ANTONIJA GRMKOVA: Prazen strah. /f ~\ otovo je med vami tudi nekaj takih — kako bi jim / 'me J' Je Mašenka, a da vam povem — ta si^Si ^*l / deklica, ki šteje že devet let, se ne upa iti niti pri \ \ \Jfa\# I/ t>e'em dnevu iz ene sobe v drugo; vsa je preplašena, \X^*\^y/ vedno misli, da jo za enimi ali drugimi vrati nekaj --------- zagrabi,- kaj in kdo — sama ne zna! Kako stopa po prstih, se ogleduje od vseh strani in vsa trepetaje šele vstopi. Koliko se trudi njena dobra mamica, da bi ji to misel spravila iz glave, a zaman! Ne pomaga nobena beseda. Mama jo spremlja po sobah, ji pokaže vse kote, da se prepriča sama, da nikjer nič ni; nikdar ne dovoli, da v hiši govorijo take reči, da bi zbujale v njeni domišljavi glavici te nespametne misli. A Mašenka je vedno nezaupna, ona je in ostane največja strahopetnica med vsemi deklicami! Ali mislite, da ni med dečki dobiti tudi takega žalostnega junaka? O, že vidim v duhu, kako se nekateri bodoči možakarji tolčejo po prsih, češ: nE, kaj! Mi smo junaki — mi, ženska je ženska!" Počasi, prijatelj, počasi, pa čitaj do konca! Janko Milič se je pisal in je bil že v III. latinski šoli! Nič ne kimaj z glavo, kar je res, je res; prav tako se je godilo in nič drugače! -^. 51 .*__ Kaj je Iatinska šola, že veste vsi, kaj? Latinska ji pravimo, ker se v nji uče latinskega jezika, pa še marsikaj drugega. Tedaj naš junak je bil v III. latinski šoli in je tudi precej dobro izdeloval. Imel je pa to slabost — četudi jo je zatajeval — da se je bal vsake sence. Njegovi tovariši so mu večkrat nagajali, namreč tisti, ki so vedeli za njegovo slabost. Sram ga je tudi malo bilo — saj se je še v ljudski šoli učil, da je strah votel, okolo ga pa sploh ni. Nekega večera ga je pa doletelo nekaj tako groznega, česar ne morem zamolčati. A prosim vas, ko čitate ta dogodek, si vedno predstav-ljajte našega Janka in ne želite si biti v njegovi koži! Stanoval je namreč pri neki družini v Trstu, ker so bili njegovi starši nastanjeni nekje na Krasu. Ta družina pa je skrbela zanj kot za lastnega sina. V bližnji ulici je itnel prijatelja Justa Dobničarja, ki sta se z njitni prav dobro razumela. S tem je vedno skupno delal naloge in v šolo in iz šole sta šla vedno skupaj. Kar je imel eden, najsibo samo jabolko, je drugi dobil polovico. Živela sta vedno v lepem soglasju. Bilo je na dan svetega Justa, god prijatelja Jankovega. Gošpa Dobničarjeva, mati Justova, je povabila Janka na večerjo, saj ga je ona tudi rada imela, ker je bil vrl dečko. Gospa Dob-ničarjeva je skrbela, da je bil Janko s povabilom popolnoma zadovoljen, ker je zmesila veliko skledo štrukljev, takšnih, kakršnih je znala samo ona narediti. In štruklji so bili res imenitni! V slast so šli vsem, posebno našemu Janku, ki je ves čas mislil na svojo dobro mamo, ki jih zmesi vsakokrat, ko se Janko vrne na dotn. Ko so vse snedli in spravili pod varno streho, je bilo treba misliti na vrnitev. Janko je imel s seboj vežni in stanovanjski ključ, ki mu ju je dala gospodinja, ker je vedela, da se bo nekoliko zamudil. Nekoliko v skrbi je vprašal, koliko je ura, a kazati ni hotel svoje slabosti s tem, da bi prosil, naj ga kdo spremi. Lepo se je zahvalil vsem za prijazno povabilo in hitrih korakov odšel proti svojemu stanovanju. Po cesti je še vedno srečaval ljudi, saj ura je kazala šele devet, a na stanovanju — to, to bo že neprijetnejše, si je dejal sam pri sebi. V dobrih 10 minutah je bil že v veži in potem prekoračil stopnice po dve in dve, da bi bil prej na stanovanju. Srečno dospe v svojo sobico; luna je ravno pokukala skozi okno, kjer je s svojo medlo svetlobo razsvetljevala razne predmete. Kar hipoma se Janko ozre v kot, kjer je stal navadno stol, in — oh! — kaj je tam? Nekdo sedi na stolu belo oblečen, dvoje črnih oči upira vanj, roke iztegnjene ob stolu! BKdo si ?" zakriči Janko v nepopisnem strahu. Nič odgovora. Klical bi bil na pomoč, a glasu ni mogel spraviti iz grla. BPa vendar moram nekaj storiti," si tnisli, zgrabi tintnik, ki je bil na mizi, in ga trešči z vso silo v ono pošast na stolu. Potem skoči, oblečen kakor je bil v po-steljo ter si zakrije z vso odejo glavo, da je znoj curljal od njega. V tetn neprijetnem položaju je prebil skoro vso noč. Šele proti jutru ga vendar objame spanec. A še v sanjah mu hudi bav-bav ni dal miru, ampak ga je tako obdelaval, da je milo zdihoval pod težo odeje. „0, ti nesrečni fant! Kaj mi je naredil! Janko, za božji čas, kaj si storil?" ga zbudi gospodinja. Težak vzdih se izvije izpod odeje, zatetn pa pokuka polagoma še glava ven. 3* —. 52 .«— »Povej vendar, kaj si počel sinoči! Poglej, srajca, zapestnici, spodnje hlače, vse je bilo lepo zlikano in napravljeno na stolu, a sedaj — o, groza! — vse polito s tinto," je hitela v eni sapi gospa! ,Kje je pa tisto — tisto belo, ki je sedelo na stolu?" vpraša še ves zbegani Janko. ,Belo, da, belo, a sedaj ni več belo, temveč lisasto, le poglej, vse po-lito. Jaz ubožica sera vse napravila v redu, srajco, da se ne zmečka, lepo raztegnila na stolu, tu sta bili zapestnici že zapeti z gumbi, tu pa spodnje hlače, in vse to je sedaj uničeno! O, ti nesrečni človek, povej mi vendar, kaj si mislil!" Sedaj šele mu prihaja jasno, kaj je bila ona pošast na stolu! Počasi se zmuzne iz postelje oblečen in obut in začne pripovedovati že ne več tako srditi gospodinji, kaj se mu je zdela sinoči ona prikazen z debelimi črnimi očmi — gumbi v zapestnicah — z rokami, visečimi navzdol — ro-kava srajce. Mislil je, da ga zdajpazdaj pograbi. nA bav-bava si se bal? Sram te bodi! Tak fant! No, zdaj si ob naj-boljšo srajco, ker takih madežev ne spraviš nikoli več iz nje." MSaj mi je hudo, prosim vas, gospa," je bridko prosil Janko, ,a ne pravite nikomur, da se tni je kaj takega zgodilo — kar pa upam, da se mi ne bo nikoli več." Če mu je ta šola kaj koristila, ne vem povedati natanko, ali toliko vetn, da ga ni nihče videl več na cesti, kadar se je znočilo. Zakaj, to ve Janko sam!