Glasilo delavcev Vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, i-jubljana,
2. novembra 1981 -k 17 - letnik XXXII
Vsaka
neodgo-
vornost
ima
ime
in priimek
Za našo razpravo o odgovornosti so še zmeraj in zdaj morda še bolj aktualna Kardeljeva razmišljanja v Smereh razvoja. Naj izluščim predvsem misel, da je družbena nadstavba v celoti, posebno pa politični sistem, zdaj od-^ ločilno vprašanje nadaljnjega Uspešnega razvoja samouprav-aj nega sistema, če hočemo utrjevati .j družbeno lastnino kot temelj šari moupravnih odnosov. To pomeni, da se moramo demokratično organizirati za usklajevanje množice interesov, za reševanje na-■i| sprotij med njimi in za njihovo j družbeno usmerjanje.
[j Ob tem želim opozoriti na vprašanje zamegljene odgovornosti, ko so delavci marsikje sicer formalno samoupravno organizi-rani in imajo formalno tudi vzvode za politično odločanje v svojih rokah, v resnici pa pogosto ne obvladujejo spontanih pritiskov ostankov birokratskih in tehnokratskih monopolov, anar-hoidnih pritiskov, ki jih prinašajo slabo delo, nedisciplina, nered ali neodgovornost, pa tudi svojih Parcialnih interesov, ki jih pora-!' iaj o razmere v njihovi organiza-j eiji ali skupnosti. »Dokaj izrazita U le tendenca, da se posameznik ] skriva za kolektivno odgovor-
. nostjo, za samoupravne organe, komiteje, posvetovanja, za razne
] fesolucije...« (E. Kardelj). Zlo-j raba je v tem primeru celo še
] večja, kajti zdaj obrambnih me-* hanizmov, ki jih je meščanska
družba ustvarila proti zlorabam, | Proti napadom na interese vlada-■j jočega razreda, v naših razmerah I ne more biti več, svojih pa še nismo razvili, ali pa jih — če smo jih že izoblikovali — nedosledno Uporabljamo.
I Nekateri poskušajo s primeri i kršitev odgovornosti dokazovati, l da samoupravljanje odpoveduje I v najobčutljivejši bitki prizade-’ vanj za izboljšanje gospodarskih ' razmer in socialističnih samou-| Pravnih odnosov. Če tega ne povedo odkrito, potem govore pač o tem, da se red in disciplina krhata, ker so naši predpiši premalo stroki, ker je država popustila, ker je šla partija v ilegalo itd. So pa tudi takšni, ki odkrito govorijo, da I samoupravljanje ne daje ugodnih otožnosti, da ni ustrezen okvir za odgovornost. »Zato pa je tako,
! Ker v samoupravljanju lahko I Vsak dela, kar se mu ljubi,« pra-1 vijo včasih celo delavci. Drugi J sPet pravijo: »Naš človek, naš čas I 5e ni zrel za samoupravljanje, to je I Pesem prihodnosti...« Pri tem iš-| če j o vzrok v slabi vzgoji in premajhni izobraženosti, v prirojeni Sebičnosti in podobnem.
Samo z abstraktnimi razpravami o odgovornosti bomo kaj 'nalo dosegli. Biti moramo konkretni, kajti vsaka neodgovornost "na svoje ime in priimek.
pRanc Šetinc
I (h uvodnega referata na Ziherlo-t V‘h dnevih)
Brez večjih zastoj e v
Srednje usmerjeno izobraževanje poteka v skladu s pričakovanji
V srednjih šolah je izobraževanje po novih programih steklo brez večjih težav. Po zaslugi načrtnega usmerjanja je vpis v prve letnike dokaj skladen z razpisanimi vpisnimi mesti. Pravočasno so bili pripravljeni učbeniki, učitelji pa usposobljeni za izvajanje novih programov. Tudi šole so se zadovoljivo pripravile na nove naloge. V svojem ožjem, šolskem pomenu se je torej reforma začela v skladu s pričakovanji in bo vzgojno-izobraževalno delo, kot vse kaže, potekalo brez motenj, čeprav posebnih učilnic ne opremljamo po načrtu. Reforma se zatika drugje: izobraževanje postaja prepočasi sestavni del združenega dela, saj ga le-to še ne obravnava kot svojo in skupno odgovornost za izobraževanje strokovnih delavcev. Tudi izobraževanje ob delu in iz dela zato zaostaja za pričakovanji, priprave na proizvodno delo in delovno prakso učencev pa ' ponekod zamujajo.
Taka je, v skopih besedah povedana, prva celotna ocena sedanjega trenutka reforme srednjega izobraževanja, zapisana v osnutku poročila, ki ga pripravlja Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo za Skupščino SR Slovenije, ki bo še letos obravnavala izvajanje
zakona o usmerjenem izobraževanju v šolskem letu 1981/82. Iz gradiva, ki je zajeto v poročilu, bomo izluščili tokrat nekaj podatkov o letošnjem vpisu in šolski mreži, ki bi utegnili zanimati širši krog bralcev.
Vpis v prve letnike
Vpis v prve letnike srednjih šol je bil končan, vsaj za mladino, 15. septembra. N a novo se je vpisalo 29.683 mladih, kar je nekaj manj, kot jih je bilo vpisanih v prve letnike prejšnja leta (1979/80	31:220,	1980/81
31.895). Letošnji obseg vpisa je bolje usklajen s številom učencev osmih razredov osnovnih šol (okoli 27.000). Temu številu moramo dodati ponavljalce lanskega prvega letnika (1148) in učence iz drugih republik (1519), ki jih je letos precej manj kot prejšnja leta.
V večini usmeritev je bil na koncu vpis skoraj povsem usklajen z razpisom, čeprav je bilo po prvih prijavah stanje manj zadovoljivo. Načrtovanega vpisa niso dosegli v gumarstvu (34 %), rudarstvu (55 %), geološki usmeritvi (52%), metulargiji (69%), končnih dejavnostih v gradbeništvu (21 %), gradbeni mehanizaciji (42 %), dimnikarstvu
(0%) in pomorski usmeritvi (72%).
Zaradi primanjkljajev v teh usmeritvah tudi nismo dosegli zeželenega razmerja med proizvodnimi in neproizvodnimi storitvami (67:33), marveč smo se mu le približali (64:36). Tudi to je velik napredek, če primerjamo doseženo z lanskim razmerjem (58:42).
. Za izobraževanje ob delu se je do 15. septembra prijavilo samo 1978 kandidatov, kar je komaj 50 odstotkov lanskega vpisa in le kakih 20 odstotkov letos razpisanih mest. Odmik od pričakovanj bo nedvomno spodbudil še več razprav, ki bodo osvetlile, koliko so za to krive razmere v organizacijah združenega dela, koliko pa druge okoliščine.
V prve letnike višjih in visokih šol se je vpisalo na novo 8236 rednih študentov, za izobraževanje ob delu pa 3088. Če dodamo temu številu ponavljalce, bo v prvih letnikih okoli 13.500 študentov, kar je nekaj manj kot prejšnja leta. Tudi tu je kritičen podatek o zmanjševanju izobraževanja ob delu, ker je v nasprotju s sprejetimi družbenimi stališči. Medtem ko je v šolskem letu 1978/79 delež študentov ob delu znašal še 40,4 odstotka, se
Nadaljevanje na 2. strani
Med drugim preberite
•	ZA POSPEŠENO REFORMO VISOKEGA ŠOLSTVA, str. 2
•	KAKŠNI UČBENIKI IN KOLIKO?, str. 2
•	ČAS, KI ŽIVI, str. 3
•	POVEZOVANJE IZOBRAŽEVANJA IN DELA, str. 4
•	STARŠI PRIZADETIH OTROK BREZ USTREZNE POMOČI, str. 5
•	ZAGOTOVIMO ENOTNE TEMELJE VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, str. 6
•	ŠPORT ZA VSAKOGAR, str. 9
•	ODGOVORNOST UČITELJA OBRAMBE IN ZAŠČITE V USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU, str. 11
Pozabljamo na najpomembnejše
Morda tudi v vzgoji in izobraževanju —tako kot v marsikaterih drugih dejavnostih — čedalje pogosteje pozabljamo na to, kar je pri tem najpomembnejše :— na otroka, mladostnika, človeka. V skrbi za svoj predmet, za učno snov in uresničenje operativnih ciljev čedalje manj mislimo na učenčeve razvojne potrebe, na njegove težave in možnosti. Postajamo podobni specialistom, ki se ob bolniški postelji ukvarjajo le z boleznijo, za katere zdravljenje so se posebej strokovno usposobili, pozabljajo pa na bolnika.
Ta misel, ki jo je v razpra vi o vzgoji na Ziherlovih dnevih povedal te dni ugleden mariborski pedagog, svari pred preveliko zaverovanostjo pedagoškega mišljenja in delovanja zgolj v zunanje učinke in pred enostransko usmerjenostjo učiteljevih prizadevanj zgolj v učno snov, mimo drugih, še pomembnejših nalog.
Že več let zavzeto razpravljamo o tem, kaj vse bi še morali vključiti v osnovnošolske programe, manj pa se sprašujemo, kaj zmore otrok, ali ni morda preobremenjen, ali se morda ne vrača iz šole bolj utrujen kot delavci z dela. Raziskave so to domnevo Že zdravnaj potrdile.
Učitelji opozarjajo, da smo pri pripravi učnih načrtov in učbenikov za srednje usmerjeno izobraževanje marsikdaj mislili predvsem na to, da bomo vanje prelili iz zakladnice človekovega znanja čim več. Le malokdaj smo se vprašali, koliko ta petnajstletnik sploh zmore, kakšna je njegova stvarna učna podlaga, kaj je za njegov vsestranski razvoj v teh letih najpomembnejše.
Nemara je postal ves današnji čas tak, da preveč pozabljamo na človeka; odtujenost človeku in njegovim globljim potrebam prehaja tudi v vzgojo in izobraževanje. Zdi se nam že staromodno, so povedali na že prej navedeni razpravi o vzgoji, govoriti o ljubezni da otroka, o skrbi z.a človeka. V samoupravnih sporazumih smo izmerili in ovrednotili vse, kar lahko vpliva na učno storilnost —• nismo pa v njih našli prostora za ljubezen do otroka, ki zmore veliko več, kot je učitelj dolžan storiti.
In vendar je v vzgoji človek najpomembnejši, ljubezen do otroka pa nepogrešljiva. Če sežemo v spominih nazaj v svoja mlada leta, bomo odkrili, da so na nas najbolj vplivali tisti učitelji, ki so nas imeli radi. Iz ljubezni do otroka, iz skrbi za mladostnika ali odraslega človeka, ki se je vključil v izobraževanje, smo pripravljeni storiti precej več, kot terja delovna obveznost in kot nam bodo priznali tisti, ki odmerjajo plačilo za naše delo.
Ali je vzgoja brez otroka, brez skrbne ljubezni in brez pristne človečnosti sploh še — vzgoja?
Takemu odnosu do človeka plačuje svoj davek tudi učitelj. Nalagajo mu žmeraj nove obveznosti, zasipajo ga z navodili in naročili, pri tem pa pozabljajo, da je tudi učitelj le človek, in da je tudi on lahko čez mero utrujen. Pozabljajo, da bi dodatnim nalogam morali dodati tudi vsaj nekaj tople človeške spodbude, za pošteno opravljeno delo pa zasluženo priznanje, če že moramo zmeraj varčevati pri denarni nagradi. In če ga misel na to, kako bo bolje speljal to ali ono učno uro, spremlja še ves prosti čas in svoje obveznosti pošteno opravlja, ne merimo mu dlakocepsko vsake minute delovne obveznosti in ne grozimo mu, da bo ostal med počitnicami brez polovice osebnega dohodka. Saj je tudi učitelj — človek!
Danilo Jejčič (Jugoslavija): Sklop D, 1980, barvni sitotisk — z letoš-njega grafičnega bienala
Brez večjih zastojev
(Nadaljevanje s 1. strani)
je letos zmanjšal na komaj 27,3 odstotka. Tudi o tem bo bržkone še precej razprav.
Nova šolska mreža
Uvajanje srednjega usmerjenega izobraževanja je povezano tudi s preoblikovanjem mreže srednjih šol. O tem, koliko je vpis usklajen s prostorskimi zmogljivostmi srednjega šolstva, nam povedo podatki, po katerih je samo na ljubljanskem območju vpis bistveno presegel zmogljivosti šol. Če pa pogledamo stanje od blizu, so razmere od šole do šole dokaj različne. Ponekod poteka pouk lagodno v eni izmeni, posamezne šole nimajo niti izkoriščenih vseh prostorskih zmogljivosti; drugje poteka pouk celo v dveh izmenah in so morali iskati dodatne prostore v osnovnih šolah in domovih za učence.
Uvajanje novih programov se je prilagajalo dosedanjemu stanju, zato ponekod izvajata v istem mestu ali na ožjem območju dve šoli isti program.
Težišče srednjega izobraževanja ostaja tudi letos na programih srednjega izobraževanja, ki ustrezajo programom dosedanjih poklicnih, tehniških in drugih srednjih šol. V te programe se je vključilo kar 93 odstotkov vpisanih v prvi letnik. V skrajšane
programe se je torej vpisalo precej manj kandidatov, kot je bilo predvideno: 1208 mladih (razpisano število — 1837) in 576 odraslih (razpisanih mest — 2089). Vendar je tudi tak obseg vpisa kar trikrat večji, kot je bil vpis v dosedanje šole po zakonu o poklicnem izobraževanju, ki so predhodnice novih skrajšanih programov.
Mreža srednjega izobraževanja, ki nastaja, je precej razdrobljena, bolj kot smo pričakovali. Doslej prijavljenih zunanjih enot (dislociranih oddelkov) je kar 50. Na 46 mestih se izvaja program posamezne usmeritve v enem samem oddelku. V 11 srednjih šolah ni bilo dovolj prijav, da bi izobraževanje po nekaterih razpisanih programih sploh lahko organizirali in so zato učence preusmerili v druge programe.
Po drugi strani pa nastajajo velike srednje šole, ki izvajajo programe povsem različnih usmeritev. Precej je tudi pobud in predlogov za združevanje več različnih šol v velike enovite delovne organizacije, čeprav tako združevanje ni v skladu z načeli reforme.
Tako bodo tudi o novi mreži šol in njihovi samoupravni organiziranosti še razpravljali in kritično ocenili, kar smo dosegli in tu iskali boljše možnosti za nadaljnji razvoj srednjega usmerjenega izobraževanja.
Odgovor na napad na slovensko šolo
Tržaški učitelji so stavkali
V ponedeljek, 12. 10. 1981 se je v zgodnjih jutranjih mah bliskovito razširila novica o napadu na slovensko srednjo šolo »Srečko Kosovel« na Občinah. Neznanci so ponoči razbili okna v pritličju, kjer je zbornica. Vdrli so v notranjost, razmetali in raztrgali veliko pomembnih aktov in jih zažgali. Poškodovali so tudi pohištvo. Sindikat slovenske šole je v protest proti temu napadu, ki je le eden od mnogih napadov na slovenske šole in ustanove, objavil, da bo 13. oktobra celodnevna stavka učnega in drugega osebja slovenskih šol vseh vrst in stopenj. V celodnevni stavki je sodelovalo 55 odstotkov šolskega osebja. Sindikat je tudi povabil učitelje na protestno manifestacijo, ki je bila istega dne v jutranji)! urah na Opčinah. Manifestacije in sprevoda po občinskih ulicah se je udeležilo zelo veliko učiteljev, profesorjev, ravnateljev in zlasti dijakov višjih srednjih šol. Razveseljivo je, da so še manifestacije udeležili tudi predstavniki italijanske srednje šole na Opčinah. Na dvorišču Pro-
svetnega doma so zbranim spregovorili ravnatelj srednje šole »Srečko Kosovel«, predstavnica združenja staršev te šole, predstavnik staršev osnovne šole »France Bevk« in tajnik Sindikata slovenske šole. Vsi govorniki so poudarjali, da je slovenska šola največja pridobitev slovenske manjšine v Italiji. Vsak napad na to šolo je napad na slovensko ljudstvo in na njegovo kulturo; zato bomo zmeraj branili slovensko šolo pred sovražniki, ki ji onemogočajo redno delovanje.
Na osnovni šoli »France Bevk« je nastal spor radi prostorov. Slovenski otroci nimajo dovolj učilnic in morajo hoditi popoldne k pouku. Šolske oblasti nočejo ugoditi upravičenim zahtevam staršev in učiteljev. V govorih na manifestaciji so učitelji opozorili na številne probleme in poudarili željo, da bi jih čim-prej rešili. Mogočna manifesta-' cija je dokazala, da bo slovenska manjšina zmeraj branila to, kar ji je najdražje — slovensko šolo. MARKO PAULIN
Za pospešeno reformo visokega šolstva
Najprej uresničimo nove družbeno-gospodarske odnose
Letošnjega 14. oktobra je bila v Ljubljani problemska konferenca o nalogah komunistov pri uveljavljanju samoupravnih družbenogospodarskih odnosov v visokem šolstvu. Iz uvodnega referata dr. Emila Rojca objavljamo nekaj značilnih misli.
Med naloge in vprašanja, ki jih bo treba čimprej rešiti, izpopolniti in praktično uveljaviti s samoupravno in družbeno-poli-tično dejavnostjo delavcev v visokem šolstvu in drugem združenem delu, sodijo naslednja:
Uresničiti moramo družbeno vlogo visokošolske izobraževalne in raziskovalne dejavnosti glede na zdajšnje zahteve stabilizacije in srednjeročne ter dolgoročne naloge, načrtovane za razvoj naše republike.
Visokošolski delavci in delegati uporabniki v svetih organizacij združenega dela in v posebnih izobraževalnih skupnostih morajo začeti hitreje in pogumneje uresničevati zasnovo usmerjenega izobraževanja v visokošolskih organizacijah obeh slovenskih univerz, in sicer z reformiranjem programov, oblik in metod, organizacije in odnosov v visokošolskem delu vsakega oddelka, katedre, višje šole, fakultete ali akademije.
Dosledneje je treba uveljaviti po ustavi zasnovano temeljno organizacijo združenega dela v visokošolski dejavnosti, preverjati dosedanja merila za njeno oblikovanje v visokem šolstvu ter iskati oblike in metode za poglabljanje samoupravne organiziranosti in samoupravnih odnosov v teh organizacijah in za samoupravno povezanost z drugim združenim delom.
Obdelati in izpopolniti moramo elemente cene storitev ter osnov in meril za vrednotenje pedagoškega in raziskovalnega dela v samoupravnih interesnih skupnostih in v odnosih neposredne svobodne menjave dela, na tej podlagi pa uveljaviti merilo kakovosti za vrednotenje dosežkov visokošolske dejavnosti.
Dopolnjevati je treba samoupravne splošne akte visokošolskih temeljnih in delovnih organizacij, z večjim posluhom za skladnost opredeljevanja druž-beno-gospodarskega položaja in
Kakšni učbeniki in koliko ?
Vsi predvideni učbeniki za srednje usmerjeno izobraževanje ne bodo izšli
Učben-ki, priročniki delovni zvezki in drugo gradivo je nujno potrebno za uspešno in kakovostno uresničevanje novih vzgojno-izobraževalnih programov v srednjih šolah. Ob tem je treba poudariti, da moramo število učbenikov smotrno načrtovati glede na materialne možnosti družbo v času, ko si prizadevamo za izboljšanje gospodarskih razmer.
Nehote se zamislimo nad odločitvijo uporabnikov in izvajalcev, ki so predvideli 344 učbenikov za drugo, tretje in četrto leto usmerjenega izobraževanja, za drugi letnik pa so glede na smeri načrtovali kar 130 učbenikov. Če ob tem dodamo, da se družbene možnosti za subvencije zmanjšujejo, da imajo tudi starši zmeraj manj denarja za nakup učbenikov in da na šolah še nimamo zalog učbenikov za srednje usmerjeno izobraževanje, ni težko razumeti priporočila sveta za vzgojo in izobraževanje pri RK SZDL, da je treba znova pregledati in načrtovati le najpotrebnejše gradivo. Število učbenikov naj se zmanjša, učence je treba navaditi, da bodo znali uporabljati raznovrstno literaturo, hkrati pa je treba izrabiti učbenike, ki jih že imamo.
Zato bo Zavod SRS za šolstvo ob sodelovanju strokovnih sve-. tov PIS in s komisijo za učbenike pri strokovnem svetu SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje kmalu pripravil predlog najnujnejšega programa učbenikov za strokovnoteoretične predmete za drugi, tretji in četrti letnik usmerjenega izobraževanja.
O »vroči« temi — učbenikih je zelo pozorno in kritično razpravljal tudi strokovni svet, ki je med drugim opozoril, da nastajajo težave pri pripravi učbenikov za slovenski jezik in za samoupravljanje s temelji marksizma za drugi letnik usmerjenega izobraževanja. Zato so člani strokovnega sve*a sklenili, da pozovejo k sodelovanju tiste, ki so po svoji strokovnosti odgovorni in pristojni za to, da bosta učbenika pravočasno pripravljena.
Pri pripravljanju drugih učbenikov ni posebnih težav, le neka-
teri izmed teh nastajajo p»zneje, kot je bilo predvideno. Zavod SRS za šolstvo ima pri pripravljanju učbenikov veliko težav, ker nima dovolj strokovnjakov, pa tudi zaradi preobremenjenosti tistih, ki delajo na tem področju. Kljub temu so za letošnje šolsko leto pravočasno pripravili učbenike za srednje šole.
Če pomislimo, kako zapletena in dolgotrajna je pot učbenika do učenca — od avtorjevega rokopisa, recenzentov, strokovnega sveta, do založbe in vse do tiskarne, in če ob tem upoštevamo dolgotrajen proces nastajanja, težave založb, pomanjkanje papirja in razmeroma majhne naklade, nam postanejo že skoraj astronomske cene učbenikov bolj razumljive. O tem, da bi dobili učbenike pravočasno in po zmerni ceni, so razpravljali tudi člani odbora podpisnikov družbenega dogovora za osnovnošolske učbenike (na seji letošnjega 22. oktobra). Sklenili so razširiti dogovor tudi za srednješolske učbenike. Člani odbora so izbrali tudi posebno delovno skupino, ki bo kmalu pripravila predlog za zmanjšanje števila učbenikov v srednjem usmerjenem izobraževanju.
In kakšen naj bi bil idealen učbenik? O tem imajo strokovnjaki zelo različne predstave, zato tudi nastajajo različno obsežni učbeniki. Vsak strokovnjak si po svoje prizadeva, da bi bil učbenik čim boljši, sodobnejši — tak, ki bi hkrati motiviral učenca za delo in za stroko v prihodnosti, drug strokovnjak pa upošteva dodatni pouk in pri tem pozabi na dogovorjeni obseg.
Kot olajševalno okoliščino naj navedemo, da doslej naše šolstvo nima izkušenj na področju usmerjenega izobraževanja in da bo treba sproti odpravljati napake. Vendar je veliko narejeno za uspešen začetek usmerjenega izobraževanja. Tako so menili člani strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje. Kakšen naj bi bil tisti pravi »učbenik prihodnosti«, pa bo zagotovo pokazala šele praksa na naših srednjih šolah.
TEA DOMINKO
vloge visokošolskih delavcev in študentov v njih z določili zakona o združenem delu, zakona o svobodni menjavi dela in z zakonom o usmerjenem izobraževanju.
Povsem stvarna je ocena, ki izvira tudi iz političnih analiz obeh naših univerzitetnih organizacij ZK, da se prava mobilizacija za reformo visokošolskega usmerjenega izobraževanja pravzaprav še ni začela. Dozdajšnje spremembe so samo delne, čeprav so nekatere izmed njih že tudi kakovostne. Marsikateri — čeprav je takih manj, kot v začetnih razpravah — še zmeraj ne razumejo bistva reforme in niso naklonjeni temeljitejšim spremembam, ki se kar precej razlikujejo od ustaljene prakse visokošolskega dela. Povezovanje znanja in preveč razdrobljenih programov, tesnejša povezava s praktičnim delom in višja raven prepletanja pedagoške in raziskovalne sestavine v procesu visokošolskega dela so
zahtevne, a neodložljive naloge izvajalcev, študentov in uporabnikov v reformi visokošolskih dejavnosti.
Posebno neugodno bilanco kažejo podatki o uveljavljanju izobraževanja iz dela ali ob delu. Komunisti v visokem šolstvu in v drugih delih združenega dela nismo storili dovolj, da bi kar najbolj uveljavili zahtevo preteklih partijskih kongresov glede izobraževanja iz dela ali ob delu, kot prevladujoče poti vključevanja v visokošolsko izobraževanje. Letos se je vpisala le desetina takih, ki se žele izobraževati na visokih šolah po tej poti, čeprav je očitno, naj bi predvsem delavci iz združenega dela usmerjali kandidate za visokošolski študij in da le oni lahko izrazijo svoje zahteve in pričakovanja glede študijskih programov ter kritične poglede na organizacijo, načine in metode dela v visokošolskih organizacijah združenega dela.
Posvetovanje ob 40-letnici Osvobodilne fronte in ljudske vstaje
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja prireja skupaj s Filozofsko fakulteto — PZE za zgodovino in Zgodovinskim inštitutom pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v dneh 17. in 18. novembra 1981 znanstveno posvetovanje NARODNA IN SOCIALNA POLITIKA V SLOVENSKI ZGODOVINI OB KONCU 19. STOLETJA DO DANES.
Namen posvetovanja je v sintetični obliki predstavil širši javnosti, zlasti pa učiteljem in raziskovalcem zgodovine razvoj omenjene problematike v zadnjem stoletju.
Jubilejna prireditev in znanstveno posvetovanje je prav tako pomembna oblika strokovnega izpopolnjevanja učiteljev zgodovine, ki najnovejše izsledke in raziskovanja prenašajo na mladi rod, da bo pravilno ocenil nacionalno in socialno problematiko v širšem slovenskefli prostoru, zlasti pa v najnovejši slovenski in
jugoslovanski zgodovini. Gradivo z znanstvenega posvetovanja posega v problematiko NOB in povojnega obdobja, zajema pa tudi nacionalno problematiko zamejstva.
Objava referatov z znanstvenega posvetovanja Narodna in socialna politika v slovenski zgodovini ob koncu 19. stoletja do danes v PRISPEVKIH ZA ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, Instituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani bo učiteljem zgodovine nujno strokovno dopolnilo, ki ga potrebujejo pri proučevanju in posredovanju najnovejše zgodovine.
Zavod SR Slovenije za šolstvo je poslal vsem srednjim in osnovnim šolam obvestilo o posvetovanju in priporoča vsem učiteljem zgodovine, da se ga udeležijo, je obenem to tudi osrednja proslava ob praznovanju 40-letnice Osvobodilne fronte in ljudske vstaje.
PRVENKA TURK
Poglobljeno strokovno delo
Na svoji nedavni seji je strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje pod vodstvom Staneta Kranjca kritično ocenil svoje dosedanje delo v enoletnem obdobju. V tem času je strokovni svet opravil veliko nalog, lahko bi rekli kar največ glede na sedanje možnosti. Še ne povsem uresničene naloge in nove, strokovno še bolj zahtevne bo moral uresničiti prihodnje leto. Pripravljen je osnutek programa dela strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje za šolsko leto 1981782, ki so ga člani dopolnili v živahni in kritični razpravi. Ustrezno pozornost so namenili aktualnim prednostnim nalogam, poskusili so skrčiti preobsežne ali združiti nekatere naloge in natančno opredeliti, kdo bo to delo opravil. Člani strokovnega sveta so podprli zahtevo po okrepitvi strokovne službe Zavoda SRS za šolstvo, saj je delo. strokovnega sveta odvisno prav od strokovnih delavcev zavoda. Osnutek temelji na nalogah, opredeljenih z zakoni, in ciljih reforme vzgoje in izobraževanja, upoštevane pa so tudi številne strokovne rešitve, ki jih terja ta nadaljnji razvoj in kakovost strokovnega dela. Program dela zajema splošna vpra-
šanja razvoja vzgoje in izobraževanja v Sloveniji in Jugoslaviji, področje vzgoje in varstva predšolskih otrok, osnovno šolo, srednje usmerjeno izobraževanje ter višje in visoko izobraževanje. V prihodnjem obdobju bodo torej v ospredju strokoV-no-pedagoška	vprašanja.
»Obseg nalog ni zahteven, zahteven pa je glede na vsebino, ki bo terjala poglobljeno strokovno delo,« je poudaril predsednik strokovnega sveta Stane Kranjc.
Razpravljavci so ocenili, da je moral strokovni svet doslej večkrat sprejemati številne sklepe in stališča izredno naglo zaradi nenehne časovne stiske. Velikokrat bi potrebovali več časa za premislek, razčlembo in za spremljanje tega, kako se uresničujejo nekatere naloge — vse to pa bi morali tudi oceniti. Razpravljavci sc med drugim odločno zahtevali, da mora biti gradivo, predlagano strokovnemu svetu, ustrezno strokovno pripravljeno, da bo delo strokovnega sveta nemoteno potekalo. Nenehno so ponavljali tudi tole misel: Ne kopičimo sklepov, zaostrimo našo družbeno in strokovno odgovornost.
T. D.
Čas, ki živi
Prvi plenum partizanskih učiteljev Primorske
V Ajdovščini je bil 17. oktobra 1981 prvi plenum partizanskih učiteljev Primorske. Zbrali so se, na stotine jih je bilo, v dvorani, kjer je tiste prve, nepozabne dni svobode zasedala prva slovenska vlada. Čeprav je od tedaj minilo že precej desetletij in se je življenjska pot večine nekdanjih partizanskih učiteljev prevesila v leta zasluženega počitka, je na plenumu zavel spet nekdanji veter in so oživeli spomini na tisti čas, ki še živi ne le v duhu partizanskih učiteljev, ampak tudi v sadovih osvobodilnega boja ter prizadevanj, ki so jih prispevali partizanski učitelji.
so razumeli, da niso samo abece-darji, ampak da imajo tudi druge pomembne naloge in dolžnosti do svojega naroda.
Morda nam je s te velike časovne razdalje že malo težko vživeti se v to, kaj je pomenila primorskemu ljudstvu po dolgih letih zatiranja in raznarodovanja slovenska šola. Kdor je doumel in doživel njeno zgodovinsko vlogo, mora soglašati z mislijo, ki jo je pred časom izrekel Mitja Ribičič: »Vse moramo storiti, da bi ohranili izvirno, čudovito podobo slovenskega partizanskega šolstva, še posebej na tistem delu slovenske zemlje, ki je toliko let trpela pod tujčevo peto in fašističnim raznarodovalnim pritiskom.«
na svoje delo v preteklosti. Bili so povečini poborniki naprednih idej, vcepljali so naši mladini živo narodno zavest in ljubezen do materinega jezika. Da smo Primorci tudi v najtežjih dneh zatiranja ohranili živo vero v zopetno narodno vstajenje, je v veliki meri njihova zasluga. Mnogi izmed njih so v naših vrstah in prenekateri je dal svoje življenje za narodno svobodo. Ti učitelji
Glejte, da boste budno ohranili to sveto tradicijo našega učiteljstva iz preteklosti! Med vami je veliko takih, ki ste se šolali po italijanskih učiteljiščih ali pa kot pomožne moči sploh nimate pedagoške izobrazbe, bolj ali manji vam torej primanjkuje stanovske usposobljenosti. To nič ne de; kdor čuti poklic za vzgojitelja, bo s časom lahko pridobil pomanjkljivo znanje. Toda eno mora imeti že danes vsak učitelj in vsaka učiteljica: jasen pogled na narodove težnje, živo ljubezen do domovine in čut požrtvovalnosti. V dneh, ko je ves narod v neizprosnem boju za svoj obstanek, mora biti tudi vsak učitelj
borec, vsaka učiteljica borka. Izobrazbi, ki jo je mladina potrebna, morate vdahniti dušo, duša pa je boj za narodno svobodo in socialno pravičnost, brez katerih ni srečne bodočnosti.«
Spomin na tiste čase, na velike vzore in dejanja, je še danes vir navdiha, ustvarjalnega razmišljanja in poleta. Vse to smo čutili tudi v izbrani in doživeti besedi slavnostnih govornikov — v uvodnem pozdravu predsednice pripravljalnega odbora, Vide Blažko, v pozdravni besedi Mitje Ribičiča, v govoru Cirila Zlobca, ki je bil tudi sam v vrstah primorskih partizanskih učiteljev. Njihove misli objavljamo v delno skrajšanem besedilu.
JOŽE VALENTINČIČ
Morda nam tisti čas, povezanost partizanskega šolstva z bojem za svobodo in duha, ki ga je usmerjal, še najbolj izvirno približajo besede, ki jih je v odprtem pismu slovenskim učiteljem na Primorskem zapisal januarja 1944 France Bevk, takratni predsednik pokrajinskega odbora OF za Primorsko Slovenijo in član predsedstva AVNOJ:
»Ko so bili po kapitulaciji Itahje osvobojeni celi predeli našega ozemlja, se je v deželi začela graditi naša narodna oblast. Po naši pobudi so se po vaseh naše dežele začele odpirati slovenske šole v nepričakovano visokem številu. Tako se po dvajsetih letih zopet polagajo temelji novega slovenskega šolstva na Primorskem.
Naši učitelji iz prve svetovne vojne lahko s ponosom gledajo
Ciril Zlobec med slavnostnim govorom
Leta, ki ne smejo v pozabo
Da bi se nikdar ne vrnili tisti črni časi
Uvodna beseda Vide Blažko
Pred osmimi leti je bilo v Novi Gorici prvo in doslej edino srečanje partizanskih učiteljev Pri-ntorske v svobodi. Takrat, leta 1973, so prišli učitelji iz vseh krajev Slovenije in tudi od drugod, kamor jih je pač po vojni zanesla življenjska pot. Bili so srečni, ker
so se srečali po 28 letih in v tolikšnem številu.
In danes, ko se tisti čas tako nezadržno odmika in postaja skorajda legenda, so partizanski učitelji, takratni učenci, starši, številni aktivisti OF, ki so pod vodstvom KP tako zavzeto pomagali pri organizaciji šolstva, še bolj prepričani, da to svetlo Poglavje narodnoosvobodilnega boja ne sme v pozabo.
Partizansko šolstvo in takratni učitelji naj bodo, bolj kot doslej, novim rodovom šolnikov, ki jim je zaupano tako pomembno poslanstvo, kot je vzgoja in izobraževanje mladine, posnemanja vreden zgled junaštva, požrtvovalnosti, iznajdljivosti, ljubezni do poklica in do domovine.
Zagrešili bi nepopravljivo napako pred zgodovino, če bi ostal neporavnan tudi dolg do tistih 30 Partizanskih učiteljev, ki so sredi : dela in boja darovali svoja življenja. Po še nepopolnih podat-: kih je v šolskem letu 1944—45 • Poučevalo v 340 šolah na Pri-i morskem, v Slovenski Istri, v : Slovenski Benečiji in tudi v krajih, ki žal kljub našemu prizadevanju niso pripadli Jugoslaviji, nad 500 učiteljev, nad 16.000 pa je bilo učencev. Te številke povedo, kako veliko in pomembno ylogo je odigravalo partizansko Šolstvo na Primorskem.
Spomin na šolstvo, dragocene izkušnje in zamisli partizanskih učiteljev ter velike pridobitve naše revolucije morajo živeti
dalje po plenumih, stalnih razstavah v muzejih, zgodovinskih priročnikih, pomnikih, po raziskovalnih nalogah, zbornikih spominov in drugih oblikah.
Dr. Joža Vilfan je zapisal: .. .»Lahko rečem, da mi je gibanje za obnavljanje šolstva na Primorskem, odziv naših ljudi, požrtvovalno delo tistih nekaj poklicnih učiteljev in desetin in desetin prostovoljcev, povečini deklet, morda danes v še bolj svetli luči kot takrat, in še bolj pomembno kot je bilo tedaj za vse, ki so se ga udeležili, za otroke in starše, za učeče tovariše, za tiste, ki so pri tem pomagali, tvegali vse, tvegali tudi življenje.
Pozdravna beseda Mitje Ribičiča
Če bi bilo smiselno raziskovati, katera dejavnost Osvobodilne fronte na Primorskem je bila pomembnejša za njeno uveljavitev, kot zibelke naše državnosti na Primorskem, kot neprestanega, iz dneva v dan trajajočega plebiscita za samostojno Slovenijo v okviru jugoslovanske družine, potem bi partizansko šolstvo postavili takoj za našo vojsko. Prva je bila vojska, ki je s tolikimi darovanimi življenji izpričala pripravljenost, da s puško v roki izbojuje svobodo in zedinjenje. Takoj za njo pa je naše šolstvo...«
Današnji plenum, ki sovpada z jubilejno 40-letnico OF in vstaje jugoslovanskih narodov in narodnosti, naj sprejme program dela in ga z novoizvoljenim odborom skupnosti partizanskih učiteljev Primorske do 2. plenuma tudi uresniči. Vsa Ajdovščina, njena okolica in Primorska je danes zaživela s tem srečanjem. Vsem nam bo ostal drag spomin na ta zbor.
Moja pozdravna beseda bo kratka, kajti namen 1. plenuma partizanskih učiteljev je predvsem v tem, da sami spregovorite o šolstvu med narodnoosvobodilnim bojem, da se dogovorite, kako bi to veliko in pogumno dejanje slovenskega učiteljstva postalo enakopravno poglavje in pomemben del zgodovine slovenskega naroda v času njegove najtežje preizkušnje, v njegovem boju za obstoj in svetlo socialistično perspektivo. Naj rečem takoj, da v socialistični zvezi delovnega ljudstva pozdravljamo in podpiramo zamisel občasnih plenumov partizanskih učiteljev ne samo na Primorskem, ampak tudi v drugih delih takratne okupirane, razkosane domovine. Podpiramo, ne samo zaradi našega spoštljivega odnosa do svetlega izročila Osvobodilne fronte, ki je kot vseljudsko gibanje slovenskih množic tudi predhodnica naše današnje socialistične zveze, podpiramo predvsem zato, ker je prenašanje tega izročila na mlade rodove in na naše sedanje šolstvo izredno pomembno. Kakor takrat v boju proti staremu, se moramo tudi danes v boju za novo nasloniti na svoje sile; če hočemo vzdržati v nemirnem in negotovem času, ki ni naklonjen ne sreči človeka, ne svobodi mladih narodov, moramo biti sposobni razviti vse umske in fizične moči slovenskega naroda. Če smo to zmogli v krutih razmerah fašističnega terorja in strahotne vojne, bomo tudi velike smotre socialistične preobrazbe današnjega šolstva in današnje slovenske družbe uresničili z enako vnemo in enakim poletom. Takrat ste vi učitelji — je zapisal France Bevk, razumeli, da niste samo abecedarji, da imate tudi druge važne naloge in
dolžnosti do svojega naroda. V imenu Osvobodilne fronte vam je takrat naročil, da morate izobrazbi vdahniti dušo, duša pa je boj za narodno svobodo in socialno pravičnost, brez katere ni srečne bodočnosti: Če vam danes v imenu socialistične zveze naročamo isto, delamo to zato, ker tudi danes živimo in delamo v času velike preizkušnje, ko moramo biti sposobni uresničevati in razvijati naprej moralne in etične smotre socialistične graditve.
Na stotine novih in lepih šol je zraslo v zadnjih letih po vsej naši socialistični republiki Sloveniji. Vdahniti moramo tem šolam dušo, da bodo postale pomembna središča družbenega, gospodarskega in kulturnega napredka, kovačnica novih rodov, svobodnih in srečnih samouprav-Ijalcev.
Tovarišice in tovariši! Tito je v mednarodnem letu otroka dejal, da pomeni odnos do otrok tudi odnos do prihodnosti človeštva in da je vsakemu človeku potrebno, da ima kot otrok svoje otroštvo. Razmišljal sem ob teh Titovih besedah pa o vzgledih zgodovinskega izročila Osvobodilne fronte in vstaje slovenskega naroda, kako se je v odnosu do otroka in njegovega srečnega otroštva izražala vsa veličina in moralna moč našega neponovljivega, vseljudskega gibanja, kako globoko humani so bili programski smotri in načrti za prihodnost, nastajajoči v predahu bojev in v zaledju sovražnikovih ofenziv. Ali je še kje bil kak parlament na svetu, ki bi se sestal na koščku svobodne zemlje, sredi partizanskega boja in zapisal v svoje ustavne listine, da so otrokom potrebne igre kot kruh, naj bodo učenci subjekti svoje vzgoje in izobrazbe, da
mora po svobodi biti naša skrb za otroke načrtna, da je treba ustanoviti čimprej psihološki in pedagoški inštitut.
Čudoviti zgodbi o porodnišnici v kočevskem pragozdu tudi ni moč najti primerjave. Ali pa organizaciji varstva za ilegalčke v okupirani Ljubljani. Prav tako mislim, da sijajna, organizacija partizanskega šolstva posebej po vsej sončni Primorski pomeni silni vzpon osvobodilnega boja in Žrtvovanja slovenskih ljudi.
Moja učiteljica Mara Samsova je takrat napisala, da se je po petindvajset let dolgi, trajajoči noči, ki je objemala Primorsko, začelo svetlikati rosno, mlado jutro, ki prinaša s seboj krasen, sončen dan.
In kakšen je bil odnos fašizma do otrok, kakšen je bil odnos do otrok teh sil mraka in zla, ki so pisale najbolj temne strani zgodovine človeštva. Kakšne strahote in ponižanja so doživljali najmlajši v tem času.' Mislim; da ni treba tu, v tej dvorani, pred vami obnavljati vsega tistega, kar se je dogajalo na primorskih tleh skozi dve desetletji: potujčevanje, sejanje nacionalne mržnje, verske mržnje, šovinizma, sovrpštva med narodi. Ni šlo samo za to, šlo je tudi za uničevanje otrok. V Jugoslaviji je bilo okrog 300 tisoč otrok žrtev fašističnega divjanja. Organizirana so bila posebna taborišča za matere z otroki, v katerih so uničevali in pobijali židovske in srbske družine še posebej. Ustaši so opravljali svoje prekrščevalske pokole pred očmi otrok. Nacisti so ubijali umsko in telesno manj razvite otroke. Sam sem v partizanih doživel strahotni prizor, ko so SS-ovski vojaki pred seboj in pred našimi enotami potiskali male šolske otroke. Ukradeni otroci pa so verjetno najbolj grozljiv dokaz protičloveške narave fašizma, tega raka človeške družbe.
dogodki
novosti
Mitja Ribičič med udeleženci plenuma
Glejte, tudi zato, da se k nam nikdar več ne bi vrnili tisti črni časi in črni ljudje tistih časov, tudi zato moramo danes zapisati in povedati tudi najdrobnejše odtenke in človeške detajle partizanskega šolstva. Zato tudi zasluži junaštvo partizanskega učiteljstva prav na tleh svobodne Primorske svoj osrednji spomenik. Morda bi to lahko bil lik učiteljice Brede, ki je vdahnila svojim učencem toliko ljubezni in borbenega duha, da so plaho sklonili glave in pisali, ko je Bredo zamenjal drug učitelj. Pouk se je nadaljeval tam, kjer je pred dnevi prenehal, kakor da se ni nič spremenilo. Vendar je bilo drugače, to so čutili vsi. Učiteljice Brede ni bilo. Ob spominu nanjo jih je drobno, drobno skelelo v srcu.
V takem partizanskem, intimnem ozračju želimo, da bi potekal tudi vaš plenum in želim vam v tem lepem zgodovinskem poslanstvu veliko uspehov.
Ni duhovnih obzorij brez vzgoje, znanja in kulture
Iz govora Cirila Zlobca
Letošnji zbor hoče bitiplenum-sko srečanje, prvi pred osmimi leti je bil samo srečanje: zbor preživelih in še živih, ki so poskušali tudi že s tresočo se roko obrisati prah s tistih nekaj kamenčkov, ki so njihova podoba v velikem mo-zaijcu našega narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Že ple-numska oznaka današnjega zbora pa nas obvezuje na kaj več kot samo na to, da smo bili in da počasi odhajamo. Vodilo plenuma ne sme biti nostalgija. Omogočiti mora preskok posameznikovega in skupinskega spomina v zgodovinski spomin: to, kar so še zmerom predvsem spomini, občutja, tudi bridka razočaranja, nepovezana pričevanja, zgodovinsko še ne dovolj ovrednotena kronika, naj dobi svoje mesto tam, kjer nastaja in se ohranja celotnost. naše nacionalne in družbene podobe. Ne. gre za preveličevanje, toda šestintrideset let po osvoboditvi je nedvomno čas, ko ne bi smeli več dopustiti, da bi neko poglavje iz naše preteklosti, neka realnost vojnega in revolucijskega časa počivalo na vse šibkejših ramenih spomina.
Naša dolžnost je, da z vsem, kar smo storili, utrdimo zavest in vednost o partizanski šoli, o partizanskem učiteljevanju na Primorskem, čeprav bomo tudi v tistem, kar smo najbolj intimnega naredili, kot posamezniki, kot konkretna, nezamenljiva človeška življenja bledeli in zbledeli, oddajali svetlobo sebe za svetlost stvari, ki je bila naša stvar. Mnogih se namreč loteva malodušje prav ob tem železnem zakonu časa, ko se nekdanja individualnost izgublja v sedanji splošnosti. Ta muka ni od danes. Mi jo ob-
zirno imenujemo bolečina, razočaranje starih borcev, ves svet pa jo že od nekdaj pozna kot problem »starih bojevnikov«. V našem primeru naj bi se temu železnemu zakonu časa uprli tako, da se ne bi otepali z muko starih bojevnikov v sebi, temveč da bi našli dovolj moči, da bi se zapisali v čas, ki ga tudi zanamci ne bi smeli pozabiti, predvsem kot izkušnja mladosti, kot zvestoba, predanost in požrtvovalnost neke zgodovinske mladosti, ki se najbrž ne bo ponovila, ker se preprosto ponoviti ne more.
Mozaik intimnih, posameznih pričevanj naj bi bil tista plemenita snov, ki bi poznejšim preučevalcem in analitikom ponudila tudi nepogrešljiv človeški utrip, brez katerega je vsa naša zgodovina NOB in revolucije mrtev, neustrezen zapis nekega časa. Takšno pričevanje partizanskih primorskih učiteljev je ena od dolžnosti, ki jo moramo še izpolniti, če hočemo, da bo podoba o tej dejavnosti najbližja resnici, ki je bila tudi naše življenje in mladost.
GIBANJE,
VZNIKLO IZ LJUDS "VA
Na Primorskem se je p titansko šolstvo marš. laj i» marsikje ravnalo po < ' sj . partizanskega gibanje čelov rečemo lahko celo, ,.a je tud: samo bilo pravo pr. '■vato gibanje z lastno idejo, ki ga je nosila, usmerjala in ki ga tud: ne tako maloštevilne žrtve ,iiso mogle zavreti, ko se je že take •' n ■ -četku pokazalo kot realna mo'. : ■/ tedanjega razmerja ali med vojskujočimi se silami na tem ozemlju.
Nadaljevanje ha 4. strani
Delavske univerze — žarišče nenehnega izobraževanja______________________
V predzadnji številki našega glasila smo objavili stališča predsedstva republiške konference SZDL o nadaljnjem razvoju delavskih univerz v Sloveniji. Da bi bralce bolje seznanili s težavami, prizadevanji in pričakovanji teh izobraževalnih organizacij, smo zaprosili sekretarja Zveze delavskih univerz Slovenije Vladimirja Tkalca, naj nam
odgovori na nekaj vprašanj.
O Zakaj ponovna opredelitev vloge delavskih univerz v usmerjenem izobraževanju? Ali se pojavljajo tudi nesprejemljivi pogledi?
V reformo vzgoje in izobraževanja v Sloveniji sodi tudi ponovna opredelitev in preusmeritev delavskih univerz k nalogam, za katere so bile ustanovljene pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Njihovo vlogo in položaj v sistemu smo na novo sicer opredelili v zakonu o usmerjenem izobraževanju in v drugih zakonih na področju vzgoje in izobraževanja; to pa ne pomeni, da se ta vloga in položaj tudi zmeraj in povsod uresničujeta. Delavske univerze kot vzgojno-izobraže-valne organizacije za odrasle niso same sebi namen, zato se je o uresničitvi njihove vloge in njihovem položaju treba dogovarjati v pristojnih delegatskih skupščinah, ugotoviti najnujnejše potrebe, ki naj jih delavske univerze zadovoljujejo in najti kar najbolj učinkovite, vendar stvarne možnosti za uresničevanje te naloge. Delavske univerze je torej treba obravnavati kot enakopraven del vzgojno-izo-braževalnega sistema in kot dejavnik, ki lahko tudi v prihodnje smotrno in učinkovito pripomore k višji stopnji znanja, potrebnega za delo, k družbe-no-politični in samoupravni zavednosti in splošni kulturni razgledanosti delovnega človeka in občana. Ni pa sprejemljivo mnenje, češ da delavske univerze v usmerjenem izobraževanju v resnici nimajo kaj početi, ker bodo vsem potrebam po izobraževanju zadostile šole usmerjenega izobraževanja. Čeprav poredko, pa se tako stališče vendarle pojavlja in je podlaga za razprave o ukinitvi delavskih univerz ali pa postane utemeljitev za združitev nalog delavske univerze v kakem šolskem središču, splošnem kulturnem središču ali drugi obliki združevanja vzgojno-izobraže-valnih in kulturnih organizacij v slovenskih občinah.
O Kakšne težave imajo delavske univerze ob prehodu v usmerjeno izobraževanje?
Težav je veliko in jih je težko premagovati, ker nastajajo hkrati z gospodarskimi težavami in z vprašanji, kako zagotoviti denar za družbene dejavnosti. Delavske univerze je zelo prizadelo hitro zmanjševanje obsega izobraževanja, ki so ga izvajale doslej v sodelovanju s šolami. S tem se jim je zmanjšal dohodek od šolnin, ki je bil podlaga za financiranje celotne dejavnosti delavskih univerz. Drugih programov delavskih univerz v večini občin doslej niso financirali s svobodno menjavo dela v samoupravnih interesnih skupnostih. Zaradi omejenih sredstev jih tudi niso uvrstili v srednjeročne načrte. Obsega programov, ki bi jih lahko financirali v tako imenovani neposredni svobodni rienjavi dela, pa tudi ni mogoče kar povečati, če je povpraševanje po teh oblikah izobraževanja v združenem delu manjše in če mora delavska univerza z dohodkom teh izobraževalnih oblik zagotoviti denar za svoje delovanje. Problem je predvsem v tem, da smo se premišljeno odločili preusmeriti delavske univerze k novim nalogam, zapisanim v zakonu, le ma-lokje v občinah pa smo z družbe-
nim vplivom zagotovili možnost za to.
O Kaj bi bilo nujno storiti, da bi delavske univerze uspešno delale in se razvijale?
Uporabniki in izvajalci v občinskih izobraževalnih pa tudi drugih samoupravnih interesnih skupnostih bi se morali dogovoriti, katere so dolgoročne potrebe po izobraževanju, ki naj'ga v nekem stalnem obsegu izvaja delavska univerza. Da bo lahko to delo opravila, ji je treba zagotoviti vsaj temeljne možnosti: prostorske, gmotne in kadrovske. Prav gotovo pa je v vsaki družbeno-politični skupnosti potrebno zlasti izobraževanje za samoupravljanje in družbenopolitično delovanje, za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ter splošno kulturno izobraževanje. Ni si mogoče zamisliti samoupravne skupnosti, v katerih teh izobraževalnih potreb ne bi imeli, čeprav jih večkrat ne ugotavljajo, še najmanj pa skrbijo, da bi jim zadostili. Res je tudi, da se prav na področju izobraževanja za samoupravljanje in družbeno-politično delo pojavljajo različni izvajalci, med njimi* predvsem družbeno-politične organizacije. Posledica tega je, da ni sistema družbeno-politič-nega izobraževanja, da vsak izvajalec uresničuje svoje programe, ki pa niso usklajeni z drugimi. O teh programih se ne dogovarjajo, zato se le-ti ne dopolnjujejo, pri njihovem uresničevanju pa ne upoštevajo andragoških načel. Družbeni denar je mogoče uporabljati smotrno le tedaj, če je sistem družbeno-političnega izobraževanja enoten, pomaga naj pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja, uresničuje pa naj ga čimbolj strokovno usposobljena organizacija — delavska univerza.
O Kaj si delavske univerze obetajo od stališč predsedstva RK SZDL o nadaljnjem razvoju delavskih univerz v Sloveniji?
Stališča predsedstva RK SZDL kažejo politično odgovornost SZDL do obravnave tako pomembnega vprašanja, kot je izobraževanje odraslih za delo, samoupravljanje in njihov osebnostni in kulturni razvoj. Spodbuditi morajo odgovornost družbeno-političnih delavcev in delegatov, da namenijo temu vprašanju več pozornosti in si prizadevajo, da bi ga uredili v praksi, kjer seveda ne morejo mimo usode delavskih univerz. Odločiti se je treba, ali bomo to vzgojno-izobraževalno organizacijo po zakonu o usmerjenem izobraževanju in glede na številna družbeno-politična stališča razvijali in jo kot enakopraven subjekt vključili v sistem in načrtovanje usmerjenega izobraževanja ter za njeno delovanje s svobodno menjavo ustvarjali tudi temeljne možnosti ali pa bomo še naprej delali vsak po svoje, drobili moči in denar, delavsko univerzo pa prepuščali njeni usodi — da naj životari ali propade brez družbenih usmeritev, brez ustreznih delavcev in denarja in se znajde na tržišču kot ve in zna. Stališča predsedstva RK SZDL o nadaljnjem razvoju jasno povedo, da želijo spodbuditi najodgovornejše družbene dejavnike k urejanju vprašanj, ki se porajajo v zvezi z delavskimi univerzami.
Povezovanje izobraževanja in dela
Kako je s pripravo proizvodnega dela, delovne prakse in novih učbenikov?
Proizvodno delo in. delovna praksa sta bistveni sestavini proi-zvodno-tehničnega področja v skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi, pomemben del srednjega usmerjenega izobraževanja, za šole in delovne organizacije pa tudi novost, ki jo je treba načrtno uvajati. Pripravam na proizvodno delo in delovno prakso je bila namenjena tudi širša razprava na svetu za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference SZDL dne 14. 10. 1981. Na njej sd pregledali in ocenili, kako potekajo priprave in kaj bo treba v prihodnjih mesecih storiti, da bosta proizvodno delo in delovna praksa potekali v skladu s pričakovanji. V drugem polletju se bo v ti novi obliki dela vključilo namreč skoraj 30.000 učencev prvega letnika.
V nekaterih panogah in dejavnostih so se priprav na uvajanje proizvodnega dela in delovne prakse lotili z vso odgovornostjo, usposobili potrebne inštruktorje, zbrali potrebne delovne organizacije in v njih našli dovolj del in nalog, ki jih bodo zaupali srednješolcem, ter* se dogovorili o vseh drugih vprašanjih. V drugih panogah in na posameznih območjih pa priprave zaostajajo.
Kar neverjetno se sliši, da so tudi delovne organizacije, ki se otepajo mladih ali pa so pripravljene sprejeti samo svoje štipendiste. Kot bi po vseh teh letih priprav na reformo še ne bile dojele, da je izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev tudi njihova skrb in ne samo naloga šole. Kot bi družbena sredstva, s katerimi upravljajo, imeli za svoja, pa prihajajo zato do samovoljnega sklepa: »svoje« bomo vzeli na prakso, »drugi« pa nas ne zanimajo. Po tej logiki bi ostali zunaj proizvodnega dela in delovne prakse vsi učenci neproizvodnih usmeritev, ki so se usmerili v družboslovne, pedagoške in druge poklice in jih zato proizvodnja ne štipendira.
proizvodnje, da se srečajo z njo, s sodobno tehnologijo in proizvodnim delom. Za te učence so druga možnost tudi mladinske delovne brigade, saj bodo tudi tu lahko uresničili glavne smotre proizvodnega dela in delovne prakse. Učencem proizvodnih usmeritev pa mladinske delovne brigade na morejo nadomestiti proizvodnega dela in delovne prakse kot sestavine poklicnega usposabljanja — so pa seveda pomembna dodatna oblika delovne in vsestranske vzgoje.
V drugem letniku bodo šli vsi učenci na proizvodno delo in delovno prakso v svojo usmeritev. Zato ni treba siliti že prvo leto na' primer prihodnje administratorje v pisarne — tam bodo prebili tako ali tako vse življenje, zato naj se vsaj prvo leto sred-
njega izobraževanja seznanijo od blizu s proizvodnim delom in razmerami, v katerih delajo delavci teh obratov. Proizvodno delo' ima tudi prednost pred delom v šolskih delavnicah, kot ima samo delo nujno prednost pred poukom ali opazovanjem dela.
Ponekod pravijo, da so učni načrti proizvodnega dela in delovne prakse prezahtevni in da zato ne najdejo v OZD potrebnih mest za učence. V resnici so učni načrti samo smernice, dovolj prožne, da jih lahko prilaga-jamo razmeram, tehnologiji in delu. Učni načrti ne morejo biti ovira, če jih le znamo pravilno oblikovati v delovne načrte,.
Kjer bi imeli težave s tem, dd se v enem polletju zvrstijo v proizvodnji vsi učenci prvega letnika, bi lahko začeli s proizvodnim delom ali delovno prakso že tudi prej, če so opravljene potrebne priprave in so dobili učenci podlago iz varnosti pri delu, dokumentacije in drugih vprašanj, kolikor tega ne osvojijo sproti na sami praksi (npr. v trgovini).
Precej nejasnosti in različnih pogledov je tudi glede nagrajevanja učencev. Še najbolj spre-
Kaže, da se mnoge organizacije združenega dela prepočasi prilagajajo reformnim zahtevam in da jim s sedanjimi kadrovskimi in izobraževalnimi službami niso kos. Povsem drugače pa je v OZD, ki so že doslej pojmovale poklicno izobraževanje mladih tudi kot svojo obveznost in sodelovale pri njihovem usposabljanju. Tu ni težav, še celo preveč hočejo iti ponekod nasproti učencem in jim celo prilagoditi delovni proces, čeprav učni načrti tega ne zahtevajo. Nekatere večje OZD pomagajo srednjim šolam že med šolskim letom z laboratoriji in delavnicami. Zgledi, ki zaslužijo posnemanje in pohvalo!
Nejasnosti m nesporazunr
V razpravi o proizvodne delu in delovni praksi se kaže, nekatere nejasnosti, po kater lahko sklepamo, da z razumev; njem tega usposabljanja in stn kovno pripravo nanj ni vse tak kot bi moralo biti.
Učenci proizvodnih in štor tvenih usmeritev se mora vključiti v proizvodno delo in di lovno prakso v svoji usmeritv panogi ali dejavnosti, saj je de hkrati tudi oblika njihovega p< klicnega usposabljanja. Učen neproizvodnih usmeritev gredo prvem letniku tudi v proizvodr delo in to v OZD materiah
jemljivo je stališče, da sta proizvodno delo in delovna praksa v prvem letniku del učnega procesa in imajo izobrazbeni in vzgojni smotri prednost. Od učencev v prvem letniku ne moremo pričakovati kdove kake storilnosti. Zato je uvidevno, če jim delovne organizacije poskrbijo brezplačno malico med delom in jih obravnavajo v tem pogledu enakopravno z drugimi delavci. Poskrbeti moramo za zdravstveno zavarovanje in prevozne stroške — o tem so posebne izobraževalne skupnosti že sprejele ustrezne sklepe. Posebna nagrada je utemeljena kvečjemu tedaj, ko učenci z delom kaj več prispevajo k ustvarjanju nove vrednosti in dohodkov delovne organizacije.
Šola ne sme čakati
Potek dosedanjih priprav na uvajanje proizvodnega dela in delovne prakse je pokazal med drugim tudi to, da šola ne sme čakati, da bodo drugi vse uredili namesto nje. Sindikati, gospodarska zbornica in posebne izobraževalne skupnosti morajo seveda opraviti prevzete obveznosti, vendar mora šola sama v neposrednem stiku z OZD najti skupen jezik z odgovornimi za to usposabljanje, skupaj z njimi načrtovati in pripraviti proizvodno delo in delovno prakso ter stro-
kovno pomagati izobraževalnim in kadrovskim službam. Pogodbe naj opredelijo medsebojne pravice in obveznosti, predvideno delitev dela in medsebojno sodelovanje. To naj bi bilo širše zasnovano, saj pričakujemo v usmerjenem izobraževanju globljo in trajnejšo povezavo med OZD in šolami, sodelovanje tudi na kulturnem, obrambnem, samoupravnem in še kakem drugem področju. V tem se mora izražati podružbljanje šole.
Izjave, ki smo jih slišali na seji, potrjujejo tako usmeritev. Šele I ko bo šola sama našla pot do vseh OZD, ki naj bi z njo sodelovale, | bodo odpadle domala vse pred- ; videne težave in nejasnosti. Sicer pa se bodo tudi drugi družbeni j •dejavniki — sindikati, zbornice ! in posebne izobraževalne skupnosti — še naprej zavzemali, da bodo priprave za uvajanje proizvodnega dela in delovne prakse temeljito opravljene.
J. V.
K slavnostnemu ozračju so pripomogli tudi učenci Osnovne šole Boril Kidrič in Srednje gradbene šole Veno Pilon iz Ajdovščine
Ni duhovnih obzorij brez vzgoje, znanja in kulture
(Nadalj. z 3. strani)
Za šolstvo pravimo, da je nekakšna nadgradnja, delovanje bolj ali manj urejene družbe, možno samo v razmerah, ko določena družbena sila obvladuje svoj prostor in je za življenje v njem tudi dolgoročno, življenjsko zainteresirana. Dejstvo, da se je neko šolstvo na Primorskem v trenutku razsuto in da je prav tako nenadoma vzniklo drugo, ki je v očeh sovražnih sil imelo vse lastnosti subverzivne energije, najbolje priča, kako je bilo prvo protinarodno, drugo pa nera-zvezljivo povezano z eksisten-cionalno voljo naroda, z njegovim prepričanjem, da s svojim bojem za zmerom pokopuje neko dobo in začenja novo. Morda ni odveč opozorilo, da. gre tudi sam oboroženi boj na Primorskem, njegovo globoko ljudsko doživljenost, razlagati in razumeti skoz optiko izjemne vitalnosti, ki jo je pokazalo to šolstvo. Bilo je eno izmed najbolj prepričljivih oblik ljudskega razpoloženja, volje in zaupanja v prihodnost. Skromno orožje znanja — zelo malo poklicnih učiteljev v primerjavi s tako imenovanimi pomožnimi, takimi, ki so se sami komaj privajali slovenski besedi — ni moglo biti ovira. Partizansko šolstvo ni bilo samo dokaz obstojnosti posameznih osvobojenih ozemelj, kar bi bilo še nekako razumljivo', prav tako intenzivno je bilo na polosvobojenem ozemlju in v krajih, ki so bili zaradi svoje neposredne bližine močnejših sovražnih postojank neprestano izpostavljeni maščevalnim vpadom. Z ničimer ni bolj prepričljivo izpričana privrženost primorskega ljudstva narodnoosvobodilnemu boju kot prav s to univerzalnostjo šolstva, ki ne bi nikoli nastalo in se obdržalo, če ne bi bilo občuteno kot najbolj intimna pravica naroda, ki mu jo še nekončani boj prinašal V razmahu in kljubovanju partizanskega šolstva na Primorskem se je, če smemo tako reči, s svoje najboljše strani sproti preverjal tudi sam oboroženi boj, odkriva! je v sebi sposobnost, da tudi v trenutkih groze in smrti približa sebi in drugim jasnejša obzorja duha, vzgoje in kulture. Brez te razsežnosti, brez vzgoje, znanja in kulture, brez neprestanega odpiranja duhovnih obzorij je vsak,
še tako junaški boj brezplo-\ den,konča se sam s sabo.
ZA CELOSTNO PODOBO ŽIVLJENJA
Ne ocenjujte tega razmišljanja kot nepotreben odmik od predmeta tega plenuma; sam sem namreč prepričan, da nas šele zavest o usodni povezanosti vseh možnosti, s katerimi se je utemeljeval naš partizanski boj tudi kol etična, moralna in kulturna vrednota, tudi danes utrjuje v misli, da ne smemo v svojem ra-\ zvoju, tudi ko smo v najhujšim stiskah, zanemariti nobenega vi-' dika naše človeške, narodne in družbene podobe. Torej tudi danes poleg skrbi za vsakdanji kruh, čisto vodo in čist zrak tudi skrb za našo kulturnost, za dostojanstvo v medsebojnih človeških odnosih, za etičnost v vsem našem početju.
Ko torej razmišljamo o svojem partizanskem učiteljevanju, stojmo z obema nogama v naših dneh: iščimo celotnost v prizadevanjih današnje družbe in naroda, delajmo za to celotnost in zahtevajmo jo od drugih. Pristajanje na golo preživetje, čeprav nc ravni današnje visoke evropski potrošnje, zaverovanost v osebni, skupinski ali lokalni egoizem na škodo celotnosti življenja, b-nas, partizanske učitelje, razdedinilo za dediščino, ki smo si jo, ne da bi se tega zavedali, sami zapustili, ko smo bili najbolj revni najbolj ogroženi.
In tako se z zaupanjem vračamo k besedi, ki smo bili v časi narodnoosvobodilnega boja it revolucije njeni bojujoči se svečeniki. Verjeli smo vanjo, in nobena žrtev, ki je bila za njeni ohranitev potrebna, se nam rt zdela prevelika. Zdaj naj bi to besedo izkopali, da bi v njene nedvoumne črke vlili puhtečo teko-, čino svojega spomina, ki na, priča, kako smo znali živeti v stil ski,kako smo spoznali slast celotnost človeškega življenja. Čl NOB in revolucije je tisto ogledalo, ki nam pokaže, kje in kdaj ji kakšen madež na našem obrazil Smisel tega plenuma je torej tul v tem, da v ogledalu svoje parti zanske izkušnje, - katere neod stranljivi del je tudi tedanje šol stvo, preverimo svojo današnji človeško, narodno in družbeni podobo.
Starši prizadetih otrok brez ustrezne pomoči
Teže prizadeti otroci potrebujejo mobilno pedagoško službo
» Telesno, umsko in socialno prizadetega otroka je treba posebej negovati in vzgajati zaradi svojevrstnih okoliščin, v katerih živi in se razvija« (iz deklaracije OZN o pravicah otroka)
V	Prosvetnem delavcu z dne 19. oktobra 1981, št. 16 — letnik 32 berem o otrokovih pravicah in o posvetovanju Pomoč prizadetim otrokom v Ljubljani. Prav je, da je ta tematika končno zašla tudi na stran glasila pedagoških delavcev, saj smo matere in očetje prizadetih otrok, ki smo sami pedagoški delavci, vedno brali le o vzgoji in poučevanju normalno se razvijajočih otrok, nekaj o poučevanju laže prizadetih, še manj o usposabljanju srednje prizadetih, zelo malo pa o teže in težko prizadetih otrocih.
V	teoriji je videti to zelo urejeno: teže prizadetega otroka oddamo v dom v Črni ali Dornavi, čeprav sta tadva domova zelo napolnjena, enkrat že pride na vrsto vsak otrok, ki je potreben.
»Le v izrednih okoliščinah je lahko otrok v najnežnejših letih ločen od svoje matere.« (Iz deklaracije OZN o pravicah otroka.) Vsi vemo, da je za vsakega otroka najbolje, če živi v svoji družini in to velja za teže in težko prizadetega še bolj, le da družina to težko zmore. Ali pa družini, kjer je tak otrok, tudi pomagamo? Pedagoško sploh ne, socialno pa le v izredno težkih primerih ali pa niti to ne.
Starši teh otrok, ki smo pedagoški delavci, poučujemo zdrave otroke, naši otroci pa so med tem
časom prepuščeni nestrokovnjakom, pa četudi so to požrtvovalni sorodniki ali pa drugi dobri ljudje, če imamo to srečo, da sploh koga pridobimo za varstvo in nego svojega otroka med našim službenim časom. Če bi dobile matere denarno pomoč za svojega otroka, bi jih večina ostalo doma in se posvetila samo otroku, brez te pomoči pa bi bil družinski proračun preveč okrnjen, še posebno zato, ker zahteva prizadeti otrok veliko več stroškov kot zdravi otrok.
Za naše teže in težko prizadete otroke, ki žive v svojih družinah, ni res prav nič poskrbljeno. Ni denarne pomoči ne pedagoške mobilne službe, ki bi staršem pomagala pri usposabljanju otroka.
Otrok v zavodu je delčžen denarne družbene pomoči in specialno pedagoške vzgoje; otrok, ki ostane v družini, ne dobi nič. In vendar večina staršev, če le zmore, obdrži otroka doma, ker je to njegova temeljna pravica, pa čeprav je zato prizadeta vsa družina.
Gradimo kulturne ustanove, načrtujemo lutkovno gledališče, za teže prizadete otroke po naših družinah pa ne storimo nič, da bi se tudi oni usposabljali, kolikor je v njihovi moči.
Obtožujem našo pedagoško službo, da za te otroke sploh ni
Vrednotenje učiteljevega dela
Ali so razredni učitelji s končanim učiteljiščem slabše usposobljeni za pedagoško delo kot tisti, ki so končali pedagoško akademijo?
Prejeli smo pismo, ki ga je podpisalo štirinajst učiteljev razrednega pouka osnovne šole Prežihov Voranc, Ravne na Koroškem. V razpravi o predlogu samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v osnovnih šolah so ugotovili, da je v vsem sprejemljiv, le s 34. členom ne morejo soglašati.
O spornem 34. členu omenjenega sporazuma so postavili nekaj vprašanj našemu pravniku tudi učitelji nekaterih drugih šol. Očitno je potrebna širša razprava o teh vprašanjih, da bi primerjali stališča in jih uskladili. Zato vabimo vse, ki so o tem razmišljali in želijo prispevati k poenotenju pogledov in oblikovanju najboljših rešitev, da sodelujejo v razpravo.	Uredništvo
Učitelji razredne stopnje, ki smo končali učiteljišče, se ne strinjamo s 34. členom samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v osnovnih šolah. Za opravljanje del in nalog na razredni stopnji imamo po zakonu o osnovni šoli predpisano izobrazbo. V osnovi osebnega dohodka morajo biti po našem mnenju ocenjena in točkovana dela in naloge, ne pa delavec, ki jih opravlja. Kako delavec dela, je treba posebej ugotavljati in nagrajevati tudi kakovost dela. Ne nasprotujemo torej razlikam v osebnih dohodkih, če so utemeljene ž boljšim delom.
Kakovost dela učitelja, ki je končal učiteljišče in poučuje že najmanj 15 let, je opravil strokovni izpit in se ob delu usposabljal na seminarjih, aktivih, predavanjih in individualno, ne •nore biti slabša od kakovosti dela učitelja začetnika s končano pedagoško akademijo, kot je predvideno v 34. členu samoupravnega sporazuma. Zanima nas, v čem je naše delo slabše. Ali uporabljamo bolj zastarele in manj ustrezne učne oblike in metode, ali učence slabše in manj pravilno vzgajamo, ali svoje delo opravljamo bolj malomarno in površno?
Zdi se nam krivično, da skupino razrednih učiteljev s končanim učiteljiščem označujemo že vnaprej kot slabše, ne da bi se
prepričali o tem, kako v resnici delajo, kakšne uspehe dosegajo in koliko prispevajo k delovnemu uspehu celotne šole.
Kako je lahko pčitelj razrednega pouka, ki ju je že v merilih določeno, da slabše dela, mentor učiteljem začetnikom, ki prihajajo s pedagoške akademije? Če bi pri ocenjevanju kakovosti dela ugotovili enako stopnjo uspešnosti pri obeh učiteljih, bi učitelji s pedagoško akademijo še vedno dobili kar za 10 odstotkov višji osebni dohodek zaradi višje osnove. Ali je to nagrajevanje po delu, ki ga tako poudarjamo?
Na razredni stopnji poučujejo učitelji z učiteljiščem in pedagoško akademijo. Menimo, da ne bi smeli več razpravljati, o tem, kakšno izobrazbo ima kdo, in jih po tem razlikovati, temveč da bi morali razmišljati, kako bomo vsi skupaj izpopolnjevali svoje znanje in ga bogatili z novimi dognanji, da bomo kos zahtevam, ki nam jih postavlja samoupravna družba.
Zavedamo se, da je za učiteljevo uspešno delo potrebno ustrezno znanje. Temeljno izobrazbo za poklic daje šola, v dobrega delavca, pa se človek razvije le ob delu, v katerega vloži svoja prizadevanja. Da si dober učitelj, ni dovolj samo znanje, svoj poklic moraš imeti tudi rad in ga vestno opravljati. Ali znamo dovolj ceniti prizadevne in predane učitelje?
poskrbela. Dovolj je lepih in sočutnih besed, preiti je treba k dejanjem. Teže prizadeti otroci po naših družinah nujno potrebujejo mobilno pedagoško službo; potrebujejo varstveni center, kamor bi jih starši lahko vodili med svojim delovnim časom, kjer bi lahko prebili tudi dalj časa, če bi starši morali na zdravljenje ali na službeno pot; potrebujemo tudi varstvo na domu, če otrok ne zmore poti v varstveni center.
Pa poglejmo zadevo od začetka!
Ko zdravnik ugotovi, da se otrok ne bo razvijal normalno, mora otrok navadno v otroško bolnišnico. Preiščejo ga, zapišejo in vrnejo materi z napotkom, naj ga še prinese na pregled. Nihče ji ne pove, da imamo v Sloveniji Zvezo društev za pomoč duševno prizadetim SRS, da ima Ljubljana in sploh vsako večje mesto še posebno društvo za svoje krajane. Nihče staršem ne pove, kako naj si organizirajo življenje s prizadetim otrokom, kako jim lahko pomaga ustanova, kjer so v službi. Ali ne bi bila dolžnost socialne službe, da naveže stik s to ustanovo in poskuša najti olajšave pri delu staršev s prizadetim otrokom? Prizadeti otrok ne more biti sam. Starši potrebujejo zanj poseben delovni čas, da se lahko pri otroku izmenjavata oče in mati, pa še drugi družinski člani.
Naša socialna služba mnogokrat sploh ne ve, da je na njenem območju prizadet otrok, ki ne hodi v vrtec niti v šolo, odkrijejo ga šele po naključju. Ni res, da starši prizadete otroke skrivamo. Če jih ne vodimo v javnost, jih samo zato ne, ker nam ni prijetno, da se drugi ljudje ustavljajo in gledajo za nami.
Nihče tudi staršem ne pove, kako naj svojega otroka usposabljajo, kako naj ga negujejo.
Nekatere občine imajo vrtec za prizadete predšolske otroke in prav bi bilo, da bi ti vrtci zajeli tudi otroke, ki zaradi svoje prizadetosti ne morejo hoditi v vrtec, zato naj bi jih posebna pedagoginja iz vrtca obiskovala na domu in svetovala staršem, kako naj ravnajo z otrokom.
Ko pa otrok v letih dorase za šolo, naj ga vpišejo v pedago-ško-mobilni oddelek najbližje posebne šole. Mobilna pedagoginja ali pedagog naj tudi vnaprej spremlja njegov razvoj, svetuje in pomaga staršem. Centralni otroški dispanzer je pred nekaj leti organiziral poskusno mobilne službe s študenti pedagoške akademije — žal so bili to le študenti brez potrebne prakse, a vendar smo bili starši veseli, da se sploh kdo zmeni za naše otroke. Vse prevečkrat namreč slišimo: »Saj bi bilo bolje, da bi umrl. Kar pustite ga in se raje več ukvarjajte z zdravimi otroki, iz tega, tako ne bo nič.« Ni čudno, da vedno bolj spoznavamo, da nas je družba resnično pomaknila prav na rob in da so ji naši otroci le v nadlego, saj daje zdravim otrokom vse, manj prizadetim nekaj, zelo prizadetim pa nič. Pa ne le otrokom, pomagati je treba tudi družini, da zmore težko breme — prizadetega otroka, da ga neguje z ljubeznijo, in da zmore nekaj časa posvetiti tudi zdravim otrokom v družini.
Nujno torej potrebujemo mobilno pedagoško službo, ki bo vodila starše in jim pomagala pri usposabljanju in negi njihovega otroka.
Več o naših težavah bi lahko napisali ljudje iz naših društev za pomoč duševno prizadetim. Imamo svoje glasilo Naij zbornik, a vendar mislim, da ni prav, da zapisujemo svoje težave le vanj, treba jih je poslati tudi v širši svet, seznaniti z njimi širšo javnost, še posebej pedagoške in zdravstvene delavce, katerih dolžnost je, da se čimbolj seznanijo s temi problemi.
Ni prav, da učitelji otroke, ki se teže rče zmerjajo z besedami »idiot«, »bebec« itd. — učenci
mislijo, da je to nekaj grdega, sramotnega, v resnici pa zaznamuje le hudo bolezen.
Prav bi tudi bilo, da bi učitelji v letu prizadetih obravnavali različne vrste prizadetosti pri urah moralne vzgoje — morda bi povabili k tem uram zdravnika, medicinsko sestro, socialnega delavca ali koga drugega, ki pozna te stvari, da učence v osnovnih šolah pa tudi dijake
srednjih šol, seznani tudi s to stranjo našega življenja.
»Kljub naši bolečini si ne moremo privoščiti jokavosti,« je rekla Olga Vipotnikova. Naša javnost pa bi se morala zavedati, da moramo pomagati tudi tem našim otrokom, saj ne moremo z gotovostjo reči, da ne bo nekoč med njimi tudi naš otrok ali vnuk... Pa ne glede na to, tudi' .oni so naši otroci in če se bo spremenilo gledanje naše javno-
sti na ta problem, bodo hitro rešeni tudi vsi problemi mobilne službe, varstva, nege, problemov počitnic — vsega, kar pripada našim otrokom v naši socialistični družbi.
Vabim še druge starše prizadetih otrok — pedagoge, da napišejo v Prosvetnega delavca kaj v dobro prizadetih otrok in za izboljšanje njihovega položaja.
N.	N.
Živimo ali životarimo?
Tolikokrat nam v naših pre-mišljanjih zastavi pot nikoli povsem rešeno vprašanje: ali znamo živeti? Se predajamo »usodi« pasivno, brez upora, brez cilja, negotovi, nemirni, tako da se naše življenje spreminja v životarjenje? Ali pa iščemo način, kako bi zaživeli laže, bolj bogato in srečno? Če se odločimo za drugo pot, bo ta zahtevala od nas veliko učenja. Uspešni pa bomo le, če se bomo trudili za bogatejše življenje skupaj z drugimi ljudmi.
Letos smo na osnovni šoli Valentina Vodnika ustanovili študijsko skupino, ki je pod vodstvom dr. Janeza Klobučarja obravnavala nekatera poglavja iz šole za življenje. Povedano natančneje: to je bilo skupinsko delo z natančno določenim, precej zahtevnim programom. Po vsakem predavanju se je razvilo živahno razpravljanje.
Ob takem delu smo spoznavali temeljne zakonitosti skupinskega dela, pridobili pa smo tudi pomembna spoznanja o znanju kot osebni in družbeni vrednosti, o pomembnosti predstav, o odnosu med vzgojo in izobraževanjem ipd.
Poleg tega je ta oblika dela še bolj povezala naš delovni kolektiv, ki mora zaradi velikega števila učencev (okoli 1200) poučevati v dveh poslopjih.
Po končanem seminarju smo se udeleženke strinjale, da je bilo delo sicer naporno in odgovorno, vendar pa čutimo, da nam bo novo znanje pomagalo graditi
sodobnejši način življenja. Iz predavanj in pogovora so se izoblikovala tale pomembna spoznanja:
. Medsebojne odnose je mogoče urejati le tako, kot se spodobi človeku, pri tem pa je treba upoštevati uveljavljena pravila.
Vedno poskusimo poiskati v posamezniku to,kar je dobro in zdravo, ga spodbuditi in mu pomagati to razviti. Pogosto ravnamo napak, ker zmeraj in povsod iščemo le pomanjkljivosti, motnje in bolezen, in tako napake utrjujemo in stopnjujemo, namesto da bi skušali doseči nasprotno.
Premalo si prizadevamo za svojo duhovno in osebnostno rast. Čim več bomo storili za to, tem laže bomo obvladovali življenje. S kakovostnim znanjem se namreč laže znebimo nemira in negotovosti, ki najbolj obremenjuje človeka.
Znanju moramo dajati večjo osebno in družbeno vrednost; koristi naj skupnim interesom.
Pri poučevanju bi morali biti odločnejši, doslednejši, zahtevnejši do sebe in drugih. Več bi se ^morali učiti, biti ustvarjalnejši. Ne smemo si dovoliti ponavljanja napak. Včasih je strogost nujna in popuščanje škodljivo.
Zavedamo se, da so medčloveški odnosi danes v krizi, pa tudi tega, da potrebujemo vsak dan precej optimizma. Ob veselem, razgibanem človeku ljudje laže žive.
DANICA CEDILNIK
Ne potrebujemo pavšalnih trditev, temveč stvarne analize o delu celodnevne osnovne šole
V dnevnem tisku pa tudi v Prosvetnem delavcu so se zlasti po razpravi o raziskovalnem projektu celodnevne osnovne šole in predlogu akcij za nadaljnji razvoj celodnevne osnovne šole v koordinacijskem odboru za uva-
janje celodnevne sole pri preč sedstvu RK SZDL pojavili pr spevki, ki z nekaterimi formul: cijami po moji presoji ne prispi vajo k nadaljnjemu uveljavlj; nju celodnevne šole kot temeljn oblike vzgojno-izobraževalnet dela in kot perspektivo razvoj osnovne šole.
Formulacije, kot so »... že nekaj časa je jasno in znano, da se celodnevna osnovna šola pri nas prepočasi uveljavlja...« ali ».. čedalje bolj postaja jasno, da z našo celodnevno šolo ni vse tako, kot bi moralo biti...« ali ».. model celodnevne šole je vse preveč tog in uniformen in ne upošteva niti možnosti za delo in življenje šole v konkretnem okolju niti razlik v razvoju učencev..« ali ».. zaradi celodnevne šole je menda že marsikdo zardeval zaradi tega, ker ni znal pojasniti kaj novega je ta fantastični »coš« prinesel..« so voda na mlin tistim, ki so zadovoljni s staro prakso, ki jim je bolj všeč družbeno preživel način od okolja ločenega in z okoljem nepovezanega dela, pa tudi vsem tistim, ki se ne zavzemajo za večjo družbeno funkcijo in razširjeno dejavnost in s tem tudi večjo
družbeno in pedagoško odgovornostjo, kot tistim, ki ne vidijo v tej razširjeni dejavnosti šol tudi večjih možnosti za vzgojno-izo-braževalno delo, močno povezano z dejavnostjo staršev, občanov, družbenopolitičnih organizacij, organizacij združenega dela, društev in klubov.
Resnica je verjetno nekoliko drugačna. Prav gotovo ne kaže kar počez govoriti o zaostajanju celodnevne šole in se delati nevedne, kaj nam je celodnevna osnovna šola v šestletnem obdobju prinesla. S tem delamo končno tudi veliko krivico številnim celodnevnim šolam, ki na marsikaterem področju vzgoj-no-izobraževalnega dela orjejo ledino in bogatijo našo družbeno in pedagoško prakso in teorijo v osnovni vzgoji in izobraževanju. Upoštevati pa je treba, da delujejo nekatere celodnevne osnovne šole v zelo težkih razmerah pa predvsem zaradi velike požrtvovalnosti delavcev dosegajo uspehe. Nekatere celodnevne osnovne šole zaostajajo v svojem razvoju. Prav zato je treba pri oceni celodnevne šole upoštevati analizo prakse ne pa enostranskih trditev, ki niso preverjene in nerazčlenjujejo vzrokov takšnega stanja na šolah, kjer delo poteka. Spremljava razvoja in stanja celodnevne šole v SR Sloveniji, ki jo opravlja Zavod SR Slovenije za šolstvo, ugotavlja, da se na nekaterih ce-
lodnevnih osnovnih šolah pojavlja marsikaj, kar bo treba kritično oceniti, drugod pa so slabosti odpravili in uveljavljajo v neposredni vzgojno-izobraževalni praksi številne izvirne novosti tako pri povezovanju sestavin vzgojno-izobraževalnega dela, pri uveljavljanju in razvijanju samouprave učencev in delovanju njihovih organizacij ter pri povezovanju šole in okolja in uveljavljanja delovne vzgoje.
Ob tem je treba posebej opozoriti, da moramo prav tem vprašanjem nameniti posebno pozornost tako v spremljanju kot v drugem načrtnem proučevanju in raziskovanju. Povezovanje se-strvin vzgojno-izobraževalnega dela je namreč tesno povezano tudi s pripravljenostjo in usposobljenostjo učiteljev, prav tako pa je s tem povezano samoupravno delovanje učencev. Zato je v šestih letih uveljavljanja celodnevne osnovne šole potekal tudi proces spreminjanja miselnosti in stališč učiteljev do svoje vloge in nalog v zvezi s pedagoškim delom in zlasti z delom z učenci v ožjem pomenu besede.
Opozoriti je treba tudi na različen izhodiščni položaj posameznih celodnevnih osnovnih šol. Celodnevne šole, ki so imele že prej razvite interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, razvito samoupravo učencev in so bile povezane z družbenim okoljem, ki so imele veliko boljše
možnosti za uveljavitev temeljnih zamisli in družbenih opredelitev zasnove celodnevne osnovne šole; tiste, ki pa so v tem zaostajale zaradi objektivnih in subjektivnih pogojev in ki si tudi sicer niso veliko prizadevale za svoj razvoj, pa so še zdaj zelo daleč od »duha« celodnevne šole.
Zasnova celodnevne šole predvsem opredeljuje družbena in pedagoška izhodišča, sestavine in organizacijo dela in temeljne pogoje za uresničevanje. Naloga vsake šole pa je, da jo prilagodi posebnim razmeram in dosežkom svojega razvoja. Da je to res, kažejo številni uspehi, ki jih celodnevne šole kljub različnim možnostim dosegajo tako pri podružbljanju kot pri vzgojnem delu. So tudi take celodnevne osnovne šole, ki delajo v težkih prostorskih razmerah in se težko povezujejo z okoljem. Nekatere celodnevne osnovne šole so bolj ali manj prepuščene same sebi, kajti ne najdejo primernih načinov za povezovanjem z okoljem ali pa okolje še vedno meni, da je osnovna šola predvsem zadeva šolnikov. Zato mora vsaka celodnevna osnovna šola temeljito presoditi vsebino, oblike in dosežke svojega dela in skupaj z okoljem opredeliti razloge za morebitno zaostajanje, glede na to pa izdelati skupen program akcij za hitrejši nadaljnji razvoj. MILAN ADAMIČ
Predstavniki prosvetnih časopisov so pred nedavnim obiskali Pokrajino Kosovo, da bi lahko podrobneje poročali o razmerah na začetku novega šolskega leta v tej pokrajini, o tem, kako rešujejo probleme, za katere vemo, da niso samo problemi Kosova, temveč zadevajo nas vse.
Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s predsednikom pokrajinske konference SZDL Azemom Vlasijem, s pokrajinskim sekretarjem za izobraževanje, znanost in kulturo Salijem Nushijem, z rektorjem kosovske univerze Minirom Dushijem in s predsednikom predsedstva akcijske konference ZK univerze dr. Rediepom Gashijem. Obiskali smo tudi Peč in se pogovaijali s predsednikom občinske konference ZK Jusufon Kolemendijem in tajnikom samoupravne interesne skupnosti osnovnega izobraževanja in vzgoje v Peči Sadikom Ukelom, pa tudi nekatere vzgojno-izobraževalne organizacije v Prištini in Peči.
Ko je razlagal probleme vzgoje in izobraževanja v Pokrajini Kosovo, je AZEM Vlasi poudaril, da so dosežki, uresničeni po načrtu razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema, v vsem povojnem obdobju v tej pokrajini eden temeljev njenega razvoja, in da so malokje v Jugoslaviji dosegli toliko, koMukaj.
Pri tem je treba upoštevati, kako so začeli in kaj imajo na Kosovu zdaj, saj je šele ob taki primerjavi mogoče prav oceniti, kaj je bilo narejeno. Zdaj je npr. v šolah 450.000 mladih ljudi. To je v resnici velik napredek in tega se moramo zavedati vsi Jugoslovani. Zavedajo se ga tudi delovni ljudje in občani Kosova, čeprav hočejo razne reakcionarne in sovražne sile to zanikati.
Zapostavljanje razrednega vidika vzgoje in izobraževanja
kajti če se negativne težnje in pojavi uveljavljajo dalj časa — to pa se je pri nas zgodilo — ni mogoče vsega tega odpraviti v nekaj mesecih. Imeli bomo torej še veliko dela, da bomo programe in učbenike očistili vsega, kar ni združljivo s politiko Zveze komunistov Jugoslavije, s politiko narodne enakopravnosti pa tudi z jugoslovanskim socialističnim domoljubjem.
»Drugo področje boja,« je poudaril Azem Vlasi, »je v tem, da v ves proces vzgoje in izobraževanja nenehno in vztrajno vpletamo to, kar mora biti v resnici značilno za šolo jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja. Biti mora jasno, da bo politika narodne uveljavitve, osamosvojitve vseh narodov in narodnosti na Kosovu uspešna le tedaj, če bomo uspešno krčili poti razvoja socialistične samoupravne zavesti s skupnostjo, bratstvom, enotnostjo in enakopravnostjo.
Razumljivo je, da so tako živahen splošen razvoj na Kosovu pa tudi razvoj vzgoje in izobraževanja spremljala številna protislovja, težave in problemi. Ko je nanje opozarjal, je Azem Vlasi dejal, da se je zlasti po zadnjih dogodkih treba pospešeno bojevati proti vsem slabostim, ki so se pokazale v celotnem procesu viharnega in razgibanega razvoja te pokrajine. Posebno pomembno je vprašanje zapostavljanja razrednega vidika vzgoje in izobraževanja.
Ko je govoril o tem, je Azem Vlasi poudaril: »Politika narodove uveljavitve in popolne svobode vseh naših narodov in narodnosti, tudi albanske na Kosovu, je politika Zveze komunistov Jugoslavije. Cilji in strategija so jasni, v praksi pa vidimo, da se je proces popolne narodne uveljavitve premalo povezoval z razrednim bojem in z vsebino našega socialističnega samoupravnega sistema. Pri tem so bile razredne vrednote zapostavljene, nekje morda nezavedno, nenamerno, drugje pa zaradi liberalizma, ki se je zakoreninil v naši praksi, v nacionalističnih krogih pa povsem zavedno. Take deformacije lahko vodijo do poskusa protirevolucije. To se je pokazalo tukaj, pa tudi leta 1971 na Hrvaškem, in tako bo zmeraj, če bomo pri razvoju naše družbe ločevali narodno uveljavitev od razrednega vidika naše samoupravne socialistične družbe.
Na dveh bojiščih
»Da bi pravilno usmerili in ohranili vse pozitivne dosežke,« je poudaril Azem Vlasi, »se moramo bojevati na dveh bojiščih. Najprej moramo kar najhitreje in najodločneje očistiti učne načrte in ves vzgojno-izobraževalni proces tega, kar se je naplavilo in zakoreninilo kot plevel nacionalizma, in vsega, kar lahko popači zavest mladih ljudi. V obdobju po zadnjih dogodkih na Kosovu smo si zelo prizadevali za to. Z dosežki pa še nismo zadovoljni,
Šola jugoslovanskega
socialističnega
samoupravljanja
»Na tem področju bomo imeli težak boj, ki pa je edino mogoč. Ne moremo iskati nekakšnih srednjih rešitev ali kakršnega koli kompromisa z nacionalističnimi težnjami. Zato si moramo še bolj vztrajno prizadevati, da bomo učne načrte in ves vzgojno-izobraževalni sistem postavili na edini sprejemljivi temelj v graditvi socialističnega samoupravljanja, tak, ki ustreza šoli jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja. Vsa Jugoslavija si mora prizadevati za to, mi na Kosovu pa moramo delovati še hitreje in učinkoviteje. Zato bi nam bila dobrodošla širša, bolj odprta, nadrobna in vsestranska izmenjava izkušenj z reformo vzgojno-izobraževalnega sistema. Na žalost, mislim, da smo vsi v državi naredili veliko napačnega v vzgoji in izobraževanju. Nesprejemljivo je, da imamo v Jugoslaviji kar osem različnih vzgojno-izobraževalnih sistemov.
Ni mogoče imeti, na primer ene matematike na Hrvaškem, druge na Kosovu, tretje v Makedoniji. Morda je to, kar sem povedal, malce ostro, toda take razmere so posledica neke domišljije, nekakšnega »igračkanja« raznih dejavnikov, ki se s tem ukvarjajo. Zdi se mi, da se nam svet smeje. Videti je, da je najpomembnejše samo to, da nimamo vsi istega — kakršno koli je že, je bolje, da se razlikuje od drugih. Mislim, da to ni sprejemljivo. Poleg drugih dejavnikov tudi prosvetna glasila ne bi smela samo prenašati in pojasnjevati tega, kar se je nekje uveljavilo, ampak bi morala te rešitve kritično obravnavati in vprašati: ali nam je vse to res tudi potrebno — brez kakršnega kbli kompleksa, da zagovarjamo nekake unitaristične rešitve. Treba je znati razlikovati med temelji, ki so za vse skupni, in med posebnostmi
Zagotovimo enotne temelje vzgoji in izobraževanju
Novinarji prosvetnih časopisov obiskali SAP Kosovo
ali posebnimi razmerami ponekod.
Verjamem, da je velikanska večina komunistov in delovnih ljudi v šolah videla v resoluciji X. kongresa Zveze komunistov napoved pravih temeljev nečesa, kar si v resnici želimo in kar v naši deželi potrebujemo. Toda, za to, kar se uveljavlja v praksi, se bojim, da bomo nekega dne ugotovili, da to v resnici ni v skladu s temeljnimi opredelitvami desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije.
V zadnjem času prihaja zelo »izdatna« propaganda iz Albanije. zdaj, na primer, objokujejo usodo vzgoje in izobraževanja na Kosovu. Zaskrbljeno se sprašujejo, kaj bo s šolo na Kosovu, ko bodo spremenjeni predmetniki in učni načrti in nekateri učbeniki in priročniki odstranjeni. Objokujejo usodo učiteljev, ki so izključeni iz naših šol, ne povedo pa, da so ti ljudje izdali svoj poklic, da so najbolj grobo nasprotovali politiki naše socialistične samoupravne skupnosti.
Zanimivo je, da za vse to »skrbe« prav tisti, ki se jim ni nikdar prej zdelo potrebno, da bi vsaj v nekaj vrstah povedali, koliko smo na Kosovu dosegli v vzgoji in izobraževanju, ker jim ni všeč, da bi osvetljevali velike dosežke albanske narodnosti v Jugoslaviji in na Kosovu. Veliko bolj bi jim ustrezalo, da bi razplamteli nacionalizem in šovinizem v naši pokrajini.
Uredniki prosvetnih časopisov so se pogovarjali s predsednikom pokrajinske konference SZDL Azemom Vlasijem (foto: Nusret Metarapi)
Družba premalo skrbi za šolo in učitelja
Pogovor s pokrajinskim sekretarjem za izobraževanje, znanost in kulturo Salijem Nushijem
Ko govorimo o problemih vzgoje in izobraževanja ob minulih dogodkih, začenja Šali Nushi svojo pripoved, se moramo zavedati, da so težave, toda ne zato, ker ne bi izpolnjevali nalog. Nasprotno, prav zato, ker so te naloge čedalje bolj zapletene, zahtevnejše in kot take odpirajo veliko novih vprašanj, ki terjajo v praksi, v vsakdanjem življenju hitrejše in bolj določno reševanje. In ker bi bili lahko celo krivični do vsega tistega, kar je bilo narejeno s trudom številnih ljudi, kritično ovrednotenje ne bi smelo zasenčiti vsega, kar je bilo na Kosovu doseženo v vzgoji in izobraževanju po osvoboditvi — to pa je skoraj vse, kar na tem področju imamo. Podatki povedo, da je narejeno izredno veliko. Zato se med drugim tudi govori o pravi eksploziji izobraževanja na Kosovu, h kateri so pripomogli prizadevanja delavskega razreda vse Jugoslavije, bratstvo in enotnost, ljubezen, samozavest, odrekanje in solidarnost na vseh področjih življenja.
Prav zato, meni Šali Nushi, je zelo pomembno, zdaj ko se ubadajo s svojimi težavami, da vsa jugoslovanska javnost zve, kaj so dosegli v obdobju graditve, zlasti v zadnjem času. To je pomembno zlasti zato, ker bo boljše spoznavanje pripomoglo, da bomo skupno in bolj zavzeto reševali temeljna vprašanja v preobrazbi vzgoje in izobraževanja, ne samo na Kosovu.
Kosovo ni več pokrajina, kjer je treba prositi in rotiti starše, naj puste otroke v šolo. Po vojni pa je bilo prav tako. K temu da so se razmere spremenile, je pripomo-
gla naša revolucija, to je dokaz njene vrednosti, pravi Šali Nushi. Toda zdaj je čisto drugače, treba je vzdržati pritisk »z nasprotne strani«. Vsak hoče v šolo. Ne morete mu reči — ni prostora! Prihajajo starši, cele delegacije krajevnih skupnosti. Ljudje pravijo: najprej ste nas priganjali v šole, zdaj pa pravite, da v njih ni prostora. In naprej: vsi ki končajo srednjo šolo, čutijo da morajo šolanje nadaljevati. Prav gotovo je častno, če se vpišeš na kako višjo šolo ali fakulteto...
Za ponazoritev: okrog 32.000 učencev konča vsako leto osnovno šolo, srednje izobraževanje pa več kot 16.000. Torej za
16.000	otrok ne bo prostora v srednjih šolah. Ob tem pa možnosti za zaposlovanje na Kosovu kažejo, da se bo lahko zaposlila le polovica tistih, ki končujejo srednje ozobraževanje. Natančneje: na Kosovu se lahko zaposli na vseh stopnjah kvalifikacijske lestvice samo nekaj več kot
7.000	ljudi.
In če bi jih lahko sprejelo gospodarstvo več, ne bi bilo tolikšnega pritiska na višje stopnje izobraževanja. Zato smo pred veliko nalogo: odpirati, širiti možnosti za zaposlovanje, ne samo v družbenem sektorju. Več je treba narediti zlasti v kmetijstvu, poudarja Šali Nushi. Tudi za razvoj tega področja imamo lepe načrte, čeprav je razdrobljenost posesti kar precejšen problem.
Take so, povedano na kratko, splošne razmere, problemi, ki so sicer bolj ali manj znani, so pa deloma tudi vir zadnjih resnih težav, s katerimi se spopada Ko-
sovo. Nedavni dogodki opozarjajo, da je položaj resen in terjajo odločno odpravljanje vzrokov za pojave nacionalizma, šovinizma in iredentizma. Ti dogodki pa so odkrili tudi resne slabosti v vzgoji in izobraževanju.
Veliko zamujenega
V eksploziji uresničevanja želja po izobraževanju smo marsikaj zamudili, pravi Nushi. Posebno slabo je z vzgojo mladine, ki ji nismo namenjali dovolj pozornosti. Vzrokov za to je veliko.
Na primer, učitelji. Velika želja po izobraževanju je povzročila, da se nam je na tem področju marsikaj izmuznilo iz rok. Priprava učiteljev? Ni bila dovolj kakovostna, poleg tega so dobri učitelji več let odhajali iz šol, nismo jih znali obdržati. V takih razmerah smo zaposlovali tudi take, ki niso dovolj usposobljeni za vzgojno-izobraževalno delo. Četrtina tistih, ki poučujejo, ni strokovno usposobljenih za svoj poklic. Bistvo reforme pa je prav vzgoja, preobrazba človekove zavesti, to, da človek vsak dan spoznava svoje pravice, pa tudi svoje obveznosti, svojo odgovornost do družbe. To je politika zveze komunistov:	ustvarjati
družbo svobodnih ljudi, proizvajalcev, demokratično družbo. Ta cilj zahteva veliko več sposobnosti, ustvarjalnosti itn., predvsem pa več zavednosti in vesti pri delu in pri ohranjanju tega, kar je doseženo. Zato je potrebno temeljitejše, tenkočutnejše delo z mladino, pa tudi s tistimi, ki bodo delali z mladimi. Na žalost pa zaradi okoliščin, kakršne so v izobraževanju, z mladino pogosto delajo tudi taki, ki ne bi smeli.
To ni značilno samo za našo pokrajino, čeprav so posledice, ki so se pokazale tukaj zaradi celotne družbeno-gospodarskega položaja Pokrajine še težje: na sploh ni prav, kako obravnavamo pri nas šolo in prosvetnega delavca. Toda, poudarja Nushi, pod bolj ali manj objektivnimi slabostmi ne smemo skrivati subjektivnih, teh pa ni malo.
Šola je veliko zamudila že pri svoji notranji organiziranosti, pri povezovanju z družbenim okoljem. Samoupravni odnosi niso razviti, podružbljanje zaostaja.
Družbena skrb za šolo ni taka, kakršna bi morala biti. Pomanjkanje vsega tega se v naših razmerah še bolj izraža. Če dodamo k temu še znano propagando iz Albanije, s to deželo pa smo želeli z najboljšimi nameni razviti kulturno-izobraževalne stike, vidimo, da je bil prostor za sovražno delovanje kar precejšen. Naše slabosti so ustvarjale plodna tla za sovražno delovanje vseh zunanjih sovražnikov. Posledice so znane; ena najhujšib so še zmeraj ohlajeni odnosi med posameznimi narodi in narodnostmi v pokrajini. Toda ob tem | ne smemo pozabiti tudi nasprotnih zgledov, ki kažejo, kako je naša skupnost zakoreninjena, kako močna sta naše bratstvo in enotnost. To vidimo na vsakem koraku, na vasi in v mestu.
Kaj je prineslo novo šolsko leto?
Razmere se počasi spreminjajo, zlasti v vzgoji in izobraževanju. Toda sovražna dejavnost je spodbudila k temu, da smo v resnici dojeli vso zapletenost vzgojno-izobraževalne problematike. Zdi se, kot da bi do zdaj podzavestno prevladovalo prepričanje, da se bodo problemi reševali sami. Prav mnenje, da doseženi uspehi varujejo pred vsakršno razdiralnostjo, pa je povzročilo neljube dogodke; zato je organizirana obsežna akcija. Začeli smo se zavedati, da o šoli ni mogoče več »lahkotno« razmišljati, pravi Nushi. Akcija se je začela z vseh strani, v njej sodelujejo: zveza komunistov, socialistična zveza, sindikat, zveza mladine. Tudi sam prosvetni delavec se je znašel v drugačni vlogi: začutil je skrb, da je delo, ki ga o-pravlja, nadvse resno, da si je, treba prizadevati, vztrajati v njem in se razvijati ali pa spremeniti poklic. Začel se je pogovarjati z mladimi in to je dobro.! Pogovarjajo se ne le o tem, kaj je napačno, ampak tudi o tem, kaj je treba narediti. Nastajajo akcijski načrti. Za šolo pomeni to večji red, ker tisti red, ki je bil v njej do zdaj, prav gotovo ni bil pravi. Spreminja se notranja organiziranost šole, predmetniki in učni načrti, odnos učencev in uči-teljev, učbeniki (čeprav so bili večji problem priročniki), narejeni so načrti dela ne samo v šoli temveč tudi v občini...
Lahko rečemo, da smo v zadnjih treh mesecih veliko naredili, poudarja Šali Nushi. Učitelji v osnovnih šolah so imeli samo 30 dni počitnic, v srednjih 20, v višjih in visokih šolah pa 15. Ves preostali čas so preživeli v šoli.
Vse to je pripomoglo, da se je novo šolsko leto v vseh šolah začelo brez težav — če ne upošte-1 varno posameznih neredov, ki kažejo, da je treba delovati še bolj organizirano, da se bodo razmere izboljšale. Če zdaj sestavimo tudi dober dolgoročni načrt razvoja, bo delo prav gotovo uspešno.
Taka usmeritev pa ne sme biti zgolj trenutna odločitev, ampak dolgoročna politika, s katero bomo sovražniku kar najbolj zožili prostor za delovanje. Toda, brez prizadevanj učiteljev bomo le malo dosegli. Pa tudi zdajšnji učitelji na Kosovu, taki, kakršni, so, lahko narede za to veliko več. j Nushi ne pozabi poudariti, de mora družba veliko bolj skrbeti za šolo, saj je le s skupnim trudom mogoče nadaljevati Titovo pot, pot bratstva, enotnosti in skupnosti, pot, na kateri je Ko; sovo, kljub težavam, ki bodo tudi vnaprej, doživelo svoj pravi preporod.
Temeljni kamen nadaljnjega razvoja je prosvetni delavec, ki izobražuje, pa tudi vzgaja za Titovo pot.
Izruvati bo treba korenine
Kako so v Peči doživljali nedavne dogodke na Kosovu
Peč je ena večjih in razvitejših občin v SAP Kosovo. V mestu živi okrog 55.000 prebivalcev različnih narodnosti. Nagel povojni razvoj je spremenil tudi podobo mesta in način življenja njegovih prebivalcev. V splošnem družbenem razvoju so namenjali posebno pozornost razvoju izobraževanja. V Peči je sedem popolnih osnovnih šol, pet srednjih in višja komercialna šola. Tako širjenje izobraževanja in zlasti neusklajenost le-tega s potrebami združenega dela pri oblikovanju kadrov je prinesla veliko težav, zlasti pri zaposlovanju. To seveda ni značilno samo za Peč, tako je v vsej Pokrajini pa tudi drugod.
Sovražne demonstracije na Kosovu so imele tudi v Peči negativne posledice. Za nekaj časa so zmotile ritem življenja, ponekod pa izzvale nezaupanje med ljudmi različnih narodnosti. Čeprav tu niso odšli na ulice in niso delali škode, se je sovražnik poskušal vključiti, kjerkoli je čutil, da bo dobil podporo in lahko skvaril mednacionalne odnose. Njegov cilj so bile; tako kot v vsej Pokrajini, predvsem šole. Otroke je bilo treba pridobiti zase in z njimi manipulirati, v njihovo dušo zasejati seme nacionalne nestrpnosti in sovraštva, jih pahniti v prepad nezaupanja in nihilističnega gledanja na vse, kar je doseženo v socialistični samoupravni Jugoslaviji. V večini vzgojno-izobraževalnih organizacij so preprečili sovražne napade že na začetku. Tako v osnovni šoli Džemail Kada, kot je povedal ravnatelj Fuad Žara, sovražnik ni mogel nič. Učitelji, sicer različne narodnosti, so zlahka preprečili nacionalistično in iredentistično Propagando, saj so zaslutili njene namere in se ji enotno in organizirano uprli. V tej šoli ne samo da niso porušili enotnosti, ampak je le-ta po besedah sekretarja partijske organizacije močnejša kot je bila kdajkoli. Pravi, da varujejo bratstvo in enotnost »kot punčico svojega očesa«, saj vedo, kaj pomenita. V tej šoli Zelo dobro delujejo vse družbe-no-politične organizacije in strokovni aktivi. Učitelji vedo, da svoje delovne obveznosti še niso izpolnili, če so končali učne ure, zato namenijo precej časa organiziranju zunajšolskih dejavnosti. Tudi to je velika zapornica za sovražnika.
V šoli Džemail Kada je 1600 učencev, pouk pa imajo v albanščini in srbohrvaščini; vse predmete poučujejo strokovno usposobljeni učitelji. Od četrtega razreda se uče vsi otroci tudi tujega jezika. Prepričani so, da je kolektiv, ki je mlad, strokovno usposobljen in poln poleta, pripravljen še bolj kakovostno uresničevati vzgojno-izobraževalne smotre. K temu naj bi prispeval tudi nov sistem vrednotenja delovnih dosežkov, ki bo kmalu uveljavljen. Novi sistem bo bolj spodbudil zunajšolsko dejavnost, ki je v mnogih šolah povsem zapostavljena.
1 Pouk iz preteklosti
Poleg osnovne šole Džemail Kada smo obiskali tudi gimna-, zijo 11. maj, ki ima 2070 učencev ' in v kateri imajo tudi dvojezični Pouk. Na plošči zraven vhodnih j j yrat je zapisano v srbohrvaščini , 'n albanščini: »V obdobju, ko so vladali kruti monarhični režimi stare Jugoslavije, v času mračnega terorja naših narodov, je | bila gimnazija v Peči močno oporišče KPJ v njenem junaškem boju za svobodo in pravice delovnega ljudstva. Učenci in uči-; telji te šole, člani KPJ in SKOJ, so se izkazali s svojim doslednim sodelovanjem v vseh akcijah, ki | jih je organizirala partija v tem kraju. Ko so nadaljevali slavno Pot boja, so bili v prvih vrstah ! oborožene vstaje proti okupa-i torju in izdajalcem naših narodov, bojevali so se za našo socialistično domovino ter bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih narodov. Svetle poti revolucionarnih bojevnikov bodo navdihovale nove rodove z ljubeznijo do svojega ljudstva, učile jih bodo, da bodo ohranjali pridobitve revolucije in se nesebično zavzemali za nadaljnji razvoj socialističnih družbenih odnosov.«
Na drugi plošči so vklesana
imena narodnih junakov, ki so obiskovali to gimnazijo. Znano je, da je imela gimnazija zelo veliko vlogo pri širjenju svobodomiselnih idej, v boju za svobodo, za bratstvo in enotnost. Sovražnik je v nedavnih demonstracijah poskušal oblatiti njene svetle tradicije, vnesti nemir in nezaupanje, omadeževati in razvrednotiti pridobitve, za katere so bile potrebne tolikšne žrtve. Čeprav nihče od učiteljev iz te šole ni sodeloval v demonstracijah, se je sovražniku vendarle posrečilo nagovoriti nekaj učencev, da so pisali sovražna gesla. Pravijo, da se je to zgodilo tedaj, ko sta dva učitelja opustila dežurstvo in tako dala možnost za sovražno delovanje; za to sta bila kaznovana. Kaznovanih je tudi 37 učencev (štirje z izključitvijo iz šole, triintridesetim pa so prepovedali vpis za eno šolsko leto). Ti dogodki so nekolikanj ohladili odnose in izzvali nezaupanje, ki pa so ga kar hitro premagali. Zdaj je kolektiv spet enoten in kot nam je povedal ravnatelj Jusuf Zeka, zelo delaven, pripravljen še bolj uresničevati vzgojno-izobraževalne haloge. Iz nedavnih dogodkov so potegnili dober nauk: ker so bili nekateri učitelji premalo pozorni, je sovražnik lahko zapeljal toliko učencev. Ravnatelj pravi, da učitelji sodelujejo v družbeno-poli-tičnih organizacijah, se zanimajo za strokovno-pedagoško literaturo in uspešno uvajajo novosti v vzgojno-izobraževalno delo. Lahko torej sklepamo, da se razmere izboljšujejo, in da se bodo pokazah tudi uspehi, čeprav se kolektiv ubada s težavami, povezanimi z usmerjanjem, povezovanjem z združenim delom glede oblikovanja kadrov, proizvodne prakse, zagotavljanja kadrov, učbenikov in literature ipd.
V občinskem komiteju zveze komunistov v Peči smo se pogovarjali o razmerah v vzgojno-izobraževalnih organizacijah na začetku šolskega leta z Jusufom Kolamendijem, predsednikom občinskega komiteja Zveze komunistov, s Sadikom Ukelom in Jusufom Jašarevičem — sekretarjem in predsednikom samoupravne interesne skupnosti za izobraževanje in vzgojo.
Jusuf Kolemendi je med drugim poudaril, da je bila v Peči precej razširjena sovražna propaganda iz Albanije, ki je našla nekaj pristašev. Nekateri Pe-čanci so sodelovali v demonstracijah, toda ne v Peči, ampak v Prištini. Pri pisanju sovražnih gesel je sodelovalo okrog 150 učencev in študentov. Tudi nekateri učitelji so po svoje izkazovali nacionalistično-iredentistično miselnost, zato so se seveda kot vzgojitelji onemogočili.
Preprečiti sovražne naklepe
Zanimalo nas je, kaj meni Jusuf Kolemendi o tem, zakaj so prav učitelji nasedli sovražni propagandi. Meni, da je bilo veliko napak že pri šolanju in pripravi učiteljev. Nekatere bistvene sestavine vzgojno-izobra-ževalnega dela so bile zapostavljene pa tudi nenehno izobraževanje, izpopolnjevanje in resnično vrednotenje delovnih dosežkov so zanemarjali. Za nekatere učitelje je pomenilo delo v razredu tudi že vso delovno obveznost, zato so izgubili vsakršen stik s šolo, učenci, starši, družbe-no-političnimi organizacijami in s podobnim. Zelo glasni so, kadar gre za osebne dohodke, manj pa jih zanimajo delovni dosežki. Kolemendi meni, da so veliko zakrivili tudi zavodi za
pedagoško službo, ker niso v redu opravljali svojih obveznosti in skrbeli za to, da bi se vzgoja in izobraževanje razvijala v skladu s kongresnimi opredelitvami.
Jusuf Kolemendi pravi, da je sovražnik sicer skalil mednacionalne odnose, toda le za krajši čas, ker so se ljudje organizirano uprli ne samo pobudnikom demonstracij, temveč tudi tistim, ki niso nikdar sprejeli bratstva in
enotnosti pa tudi ne želeli trdne in močne Jugoslavije. Poudaril je, da so opravili »korektno diferenciacijo«. Štirideset članov zveze komunistov so izključili, še zmeraj pa odpravljajo posledice protirevolucionarnih demonstracij in vzroke, ki so jih povzročili. Še veliko dela bo, pravi Jusuf Kolemendi, ker so »sklestili krošnjo in listje s sovražnega drevesa, treba pa bo izruvati tudi korenine«.
V težkih razmerah po pravi poti
Obiskali smo Izobraževalni center Miladin Popovič v Prištini
Izobraževalni center Miladin	Široka,sekretarosnovneorgani-
Popovič v Prištini, oktobra 1981:	zacije zveze komunistov v šoli.
usmerjena šola s 1373 učenci,	»Imamo 27 oddelkov s poukom
pet strok, 18 poklicev, 39 oddel-	v albanščini in 12 v srbohrvaščL
kov, 115 predmetov, 43 redno	ni. V takih razmerah ni lahko de-
zaposlenih učiteljev, devet v do-	lati, posebno zato, ker je šola
polnilnem delovnem razmerju,	precej oddaljena od mesta.
34 strokovnjakov iz združenega	Imamo mestne in vaške otroke,
dela. Velika šola, ne pa izjemna	teh drugih je več, in to povzroča
za Kosovo, saj je v tej pokrajini	svojevrstne težave. Veliko je
kar precej šol, ki imajo veliko	strokovnih sodelavcev iz gospo-
učencev.	darstva, ki se, čeprav niso peda-
Ravnatelj šole Dragan Mar- goško usposobljeni, zelo trudijo, kovic pravi: »Center deluje od da bi učence kar največ naučili in septembra 1979. Prej je bil se- jim dajali dober zgled, stavni del Šolskega tehničnega Če vse to upoštevamo, potem centra v Prištini, zadnji dve leti je res, da sta za nas bratstvo in pa smo samostojna delovna or- enotnost največji vrednoti. Po-ganizacija. Lahko se pohvalimo s	nosno lahko rečem, da se naši
prvimi izkušnjami v reformi, če-	učenci zavedajo, kaj se je doga-
prav še zmeraj iščemo prave reši-	jald in kaj se dogaja zdaj. V ne-
tve. Nekatere smo našli, pa ven-	redih so videli protirevolucio-
dar so to šele prvi koraki. Imamo	narno zlo in vedli so se tako, kot
pet strok:	elektro-tehnično, se spodobi mladim državljanom
matematično, geodetsko, nara- naše Jugoslavije. Resda so tudi voslovno in prometno. O vsaki pri nas nekateri učenci in profe-stroki ali natančneje o vsakem sorji poskušali preprečevati naše poklicu bi lahko veliko povedali. socialistične poti, toda te ljudi Na primer: v geodetski in pro- smo takoj onemogočili in odda-metni stroki je skoraj 70 odstot- Ijili. Dva profesorja smo suspen-kov naših učencev; geodetov je v dirali, ker menimo, da za take ni Pokrajini malo — šolamo pa tudi prostora v šoli. laborantske tehnike in delavce za Povedati je treba, da se je tudi železnico.	sama šola organizirala v boju
Še preden smo obiskali center,	proti protirevoluciji. Ko so bili v
smo slišali v Prištini veliko lepega	Prištini nacionalistični neredi, so
o tej šoli. V zadnjem času ljudje v	profesorji na svojo pobudo zadr-
Pokrajini radi govore o šolah, ki	žali učence tam, kjer so morali
so častno previhrale pomladne >	biti: v šoli. Malo je bilo takih, ki
viharje iredentistične dejavnosti. ’	so se pridružili povzročiteljem
V centru so potrdili, da je to res.	nereda. To je prav gotovo olaj-
Prosvetni delavci poudarjajo, da	šalo kasnejše dolgotrajno delo
beseda skupnost tu ni novejšega	pri pojasnjevanju vsebine tega,
datuma, ampak izraz okoliščin,	kar se je zgodilo,
ki se ohranjajo že leta, iz časov,
ko še niso bili center.	Vzgoja ima prednost
»Težko je najti v Prištini bolj v izobraževalnem centru Mi-zapleteno šolo,« pravi Kljodina ladin Popovič pravijo, da name-
Razglednica s Kosova (foto: Nusret Metarapi)
doma
drugod
Kržišnik Toma' (Jugoslavija); Brez naslova — z letošnjega grafičnega bienala
njajo veliko pozornost vzgojnemu delu z učenci. Toda sam položaj, ki je nastal ob protirevoluciji, jih je spodbudil, da so se preskusili in se še bolj zavzeli za to, da dajo mladim ljudem poleg znanja tudi temelje vzgoje.
Zaradi težavnega dela in zaposlenosti strokovnjakov v proizvodnji morajo delati pet dni v tednu, soboto pa porabijo za zavzeto delo z učenci — od dopolnilnega pouka in dela sekcij do družbeno koristnih dejavnosti. Naredili so nadroben načrt dela razrednikov, da bi še bolj povezali učence in učitelje. Razrednik preživi v šoli toliko časa kot njegov razred.
Veliko pozornosti namenjajo sodelovanju s starši. Ljudje, ki imajo otroke v tej šoli, so o vsem dobro obveščeni. Ne zgodi se tako redko, da pridejo v šolo starši in sprašujejo, zakaj je odpadla ta ali ona ura in če jo bodo nadomestili.
»V zadnjih mesecih se je pokazala zavednost prosvetnih delavcev pa tudi učencev in njihovih staršev,« pravi direktor centra Dragan Markovič. Vsi učitelji
sodelujejo pri vzgoji mladine, ker se zavedajo, da je to moč, ki je ne smemo zapraviti. Čeprav smo imeli uspehe že prej (večina prištinskih akcij se je porodila v tej šoli), je čutiti zdaj novo ozračje; naše vrste so še bolj strnjene, vemo, po kateri poti moramo reševati težave in naloge, ki so pred nami. In teh je precej. Učenci nam pri tem radi pomagajo. Lahko rečemo, da ti mladi ljudje dobro delajo, in kar je morda najpomembnejše:	trezno ra-
zmišljajo o vsem, kar se dogaja.
To je del pripovedi o centru Miladin Popovič, ki smo jo slišali letošnjega oktobra v Prištini. Morda to sploh ni tipična zgodba, popolna pa prav gotovo ne, ker je v novinarjevi beležnici ostalo še veliko podatkov o tej šoli in ljudeh, ki delajo v njej. Eno pa je gotovo: zgled izobraževalnega centra Miladin Popovič opogumlja, ker opozarja na staro resnico, da je mogoče tudi v težkih okoliščinah dobro delati, če je kolektiv enoten in če ve, na kateri strani je, in kakšna pota ubira.
Učbeniki
Lani so prišli v šole nekateri učbeniki iz Albanije s »prozorno« ponudbo, naj bi jih, če pač ne bo boljših, uporabljali pri pouku. Ljudje so te knjige pregledali in ugotovili, da niso uporabne. To so bili namreč učbeniki za strokovne predmete, ki so obravnavali pri nas že zdavnaj preživelo tehnologijo. Povejmo, da se naši učenci v elektrotehniki uče o računalnikih, transistor-jih in podobnih čudežih civilizacije, v teh albanskih učbenikih (mimogrede: prevedenih iz ruščine) pa se govori o žarnicah, ki so jih uporabljali še v naših prvih radijskih sprejemnikih. Tako so ta darilna pomagala tiranskih »vseznalcev« nečastno končala v kleti Izobraževalnega centra Miladin Popovič v Prištini. Učenci te šole takega »znanja« res niso potrebovali.
Mladinska organizacija
V organizaciji Zveze socialistične mladine v Centru je več kot tisoč članov. Delajo dobro in vsak učenec je vključen v kakšno obliko dela. V šoli je 13 temeljnih organizacij zveze socialistične mladine, dve konferenci (po izmenah) in konferenca šole. Mladinska organizacija dobro sodeluje z zvezo komunistov, s sindikatom, z upravo šole, pedagoškim svetom in z vsemi drugimi samoupravnimi strukturami v kolektivu in zunaj njega.
Dobri kadri
Strokovna usposobljenost učiteljev v centru je za kosovske razmere izredna. Okrog 75 odstotkov pouka izvajajo strokovnjaki, med učitelji pa so tudi doktor znanosti in magistra. Posamezne stroke, na primer matematiko in naravoslovje, poučujejo samo strokovnjaki. V centru so zaposleni tudi taki, ki nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe, toda to so inženirji z bogatimi izkušnjami ali kot jim pravijo tukaj »volkovi z dela«; zato dobe učenci v resnici vrhunsko znanje.
Učitelje smo vprašali tudi to, kar prav gotovo zanima vse prosvetne delavce: Koliko zaslužijo? Odgovor naj ostane brez komentarja: učitelji začetniki imajo nekaj manj kot star milijon, po doseženih uspehih pa lahko zaslužijo še nekaj sto starih tisočakov. Zdaj pričekujejo, da se jim bo osebni dohodek nekoliko povečal — za približno 15 odstotkov.
Besedila so napisali: Vesna Šakota, Ivo Klarič, Radivoje Ostojič in Dragan Pavlovič
satira
humor
Kdo pravi,
da v šoli ni smeha?
O natančnem matematičnemu izražanju
Matematika ne slovi zaman kot eksaktna veda. O tem se je prepričala tudi naša profesorica kemije. Poleg tega, da je bila tako zelo predana kemiji, je čutila tudi močno nagnjenje do »kraljevske igre« —šaha. Imela je navado, da je iz vsakega dijaškega primerka, ki je pred tablo našteval množico zmedenih podatkov, bolj ali manj uspešno destilirala pičlo znanje kemije, ob slovesu pa je zahtevala še kako v kemiji pomembno število.
Ko je nazadnje dobila to število, se je z velikim zadovoljstvom sklonila nad sedežni red in z različicami šahovske igre —s skakačem, izmed trepetajočih dijakov izbrala naslednjo žrtev. To je potem povabila na prijeten, s kemijskimi formulam zabeljen klepet. Največji veleumi našega razreda so skušali po znanem podatku o dveh zaporednih žrtvah izluščiti poteze tega »kemijskega profesorskega gambita«, toda zaman...
Kot večina šahovskih različic pa je imela tudi ta svojo šibko točko. Nekega dne je povsem nezaželena čast, da je smel razpravljati ob epruveti, doletela pisca teh vrstic. Ko sem se nekoliko prebil iz kemijskega labirinta, pred katerim bi se lahko skril tudi tisti slavni na Kreti, mi je profesorica zastavila tudi obvezno vprašanje: »Povej neko število!« Ker ob tem ni natančno določila, kakšno število hoče, sem povedal število tako, da je bil odgovor matematično povsem pravilen, vendar za profesoričine namene popolnoma neuporaben:« 4
l/3
Trd oreh za prihodnje zgodovinarje
V uvodu k vsakemu začetnemu zgodovinskemu učbeniku lahko preberemo, da temelji zgodovina na pisanih in materialnih zgodovinskih virih. Pravilno razlaganje le-teh je tisti preskusni kamen, ki loči dobrega zgodovinarja od manj dobrega. Danes zbujajo med poznavalci te vede že pravo spoštovanje tisti, ki zmorejo prebrati še kak dokument, poleg tistega, ki je natipkan v slovenščini, npr. napisanega v unciali, polunciali, kuriali, gotici ali kaki drugi strah zbujajoči stari pisavi.
Res pa je, da tudi tisti zgodovinarji, ki se bodo morda čez petdeset let, oboroženi z računalniki, prebijali skozi obilico današnjih zgodovinskih virov, ne bodo imeli lahkega dela. Značilen zgled, bo morda zgodovinski vir, ki bo delal sive lase npr. prihodnjim zgodovinarjem slovenskega šolstva (če do takrat ta ogrožena zgodovinska zvrst še ne bo izumrla).
Zamislimo si torej zgodovinarja, ki bo mogoče sicer elektronski inženir in se bo z zgodovino ukvarjal le ljubiteljsko, da bi tako zapolnil svoj prosti čas ob tridnevnem delovnem tednu. Ta si bo na zaslon v najmoderneje opremljeni čitalnici našega prihodnjega šolskega muzeja z lahnim pritiskom na oštevilčene gumbe priklical sliko zgodovinskega vira iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja.
Vir, ki ga imamo v mislih, pripada slavni vrsti, imenovani Izkazi o uspehu in vedenju. Njegov lastnik ga za zdaj še ni prepustil skrbi kustosa razstavne zbirke našega šolskega muzeja. Prihodnji zgodovinar bo npr. lahko ugotovil, da je Andrej Vovko v šolskem letu
1957-	58 hodil na III. gimnazijo v Ljubljani, nato v šolskem letu
1958-	59 na 4. osnovno šolo Ljubljana Bežigrad in se končno v šolskih letih 1959-60 in 1960-61 umiril na 3. osnovni šoli »Mirana Jarca« Ljubljana Bežigrad.
Če ta zgodovinar ne bo dovolj previden in ne bo teh podatkov preveril kako drugače, bo mogoče zagrešil učeno razpravo o tem, kako so v letih od 1958 do 1961 ljubljanske šolarje selili po šolskih stavbah vesoljne Ljubljane. Takrat se bo mogoče oglasil nekdanji učenec —če bo izpolnjeval »nujni pogoj«, se pravi, da bo še živel — in zgodovinarju razložil, da si je v navedenih letih pridobival učenost v treh sosednjih učilnicah šolskega poslopja na Peričevi ulici v Ljubljani, le ustanova, v kateri se je šolal, je medtem pridno spreminjala imena.
ANDREJ VOVKO
>“V 'vi
BREZ SMEHA NI ČLOVEKA ... lak bodite praznične volje, dragi moji, pa veselo berite vse to... (Rabelais)
Pedagogika za vse čase
Odlomki iz Gargantue in Pantagruela Frangoisa Rabelaisa
Med knjigami, ki so v vseh časih zbujale izjemno pozornost, je delo Fran^oisa Rabelaisa Garantna in Pantagruel, ki je te dni izšlo pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Po besedah prevajalca te knjige Branka Madžareviča je današnji »ponovno osvobojeni čas«, ki v grobem spominja na odprtost renesanse, še kar hvaležen, da sprejme Rabelaisa, tega najbolj demokratičnega avtorja brez predsodkov: humanista, učenjaka, burkeža in komika, mojstra kvante in kosmatih galsko galantnih. Ta Rabelaisova knjiga sodi med tista literarna dela, ki so sicer zakoreninjena v svojem času, pa vendarle tudi dandanes —če jih znamo prav brati in čeprav ne znamo več govoriti po Rabelaisovo —s krepko besedo in z dvoumno komika vabijo bralca k razmišljanju.
Pripoved o Gargantui, tipičnemu velikanu iz francoskega ljudskega izročila, in sinu Pantagruelu, s katerim upodablja pisec svet renesančnega človeka in njegovo veliko željo po premagovanju mračnjaštva, po osvobajanju človeka, po zmagi razuma, je pravo odkritje prekipevajočega življenja; to življenje je polno pantagruelovskega duha, ki naj s smehom, ki zdravi, pomaga živeti ljudem.
O starem mojstru Rabelaisu trde, da učiteljev ni imel kdo ve kako V časteh, je pa veliko razmišljal o vzgoji. Njegovi nazori o tem veljajo za zgled moderne pedagogike. Že tedaj, pred 450 leti, je izoblikoval v svojem delu lik radoživega renesančnega človeka in težnjo po skladnem razvoju telesa in duha, po vsestranski izobrazbi, skratka, človeka, ki razvija vse svoje sposobnosti.
Oba velikana, Gargantua in Pantagruel, sta s svojim znanjem in de- j janjem, duhovno in telesno razsežnostjo, utelešenje tedanje dobe, veliko odkritje polnega življenja. Delo je parodija na viteško in pravljično pripovedništvo srednjega veka, satira, uperjena proti cerkvi, kritika stare vzgoje in sholastike, ki se zavzema za antično-renesančne humanistične j ideale. Ta fantastično-satirični roman je iz stare francoščine —z vsem razkošjem stilističnih posebnosti prevedel v slovenščino Branko Mad- i žarevič, ki pravi, da se je slovenščina tudi ob tej priložnosti izkazala ne samo kot povsem hvaležno in ustrezno gradivo, temveč celo kot jezik s presenetljivo pestrim, učinkovitim in bogatim repertoarjem: kljub ra-, zmeroma skromni in sramežljivi rabi v vsakdanjosti ohranja besednjak i prožnost, vitalnost in čar, kakršnega izpričuje stara francoščina.
KAKO JE
GARGANTUO SOFIST UČIL LATINSKE OMIKE
In res, obrnili so se na velikega učitelja sofista, mojstra Tubala Holoferna po imenu, in ga je ta naučil abecede, da jo je znal povedati na pamet, pa odzad naprej, za kar je potreboval pet let in tri mesece. Potem mu je bral Dona-lovo gramatiko, pa Facet, Theo-dolet in Alana, in Parabolis, za kar je potreboval trinajst let, šest mesecev in štirinajst dni.
Vedite pa, da ga je v isti sapi učil pisati gotico, in je prepisal vse svoje knjige, zakaj umetnost tiskarstva, še ni bila v rabi.
In je nosil naokrog velikanski kalimar, pisalni pribor, ki je tehtal dobrih sedem tisoč kvintalov, sama puščica je bila velika in ogromna kot veliki stebri v Enayu, tintnik, v katerega bi spravili tono blaga, pa mu je bingljal na veliki železni verigi.
Potlej mu je bral De modis sig-nifi andi s komentarji Bur jaka, Fakina, Ceperige, Galehauta, Zelenega Oneta, Gomiclja, Pizda-nusa in kopice drugih; in je za to potreboval več kot osemnajst let in enajst mesecev. In je bilo njegovo znanje tako temeljito, da je znal pri priči, četudi opolnoči vprašan, zdrdrati vse iz glave, naprej in nazaj, in na prstih dokazati mami, da de modis significandi non est scienta. i
Potem mu je bral Almanah, pri katerem je tičal kar šestnajst let in dva meseca, nakar je imenovani učitelj umrl —leta tisoč štiristo in dvajsetega —od bolezni zadet, ki se ji pravi laška ali francoska, kot obrnete.
Nakar je dobil novega starega bfehavta, mojstra Jobelina Bri-deja po imenu, ki mu je bral Hu-gutia, Hebrardovo Grštvo, Doktrinah Pars, Quid est, Supplemen-tum, Marmotreta, De moribus in mensa servandis, Senekov De quantuor virtitibus cardinalibus, Passaventijev cum Commento in Dormi secure za praznike in še par drugih podobne moke. Ob branju le-teh ga je tako zmodrilo, da posihbod nikakor več nismo takega zamesili.
Tedaj je oče spoznal, da mu sin res imenitno študira in da ves svoj čas posveča učenju, ampak da mu nič ne pomaga, in kar je še huje, da ga budali, poneumlja in zbeb-Ija, ko i' bukvice huda.
Očeta je tak srd zgrabil, da je hotel na mestu spodsekati mojstra Jobelina. Ampak gospod Moro-stov mu je lepo poočital, da ne dela prav in naj počaka, da se gnev poleže. Potlej je velel, naj ga izplačajo in čisto sofistično napojijo, nakar naj ga pošljejo k vsem hudičem.
— Vsaj danes ne bo delal Zgage gostitelju, je rekel, če slučajno takle umre, natreskan kot kakšen Anglež!
Ko ni bilo več mojstra Jobelina v hiši, se je Goltoguz posvetoval s podkraljem, kakšnega učitelja naj mu dajo. Zmenila sta se, da v to vprežejo Ponokrata, Evdemono-vega pedagoga, in da naj vsi skupaj odidejo v Pariz in pogledajo, kako se kaj tačas izobražuje mladina v Franciji.
KAKO JE GARGUNTUO UČIL PO NO KRAT PO TAKI METODI, DA NI ZGUBIL URE DNEVA
Ko se je Ponokrat prepričal, kakšne obžalovanja vredne navade ima Gargantua, je sklenil ubrati druge pedagoške strune, ampak prve dni je zamižal na eno oko; zavedal se je, da narava ne vzdrži naglih sprememb brez hudega nasilja.
Da bi se kar najbolje lotil svojega poslanstva, je prosit učenega zdravnika svojega časa, mojstra Božidarja po imenu,2 naj iztuhta, če bi bilo mogoče Gargantua speljati na boljšo pot, no, in ta ga je kanonsko klistiral z antikirskim telohom 3 in mu je s tem zdravilom spral iz možganom vse žlaht grešne in sprijene navade. Hkrati je s tem Ponokrat dosegel, da je Gargantua pozabil vse, kar se je naučil pri svojih nekdanjih učiteljih, kot je dela! Timotej s svojimi učenci, ki so se učili pri drugih mojstrih glasbe.
Da bi šlo še bolje, ga je peljal v. družbo tukajšnjih učenjakov, in ko se je Gargantua kosal z njimi, si je iskril duha, pa še ga je zamikalo, da bi spremenil učne navade in se izkazal
Potlej sta ubrala tako pot pri učenju, da ni zgubil niti ure dneva in da je ves svoj čas posvetil slovstvu in žlahtni učenosti.
Tako se je torej Gargantua zbujal okrog štirih zjutraj. Medtem ko so ga otirali, so mu jasno in glasno prebrali kakšno stran iz svetega pisma, pa s tako dikcijo, kot se spodobi; za to nalogo mu je bi! dodeljen mlad pat iz Bascheja, Anagnostes po imenu. Ko je slišal ta ali oni odlomek, je še rajši častil, oboževal, prosil in molil dobrega Boga, čigar veličino in čudovito modrost razkriva branje.
Potlej jo je mahnil v ločene
prostore izločiti, kar je po naravni poti ostalo od prebave. Tu mu je učitelj ponovil, kar so prebrali, in osvetlil najbolj nejasna in težavna mesta.
Nazaj grede sta se ozrla, kakšno je stanje neba: če je še takšno, kot sta ga videla večer poprej, in v kakšnem znamenju, je ta dan vzhajalo sonce, pa tudi mesec.
Nakar so ga oblekli, mu posadili kapo na glavo, ga ozaljšali in nadišavili, vseskozi pa so mu ponavljali urice prejšnjega dne. Sam jih je znal na pamet, in je zmeraj postregel s kakšnim praktičnim primerom iz življenja ljudi, o čemer so razpravljali včasih tudi po dve ali tri ure, ampak ponavadi so nehati, ko je bil nared oblečen.
Potlej so mu dobre tri ure brali.
Ko je bilo branje pri kraju, so šli z doma in še kar mozgali o prebranih poglavjih, potlej pa so telovadili na Bracguovem igrišču ali na kakšnem travniku, in so metali žogo, prek mreže, na koš, in si živahno urili telo, kot so poprej urili duha.
Pri igri so poznali le svobodno voljo, premislili so si lahko, ee jih je samo zamikalo, nehali pa so ponavadi, ko jim je znoj curljal s telesa, pa od utrujenosti. Potlej so jih dodobra zdrgnili in otrli,* preoblekli so si srajco in jo prav nalahno mahnili pogledat, če je kosilo nared. Medtem ko so čakali, so jasno in prepričljivo zrecitirali še kakšen moder izrek, ki so si ga zapomnili od predavanj.
V tem je prišla naokrog njih gnada Apetit in so ravno pravi čas sedli k mizi.
Na začetku obeda so prebrali še kakšno šegavo iz malhe starodavnih junaštev, dokler se niso pritaknili vina.
No, če se jim je zdelo prav, so še naprej brali ali pa veselo pokramljali, prve mesece o lastnostih, posebnostih, učinkovitosti in naravi
vsega, kar je bilo na mizi: o \ kruhu, vinu, vodi, soli, mesu, ribah, sadju, zeleh, koreninah, in kako se vse to pripravlja. Pri tem se je v kratkem času naučil vseh ustreznih odlomkov iz Plinija, ' Ateneja, Dioskorida, Julija Po-luksa, Galena, Porfirija, Opija- j na, Polibija, Heliodorja, Aristotela, Elijana in drugih. Če je o tem | tekla beseda, so si dali zaradi ' večje gotovosti prinesti k mizi vse j omenjene knjige. In tako dobro in j temeljito si je enkrat povedano vtisnil v spomin, da ga ni bilo\ tačas zdravnika, ki bi vedel pol\ tega, kar je vedel on.
Potlej so govorih o predava- j njih, ki sojih zjutraj brali, in ko se je kosilo izteklo s kakšno kuti- , novo mezgo, si je otrebil zobe z j vejico mastike, si oči in roke izmil j z bistro in hladno vodo, nakar so I
se zahvalili gospodu Bogu, pojoč\ hvalnico božji darežljivosti in do- \ broti. Nakar so prinesli karte, pa \ ne, da bi igrali, a da se naučijo ti- ,
sočerih malih čudes, in novih po-! gruntavščin, ki izhajajo vse iz \ aritmetike.
Metal je kopje, palico, kamen, \ sulico, lovsko kopje, bradnico, | napenjal lok, silnih pleč navijal \ težke oblegovalne samostrele, S j prosto roko meril z arkebuzof postavljal top na lafeto, streljal v tarčo, v papigo, od spod navzgor,, od gor navzdol, naprej, z boka, I nazaj kot Parti.
Privezati so mu vrv, na kakšen visok stolp in jo spustili do vznožja; splezal je oberoč po njej, potlej\ pa se tako živahno in s tako goto- ] vostjo spustil, da bi na ravnem ne mogel storiti bolje.
Položili so mu debelo p reklo med dvoje dreves, obesil se je nanjo z rokami, potlej pa begal', levo desno, z nogami v zraku. Se V
drncu bi ga ne dohiteli.
In da bi si krepil prsni koš ifl\ pljuča, je kričal kot vsi hudiči. Sli- \ šal sem ga nekoč, ko je klicali Eddemona, in to od Vrat sveteg(\ Viktorja pa do Montmarta; Sten, tor ni vkup spravil takega glasu V trojanski vojni.
In da bi si živce krepil, so mil napravili dva ogromna svinčene odlitka, ki sta tehtala vsak pO osem tisoč sedemsto kvintalov in ki ju je za ročke krstil. Pobiral ju je s tal, z vsako roko eno, ju dvigal kvišku, nad glavo, in potlej ne-
premično držal tri četrt ure in tudi več: pa poskusite, če morete!
Na drogu se je meril z najmočnejšimi, in če je bilo treba, se ji držal tako trdno na nogah, izzivajoč največje junake, češ pa ml premaknite, če morete, kot ji svojčas delal Milon. Po njega, vem zgledu je tudi sam držal granatno jabolko v roki in mu ga po-' nuja/, kdor mu ga izpuli.
1	— Da »gramatika« ni znanje.
2	— Varianta izdaje iz i. !534 irrt
ime »Seraphin Calobarsy«! anagram Phrancoi-a Rabelaisa.
3	— Teloh je veljal za zdravil*]
zoper blaznost.
4	— Umivali se menda še niso ozi
roma se niso več, ker so zapfl kopališča; anatemo so izreki tako katoliški pridigarji M hugenoti.
5	— Arkebuza, prednica mušket!
in današnje puške, je tehtaB 17 kg.


Šport za vsakogar
Kaj hočemo z novimi programi za športno značko
Področji vzgoje in izobraževanja ter telesne kulture se med seboj tesno prepletata, še posebno zato, ker s telesno kulturo lahko bistveno 1 posegamo v kakovost vzgoje in izobraževanja in s tem pripomoremo k 1 »jeni celotnosti. Ena novejših stičnih točk so tudi programi športne značke, ki jih uvajamo postopoma in se v nekaterih okoljih tudi zelo uspešno uveljavljajo.
Za razumevanje pomena teh programov je pomembno obdobje nastajanja samoupravnih interesnih skupnosti za telesno kulturo. Na ) novo nastajajoče skupnosti naj bi telesno kulturo kot družbeno dejavnost posebnega pomena približale potrebam in interesom delovnih
>	ljudi in občanov, jo bolj uveljavile kot pomemben dejavnik družbe-
>	no-gospodarskega razvoja in zato tudi zagotovile večji in predvsem i neposreden vpliv vseh uporabnikov in izvajalcev. Jedro novih ciljev in
-	usmeritev je zahteva po bistvenem povečanju števila dejavnih ljudi v j telesni kulturi. Samo taka programska usmeritev in vsakodnevna s praksa lahko zagotovita dolgoročne spremembe in uveljavita telesno-
-	kulturno dejavnost kot celoto, so tedaj menili v skupnostih. In tedaj je \ bila sprejeta odločitev, da je treba pripraviti ustrezne programe dejavnosti za vse prebivalstvo.
Programi za pridobitev športnih značk vseh vrst in stopenj so Otočan motiv in strokovno dognana ter zaokrožena celota dejavnosti, ki je oblikovana po zelo Zahtevnih merilih. Le-ta predpostavljajo široko uporabnost in dostopnost dejavnosti vsem pripadnikom različnih starosti, pridobivanje znanja in navad za Uspešno delo, obrambo in ustvarjalno porabo prostega časa in vsebujejo še veliko drugih zahtev. Programi so torej namenjeni vsemu prebivalstvu, izdelani pa so za prve tri starostne skupine: za predšolske otroke ter šolarje nižjih in višjih razredov osnovne šole. Letos torej lahko vanje prvič vključimo že vso ntladino do konca njenega obveznega izobraževanja.
2e ob izidu prvega programa leta 1976 je Zavod SR Slovenije za šolstvo poudaril, da pomeni1 uvedba športne značke za predšolske otroke med drugim tudi bogatenje celotne vzgoje predšolskih otrok, popestritev nekaterih že znanih oblik in obogatitev dela z nekaterimi novimi-de-javnostmi, pa tudi nove možnosti za tesnejše sodelovanje staršev :n za vključitev telesne vzgoje otrok v sistem telesnokulturne dejavnosti prebivalstva.
Za program se je že tedaj zavzelo tudi predsedstvo Zveze društev Partizan Slovenije in menilo, da bo ta dejavnost poživila tudi delo njihovih društev. Posebej je opozorilo na skupno skrb staršev, društev Partizan in krajevnih skupnosti pri razvija-
nju telesnokulturne dejavnosti najmlajših.
Podlaga za načrtno delo
Zveza prijateljev mladine Slovenije je ob uvedbi prvega pro-gpma poudarila, da pomeni zasnovani program podlago za dolgoročno načrtno delo pri razvijanju in utrjevanju zdravja našega prebivalstva, še posebej mladih rodov že od zgodnjega otroštva.
Za programe se je odločno zavzela tudi Zveza skupnosti otroškega varstva Slovenije, ki je menila, da se z njimi še povečuje pomen vzgojno-varstvenih organizacij kot središč predšolske .vzgoje. Programi spodbujajo vzgojitelje in vaditelje k načrtnejšemu in smotrnejšemu delu s predšolskimi otroki na področju telesne vzgoje, vplivajo pa tudi na starše, da se bodo bolj zavzemali za telesni razvoj svojih otrok.
Uvajanje programov je torej vsestransko podprla družba, zagotovljena pa je tudi njihova strokovna priprava, saj je celotno delo prevzel Inštitut Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani. In kaj vsebujejo ti programi?
Program za prvo skupino, ki je namenjen otrokom v starosti pet do sedem let, vsebuje štiri vrste nalog: izlete, plavanje ali smučanje, kotalkanje ali drsanje ali vožnjo z dvokolesom ter spret-
nosti z žogo; pri tem lahko osnovne naloge nadomestimo z dodatnimi in podobnimi, pač glede na krajevne posebnosti, klimatske razmere, gmotne možnosti in telesne zmogljivosti posameznih otrok. Za vse uspešno opravljene naloge dobi otrok zlato športno značko in diplomo dobrega športnika.
Program za srebrno značko v drugi skupini, ki je namenjen otrokom starim od sedem do deset let, obsega v prvem razredu osnovne šole tele naloge: izleta, sonožne preskoke bočno čez nizko gred, met male žogice v cilj, vzravnavo v sed iz leže na hrbtu, preval naprej in tek na 200 metrov. V drugem razredu morajo učenci opraviti še tele naloge: izleta, sonožno preskakovanje kratke kolebnice, plezanje po žrdi, skok v daljavo z mesta, spretnost z žogo in tek na 300 metrov.
Učenci si v tej skupini do svojega desetega leta starosti lahko pridobijo tudi zlato športno značko, če opravijo v tretjem razredu tele naloge: dva izleta, raznožko čez kozo, odrivanje v stojo na lahteh, dve spretnostni nalogi z žogo, tek na 400 m in če obvladajo nekatera osnovna teoretična znanja. Drugi del nalog za pridobitev zlate športne značke obsega naloge, ki jih učenci izvajajo v četrtem razredu: plavanje 25 m, plezanje po žrdi, preskakovanje kratke kolebnice, spretnostni nalogi z žogo in dodatno teoretično znanje. Učenci, ki opravijo naloge za eno ali za obe športni znački v tej skupini, dobijo ustrezno značko in diplomo dobrega športnika.
V tretji starostni skupini si lahko pridobijo učenci bronasto športno značko in diplomo dobrega športnika praviloma v petem in šestem razredu, srebrno v sedmem in zlato v osmem razredu.
Naloge za osvojitev prve, to je bronaste značke, so razdeljene na dva dela, in sicer za peti ter šesti razred in so delno ponovitev nekaterih že znanih iz prejšnje stopnje, seveda na nekoliko višji zahtevnostni ravni, dodane pa so jim še nekatere nove. Z dopolnilnimi 'nalogami je tudi v tej skupini mogoče nadomestiti nekatere osnovne, če teh učenec ne zmore. To velja tudi za nadaljnji
zahtevnostni stopnji v sedmem in osmem razredu, kjer je poleg praktičnih nalog potrebno tudi drugo znanje, kot na primer o škodljivosti kajenja, o načinih krepitve mišičja, o pravilnem ogrevanju, o gibalnih sposobnostih, spremljanju svojega telesnega razvoja in zmogljivosti ter o vrednotenju športnih zvrsti.
Po vsebini že izdelanih programov in na izkušnjah pri njihovem izvajanju bodo v naslednjih letih pripravljeni nadaljnji programi, ki bodo namenjeni udeležencem, starim od 15 do 18
let, od 19 do 39 let in nad 40 let starosti. Tako bodo sedanji predšolski otroci oziroma osnovnošolci, ki se bodo redno vključevali v te programe, lahko osvojili skupno petnajst značk različnih stopenj.
Uspehi, ki spodbujajo
Omenimo naj, da je za vsako programsko skupino izdelan po-
■mmrnmr
■ -s - ''"H/
' Št k t..- ■	' i' -. '--1."
, ■.m'**?:
- m*-...	.
... $

V galeriji Loškega gradu v Škofji Loki razstavljata študenta ljubljanske likovne akademije Walid Mustafa in Hamid A. Tahir iz Iraka. Likovna govorica njunih grafik sledi najnovejšim tokovom časa; pripovedna, angažirana vsebina, je predstavljena s posnetki, fotografijami in dokumenti na kontrastnih, deljenih ploskvah. Oba študenta sta razstavljala tudi na letošnjem XIV. grafičnem bienalu v Ljubljani.
seben priročnik, ki obravnava naloge in temeljne smotre in daje praktične napotke za organiziranje in izvajanje nalog. Programi si resda ponekod še s težavo utirajo pot, vendar imamo tudi veliko dobrih zgledov, saj so v nekaterih občinah vanje vključeni skoraj vsi učenci osnovnih šol in predšolski otroci, tudi tisti, ki niso v vzgojno-varstvenih zavodih.
Ti uspehi so posledica ustreznega zanimanja, zlasti interesnih skupnosti za telesno kulturo, za vzgojo in izobraževanje in otroško varstvo. Izvajalci v teh občinah so bili s tem neposredno spodbujeni k organizirani, povezani in najširše zastavljeni ter trajni akciji na tem področju dejavnosti. Med izvajalci je po dogovoru osrednji povezo-•valec in usklajevalec občinska zveza za telesno kulturo oziroma poseben odbor. Neposredno pa sodelujejo pri uresničevanju programov vzgojno-varstvene organizacije in osnovne šole, poleg teh pa tudi nekatera tele-snokulturna društva, predvsem tista, katerih programi so namenjeni pretežno športno-rekrea-cijski dejavnosti občanov.
Programi športne značke bodo skupaj s predvidenim novim telesnovzgojnim kartonom za spremljanje telesnih sposobnosti in razvoja učencev v osnovnih in srednjih šolah pomemben vzvod za večjo motiviranost učencev za športno življenje in za načrtnejše delo učiteljev in vzgojiteljev, šol in tele-snokulturnih organizacij. To pa lahko daje tudi večje možnosti za to, da se bodo vsi rodovi zavedali pomena telesne kulture, ki postane lahko sčasoma resnično pomemben dejavnik našega celotnega družbenega in gospodarskega razvoja. VLADO VOBOVNIK
-j Zdravje, prožnost
; mladostna svežina
_________________
Utrinke smo zbrali iz knjige: ,,	Drago	Ulaga,	Telesna vzgoja,
šport, rekreacija (Mladinska (	knjiga,	Ljubljana 1980, druga
.	izdaja).	V njej	nestor slovenske
u	telesne	kulture	govori bralcem
m vseh starosti, tudi tistim, ki so se J Po letih že poslovili od mladosti.
i
Športno neizobražen človek preteklosti se je sprijaznil s tem, 11 da je začel že v četrtem desetletju i' Življenja pešati, da je znatno pri-'I dobil na teži in da se je staral ve-( Uko hitreje, kakor terjajo naravni 1 zakoni involucije. Ničesar ni 1 delal, da bi se ohranjal pri močeh, 'j ničesar ni storil proti enostranskim obremenitvam poklicnega dela, utrujenost je preganjal s pasivnim počitkom in poživili.
s Novo pokolenje delovnih ljudi bo imelo več znanja o vsem tistem, kar lahko človeku pomaga, j da se skladno razvija in da z redno vadbo ohranja svojo moč, ' lahkotnost v gibanju in normalno telesno težo. Sodobni človek, te-f rneljito poučen o gibalnih potrebah v mladosti, zrelosti in starosti, i se bo rad potrudil, da bo tudi na 1 večer življenja v tako dobri kondiciji, da bo še vedno ustvarjalen, amsko in telesno.
Človeško srce je kakor ura, ki jo je treba navijati vsak dan. Človek bi se moral vsak dan potruditi in opraviti tudi kaj težjega. Srce ohranjamo pri močeh z gibanjem —s takim, ko se vzpne frekvenca pulza na 150mm, ali ko se vsaj nekoliko spotimo. »Enkrat na dan mora zaškripati,« uči znani dunajski profesor športne medicine dr. Prokop. Lagodnost je sovražnik zdravja.
filozof in pisatelj Voltaire je zapisal že pred 200 leti: » V prvi polovici našega življenja žrtvujemo zdravje, da bi si zaslužili denar. V drugi polovici žrtvujemo denar, da bi si spet pridobili zdravje. Medtem pa izgubimo oboje, zdravje in denar.« Za marsikoga, ki misli samo na zaslužek in si ne privošči časa za rekreacijo, imajo Voltairove besede tudi danes veljavo.
Marsikdo preživi tudi svoj prosti čas sede v zaprtih prostorih. Marsikdo se vozi na izlet z avtomobilom, namestcj da bi hodil. Pojavljajo se znane posledice sedenja, lagodnosti, pomanjkanja gibanja: telesna teža, kronične bolečine v hrbtu, atrofija mišic nog, zgodnja skleroza aorte, skleroza cerebralnih in koronarnih
arterij, krvni pritisk, utrujenost, glavobol, slaba prebava. To so prvi znaki involucije ali razvoja navzdol.
'Za staranje, ki se začne okrog 40. leta, pri nekaterih poprej, pri nekaterih pozneje, je značilno, da človek pri delu in športu ni več tako hiter kakor v mladosti. Mišice po malem atrofirajo, zlasti še, če jih premalo naprezamo, tudi vezno tkivo postaja utrujeno in izgublja prvotno elastičnost. Največje zlo pa je rejenost, prevelika telesna teža.
Treba je vedeti in upoštevati, da funkcija ohranja organe. Nobena znanost ne more pomagati, nobeni medikamenti, človek sam se mora potruditi, potiti se mora. Raziskovalci so ugotovili, da poteka proces staranja prav počasi, če skrbi človek za krepitev srca s hojo in tekom, za krepitev mišic in za gibljivost sklepov pa z mnogovrstno športno aktivnostjo. Tudi za ožilje in kri je pomembno, da si privošči vsak dan nekoliko cikličnega gibanja v obliki ritmične hoje, kolesarjenja, plavanja, veslanja — kar ga pač veseli. tako ostanejo žile prožne in njih stene gladke.
Glede alkohola in nikotina velja za športnike pravilo: Veliko škodi veliko, malo škodi malo, škodi pa v vsakem primeru.
Kako shujašti? Nikakor ne v obliki nekajtedenske stradalne kure, temveč s spremembo v načinu življenja: z določenimi omejitvami v hrani in pijači ter s povečanjem fizične aktivnosti. V naslednjem je nekaj napotkov glede hrane:
— Pritrgajte si pri hrani samo malenkost (pustite na krožniku maščobo, pustite žlico krompirja).
— Pri kosilu in večerji ne uživajte kruha, če lahko shajate brez.
— Ne jejte preveč slano, tudi ne preveč sladko.
— Ne pijte po nepotrebnem.
— Ničesar ne použijte po večerji, ker ne bo šlo v delo, temveč v rezervo.
Treba se je navaditi na zmerne obroke, zlasti pa je pomembno, da nikoli ne použijete toliko, kolikor morete, temveč samo toliko, kolikor organizem potrebuje. Če začnete z reformo v hrani in pijači ter se odločite za povečanje gibalne aktivnosti vsak dan. ste lahko brez skrbi, da boste spet prišli do prave teže.
V teoriji sodobne telesne vzgoje vse bolj uveljavljamo misel, da je
hoja najbolj človeška telesna vaja in da je narava naše skupno va-dišče. Skupno vadišče vseh tistih, ki smo se s pridobitvami iviliza-cije naravi odtujili, pa se spet vračamo na trate, polja, v gozdove, hribe in vode kot privrženci ho-dilnih športov, kot ljubitelji smučanja, atletike, iger z Žogo, plavanja, čolnarjenja, vadbe na trim-skih stezah in podobnega.
S plavanjem ali na primer smučanjem se ukvarjamo le občasno, tudi visoke gore obiskujemo samo kdaj pa kdaj, po cestah in drugih poteh pa hodimo vsak dan. Poleg vsakdanjega dela je hoja po opravkih za veliko večino ljudi edina gibalna aktivnost, edina oblika redne vadbe.
Hodimo v vseh obdobjih življenja, tudi v visoki starosti, zato je še posebno pomembno, kako hodimo, kako vztrajno in kakšen je tedaj naš odnos do najbolj človeške in najbolj redne telesne vadbe.
Da bi hodili pravilno, moramo upoštevati nekatera splošna navodila:
—	drža telesa naj bo naravno vzravnana (ne sklonjena);
—	premikanje nog naravnost naprej (brez opletanja);
—	stopalo se postavlja na tla v zaporedju peta — prsti (velja za hojo po ravnem);
—	postavljanje stopal skoraj vzporedno;
—	pozibavanje naj bo omejeno na minimum, ki ga terja ritmika gibanja;
—	spremljava z rokami naj bo smotrna, ustrezna tempu in dolžini koraka.
Za uglajeno hojo, ki sodi med
smotre gibalnega izobraževanja v mladosti, je treba veliko vaje. Veliko je treba hoditi po prožnih stezah in v pravilni obutvi.
Kakšna pa naj bo hitrost? Če gre za to, da hodimo racionalno in porabimo kar najmanj energije, je optimalni tempo 90m na minuto, kar pomeni 5,4 km na uro. Če pa gre za športno treniranje, na primer za krepitev srca in usposabljanje ožilja, se je treba potruditi in hoditi znatno hitreje.
Seveda pa ne gre samo za učinek hoje na notranje organe in tudi ne samo za boj proti rejenosti, proti odvečni teži. Polivitev krvnega obtoka deluje spodbudno tudi na druge organe, celo na možgane. Med hojo so misli jasnejše, človek se vsaj za nekaj časa osvobodi vsakdanjega usmerjenega mišljenja, neredko se prebudi njegov dremajoči jaz in se oglašajo ustvarjalne sile.
Znani so primeri, ko se znanstveniki umikajo na samotne gozdne steze, da bi kaj temeljito premislili. »Peš hoja napravi modreca in poeta,« je zapisal profesor Leopold Stanek. Jakob Aljaž je komponiral med hojo. Lenin je hodil po sobi, ko je razmišljal in diktiral, Cronin je svoje ustvarjalno pisanje prekinjal s sprehajanjem po vrtu in še bi lahko naštevali.
Hoja —šport naš vsakdanji — globoko smo prepričani, da gre za pomembno dejavnost, ki vrača človeku trud z zdravjem, največjim bogastvom. Telesnim in duševnim.

kultura
Ure zgodovine v prenovljenem Muzeju revolucije v Slovenj Gradcu
Muzej revolucije, naše slavne NOB v Slovenjem Gradcu, ima že tradicijo. Nastal je v prvih povojnih letih po zaslugi neutrudnega zbiratelja Bogdana Žolnirja. Zbral je veliko dragocenih zgodovinskih predmetov, fotografij, besedil. Zaradi tega so postali prostori v muzeju pretesni, vitrine neprimerne. Med razmišljanjem, kako bi obnovili in razširili muzej, je vzniknila zamisel, naj bi imel muzej pokrajinski značaj — za vse koroško območje. Prenavljanje se je začelo leta 1976 in trajalo vse do leta 1981. Prenova stare stavbe je bila zahtevna, nenehno je primanjkovalo denarja, zahtevno urejanje zbirk je terjalo vztrajno delo.
Prenovljeni muzej s preglednejšo razporeditvijo razstavljenih predmetov se imenuje Koroški pokrajinski muzej revolucije s sedežem v Slovenj Gradcu. Ravnatelj muzeja je strokov-njak-zgodovinar Rista Stojanovič, vodnik po muzeju pa Lojze Kos, prav tako zgodovinar. Na panojih je razstavljenih okoli 1000 fotografij in dokumentov, v vitrinah okoli 400 muzejskih predmetov, obilo gradiva pa imajo shranjenega in čaka na ureditev.
V sobah, ki so obiskovalcem že na ogled, so zbirke:
—	narodni heroji;
—	boji za severno meje 1918—19, koroški plebiscit, delovanje KP od 1921 do 1929;
—	koroški (zamejski) Slovenci med obema vojnama in delovanje društev Svobode in Vzajemnosti v Mežiški in zgornji Dravski dolini;
—	začetek narodnoosvobodilnega gibanja na Koroškem do leta 1943—44;
—	višek narodnoosvobodilnega gibanja z nasiljem okupatorja;
—	prikaz narodnoosvobodilnega gibanja na mislinjsko-po-horskem območju;
—	sklepne operacije druge svetovne vojne.
Muzej ima na voljo še tri prostore. V prvem bodo uredili razstavo o partizanski saniteti, tehnikah in tisku ter zvezah in domicilnih enotah. V dveh sobah si lahko letos do konca decembra ogledamo razstavo Bratske vezi med slovenskim in srbskim narodom. To je nadvse zanimiva zbirka, ki gostuje v Slovenjem Gradcu iz ljubljanskega Muzeja revolucije.
Skrbno urejene dragocenosti slavne polpretekle zgodovine pa naj ne bi bile na ogled le naključnim obiskovalcem. Vodstvo muzeja želi, da bi prihajale organizirane skupine — posebno šolarji. Zato so poslali vsem šolam na svojem območju dopis z željo, naj prihajajo na ogled razredi v urejenih skupinah. Prosvetne delavce so zaprosili, naj sestavijo načrt ogledov za
vse šolsko leto, označijo mesec obiska in to pošljejo muzeju. Sporočajo tudi, da je treba obisk najaviti dan ali dva prej. Pro-* svetni delavci že sestavljamo letne načrte obiskov. Učne teme izbiramo iz podrobnih učnih načrtov, obsegajo pa snov za eno učno uro. Muzej ima namreč prostor tudi za učilnico. Opremo z avdiovizualnimi sredstvi bodo postavili najpozneje do konca novembra. Učence bo sprejemal in vodil pedagoške ure strokovnjak, vodnik po muzeju.
Za zgled letnega načrta obiskov v muzeju navajam teme, ki smo jih izbrali učitelji četrtih razredov:
— Razdelitev Slovenije med sovražnike (delo izdajalcev) — oktober
— Taborišča, izseljevanje, nasilje, teror — januar
— Iz Bele krajine je odšla na svoj zgodovinski pohod na Štajersko XIV. divizija — marec
— Pohorski bataljon — april
— Druga svetovna vojna se je končala na mejah Jugoslavije —- maj.
Radi bi, razlaga ravnatelj muzeja, pospešili raziskovalno dejavnost na tem območju. Povabiti želijo predavatelje-zgodo-vinarje, vodje zgodovinskih krožkov, da bi se dogovorili za izdelavo načrta. Dogovorili se bodo, kako bodo zbirali pričevanja borcev, ki še živijo, zapisali njihove izjave, spomine, osvetlitve zgodovinskih dejstev...
V Slovenjem Gradcu je bilo že v nekdanji Jugoslaviji središče napredne miselnosti v Mislinjski dolini. Tu je delovalo partijsko jedro, katerega člani so bili delavci, izobraženci in študentje. Takoj prve dni okupacije se je začela širiti odporniška miselnost, ki se je v surovih dneh okupacije razrasla v pravi upor proti okupatorju. Tudi zato smo obnovljenega muzeja nadvse veseli, srečni smo, ker bodo lahko naši delovni ljudje, občani, upokojenci, mladina v kulturno urejenem okolju obujali spomine na dni, ki zbujajo naš ponos. Urejen muzej nam bo v pomoč, da bomo še bolj uresničevali Titovo naročilo: »Danes in vedno naj bodo besede ^evolucija . narodno osvobodilne borbe’ spomin na vse dni velikega boja in revolucije, naj bodo v ponos in naj spodbujajo k novim velikim dejanjem, k junaštvu dela in miru, k obrambi enotnosti in neodvisnosti, k ohranjanju miru na svetu. V tem velikem imenu naj se mladi, zrasli na nedrjih naše socialistične dežele, napajajo ob zgledih ljubezni, hrabrosti in požrtvovalnosti.«
Muzej revolucije v Slovenjem Gradcu je odprt vsak delavnik od 8. do 15. ure, ob sobotah in nedeljah pa po dogovoru.
FRANJA ZORMAN
G
1 AJIa, bugha.
® Gallium,« y (ugotijto Hu^zent Itorfl veragai h.e.flos Sančli iohannis Bap* Gcmiana» quac vulgo cruciata didtuf« senc Lazlo kiraiy fine* boe eft* $• JL&dislti Regis hc*ba.
Faksimile iz dela Karla Clusia Stirpium Nomenclator Pannonicus (1583)
Neizrabljena priložnost
Razmislek o neizrabljenih priložnostih prihaja na dan pogo-stoma — in v zadnjem času (v znamenju že porajajoče se miselnosti o bolj varčnem, bolj smotrnem in manj razsipniškem življenju) celo vse pogosteje. Bolj in bolj ugotavljamo, da imamo, kot je videti, marsičesa preveč, pa zato tudi marsičesa ne izrabimo tako, kot bi morali.
Enemu takih »razkošij«, ki pa zagotovo ne bi smelo biti odveč, smo v minulih dneh sledili v Kranju, med potekom šestdnevne revije dokumentarnih filmov iz neuvrščenih držav. Organiziral jo je Interfilm, ki se sicer ubada z bienalnim mednarodnim festivalom športnih in turističnih filmov. Izbral je prijave iz devetnajstih zainteresiranih kinematografij, dobil na ogled 55 njihovih filmov ter izbral za predvajanje 25 raznoterih dokumentarnih pričevanj o življenjskih, družbenih, gospodarskih in naravnih značilnostih posameznih dežel.
Bila je prva revija te vrste sploh, seveda vsa v duhu prizadevanj, ki jih Jugoslavija pri medsebojnem povezovanju neuvrščenih že tako in tako zavzeto izkazuje. Marsikaj v tem znamenju sicer še ni na zaželeni pro-gramsko-organizacijski ravni, toda za začetek zadostuje vsaka pobuda, ki je bila sprožena. Res je, da bi bilo v prihodnje smotrno uvesti stalni »štab«, ki bi bil sez-
nanjen s filmsko proizvodnjo in njenimi dosežki v teh deželah in bi skrbel za sprotno odbiranje filmov, tako da bi na revijo prišlo res najboljše med najboljšim. Zdajšnji izbor je bil bolj ali manj naključen in v prenekaterem pogledu približen, heterogen, kar pa je— kot rečeno — na samem začetku vendarle postranskega pomena. Najpomembnejše je, da je k nam priromal vsaj ducat filmov, ki so vredni gledalčeve pozornosti, saj so nam filmsko dognano razkrili podobo dežel, o katerih imamo nepopolne in v prenekaterem pogledu sklažene predstave.
Naštejmo vsaj nekatere izmed teh filmov. Latinskoameriške kinematografije so nam predstavile. Deželo Inkov (Peru), veliko revolucijo v majhni deželi Granadi (Kuba) ter celotno podobo turističnih lepot in turističnega gospodarstva Argentine (Argentina). Azijske kinematografije so med drugim »razgrnile« Napredek v Kuvajtu (Kuvajt), Sla-marsko obrt (Iran), podobo vizij industrijskega napredka v sodobni Indiji (Indija), Pestro deželo (Irak), Podobe blaginje (Pakistan) in podobno. Afriške kinematografije so ponazarjale folklorne značilnosti arabskih ljudstev (Libija) ter socialno problematiko v pomenu Pravice otrok (Tanzanija). Dovolj zanimivi so bili tudi Ciprska svatba (Ciper) in posamezni jugoslo-
mmmsm'-rK
Albrecht Durer: Erazem Rotterdamski, bakrorez, 1526
Razstava Diirerjevih grafik v Narodni galeriji
V okviru kulturnih izmenjav med Nemško demokratično republiko in Slovenijo so bile v Narodni galeriji v Ljubljani razstavljene grafike Albrechta Diirerja (1471—1528), ene najvidnejših osebnosti nemške renesanse. Sto dvajset bogatih lesorezov, bakrorezov in radirank, ki so jih pripeljali iz Državne galerije v Dessauu, razodeva umetniško raven in izrazne posebnosti' velikega mojstra grafike, čigar vpliv sega daleč prek tedanjega časa. Nemci so v resnici lahko ponosni na Diirerjeve grafike, ne le na njihovo število, pač pa tudi na tematiko in ikonografsko dognanost. Natančnejši ogled teh grafik nam odkrije prepletanje dveh obdobij — renesanse in srednjega veka, pa naj gre za slovite Štiri jezdece apokalipse ali Čarovnice, drugod je vidnejši
vanski prispevki, ki so po eni plati na filmsko dokumentaren način ponazarjali dvajsetletno zgodovino neuvrščenosti in Titove vloge v njej, po drugi pa vzporejali prelomni spopad med podedovano zgodovinsko preteklostjo in vizijami napredka. In to je bil v bistvu moto celotnega sporeda.
Kaj vse bi bilo mogoče »potegniti« iz teh filmov tudi za sprotno rabo, predvsem za dopolnilno izobrazbeno ponazoritev k siceršnjim seznanjanjem s sodobnim svetom, ki je v svojih stvarnih obrisih za marsikoga med nami še zmerom velika tabuja rasa!
Žal — nismo storili skorajda nič! Plodov dela, ki ga je opravil
Interfilm, nismo »použili«. Pri ’ ložnost je ostala neizrabljena Filme so (v prisotnosti nekaj gff 1
stnv 17 snHeliiinrih Hrrav'! nrp.d' ’
stov iz sodelujočih držav) predvajali v klavrno praznem kranj- «
skem kinu, daleč od doživljanj* |
tistih, ki naj bi jih to in takšni dokumentarna pričevanja, seZ- ' nanjala z življenjem, delom it družbeno-gospodarskim položaj jem ljudi v deželah, s katerim) č nas na težki poti v prihodnosl V veže veliko skupnih stremljenj- č
Kranjski filmski večeri st ^ ostali neke vrste — prazna bese- 2 da. Tudi tokrat si moramo zasta- f viti resno vprašanje v znamenja s večnega refrena: kako je mogo- j
VIKTOR KONJAR
Zbornik za
zgodovino šolstva in prosvete št. 13
vpliv preporoda (Izgon iz raja) tja do naturalističnih prvin, ki se kažejo v upodobitvi Plešočega kmečkega para. Da bi dobili celoten vpogled v Diirerjevo umetniško oblikovanje, obsega razstava vse od znanih sakralnih motivov, pa do mitoloških grafik, portretov, vsakdanjih motivov. Ta razstava, ki je za Slovenijo prav gotovo še posebno pomembna bo odprta do konca novembra. Pri sestavi kataloga, ki je izšel ob tej priložnosti, žal niso bile izrabljene široke študijske možnosti, čeprav smo to pričakovali vsaj ob prikazu Diirerje-vega grafičnega ustvarjanja. Dobili smo le katalog z majhnim izborom reprodukcij in z uvodno besedo Ingrid Ehlert, ki biografsko informativno prikaže umetnikovo življenje in delo.
I.	G.
Strokovna revija za zgodovino jugoslovanskega šolstva in prosvete, ki jo skupaj izdajajo Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Hrvaški šolski muzej v Zagrebu in Pedagoški muzej v Beogradu, med slovenskimi pedagoškimi delavci ni deležna tdlikšne pozornosti, kakršno bi zaslužila. V njenih dosedanjih trinajstih številkah je bilo objavljeno že veliko pomembnega gradiva za zgodovino slovenskega šolstva pa tudi šolstva drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Uvodni prispevek glavnega urednika Zbornika Dragutina Frankoviča je posvečen spominu na tovariša Tita. Sledi sestavek rednega profesorja na prištinski univerzi, dr. Jašarja Redžepagiča o pedagoških pogledih Georga W. F. Hegla, ki je posvečen 210. letnici rojstva in 150. letnici smrti tega pomembnega nemškega filozofa.
Kustos Slovenskega šolskega muzeja Jože Ciperle je prispeval zgoščen in pregleden oris razvoja vzgojnih zavodov na Slovenskem in z njim povezanega posebnega šolstva. Magister Ljubiša Dunjič, ki dela kot prosvetni svetovalec na Prosvetno-pedagoškem zavodu v Zenici obravnava s teoretičnega vidika zgodovinski proces preobrazbe šolske nadzorne službe in ga deli na štiri razvojne stopnje. Profesor Filozofske fakultete v Zadru dr. Mate Zani-novič objavlja v tej 13. številki revije prvi del opisa šol v Šibeniku in okolici v obdobju 1921—1941, tokrat do leta 1929. Največ pozornosti namenja državni realni gimnaziji in učiteljišču v Šibeniku.
Upokojeni cetinjski učitelj Marko Markovič obravnava pomen dijaških literarnih krožkov v revolucionarnem gibanju na cetinjskih srednjih šolah v letih 1931—1933. O razvoju
Višje pedagoške šole v Zagrebu : v času 1945—1951 piše nje# £ upokojeni ravnatelj Josip Busija c Vsi ti prispevki so v prvem delu t Zbornika, ki je, kot ponavadi 2 namenjen člankom in razpra- j vam.	(
Drugi del je namenjen manj- ^ Šim prispevkom. Ravnatelj beo- s grajske osnovne šole »Stjepa# 2 Stevo Filipovič« Milovan Bogo- ,
vac piše v tem delu o razvoju šol' ; stva v Irabskom Kolašinu od ,
srednjeveške srbske države do s danes, kustodinja beograjskega s Pedagoškega muzeja Miroslava c Gavrilovič pa se spominja stolet- v
niče ustanovitve prosvetnega t sveta leta 1880.
Zelo zanimiv je pregled diserta-, j cij iz zgodovine šolstva in peda- , gogike v Jugoslaviji, ki ga je za , Slovenijo sestavila Slavica Pa- . vlič, za Srbijo, Vojvodino, Bosno J in Hercegovino ter Makedonijo 2 Svetomir Gačič, za Hrvaško Iva# Dumbovič in za Kosovo Hajru- -din Količi.
Stalni rubriki Zbornika sta tudi Ocene in poročila o pomembnejših delih s področja, ki ga obravnava ta revija in Dejav- ' nost jugoslovanskih šolskih mu- | zejev. Andrej Vovko pa se spo: ; minja slovenskega pedagoškega delavca in enega od pionirjev slovenske dejavnosti poklicnega j svetovanja Albina Podjavorška 2 Zbornik konča prispevek k bi- 1 bliografiji del iz zgodovine šolstva in prosvete na področju SP š Hrvaške v letih 1974—1979. c
Že ta kratka predstavitev vse- 1 bine kaže, da ima Zbornik veliko ( sodelavcev iz vse Jugoslavije. 2 Skoraj ob vseh večjih prispevkil) t so povzetki v tujih jezikih. Na ža-i lost morajo denar za revijo pri- 1 spevati zgolj republike, ki imajo * šolske muzeje, zato je revija ju- ' goslovanska le po znanstveno- s strokovni plati.
ANDREJ VOVKO	I
j
RAZSTAVA
Prizadevanja naravoslovcev na Slovenskem in njihov prispevek k narodni kulturi
Razstava s tem naslovom je bila odprta 14. oktobra v Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti v počastitev 160-letnice muzejstva na Slovenskem. Razstavo so pripravili: Prirodoslovni muzej Šlo-venije. Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Narodna in univerzitetna knjižnica iz Ljubljane. Razstavljeno gradivo obravnava začetke študija naravoslovja pri nas in razvoj te vede do ustanovitve univerze v Ljubljani. Že v nekaterih delih naših protestantov najdemo rastlinska in živalska slovenska imena in morfološke izraze v slovenskem jeziku, in sicer v Dalmatinovi Bibliji, Bohoričevi Slovnici in v Megiserjevemu Slovarju.
V obdobju razsvetljenstva se
je pri nas že precej več domačih in tujih avtorjev ukvarjalo z naravoslovjem in nekateri so si ustvarili tudi svoje mineraloške zbirke in herbarije. Na razstavi so prikazani predmeti iz zbirk barona Zoisa, Freyerja, Hladnika, Schmidta, Dežmana in Plemlja. Vsi ti in tudi drugi pomembnejši naravoslovci so na razstavi predstavljeni s svojimi deli in fotografijami. Pomemben delež pri uveljavljanju naravoslovja pri nas so imeli tudi tujci, ki so službovali v naših krajih. Najpomembnejša sta Scopoli in Hacquet, ki sta službovala v Idriji. Prvi je sestavil knjige o rastlinstvu na Kranjskem, drugi pa knjigo o mineralogiji in geologiji na Kranjskem. Knjigi je dodan tudi zemljevid s slovenskimi
imeni.	•
V prvi polovici 19. stoletja so izšle tudi prve slovenske naravoslovne knjige. Knjigi Matije Vrtovca Vinoreja iz leta 1844 in Kmetijska kemija iz leta 1846 sta bili poleg Robidove Fizike najpomembnejša priročnika za ponavljalne šole in so jih uporabljali tudi namesto slovenskih beril pri pouku. Na razstavi je prikazan še prvi zemljevid slovenskega ozemlja, ki ga je stavil Peter Kozler in prva slovenska kemijska terminologija profesorja Mihaela Peternela.
Pomemben delež pri prvih učbenikih naravoslovja za srednje šole imata profesorja Fran Erjavec in Ivan Tušek, ki sta prevedla učbenika Alojza Pokornyja Bo-
taniko in Zoologijo za nižje r; zrede gimnazij, Fran Erjavec f je pisal tudi poljudno-narav< slovna dela.
Prvi izvirni slovenski učbeni za nižje razrede gimnazije pa ; napisal leta 1898 Alfonz Paulii Naslov knjige je bil »Prirodop rastlinstva«. Precej naravoslo' nih del je izšlo v založbi leta 190 ustanovljene Slovenske šolsk matice, med njimi prvi slovensl določevalni ključ za cvetnice i praprotnice Julija Glovvackegi Na razstavi so predstavljeni š J. Bučar, Ferdinand Seidl, Gvid Sajovic in še nekateri drugi. Rai stavo sta strokovno pripravil muzejska svetovalka Marija Gc sarjeva in profesor dr. Viktc Petkovšek.
T.H.
Odgovornost učitelja ; obrambe in zaščite iv usmerjenem izobraževanju
it ---------------------
_ Vloga učitelja obrambe in zaš-rri čile se je z usmerjenim izobraže-osl panjem spremenila tudi po na-ij i činu dela pri pouku in pri sC obrambnem usposabljanju mla-,e. dine. Njegova odgovornost je ta- Z<^aj večja> saj mora doseči, da J mladina sprejme usmeritve in za-.g. stiovo splošne ljudske obrambe ’ 'n družbene samozaščite v SFRJ. Vzgojni smotri učnega predmeta obrambe in zaščite so jasno opredeljeni in so sestavina naše samoupravne socialistične vzgoje.
Odgovorna učiteljeva vloga se kaže pri izbiranju gradiva, ko organizira in vodi učni proces, in takrat, ko neposredno vpliva na učence s svojo osebnostjo. Najdene prvine so temelj za kakovostno učiteljevo delo in hkrati —' tnožnost za njegovo razvejano bu Pedagoško ustvarjalnost. Kaj eIt Pričakuje družba od učitelja ja °k|rarnbe in zaščite? Pri svojem .ja delu mora uresničiti in izpeljati di Učni načrt predmeta obrambe in a fa^r*te (v 1. in 2. razredu), skrbeti mora, da se vsebina 1j. obrambe in zaščite prepleta z ,0; Vsebino drugih učnih predmetov, aI) s®yeda nevsiljivo, glede na ra-
0.--2bčne usmeritve učencev. Učitelj 3]J mora biti mentor obrambnih de-0(j Javnosti,. predpisanih z učnim Načrtom in interesnih dejavnosti a s tega področja. Postati mora V3 strokovni svetovalec drugim pe-,t. dagoškim delavcem, ki obravnava Vaj° številne obrambne vsebine B Pri njihovih učnih predmetih. Ea-jv fbi naj za kakovostno stro-la- ''0vo° obrambno dokumentacijo za na šoli, odgovoren pa je tudi za ,a. ,0> da bo šola na obrambnem nfl Področju povezana s krajevno j jo skupnostjo in z občino. In ne na-ao 2adnje; učitelj obrambne vzgoje u- -------------------------------
mora biti mentor aktiva učiteljev ZRVS na šoli.
Navedene naloge kažejo da mora biti učitelj celostna osebnost na svojem področju (vzgojitelj in strokovnjak), ki ne omejuje svojega dela samo na predavanja obrambe in zaščite na šoli.
Celotno učiteljevo delo usmerjajo vzgojni smotri, ki jih učitelj skuša uresničiti pri svojem delu. Učitelju obrambe in zaščite ne sme biti vseeno, ali se učenci učijo, in kako se usposabljajo za obrambo, saj je prvi in odgovorni vzgojitelj na enem področju. .
Vse prepogosto opažamo,da učitelj velikokrat opravlja svoje delo uradniško in tako se vede tudi do kolegov in učencev. Jasno je, da ob takem vedenju ustvarjeno delo, v katerem sodelujejo učitelji in učenci, ni več mogoče.
Doslej smo zelo enostransko i vrednotili delo učitelja obrambe in zaščite, češ da samo usposablja strokovnjake na svojem obrambnem področju in ne vzgaja, celo podcenjevali smo ga. Vemo pa, da učitelj obrambe in zaščite odgovarja družbi za vzgojo (v socialističnem duhu) in za obrambno usposobljenost učencev, ki so mu zaupani.
Gotovo je, da imajo ravnodušnost, neodgovornost in otopelost negativne posledice in ne pripomorejo k uspešnemu vzgojno-izobraževalnem delu. Vsak pedagoški delavec (to velja tucu za učitelja obrambe in zaščite) se mora zavedati, kakšno odgovorno delo opravlja in da je za vse odgovoren družbi in učencem.
Sodobna socialistična pedagogika zahteva, da je učitelj ustvarjalen, da opušča zastarele tradi-
I Kri, ki rešuje življenja
lY' ------—-------------------------------------------------
IU' Pogovor z Vido Rus, glavno sestro na Zavodu SRS za transfuzijo krvi
ie' Kadarkoli pridem kot krvoda-ga ialka na Zavod SRS za transfu-ca- zijo krvi, mi rečejo: »Prav, da ste bi- Prišli. Potrebujemo veliko krvi.« ol- Ce pomislimo na vedno večje 5F število prometnih nesreč, opera-cij srca, na zapletljaje v porod-se- uištvu, si lahko predstavljamo, ko da je za reševanje ljudi, njihovih je. življenj in zdravljenje potrebno cil) ogromno krvi.
ta- O tem sva se pogovarjali z ri- glavno sestro na Zavodu SRS za ijo transfuzijo krvi Vido Rus, ki že ju- * * * * veliko let požrtvovalno opravlja io- svoje delo.
Zanima me, na katero mesto v krvodajalstvu se uvršča Slovenija?
— Uvrščamo se v vrh svetovne lestvice.
Kako pa je s posamezniki?
, ;— Imamo ljudi, ki kar tekmu-Jejo, kdo bo večkrat dal kri. vendar želimo, da bi vzgojili ®ladega človeka tako, da bi v z'vljenju dal kri vsaj enkrat. Se-a- Vec*a Pa ki bilo idealno, da bi po-a jjtal reden krvodajalec tedaj, ko P hi začel združevati delo v delovni organizaciji, žal pa je veliko ‘Judi, ki niti ne pomislijo, da bi se '■'ključih v to humano akcijo.
Treba bi bilo poiskati vzroke,
2akaj se na primer v stočlanskem kolektivu najde le pet krvodajal-c®v. Verjetno imajo ljudje napačne predstave o krvodajalstvu,
Ceš, da škoduje zdravju, redi itd.
— Vsakemu krvodajalcu Pred odvzemom krvi pregledamo kri, krvni pritisk in srce. Če le z njim kaj narobe, ga zdravnik Zavrne, včasih pa celo ugotovi bolezen in ga napoti k njegovemu zdravniku. Tudi trditve, da Se krvodajalci zredijo, niso utemeljene. Povem naj še to, da je kri pri nas brezplačna od leta
1953, brezplačno je dajanje, brezplačno pa jo dobi tudi vsak bolnik ali ponesrečenec.
Pravite, da dobi pri nas kri vsak, ki jo potrebuje?
— Da. Toda to načelo bomo lahko uresničevali le takrat, ko bo dovolj krvi. Zato bi moral postati krvodajalec vsak zdrav človek, naj bo iz humanih nagibov ali pa iz občutka dolžnosti. Bojim se. Ja se ljudje tega premalo zavedajo, da so o tem premalo poučeni.
Kot vem, obravnavajo to temo sedmošold po učnem načrtu, seveda pa je od učitelja odvisno, ali jo obravnava zavzeto ali pa samo kot nujno učno snov.
— Gotovo bi učitelji v vseh letih šolanja lahko še več naredili, če bi mlade pravilno seznanjali s to zadevo, jih spodbujali in se o tem tudi pogovorili s starši na roditeljskih sestankih.
V svoji dolgoletni praksi ste gotovo doživljali tesnobne, pa tudi lepe trenutke, ko je podar-jen i kri do le --mila zdravje, ampak tudi rešila življenje?
— Takih trenutkov je bilo veliko. Najbolj pa se spomnim letalske nesreče na Brniku, leta 1968. Kmalu po pozivu po radiu so začeli prihajati vozniki z nočne vožnje in zjutraj je bila čakalnica polna. Podobno je bilo ob skopskem potresu.
In za konec naj povem še o sebi: Kadar dajem kri, vedno mislim na porodnišnico, ki je na oni struni ceste. Morda se v tistem trenutku bojujeta za življenje mati in otrok. Tuja kri jima bo pomagala, da bosta zmagala. Dva krvodajalska dneva v letu sta zame praznika.
DANICA CEDILNIK,
cionalne sheme. Skratka, učitelj si mora prizadevati za nadaljnji razvoj in za večjo kakovost.
Njegova ustvarjalnost pri delu pa se kaže v tem, da svojo pedagoško in družbeno dolžnost čimbolj iznajdljivo in koristno opravlja, tako da hkrati potrdi sebe in svoje sposobnosti, družbi pa daje tisto, kar od njega pričakuje.
Učitelj obrambe in zaščite v usmerjenem izobraževanju mora
zadostiti vsem družbenim zahtevam v vseh oblikah vzgojno-izo-braževalnega dela. Usposobiti človeka za življenje v socialistični družbi in za obrambo te družbe je obsežno in odgovorno delo. Zato naj se učitelj obrambe in zaščite nenehno zaveda te odgovornosti do učencev, do uresničevanja vzgojnih smotrov in do družbe.
IVAN HREN
Priprave za vaje iz civilne zaščite
Enote civilne zaščite naj bodo bolje opremljene ________
V Beogradu je bila 24. seja sveta za civilno zaščito
Oktobra imajo povsod vaje s področja obrambe in zaščite pod naslovom Nič nas ne sme presenetiti ali Vsi v obrambi in zaščiti. O tem so pred nedavnim razpravljali v Beogradu na seji sveta za civilno zaščito pod'vodstvom predsednika Ivana Miškoviča, ki je bila v počastitev dneva civilne zaščite. Temeljno vprašanje razprave je bila pripravljenost in organizacija civilne zaščite v kra-
jevnih skupnostih in organizacijah združenega dela., Govorili so tudi o delovanju civilne zaščite ob pomladanskih dogodkih na Kosovu in ocenili vaje civilne zaščite v Celju, pa še o izkušnjah in delovanju civilne zaščite pri odstranjevanju posledic potresa v Slavoniji letošnjega avgusta.
Večletne izkušnje so pokazale, da je treba zdaj pri reševanju ljudi in materialnih dobrin na
območju krajevne skupnosti nameniti večjo pozornost materialni opremljenosti štabov in enot civilne-zaščite na tem področju. V razpravi so bile poudarjene zlasti razlike med opremljenostjo štabov in enot civilne zaščite v mestih in vaseh ali pa tam, kjer zajemajo krajevne skupnosti obsežno območje. Opozorili so, da je treba še veliko narediti za varnost proti požarom in za radioaktivno-biolo-ško-kemijsko zaščito; to velja tudi za področje samozaščite.
Opozorili so na znano resnico, da ni dovolj zaklonišč in da ta niso ustrezno opremljena. Kaj to pomeni za večja mesta vemo. Kot kaže, se doslej še niso glede tega organizirali niti posamezne krajevne skupnosti niti organizacije združenega dela na tem področju.
Udeleženci seje so ob tem poudarili, da se je treba v prihodnje še bolje povezati in dogovarjati o vseh vprašanjih s področja civilne zaščite tudi v občinskem in širšem merilu.
Nadalje so ugotovili, da tudi enote radioaktivno-biološko-kemijske zaščite niso povsod
dobro opremljene:	nekatere
imajo najsodobnejša sredstva, druge pa bi v izrednih razmerah morda preveč improvizirale.
Razprava je tudi pokazala, da je civilno prebivalstvo vedno pripravljeno sodelovati na vajah s področja civilne zaščite pa tudi to, da so po končanih vajah vsi štabi in enote obogateni z novimi izkušnjami, saj kritično ocenijo svoje delo. Vaje bodo še nadalje pripravljali, vsebina naj bi bila še bolj stvarna in prilagojena vlogi in prostoru krajevne skupnosti, organizacij združenega dela in občini v izrednih razmerah — če bi bila vojna ali ob naravnih nesrečah.
Z boljšo organizacijo in opremljenostjo štabov in enot civilne zaščite bo celotna obramba boljša, saj bodo tako vsi pripadniki armade vedeli, da se jim ni treba bati in skrbeti za njihove družine.
Ob ocenjevanju uspešnosti posameznih sklepnih vaj ob dnevu civilne zaščite so posebej pohvalili vajo v Celju, ki je bila zgledno pripravljena. Naslednje leto bodo pripravili sklepno vajo ob dnevu civilne zaščite v Skopju.
Novosti in spodbude za boljšo telesno vzgojo
Učitelji osnovnih šol za telesno vzgojo v Pomurju so se kljub obilici dela ob koncu šolskega leta zbrali na aktivu, ki je bil tokrat v Ljutomeru. Aktiv je organiziral Zavod SR Slovenije za šolstvo, enote Murska Sobota, pod vodstvom prof. Toneta Pračka.
V celodnevnem sporedu so udeleženci obravnavali več aktualnih vprašanj.
O tem, kako je s telesno držo in drugimi telesnimi okvarami šoloobveznih otrok, je govoril dr. Jože Šumak. Zdravstveni delavci Pomurja opažajo, da se število okvar, predvsem hrbtenice in stopal, izredno povečuje (50%). Prav zaradi kritičnega stanja bodo usposobili poseben oddelek, kjer se bodo ukvarjali samo z okvarami in deformacijami pri šoloobveznih otrocih. Povečati je treba sodelovanje med učitelji telesne vzgoje in zdravniki ter jih usposobiti za preventivno in korektivno delo-
vanje. Za lažje spremljanje in ugotavljanje nastalih napak in vzrokov bi morali uvesti v šole ustrezne kartone. Dr. Jože Šumak je končal z mislijo, da si je treba prizadevati za redno telesno vzgojo na nižji stopnji, naj povsod uvedejo »minuto za zdravje«, skratka, vcepijo mladini potrebo in željo po vsakodnevni telesnovzgojni dejavnosti.
Pri drugi točki sporeda so si učitelji ogledali učno uro pod naslovom: Vadba ob šolski trimski stezi, ki jo je pripravil prof. Franc Kolarič. V razpravi, ki je potekala nato v okolju, v gozdu nad šolo Ivana Cankarja, so udeleženci ugotovili, da je učnih ur s tako vsebino premalo, saj taka oblika dela navaja učence na samostojno delo tudi po končanem šolanju.
V nadaljevanju je prof. Tone Praček seznanil učitelje s predlogom novega učnega načrta za osnovne šole, ki predvideva tri ure telesne vzgoje od 1. do 6 ra-
zreda in dve uri v 7. in 8. razredu. Učni načrt bo zahteval več ustvarjalnega učiteljevega dela in vestnejšega načrtnega dela pri razporejanju in vodenju ur telesne vzgoje. Z novim učnim načrtom bo treba načrtovati tudi nove vsebine in smotre. Pri didaktični pripravi učnega dela moramo namreč upoštevati predvsem smotre, ki jih želimo doseči. Tako delo pa bo prav gotovo zahtevalo sodobnejše učbenike, ki bodo v pomoč pri novih zahtevah, so menili učitelji telesne vzgoje.
V razpravi o naslednji zanimivi temi: Problematika varstva in poškodb pri urah telesne vzgoje, s katero je prisotne informirala tov. Danica Makoter, je sodelovalo veliko učiteljev s svojimi izkušnjami. Kljub temu, da učitelji storijo za varstvo učencev vse, kar morejo, prihaja še vedno kdaj pa kdaj do lažjih, težjih ali celo smrtnih primerov. V takih primerih sta odgovorna učitelj telesne vzgoje in šola. Sodni spori so skoraj nujni, zato je potrebno v vsakem primeru takoj napraviti zapisnik z izjavami prič, opic m nastanka nesreče oziroma škodbe, seznaniti vodstvo šote, zdravnika in starše. Dogaja se namreč, da starši v začetku ne sprožijo sodnega spora, po nekaj mesecih ali več pa si premislijo in to store. Zapisnik, ki ga ima šola spravljenega v arhivu, bo v marsičem pomagal pri dokončnih sodnih ugotovitvah.
Naslednja tetra, v kateri je
delo
šola
bilo podanih veliko praktičnih
izkušenj, je obravnavala nove
vsebine dela, in sicer: elemente borilnih športov in elemente ritmične gimnastike. Pripravila sta jo učitelja Davidovski in Darde-vičeva. Ugotovili so, da uvajajo v Pomurju te športe komaj dobre štiri leta, a vendar so. dosegli zelo dobre uspehe, ne samo v pomurskem, ampak tudi v republiškem in zveznem merilu. Za to so veliko naredili tudi posamezni učitelji telesne vzgoje.
Ob koncu sestanka so učitelji razpravljali o problematiki šolske atletike in ugotovili, da se z atletiko v šolah premalo ukvarjamo. Res je, da ni veliko učiteljev, ki so specialisti za to smer, vendar so poslušali predavanja iz atletike vsi. Otroci zelo radi tekmujejo, tekmovanj pa je zelo malo. Vzrok za to je velikokrat pomanjkanje denarja, saj vemo, da atletika zahteva veliko sodnikov, dodatnih treningov in izobraževanja trenerjev, ki pa jih je
v Pomurju mnogo premalo.
Na koncu uspešnega aktiva, kjer so si učitelji telesne vzgoje dobili novih informacij in spodbud za nadaljnje delo, so bih povabljeni na ogled zgledno pripravljenega medobčinskega tekmovanja v atletiki za starejše pionirje in pionirke, ki ga je ob finančni pomoči odbora za šolski šport Murska Sobota organizirala Zveza telesnokultumih organizacij Ljutomer, na atletskem stadionu v Ljutomeru.
TONE FICKO
Učenci Osnovne šole Zbora odposlancev v Kočevju so si pri proizvodnem delu zadali nalogo, da bodo obnovili igrišče pri stari šolski stavbi na Reški cesti. Zato učenci višjih razredov v teh dneh marljivo razvažajo zemljo, ravnajo zemljišče in zasajajo okolico igrišča z brezami. Če jim vreme ne bo nagajalo, bodo dela končali sredi novembra, obnovljeno igrišče pa bo na voljo učencem nižjih razredov prihodnjo pomlad. (foto: France Brus)
Širimo krog naročnikov
Pri pridobivanju novih naročnikov na Prosvetnega delavca med učenci pedagoške usmeritve sta se tokrat izkazali Pedagoška gimnazija v Ljubljani (38 novih naročnikov) in Srednja šola tehniško-naravoslovne in pedagoške usmeritve Ravne (22 naročnikov).
Mnoge šole in vzgojno-varstvene organizacije so nam zadnje čase poslale na novo pregledane in dopolnjene sezname svojih naročnikov. Tudi tem našim vestnim sodelavcem se iskreno zahvaljujemo.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Sto let šole na Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici
Osnovna šola na Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici praznuje letos 100 let svojega dela. Da bi krajevna skupnost Zgornja Ložnica primerno praznovala to visoko obletnico, so se odločili, da bodo v ta namen pripravili tri prireditve v tednu od 18. do 25. oktobra 1981. Tako se bodo zvrstili najprej koncert okteta Lio in moškega pevskega zbora, nato predavanje dr. Jožeta Koropca o zgodovini krajev okoli Zgornje Ložnice in nazadnje osrednja prireditev.
Če govorimo o obletnici šole in njeni zgodovini, moramo poseči nekoliko v preteklost. Leta 1787 je postala cerkev Svetega Venceslava na Zgornji Ložnici samostojna cerkev. V njej se je začela nedeljska šola. Okoli leta 1850 je začel učitelj Franc Brelih v svoji hiši poučevati učence; to je bila privatna šola, pouk je bil prostovoljen in neobvezen. Leta 1863 je v »Zidarskem mlinu« na Zgornji Ložnici mlinar, narodnjak Lovro Stepišnik, s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka ustanovil prvo bralno društvo pod Pohorjem. To je bila prva potujoča knjižnica na Slovenskem.
Leta 1880 so na Zgornji Ložnici začeli graditi prvo.šolsko poslopje. Junija 1881 se je začel prvi pouk, ki .ga je organizirala država. Prvi stalni učitelj Ivan Povh, ki je na Zgornji Ložnici poučeval 44 let, je ustanovil prvo šolsko knjižnico, začel s kmetijskim poukom, uredil šolsko dre-
vesnico in trsnico ter pričel z učenci in mladino igrati prve igre, vodil pa je tudi prvi zbor. Sola se je leta 1902 razširila v dvorazrednico, leta 1935 pavtri-razrednico.
Leta 1931 je učitelj Stanko Povh ustanovil na Zgornji Ložnici, v ljudski šoli, javno narodno knjižnico, ki se je leta 1937 preimenovala v prosvetno društvo pri Sv. Venčeslu na Zgornji Ložnici. Učenci, starejša mladina in odrasli so zaigrali navadno za krajanč po šest do osem iger na leto.
Leta 1941 je začel okupator z nemškim poukom, a brez večjega uspeha. Med vojno je šola v noči od 7. na 8. avgust 1944 pogorela. Kraj je ostal brez šolske zgradbe, zato je prve mesece svobode v letu 1945 potekal šolski pouk v naravi, pod štiristolet-nim hrastom. Januarja 1946 se je pouk nadaljeval v šolski baraki, ki je bila neprimerna za šolske namene. Leta 1953 so na Zgornji Ložnici pričeli graditi novo šolsko stavbo in jo 28. novembra 1955 izročili šolski mladini. Šola je postala štirirazrednica, leta 1962 petrazrednica, naslednje leto šestrazrednica, danes pa je spet petrazrednica z oddelkom podaljšanega bivanja. V šoli še zdaj poteka poleg šolskega pouka tudi kulturno in politično življenje kraja, saj kraj nima drugih primernih prostorov za tako delovanje.
P.	ED.
Televizija v šoli 1980-81
kolegom
v
slovo
i
I
i
Viktor Leskovec
V vseh teh letih, kar je živel z nami, zadržan in skromen, je bil naš resnični učitelj, tovariš in sodelavec. Značajen in dosleden, zapisan svojemu poklicu in vedi, ki jo je odkrival učencem. Po njegovi zaslugi je toliko mladih, ki so se izobraževali na učiteljišču in nato na pedagoški gimnaziji, spoznalo in se naučilo spoštovati vrednote, brez katerih ni mogoče opravljati poklicnega dela, niti ni mogoče biti dober človfek. Profesor Viktor Leskovec je bil zgled vsem, ki so se v razredu bogatili ob njem, brezkompromisen, srčno dober, razumevajoč, vendar v svoji presoji strog in pravičen. Zmeraj je bil pripravljen razumeti stiske svojih dijakov, zmeraj pripravljen svetovati v trenutkih negotovosti. To je bil mož, ki je izžareval toplino, potrebno mlademu človeku za njegove želje, hotenja, cilje, hkrati pa resnoben človek, kajti svoj poklic in dolžnosti je sprejemal kot najresnejše naloge.
Kot naravoslovec je profesor Viktor Leskovec navadno znal odkrivati lepote in pomembnost narave, njene zakonitosti in
njeno povezanost s človekom. Svojim učencem je vlival zaupanje v življenje, spoštljiv odnos do vsega, kar zasluži našo pozornost, učil jih je ločevati vrednejše od manj vrednega, pomembno od nepomembnega, zastarelo od sodobnega, usmerjal jih je v prihodnost, k razvoju.
Če je res, da se človek najbolj potrjuje z delom, če velja toliko, kolikor živi v naslednjih prihodnjih rodovih, in če vrzeli, ki je nastala z njegovim odhodom ni mogoče zapolniti, potem velja za profesorja Viktorja Leskovca, da bo ostal med nami, ki smo ga poznali in ga sprejemali kot učitelja, tovariša in človeka, za nami pa v tistih, ki jim predajamo njegove bogate misli, spoznanja, nazore, vedo, ki se ji je posvetil, in humanističen odnos do sveta
in življenja.
S tem ko bomo prispevali svoj delež k skupnim prizadevanjem | za razvoj in napredek naše dežele, bbmo nadaljevali eno od profesorjevih hotenj in tako ohranjali spomin nanj zmerom enako živ in svetal.
UČENCI IN SODELAVCI
Stefan Vida
Radijsko tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov * I. 2 3 4 5 6 7 8 9 10
Uredništvo za mladinsko glasbo radia Ljubljana prireja v počastitev 25-letnice otroškega in mladinskega zbora RTV Ljubljana tekmovanje otroških, mladinskih, dekliških in mešanih mladinskih zborov.
Uredništvo želi s tekmovanjem prikazati dosežke na področju mladinske zborovske poustvarjalnosti, spodbujati skladateljsko ustvarjalnost na tem področju, obogatiti glasbene sporede radia Ljubljana in prispevati k širjenju mladinske zborovske kulture na Slovenskem.
Zbori bodo tekmovali v kategorijah:
I. otroški zbori
II.	mladinski zbori
III.	dekliški zbori
IV.	mešani mladinski zbori
(od 25 do 50 pevcev) (od 25 do 70 pevcev) (od 25 do 60 pevcev) (od 25 do 80 pevcev)
Program, ki ga predlaga prireditelj, obsega predvsem dela, ki jih še nima v svojem arhivu.
Urnik oddajanja šolske televizije
od 3. 11. do 19. 11. 1981
Premiera	Ponovitev Cikluš		Oddaja	Trajanje
3. 11.	5. 11.	zgodovina	Vstaja	78 min. 35 sek.
		ekologija	Živa bitja so odvisna	
			drug od drugega	1 1 min.
10. 11.	12. 11.	zgodovina	Užiška republika	79min.40sek.
		ekologija	Hrana in sonce	10 min.
17. 11.	19. 11.	zgodovina	Vojna proti združenim	
			okupatorjem in kvislin-	
			go m	76 min.
		ekologija	Drevesa in njihov	
			pomen	12 min.
Delovna skupnost
OSNOVNE ŠOLE KOPRIVNICA,
Koprivnica pri Brestanici
razpisuje prosta dela in naloge
— učitelja angleškega jezika in zemljepisa, PRU
Začetek dela 1. 12. 1981.
Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite v 15 dneh po objavi razpisa.
PRAVILA TEKMOVANJA
L Zbori prijavijo za snemanje pet pesmi iz revije GRLICA, iz izdaje Mladinskega pevskega festivala MLADINSKI ZBORI oziroma nove pesmi, ki jih naročijo pri skladateljih.
2.	Iz posnetega programa bo zbor tekmoval s tremi pesmimi.
3.	Tekmovalni program ne sme biti krajši od:
—	štirih minut za otroške zbore
—	šestih minut za mladinske zbore
—	sedmih minut za dekliške ter mešane mladinske zbore.
4.	Prijavite se do 8. januarja 1982.
5.	RTV Ljubljana bo snemala zbore marca in aprila leta 1982.
6.	Zbori tekmujejo s posnetki anonimno.
7.	Posnetke bo ocenjevala strokovna komisija.
8.	Nagrajeni zbori bodo nastopili na sklepnem koncertu v Ljubljani.
9.	Natančnejša navodila bodo zbori prejeli po roku prijav, najkasneje do L februarja 1982.
10.	Vsa pojasnila dobite v uredništvu za mladinsko glasbo radia Ljubljana, Tavčarjeva ulica 17, tel.: 311-922 int. 356.
Glasbeni program Radia Uredništvo za mladinsko glasbo
Svet
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE
OTONA ŽUPANČIČA, Ljubljana, Parmska b. št.
razpisuje dela in naloge s posebnimi pooblastili in odgovornostmi
—	2 vodij enot
Pogoji:
—	srednja ali višja strokovna izobrazba vzgojiteljske ali pedagoške smeri
—	organizacijske in strokovne sposobnosti za vodenje enote
—	-moralnopolitične vrline ter aktiven odnos v razvijanju samoupravnih socialističnih odnosov
—	izpolnjevanje splošnih, z zakonom in družbenim dogovorom določenih pogojev
—	3 leta delovnih izkušenj, od tega vsaj dve leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok.
Kandidati naj pošljejo prijave v 15 dneh po objavi razpisa z dokazili
o izpolnjevanju pogojev na naslov: VVO Otona Župančiča, Ljubljana, Parmska b. št.
O izbiri bodo obveščeni v 8 dneh po sprejemu sklepa o izbiri.
Ob koncu letošnjega poletja, ko je narava bogato obrodila in so klopotci v lendavskih goricah peli svojo veselo pesem, nas je globoko pretresla novica, da je nenadoma prenehalo biti plemenito srce 38-lefnega Stefana Vide, učitelja 3. razreda. Ob boleči resnici smo v tišini, ki je naenkrat napolnila šolsko zbornico, obstali nemi in sklonjenih glav.
Na dvojezični osnovni šoli Drago Lugarič je opravljal svoje pedagoško poslanstvo trinajst let. Malo časa, pa vendar dovolj dolgo, da je med nami z njegovo prezgodnjo smrtjo ostala velika praznina. Smrt, ki ne izbira, ga je pokosila sredi mnogih načrtov. Presekala je plemenito in ustvarjalno življenje prosvetnega delavca, ki so ga odlikovali osebna
skromnost, človeška preprostost, | neposrednost, delovna vnema, poštenost in iskrenost.
Njegovo srce je prenehalo biti sredi dela, obmirovalo je sredi polnega'življenja ob razdajanju mlademu rodu.
Poleg svojih delovnih nalog je bil uspesen in priznan mentof mladim tabornikom in dejaven družbeno-politični delavec. Z njegovim	nepričakovanim
odhodom smo izgubili sodelavca, ki je požrtvovalno delal povsod, kjer je bilo potrebno. Pogrešali bomo njegove misli, besede in dejanja, predloge in pobude. Spominjali se ga .bomo kot vestnega tovariša, iči je s polnim čutom odgovornosti izpolnjeval naloge in si s svojo delavnostjo pridobil zaupanje in ugled. SODELAVCI
Komisija za medsebojna razmerja delavcev
OSNOVNE ŠOLE »JOŽETA KRAJCA« RAKEK
razpisuje prosta dela in naloge:
— učitelja razrednega pouka v 4. razredu za določen čas od novem-bra 1981 do avgusta 1982 (nadomeščanje delavke); pogoj U, PRU.
Prijave z dokazili o strokovnosti pošljite v 15 dneh po objavi razpisa.
ŠOLSKI CENTER SEVNICA — TOZD OSNOVNA ŠOLA »SAVO KLADNIK« SEVNICA
razpisuje dela in naloge
— učitelja glasbenega pouka, PRU ali P
.
za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Nastop dela po dogovoru-Prošnji priložite diplomo ustrezne šole.
Rok prijave 15 dni po objavi.
Na voljo je novo dvosobno stanovanje in možnost dopolnilnega dela-Izbranega kandidata bomo obvestili o izidu razpisa v 15 dneh po izteku razpisnega roka.
.osvetni
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea
Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Jure Gartner, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Marija Velikonja, Majda Vujovič
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643
Po mnenju Republiškega komi-teja za vzgojo in izobraževanje f časnik »Prosvetni delavec prost temeljnega davka od prc| meta proizvodov (glej 7. točko 1 odstavka 36. člena zakona o ob, davčenju proizvodov in storitev prometu).