVANJIH IN KONGRESIH Simpozij o ljudski umetniški ustvarjalnosti v Jugoslaviji (Symposium of Folk Arts in Yugoslavia) je bil 18. do 20. marca na univerzi Duquesne v Pittsburghu, Pennsylvania. ZDA. Znanstveno srečanje ob 125-letnici rojstva Simona Rutarja bo v Tolminu od 22. do 23. maja. Prvi dan dopoldne in popoldne bodo na sporedu predavanja, drugi dan bo odkritje doprsnega kipa Simonu Rutarju in krajši izlet po Tolminski. Prijave sprejema Goriški muzej, grad Kromberk, Nova Gorica. Udeleženci plačajo stroške sami. Dvodnevno POSVETOVANJE SLOVENSKIH ETNOLOGOV bo v Mariboru v drugi polovici junija. Temi posvetovanja sta: 1. Predmet etnološkega preučevanja, 2. Varstvo etnoloških spomenikov in etnološko delo v muzejih. Posvetovanje bo povezano z letno skupščino društva in z ekskurzijo. Prijave sprejema Slovensko etnološko društvo. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana, do 29. februarja. Rok za oddajo referatov s povzetki je 20. maj. Referati lahko obsegajo do 240 vrstic tipkopisa. 23. KONGRES SUFJ bo sredi septembra v Slavonskem Brodu. Teme so: 1. Ljudska ustvarjalnost Slavonije in Baranje, 2. Izkušnje naših folklornih prireditev in radiotelevizijskih folklornih oddaj z ozirom na tradicijo, avtentičnost in inovacijo, 3. Obredni plesi, 4. Vstaje in ljudska ustvarjalnost, 5. Metodološka vprašanja (pristop k ustni književnosti kot pisanem tekstu in kot izvedbi v družbenem kontekstu, problemi terminologije v jugoslovanski etnomuzikologiji, problemi tipologije plesov narodov Jugoslavije), 6. Prispevki k nedokončanim diskusijam s prejšnih kongresov SUFJ. Rok za prijavo referatov je 1. april, povzetke je treba oddati do 1. maja. Referati naj obsegajo največ šest tipkanih strani. Slika na naslovni strani: Postavljanje kozolca za kmeta Esih Štefana, Tremerje pri Celju št. 11. Fotografija je bila posneta leta 1936, velikost originala 8,5 x 13,5cm. Lastnik originala: Humer Katarina, Železniško naselje, 62000 Maribor. Glasnik SED 16 (1976) 1 Etnografski institut srbske akademije znanosti in umetnosti prireja v oktobru 1976 simpozij z naslovom „ŽIVOT I OBIČAJI ROMA U NAŠOJ ZEMLJI" (teme: poreklo Romov in njihove selitve v posameznih pokrajinah, sodobni etnični procesi pri jugoslovanskih Romih, rod, družina in položaj žene v skupnosti Romov, predsodki o delovnih sposobnostih in delovnih navadah Romov v Jugoslaviji, etnična kategorizacija in ustavno pravni položaj Romov v Jugoslaviji). Rok za prijavo udeležbe in referatov je 15. april. 2UUtumJ Z. š. UDK 39 (497. 12) NEKAJ PRIPOMB K TEORETIČNIM IZHODIŠČEM SLOVENSKE ETNOLOGIJE Prav je, da se vsaka znanost od časa do časa povpraša kje je, kam hoče, kakšen je njen namen in cilj. Današnji znanstveniki najrazličnejših strok o tem veliko razmišljajo. Vedno hitreje se razvijajo posebne vede o znanosti - epistemologija, socialogija znanosti in znanstvenikov, ipd. Zdi se, da smo etnologi v teh prizadevanjih ostali nekoliko ob strani. Medtem ko v glavnem vemo, katera področja kulture so še slabo raziskana ali zelo neraziskana, naše znanje o tem, kako raziskovati, razmeroma počasi napreduje. Tega se sami še predobro zavedamo, saj lahko govorimo že kar o „manjvrednostnem kompleksu" etnologov ko se primerjajo s kolegi izdrugih družboslovnih znanosti. Pogosto se sprašujemo, zakaj slovenska etnologija nima tistega mesta in ugleda, ki ji v naši družbi pripada. Odgovor lahko iščemo v slabi organiziranosti etnologov, v neizdelani etnološki metodiki in metodologiji, morda pa tudi v pomanjkljivostih, ki se jih loteva pričujoči članek. Večkrat se srečujemo z naziranji, naj etnologi predvsem skrbno zbirajo, zapisujejo in kvečjemu še klasificirajo podatke, izogibajo pa naj se prevelikimu teoretiziranju. Ne nameravamo oporekati nujnosti intenzivnega zbiranja pričevanj naše kulture še preden le-ta popolnoma izginejo. Vendar le, če taka prizadevanja ne zaidejo v skrajnost, ko etnolog postane izključno registrator — ali kot je nekoč ironično zapisala Margaret Mead — „zbiralec memoarov dedkov in babic". Če je namen in cilj etnologije zgolj zbiranje in dokumentiranje gradiva, je umestno vprašanje, čemu pravzaprav štiri ali pet letni študij etnologije na Univerzi, če lahko isto delo prav tako dobro opravi /s Pomočjo dobre vprašalnice/ tudi amater. Gledano tako nPr. čevljar in trgovec iz Motnika, Gašper Križnik, poseka Marsikaterega našega diplomiranega etnologa. Zal, ob Pregledu prispevkov slovenske etnologije k splošni podobi družbenega razvoja Slovencev ugotovimo kljub ogromni količini zbranega gradiva le malo formuliranih teorij ali vsaj hipotez, še manj misli, ki bi imele odmev v javnosti, zunaj strokovnih etnoloških okvirov. Prav bogastvo idej, teorij in hipotez, temelječih na doslej zbranem gradivu, je tisto, kar današnja slovenska etnologija najbolj pogreša. Tu bo kdo od bralcev pripomnil: „Saj vendar še ni dovolj branega, da bi že lahko začeli s sintezo. Počakajmo, dokler ne pokrijemo z zbranim gradivom vsaj približno cele Slovenije. Ko bo to opravljeno ne bo težko sintetizi-rati in zakonitosti se bodo pokazale tako rekoč same od Sebe Odgovor na to je preprost: brez trdne teoretične Podlage je vsako zbiranje podatkov nujno pomanjkljivo. drugimi besedami: oko vidi in uho sliši le to na kar se osredotoči. Če ne vemo natančno, kaj iščemo, je velika Možnost, da nam cela vrsta pomembnih podrobnosti "Uide '. Etnologija torej tudi pri samem zbiranju gradiva ne more in ne sme biti ločena od neke bolj ali manj sP|ošne teorije ali hipoteze. nan in tudi v drugih družboslovnih znanostih dostikrat PPorabljen je izgovor, da je zapisovanje dejstev brez do-atnih osebnih špekulacij in pojasnjevanj pač najboljša k objektivnosti. Vendar ta misel ne upošteva dejstva, I 3 ^e2'k temelji na merjenju in vrednotenju; vse, kar je , v°rjeno, je hkrati izmerjeno in ovrednoteno. (1) Ne- kateri avtorji želijo lastna vrednotenja prikriti z izbiro besed, ki ne vsebujejo vrednostnih odtenkov. Značilno za takšna besedila je, da so najbolj neosebno „prazna". Z neosebnostjo se avtorji sicer deloma izognejo subjektivnosti, a le na videz, ker se lastnemu vrednotenju pri izbiri in klasifikaciji podatkov vendarle ne morejo izmakniti. Vsaka izbira podatkov in vsaka klasifikacija namreč že pomeni, da je bila storjena na osnovi določenih vrednostnih premis, ne glede na to, ali se jih avtor zaveda ali ne. Objektivnosti torej ni mogoče doseči niti s suhoparnim navajanjem dejstev, niti z „nevtralnim" besednjakom, temveč — po besedah Gunnarja Myrdala — edino tako, da „vrednotenja osvetlimo s polno lučjo, da pokažemo, da so specifična in eksplicitna . . .(2) Če so ta vrednotenja odstrta in osvetljena, lahko vsak, ki se mu zdi, da je neka raziskava temeljila na vrednotenjih, po njegovem mnenju napačnih, raziskavi nasprotuje. Prav tako se mu ponuja priložnost, da zastavi študijo po svojem, modificira izsledke na podlagi frugačnih, na novo izbranih vrednostnih premis." /3/ Poziv k natančnejši utemeljitvi lastnih teoretičnih izhodišč, kriterijev, vrednostnih premis pomeni hkrati poziv večji angažiranosti entološke misli v današnjem življenju, k večji odprtosti do družbe. Pretirana specializacija se namreč lahko izrodi v „umiranje iz problemov življenja v neke umetne konstrukcije".(4) To pa ni namen etnologije niti katere koli druge družboslovne vede. Nasprotno. Temeljno poslanstvo družboslovja naj bi bilo prav v tem, da „osvešča, ne pa prilagaja, da aktivizira, ne pa pasivizi-ra, da se angažira, ne, da živi v trpni utvari moralne in idejne nevtralnosti'" (5) K temu je treba pripomniti, da je bila etnologija sicer v vseh obdobjih svojega razvoja angažirana (6) in tudi v času največje navidezne pasivnosti in nevtralnosti družbeno natanko opredeljena, da pa ima pojem angažiranosti, za kakršno se tu zavzemamo, izrazito aktiven, idejno ustvarjalni pomen. Naj strnemo navedene ugotovitve v končno misel: pojem angažiranosti naše stroke vsebuje obenem natančno definiranje lastnih teoretičnih in vrednostnih izhodišč, povezovanje dejstev v teorije in hipoteze in intenzivnejše poseganje v življenjske probleme družbe. Takšna angažiranost je vsekakor eden od nujnih pogojev za polno uveljavitev slovenske etnologije. Zmago Šmitek Opombe: 1/ Norbert Reiter, Merenja i vrednovanja u jeziku i po-slovici, referat na 14. posvetovanju etnologov Jugoslavije v Stubiških toplicah, oktober 1975, str. 2. 2/ Gunnar Myrdal, Objektivnost v družboslovnih raziskavah, „Teorija in praksa" 1972, št. 3, str. 454. 3/ op. cit., str. 458. 4/ Marija Kaljevič, Jedan prilog ispitivanju teorijskih pretpostavki integracije nauka o čoveku, „Sociologija" 1965, št. 3. 5/ Wright C. Mills, Elita oblasti, Ljubljana 1965, str. 417. 6/ Prim. Slavko Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli, tipkopis. Abstract: Some remarks on the methodological presuppositions of Slovenian ethnology In this article the author States that up to now Slowene ethnology has been mainly concerned with the collection and Classification of data, and has given only a few expli -city formulated theories and suppositions. He supports ,,engaged" ethnology, its characteristics being clearly de-fined theoretical and worthwhile starting points, the for-ming of theories and suppositions (inductive and deduc-tive), and the ever-intensive encroachment of the living Problems of society. UDK 378.639: 001. 891 O TERENSKI PRAKSI ŠTUDENTOV ETNOLOGIJE S študijem etnologije je bilo v vsem povojnem obdobju tesno povezano pridobivanje praktičnih izkušenj z delom na terenu. (Usmerjanje bodočih etnologov k terenskemu delu je torej že tradicionalno.) Uveljav ilo se je na različne načine. Od leta 1948, ko je SEM začel s sistematičnim skupinskim raziskovanjem posameznih območij na Slovenskem so študenti etnologije sodelovali pri tem delu, dokler se take raziskave niso prenehale. Stike s terenom so iskali tudi študenti sami. Na pobudo Oddelka za zamejstvo, pri OF (osebno tov. Primožič) so se na začetku petdesetih let s pravo mladostno zagnanostjo lotili zbiranja etnološkega gradiva med zamejskimi Slovenci. Jernej Šušteršič, ki se je izkazal kot odličen organizator, je v letih 195—53 vodil terensko delo študentov na slovenskem Koroškem. V Podjuni, Rožu in Ziljski dolini je bilo vsega troje študentskih ekip; plod tega dela je 600 zbranih etnoloških predmetov, ki zdaj čakajo na podstrešju hiše v Žitari vesi. Zbranih je bilo preko 1000 fotografij, lepo število risb in obsežni zapiski s področja materialne, socialne in duhovne kulture. V tem času je J. Šušteršič organiziral tudi terensko delo študentov na tržaškem območju, kjer je vodila delo Seka Machiedo, prav tako študentka etnologije. Tudi usoda tega gradiva je zavita v meglo. Tretja pomembna terenska akcija študentov etnologije iz prve polovice petdesetih let, za katero ima prav tako zasluge J. Šušteršič, je bila usmerjena v Belo krajino. Na pobudo ravnatelja belokranjskega muzeja v Metliki in ob gmotni podpori Sveta za prosveto in kulturo SRS so tri študentske skupine mladih etnologov v treh letih zbrale bogato etnološko gradivo (predmeti, fotografije, risbe in zapiski). Po posredovanju Oddelka za etnologijo na fil. fak. so se posamezni študenti vključevali v terenske akcije, ki so jih razen SEM prirejale še druge muzejske institucije (celjski muzej, škofjeloški muzej, muzej v Kranju). Leta 1975 je bila prvikrat organizirana skupinska terenska praksa v okviru stolice za etnologijo. Pod pedagoškim vodstvom prof. dr. Vilka Novaka seje skupina študentov seznanjala s terenskim delom na Ravnah na Koroškem. Odslej so se z nekaterimi presledki vrstile vse do leta 1973. Večino počitniških praks je vodil prof. Novak, eno prof. Kremenšek, in dve asistentka Duša Krnel-Umek. Trajale so po 10 do 14 dni in njihov cilj je bil, da se študenti seznanijo z značilnostmi ljudske kulture v različnih območjih Slovenije. Skupinskim ogledom na začetku vsake prakse so sledile razdelitve nalog. Vsak od študentov se je moral omejiti na specialno etnološko področje. Svoje vtise in spoznanja so posredovali v obliki vsakodnevnih poročil v razgovoru, ki so ga usmerjali pedagogi. Slaba stran skupinskih praks je bila v tem, da se ni bilo moč več posvetiti posameznikom, ker je bilo študentov preveč. Svoje ugotovitve in izkušnje so morali študenti na začetku novega šolskega leta oblikovati še v pisalnih poročilih, ki so jih obravnavali na seminarjih. Na tej podlagi je nastalo tudi nekaj seminarskih in diplomskih nalog. V šolskem letu 1974/75 je bila v okviru PZE za etnologi-jijo za njene slušatelje uvedena obvezna praksa po etnoloških ustanovah ali etnoloških oddelkih v muzejih in spomeniškovarstvenih ustanovah. Najprej naj bi se seznanili z internim delom, ki jih čaka na njihovih bodočih delovnih mestih. Druga stopnja pridobivanja praktičnih izkušenj je praktično delo na terenu. Študenti naj bi se vključili v terenske akcije, ki jih vodijo etnologi. S tem, da je terenska praksa za študente preložena na muzejske in spomeniškovarstvene institucije, nastajajo novi problemi. V prvi vrsti je treba vskladiti odnos med pedagoškimi cilji in cilji etnologa, ki sprejme študenta na prakso. Zadoščeno naj bo obema ciljema. Etnolog naj se potrudi, da jim bo dal čim več, hkrati pa ima tudi vso pravico, da pred svojo ustanovo opraviči sprejem študenta na prakso s tem, da ji posreduje dosežke študentovega dela. Etnologi, ki vodijo terensko prakso, naj bi se sami na to delo tudi pripravili. Ne gre samo za delitev delovnih nalog, ki jih je treba opraviti. Študente je treba seznaniti z doslej znanimi etnološkimi, morda tudi z zgodovinskimi in geografskimi značilnostmi kraja. Poti, kako to doseči, so različne. Na predhodnem sestanku študente seznanimo s tem, kar vemo o kraju, pripoved moremo ilustrirati s fotografijami, opozorimo jih na pisane vire. Tako vzpostavljanje stikov s krajem bi bilo idealno. Druga možnost je, da za to izkoristimo prvi dan na terenu. Obisk v muzeju, kjer je prikazano gradivo iz območja kraja, ki ga nameravamo raziskovati, je priložnost za prvo spoznavanje njegovih značilnosti. Ob prihodu v kraj sam, se nam ponudi tretja priložnost, da posredujemo študentom, kar nam je o njem znano — bodisi v etnološkem, zgodovinskem, geografskem ali še kakšnem pogledu. To naj bi bila splošna vodila, ki naj veljajo za uvod v praktično delo študentov na terenu. Glede na različne naloge, ki jih je treba opraviti v posamezni terenski akciji se način dela razlikuje od ustanove do ustanove, od akcije do akcije. Etnolog muzealec, ki ga pri vsakem stiku s terenom zanimajo snovni dokazi kulture in načina življenja, ne more mimo ugotavljanja, zbiranja, evidentiranja in dokumentiranja teh dokazov. V muzejih, kjer je delovno območje etnologa materialna kultura v celoti, se je uveljavila določena metoda dela. Prvo, kar zanima etnologa, je ugotavljanje in dokumentacija podatkov o naselju in ljudskem stavbarstvu, ki sodi med najpomembnejše dokaze snovne in tudi socialne kulture v določenem kraju. To nam daje hkrati priložnost za spoznavanje drobnih tvarnih dokazov iz najrazličnejših področij ljudske kulture — to je premičnih predmetov. V zadnjem obdobju je to — sicer res manj prijetno delo — precej zapostavljeno. Vse preveč radi ga prepuščamo nestrokovnim zbiralcem, od njih potem kupujemo predmete, cele zbirke, za katere nimamo drugih za etnologa pomembnih pojasnil. Mislim, da je prav, da študente sproti opozarjamo na pomembnost zbiranja predmetov. Predmet vendarle ni mrtva snov. Tako kot je pesem izraz človeka, tudi za vsakim tvarnim predmetom stoji človek — njegova iznajdljivost, spretnost, njegova želja, da mu je dal lepo obliko in spet človek, ki je ta predmet uporabljal v vsakdanjem življenju, morda tudi stoletja, ker pač ni bilo boljšega. Ob lanski terenski praksi npr. v gorskih naseljih nad Jesenicami: Planina pod Golico, Prihodi, Plavški rovt so se mogli študenti seznaniti s takim načinom dela. Od otipljivih snovnih dokazov materialne kulture in načina življenja, ki se v njej zrcali, smo šele prišli do nadrobnejšega zbiranja etnološkega gradiva po vprašalnicah in sicer v enem samem kraju — na Planini pod Golico. Izkazalo se je, da je bilo delo, ki smo ga v prvih treh dneh opravljali skupinsko, koristno z več strani. Praktikantke so spozna le naselje, v grobem njegovo socialno strukturo, spoznale so ljudi, ki so si jih izbrale za svoje informatorje in so se jim zdeli najprimernejši za posamezne vprašalnice, hkrati so ob izpolnjevanju vprašalnic nadaljevale z zbiranjem in dokumentiranjem etnoloških predmetov povsem samostojno. Vsakodnevna poročanja v obliki razgovorov o tem, kaj so odkrile, je bilo motivirano iz potrebe po medsebojni izmenjavi svojih opazovanj in ugotovitev in iz dira gradivo, tudi z njim živi, zato smo od praktikantk želeli, da nam izroče svoje terenske zapiske sistematično urejene za naš muzejski arhiv. S tem je bil spet dosežen dvojni namen: poglobljen stik z vsebino zapiskov na eni strani, kar je koristno za študente in uporabnost teh zapiskov za katerega koli etnologa. ANKA Novak ^bstract: Uoliday field-work for students of ethnology (The Philo-sophy Faculty of the University of Ljubljana) ^his articles discusses different forms of field-vork vvhich have been carried out by students of the ethnology de-Partment of the Philosophy Faculty in Ljubljana from 1948 onvvards. dr- Niku KURETU želimo ob 70 letnici še na mnoga ta. veliko delovnih uspehov, zdravja in zadovoljstva. ČI ar" Slovenskega etnološkega društva in Uredništvo časnika SED ^9 vnatelj Slovenskega etnografskega muzeja dr. Boris slo ^ ^ A ^ je 19. 12. 1975 prejel najvišje °vensko muzejsko priznanje — Valvazorjevo Ogrado. Čestitamo! LFRUŠTVENCE Poročilo o delu dokumentacijske komisije Slovenskega etnološkega društva Stare resnice, ki smo jih govorili in poslušali v zvezi z delom prejšnje komisije za dokumentacijo pri Raziskovalni skupnosti slovenskih etnologov in ki jih pri delu sedanje društvene komisije za dokumentacijo še vedno ponavljamo, se vrtijo ob potrebah po strokovno urejeni in delujoči dokumentaciji. Tu je dela še in še — sklenili smo, da se bomo najprej lotili dokumentacije periodike. Prvič je bilo o tem govora že na posvetu o etnološki dokumentaciji dne 25. oktobra 1973 v Ljubljani, zadnjič pa na sestanku Izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva dne 28. januarja 1976. O tem, kaj je bilo storjenega v zvezi s to akcijo, smo poročali na sestanku Slovenskega etnološkega društva 27. novembra 1976. Dejstvo, da se tega pogovora mnogi niso udeležili, naj bo navedeno v opravičilo ponavljanju delno že znanih stvari v pričujočem poročilu. Storjeno je bilo naslednje: na podlagi kataloga tujih revij v knjižnicah ISM, SEM, PZE za etnologijo, NUK, ISF (Inštituta za sociologijo in filozofijo) ter BO (Biološkega oddelka Biotehniške fakultete) smo sestavili seznam tuje in domače periodike in ga poslali vsem sodelavcem treh ljubljanskih etnoloških ustanov (PZE pri FF, ISN, SEM) in drugim, ki so izrazili željo po sodelovanju. Iz seznama naj bi izbrali najmanj dve reviji, ki bi ju bili pripravljeni spremljati in dokumentirati. Predvidevali smo, da bi bilo za potek akcije najustrezneje doseči sporazum vseh treh ljubljanskih ustanov, po katerem bi bilo sodelovanje pri dokumentaciji določeno za redno delovno obveznost vseh delavcev. Do tega sporazuma doslej še ni prišlo zaradi oklevanja sodelavcev SEM. Do junija lani smo prejeli odgovore iz vseh treh ustanov. Večina naprošenih je pokazala pripravljenost za sodelovanje. Izjema je samo Slovenski etnografski muzej: iz te ustanove so se prijavili trije sodelavci, pa še ti so bili pripravljeni sodelovati samo v primeru, če bi se vključili v delo tudi ostali etnojogi iz SEM. Na začetku šolskega leta 1975/1976 se je k sodelovanju prijavilo tudi veliko študentov etnologije. Do jeseni 1975 smo se pozanimali za razne načine dokumentiranja in se končno odločili za sistem RBK — robno luknane bušene kartice, ki jih je mogoče kupiti pri zavodu Informator v Zagrebu. Izdelali smo geselnik, ki je bil predmet diskusije na omenjenem sestanku Slovenskega etnološkega društva. Kljub vsemu stvar še ni stekla in domnevamo, da se tisti, ki so se lani odzvali povabilu za sodelovanje, že sprašujejo o resnosti zamisli, o kateri smo toliko govorili. Doslej se nismo nikamor premaknili predvsem iz dveh razlogov: — Društvo je bilo registrirano šele konec meseca februarja. Pred tem denarja, ki ga rabimo za nakup omare, kartic, Škarij in igel, nismo mogli uporabiti. — Dokončne razporeditve zadolžnikov ni mogoče napraviti, dokler ni jasno, kaj mislijo v SEM. Delovni skupnosti te ustanove je bilo namreč 10. novembra 1975 poslano pismo, v katerem smo jih prosili, naj se dokončno odločijo, ali bodo sodelovali ali ne in nas o tem obvestijo. Odgovor pričakujemo. To še ni vse. Prostora ni v nobeni naši ustanovi preveč, vendar smo na sestanku Izvršnega odbora SED 28. januarja 1976 govorili o tem, naj bi bila dokumentacija spravljena v prostorih ISN, kamor po svojem pomenu in značaju tudi sodi. Delo-razpošiljenje formularjev, prenašanje sinopisov na kartice (tipkanje in lukna-nje), dajanje informacij — bosta začasno skušali opraviti bibliotekarski ISN in PZE za etnologijo. Ko bo akcija stekla, se bo pokazalo, ali bosta zmogli poleg ostalega dela vse to opravit) v rednem delovnem času. Vsekakor upamo, da bo ta rešitev začasna in da bo za to delo kar najhitreje mogoče nastaviti vsaj honorarno moč. Težave bo povzročilo tudi kompletiranje letnikov, ki prihajajo neredno ali pa se po prihodu v ustanovo razgubijo po mizah in predalih posameznikov. Bilo bi zelo zaželjeno, da bi se vse tri ljubljanske etnološke ustanove zavzele, da so pripravljene in dolžne izdati svoje gradivo sodelavcem te akcije. Upamo tudi, da bomo finančno zmogli nakup kartic po potrebi. Vse te probleme bomo rešili pod pogojem, da bodo pokazale razumevanje zanje vsaj ljubljanske etnološke ustanove. V nasprotnem primeru bo komisija za dokumentacijo z obema posebno zadolženima bibliotekarkama vred izgubila moč in voljo, etnologi pa bomo ostali brez tekočih strokovno urejenih in vodenih informacij o dogajanju v etnološki stroki pri nas in v tujini. Morda pa to sploh ne bi bilo tako hudo . . . Mojca Ravnik pordčila ustanov O DELU V LETU 1975 UDK 06.05: 39 „1975" Poročil o delu v letu 1975 nam niso poslali: Zavod za spomeniško varstvo (Maribor), Zavod za spomeniško varstvo (Celje), Železarski muzej (Ravne na Koroškem), Muzej (Kamnik), Tržiški muzej (Tržič), Zavod za spomeniško varstvo (Kranj), Mestni muzej (Ljubljana), Zavod za spomeniško varstvo SRS (Ljubljana), Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo (Ljubljana), Zavod za spomeniško varstvo (Nova Gorica), Tolminski muzej (Tolmin), Pomorski muzej Sergej Mašera (Piran), Zavod za spomeniško varstvo (Piran), Loški muzej (Škofja Loka), Muzej (Idrija), Tehnični muzej Železarne (Jesenice). PEDAGOŠKO ZNANSTVENA ENOTA ZA ETNOLOGIJO NA FILOZOFSKI FAKULTETI V LJUBLJANI Težišče pedagoškega dela na PZE je bilo posvečeno pripravam novega učnega načrta za etnologijo. Sestavljen je bil predlog, po katerem bi bilo mogoče študirati etnologijo kot samostojno skupino, poleg dosedanjih dveh možnosti študija pod A in B. Predlog predvideva tudi bistvene vsebinske spremembe v predmetniku z razširitvijo in poglobitvijo posameznih področij etnologije. Žal ostaja uresničitev načrta zaradi premajhnega števila fakultetnih učiteljev, zaradi prostorske utesnjenosti in še iz drugih razlogov, za zdaj nemogoča. Kljub temu ostaja zastavljeni učni načrt s samostojno skupino, cilj, ki ga bodo skušali na PZE čimprej doseči. Težišče znanstvenega dela na PZE je bilo v organizacijskem in vsebinskem delu pri Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja. Sodelavci in študenti so samostojno izdelali ali sodelovali pri izdelavi naslednjih osnutkov in vprašalnic: Uvod (teoretična izhodišča), Lovstvo, Ribištvo, Nabiralništvo, Čebelarstvo, Rokodelstvo in obrt, Promet, komunikacijska sredstva in komuniciranje, Prehrana, Proračun, Družinsko sorodstvene zveze, Vzgoja, Prebivalstvo, Krajevna skupnost. Družbeno razlikovanje. Vrednote in moralne norme. Delovne skupnosti. Fantovske in dekliške skupnosti, Družbene organizacije. Prijateljstva, poznanstva in klike, Zdravilstvo, Zgodovinska zavest in geografsko obzorje in tehnično znanje. Začeti sta bili tudi dve topografski raziskavi, ki ju financira RSS : Galjevica — nosilka Mojca Ravnik in Vitanje — nosilca Duša Krnel-Umek in Zmago Šmitek. V študijskem letu 19.74/75 je odšel v pokoj dolgoletni profesor in predstojnik dr. Vilko Novak, ki je vzgojil v svojem dolgoletnem požrtvovalnem delu številne etnologe. Na PZE je ostal še kot honorarni predavatelj in mentor mlajšim sodelavcem, za kar so mu vsi iskreno hvaležni. Novembra meseca se je zaposlil kot stažist Janez Bogataj, ker je bila prenesena na PZE iz Inštituta za slovensko narodopisje SAZU -raziskovalna naloga Slovenska etnološka bibliografija. Vpis na etnologijo se je v študijskem letu 1975/76 v primerjavi s prejšnjimi leti zelo povečal. Od prejšnjih 50 slušateljev je zdaj v vseh letnikih 71 rednih in 10 izrednih študentov. V prvi letnik se je vpisalo 38 (1 5 pod A), v drugi 14 (6 pod A), v tretji 16 (3 pod A) in v četrti 3 študenti. Meseca septembra je dosegla stopnjo magistre, prva na PZE za etnologijo, Živka Črnivec, asistentka na fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo. Zagovarjala je magistrsko nalogo Kulturna podoba marginalne družbe na obrobju mesta Ljubljane (Študija naselja Tomačevo 55). Pomembno novost v delu PZE predstavlja ustanovitev sveta PZE, v katerem so vsi delavci na etnologiji, trije študenti — predstavniki svetov letnikov in dva predstavnika uporabnikov: Ljudmila Bras in dr. Tone Cevc. Počitniška praksa za študente etnologije je bila organizirana v povezavi z etnološkima ustanovama v Ljubljani in drugimi ustanovami, kjer so zaposleni etnologi. Študenti so opravljali prakso v Slovenskem etnografskem muzeju (12), Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU (2), Gorenjskem muzeju (3), Pomorskem muzeju (2), Dolenjskem muzeju (1), Zavodu za spomeniško varstvo SRS (7), Ljubljanskem reginalnem zavodu za spomeniško varstvo (2) in Zavodu za spomeniško varstvo Nova Gorica (1). Poskusi praks v ustanovah ali pod mentorstvom kustosov na terenu, so bili že v prejšnjih letih. Zaradi večje povezave študija s konkretnim strokovnim delom je bila taka oblika prakse še razširjena. Čeprav bo potrebno prakso organizacijsko in vsebinsko še izpopolniti, to ne zmanjšuje njenega pomena. Nedvomno je potrebno in nujno, da se študenti že med študijem seznanijo s kar največ oblikami etnološkega strokovnega dela in se tudi tako pripravijo na svoj poznejši poklic. Zato je še nadalje želeti, da bi se nadaljevale take oblike sodelovanja z ustanovami in izmenjava mnenj z mentorji o praksi pri seminarskih vajah. Na PZE je predaval arh. dr. Peter Fister o pogledih arhitekta na spomeniškovarstvene probleme etnoloških spomenikov. Etnološkega seminarja na Poljskem se je septembra meseca udeležila Mojca Ravnik (glej Glasnik SED 5, 15/1975). V drugi polovici septembra je bil na študijskem potovanju v Minsku in Moskvi inž. prof. dr. Slavko Kremenšek. Sodelavci PZE so se udeležili jugoslovanskega etnološkega posvetovanja v Stubiških toplicah v začetku oktobra (glej Glasnik prav tam). V prvi polovici oktobra je bil gost PZE dr. Sergej A. Tokarev (glej Glasnik prav tam). V istem času je bil gost mag. Andrzej Brencz, asistent etnološke katedre v Poznanu. Duša Krnel-Umek ISN PRI SAZU Večina sodelavcev Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU se je v I. 1975 največ mudila z izdelavo vprašalnic za Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja. V skupno razpravo so bile dane: Letne šege, Šege ob rojstvu, ženitvi in smrti, Delovne šege agrarnega področja,, Otroška igra in igra odraslih. Ljudsko gledališče. Izviri znanja. Tehnično znanje. Jezik, Besedna umetnost in Branje. Dr. M. Matičetov si prizadeva končati terensko delo v Reziji, vendar mu dolina očitno še ni izdala vseh svojih skrivnosti. L. 1975 je bilo po njegovem morda najpomembnejše odkritje samorastniške vokaino-instrumentalne skupine iz Osojan: Trije mladeniči, ki so najprej peli po italijansko, so začeli peti po rezijansko. Besedila in napeve zlagajo sami, iz glave, brez zapisovanja. Za njihovih prvih sedem popevk v rezijanščini je oskrbel transkripcijo v krajevnem glasilu „AN' ombra del Canin", dve je predstavil v izvirniku in knjižnem prepisu v tržaški reviji Dan. — V Reziji je tudi odkril prvo slovensko posvetno varianto pravljice mednarodnega tipa AT 1910, o katerem je predaval na 4. simpoziju balkanske folklore na Ohridu 7. julija 1975. — Njegovo raziskovanje termina živa bresa (debeli četrtek) je potrdilo mnenje F. Erjavca, da je to furlanska beseda in ne nemška izposojenka, kot je mislil Miklošič. — Dr. M. Matičetov je sodeloval tudi pri pripravah za izdajo Baudoin de Courtenayevega rezijanskega slovarja, ki ga skupaj načrtujeta SAZU in AN SSSR-— Sicer je sekcija za ljudsko slovstvo v začetni fazi pripravljalnih del za izdajo slovenskih povedk. Preostali čas SEKCIJE ZA LJUDSKE ŠEGE IN IGRE je bil namenjen obdelavi gradiva dveh raziskovalnih nalog, ki jih subvencionira RSS. H. Ložar-Podlogar je začela na podlagi zbranega gradiva pripravljati monografijo SPREMEMBE V VSEBINI IN OBLIKI KMEČKIH ŽENITOVANJSKIH ŠEG NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM. Kot odgovorna sodelavka za slovenski del Internationale volkskundliche Bibliographie (Basel) je prispevala za I. 1 973 67 in za I. 1974 42 v nemščini redigiranih listkov z bibliografskimi podatki o pomembnejših etnoloških objavah na slovenskem področju. — Za „Demos", etnographische und folkloristische Informationen (Dresden), je napisala o etnoloških objavah v SRS 15 (nemških) referatov. — Dr. N. Kuret je urejal zbrano dopolnjeno gradivo o maskah na Slovenskem in se lotil njegovega kompleksnega študija: najprej najstarejše plasti — živalskih mask. — V pustnih dneh je sekcija organizirala sistematično fotografiranje nekaterih redkejših pustnih likov na terenu; jeseni 1.1975 pa na prošnjo Društva slovenskih prevajalcev pripravila manjšo razstavo na Bledu, posvečeno spominu 150-let-nice A. Š. Drabosnjaka. SEKCIJA ZA MATERIALNO KULTURO je raziskovala na terenu občasno naseljene stavbe. Dr. T. Cevc je s tem v zvezi obiskal vinogradniško vas Drašiče v Beli krajini, gozdne delavce v kočevskih gozdovih, Gorje pri Bledu in nekajkrat Koprivo na Krasu in okoliške vasi. Večino zbranega gradiva predstavljajo fotografski in dia-posnetki okroglih kraških „hišk" in vinskih hramov. — Dr. T. Cevc je sodeloval tudi v pripravah za izdajo Publikacije Les v arhitekturi Jugoslavije, ki jih vodi Medakademij-ski odbor v Beogradu. Knjižnica se je v I. 1975 povečala za 706 enot, posebno bogastvo pa je pridobitev knjižnice (+) dr. B. Orla, nekdanjega ravnatelja SEM. Bibliotekarka S. Zemljič-Golob je skupaj s H. Ložar-Podlo-9ar sodelovala tudi v pripravah za etnološko dokumentacijo. Vsi imenovani razen dr. N. Kureta in S. Z. Golob so se udeležili 8. Posvetovanja skupine „Alpes Orientales" na Ravanci v Reziji s temo: Izseljenstvo v življenju in izročilu Vzhodnih Alp. M. Stanonik glasbeno narodopisna sekcija isn sazu Terensko delo je bilo usmerjeno predvsem na nekatera doslej še n6raziskana območja v Sloveniji in pri slovenski manjšini v Italiji, tezen tega na ljudsko umetnost pritrkavanja na zvonovih. Obiskani so bili naslednji kraji: Gaberje pri Dobrovi (3. jan.), Dobrepolje (12. jan., 30. marca, 5. apr., 19. okt.), Celje (16. jan.), Šentvid p. Planini (26. jan.), Beneška Slovenija (Črni vrh, Erbeč, Kak Špekonja-Štupca) in Goriško (Gorica, Gabrje, Renče) (š.—12. febr.), Zabukovje na Kozjanskem (16. mar.), Črni vrh in Jarsin v Ben. (22. in 23. mar., 13. apr.), Adlešiči (25. mar.), Zelenbreg, Strajna, Šentanel (25. in 26. apr., 25. maja), Žuniči P- Preloki (18. maja), Črnuče (1. jun.), Šmarje p. Jelšah (6. jul.), Vipava in okolica (6., 13. 20. jul., 7. sept.), Lenart v Slov. gor. ^2. in 13. jul.). Ravne na Kor. (22. in 23. nov.). Novonabrano in °d drugih ustanov poslano gradivo obsega blizu 500 primerov. SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI Poleg rednega notranjega muzejskega in terenskega dela je našemu muzeju v letu 1975 uspelo vsaj začasno rešiti dvoje najbolj perečih problemov: vprašanje delovnih prostorov za kustose in vprašanje depojskih prostorov. S finančno podporo (posojilom Ljubljanske kulturne skupnosti) smo največjo razstavno dvorano pregradili po višini in v spodnjem delu pridobili štiri nove delovne prostore, prostor za knjižnico ter prostor za predavanja. Nad njimi je ostala po kvadraturi nezmanjšana površina; to smo s predelnimi panoji uredili v primeren razstavni prostor. Ustrezni delovni pogoji za nekatere strokovne uslužbence so se s tem po več kot treh desetletjih premaknili z mrtve točke, vprašanje delovnih prostorov tehničnega oddelka, knjižnice in uprave pa ostaja nadalje nerešeno. Tudi razstavni prostori za stalno etnografsko razstavo ostajajo del kompleksnega nerešenega stanja in razvoja osrednjega etnografskega muzeja. Rešitev depojskih prostorov prav tako lahko prikažemo z dveh nasprotujočih si gledišč. Izpraznili smo neprimerne podstrešne prostore, kjer smo ob neizogibnem prašenju ter vroči poletni strešni pripeki hranili vse drobne predmete iz gospodarstva, obrti in notranje hišne opreme; prav tako podstrešni depo za tekstil in s tem pridobili še en delovni prostor za kustosa in tudi največji depo v Moderni galeriji, kjer smo že skoraj dvajset let ovirali razvoj te ustanove, hkrati pa s pomožnimi lučmi iskali predmete v skrinjah in omarah, toda vse te predmete imamo sedaj zunaj Ljubljane, daleč od razstavnih in delovnih prostorov, v bivšem uršulinskem samostanu v Škofji Loki. Selitev je zahtevala veliko napora (nad dvesto voženj z muzejskim kombijem) in izredne zavzetosti muzejskega tehničnega oddelka še posebej zato, ker je bilo treba obnoviti tudi prostore v samostanu, jih v pritličju zavarovati pred vlago, popraviti tla, električno napeljavo, zapiranje oken in vrat, to prepleskati in še kaj. Okoli 15.000 muzejskih predmetov je sedaj v novih, svetlih in suhih prostorih, toda razloženi so po tleh, ker je za ustrezne kovinske police, za omare, panoje in drugo opremo zmanjkalo denarja. Z izselitvijo „Elre" in zasebnih strank iz samostana smo v zadnjem času pridobili še okoli 400 m2 prostorov, obenem pa prevzeli veliko skrb za vzdrževanje stavbe, ki ima med drugim dotrajano streho, da ne omenjamo fasade. Ob selitvi predmetov je tehnični oddelek izkoristil priložnost za čiščenje in pregled predmetov ter ločil dobro ohranjene od poškodovanih in okuženih. Ti so bili nato premazani s sredstvom proti lenim zajedalcem. Poleg tega je bilo v muzeju restavriranih še 195 lesenih in kovinskih ter 160 tekstilnih predmetov. Muzej je svoje zbirke v tem letu povečal za 566 predmetov, med katerimi je posebej pomembna zbirka predmetov notranje hišne opreme iz Prlekije. Poleg tega smo poskrbeli za nabavo predmetov, ki bodo na razstavi predstavili ljudsko kulturo idrijskih rudarjev. °delavci sekcije so pomagali pri skupni akciji slovenskih etnolo-9°v za izdelavo vprašalnic za Etnološko topografijo slovenskega etr>ičnega ozemlja. V. Vodušek je sourednik pri publikacijah teh vPrašalnic. ^ačele so se priprave gradiva za 3. knj. izdaje „Slovenske ljudske Pssmi", za RTV-serijo „Slovenska zemlja v pesmi in besedi" pa je bll° pripravljenih 15 polurnih oddaj. Akcija je kot ustanova članica mednarodne organizacije „Inter-national Folk Musič Council", in njeni sodelavci so se tudi kot P°samezniki udeleževali raznih mednarodnih akcij in strokovnih Posvetovanj („Alpes Orientales" v Reziji 4.-7. jun., vseh pet. štirje 2 referatom; Simpozija za raziskavo ljudskih balad v olandiji 10, —12. jul., Z. Kumer z referatom; kongresa SUFJ na a Uaku v Črni gori 28. sept. do 1. okt., M. Ramovš, M. Terse- glav) (2. K Pomagali so strok, odboru „Smotre folklora" v Zagrebu (2 „urner. IV. Ramovš), opravili vrsto strokovnih predavanj tnu '|brner na toozikol. odd. fil. fak., na Akad. za glasbo in na vod'' °* OC^' un'verzev Innsbrucku; M. Ramovš na Seminarju za 2a )e f°lkl. skupin pri ZKPO in na Sred. baletni šoli; M. Terseglav ekon°C'rU^n'CO ^av'st društva v Novi Gorici in za gimnazijo ter v K sred. šolo v Kopru; V. Vodušek na pevovodskem seminarju .pre°pru^ ter bili člani mednarodnih žirij (Z. Kumer za „Europa rin..'S ,Ur ^lkskunst", J. Strajnar za „Prix de musique folklo-es de radio Bratislava"). V. Vodušek Strokovna muzejska knjižnica je v tem letu pridobila 540 novih knjig in revij, dopolnjevala je hemeroteko, rednim naročnikom in v zamenjavo doma in v tujini pa je odposlala 670 izvodov Slovenskega etnigrafa XXV—XXVI, ki ga je izdal muzej v tem letu. Arhivski oddelek je s pridobitvijo nove kovinske kartotečne omare dobil možnosti za ureditev terenskih zapiskov, se pravi za razvrstitev kartotečnih listov z zapisi po krajevni in stvarni razporeditvi. Doslej jih je vloženih nad 16.000. Vse inventarne knjige (13) smo dali v mikrofilmanje, s čemer smo nekako zavarovali dokumentacijo muzejskih zbirk. Fototeka se je povečala za okrog tisoč fotografij z negativi ter za 750 barvnih diapozitivov. Inventariziranih je bilo 325 predmetov. Pripravili in odprli smo sedem razstav, od katerih smo jih pet pripravili sami, dve pa dobili v zameno z muzeji drugih republik. Gostujoči sta bili razstavi „Nakit iz Srbije" in „Les in človek" (Hrvaška). Doma pripravljene so bile naslednje razstave: „Savinjsko splavarstvo" in „Slovenska ljudska kultura" (v Ljubljani), „Z žlico po svetu" in „Kultura Indijancev Ojibwa v 19. stoletju" (v Goričanah) ter „Vraževerje na Slovenskem" (v gradu Bogenšperk pri Litiji). Razen tega smo sodelovali pri večji mednarodni razstavi v Belgiji. Pripravljamo naslednje razstave: „Gostilne na Slovenskem", „Življenje idrijskih rudarjev", „Slovenska ljudska umetnost", „Lesne obrti na Slovenskem", „Vzajemna pomoč na vasi", „Nakit Afričanov" in razstava o Romih. Z razstavami so tesno povezana raziskovanja, med katerimi je raziskovanje življenja idrijskih rudarjev in nakita Afričanov že končano. Potrebno skrb in pozornost je muzej posvečal tudi depandansam zunaj Ljubljane, tako muzeju lončarstva na Podsmreki, Jurčičevemu muzeju na Muljavi, Adamičevi rojstni hiši v Blatu pri Grosupljem in muzeju v Goričanah. Naše razstave v Ljubljani in drugod si je ogledalo 45.500 obiskovalcev, muzejski kustosi pa so imeli vrsto predavanj, sodelovali so pri sestavi vprašalnic za etnološko topografijo ter mnogim dijakom, študentom in drugim interesentom pomagali s strokovnimi nasveti. 30. obletnico osvoboditve je muzej proslavil z otvoritvijo pomembnejših razstav, na desetih rednih sejah delovne skupnosti pa smo obravnavali delovne in finančne načrte muzeja, se pogovarjali o rednem delu in potrebah kakor tudi reševali širša družbena vprašanja kot na primer vključevanje v stabilizacijski program, samoprispevki in podobno. F. Šarf RIBNIŠKI MUZEJ V RIBNICI ima doslej nameščeni zbirki lončarstva in suhe robe ter zgodovinske slike ribniškega in okoliških gradov. Urejanje zbirk je odvisno od sredstev, ki jih gospodarstvo zbira za kulturne namene. Če bi kultura sama ustvarjala zadovoljiva finančna sredstva, bi tudi sama odločala programe dela in potrebe, ki jih dejavnost ali zbirka potrebuje. V letu 1975 smo predvidevali, da se bo začelo strokovno raziskovanje izdelovanja suhe robe — to bi opravili strokovnjaki Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane. Zaradi pomanjkanja predvidenih finančnih sredstev se bo vsa akcija premkanila v leto 1976. Enako je z nameščanjem strokovnih kadrov — ker ni zato potrebnih finančnih sredstev, si pomagamo s strokovno pomočjo POKRAJINSKI MUZEJ V KOČEVJU ima manjšo zbirko etnoloških predmetov, vendar vam števila ne moremo navesti, ker predmeti niso inventarizirani. V letu 1975 smo nabavili inventarno knjigo za etnološke predmete. V načrtu smo imeli inventarizacijo in preparacijo vsaj nekaterih predmetov. Ker naša ustanova nima etnologa smo to delo načrtovali z zunanjim sodelavcem. Vsega tega ni bilo moč izvesti zaradi premajhnih finančnih možnosti. Delavka muzeja je izpolnila vprašalnico in se udeležila s Fanči Šarfovo terenskega ogleda o izdelovanju skodel na Kočevskem. Margareta Plirschback-Merhar DOLENJSKI MUZEJ, NOVO MESTO Etnološki oddelek pri Dolenjskem muzeju zaradi pomanjkanja prostora svojih zbirk nima razstavljenih, ampak jih hrani v primernem depoju. Od 1. marca 1974 dalje oddelek nima etnologa. Tako je dobro zastavljeno delo Janeza Bogataja, tedanjega kustosa za etnologijo, ostalo nedokončano. Dokumentacijo in gradivo je formalno prevzela Slavka Ložarjeva. V letu 1975 je muzej nadaljeval z raziskavo mlinov in žag s pomočjo študenta etnologije Andreja Dularja, ki je evidentiral, opisal in fotografiral 13 objektov ob potoku težka voda. Pridobil je tudi nekaj arhivskega gradiva. Raziskave mlinov in žag se bodo nadaljevale v letu 1976 z ekipo študentov etnologije. Potrebna finančna sredstva so zagotovljena. V letu 1975 je bilo nabavljenih 10 predmetov. Etnološka knjižnica se je povečala za 7 publikacij. STANJE ETNOLOŠKE ZBIRKE OB KONCU LETA 1975: 490 predmetov v depoju, 433 zapisov, 223 risb, 171 diapozitivov in 1346 fotografij. Slavka Ložar BELOKRANJSKI MUZEJ V METLIKI še vedno nima nastavljenega etnologa, zato je bilo opravljenih le nekaj manjših akcij, pri katerih je sodeloval tudi domačin — študent etnologije. Muzej je v zadnjem letu pridobil 27 etnoloških predmetov, urejena je bila fototeka in diateka do leta 1974 ter za oboje napravljeno tematsko in krajevno kazalo. V krajevni muzejski zbirki v Semiču je bilo inventariziranih 126 etnoloških predmetov. Na terenu so bila manjša raziskovanja, in sicer o svetilih v Beli krajini, o piparstvu in pletarstvu. Jože Dular POSAVSKI MUZEJ V BREŽICAFI je v letu 1975 razen rednega vzdrževanja predmetov v zbirkah izvedel še nabiralno akcijo etnoloških predmetov na Planini v Gorjancih. Pri tej akciji smo v Brezju nad Podbočjem odkrili popolnoma ohranjeno leseno stanovanjsko stavbo s črno kuhinjo ter dvema prostoroma, ki ima v kletnem delu starinsko kovačnico. Ta stavba bo predvidoma v letu 1977 urejena, v njej bo popoln hišni ter kovaški inventar ter bo kot „muzej in situ" na ogled javnosti. Mitja Guštin POKRAJINSKI MUZEJ CELJE (Muzejski trgi) se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v letu 1975 omejil predvsem na urejanje inventarnih knjig in kartoteke. Predmete, ki jih je muzej pridobil v tem letu smo zbirali predvsem po naslovih lastnikov, ki nam jih je javil Zavod za spomeniško varstvo Celje. Po potresu leta 1974 na Kozjanskem je ekipa Zavoda za varstvo spomenikov Celje zapisovala namreč tudi naslove tisith, ki so bili pripravljeni odstopiti razne predmete. V tem letu smo pridobili 41 predmetov, precej pa jih imamo evidentiranih in jih bomo odkupili leta 1976. Tudi v letu 1975 smo nadaljevali priprave za postavitev stalne etnološke zbirke v muzeju. Ker je to povezano s preureditvijo pritličja Stare grofije, je vprašanje, kdaj bo zbirka res postavljena, saj muzej zaenkrat za to delo nima sredstev. Šlibar Vladimir ETNOGRAFSKI ODDELEK POKRAJINSKEGA MUZEJA V MARIBORU Ker na razpisano mesto kustosa etnologa v letu 1975, kakor tudi že v letih 1973 in 1974, nismo dobili ustreznega kandidata, smo pogodbeno zaposlili na to mesto študentko etnologije Vero Peklar. Delo tov. Peklarjeve je obsegalo skrb za vzdrževanje zbirke, depoja in dokumentacije etnografskega oddelka muzeja, opravila je več terenskih ogledov, obenem je bila zaposlena kot muzejski vodič. S koncem junija 1975 je zaradi porodniškega dopusta zapustila našo ustanovo. Pripominjamo, nikakor ni naša krivda, da smo že dlje brez etnologa. Prav neverjetno se sliši, vendar je res, da se v zadnjih dveh letih kljub našemu razpisu nihče ni resneje zanimal za delo v muzeju, čeprav ima le-ta, kakor je znano, na skrbi obsežno in še dokaj neraziskano etnološko področje. V zvezi z namestitvijo se je ustanova nekajkrat obrnila na oddelek za etnologijo na fakulteti, vendar so bila tudi ta prizadevanja brezuspešna. Oddelek v muzeju je pridobil v letu 1975 5 lončenih posod, lesen žličnjak in 2 ljudski plastiki. Poleg slovenske in jugoslovanske strokovne literature prejema muzej še etnološka glasila iz ČSSR in Madžarske. A. V. ETNOLOŠKI ODDELEK POKRAJINSKEGA MUZEJA V PTUJU Etnološka zbirka je že nekaj let zaprta in nedostopna obiskovalcem, zato smo se lotili ureditve razstavnih prostorov. Pri tem smo naleteli na objektivne težave. Morali bi preurediti poslopje nekdanje grajske žitnice, finančna sredstva pa tako velikega dela ne dopuščajo. Nadaljevali smo z zbiranjem in odkupom predmetov na terenu za izpopolnitev zbirke: lončenih in kovinskih posod raznih oblik in velikosti, burkel, likalnikov, kolovratov, izdelkov ljudske umetnosti itd. Fotografirali in opisali smo nekatere prireditve in sejme, kurento-vanje, Jurijev, Ožbaltov in Katarinin sejem v Ptuju ter Martinovega v Ormožu. Po večletnem spremljanju in zbiranju dokumentacije, bodo dale primerjave in raziskave podobo spreminjanja vloge in pomena sejma, strukture kupcev in prodajalcev, še zlasti pri prodaji starih oblačil in drugih predmetov, kar zavzema v zadnjih letih vedno večji obseg. 2 namenom, da bi bila dokumentacija čim bolj pregledno urejena, so bile nabavljene kartoteke za fototeko, diateko, terenske zapiske in risbe. Velikega pomena za etnološko zbirko, je zbiranje podatkov o njenem nastanku, vendar je to zaradi nepopolnih virov in iskanja v drugih ustanovah otežkočeno. Doslej najdeni podatki dajejo le okvirni pregled zgodovine te zbirke, predmeti prvotne zbirke pa nam doslej še niso znani. Muzej se je vključil v raziskovalni projekt Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja in sodeloval pri tem s sestavo vprašalnice o čebelarstvu ter z dopolnilno vprašalnico o vinogradništvu. V letu 1975 je oddelek sodeloval pri razstavi ob šestdesetletnici rojstva narodnega heroja Dušana Kvedra-Tomaža, z neevropskimi glasbili, ki jih je Dušan Kveder podaril ptujskemu muzeju. Majda Ceh V arhivskih virih (registri trgovcev v Prekmurju od leta 1920—1944, Državni arhiv Maribor) zasledimo „kupinare" registrirane kot trgovce z jajci in perutnino, z izdanimi obrtnimi dovoljenji. Še leta 1947 je bilo v vasi Renkovci 80 % vseh moških „kupinarjev". Kupinarstvo je bilo razvito do leta 1950. Na kupinarstvo kot trgovino se navezujejo narodopisne šege. UDELEŽBA NA STROKOVNIH POSVETOVANJIH: Namesto kongresa v Zagrebu, si je etnologinja ogledala muzej na prostem v kraju Stubing pri Gradcu in muzej ter občasno razstavo „Back-model" v Pokrajinskem muzeju v Stainzu (Avstrija). Poleg tega je bila v poletnih mesecih preteklega leta dejavnost osredotočena predvsem na VODSTVO PO ETNOGRAFSKEM ODDELKU MUZEJA, saj si ga je ogledalo 5459 obiskovalcev, od tega je vodila etnologinja 21 skupin. Vlasta Koren ETNOLOŠKI ODDELEK PRI GORENJSKEM MUZEJU V KRANJU je lani opravil dvoje terenskih akcij. ETNOGRAFSKI ODDELEK POKRAJINSKEGA MUZEJA V MURSKI SOBOTI M letu 1975 je kustos UREJAL predvsem naslednjo ETNOLOŠKO DOKUMENTACIJO: arhiv prostoročnih risb, arhiv tehničnih risb, urejanje terenskega gradiva, gradiva prostoročnih in tehničnih risb etnografske topografije ljudske arhitekture, vodenje knjige ilustrativnega gradiva, inventarne knjige ilustrativnega SKadiva, knjige dohodov fotografskega gradiva, inventarne knjige terenskega fotografskega gradiva in dohodne knjige muzealij. Etnološki oddelek je bil v letu 1975 DOPOLNJEN z naslednjimi EKSPONATI: Na terenu so bili odkupljeni kmečki voz, par (lončarski izdelek), lesene coklje in dva koša za čebele. Na mejnih prehodih z Avstrijo pa je bilo v letu 1975 ZAPLENJENIH približno 200 narodopisnih predmetov, ki so v razstavljenem stanju. DEPO za hranjenje narodopisnih muzealij je dopolnjen s tremi policami. Nekaj lesenih PREDMETOV JE MIZARSKO POPRAVLJENIH IN KONZERVIRANIH. RAZISKOVANJA: V letu 1975 se je v okviru odobrenih finančnih sredstev nadaljevala prva faza topografije ljudske arhitekture na Goričkem predelu Prekmurja in sicer v naslednjih ''aseh: Mačkovci, Moščanci, Rogaševci, Stanjevci, Šalovci, Sotina, Kuzma, Dolnji Slaveči, Gornji Slaveči, Dankovci in Pečarovci. Kvantitativni rezultati deset dnevnih raziskovanj: Ugotavljamo, a v vaseh Dankovci, Kuzma, Mačkovci ni nobene hiše več Prekrite s slamo. _fdelana je tehnična dokumentacija stanovanjske hiše Šeruga erezija, Šalovci 55. Domačija je primer stegnjenega doma iz 19. ^0|- Po tlorisni zasnovi to hišo uvrščamo med najstarejše ^ mačije v Prekmurju, ki so danes v Prekmurju že prava redkost, tehnični dokumentaciji je zajet tloris temeljev, tloris pritličja, ecni prerez vzhodne in zahodne fasade. Tehnično dokumenta-1° je opravil tov. Sever Tivadar, gradbeni tehnik Projektivnega lroja v Murski Soboti. Terensko delo v Bohinju je trajalo skoraj tri tedne. Šlo je za dopolnjevanje ustnega izročila o planšarstvu v Zgornji bohinjski dolini, dokumentacijo planšarskih naselij, stavb, življenja in dela pastirjev na planinah, zbiranje in evidentiranje predmetov s področja pastirske kulture in arhivskega gradiva. Obiskane so bile naslednje planine: Voje, Ukanc, Jezero, Viševnik, Dedno polje, Ovčarija, Laz, Uskovnica, Goreljek, Javornik. Z namenom, da bi vsaj na primeru ene pašne srenje dobili celostnejšo podobo o živinoreji na splošno, je študentka etnologije Boža Marenče zbrala bogato gradivo o živinoreji v Stari Fužini. Druga pomembna terenska akcija, pri kateri so sodelovale tudi študentke etnologije: Alenka Okrožnik-Simikič, Ivanka Počkar in Dušanka Marn je bila v gorskih naseljih nad Jesenicami: Prihodi, Planina pod Golico, Plavški rovt. V vseh treh naseljih smo zbirali, evidentirali in dokumentirali etnološke predmete in značilne primere ljudskega stavbarstva. Planino pod Golico pa smo izbrali kot primer gorskega naselja, ki ga je treba etnološko bolj raziskati. S pomočjo vprašalnic smo zbirali etnološko gradivo o naselju, stavbarstvu, živinoreji, poljedelstvu, sadjarstvu, nabiralništvu, vrtičkarstvu, o tehniki in tehničnem znanju, prometu, o prehrani, rudarstvu in oglarstvu, o delavstvu in delavski kulturi, o socialni diferenciaciji. V tem času je bilo opravljeno temeljito sondažno delo v odkrivanju etnološke podobe tega rudarsko-kmečkega delavskega naselja nad Jesenicami. Gorenjski muzej v Kranju je gmotno omogočil dr. Mariji Makarovičevi, da je teden dni raziskovala nošo v Ratečah. Že nekajletna akcija Gorenjskega muzeja — meritve in nadrobnejša dokumentacija spomeniško pomembnih objektov ljudskega stavbarstva je bila lani zaradi neugodnih finančnih razmer močno okrnjena. Izmerjena sta bila le dva objekta: Kmečki dom v Zg. Beli pri Preddvoru in paštba — hiša za preužitkarje in najemnike na Planini pod Golico. Plod terenskega dela v letu 1975 je blizu 900 črno-belih fotografij, 180 barvnih diapozitivov, s katerimi se je obogatil etnološki fotoarhiv, dalje 110 novih etnoloških predmetov, terenski zapiski pa so urejeni po novi etnološki sistematiki na 656 kartotečnih listih. terenu so bili izdelani posnetki v črno beli fotografiji, skupno Jmov) približno 180 posnetkov. goltati 5-dnevnih raziskovanj „kupinarstva" v Renkovcih. jg Ptearstvo" — nakupovanje in preprodaja jajc in perutnine se Prek'06'0 V Va-S' Ren* ie dala že prve vidne rezultate. Sredi 1973 n° da ' °.na s'r'^nei0 z etnološko topografijo slovenskega etničnega 0bseq|)a ^ez'skovalna naloga, ki je bila prijavljena pri RSS, je P09rafskPriPraV° teoret'Pn'l'1 izhodišč, poročila o dosedanjem to-skj (jgi ern na Slovenskem in sestavo vprašalnic. Organizacij-sestavili03'0^6 Prevzel Slavko Kremenšek, vprašalnice pa naj bi s°delov Stro.'’vJct /Ka afö' f&aM- ß/fs* v. f-za/' rC M^^yi it. --eU Jtc, 'h /■ -y /io' ‘jAtsSijU. ^ATftČ/n. /VJ^faeCjfie 4>/ ,fU euu 'Va**' G* 'v-eeAfasts £%*inAAAZ- Mg, /V fč-čur. /»'»— z^ru*- - “ ‘fuiAuvtur 4^3 fAtiajVVbvv- jxli «*, yU bei fpuS&lr yjfrGti 'ZnJlUuc Sfrux,-AKCC f(ećcut*U&r lsč~' Aer- jCei fo.rt&xi/i' sho^riMi. jL,