LISTEK To in ono izza IV. Bilo je za mojega prvega službovanja. Tačas je bilo običajno, da srno od potniadi pa do konca šol. leta imeli 2-krat do 3krat na teden šolarsko mašo Obligatno je bi!o, da se je učiteljstvo seve Jn corpore" deleževalo te božje službe. Dne 30. junija 1882. 1. je bil tudi tak dan. Zjutraj pred mašo — pričela se je ob 8. uri — so se nabirali črni, opasni ob!aki na nebu. Semintja se je že bliskalo, zamolklo gromenje se je slišalo. Huda ura se je absolutno bližala. Tmina je postajala čim večja. Neka z!a slutnja me je obš!a, nisem se je mogel braniti . . . Resno sem p^osil šl. vodjo naj to pot opusti mašo; a nisem bil uslišan. Tedaj smo šli! — Že na poti v cerkev so jele padati debele kaplje, a ko stopimo vanjo, se je vlila plolia ter treskalo in bliskalo je, da je bilo groza. — Ma ša se prične. Razburjena priroda zunaj ne oplaši brezskrbne dece, krepko done nje glasovi Večnemu v slavo, ter mogočno se glase orgel milobni akordi. Napoči povzdigovanje! Vsi kleče, ravno se konča pesetn in obmolknejo orgle, sveta tišina biva po božjem hratnu . . . Kar — oj. groza! — hipoma razsveti strašni žar neba ves posvečeni prostor in kmalu za njim se razlega zamolklo doneč pok — pok, strašno čudno gromeč. — Skozi vrata je treščilo v cerkev: blisk, razcepivši se tu v dva dela, udari na levo v krstni kamen in odtrga tu precejšen mramomat kos ter okruši nekaj zidu; na desno pa šine pod kor ter šviga potem v sredi po cerkvenem tlaku setnintja, dokler ne dobi odvoda v zvoncu, visečem zraven vrat zakristijskih. In kaj zdaj? Kdo naj opiše vse to, kar je sledilo dogodku, situaciji primerno? ! — Oircci so ležali vsi povprek omamljeni po tleh. A ko se vrne zavednost, tedaj se zasliši vpitje, čedalje bolj glasno in obupno, in jok, ki ti pretresa vse osrčje. Zaman je bilo zdaj vse prigovarjanje, zaman vsako tolažilo: v divjem kriku beže otroci iz cerkve ter se smrtnobledi razprše na vse strani . . . Vmes pa priteko starši bledih in upalih lic v cerkev, povprašujoč po dragih svojih. A teh je bilo' le malo še v cerkvi! Majhna čredica je ostala še tu, tresoč se po vsem životu, milo ihteč in moleč. Prizor neopisijiv! — V prvem strahu niti niso čutili bolečin na svojem telesu, marveč so poiskali v r.ajhujšem nalivu varnega zavetja. A tu iznova jok in stok! Nekateri so čakali, drugim ni rabila roka, zopet drugi niso mogli hoditi; tnorali so jih prenesti na dom. Toda drugih zlih nasledkov, razen malo oškodovanih oblačil — hvala Bogu — ta dogodba rsi imela. V par dneh so bili otroci spet popolnoma zdravi in stare nravi. — Provzročil pa je vse to zlo napačno urejen strelovod! Stirinajst dni po tem dogodku se je vršila volitev župana. Bil je čemeren dan. Popoldne po 3. uri so imel? deklice pouk iz ročnih del v učilnici, ki je bi!a nasproti moji stanovalni, kjer scm ravno popravljal zvezke. Jelo se je temniti, pripravljalo se je k nevihti. Kar hudo poči. Izid županove izvolitve so oznanili. Za šolo je bil namreč grič, kjer so ob slovesnih prilikah izproževali topiče. A deklice, slišavši jak pok, hipno v šoli vse popuste ter s silnim krikom zbeže skozi hodnik na prosto, meneč, da je spet treščilo. Vse prigovarjanje učiteljice, ki je nekaj časa tekla za učenkami, je bilo zaman! Tresk od zadnjič v cerkvi je šinil dekličem v noge, in strah — noge celi! — Giedal sem ves prizor z okna svojega stanovanja, in še danes me posili smeh ob tem spominu. — Kakih deset let po teh dogodkih pridem, potujoč v Trst, spet v kraj prve svoje službe. Seveda sem si šel ogledat tudi cerkev. A kaj dobim in zvem tu ? Strelovod je bil še vedno v tistem stanju, k o t l ačas ob opisani katastrofi . . . Vidi se, kaka malomarnost še vlada ponekod v naših krajih! Potem pa se čudijo, ako kaka nezgoda r e s zahteva — žrtev! — V. O, morja sila ti nepremagljiva, kot je za dom Ijubezen neminljiva! E. Gangl: Pesem mladine. Talatta! Morjel . . . Neopisljiv je vtisk, ki ga napravi morje ob prvem pogledu; a ne le prvič, vsekdar tajnostno vpliva na človeka. O, kako krasno je to vodovje, a tudi strašno; pa lepo, neizrečeno lepo je vedno! Kako se blesti in zlati ob solnčnem svitu, kako se peni i razburkano valovi ob burji, kako čarobno —milo se nam kaže v mirni noči ob mesečini! Ni čudo torej, da lma morje tolikanj privlačne sile. In to silo sem dokaj čutil tudi jaz. — Moje prvo službeno mesto ni bilo kaj posebno daleč proč od morja. Kadar sem le utegnil in mi je to količkaj dovolil — drobiž, sem pobral svojega rojstva kosti ter jo krenil po državni cesti preko »scale sante" v Trst k edino lepi sinji naši Adriji! Kje so časi, ko sem se ob mesečnem svitu po ure vozil po zibljajočem se valovju Tržaškega zaliva, sanjajoč o večnokrasni prirodi ter ugibajoč bodočo usodo svojo? ! Prcšli so — a oslajajo mi bivanje sedaj v časih tako resnih in ob letih, ko že starost s koščeno roko trka na vrata . . . Kolega moj mladi, ne zamujaj ob svobodnem, času zlasti v velikih počitnicah, opazovati to in se radostiti nad tem, kar ti nudi neizčrpna priroda! V starih dneh še ti tega ne bo žal!  Bilo je za Tržaške jubilejske razstave. Mudil sem se tačas več dni v prvem našeni pristanišču. Marsikaj sem videl takrat, mnogo se naučil. Ne bom navajal, kaj in kako O tem morda drugo pot. Omeniti hočem le dogodlaja, ki mi je še v živem spominu. Šetajoč po Karlovem pomelu (Molo s. Carlo), sem opazoval živo vrvenje, ki se ti tu kaže ob prihodu in odhodu raznih parobrodov. Kar rrri pride nasprot« mi! tovariš še izza gimnazijskih študij, a pozneje tudi kolega moj na učiteljišču. Dolgo se že nisva videla. Povedati sva si imela marsikaj. Veselilo naju je nenadno svidenje. Kreneva jo proti kolodvoru ter se ustaviva pred »Alla stazione", kjer so točili izborno pivo. Vstopiva v lokal; jaz prvi, a kolega moj za mano. Brhko dekle mi pride naproti, veleč: BCosa comandi signore?" — nKoEarec piva prosim!" — ,,No capisco. — Qua se parla per italiano." — — Zdajci pogleda kolega dekleta natančneje, pristopi prav blizu njega ter mu pravi: »Kaj, Zaplotnikova Lenčika, ali slovenskega več ne znaš? Ati si pozabila — mater svojo? I" — KJoj, vi ste, gosp. učiteljl" — BNo vidiš, da, jaz seni!" — In pristopilo je dekle k bivšemu učitelju svojemu ter rnu zatrdilo, da tu ne sme znati slovenskega jezika! Naročeno mu je takp. — Kaj je dekletu pravil kolega dalje, ne vem; a to vem, da mladenka ni cstala več v tem lokalu, ampak ga je ostavila že — drugega dne.  Beseda učiteljeva je učinkovala, ona je obudila v dekletu spet — domorodni čut in ponos ... In to me še danes srčno veseli! Da ste mi vrlo zdravi! Slamoštev.