Aktualni intervju
Na mizi so
X	*	—>
nevnovčene menice
i	v	*
* #
Rudi Kolak, predsednik gospodarske zbornice Jugoslavije: Po najbolj optimističnih podatkih imamo med tekočimi investicijami za blizu 8 milijard dinarjev nepokritih, po nekaterih presojah pa te nepokrite investicije dosegajo celo 12 do 15 milijard dinarjev
S tem. ko je odločanje z države prehajalo na samoupravne organizme, se je v marsičem spreminjala tudi vloga gospodarske zbornice Jugoslavije, je v pogovoru z nami ugotovil njen predsednik Rudi Kolak. Izrazil je posebno nezadovoljstvo nad velikimi finančnimi dolgovi preteklosti, nad slabimi zgledi republik, nad prakso, ki namesto da bi mobilizirala k uresničevanju predpisov, le-te vnaprej diskreditira __Razen odgovornega urednika Jaka Koprivca so iz uredništva
v pogovoru sodelovali Zdravko Ilič, Alenka Mišič in France Jeras, ki je v prosti interpretaciji pogovor tudi pripravil za objavo.
Za
konec
c
tedna
4- Sobotna priloga Dela
STAVKO FRAS
HEINRICH BOLL
Portret tedna •
MIRAN ŠUŠTAR VARUIVA IDILA TROJNE KOALICIJE
Laos ua »periferiji« vietnamske vojne
m
GREGOR KOCIJAN
POSPEŠEVANJE ZALOŽNIŠKE DEJAVNOSTI
•	Razmišljanje
VSI SE OBNAŠAMO INFLACIJSKO
Pogovor e uredništvu •
DR. VLADO BENKO
Z OBRAZOM PROTI ZIDU
O koroških dogajanjih •
DR. FRAN ZWITTER
GERMANIZACIJA SE NADALJUJE — CIU JE OSTAL ISTI
Nekaj zgodovinskih dejstev
•
BOGDAN POGAČNIK
OD SONČNE DOLINE DO MRTVIH OČI
Pismo s koncertne turneje
DELO: Kako ▼ tem trenutku ocenjujete gospodarske razmere?
KOLAK: Nedvomno smo z letošnjimi gibanji dosegli določene rezultate. Proizvodnja je dokaj naglo naraščala, uspeli smo pri izvozu, zmanjšal pa se Je tudi uv6z. Ti gospodarski dosežki govore v prid oceni, da se naše gospodarstvo lahko bolj stabilizacijsko usmeri. Ti sedanji trenutni kazalci pa seveda niso takšni, da bi ob njih smeli« pozabiti tiste številne probleme, ki so že dolgo nakopičeni v gospodarstvu.
DELO: Morebiti bi bilo koristno, spomniti se na te nakopičene probleme?
KOLAK: Trošimo na primer več kot ustvarjamo ...
DELO: Velja to tudi za gospodarstvo? KOLAK: Delno tudi.
Ne prevelike, pač pa nepokrite investicije
DELO: Kaj pa je pravzaprav v gospodarstvu predimenzionirano. Srečujemo se tudi z mnenji, da so gospodarske investicije celo premajhne, zlasti če upoštevamo, da so temeljna sredstva v gospodarstvu dokaj iztrošena. •
KOLAK: Velikosti investicij ne ocenjujem samo po tem, koliko sredstev vlagamo, marveč upoštevam tudi, kako vlagamo in v kaj- Menim torej, da nimamo prevelikih investicij . če sta izpolnjena dva pogoja: če so investicije pokrite in če so dobro usmerjene. Ocenjevati moramo torej bolj kompleksno. Ugotavljati moramo, če investicije rešujejo problem gospodarske strukture, koliko prispevajo k modernizaciji, v kolikšni meri uspevajo obdržati industrijo med tehnološkimi dogajanji itd. Vendar, kadar pri nas govorimo o prevelikih investicijah,, je ponavadi beseda o nepokritih investicijah.
Dandanes imamo okoli 7,5 milijarde dinarjev nepokritih izgub. Po najbolj optimističnih podatkih imamo med tekočimi investicijami za okoli 8 milijard dinarjev nepokritih, po nekaterh presojah pa te nepokrite investicije dosegajo čelo 12 do 15 milijard dinarjev. Imamo tudi poltretjo milijardo dinarjev neporavnanih obveznosti družbenopolitičnih skupnosti do gospodarstva. Torej imamo na mizi menice za 2 do 3 tisoč starih milijard dinarjev, ki jih ni mogoče vnovčitL Ce dodamo še zunanje dolgove, se približamo štirim do petim milijardam dolarjev. V naši zbornici smo ob razpravi o srednjeročnem družbenem planu menili, da je treba s planom ob spreminjanju proizvodne strukture likvidirati tudi te ostanke preteklosti in do 1975. leta odpraviti bolna žarišča. Veste pa, da so termini lahko tmji dokaj raztegljivi, saj letos, recimo, še naprej na veliko investirajo brez pokritja.
Stjepan Saubert
Samoupravljanje g* je gospodarjenje
RUDI KODAK:
Naš uvocz ni prevelik zaradi tega, ker hočejo nekateri uvažati na silo, marveč zaito, ker se je razvila proizvodnja, ki pri nas nima surovinske baze
DELO: Katere Investicije Jmate predvsem v mislih?
KOLAK: žal gre predvsem za takšne investicijske objekte, ki so nam najbolj potrebni: za nove hidro in termo električne centrale, za tovarne cementa, za ceste v gradnji...
DELO: Ce gre za take objekte, ki zares zaslužijo prioriteto, potem bi bilo za investicije treba zagotoviti tudi pokritje. KOLAK: Mislim, da morajo problem reševati tako gospodarski kot negospodarski — politični dejavniki. Ce za investicije v kakih dejavnostih, ki so nam nujno potrebne za spremembo strukture in sploh za zadovoljevanje potreb, primanjkuje sredstev, potem je dovoljeno tudi z davčnimi prejemi zbrati sredstva v tistih dejavnostih, ki lahko več akumulirajo. Znano je, da naš uvoz ni prevelik zaradi tega, ker hočejo nekateri uvažati na silo. marveč zaito, ker se je razvila proizvodnja, ki nima surovinske baze v Jugoslaviji in mora zato veliko uvažati.
Vmešavanje politike v ekonomijo
DELO: Kaj mislite o vmešavanju politike v ekonomijo, je bilo v preteklosti preveč takšnega vmešavanja, ali pa ga Je celo premalo?
KOLAK: Politika je dokaj razsežen pojem, ki zajema tudi ekonomijo. Ce se ozremo na področje planiranja, ugotovimo, da sta dve leti planskega obdobja že skoraj minili. Se zmeraj pa ni prišlo do takšnih dogovorov med republikami, pa tudi ne v jugoslovanskem gospodarstvu, ki bi zagotavljali izpolnitev planskih postavk. Konkretno še nimamo dogovorov, ki bi zagotavljali povečanje električne energije ali pa proizvodnjo tistih surovin, ki jih zdaj uvažamo.
Gre torej za premajhno politično in eko-
Nadaljevanje na 16. strani
Za naše družbene odnose pravimo, da temelje na samoupravljanju delavcev. Ko pravimo delavec, mislimo^ pri tem na vse, ki si svoj kruh služijo z lastnim delom, , ne oziraje se, ali gre za pomožnega delavca, direktorja, učitelja, zdravnika ali strežnika. Vsak od nas je samoupravlja-iec. In vsak se srečuje s to svojo pravico v zelo različnih okoliščinah. —
Najpogosteje v ocenjevanju in razpravljanju vežemo pojma samoupravljanje in dohodek. Saj ste že slišali tisto: samoupravljanje je pravica ugotavljati in deliti dohodek. To je zelo pogostna opredelitev. In vedno, ko jo slišim, se mi nekaj upre. Nekaj v meni se upre takemu zoževanju smisla samoupravljanja. Ali nismo zaradi take' logike (in po takšni logiki) še do nedavnega uvajali prisilne uprave v podjetjih, ki so poslovala z izgubo? Ta logika je v svoji izvedbi zelo enostavna, cllo preveč enostavna: ko je dohodek in dokler je dohodek, je samoupravljanje, ko pa smo v težavah, ko ni dohodka — ni samoupravljanja. Iz takšnega pojmovanja se je razvil splet razmišljanj in (žal) praktičnih obnašanj, ki v svojem bistvu siromašijo idejo samoupravljanja, delavce pa odrivajo na periferijo dogajanja, kjer naj hi se ukvarjali s posledicami. Po tej logiki je ustvarjanje dohodka zadeva, s katero se ukvarjajo vodstveni kadri. To pa pomeni, da tudi odločajo o vseh vidikih poslovne politike, o tem, kaj se bo delalo, kako se bomo organizirali za proizvodnjo, kako hitro in s kakšnimi stroji se bomo modernizirali, komu in t po čem bomo prodajali, s kom se bomo pri delil povezovali itd. itd. Vse to so opravila, ki ustvarjajo dohodek. Ne ustvarja ga le neposredno delo pri stroju. Da je temu tako, dokazujejo mnoga * naša podjetja, kjer je delavčeva proizvodnost, merjena pri stroju, še kar zadovoljiva, denar pa. gre v nič zaradi napak v poslovnih odločitvah.
Pravimo: delavci ne odločajo o dohodku. To zveni nekoliko suhoparno. Poglejmo primer. Ni dvoma in vsem se zdi že kar normalno, da so v kolektivu živahne razprave, mnogo ugibanj in razmišljanj, ko ob zaključnem računu odločamo, kako uporabiti deljivi ostanek dohodka. Eni se nagibajo k temu, naj bi ga uporabili za nabavo novih strojev, drugi bi ga namenili za stanovanjsko izgradnjo, nekateri bi ga radi videli v plačilni kuverti. Ponavadi pa ne gre za velike denarje in vendar so prizadevanja konkretna, kot je konkreten denar, za katerega gre. Zdaj pa se spomnite, s kako malo razprave ste odločali o, recimo, povečanju stopnje amortizacije. Imamo stare stroje, če hočemo biti konkurenčni, če hočemo laže in bolje delati, moramo povečati hitrost odpisovanja vrednosti strojev, da bomo v krajšem času imeli nove. Kdo bi le bil proti! Tudi ne gre za to, da bi naj bil. Gre za to, da vemo, da smo s tem odločili o pomembnem delu dohodka. Hitreje odpisovati vrednost strojev pomeni, da bomo iz prigospodarjenega denarja dajali več v sklad za amortizacijo, za nove stroje. Ta denar na koncu leta ne bo v razpravi, ker smo o njem že odločili. Sprožata se torej dve vprašanji: ali smo se zavedali tako tesne zveze med dohodkom in amortizacijo, ali nam je to bilo tako pojasnjeno (saj nismo vsi računovodje a" ekonomisti) in, drugič, kdo razpolaga s skladom amortizacije, kako z njim upravljamo. Podobno je pri najemanju kreditov. Krediti znajo biti salamensko dragi. Prav tako razpolaga z našim dohodkom tisti, ki odloča o tem, s kom bomo in kako sodelovali. Nedavno je propadlo podjetje, ki je pri »potapljanju« zmočilo zelo širok krog svojih poslovnih
partnerjev. Vsak od njih je izgubil del svojega dohodka, enako kot smo vsi — čeprav ne v neposredni povezanosti — zgubili del svojega denarja, ko je Poljo-banka zapravila tisto okroglo vsoto dolarjev. In samo še en primer: podjetje se toži s sivojim članom kolektiva, sodišče odloči v korist delavca, užaljeni šef pa, po principu »on ali jaz«, žene pritožbo za pritožbo do »zadnje instance«, čeprav je izhod jasen. Na koncu podjetje (beri: delavci iz svojega dohodka) plača velike denarce, pri tem pa kar prezremo, da je tisti, ki je kapriciozno gnal svojo pravdo, to počel za naš- denar. Vidite, vse to in še mnogo več je odločanje o dohodku.
Dohodek, samoupravljanje. Samoupravljanje ni referat za neprijetne zadeve. Tako si ga verjetno zamišljajo tam, kjer velikodušno in širokopotezno »dovoljujejo«, da samoupravljalci razpravljajo o delavni disciplini, o tem, komu odpovedati delovno razmerje, kdo naj dobi stanovanje, kdo naj ima prej pravico pri nakupu odpadnega materiala, kdo ne sme dvakrat zapored v naš počitniški dom, kateri delavec je začel prekinitev dela, kdo je simulant itd. Da tudi o tem naj razpravljajo. Toda ne le o tem! Razpravljati in odločati morajo tudi o tem, koliko stanovanj bomo gradili in za koga, koliko denarja namenjamo za rekreacijo in oddih, kaj so bili vzroki za prekinitev dela itd.
Samoupravljanja ni brez informiranosti, brez znanja. Ce naj se odločim, moram vedeti, o čem odločam. Moram poznati vse za in proti za vsako možnost odločitve. Ker pa vsi nismo enako pametni in ker se ne spoznamo na vse, nam mora problem nekdo pojasniti, pojasnilo in razlaga sta dobri in koristni, če ju razumemo. Nerazumljiva razlaga, po kateri se delavci morajo odločiti, meji na prikrivanje resnice. Zakaj so tako žive in zavzete razprave o osebnih dohodkih, o stanovanjih, o regresih za dopust? Ali zaradi našega egoizma, naše želje, naj bi vse razdelili, ali pa je razlog v tem, da vemo, za kaj gre? Prepričan sem, da bi o vseh poslovnih in drugih odločitvah kazali tak interes, če bi zveza med odločitvijo in denarjem, med odločitvijo in dohodkom bila dovolj nazorna in razumljiva.
Prostor ne dovoljuje, da bi vprašanja samoupravljanja in samoupravnega interesa osvetlili še širše, saj je bilo govora le o dohodku v delovni organizaciji. Nič manjši, v današnjih časih še celo večji pomen za samoupravni položaj delavcev imajo odnosi zunaj delovne organizacije. V mislih imam samoupravni vpliv organiziranih delavcev na gospodarjenje v komuni, v bankah, odnose s trgovino, v republiki, gospodarjenje v raznih združenih skladih, v zvezi. Iste relacije med samoupravljanjem in dohodkom, o katerih sem govorni na primeru podjetij, veljajo tudi tu, zunaj podjetja. Razlika je le v tem, da gre zunaj podjetja za naš skupni dohodek, da gre za večje številke in da je organizacija vpliva delavcev na te ravni in tokove še bolj zahtevna naloga. Bolj zahtevno je to področje tudi zaradi tega, ker se tu srečujejo bolj različni interesi, bolj različne navade, različne možnosti. Toda prav zaradi tega se moramo vztrajno in organizirano zavzemati, da uresničimo tisto, kar o vplivu delavcev na vse tokove našega skupnegX dela in življenja zapisujemo v ustavo. S tem nam bodo postale bližje in bolj domače bodo zvenele belike besede, zapisane v njej. Čedalje manj bo res, da o tistem, kar vsi ustvarjamo, odloča manjšina, čedalje bolj bomo resnično gospodarili, zakaj samoupravljanje je gospodarjenje.
Janez Kocijančič
Za družbeno uveljavitev
mladih
V kratkem bo tretja konferenca zveze komunistov Jugoslavije obravnavala probleme mladine in izgradila idejne tn politične osnove za delo komunistov med mlado generacijo. Konferenca se bo sestala v pomembnem trenutku, ko na podlagi pisma predsednika in izvršnega biroja ZKJ poteka intenziven proces konsolidacije ZKJ. samokritičnega vrednotenja dosedanjega dela in usmeritve v učinkovitejšo akcijo za uresničevanje njenega političnega programa. Zato se zavzemama, da bt tudi obravnava problemov mladih pomenila nadaljevanje te smeri, vsebinsko novost, ki bi krepko presegla ial prepogosta rutinska paberkovanja o mladini, o tem, kak Sna je, kakSna ni in kakSna bt morala biti.
Odnos vsake družbe, posebej Se socialistične in samoupravne, do lastne mlade generacije je izredno pomemben. V njem se odsevajo precej več kot samo medgeneracijski odnosi, soočenje očetov in sinov ali konferenca med generacijami, ki si sledijo. V družbi, ki je izbrala pot socializma, se v razmerju naprednih družbenih sil do mladine in v razmerju mladine do teh sil zrcalijo resničnost in globine revolucionarnih sprememb in sposobnost revolucionarnih sil. da mladino prepričajo v naprednost in zgodovinsko utemeljenost nadaljevanje revolucije. V takih razmerjih se kaže pomembno dejstvo, ali je mladina pripravljena in sposobna prevzemati svoj del odg -vomosti za družbeni razvoj ali so za vse to realne možnosti. Ob odgovorih na te probleme je zlasti treba uveljaviti
spoznanje, da napredna usmeritev mladine ni dana sama po sebi, ampak da se je zanjo treba boriti in da je to predvsem naloga zveze komunistov. Zato je očitno, da bi bilo vsako podcenjevanje teh vprašanj lahko usodno in da zato ne more in ne sme biti lastno zvezi komunistov.
Mladi ljudje so s svojo fizično in miselno prisotnostjo znanilci jutrišnjega dne. ki ga bodo živeli in obvladovali. Delovanje narave, družbenih zakonitosti, njihovo delo in zavzetost bodo slej ko prej njihovim sjiosobnostim in energijam dodali tudi družbeno moč. Interes socialistične družbe je. da se to ne dogaja naključno in predvsem ne prepozno, že v zatonu ustvarjalnosti teh rodov.
Dialektika življenja je neizprosna in mlada generacija sledi mladi generaciji. Nihče ne more ustaviti časa in ostati večno mlad in nobena družbena sila se ne more oddahniti, ko je z neko povsem konkretno mlado generacijo našla skupen jezik in modus vivendi. Vprašanje je namreč, kako bo na tak sporazum reagirala mladina, ki bo mladini, ki je vanj privolila. sledila.
Zato nisem prejrričan, da je za pritegnitev mladine v revolucionarno akcijo 1 dovolj nekaj sestankov, rutinskih razprav. tez ali pa v nekaj ugotovitev strnjene platforme. Potrebno je precej več! Smelost, odprtost, dialog, odprte družbene možnosti vzpona, demokratični družbeni odnosi in najvažnejše — revolucija, ki traja. Torej ne revolucija kot odmaknjena zgodovina, revolucija kot
mit, revolucija kot skupek izživetih idej. ampak revolucija kot praksa, revolucija kot boj in revolucija kot etična vrednota, revolucija torej kot preteklost, sedanjost in prihodnost vseh rodov naše družbe.
V naši družbi se srečujemo z enim in drugim. V težnji, da zveza komunistov potrdi svoj revolucionarni obraz, da revolucionarno kontinuiteto kali predvsem v naprednih ciljih in akciji, hkrati gradi tudi svoj odnos do mladih in njihov odnos do sebe. Zato tudi tretja konferenca ne bo mogla pobegniti v neka posebna. tako ifnenovana mladinska vprašanja, sprejeti nekaj novih organizacijskih formul in se raziti z občutkom, da je nalogo opravila. To bi bila le nevarna iluzija. Ne — konferenca se bo po mojem mnenju morala ukvarjati predvsem z osnovnimi problemi našega družbenega razvoja, s tistim spletom uspehov, zastojev in težav, ki vsak dan polnijo naše glave in dvigajo naš politični utrip, z vsem tistim, kar odmeva med mladino. Jasni odgovori na kardinalna vprašanja družbene usmeritve so neprimerno važnejši od reševanja nekaterih specifičnih problemov, s katerimi se srečujejo mladi, čeprav tudi ti niso nevažni in je tudi te treba reševati.
čejirav so mladi sicer res v biološkem in marsikakšnem drugem smislu predhodnica bodočnosti, pa se je vendar treba zavedati, da žive, mislijo, delujejo, ocenjujejo in se opredeljujejo tudi danes. Zato samo velike obljube za prihodnost ne pomenijo^veliko. Problem mladine ni rešljiv samo s patetično povedano resnico, ki se hitro lahko sprelevi v frazo, da mladini pripada bodočnost, ampak je za družbo in zvezo komunistov predvsem pomembno, kakšni sta idejna in politična opredelitev mladih in kakšne dejanske Zmožnosti družbene uveljavitve jim družba nudi danes — in to ne le v občasnih akcijah, marveč predvsem v družbeni in politični vsakdanjosti.
Ce pogledamo položaj v naši družbi, potem so te možnosti uveljavljanja, vsaj načelno gledano, zelo velike. Samoupravljanje kot družbeni program in tudi že kot praksa izhaja iz postavke, naj vsakdo sodeluje v procesih družbenega odločanja v skladu s svojim delom in z njegovimi rezultati. Delegatska razmerja, ki jih nameravamo uveljaviti z novo ustavo, bodo. če bodo zgrajena na resničnih
in ne zgolj prej postavljenih samoupravnih razmerjih, predstavljala novo kvalitativno razširitev teh možnosti. Teoretično gledano bi v samoupravnem socializmu, zgrajenem na delegatskih razmerjih, politični problem mladine v klasičnem smislu n'e smel več obstajati. Vendar teh razmerij v marsičem in marsikje še ni. Samoupravna razmerja se uveljavljajo, vendar z mnogimi pomanjkljivostmi in odpori, delegatska razmerja pa so šele naš cilj. Zato, če pogledamo, kakšen je dejanski položaj mladine v življenju, lahko hitro ugotovimo, da njeni problemi še zdaleč niso zadovoljivo urejeni.
Poti prodora mladih niso dovolj odprte. Čeprav so mladi zaradi širjenja izobraževanja bolj izobraženi od prejšnjih generacij, so jim odgovorna mesta v proizvodnji, znanosti, izobraževanju, politiki in še marsikje težko dostopna. Tudi• stanje v starostni strukturi samo-ujrravnih organov ni razveseljivo. Le 15,7 odstotka članov samoupravnih organov je mlajših od 27 let. To sicer predstavlja precejšen napredek, vendar pa je za zadovoljstvo odločno premalo. To so problemi, Jci jih ni treba samo ugotavljati, ampak tudi reševati! Družbeno neracionalno, neprijetno in zelo boleče bi namreč bilo, če bi te probleme reševali pod pritiski nezadovoljstva ali celo v obliki generacijskih konfliktov in sporov.
Da se izognem nerazumevanju teh trditev, jih moram vsekakor natančneje razložiti. Zame prodor mladih v družbeno odločanje ni niti zahteva za neko oblastjo mladine (ali celo študentov) ali kaj podobnega, niti zahteva, da še nekaj mladih posameznikov (mladinskih funkcionarjev in podobnih) naredi »kariero«. Medtem ko je prvo preveč, radikalnost, ki nima nobenega smisla, je drugo za učinkovito družbeno usmeritev mnogo, mnogo premalo, saj lahko predstavlja edino skromen in ne preveč prepričljiv obliž za birokratovo slabo vest. Prodor mladine v družbeno odločanje na vseh področjih družbenega življenja mora biti po mojem prejrričanju v samoupravni socialistični družbi približno sorazmeren udeležbi mladine v družbenem delu.
Mladi predstavljajo skoraj četrtino zaposlenih in približno četrtino delavskega razreda Slovenije in tclcim razmerjem bi moralo ustrezati tudi njihovo mesto v samoupravnem odločanju. Da ne bi bilo spora — to kar predlagam, seveda ni
vse — odrešujoča formula, je pa gotovo utemeljitev za novo zavestno in učinkovitejšo politiko zveze komunistov v graditvi mostov med generacijami ter v utrjevanju revolucionarne kontinuitete, za politiko, ki bo preprečila, da bi se neizživete energije mladih odsvitale v izbruhih protesta, ki so običajno sterilni in bolj okrepijo trdnoživost in represijo konservativnosti kot pa možnosti in prakso napredka.
Vprašanje, če ga izrazim v prispodobi, je, ali so za mlade ljudi rezervirana le mesta sopotnikov revolucije ali pa so jih dostopna, v skladu z njihovim delom in s sposobnostmi, tudi vsa tista mesta, ki bi jih z vsemi rezervami lahko označili kot vodstvena in odgovorna. To velja tako za družbo kot za zvezo komunistov. Z drugimi besedami: za oblikovanje odnosa mladih do zveze komunistov in za vlogo, ki jo mladi imajo oziroma bi jo lahko imeli v revolucionarni organizaciji delavskega razreda, so odločilna vprašanja notranje partijske demokracije, inspirativnosii programa in učinkovitosti akcije zveze komunistov. Ce bi in kadar zanemarimo katerokoli od naštetih bistvenih razsežnosti zveze komunistov, se pokažejo tudi posledice v razmerjih med zvezo komunistov in mladino.
Drugo naslednje veliko vprašanje, s katerim se bo morala ukvarjati kon ferenca, je, ali je sploh dopustno, možno in točno razpravljati o mladininasploh, ali niso rsi sklepi, ki jih na tej osnovi napravimo, preveč površni, da bi odkrili bistvo problemov.
Mladina je nedvomno heterogen družbeni sloj — v naših razmerah jo sestavljajo vsaj tri velike skupine — šolska, delavska in kmečka mladina. Med življenjskimi položaji, družbenimi možnostmi in težnjami posameznih slojev mladine so precejšnje razlike. Teh sicer ni treba precenjevati, vendar jih je treba poznati, videti in tudi politično vrednotiti. Le tak pristop lahko da osnovo za bolj posplošene ocene o mladini, za iskanje tistih skupnih karakteristik v družbenem položaju mladine, ki jih gotovo ne manjka.
Po besedah Cesto najpomembnejši, dejansko pa v življenjskih možnostih zelo utesnjen del mladine predstavljajo mladi delavci in mladi zaposleni nasploh. Tu se mi zdi akcija zveze komunistov za samoupravni prodor mladih,
za katerega se zavzemam, najpomembnejša, saj predstavlja sestavni del boja za odločujoč položaj delavskega razreda v družbi. Pišem o akciji, ker le besede ne morejo neposredno spremeniti položaja — niti samoupravnega niti materialnega. V delavski mladini bi morala zveza komunistov, podobno kot v delavskem razredu nasploh, iskati tudi svojo socialno oporo, preverjati svoja stališča in ne nazdnje — pridobivati nove člane.
Danes bi težko trdili, da se veliko mladih, ki se šolajo, pripravlja za kake elitne položaje v družbi. Nasprotno, čedalje več mladine se v šolah pripravlja za življenjske funkcije, ki imajo bodisi neposredno proizvodni pomen, bodisi so, kot na primer znanstvena, raziskovalna, izobraževalna, zdravstvena in še nekatera druga dela, posredno usmerjena k proizvodnim procesom. To pomeni, da se v našem šolstvu in na univerzah ne oplikuje družbena elita, marveč zvečine ustvarjalni deli bodočega delavskega razreda. Ta ugotovitev ni samo obča, ampak se, ob nekaterih izjemah, odseva tudi v razpoloženju in življenjskih opredelitvah šolske 'mladine. Mladi se opredeljujejo kot bodoči pripadniki delavskega razreda, k6t ljudje, ki jih samo čas loči od njihove integracije vanj in ki nimajo kaj iskati zunaj te svoje družbe perspektive. Zato je treba spreminjati tudi šolstvo samo. Sola mora biti osnovno mesto socialistične vzgoje, opredeljena, marksistična in prav nič »nevtralna«, kot bi želeli nekateri na-. sprotnitci naše ureditve.
Socialistična preobrazba vasi ustvarja tudi med vaško mladino novč ljudi — take, ki jih ZK potrebuje in na katerih mora graditi. Zato je tudi prav, da zveza komunistov išče v mladini, tako v delavski kot v šolski in kmečki, svoje zaveznike, sedanje in bodoče samoupravljal-ce, ljudi, ki bodo, prosti predsodkov in dogem, z novimi energijami in znanji pripravljeni uresničevati program socialistične graditve. Vse to pa niso samo naloge zveze komunistov, ampak tudi mladine same, njenih pobud, dejavnosti iv organizacije. Nobenih opravičil ni za to, da bi mladi čakali, mesto v družbi si je treba pridobili z delom, s smelostjo in tudi tveganji. S čakanjem in pasivnostjo mladi zvezi komunistov in družbi ne bi prispevali ničesar, opredeljeni in dejaimi pa lahko mnogo storijo.
Politična reportaža
Rafali z univerze: kakšna demokracija v Srbiji?
Fragmenti o doslej najširši in najzavzetejši razpravi o političnih, gospodarskih, socialnih in drugih razmerah v SRS
V SR Srbiji poteka doslej najširša in najbolj zavzeta politična razprava med komunisti in delovnimi ljudmi. To dejavnost so sprožili pismo predsednika ZKJ Tita in izvršnega biroja ter Titovi govori — posebno Titova beseda po končani štiridnevni seji. ki jo je pred dvema tednoma imel z vodilnim družbenopolitičnim aktivom SR Srbije. V organizacijah in komitejih ZK imajo sestanke vsak dan. vsak večer. Na njih izražajo vso podporo govoru tovariša Tita. predvsem pa Titovi kritiki vodltva ZK Srbije.
Komunisti in delovni ljudje pa ne le brezpogojno podpirajo stališča iz pisma, temveč poudarjajo, da Je ta stališča treba — ne »obdelovati«, temveč uresničevati, kajti —ma »obdelava« bi pomenila nekaj, kar bi bilo v nasprotju s temeljnim duhom pisma, ki predvsem kliče k akciji, k uresničevanju, k prehodu od besed k dajanjem.
Pet minut pred dvanajsto
Odlike največjega dela političnih sestankov v organizacijah ZK so: konkretna, odkrita in z dokazi podprta kritika vseh pomanjkljivosti, zlasti pa še to, da v razpravah doslej najbolj množično sodelujejo neposredni proizvajalci in da so njihovi predlogi, kritike in ocene tudi najbolj konstruktivni. Delavci odločno zatrjujejo: ne smemo ostati samo pn naštevanju in zbiranju težav in problemov, temveč se moramo po prijeti akcij, da bomo vse, kar smo sklenili, brez odlašanja izpeljali v praksi. V teh razpravah izhajajo iz lastnih težav in rešitev, iščejo izhode v lastnem okolju, vendar se člani ZK v razpravah večkrat bolj usmerja-
Nadaljevanje s 15. strani
nomsko aktivnost, ki ima lahko hude posledice. Na drugi Strani pa je obče znano, da smo priča mnogim političnim pritiskom na investicije.
DELO: Na področju cen Imamo tudi gotovo preveč vmešavanja?
KOLAK: Na tem področju imamo totalno vmešavanje in vprašujem se, kako se tega znebiti. 2al je prav naša zbornica tista institucija, ki ima pri tem pomembno vlogo. V Jugoslaviji prevladuje mnenje, da Je treba predvsem s cenami pridobivati sredstva za investicije, sredstva za pokrivanje izgub ali pa prek njih priti do povečane akumulacije. Težavno pa je zdaj reči. kdaj se bomo lahko rešili vseh omejitev pn cenah. Po mojem je sedanje vmešavanje pn cenah nujno, saj žal še nismo ustvarili pogojev za normalno poslovno vedenje. V zbornici pa se vseeno zavedamo, da cene ne smejo biti predolgo blokirane, saj bi to rušilno delovalo na razmerja v gospodarstvu. Zavedamo se tudi. da se iz blokade cen ni mogoče izviti. ne da bi pred tem zagotovili uravnovešenosti cen in preprečili, da veliki skoki cen ne bi ogrozili izvoza.
Slabi zgledi republik
DELO: Vrsta pojavov v našem gospodarstvu opozarja na hudo nedisciplino, na grobo nespoštovanje zakonitosti. To ugotavljamo več let. stvari pa se ne spremenijo. Kako bi po vašem dosegli konec temu. da nekateri nenehno kršijo predpise in da najbolj glasno kritizirajo prav tisti, ki so sami najbolj krivi.
KOLAK: Problem je tako ekonomski kot politični. To praktično pomeni, da se mora celotna družbena skupnost zamisliti nad iskanjem poti, ki peljejo iz tega. Tudi to, da se mora obremenitev gospodarstva zmanjšati, že predolgo poudarjamo. Ne trdim, da je potrošnja v prosveti, v kulturi ah pa v zdravstvu nasploh prevelika, gotovo pa je prevelika glede na razmere v gospodarstvu. Negospodarske investicije in proračunska potrošnja tudi letos naraščajo hitreje. kot je bilo predvideno. To praktično pomeni, da se navzlic bolniškemu stanju gospodarstvo še naprej izčrpava. Zdaj, ko smo priča raznim dogovarjanjem med republikami. seveda lahko utemeljeno pričakujemo m zahtevamo, da morajo prav republike dajati zgled za spoštovanje dogovorov. Vendar pa so se zgolj dogovorili, da ne bodo povečevali potrošnje, da ne bodo tiščali v nepokrite investicije...
Vnaprej govore, da ne bo šlo
DELO: Zdaj že poslušamo pripombe In skeptična razmišljanja, da najbrž ne bo mogoče uresničiti ostrih predpisov, Id naj bi jih uveljavili za preganjanje nelikvidnosti po novem letu 2e smo imeli priložnost prebirati račune, kako veliko delovnih organizacij in koliko vseh jugoslovanskih delovnih ljudi bodo prizadeli predpisi. Človek se vpraša, ali ni bilo mogoče (tudi v vaši zbornični hiši) še tedaj, ko Je tekla beseda o osnutkih predpisov. zračunatl. koliko ljudi In organizacij bodo predpisi prizadeli in v kolikšni meri?
KOLAK: Ob sprejemanju predpisov je bilo mogoče računati, da bodo storjeni vsi ukrepi, da bi za delovne organizacije z izgubami našli rešitve za pokritje izgub Zdaj ko se približuje čas za uresničevanje pred pisov, pa je dosti več računov in dokazo vanj, da uresničitev ne bo mogoča, kot pa priprav za zavzeto izvaianje predpisov Mi prav zdaj opozarjamo na nekoristnost sedanjih razprav o tem, kako ukrepov ne bo
jo k obravnavanju problemov zunaj okolja, h kritiki vodstva ZK, k sistemskim in socialnim problemom, katerih reševanje morajo spodbujati predvsem zakoniti predstavniški, upravni, pravosodni in drugi organi.
__ Pri vsem tem Jih veliko poudarja, da je
že pet minut pred dvanajsto, ko prehajamo od besedic, »je treba« k načelu: »moramo«. Kajti več ko dovolj smo govorili, razčle-njali, ponavljali...
Veliko je razprav o demokraciji v sodobnejši in razvitejši družbi — razvitejši, kot je bila včeraj, a še zmeraj močno oddaljeni od zares razvite družbe, od želja, a tudi od možnosti. Zdi se, da je zadnji teden v tej politično-sistemskih partijskih — popolnoma dostojnih, včasih pa tudi ekstremnih — debatah, prednjačila beograjska univerza: ZK na posameznih fakultetah a tudi univerzitetni komite ln konferenca ZK beograjske univerze. To je v nekem smislu pravzaprav tudi čisto naravno: izobraženi in dobro poučeni profesorji ter zveza komunistov na univerzi (to je pa okolje, kjer sta partijsko in politično delo daleč bolj zapletena kot v drugih okoljih) so načenjali številne probleme, kritizirali, predlagali rešitve in — v nekaterih primerih doslej samo — razpravljali o napakah v svojem okolju; kritizirali so jih
mogoče uresničevati. V zbornici menimo, da je zdaj čas, da se vsi odgovorni družbeni dejavniki od delovnih organizacij in samoupravi j alcev pa do vlad vprašajo, kaj je treba storiti za uresničitev predpisov
DELO: V Jugoslaviji veliko govorimo o gospodarskih problemih, pri tem pa se dobi vtis, da v teh razpravah gospodarstvo ne sodeluje dovolj. Nekateri menijo, da Je tako zaradi tega. ker sedanje razmere gospodarstvu navzlic vsem težavam vendarle ustrezajo. Spet drugi pravijo, da Je premajhno sodelovanje gospodarstva morda posledica tega. ker beseda gospodarstva ni dovolj upoštevana v'organih odločanja.
Moderno je bilo nasprotovati Z1S
KOLAK: Ne bi reikoi, da to gospodarstvu ustreza. Sedanja zamegljenost perspektiv, nespoštovanje poslovnih razmerij in podobne negativnosti mu gotovo ne ustrezajo. Glede zadostnega vpliva gospodarstva pa vodimo v naši družbi odločen boj, borimo se, da bi družba postala do kraja samoupravna in da bi tisti, ki ustvarjajo presežno vrednost, tudi vplivali na pjeno delitev. Ne povem nič novega s trditvijo, da gospodarstvo včasih ne prihaja dovolj do izraza. Ce bi prihajalo dovolj do izraza, potem se tudi ne bi bilo treba tako ostro boriti za samoupravljanja. za delitev itd.
DEIX>: Včasih je mogoče dobiti vtis, da gospodarska zbornica Jugoslavije nekako beži od »vročih tem«. Se v letih začetka gospodarske reforme je bila recimo' zvezna gospodarska zbornica prizorišče razburljivih razprav In dialogov. Je bila morda beseda gospodarstva tedaj bolj upoštevana, kot Je sedaj? V zbornico so tedaj tudi pogosteje prihajali najvišji funkcionarji vlade itd. Mislite, da vse to ni toliko pomembno ali pa Je sprememba morda odsev spremenjenih družbenih razmer?
KOLAK: To ni nepomembno ln je prav gotovo odsev spremenjenih razmer. Gospodarstvu je zdaj zainteresirano, da v številnih svojih asociacijah pretresa probleme, postavlja zahteve in se organizira. Vse to se dogaja brez posebnega hrupa. Nekoč pa je bilo potrebno in moderno nasprotovati izvršnemu svetu. Sicer pa je takrat izvršni svet odločal skoraj o vsem Zdaj pa so se s samoupravnim sporazumevanjem in z dogovarjanji stvari močno spremenile.
Se je z imenom spremenila vsebina?
DELO: S temi spremembami se je torej spremenil tudi družbeni položaj zbornice. Ta se Je do nedavnega imenovala zvezna gospodarska zbornica, zdaj pa se imenuje gospodarska zbornica Jugoslavije. Je ta sprememba Imena morda tudi odsev sprememb v vsebini in delovanju zbornice?
KOLAK: V okviru razprav o ustavnih spremembah Je potekala tudi diskusija o prostovoljnem ali obveznem članstvu in o tem. mil naj bi bila zbornica zveza zbornic ali pa enotna zbornica. Pravniško vzeto sta zdaj vprašanji umaknjeni z dnevnega reda. Ustavne spremembe in sakon namreč jasno povedo, kaj je kaj. Znano je, da je članstvo obvezno in da je zbornica enotna institucija gospodarstva
Ce naj se zbornica ukvarja tudi s planiranjem, z dogovori o gospodarstvu, če Ji zakon določa pomembno vlogo prt cenah in v prometu z ionzemstvom, potem si je težko zamišljati prostovoljno članstvo Ce gre za javno vlogo ln za Javne funkcije, za dru-beno odgovornost za vrsto aktivnosti, potem ni mogoče dvomiti o utemeljenosti obveznega članstva.
tudi posamezni študentje. Univerzitetno okolje ima kaj povedati, odkriti, predlagati, ima pa tudi skrajnosti. V vsej razpravi (ne %a-mo na univerzi) je bilo nekaj takih ekstremov, poskusov, da bi koga ali kaj diskvali ficirali kar brez dokazov v roki, da bi v nič devali vse, kar je bilo doseženo, zanikali vrednost samoupravnega socializma itd. Nemogoče bi bilo, da bi se tako široka in množična razprava razpletala brez teh »bočnih udarcev« prikritih kritikov, ki so »na drugi strani fronte«.
Tveganje je nujno
To so samo posamezne sličice iz te razprave, sličice, ki jih reporter zbere, zavedajoč se, kako je takšna metoda tvegana, ker je treba izbrati značilno ali novo ali svežo ali kakršnokoli drugo misel iz profesorskih in drugih govorov, ki navadno trajajo po petinštirideset minut.
A vendar, tveganje je nujno, ker so govorniki imeli kaj povedati in ker ima vsaka razprava širši pomen. Včasih človek kar osupne, kako dnevi, ki so prišli ali prihajajo, prinašajo spremembe v ravnanju, načinu mišljenja, političnem delovanju. Ko na primer prisluhnete razpravi znanega profesorja ekonomske fakultete dr. Radivoja Da-vidoviča, ki je bil kot predvojni komunist skupaj z Mošem Pijado zaprt v Mitroviči in je prevajal Marnov Kapital, se morate zamisliti, pa čeprav Je časnikarstvo velikokrat samo zapisovanje domačih in svetovnih dogodkov — in besed uglednih govorcev. Profesor Davidovič je v razpravi poudaril tezo, da je nujno, da partija, zveza komunistov, poveljuje, kajti če ne bo poveljevala partija, bodo to počeli posamezniki, kd bodo razvijali grupaško diktaturo. Ob tem se je postavil na stališče, da »samoupravni socializem pri nas ne teoretično ne
Nehvaležna vloga pri cenah
DELO: Kako pa se v zbornici počutite v takšnih primerih, ko država na vas prevali nekatere naloge iz svoje pristojnosti, pa čeprav vam to ni všeč?
KOLAK: Pri zakonu o cenah smo recimo nasprotovali tistemu členu, ki nam je določal takšno vlogo. Z amandmajem pa nismo uspeli. Ko je izšla uredba, ki dopolnjuje zakon, se je izkazalo, da se bomo znašli v zelo težavnem položaju. V primeru, ko se proizvajalci in potrošniki sporazumejo o cenah. je namreč treba v zbornici podpisati odobritev dogovora — ugotoviti, da dogovor ne nasprotuje ciljem srednjeročnega piana. Pri nas pa mislimo, da je eno sporazumevanje ob blokiranih cenah, drugo pa sporazumevanje ob prostih cenah. Jaz mislim, da bi morala zbornica odigravati svojo vlogo pri sporazumevanju samo pri prostih cenah
DELO: Mar nista v takšnem primeru ponudba in povpraševanje nauspešnejši regulator?
KOLAK: Vsekakor! Upoštevati pa moramo, da nam nekaterih vrst blaga primanjkuje, da še nimamo povsem prostega prometa s tujino, da imamo neskladno razvite proizvodne zmogljivosti. Sicer pa se tudi' v še tako zdravih in razvitih ekonomijah tržni zakoni prepletajo z administriranjem DELO: To je potem čudna liberalizacija, nekakšna sprostitev z omejitvami? KOLAK: Namesto odgovora naj povem tole: ob devalvaciji so v Veliki Britaniji sklenili, da bodo z zakonom blokirali cene, brž ko bo njihova stopnja rasti presegla 5 odstotkov. Vsi v gospodarstvu pa so se zakonske omejitve ustrašili in se raje dogovorili, da bodo ravnali tako. da ne bi zrušili rezultatov devalvacije.
DELO: Potegovali ste se torej samo za sodelovanje pri reguliranju prostih cen ...
Kdo naj modro ocenjuje?
KOLAK: Težko se je vmešavati takrat, ko so cene blokirane. Potegovali smo se za to, da bi z zakonskim amandmajem v predpis vnesli določilo, da če državni organ cene blokira, potem odgovarja tudi za njihovo sprostitev. Odgovarja naj tudi za posledice zaradi omejevanih cen. Nikakor ni prav, da se je za blokiranje cen mogoče odločiti tudi mimo zbornice. Poglavitna težava pa je v tem, da zavod za cene zdaj spreminja cene na podlagi naše privolitve. Mi moramo presojati, če je sporazum o cenah v duhu plana m ekonomske politike. Kdo pa naj o tem odhoča? Zbornični uslužbenci najbrž ne morejo, predsedstvo zbornice tudi ne. Ce naj to počne upravni odbor ali pa posebna komisija, potem bi morala nenenno zasedati. DELO: Kako bo v primeru, ko »proizvajalni« in »potrošniški« zbornični svet ne bosta dosegla soglasja glede cen; bo moral potem odločiti upravni odbor?
KOLAK: V takem primeru bo odločila posebna komisija. Imamo komisijo za cene, ki bo poskušala uskladiti stališče.
DELO: Kakšni so vaši pogledi na prihodnje leto? Kaj mislite o pogojih za poslovanje v letu 1973, kakšna gibanja bi vi osebno prognozlrall? Ali lahko - pričakujemo spet »prelomno leto«, saj je pravzaprav vsako naše leto »prelomno«. KOLAK: Sedanje ocene govorijo, da se bo letošnje leto končalo tako, da bomo imeli štartno izhodišče za prihodnje leto
DELO: Kakšen bo la itart, dober ali slab?
KOLAK: Za zunanjetrgovinsko poslovanje bo Start dober. Tekoče leto tuni končali brez deficita. Zelo nehvaležno pa je progno-
pojmovno še ni definiran«. Dejal je, da samoupravljanje obstaja že od prazgodovine človeškega rodu, od praskupnosti prek suženjstva, fevdalizma, kapitalizma in socializma, da pa naš samoupravni socializem še ni definiran — in da je ravno zaradi tega vodilna vloga zveze komunistov nujna.
Študent J. Vukovič je poudaril, da so med študenti, celo komunisti, tudi taki, ki nosijo značke US Army, čeprav ta armada počenja nezaslišane zločine v Vietnamu. M. Sahin, študent ekonomije, je omenil, da ni res, da študenti ne želijo vstopiti v ZK, temveč da jih moti, ker zveza komunistov duši pobude, namesto da bi jih k dajanju pobud sama navajala, 'zavira ustvarjalne sile ipd. Predvsem bi si morali prizadevati, da bi študijski čas pri več. ko 60.000 študentih beograjske univerze (med njimi je okrog 11.000 članov ZK) skrajšali, tako da povprečje ne bi več znašalo sedem let in pol kot zdaj. Predsednik univerzitetne konference ZK dr. Branko Pribičevič je omenil, da komunisti na univerzi ne smejo reševati zgolj problemov svojega okolja, temveč morajo govoriti tudi o družbi v širšem smislu, in poudaril, da anarholiberalizem med komunisti na univerzi ni prevladoval. Dejstvo, da voditelji zveze komunistov odhajajo, ne sme pomeniti, da problemi ostajajo. Ne, probleme je treba reševati.
Doslej najhujša kritika
Problemi so tu: v naš sistem prodirajo elementi etatizma in kapitalizma, opraviti imamo z blokado razvoja samoupravljanja. V zvezi komunistov — to je značilno za vso ZKJ — poudarja Pribičevič, sprejemamo dokumente, dela pa vsak po svoje. Proces iskanja novega tipa partije se je začel že
zirati, zlasti še, ker to ni odvisno od samega gospodarstva, marveč od vseh družbenih dejavnikov. Poudarjam, da letos nimamo samo dobrih, marveč tudi slabe izkušnje in rezultate.
DELO: Morda bi kazalo vprašanje obrniti drugače. Prihodnje leto bi bilo morebiti lahko prelomno v tem, da bi zdaj ob koncu leta poskušali bolj natanko ugotoviti, zakaj navzlic najboljšim željam letošnje leto ni bilo prelomno.
KOLAK: Izraz prelomen vedno zavračam. Imamo pa možnosti za normalno povečanje proizvodnje v prihodnjem letu. So možnosti, da del gospodarskih problemov v prihodnjem letu vsaj ublažimo, možnosti so tudi za štart bolj kompletnega ekonomskega sistema, kot je bil letošnji in za večjo stabilnost.
Napovedi so bile črne
DELO: V prvi polovici tega leta so gospodarstveniki dokaj črno ocenjevali razmere — tudi pod vplivom uvoznih restrikcij. Izjavljali so, da ni razlogov za optimizem, g kakršnim je nastopala zvezna vlada in v drugi polovici tega leta obetali dokaj črne dni. Kdo je imel takrat prav?
KOLAK: Vprašanje, ali so bile ocene preveč pesimistične ali ne, bi obšel. Gotovo pa je gospodarstvo tudi tedaj razmere nekoliko potenciralo s prepričanjem, da bomo hitreje sprejeli nekatere sistemske rešitve in da se bodo tudi tisti, ki so zunaj gospodarstva, obnašali, kot je bilo zapisano.
DELO: Se vam ne zdi, da se zdaj dogaja nekaj podobnega kot takoj po začetku gospodarske reforme. Tedaj smo imeli nagel izvozni trend, ki pa je potem hitro upadel hkrati z naglim povečevanjem cen? KOLAK: Dokler bo gospodarstvo nelikvidno, dokler ne bodo rešeni njegovi številni problemi, bo gospodarstvo težilo, s cenami razreševati svoje težave. Drži pa tudi, da če bomo gospodarstvo finančno razbremenili, potem bo pritisk na cene manjši. Seveda pa gospodarstvo tudi pričakuje, da bomo zdaj, ko imamo ugodnejšo bilanco v trgovanju s tujino, napravili nove korake k sistemu, h kateremu gospodarstvo že dolgo teži. Zavedamo pa se, da je za izvoz najpomembnejša materialna spodbuda. Jasno je tudi, da je bil del naših letošnjih izvoznih dosežkov zgrajen prav na blokiranih cenah.
DELO: Naj vprašanje nekoliko konkretiziramo. Medtem ko se letošnje povečanje izvoza ocenjuje na 17 do 18 odstotkov, se že sliši prognozo, da bi se prihodnje leto lahko Izvoz povečal za 12 odstotkov. Bo gospodarstvo za to res linpio dovolj moči, ne da bi se ob tem ponovno pretirano močno povečal uvoz?
KOLAK: Razmere v državi in tudi nekatere naše negativnosti so vplivale na izvoz in bodo še naprej. Nelikvidnost bo delovne organizacije še naprej silila k izvozu, da bodo prišle do zanesljivih finančnih sredstev, pa čeprav bo izvoz morda manj donosen kot prodaja na domačem trgu. Sicer pa mislim, da bomo morali še naprej s primernimi ukrepi spodbujati izvoz, ne samo zaradi bilančnih razlogov, ampak tudi zaradi nujnih korakov v liberalizacijo zunanje trgovine.
DELO: Kakšna gibanja so po vašem prihodnje leto bolj zaželena in primerna — nekoliko večje stopnje rasti in manjša stopnja stabilnosti ali pa obratno?
KOLAK: Po mojem ni nikakršne alternative. Potrebno nam je oboje. To pomeni, da ne moremo biti za tolikšno g ospodarsko rast, ob kateri bi se razmere še poslabšale, ob kateri bi še bolj občutili vse hude posledice nestabilnosti, inflacije in slabe finančne nediscipline. Zapomniti si velja tudi izkušnje iz 1967. in 1968. leta. ko smo se ostreje lotili stabilizacije in doživeli nekatere hude družbene pretrese, kot recimo zmanjšanje zaposlenosti in precej stavk.
zdavnaj, toda glede na to, da imamo preobilje resolucij, sklepov, analiz, stvari pa tečejo svojo pot, bi se lahko primerjali z reko, ki ima čist izvir, nato pa teče po produ in ponika, ali pa s plavalci, ki jih suče rečni vrtinec. Potreben je korenit preokret — ponovna uveljavitev vloge'enotne ZKJ in demokratičnega centralizma.
Dva dni nato je profesorja Pribičeviča na sestanku aktiva ZK fakultete za politične vede napadel profesor Lj. Markovič, m sicer »zaradi anarholiberalizma na univerzi« Pribičevič, je očitek odločno zavrnil, češ da ni politično tako slep, da tega ne bi sam opazil. Sicer pa sta profesor dr. Ljubisav Markovič in dr. Joca R. Marjanovič na fakulteti za politične vede izrekla doslej najhujšo kritiko vodilnih osebnosti v vrhu ZK Srbije. Zaradi naših prizadevanj, da bi razvijali samoupravljanje ob vodilni vlogi delavskega razreda, ki mu je treba vrniti odtujeni presežek vrednosti, si je te kritike treba zapomniti: vodstvo CK ZK Srbije se je odkrito izreklo za »levičarsko politiko«. Lj. Markovič pravi: »Kaj nam bo anarholiberalizem? Poglejte, kaj: vodstvo CK ZK Srbije je ob vsaki priložnosti vztrajalo pri usmeritvi, ki jo je ponavljalo kot refren: demokracija in samoupravljanje, ob grožnji, da se v demokracijo ne bi kje vmešala oblast. To je zvezo komunistov onesposobilo za akcijo.«
Vztrajanje — separatizem
Bistvo Markovičevih kritik je, da v razmerah, ko trgovski in bančni sistem in kapitalistični odnosi grobo izkoriščajo proizvajalce (»Odnos beograjskih bank do Trepče je enak odnosu Belgije do Katange!« — je rekel Lj. Markovič), ni mogoče vztrajati pri demokratizaciji. Ob pripombah, da je ZK Srbije oziroma njen CK vztrajal pri odgovornosti predstavniških, upravnih in dru-giho organov, ki so to morali reševati, pa je Ljubisav Markovič dejal: »Ti očitki držijo, vendar kot član zveze komunistov predvsem zahtevam, da za vse to prevzame odgovornost vodstvo partije.« Vodstvo ZK Srbije je — kakor tudi vodstva v drugih republikah — vztrajalo pri »čistih računih« med republikami. Toda prof. Lj. Markovič trdi, da je to vztrajanje — čisti separatizem. V sistemskih vprašanjih moramo, poudarja, namesto »čistih računov« imeti »konvencije solidarnosti«, za kaj takega pa je potrebna večja vloga federacije. Prof. Markovič trdi, da so nekateri organi SR Srbije »razširjali dokument inštituta za ekonomiko investicij o sistemskem vprašanju kot dokument centralnega komiteja«, čemur pravi »politična afera«, ker se tukaj izraža brezpogojna avtonomija delovnega kolektiva. Samoupravna avtonomija delovnih organizacij pa je nekaj nemogočega. In tu je anarliol beraiizain, to je skrb za demokratizacijo —»v položajih, kjer je vloga delavskega razreda potisnjena v ozadje.
Iz tega izhaja sklep, da je .bistvo demokratizacije v Srbiji treba spremeniti v korist delavskega razreda.
V
Študenti vprašujejo
Profesorja Markoviča sta nato spodbijala dva študenta, eden pa ga je podprl, rekoč, da družba mora zares »obrniti nogavico«.
Študentka Slaviča Matič, ena mlajših članic ZK, je stopila na govorniški oder v rde-
čih hlačah, rekoč, da se neprijetno počuti, »ker tukaj vsi drug drugega obtožujejo«, študent Radmilo Kljajič pa je postavil vprašanje: »Kdaj je treba govoriti odkrito in zavzeto — ali samo takrat, kadar o pomanjkljivostih govori tovariš Tito?« Profesorju Markoviču je očital, kako da ni o tem govoril že kot bivši član zvezne vlade, nato pa prebral sklepe nekega občinskega komiteja, v katerih je zapisano1, da se bodo bojevali proti razrednim sovražnikom, anarholiberal-cem, rankovičevcem, etatistom, dogmatikom in vprašal:1 »Ali imamo danes več sovražnikov kot med vojno?« Profesorje fakultete za politične vede je pozval, naj »ne delajo kot volkovi«, naj se ne spuščajo v osebne karieristične obračune. itd. Vprašal se je tudi: »Kaj je s tem delovnim časom naših profesorjev? Svoje znanje zelo drago prodajajo. Takona primer hodijo predavat delavskemu razredu v notranjosti dežele o razvoju samoupravljanja in si od taistega izkoriščanega delavskega razreda dajejo izplačevati previsoke honorarje. Danes je najteže dobiti kakega kvalificiranega profesorja, predavatelja — po dostopni ceni.«
Prof. Joca R. Marjanovič, ki je ravno tako najostreje obtoževal vodilne osebnosti CK ZK Srbije, je rekel: »Ko sem razčlenil Titov govor političnemu aktivu Srbije, sem dognal, da je Tito v tem govoru razkril 39 pomanjkljivosti v politiki ZK Srbije«. Dodal je, da je sekretariat CK ZK Srbije »ekspro-priiral centralni komite«. To je zanikal diplomirani politolog te fakultete Blažo Perovič. Markoviču in Marjanoviču je zastavil vprašanje: »Kaj mislite, kaj je budno bistvo socializma? Ali so to samo predsednik ZKJ, centralni komite in voditelji ali pa je budno bistvo našega socializma vsak član zveze komunistov? Mislim, da je vsak član ZK to budno bistvo ter da zaradi tega ze moj anarholiberalizem ne more odgovarjati profesor Pribičevič. To bi bilo ravno tako, kakor če bi na primer jaz zaspal na straži, obsodili pa bi Pribičeviča«. Perovič je dejal, da so se razmere v ZK na beograjski univerzi »od kaotičnega stanja leta 1968« konsolidirale.
Tudi kritikanti so se oglasili
S takšnimi, a tudi z drugimi posameznostmi so z beograjske fakultete švigali razni »rafali« o demokraciji, samoupravljanju. Zdi se, da so govorniki v glavnem ohranili akademsko dostojanstvo, da niso zapadli v kritikanstvo ter niso oznanjali »morale volčjih odnosov«, vendar je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so se predstavili kot značilni kritikanti, neodgovorni spletkarji, karieristi, ljudje brez hrbtenice. Toda ti spremljevalci sicer spodobne razprave so nujni tudi med tako izobraženimi ljudmi, kajti v množični razpravi, široki kritiki, se temu ni mogoče izogniti. Drugi komunisti — medtem ko se v Srbiji razmere prečiščujejo, medtem ko iščejo nove ljudi za položaje, na katerih je treba vztrajati pri dosledni Titovi usmeritvi — so na to opozarjali, poskušali so se iz tega kaj naučiti in to povedati tudi drugim, da bi sprejeli del resničnosti, preuredili zvezo komunistov, socialne in ekonomske odnose, odpravili negativne pojave vik in krik... Gledati moramo, da ne bomo zavrli ali uničili poglavitnih gibal gospodarstva, dela — ter da ne bomo samo mahali v pozdrav tistim, ki bodo začenjali debate in kritizirali vse, kar imamo . ..
ZDRAVKO ILIČ
KOROŠKI SLOVENCI ŽIVE — IN BODO ŽIVELI!
To je osrednja misel bogato ilustrirane knjige
KOROŠKA
ZNAMENJA
V knjigi velikega formata, z več kot sto barvnimi in čmobelimi fotografijami je časnikar Jože Šircelj opisal svoje obiske pri koroških Slovencih od Brda pri Šmohorju do Libuč, od Djekš do Sel.
Avtor knjige: »H KOROŠCEM SEM ŠEL BREZ PREDSODKOV, NI ME ZANIMALA POLITIČNA BARVA TEGA ALI ONEGA, POGLAVITNO MI JE BILO, DA JE SLOVENEC.«
Velika večina sobesednikov je odkrito in pošteno povedala, kar mislijo in čutijo.
Tako se je nabralo za celo knjigo izpovedi, ki so nazorna podoba tega, kako koroški Slovenci žive zdaj in kako jim kaže v prihodnosti.	^
Zato sodijo »KOROŠKA ZNAMENJA« na knjižno polico vsake slovenske družine kot dragoceno pričevanje o žilavosti in življenjski volji koroških Slovencev.
Brez pretiravanja lahko trdimo, da so fotografije v knjigi take, kakršnih o koroških Slovencih in koroški deželi še ni bilo. Napravila sta jih Joco Žnidaršič in Egon Kaše.
Knjigo je izdalo CGP »DELO« in jo lahko naročite na spodaj priloženi naročilnici ali po telefonu 23-464.
Cena: 60,00 dinarjev.
Nepreklicno naročamo knjigo: »KOROŠKA ZNAMENJA«. Cena 60,00 din.
Priimek ln ime:		
Ulica :	«	
Poštna št. In kraj:		
Datum:		
Štev. os. izkaznice:	1	
Podpis:		
Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov:
CGP »DELO«, Prodajna služba, Tomšičeva 1, 61000 LJUBLJANA — žiro račun št. 50102-601-20012
__ __ _ » - 0
Dokler bo gospodarstvo nelikvidno, bo s cenami poskušalo reševati težave
Rudi Kolak: Za zunanjetrgovinsko poslovanje bo štart dober — Tekoče leto bomo končali brez deficita
Po vrhu v Parizu
Iskanje
^evropske osebnosti66
Kako se zahodna Evropa pripravlja k velikim pogajanjem o vsej celini
Tisto, kar bi lahko imenovali »vozni red Evrope« za letos in prihodnje leto, je že samo ob sebi dovolj impresivno. Tu je najprej 22. november, pripravljalni sestanek veleposlanikov za evropsko konferenco o varnosti in sodelovanju. Potem je tu konec januarja ali februarja, štart pogajanj o vzajemnem in uravnovešenem krčenju vojaških sil na obeh straneh ločnice v Evropi. In nato je tu — predvidoma nekoč v letu 1973 — sama evropska konferenca. Ali je ob vsem tem mogoče govoriti o kolikor toliko skupnem stališču zahodnoevropskih držav?
O ton bi bilo nemara mogoče govoriti; Se več,' o tem bi bilo najbrž mogoče govoriti _ toda le po skrbni analizi neznan-
sko obsežnega gradiva, zbranega z vseh zahodnoevropskih vetrov in iz precejšnjega časovnega razpona. Nekaj kristalizacije je v to prinesel pariški vrb, na katerem so se konec minulega tedna zbrali državni in vladni voditelji sedanjih in bodočih članic iz Evropske gospodarske skupnosti. Toda koliko — to je drugo vprašanje.
Denar - najtrdnejši, najbolj meglen
Dogajalo se je to v okviru EGS, torej vsaj formalno bolj na gospodarski ravni kakor na politični. Zato. a ne samo zato, je bil najtrdnejši, najbolj realen tisti sklep, ki potrjuje poprejšnje načrte o zgraditvi gospodarske in denarne zveze v EGS. Deveterica je dala nov impulz programu, po katerem naj bi do leta 1980 v več zaporednih fazah povezali nacionalna gospodarstva posameznih članic EGS z usklajenimi gospodarskimi sistemi in politikami.
Uskladili naj bi kreditno-monetamo. proračunsko. konjunktumo, davčno politiko; uveljavili naj bi čim trdnejše, fiksne tečaje med posameznimi valutami, a tako, da bi jih bilo mogoče s sporazumi vendarle občasno spreminjati. Koordinirali naj bi politiko industrijskega razvoja: politiko regionalnega razvoja; skupno politiko v zunanji trgovini in v drugih zunanjih gospodarskih pretokih; uskladili politiko zaposlovanja — in tako naprej s skoraj vsem, kar je s tem v zvezi. Vse skupaj naj bi v letu 1980 ali pozneje nemara kronali z uvedbo skupnega denarja, s čimer bi dejansko nastal enoten gospodarski prostor.
Na tej točki, ki je resda skrajna, a se razmišljanju o njej vsaj v projekciji ni mogoče ogniti, se egeesovska deveterica neogibno sooča s vprašanjem, kako pospremiti to »grandiozno gospodarsko vizijo« (grandioz-
no ali ne, je odvisno od tega, s katere družbene točke jo opazuješ) z ustrezno politično integracijo. Niti najmanj po naključju je ▼ to točko na pariškem vrhu skoraj grobo zarezal nizozemski premier Biesneuvel. Niti najmanj po naključju: v EGS, a tudi v zahodni Evropi sploh zdaj najbolj odloča teža ZR Nemčije, Francije in Velike Britanije. Kolikor bolj pe bi se zahodna Evropa zlivala gospodarsko in politično, toliko bolj bi se krepil vpliv malih držav v geografskem in gospodarskem tržišču — Luksemburga, Belgije, Nizozemske, Danske. S tem pa se v celoti ujema še neka druga, skoraj banalna resnica: preden se zlije denar, preden se dokončno stale skupaj posamezna nacionalna gospodarstva, se morajo na nekakšen način preplesti in skleniti tudi nacionalne suverenosti. Akcija, ki bi merila v to, neogibno vodi v pravo mravljišče raznorodnih, marsikdaj nasršenih posebnih interesov.
Komisijski
kompromisi
Francoski predsednik Fompidou Je ▼ zvezi s tem načelno govoril o ustanovitvi »evropske unije«. Biesheuvel, ki ga' je bolj tiho, a kar učinkovito podpiral bonski kancler Brandt, pa je pritisnil naravnost: zahteval je sporazum o datumu, ko naj bi postale volitve v evropski parlament direktne in ko bi torej ta parlament ne obstajal več le kot bolj ali manj posvetovalno telo iz delegatov, poslanih iz posameznih parlamentov, marveč neposreden nosilec neke nove, »evropske« suverenosti. Bitka je bila dolga in huda in je trajala globoko v noč, končala pa se je, kot je rekel prvi minister iz Londona Heath, s klasičnim britanskim rezultatom — s krompromisom. Predloge za tempo in doseg politične integracije naj izdela komisija EGS. Biesheuvel in Brandt sta bila zadovoljna, ker se Je vizija po kanclerjevih besedah »spremenila iz dolgo-
ročnega projekta v srednjeročni«. Zadovoljen pa je bil tudi Pompddou, zakaj Pariz na tihem upa, da se bo uresničila znamenita resnica: konj, ki se rodi v komisiji, je samo še kamela. Kompromis je v načelu toplo potrdil »evropsko unijoa; v podrobnostih jo je pustil viseti v Bruslju, to se pravi v zraku. Francoska teza, da je politično združevanje »neogiben, a težko uresničljiv proces«, se je prek sklepov potrdila.
Tretja velika tema je bila »evropska osebnost«. Francija je želela, da bi vrh EGS v njenem glavnem mestu izdaj komaj kaj manj kot nekakšno deklaracijo o neodvisnosti, naperjeno predvsem k razmejitvi z Američani. ZR Nemčija in Britanija sta želeli poudariti, da bodi zahodna Evropa in še posebej EGS celota zase, a vendarle sklenjena z' mnogmi vezmi z ZDA. Tudi tu Je prišlo v končnih dokumentih do kompromisa.
Vendar pa so bili atlantski tiri le ena od strateških smeri, kjer je bilo treba definirati strategijo EGS. Zaradi narave stvari same so se jim pridružili odnosi med EGS in sredozemskim bazenom ter EGS in deželami v razvoju nasploh. EGS ima namreč že dandanes sporazume o prosti ali preferenčni trgovini z več kot 50 državami sveta, ki niso njene članice. To se spreminja v eno najbolj trnovih vprašanj, ob katerem se vozla konkureca med zahodno Evropo in ZDA. Pred kratkim, ko Je EGS prvič temeljito razpravljala o okvirnem poenotenju svojih gospodarskin odnosov z državami Ssedo-zemlja, je Washingt»n rezko protestiral in napovedal pogajalno bitko. Že tako neprijetnim nasprotjem, ki bodo prihodnje leto predmet velikih pogajanj o mednarodni trgovini in denarstvu, se torej z novo močjo pridružuje vprašanje, kaj in kako s »tretji-' mi«. A kar zadeva »tretje« sicer: težnja, da bi vrh EGS trdneje opredelil in okrepil svoje sodelovanje z deželami v razvoju, se je uveljavila kaj-bledo, če se sploh je.
Razločneje kakor sploh kdaj prej pa se je uveljavila druga težnja — tista po krepitvi gospodarskega m siceršnjega sodelovanja z vzhodno Evropo. Prodor morebiti ni posebno pomemben za neposredno prihodnost. Tako na pripravljalnem sestanku za konferenco o evropski varnosti in sodelovanju kakor na pogajanjih o vzajemnem redčenju vojaških sil bosta imela na zahodni strani glavno vlogo za Ameriko V/ashington, za zahodno Evropo pa NATO. Utegne pa se težišče premakniti že na evropski konferenci sami, še zlasti, če bo šlo z »varnostjo« kolikor toliko gladko in če bo v ospredje pridrselo »sodelovanje«. Kolikor bolj bi se to dogajalo, toliko bolj bi težišče zahodnoevropskega delovanja drselo od NATO k EGS.
Čimprej mimo prve postaje
Ca bi se zdaj vrnili k začetnemu vprašanju, v čem namreč se oblikuje stališče zahodne Evrope ob omenjenem voznem redu evropskih pogajanj, hi lahko za začetek strnili izide pariškega vrha nekako v naslednjo podobo. Tista dolga nčč ni bila nikakršna prelomnica. Prav gotovo pa je potrdila temeljno naravnanost EGS, v kateri je večina zahodne Evrope, k nadaljnji notranji povezavi in uveljavljanju navzven. S tem, da je to naravnost vrhunsko potrdila in ponekod pospešila, si je do neke mere izčistila tudi zunanji lik.
Z nekaj občutka za prispodobe bi njen lik lahko opisali takole. Druga najmočnejša gospodarska velesila sveta (v sami trgovini prva), ki se naglo razvija; a je njena notranja sklemjenost in celovitost še razčlenjena v tisoč 'konkretnih povezav ter' nasprotij in protislovij hkrati. Povezave počasi, a nedvomno napredujejo. V državnem in mednarodnopolitičnem smislu pa to še daleč ni enota, marveč prej sistem zapletenih ravnotežij in drugih razmerij. Navzlic temu sama logika gospodarskega in siceršnjega razvoja potiska naprej zavest o neke vrste skupni usodi. »Notranji družbeni profil te usode se lahko spreminja v posameznostih, v celoti se najbrž more spreminjati samo na zelo dolgi progi.
Izhodišča te vrste določajo potem tudi zahodnoevropsko stališče do vseevropskih zadev. Evropski varnostni sistem — da. Evropsko sodelovanje, gospodarsko in siceršnje — da. Toda oboje pod pogojem, da se ohrani ozemeljski status quo in da se ohrani okvirno ravnotežje sil z vzhodno Evropo.
Morda bi bilo namesto izraza »ravnotežje sil« bolje uporabiti izraz »razmerje sil«. Tereni pogajanj z vzhodno Evropo se namreč lahko spreminjajo in se zanesljivo tudi bodo. Kolikor prej bi bilo poglavje »varnost« vsaj za silo urejeno, toliko bolj bi bo ustrezalo zahodni Evropi. Zakaj? Zato, ker je večina njenih analitikov v Bonnu, Parizu, Londonu, Bruslju ali kje drugje trdno prepričana, da je težišče njene moči v gospodarstvu. Brez globljih pomislekov sodijo, da je evropski Zahod bolj razvit, tehnološko in industrijsko krepkejša kakor evropski Vzhod. Ne seveda v vesolju, ne pri raketah in ne v surovem železu ali elektriki, marveč na tistih sektorjih, ki v mirnem gospodarskem razvoju štejejo največ in najprej porajajo otipljive rezultate. Zato na tihem pravijo — čim prej od »varnosti« k »sodelovanju«, zakaj tu je naša moč sorazmerno večja...
DUŠAN DOLINAR
Zadovoljni s pripravami
Pogled iz Kremlja
OD NAŠEGA MOSKOVSKEGA DOPISNIKA
MOSKVA, oktobra — Potem ko so tudi v severnoatlantskem paktu privolili v 22. november kot datum za sklic pripravljalne konference za evropsko varnost in sodelovanje, ni nobenega dvoma več, da do helsinškega sestanka ne bo prišlo. 34 veleposlanikov evropskih držav ter ZDA in Kanade, brez katerih bi vsako dogovarjanje o Evropi temeljilo na trhlih osnovah, naj bi utrlo pot novemu vzdušju in morda tudi novim razmerjem na stari celini, ki je stoletja za prizorišče najhujših spopadov, zadnja desetletja pa vozlišče nerešljivih problemov med globoko razdeljenima blokoma. Vsaj tako je kazalo.
Sovjeti, ki so si dolgo vrsto let prizade-■vali sklicati evropsko konferenco o varnosti in sodelovanju in ki so v ta namen angažirali vse svoje razpoložljive sile. svoje vzhodnoevropske zaveznike in tudi komunistične stranke, so s pripravami zadovoljni. Dejstvo, da v nekaterih osnovnih pristopih k evropski varnosti med glavnimi udeleženci so razlike, tukaj nimajo za tragične, saj navsezadnje gre za srečanje predstavnikov držav, ki so v svoji dosedanji evropski politiki izhajali iz različnih blokovskih (aH pa tudi zunajblokovskih) stališč in interesov. V Moskvi tudi nihče ne pričakuje, da bi te izhodiščne razlike lahko bile odstranjene. Gre pač za ustvarjanje takšnega političnega vzdušia v Evropi. ki W omogočilo medsebojno sodelovanje evropskih držav z morebitno izgradnjo varnostnega sistema po vzajemnih garancijah, ne pa brisanje družbenopolitičnih razločkov med evrooskimi državami In »niveliranjes njihovih političnih interesov.
Sovjetska platforma
V dolgih mesecih sovjetskih priprav na evropsko konferenco, ki so jih intenzivirali zlasti po letošnjem sestanku posvetovalnega komiteja varšavskega sporazuma v Pragi, je DOdlaea. s hetero bodo	predstav-
niki prišli v Helsinke, dokaj jasna.
Prvič: v Evropi le treba potrditi ozemeljski tn politični status auo. ustva-'en s porazom v drugi svetovni vojni. Uveljavitev tega načela, ki le po nekod znano tudi kot teorija o »politično ozemeljskih realnostih«, naj bi v bistvu samo nudilo mednarodna zagotovila družbenim tn ozemeljskim spremembam, ki so nastale kot posledica druee svetovne volne in ki doslej še niso bile potrjene v kakem splošno veljavnem in večstransko priznanem mednarodnem dokumentu. Drugače povedano, gre za nekakšne po-godbe med Vzhodom tn Zahodom oziroma med evropskimi državami, ki so bile pred četrtletjem obletet in subjekt pri "-rojenju tal orekraiantu evropske podobe.
Vrsta že doseženih dvostranskih dogovorov v nedavni preteklosti, kot sta bila
»vzhodna sporazuma« med ZRN ter SZ ln Poljsko, četverni sporazum o Berlinu in napovedani temeljni sporazum med dvema Nemčijama itd so v bistvu že utrli pot k priznavanju povojne »politično ozemeljske realnosti«. »Kolektivno priznanje« teh sprememb pa naj odstrani tiste usedline'v med. sebojnih odnosih, ki so v dosedanji blokovski konfrontaciji onemogočale normalno koncipiranje in sodelovanje med Vzhodom in Zahodom.
Drugič: Pod »politično ozemeljskim statusom quo« v Moskvi razumevajo tudi vojne, politične in gospodarske organizacije, ki odsvitajo povojno ureditev v Evropi. Čeprav obstaja formalni sovjetski predlog o razpuščanju dveh vojnopotitičnih blokov. Je sedanja politika Sovjetske zveze usmerjena predvsem na krepitev in nadaljnjo integracijo varšavskega sporazuma o vzajemni gospodarski pomoči vzhodnoevropskih držav (SEV). Urejevanje in krepitev jdnosov v »lastni družini« je za Sovjete celo pogoj tistemu evropskemu procesu sodelovanja in popuščanja v odnosih med Vzhodom in Za. hodom, ki nai bi naposled pripeljal do vzajemnega sodelovanja.
Zanimivo je. da po drugi plati Sovjeti zelo ostro reagirajo na podobne poskuse krepitve ali celo razširitve zahodnih zvez, za katere menijo, da bi lahko otežile proces evropskega zbliževanja. Gre predvsem za razširitev EGS. saj v spreminjanju EGS od zveze šesterice v zvezo deveterice Sovjeti vidijo možnost ustVarjan ia nove erupaciie. ki bi si lahko lastila tudi politično vojne atribute.
Tretjič: gre za uveljavitev in mednarodno potrditev na evropskem območju načela miroliubneea sožitja med državami z različnimi družbenimi sistemi. Drugače povedano: gre za politične garancije proti morebitnemu narilnemu vmešavanju družbeno politič. no. Koliko je to načelo oddal ieno od načela političiV) konstituiranemu Vzhodu tn obratno. Koliko Je to načelo odal jeno od načela »univerzalne koeksistence«, pod katero razumemo miroljubno sožitje med državami ne glede na družbene sisteme, je razvidno samo po sebi. Razloček ni le terminološki, ampak globoko vsebinski.
Helsinško srečanje
Na veleposlaniškem sestanku v Helsinkih ' naj bi predvsem ugotovili dnevni red in datum sklicanja evropske konference. Vsak poskus, da bi na konferenci že dosegli poprejšnje soglasje o vsebini posameznih bistvenih vprašanj, imajo "v Moskvi za nesprejemljivo, ker se bojijo, da bi to lahko pripeljalo do nesporazumov in zavleklo dogovor o datumu sklica same konference o evropskem sodelovanju in varnosti. Po tem, ko sta se Brežnjev in Kissinger pred kratkim sporazumela, da bodo o vprašanju o balansiranem umiku tujih čet iz Evrope razpravljali Sovjetska zveza in ZDA s svojimi prizadetimi zavezniki na posebnem sestanku na začetku prihodnjega leta, je. kaže. odstranjena tudi zadnja formalna ovira, ki je stala na poti k sklicu pripravljalnega sestanka.
Moskva je močno zainteresirana, da bi neposredne priprave za evropsko konferenco stekle po predvidenem načrtu. Uspeh tako zamišljenega pripravljalnega sestanka le tako rekoč zagotovljen že s samo privolitvijo udeležencev, da na njem sodelujejo. In čeprav ne bo imel »obvezujoč pomen« za ureditev bodočih odnosov v Evropi, bo le sprožil organizirano, gibanje, ki ga bo kljub morebitnim spremembam v »evropski politiki« posameznih evropskih držav težko zaustaviti.
Gre predvsem za vodilni evropski državi: ZR Nemčijo in Francijo, kjer bi nove politične garniture, ki bi morebiti. prišle na krmilo po volitvah, lahko ubrale drugačno , politiko do Evrope. Močno ooudn.rianje pomena De Gaullove evropske politike v SZ ob drugi obletnici generalove smrti tn pozitivnih ocen sovjetsko-francoske deklaracije sodeiovania. podpisane ob lanskoletnem Brežntevem obisku v Parizu, ne gre pripisovati samo položalu Franci le v zahodnem sistemu in njenem zavzemanju za evropsko epdelovnnte. mi»š tudi lmvtrrtHme.iH možnih bodočih korektur v francosko-evropski politiki.
/
Isto velja t-udi za Nemčijo. Moskva je sicer zadovoljna z Barzelovimi zagotovitvami, da so »vzhodni sporazumi« obvezni za vse bodoče nemške vlade, toda 5e boli pozorna Je na tiste kritike Brandfcove politike iz vrst socialdemokratske poziclle, v katerih se bolj aH manj neposredno čuti nezadovoljstvo z »vzhodno politiko« sedanjega kanclerja. Kajti ne bi smeli pozabiti, da sta prav Francija s svojo politiko premeščanja blokovskih nasprotij v Evropi in ZR Nemčija z politiko »priznavanja povojne realnosti« v veliki meri omogočili »materializiranje« zamisli o evropskem sodelovanju. Pri vsem tem gre za domneve, ki pa rilso brez vsake podlage in ki terjajo pripravljenost.
Soočena s takšno »realnostjo« Moskva želi utrditi svoja zavezništva tudi z drugimi evropskimi državami, ki si želijo samostojnejši položaj znotraj zahodne zveze ne glede na njihovo trenutno vlogo v evropski politiki. To je tudi eden od razlogov, da so Sovjeti nudili gostoljubje italijanskemu ministrskemu predsedniku Andreottiju. Italija je navsezadnje tudi evropska dežela, kjer boj za ravnotežje velesil še zdaleč ni končan. V Moskvi si sicer še ne delajo. utvar, da bi Italija odigrala vlogo, ki jo sedaj ima Francija, toda mednarodni politični mozaik se očitno sestavlja* s številnimi manjšimi in večjimi kamni, tega pa se v Kremlju dobro zavedajo.
Kitajski dnevnik
Čeprav se težišče svetovnih problemov očitno pomika proti Daljnemu vzhodu, je Evropa še vedno v središču sovjetske pozornosti, in to ne samo zaradi evropske konference. V zadnjem času je dobila svojo evropsko dimenzijo celo sovjetsko-kitajska polemika. Medtem ko se je Moskva bolj ali manj rada pomirila z dejstvom, da je Kitajska postala velesila, da ima svoje določene interese na azijski celini, pa odločno zavrača vse za njeno uveljavljanje na evropskem političnem prizorišču.
Pod udarom sovjetske kritike pa so kitajski napori za razvijanje njenih odnosov do EGS, kakor tudi tesnejši stiki med posameznimi zahodnoevropskimi državami.
Sovjeti očitajo Kitajcem predvsem tri stvari v njihovi »evrooski politiki«: Prvič, da poskušajo organizirati na Balkanu .skupino zaveznikov, ki bi prizadejali škodo interesom socialističnih držav: koga razen Albanije Moskva še šteje v to skupino? Drugič, da želijo spremeniti Malto v svoje Interesno področje in se usmeriti na'dogajanje v južni Evropi, severni Afriki ln na Bližnjem vzhodu. Tretjič, da so proti naporom za evropsko varnost oziroma da so proti ozemeljskemu političnemu statusu quo.
V Moskvi opozarjajo, da so takšna kitajska stališča o evropski varnosti zdlo podobna ali pa celo enaka stališčem opozicije v Zahodni Nemčiji in zato ne izključujejo možnosti povezovanja demokristjanov v primeru njihove zmage na nemških '-olitvah in Pekinga v skupni »protievropski« in »protisovjetski« kulturi. zdaj je težko reči, koliko je v takem gledanju Kremlja na »evropsko politiko« Pekinga zgolj propagandnih elementov, ki so posledica splošnega stanja v eovietsko-ldta iških odnosih, koliko pa opravičljivih realnih domnev in opozoril. Očitno je la, da Sovjeti ored evropsko konferenco, v katero so vložili mnogo svojega političnega prestiža, z veliko pozornostjo spremljajo dejanske in možne premike, ki bi lahko vplivati na njen potek in na bodočo podobo Evrope.
MARKO KOZMAN
Heinrich Boli
Oznak, M jih je bil deležen zadnje dni, je nešteto. Ni bilo ne dnevnika, ne tednika, ne kake druge periodične publikacije v Evropi in drugod po svetu, ki se ne bi bila poskusila z definicijo prvega povojnega literarnega nobelovca iz Nemčije. Nobelov nagrajenec je več kot samo ta in ta avtor te in te pomembne knjige, več kot pisatelj. Lavreat Nobelove nagrade tudi vsako leto znova sproži razmišljanja o narodu, iz katerega izhaja, o idejnem humusu, iz katerega živi, in o političnih ciljih, za katere se bori—in ne za kakšen političen cilj se bori vsak, ki se izpoveduje soljudem. Heinrich Boli je eden pervih v vrstah bojujočih se pisateljev.
Antifašistični, antimilitaristični, antivele-buržoazni pisatelj: to so tri najCešče oznake. »Pobožni kritik katoliške cerkve« je tudi ena izmed stalno ponavljanih opisov tega človeka, samo da je ta opis nekoliko preblag: ostrina njegovih napadov na cerkveno hierarhijo kot idejnega pomočnika reakcije in kapitalizma ne opravičuje medlega izraza »kritika«. Pisateljski odvetnik malega človeka, moralist zoper gospodarski čudež in kapitalistično restavracijo, človek z ne-slovesno človečnostjo ali preprosto dobri človek iz Kolna — to so nadaljnji prijazni poskusi, zaobjeti bistvo tega pisatelja.
Straussov »Bayem-Kurier« in Springerjeva »Die Welt« sta našla seveda drugačne načine za opis Heinricha Bolla. »Brandtov trubadur« ga imenuje prvi, drugi postavlja njegov poklic v narekovaj, tako: »pisatelj«. Mogoče je s tem prišla najbolj do izraza totalna vojna, ki zdaj že nekaj časa traja na zahodnonemških tleh — političnemu nasprotniku odrekajo bistveni identifikacijski del njegove osebnosti.
Bollov oče je bil tesar in Boli je »tesarjev sin«, kakor si ga predstavlja mestna gospodična: okoren in neokreten, »neotesan«, širokopleč, upognjen in lopatastih rok, grobih podolgovatih potez na obrazu z vedno rahlo odprtimi ustmi, počasne, nosljajoče, skoraj nahodne govorice v melanholičnem renskem narečju — živo nasprotje »intelektualca«. Karl Kom, kulturni urednik »Frankfurter allgemeine Zeitung« in pisateljev mentor in prijatelj, je o neki njegovi knjigi zapisal (in isto bi lahko zapisal o kateri koli njegovi knjigi): »Ta roman sploh noče biti pameten, samo resničen, nič drugega kot resničen, neusmiljeno resničen«. To bi lahko zapisal tudi o pisatelju samem.
Boli je bil rojen leta 1917 — to je letnik nemške krvavitve, kakor ga imenujejo skupaj z nekaterimi drugimi moškimi letniki, ki so bili udarna moč Hitlerjeve vojske. Kot grafični delavec — stavec — je prišel v Wehrmacht in bil njen vojak do grenkega konca. Nič dosti ni znanega, kako je mislil in čustvoval mladi Boli, toda očitno je, da je bil eden izmed tistih mladih ljudi, ki jih je bilo v nacističnih letih sram in — strah. Kot Kolnčan muzična renska natura, ki je zrasel v delavskem okolju protipruske province, se gotovo ni mogel navduševati za berlinski velenemški pomp, toda življenjska filozofija in na ponižnost naravnana katoliška vzgoja sta mu zapirali pot k vse tvegajočemu aktivnemu odporu in uporu. Bil je bolj tipični Nemec, kot je bil tisti, ki je bil pripravljen cinično pobijati. Vsekakor pa je bil eden izmed milijonov tistih nenevarnih ljudi, zaradi katerih je bil hit-lerizem 12 let možen. Gotovo pa je: iz vojne se je vrnil kot človek, ki’je pripravljen izvajati vse konsekvence, človek z življenjsko nalogo — onemogočati vsakogar, ki bi želel ponovno izkoristiti nemško nrav za vojaške pohode po Evropi. Tridesetletni Boli je bil Nemec, ki se je bil pripravljen boriti za moralni in politični preporod nemštva v njegovih temeljili.
Vrnil se je v kolnske razvaline in tudi njegova prva literatura je bila »ruševinska literatura« — lirika, prpza in radijska igra prvtih povojnih Bollovih let izraža stisko, bolečino in upanje kakor podgane živečih nemških malih ljudi na razvalinah »Velike Nemčije«. Iz te situacije raste tudi pisateljev družbeni angažma — kapitalistična restavracija grozi potisniti Nemca na stare poti, obnovitev predhitlerjevskih »demokratičnih« oblastvenih struktur obnavlja tudi socialno nepravičnost in brezupni boj šibkejšega proti močnejšemu, preprostega proti bogatemu. Boli je od svojega prvega pišočega trenutka katoliško ukročeni revolucionar, neusmiljen do družbenih nepravičnosti, usmiljen do ljudi, ki so pripravljeni priznati nedokončnost sistema, v katerem vsakokrat živijo.
Prve tri knjige — »Vlak je bil točen«, »Popotnik, če prideš v Spa...« in »Kje si
bil, Adam?« — Je javnost sprejela tako, kakor vso novo literaturo prvih povojnih let: brez razumevanja, z občutkom, da je literatura luksus, kadar gre za kos kruha in kadar so plačilna sredstva v javnih hišah ameriške cigarete in ploščice čokolade. Iz množice nadobudnih so ga vzdignili na vidnejše mesto leta 1951, ko je dobil literarno nagrado pisateljske skupine »Gruppe 47«. Nagrada je znašala tisoč mark — danes gredo njegovi honorarji v stotisoče.
Leta 1961 — medtem so izšle že znamenite knjige kakor »In ni rekel niti besede«, »Hiša brez varuhov«, »Biljard ob pol desetih«, »Kruh zgodnjih let« in »Irski dnevnik« — je nemško časopisje začelo prvikrat ugotavljati, da se je Boli razvil pravzaprav v kandidata za Nobelovo nagrado. Ne toliko zaradi vrhunske literarne kvalitete njegovih romanov, novel in esejev, kolikor zaradi njihove misli, težnje in »poslanstva«. Kdor je bil vsaj malo realen, se je moral zavedati; da je lahko deležen morebitne milosti stockholmske akademije samo Nemec, ki ni »tipičen«, ki je njegovo dejanje in hotenje »ne-nemško«, (ki se torej bori za človeške odnose med ljudmi, ki je proti nadutosti bogatih, ki je proti nasilju — kakorkoli je morda nepravično . pripisovati »tipičnemu« Nemcu, kar je vsemu temu nasprotje).
Pred dobrim letom dni je izšel njegov najzrelejši roman »Skupinska slika z damo«. Istega leta je postal tudi predsednik mednarodnega pisateljskega združenja PEN — nekak svetovni pisateljski, »papež«. Zdaj je bil že nacionalni spomenik, najdragocenejši kulturni okras zvezne republike. Prav v tem obdobju se je zgodilo, da je postal tarča najžolčnejših političnih napadov. V letošnjem januarju je v hamburškem »Spieglu« objavil članek, v katerem je Springerjev tisk ocenil takole: »To, kar ti počno, ni več kriptafašistično, ni več fašistoidno, to je že čisti fašizem, gonja, laž, blato.« Tako je nastopil zaradi reakcionarne kampanje proti anarhistiki Ulrike Meinhof, ki jo je hamburški časopisni koncem razglasil za nekakšno »rdečo čarovnico«, zločinko, ki pripravlja pot komunizmu. To ni bil samo protest zoper enačenje anarhizma in levičarstva, to je bil tudi pisateljski protest zoper način, kakor je demagoški stroj desne reakcije mobiliziral javnost proti človeku po imenu Ulrike Meinhof — protestiral je zoper razčlovečenje človeka. Posledica? Zasramovanje v parlamentu (poslanci CSU so ga razglasili za »duhovnega očeta terorizma«) in policijska preiskava v njegovi počitniški hiši. Takrat je Boli javno izjavil:	»V tej deželi
svoboden pisatelj nč more delati«. Vplivu prijatelja Gunterja Grassa in tudi vplivu Willyja Brandta je pripisati, da je ostal in da se je nazadnje celq aktivno vključil ▼ volilni boj — na strani socialdemokratske stranke.
Ko je 18. oktobra prišla novica o Nobelovi nagradi, je samo drugi, boljši del Nemčije triumfiral. Nemška desnica je pobesnela. Najprej — že naslednjega jutra, v dnevniku »Die Welt« — so ugotovili, da Nobelova nagrada tako nič ne pomeni, oziroma da jo je doslej dobilo le malo takih, ki bi nagrado res zaslužili. Tolstoj, Joyce, Proust, Twain, Conrad, Brecht — ti nagrade niso dobili, pač pa so jo dobili Benavente, Pontoppidan in Heyseim in Boli, je hilo slišat.: kot podton. Potem je .prišel znani očitek, da je švedska socialdemokracija poslala socialdemokratu Brandtu predvolilno pomoč v obliki 100.000 dolarjev za njegovega pisateljskega »trubadurja« — da torej deluje »evropski levi kartel«. Kmalu je bilo slišati tudi namige, da sta od sedmih milijonov izvodov Bollovih knjig izšla v Sovjetski zvezi dva milijona izvodov — kar naj bi bil dokaz, da je Boli »vzhodno-zahodnl nagrajenec«, orodje nekakšne mednarodne politične zarote, naperjene zoper vsenemške interese. Ko je nazadnje odstopil predsednik avstrijskega PEN Alexander Lemet-Holenia — pisec romanov iz avstroogrskega obdobja, ki stanuje v nekdanjem habsburškem dvorcu na Dunaju in ki so se mu tudi tokrat izjalovili upi na Nobelovo nagrado — je bila smer prottbijllovske gonje zakoličena: »B5H«, tako je rekel Lemet-Holenia, »ki se sicer razglaša za .nemškega pisatelja’, namerava odvleči evropsko literaturo na vzhodne stepe«.
Ko so BOllu povedali, da je dobil Nobelovo nagrado, so bile menda njegove prve besede: »Kako, jaz sam? Ne skupaj z Grassom?« To ni bila zgolj skromnost, temveč tudi zavest, da kljub vsemu ni sam s svojo pošteno mislijo v sodobni nemški literaturi.
SLAVKO FRAS
Laos na ,,periferiji66 vietnamske vojne
Varljiva idila trojne koalicije
Pogajanja za pomiritev ,,dobro potekajo*
Zanimanje za Laos se je v zadnjih tednih povečalo iz več razlogov: ker je Laos »periferija« vietnamske vojne, ki v svojem epicentru, kot kaže, ugaša; ker je Laos mednarodno zajamčena nevtralna država s koalicijsko vlado treh političnih struj, kar pa mu ni prihranilo državljanske vojne z močno primesjo neuradne angažiranosti ZDA; ker se predvidevana politična rešitev za Južni Vietnam naslanja na laoško predlogo, tako glede koalicijske vlade kot glede nevtralizacije; in končno zato, ker so se pred kratkim obnovila pogajanja med vlado v Vietnamu in Pathet Laom za sklenitev miru in obnovitev dežele, za katera je premier Suvana Fuma dejal, da »potekajo dobro«, potem pa je odpotoval v — VVashington. Skratka, aktualnih razlogov za to, da znova oživimo predstavo o tem delu indokitajskega polotoka, je dovolj.
V letu japonske kapitulacije smo priče Se kratki epizodi; Lao-issar, nacionalistična vojska Laosa, ki je nastala iz gverilskih skupin za boj proti Francozom in Japoncem v letih 1941—45, je po kapitulaciji Japonske skušala prevzeti oblast. Poskus je bil brezuspešen, kar je francoska kolonialna vojska, ki se je medtem vrnila ▼ Indo-kino, razgnala laoške oborožene« sile, deželo pa vrnila v okvire francoskega kolonialne-
ga imperija.
Dve leti kasneje so dali Francozi deželi ustavo, po kateri »izvira vsa oblast iz ljudstva, pooseblja pa jo kralj, ki ima ob sebi predsednika vlade, katerega naloga je, v kraljevem imenu upravljati deželo...« Budizem je z ustavo postal državna vera.
Težave v kolonialnem imperiju so prisilile Francijo, da je za kolonialno odvisnost dežel v Afriki in Aziji poiskala bolj spre-
jemljive oblike: ustanovljena Je bila Francoska linija, slaba francoska kopija britanskega Commonwealtha. Laos je postal njena članica 1949, štiri leta kasneje pa je v njenem okviru postal neodvisna država.
Toda to je bil že čas osvobodilnega boja v Vietnamu; že omenjena Lao-issar in čete Vietminha, ki so sicer operirale v Vietnamu, so prenesle gverilo tudi na laoško ozemlje, čeprav ta ni bila tako intenzivna kot v Vietnamu.
Trije laoški princi
Ob robu ženevske konference, ki je julija 1954 prinesla Indokini francoski umik iz Azije ter popolno neodvisnost indokitajskih dežel — Severnega in Južnega Vietnama, Kambodže in Laosa — je Laos, od 1953 neodvisna država v Francoski uniji, prekinil vsako državno zvezo s Francijo in postal popolnoma neodvisen.
Pathet Lao, politična organizacija, ki je izšla iz nacionalistično-revolucionamih gverilskih skupin Lao-issar, se je 1957 vključila v državno tkivo nove države. Na volitvah, ki so bile naslednjega leta, so dobili predstavniki Pathet Laa tretjino glasov. Vojska Pathet Laa pa se rti integrirala z armado vlade v Vientianu, marveč je prevzela kontrolo nad severnimi provincami, na meji
med Laosom, Severnim Vietnamom in Kitajsko. Zaradi volilne zmage Pathet Laa, pa tudi zaradi poteze njegove vojske je predsednik vlade v Vietnamu Suvana Fuma razpustil parlament, kar je imelo za posledico državljansko vojno. V vzdušju spopadov so leta 1960 razpisali nove volitve, na katerih je pobrala desnica vseh 59 sedežev v parlamentu; tuda najbolj pristranski zahodni opazovalci so priznavali, da so bili volilni rezultati grobo potvorjeni.
Državljanska vojna se je nadaljevala, oba bloka pa sta se-v njej močno angažirala s pošiljkami orožja in s politično podporo eni ali drtfgj strani.
Ko so velesile uvidele, da bi jih laoški razplet utegnil pripeljati predaleč v posredni vroči konfrontaciji, so se začela prva sondiranja za »politično rešitev« laoškega primera. V prvi polovici 1961 so bile časopisne strani svetovnega tiska polne fotografij »treh laoških princev«, treh sprtih bratrancev, ki so poosebljali vsak svojo skupino laoške politične stvarnosti.
Suvana Fuma je predstavljal »center« laoških političnih sil, ki se je zavzemal za nevtralnost dežele.
»Rdeči princ« Suvana Vorjg je bil vodja Pathet Laa, ki se je zavzemal za naslonitev na Severni Vietnam in Kitajsko v zunanji politiki, ter za globoke socialne in gospodarske reforme v notranji; skratka, za
revolucionarno preobrazbo dežele po zgledu DR Vietnama.
Bun Um pa je bil vodja desničarske politične skupine, ki je v kolonialnem obdobju črpala svojo moč od francoske podpore, opirala pa se je na tradicionalno zemljiško aristokracijo. V obdobju državne neodvisnosti pa je imela zaslombo v ostankih francoskega kolonialnega vpliva (Francozi so po ženevskih sporazumih na jugu dežele ohranili manjše vojaško oporišče, ki je služilo tudi za šolanje laoških oficirjev), vzbujala pa je že pozornost Američanov, ki so skoraj neopazno zapolnjevali za odišlimi Francozi nastalo praznino.
Kratka idila v Vietnamu
JU2. VIETNAM
Ženske v ZRN
Ministrica za okras
Zahodne Nemke v boju za enakopravnost in emancipacijo
OD NAŠEGA BONSKEGA DOPISNIKA
BONN. oktobra — »Volitve bodo odločile ženske«, piše na lepakih zahodnonemške socialdemokratske stranke. To ni samo politično snubljenje, temveč tudi statistična resnica. Od 40,6 milijona zahodno-nemških volilnih upravičencev jih je 18.9 milijona moškega, 21,7 milijona ženskega spola. Razlika je torej skoraj tri milijone in na volitvah leta 1969 je bilo celo štiri milijone več ženskih kot moških volivcev. V demografiji druga svetovna vojna še traja.
Ali politične stranke kaj upoštevajo to tensko premoč, na primer v personalni politiki? Sodeč po protestih, ki jih tu pa tam pošiljajo v svet nekatere »arivirane« ženske, se tradicionalni predsodki niso spremenili ah pa se le počasi spreminjajo. Politično aktivni moški spuščajo ženske k višjim ravnem politike le izjemoma in iz taktično-de-korativnih razlogov: prav toliko jih spustijo »naprej«, da nihče ne more reči. da jih zapostavljajo. V zadnjem bonskem parlamen tu je bilo 486 poslancev ln 32 poslank (18 SPD. 12 CDU, 2 FDP) in v prihodnjem Bun-destagu. ki ga bodo izvolili 19. novembra, bo žensk verjetno še manj. Iz vseh volilnih okolišev poročajo: ženski kandidati se le stežka prebijajo, praviloma zmagujejo moški.
Zenska mora dokazati
Zdaj potekajo namreč »prve« volitve, izbiranje poslanskih kandidatov. Te volijo nekakšni »aktivi« političnih strank v vsakem volilnem okolišu. Po volilnem zakonu Je pot v parlament možna na dva načina: direktno (kandidat doseže v kakem okraju absolutno večino glasov) ali pa prek deželne liste. Ker Je »direktnih« poslancev samo približno polovica. vsi drugi pa pridejo v Bundestag prek deželne liste, si Je na podlagi doseda njih volilnih rezultatov prav lahko izračunati, na katerem mestu deželne liste ima kandidat še možnost postati poslanec in na katerem ne več. Ker so prva mesta rezervirana za nesporne ln najpopularnejše funkcionarje posameznih strank, se ostali politično ambicionirani svet bori za tiste mejne pozicije, kjer so še možnosti za uspeh.
Za ta mesta se borijo tri skupine: sta-' rejši funkcionarji, ki hočejo kronati svojo dolgoletno politično tlako s poslanskim mandatom, pripadniki mladinskih organizacij, ki hočejo očete izriniti s stolčkov in se uveljaviti s novimi idejami (dostikrat pa si aamo zagotovijo kariero), in — ženske. Najslabše uspeva ta tretja skupina, skoraj vedno dobivajo večino starejši, etablirani moški, češ če hočemo pridobiti sredinske volivce. moramo imeti resne kandidate ...
Da gre po navadi za dvakratni presodek — proti mladini m proti ženskam — je nazorno pokazal primer 26-letne predsednice »jungdemokratov« (mladinske organizacije FDP) Ingrid Matthaus. To atraktivno pravnico m ognjevito govornico, ki zna pritegniti in navdušiti tako imenovane množice, so starejši delegati FDP na izbirnem glasovanju v največji zvezni deželi Nordrhein Westfalen preprosto izrinili z 12. mesta na kandidatni listi, meta, ki Je še kolikor toliko obetalo uspeh in poslanski sedež v Bonnu. izrinili, čeprav jo je delegatom priporočil sam predsednik Walter Scheel. Mlada in te ženska po vrhu: to neknore v parlament.
Seveda: najmlajša poslanka zadnjega parlamenta je bila stara 48 let...
Kako je te dni zapisala Kaethe Strobel, edina ministrica Brandtove vlade (»ministrica za okras«, kakor so jo imenovali), ki tokrat več ne kandidira in se bo na starost zatekla v deželno (bavarsko) politiko?
»Vsaka ženska, ki danes stopi v politično areno, si mora biti na jasnem, da se tam ne bo borila samo za politično prepričanje, temveč tudi za enakopravnost in emancipacijo. Ce k»k moški prevzame politično funk , cijo. ljudje že vnaprej vedo. da svoj posel" obvlada. Zenska mora najprej dokazati, da nekaj zna in da logično misli, šele potem ji dajo kakšno možnost...«
Kaj Wibke sme
Nekaj znamenitih političnih žensk Zahodna Nemčija le premore. Poleg Kathe Strobel je popularna tudi njena konservativna dvojnica Anne Brauksiepe, ki je bila prav tako ministrica za zdravje in socialno varstvo, samo da v Adenauerjevi in Erhar davi vladi. Izrazita »dedca« sta tudi social demokratska državna sekretarka v predsed stvu vlade Katharina Focke in liberalna pod predsednica parlamenta Liselotte Punčke
Malone legendama Je bavarska poslanka FDP Hildegard Hamm-Brticher, izvedenka za prosvetna vprašanja, ki je na bavarskih deželnih volitvah z večmesečnim požrtvovalnim delom dobila več kot 10 odstotkov glasov in se s svojo stranko zmagovito vrnila v deželni parlament. V prihodnji bonski vladi bosta*Annemane Renger (SPD) ali Helga Wex (CDU), odvisno pač od tega, kdo bo zmagal, Brandt ali Barzel. Obe sta članici predsedstva svojih strank.
Toda »normalno« se poprečnemu Zahodnemu Nemcu še vedno ne zdi, če se ženske ukvarjajo s politiko. Koliko priprav in povpraševanj in bojazni Je na primer bilo, preden so — šele lani (!) — odločili, da televizijska napovedovalka sme brati tudi politična poročila, ne samo s sladkim smehljajem po igralsko pripovedovati, kakšna da bo naslednja točka mpgrama. Wibke Bruhnss, mlado simpatičen bitje z velikimi naočniki, ki zdaj približno’' vsak drugi večer (toda samo pri drugih večernih poročilih, ne ob tričetrt na osem, ko gleda največ ljudi) govori o vietnamski vojni in inflacijskih gibanjih, je morda več storila zoper tradicionalne predsodke — pri moških kakor tudi pri ženskah —, kakor vso načrtno prosvetiteljstvo ženskih društev.
Toda tudi njej še ni »vse dovoljeno«. Ko se je ondan priključila socialdemokratski iniciativi »državljani za Brandta«, ki jo vodita pisatelja Gunter Grass ir. Henrich Boli, in se torej začela javno politično udejstvovati, so konservativci sprožili hudo kampanjo proti njej, češ da jo je treba kot napovedovalko odpustiti. Wibke Bruhne sicer dela pri drugem programu (ZDF), ki Brandtu ni naklonjen, toda njegov direktor je le zavrnil to zahtevo — ljudje so se na politično-resno Wibke že tako navadili, da Je zaradi takega »prestopka« niso upali kaznovati.
500 mark manj plače
Kako so moški in ženske v ZRN enakopravni. pri čemer pa so moški nekoliko ena kopravnejši. pokažejo nekateri zanimivi podatki. ki jih je šele pred kratkim objavila zanodnonemška sindikalna organizacija
Tako so na primer ugotovili, da so zaposlene ženske poprečno za 484 mark mesečno slabše plačane kot moški. Uradniki v industriji, bankah, trgovinah in zavarovalnih službah so lani zaslužili na primer povprečno 1519 na mesec, uradnice pa samo 930 mark. Ta razlika seveda ni nastala samo zaradi tega. ker so ženske povsod slabše plačane kot moški, temveč tudi zaradi neke druge diskriminacije: zaprta so jim vrata k boljšim položajem. V zahodncnem-škem gospodarstvu sta na vodilnih, dobro plačanih mestih samo dva odstotka žensk, dobivajo pa približno tretjino manj plače kot moški, ki so na enakih položajih. V zvezni državni upravi niso stvari mč boljše. Samo 50 žensk zasluži več kot 2500 mark, moških s tem mesečnim zaslužkom pa je 6000.
Se en podatek o položaju Zahodne Nemčije: ženske, ki so v službah, dosežejo povprečno starost 68,5 leta, tiste, ki lahko ostanejo doma. pa 73,5 leta. Zaposlenih je 10 milijonov žensk. Sociologi so ugotovili, da gre ta razlika petih let na račun gospodinjskih del — velika večina zaposlenih opravlja doma namreč še gospodinjski poklic. Ker po statistikah samo 5 \ odstotkov zahodnonem-ških mož pomaga ženam v gospodinjstvu in Je samo petina zaposlenih žensk zadovoljna s poklicem, vse druge pa ga imajo za nujno zlo (da zboljšajo družinski dohodek), je razumljivo, kje so razlogi naglejše smrti.
Nemec se že v šoli nauči, »kakšna je mama«. Dva znanstvenika sta pregledala šolske knjige v zahodnonemških osnovnih šolah in ugotovila, da ustreza ideal žene in matere, kakor ga opisujejo te knjige, kvečjemu idealu izpred sto let.
Napravila sta prioriteto lastnosti, ki naj bi jih ženska po besedilih v teh šolskih knjigah imela. Na prvem mestu je materin stvo, na drugem prijaznost, sledijo požrtvovalnost, razumevanje, modrost, pridnost.
hvaležnost, skromnost, ljubezen do živali, občutek dolžnosti, lepota, poštenost, redo-ljubnost, širokogrudnost in usmijenje. Sele na 29. mestu je samozavest, potem prideta še radovednost in neodvisnost. 2enska v solsk) knjigi ni nikdar ločena in le redkokdaj samska ali vdova in v obdobju kom-pjuterjev in vesoljskih ladij je tipična podoba sodobne matere narisana v naslednji pesmici: »Mamica mora mnogo delati, ne sme počivati, mora kuhati, peči, prati, krpati, čistiti, šivati, pometati, mora pozno spat in zgodaj vstati, vedno delati, vedno skrbeti. Mamica, ti si moja zvezda«.
Lepi Rainer, lepši Willy
Kako se bodo ženske odločile na novembrskih volitvah?
Se v šestdesetih letih Je veljalo, da je konservativna CDU »ženska« stranka, SPD pa »moška«. Približno 5 odstotkov več žensk kot moških je volilo CDU — skoraj izključno zaradi osebnosti, ki so takrat vodile konservativni tabor. Posebej stari Adenauer je veljal za »ženskega junaka« in »očetovsko figuro«. Ali je zdaj Willy Brandt »ženski junak«, »očetovska figura«?
Kaže, ‘da so strankini propagandisti o tem globoko prepričani in da tudi Brandt sam čuti val simpatij iz »ženskega tabora«. Njegov konservativni nasprotnik dr. Rainer Barzel je sicer, kot se reče, »lep«, toda s svojim gladkim obrazom in gladkim govorjenjem ter nekoliko cinično samozavestjo
»ne vžge«, pravzaprav je — posebno ženskam — izrazito nesimpatičen. Brandt s svojim prijetno hripavim glasom, moško razbrazdanim obrazom, Nobelovo nagrado za mir in pametnim govorjenjem (»ženske so za SPD, ker kot matere in žene posebno jasno občutijo, kaj je vojna, in vedo, da je moja vlada s svojo vzhodno politiko okrepila evropski mir«) vsekakor zbuja več zaupanja. Odločilnejše kot te »nepolitične« simpatije pa utegne biti, kaj ženske pričakujejo od takšne ali drugačne vlade.
Tokrat bo imel veliko vlogo »paragraf 218« — zakonsko določilo o prekinitvi nosečnosti. SPD in FDP nameravata uvesti tako imenovano »terminsko rešitev« (abortus do tretjega meseca ni kazniv), medtem ko konservativci pod ostrim pritiskom katoliške in protestantske cerkve vztrajajo pri sedanjih določilih, po katerih je splav v vsakem primeru kazniv. Le nekateri konservativni krogi si upajo zahtevati tako imenovano »indikativno rešitev«, torej dovoljenje za splav pod določenimi medicinskimi, psihološkimi ali socialnimi pogoji. Ker približno milijon zahodnih Nemk na leto ilegalno odpravi plod in se nekatere podajajo pri tem v smrtno nevarnost, ker iščejo pomoči pri mazačih, je postal paragraf 218 merilo lažne morale, hinavščine in ženske podiožnosti. To in reforma »zakona o zakonu« (po katerem je na primer vzrok za ločitev, če se žena brez moževega dovoljenja zaposli, obratno pa ne) utegne spremeniti SPD iz »moške« v »žensko« stranko.
Ce ne bo računov prekrižala 7-odstotna inflacija...
SLAVKO FRAS
Večkratno shajanje »treh laoških princev« v Parizu, medtem ko je doma tekla državljanska vojna, je končno pripeljalo do ženevske konference o Laosu, ki so se je udeležile tri zahodne velesile, ZSSR in LR Kitajska.
Iz te konference je julija 1962 izšla formula o »nevtralnem Laosu«, katerega nevtralnost jamčijo podpisnice ženevske konference, ter o »koalicijski vladi«, v kateri bodo vse tri politične skupine, ki jih predstavljajo trije princi, upravljale deželo. Seveda je bil sklenjen tudi državljanski mir, ki naj bi ga nadzorovala mednarodna komisija, ki so zanjo dale predstavnike Indija, Poljska in Kanada.
Streli na zunanjega ministra
Idila v Vientianu seveda ni bila tako popolna, kot so jo narisali v Ženevi. Ministri iz Pathet Laa so sicer prišli v prestolnico in zavzeli svoje fotelje v vladni palači, v neposredni bližini vladne palače pa se je nastanil tudi simbolični štab — bolj predstavništvo kot štab — oboroženih sil Pathet Laa, ki se tudi po ženevski konferenci niso stopile z vladno armado, ampak so kot vojska zase obdržale kontrolo nad ozemljem, ki so ga imele pod kontrolo v trenutku, ko je bil sklenjen državljanski mir. Tudi desničarska skupina pod vodstvom princa Bun Uma je ohranila »privatno vojsko«, ki je imela oporišče na jugu dežele. Skratka, za pročeljem trojne koalicije je naprej tlelo globoko nezaupanje med tremi partnerji.
Idila o trojni koaliciji je kmalu postala samo še fikcija. Spomladi 1963 je prišel prvi udarec. Ko se je zunanji minister Phol-sena iz skupine Suvana Fumovih nevtrali-stov, sicer pa na levem krilu te koalicijske komponente, vračal z diplomatskega sprejema, so ga podrli streli iz brzostrelke, ki jih je sprožil desničarski atentator. Preiskava, ki naj bi ugotovila politične avtorje atentata, je obtičala v blodnjaku najrazličnejših vzhodnjaških intrig in sprenevedanj, politični nasledek nasilnega dejanja pa je bil odločilen: ministri Pathet Laa so odšli iz prestolnice na ozemlje pod kontrolo oboroženih sil Pathet Laa, nekaj mesecev zatem pa so se na strateški visoki planoti, ki se imenuje Dolina vrčev, razplamteli spopadi med vladnimi četami in levičarsko vojsko.
Obnovila se je državljanska vojna, ki so jo na večkratnih sestankih med predstavniki vienfcianske vlade in Pathet Laa brez uspeha skušali končati; spopadi se ravnajo po letnem času in skoraj po pravilu pride v sušnem obdobju do močnih ofenzivnih sunkov sil Pathet Laa proti vladnim četam.
Značilnost te vojne je v tem, da obe strani ohranjata fikcijo o koalicijski vladi: med-
tem ko se na terenu spopadajo čete ene in druge straili, so predstavniki Pathet Laa formalno še vedno člani koalicijske vlade in na njenem plačnem spisku le »odsotni« so iz Vientiana. Tudi simbolične predstavništvo oboroženih sil Pathet Laa ima še vedno svoj sedež v neposredni bližini vladne palače ...
„American Air44, CIA in zelene baretke
Vzporedno z obnovitvijo »neformalne« državljanske vojne pa je tekel še en proces: nevtralist Suvana Fuma je nenehno izgubljal maneverski prostor, njegove politične sile centra pa so vedno bolj drsele v desno. K temu sta pripomogla oba partnerja iz trojne koalicije. Pathet Lao s tem, da je znova sprožil državljansko vojno, desnica pa s tem, da je dvakrat poskušala strmoglaviti Suvano Pumo in prevzeti oblast v Vientianu. Desničarska puča sta bila sicer preprečena, na politični scena pa sta se obdržala takole: ekstremni desničarji so po spodletelem poskusu prevrata odšli v izgnanstvo v Tajsko, zmerna desnica desne komponente koalicijske vlade pa je prešla v tabor nevtralistov; ta proces je sprožil reakcijo na levem krilu nevtralističnega tabora, ki so ga začeli zapuščati njegov: privrženci in prešli v tabor Pathet Laa. . . Skratka, v dokaj kratkem času se je Suvana Fuma, ki je v začetku zagovarjal popolno nevtralnost Laosa, znašel v položaju, ko je moral zaprositi za pomoč Američane, ki imajo v Vientianu od vsega začetka izredno močno veleposlaništvo skoraj dvesto ljudi, da ne omenjamo nekaj sto »svetovalcev« in »strokovnjakov«, raztresenih po deželi...
Afere s »privatno« letalsko družbo »American Air«, ki s »subvencijami« od CIA bombardira Dolino vrčev, pa privatna vojska, sestavljena iz pripadnikov plemena Meo, ki jo vodijo ameriški obveščevalni oficirji z zelenimi baretkami, tajski najemniki, ki se bore na vladni strani proti silam Pathet Laa in končno še lanski vdor saigonskih čet v Laos, to so bolj ali manj znane epizode izza pročelja države, ki jo formalno še vedno upravlja trojna koalicijska vlada in ki je formalno še vedno nevtralna ...
Skratka, na periferiji vietnamske vojne se bije podobna vojna v Laosu, le da v manjšem obsegu. Le v nečem ta vojna ni podobna vietnamski: vsi udeleženci v njej laoški in tuji, preudarno vzdržujejo fikcijo o nevtraliziranem Laosu in koalicijski vladi, očitno v prepričanju, da bo ta fikcija primerna iztočnica za pomiritev, ko bo za to odbila ura, in predloga za rešitev v epicentru indokitajskega požara, v Vietnamu.
Morda pa fikcija iz Vientiana ne bo več zgolj fikcija, ko jo bodo presadili tja, odkoder so izšli vsi potresni sunki, ki dvanajst let pretresajo vso Indokino.
MIRAN ŠUŠTAR
Latinska Amerika
Kitajsko izkrcanje
Peking nudi kredite državam na tretji poti
Le v obliki kratkih sporočil prihajajo v javnost podatki o čedalje večji kitajski ekonomski prisotnosti v Latinski Ameriki. Peking, prepričan, da ima ekonomska pomoč veliko večje in ugodnejše učinke kot vojaška, je v nasprotju s Sovjetsko zvezo dal prednost prvi. Samo za primerjavo naj navedem podatek, da je znašala kitajska vojaška pomoč socialističnim deželam v razdobju od leta 1954 do lani okoli 350 milijonov dolarjev, kar je manj kot dvajsetina vsote, ki jo je taki pomoči namenila Moskva. Pri tem je Latinska Amerika izjema, kajti LR Kitajska navezuje z njo zgolj ekonomske vezi, in to čedalje izdatnejše iz meseca v mesec.
V zadnjih mesec ih so svetovne časopisne agencije »prestregle« dvoje kratkih izjav, ki omenjajo kitajsko pomoč Latinski Arne riki. Linden Forbes C. Burnham, gvajanski premier, je ob letnem srečanju Nacionalnega kongresa izjavil, da je dobila Gvajana od LR Kitajske tehnično pomoč v obliki petletnega brezobrestnega kredita, ki znaša 26 milijonov dolarjev, čilski minister ža gosjJo-darsko načrtovanje Humberto Martonez pa Je približno ob istem času sporočil, da je dobil Čile od Kitajske 100 milijonov dolarjev brezobrestnega kredita, ki ga mora država poravnati šele v letu 1982. Kakšna je pomoč LR Kitajske tem in drugim latinskoameriškim državam in kakšno je njihovo »ideološko poreklo«? Pomeni to za Kitajsko »pomoč ob odrekanju«, »ofenzivo prijateljstva«, ki naj bi v naskoku, (tako kot pred leti kitajski latinskoameriški propagandistični center v Montevideu) izvedel »izkrcanje« svojega vpliva na zeleni kontinent in vzel primat ne samo Združenim državam Amerike, ampak predvsem Japonski, ki se desetletja spogleduje z zeleno celino.
Ideološka „artilerija44
Kitajska prisotnost v Latinski Ameriki nd od včeraj. Pred petimi leti je vzbudil pozornost brazilskih političnih krogov (in hkrati javno izraženo brazilsko nezadovolj-
stvo) kulturni inštitut LR Kitajska — Urugvaj, ki je samo v enem letu porabil za »vsestransko agitacijo« več kot pet milijonov dolarjev! Prva izdaja Mao Ce Tungovih »Misli«, ki je izšla v španskem jeziku v
65.000	primerkih, je bila tako hitro razpeča-na, da so leto kasneje naklado zvišali na
100.000	izvodov. Iz dveh centrov, Montevidea in Mexiea, so v rdeče plastične platnice povezane knjige prodrle tudi v Brazilijo. Ta ideološka »artilerija« je pomenila prvi kitajski korak na zeleni kontinent. Postopnost nudenja kreditov latinskoameriškim državam je bila manj opazna, toda temeljita. Spodbudila jo je kubanska revolucija in z njo se začenja obdobje kitajske gospodarske navzočnosti v Latinski Ameriki, navzočnosti, ki je prihajala v treh valovih; prvega omejujeta “letnici kubanske revolucije in začetek kulturne revolucije na Kitajskem, drugi val obsega obdobje med leti 19GF— 1969, tretji val pa sega v sedanjost. Paradoksalno zveni podatek, da nudi to pomoč (in ne samo Latinski Ameriki) država, od katere je še tako slabo razvita evropska država razvitejša, država, ki kljub temu, da je v »Mislih« Mao Ce Tunga zapisano, da želi dobiti sama pomoč od zunaj (vendar tč.ko, da je ne bo potisnila v odvisnost), ne prejema zase nikakršne pomoči. Po drugi strani ne preseneča izredna političnost teh kreditov, ki jih Kitajska nudi tujini. Kot je znano, temeljijo ti krediti na temelju medse-
bojne enakopravnosti in medsebojne koristi, na načelu suverenosti, ki jo priznava Kitajska deželam v razvoju. Pomoč je dolgoročna, brez obresti, rok vračanja je 20 let in več. Kar pa zbuja posebno pozornost, je načelo, da imajo kitajski strokovnjaki v tujini enak življenjski standard kot strokovnjaki države, v kateri delajo, in nimajo pravice zahtevati nikakršnih posebnih ugodnosti.
„Odtajani44 Čile,
,,prazen44 Peru
Z aspekta sedanjih dogajanj se zdi najtrdnejša kitajska ekonomska postojanka ta čas Čile. Medtem ko je Kuba s svojo revolucijo sprožila zanimanje LR Kitajske za Latinsko Ameriko, pa ga nekatere države »tretje usmeritve« ta čas ohranjajo. Se ob Allendejevi inavguraciji ni Kitajska pokazala domala nobenega vidnega zanimanja za Čile — to tolmačijo kot ču En Lajevo nasprotovanje prbkubanskim usmeritvam — hkrati pa je kitajski premier poudaril, da je bila Castrova revolucija pomembnejša od nastopa marksista Allendeja, ki si je »priboril oblast, ne pa moč«. Po nacionalizacijah ameriških družb, ki so izkoriščale čilski baker, se je interes Kitajske za Čile nenadoma povečal. Kitajska je pokazala odobravanje za te Allendejeve korake in v aprilu lam podpisala pogodbo, po kateri bo uvozila v letih 1972—1975 za 65 do 70 milijonov dolarjev čilskega bakra in drugih surovin, ter zanje vrnila svoj riž. Lani junija je Čile prejel prva dva milijona dolarjev kitajskih kreditov, v avgustu so mu Kitajci ponudili sodelovanje pri izgradnji telekomunikacij. V začetku tega leta so se kitajski krediti Čilu začeli strmo dvigati, ko je prejel nadaljnjih 65 milijonov dolarjev brezobrestnih kreditov. Take pozornosti je bil v Latinski Arne-riki deležen samo še »generalski« Peru, ki ga je Kitajska z odkupom ribje moke lani rešila gospodarske katastrofe. General Juan Valasco Alvadaro je z dejanji, ki jih imenujejo »peruanizaci j a Peruja«, z nacionaliza-
cijami tujih družb ustvaril »prazen prostor«. Lani 16. junija sta Lima in Peking objavila, da je Kitajska odkupila do leta 1972 do 200 000 ton ribje moke, 20.000 ton ribjega olja, 35.000 ton bakra’ in drugih surovin. Lima je te stike komentirala kot izraz proste volje neodvisnega Peruja. Aranžmaji, ki so sledili, so šokirali politično javnost: Peru je dobil od LR Kitajske 42 milijonov dolarjev brezobrestnega kredita, vezanega na dobo 20 let, izvoz perujskih surovin na Kitajsko pa je še narastel in bo v naslednjih treh letih dosegel vrednost okoli 100 milijonov dolarjev.
Pogledi po vsem kontinentu
Vendar pa kitajska spogledovanja z latinsko Ameriko sežejo še drugam. V novembru lani so bili prvič navezani pristnejši stiki z Gvajano, ko se je tam Kitajska zagotovila 40.000 do 50.000 tisoč ton glinice in
30.000	do 50.000 ton sladkorja na leto, sredi letošnjega leta pa je Gvajana že prejela tudi prvi breozobrestni kredit »kitajskega tipa«. Tudi Argentina je že izjavila, da bo vzpostavila trgovinske stike s Kitajsko, Kolumbija ta mesec ugotavlja, da se ji z »od-prtjem« Pekinga ponuja koristno tržišče, Brazilija, bila je ena izmed dvanajstih la-Unskoameriških držav ki je bila proti sprejetju LR Kitajske v Združene narode, se vede še najbolj odbijajoče do kitajskega vpliva m za zdaj ne kaže nobenih interesov za tovrstno sodelovanje.
Medtem ko raste kitajska gospodarska navzočnost na zelenem kontinentu, pa se krepi tudi ideološka. Objavljanje slik, vze-mlmo.J Kolumbiji, ki kažejo zaplenjene maoistične brošure, tast gverilcev, kažejo na drugi kanal kitajske navzočnosti v Latin-ski Ameriki Zdi se da so latinskoameriška tla kot narejena, da prekvasijo svoja levičarska vrenja z ideologijo velikega partnerja ons**in oceana, partnerja, ki si trga od ust. (r bi lahko — kakorkoli — politično vplival.
PETER BREŠČAK
Gregor Kocijan
Pospeševanje založniške dejavnosti
Očitno je prišlo do predimenzioniranega izdajanja novih knjig
Ob razpravljanju o slovenskem založništvu ne bi smeli pozabiti zlasti na dvoje: prvič na izredno velike uspehe in razmah, ki ga je založniško področje (založbe) doseglo v povojnem obdobju, in drugič na težave, ki jih je sedanji krizni trenutek prav posebej razkril. Če hočemo biti pravični, potem moramo priznati, da so založbe doslej opravile res pomembno delo, ki ne potrebuje kakšne posebne ilustracije. saj posamezne izdaje in vse skupaj dovolj zgovorno izpričujejo, koliko dela. znanja in naporov je bilo potrebno, da smo na Slovenskem ustvarili takšen knjižni sklad, kot ga lahko vidimo in uživamo. 2al nam veselje kaj hitro skali vrsta perečih vprašanj, ki terjajo učinkovite rešitve, ker bo sicer lahko založništvo stagniralo ali celo nazadovalo. Naj naštejem samo nekaj po moje poglavitnih problemov.
Prvi«, zelo očitna je zadrega (in s tem ▼ zvezi vse posledice), ki jo založbe občutijo zato, ker moraio (bolj ali manj uspešno) pluli med Scilo m Karibdo svoje dvojne vloge: kot gospodarskih organizacij m delovnih skupnosti z dejavnostjo posebnega družbenega pomena (njihov predmet poslovanja je poč knjiga, ki je kulturna dobrina). Gotovo ni majhna modrost to uskla dia, zlasa še. ker so premalo jasno in ne dovolj spodbudno uravnana razmerja med založniško dejavnostjo in družbeno skup nostjo, da bi tdko uskladenost res lahko smiselno in učinkovito uresničili' Ker to ni opravljeno, založbe velikokrat nihajo med (mnogokrat neizprosnimi) tržnimi zakonitostmi in vse preveč deklarativno izraženim družbenim interesom. Dokler tega ne bomo natančno opredelili in v praksi izpeljali, bodo zaradi tega založbe v nenehni stiski, kako naj ravnajo, da bi lahko obstajale, se uspešno razvijale, zadostile družbenim zahtevam in si ustvarjale tako gmotno pod lago, ki bo omogočila normalno poslovanje ln pogled v prihodnost.
Drugič, slovenska knjiga ni poceni m zdi se nemogoče, da bi jo v celoti prepuščali na milost in nemilost tržnim zakonitostim, v kar pa so založbe nemalokrat prisiljene, ker nimajo druge izbire Vse premalo namreč upoštevamo, da je založništvo pri nas
smo tako maloštevilni) mnogo usodneje odvisno od determinante, ici ji pravimo močno omejeno jezikovno območje. Tega ni mogoče zaobiti, saj založniški dejavnost: narekuje razvojne okvire. Zato se zdi povsem logično, da zlasti tisti del knjižne produkcije. ki izraža oziroma zadovoljuje širši družbeni interes, ostaja v mejah najnižje možne cene. Ta pa je seveda mogoče do seči le z družbeno pomočjo. Prav tako je to morda edini način, da izidejo tista dela ki za zdaj nimajo večjega odziva, a je nujno potrebno, da jih imamo.
Knjiga ni blago, ki bi ga prodajali kot obutev
Krog je tako po mojem kaj hitro skle njen: potrebna je gmotna družbena pomoč, zato da posamezna dela sploh lahko izidejo, in potrebna je ob družbeni pomoči pocenitev knjige, da bt bila tako dostopna večjemu krogu ljudi. Mislim, da v tem nismo dovolj učinkoviti m da je tudi v tem razlog za krizno napetost. Gotovo je res, da je več možnih poti, koko založništvu (založbam) zagotoviti gmotno pomoč, da bi lahko uresničilo tisto o čemer je bil prej govor. Doslej so se uveljavili neposredni (npr. subvencioniranje) in posredni (npr olajšave) načini. Ne glede na njihove dobre m slabe lastnosti velja zapisati, da •'sakršne spremembe s tem v zvezi (npr. ukinjanje olajšav), ki povzročijo težave in oojektivno poslabšajo položaj založništva m ki jun ne sledijo hitn ukrepi za izboljšanje, lahko bistveno ogrozijo izdajanje slovenske knjige. Ob vsem tem je nujno treba upoštevati specifičnosti založniške dejavnosti, saj je povsem jasno, da knjiga ni blago, ki bi se prodajalo (!) tako kot npr. obutev.
Tretjič, založniška dejavnost doslej še m celostno raziskala razsežnosti tn možnosti za širjenje slovenske knjige; vse preveč so še v veljavi včasih močno varljive »izkuš nje« po občutku (!). zato je po mojem to eden laned pomembnih vzrokov za preve liko ponudbo tn preskromnem povpraševanju: prišlo je očitno do predimenzioniranega izdajanja novih knjig, medtem ko so naklade vse premalo pomemoen dejavnik, ki naj bi odločilno posegel v razširjanje knjige. Prepričan sem da m ob ustrezni kuleum* akciji in preučenosti < ne)bralčevih navad lahko v tem dosegli znatne spremembe (zvišanje naklad in ustrezno krčenje števila novih naslovov)
Glede na naše sedanje razmere se mi adi umestno tudi podvomiti v upravičenost relativno velikih založniških zmogljivosti. Tudi v tem je treba iskati vzroke za precejšnje zaloge (ki pa jih v. nobenem primeru m mogoče obravnavati enako kot zaloge industrijskega blaga); te namreč niso nastale samo zaradi nekaterih ne-cvalitetruh izdaj, marveč zlasti zaradi močno omejenih možnosti sprejemanja (objektivna okoliščina je omejeno število populacije, med druge najpomembnejše vzroke za omejene možno sti pgL moramo šteti neprebujenost potrebe po branju). Priznati bo treba, da so meje. prek katerih v založništvu res ni mogoče.
.Kako naj bi se izražal družbeni vpliv na vsebinsko plat izdajanja
Četrtič, zaradi najrazličnejših vzrokov (kazalo bi Jih dodobra pretresti) je sl oven sko založništvo (založbe) vse bolj opuščalo prepotrebno m moralno obvezujoče uskla jevanje izdajanja tn se vse bolj prepuščalo iskanju rešitev zunaj dogovorov med slovenskimi založbami. Ali je mogoče, da dosežemo na Slovenskem v prihodnje večje u-spebe in racionalno ter družbenemu hotenju in razmeram ustrezno knfžno produkcijo. če bodo založbe stale vsaka na ,vojem
bregu, zaverovane le v svoje lastne (real ne?) ambicije? Mislim, da ne. Za neuskla-denost in dezintegracijo ni nihče dovolj bogat, zlasti pa ni za to primerna slovenska knjiga.
Verjetno ne bi bilo odveč še kaj našteti toda že samo to, kar je nanizano, terja dosti naporov, da bi se dokopali do dobrih rešitev, terja združevanje moči in ne nazadnje jasen pogled, kaj bi na založniškem področju želeli doseči v prihodnje. Tokrat se bom ustavil samo pri vprašanju družbenega pospeševanja založniške dejavnosti, ki ima zlasti dvojno razsežnost: gmotno in vsebinsko. šele oboje skupaj pa po mojem izraža tako imenovani družbeni interes za to vrsto kulturne dejavnosti. V prvi vrsti me zanima neposredna vpliv, ki naj bi pomagal oblikovati politiko na tem področju tn bil soodgovoren za tisto, kar je potem mogoče srečati na knjižnem trgu. Mislim, da bi se moral družbeni vpliv na vsebinsko plat izdajanja (npr prek založniških svetov kulturne skupnosti Slovenije ali Kako drugače) izražati uskladeno z gmotnimi posegi in pomočjo (olajšave, subvenete. odkupi itd.). Sedanje razmere opozarjajo na izrazito delen vpliv, ki ne more dovolj bistveno posegati na založniško področje. To stanje bi morali preseči in spodbudneje vplivati na založbe in izdajanje slovenske knjige. Zavzemam se za to. da bi ustvarili toke možnosti. da bi založbe lahko Caže, učinkoviteje smotrneje in skladneje s splošnimi družbenimi težnjami uresničevale in usklajevale svojo kulturno funkcijo s poslovnostjo, da bi torej zadostile svojemu kulturnemu poslanstvu m se hkrati obnašale v skladu z zakonitostmi poslovanja, ki ga narekujejo gospodarske hi tržne razmere Verjetno je to ena od poti ki bi peljala k uspehu (tudi izkušnje govorijo temu v prid) in ki bi po magala utrditi temelje založbam kot najpomembnejšim uresničevalkam založniške politike.
spodbujali založniško dejavnost, to naj o-pravijo za to poklicani strokovnjaki, poudaril pa bi rad, da ni mogoče izenačiti založniške dejavnosti s katerokoli drugo gospodarsko panogo, marveč da je v družbenem interesu, da upoštevamo njene specifičnosti in da nedvoumno pokažemo na razloček med knjižno in drugo produkcijo.
Neposredno družbeno pospeševanje založništva Je v preteklosti teklo prek poseb nega sklada, danes je to vlogo v glavnem prevzela kulturna skupnost Slovenije, v ustreznem obsegu pa naj ba skrb za to področje izrazile tudi preostale interesne skupnosti (zlasti republiška izobraževalna tn raziskovalna). -V preteklosti je bil sklad za založništvo eden od reprezentantov družbenega vpliva na založniškem področju in je skušal gmotno pospeševati, kolikor se je pač dalo, vso založniško raznolikost, ne da bi bil interes za posamezna vsebinska področja jasneje opredeljen. Nekatere lastnosti je po s ih razmer — seveda ne v celoti — ohranila tudi kulturna skupnost Slovenije v prvem letu svojega delovanja, pa čeprav viden njen poseben odnos do založniške
strument družbenega uravnavanja na založniškem področju načini, kakršne je uporabljal sklad ali zdaj kulturna skupnost (določen znesek kot prispevek k znižanju cene knjige ali pa omogočanje, da posamezno delo izide), so pokazale dosedanje izkušnje.
Ugotoviti pa je treba, da ni bilo oziroma da ni mogoče govoriti o pomembnejšem spodbujanju, saj so bila sredstva za pospeševanje preveč skromna in so pokrivala le manjši del tistega, kar je bilo upravičeno, da bi gmotno podprli. Z ukinjanjem takih olajšav, kot je ugodnejša obrestna stopnja pri kreditih za obratna sredstva, se seveda zvišuje cena slovenski knjigi. Zato bi bilo treba v primeru, če tega založbe ne bi v prihodnje uživale — menim pa, da naj hi to ugodnost družba založbam ponovno priznala (morda selektivno) — znat neje zvišati dosedanjo vsoto, ki bi jo dobivale v obliki subvencij (seveda na podlagi ustreznih meril). Pričujoča tabela nam pove, kolikšna sredstva so bala v petih letnh neposredno dana za založniško dejavnost v okviru nekdanjega sklada za pospeševanje založništva in kulturne skupnosti Slove-
iavnosti. Da hi bili lahko	pomemben in-	nije (1972):			
	1968	1969	1970	1971	1972
1. Revije in časopisi	4,142.740	5,044.005	5,268.500	6,007XXX)	6,203.350
Indeks 1968 = 100	100	122	127	145	150
Verižni indeks		122	104	114	103
2. Založbe	1,544.500	1,750.443	2,016.400	1,980.500	2,040.000
Indeks 1968 -= 100	100	113	130	128	132
Verižni indeks		113	115	93	103
3. Drugi	1,378.000	617.500	797.600	1,037.200	764.000
Skupaj	7,065.240	7,411.948	8,082.500	9,024.700	9,007.350
Indeks 1968 - 100	100	105	114	128	127
Verižni indeks		105	109	112	100
ANDREJ JEMEC: AMEBA (1972)
Novost
Doslej
preskromna sredstva
Ne bom se spuščal v presojo, kateri ekonomski instrumenti bi najučinkoviteje
Iz tabele je razvidno, da so se sredstva za založniško dejavnost iz leta v leto sicer zviševala, venar pa je očitno, da zlasti v zvezi z založbami ne bi mogli govoriti o pomembnejšem neposrednem družbenem deležu. Skrb vzbuja, da vsota, ki so jo dobivale založbe, kaže na stagnacijo. Ni dvoma, da so tudi zaradi takih okoliščin založbe začele bolj posegati po izdajah, ki naj več »prinesejo« (!) in ob katerih so računale na odjem v prvi vrsti ustih slojev prebivalstva, ki imajo ugodnejši gmotni položaj in ki ne kupujejo knjig le iz potrebe po branju, marveč tudi (ali zlasti) zaradi drugih (!) nagibov. Ostajati pri dosedanjem tempu rasti denarja za pospeševanje založništva — predvsem založb — bi lahko povzročilo občutno nazadovanje.
Povezava z založbami
V prihodnje bi se moraio močneje izraziti — tako po vsebinski kot gmotni plati — tudi hotenje samoupravnih skupnosti na republiški ravni (kulturne, izobnževalne in raziskovalne). Id naj bi v skladu s programi delovanja Izoblikovale svoj Interes za založniško dejavnost, ga uskladile med seboj (tako da ne bi bila posamezna vsebinska področja nepokrita) in namenile tudi ustrezna sredstva. Tako bi bilo mogoče doseči
tesnejšo povezanost posameznih vsebinskih področij z založništvom (z' založbami) in obenem bolje uveljavita samoupravni in strokovno-vsebinski vidik. Iz sedanjega programa in meril kulturne skupnosti Slovenije je jasno, da se je le-ta odtočila, da bo svojo pozornost, posvetila predvsem lepi knjigi, družboslovju in nasploh knjigi s področja humanističnih ved ter posameznih umetnostnih zvrsti, medtem ko naj oi za učbenike, strokovne m znanstvene knjige, zlasti s področja naravoslovja in tehnike, prevzela skrb republiška izobraževalna in raziskovalna skupnost. Mislim, da je to ena od možnih poti, kako — seveda ob usteladenem delovanju — ustrezneje izpričati in uveljaviti zanimanje za različna področja založniškega dela tn spleti najtesnejše vezi med posameznimi vedami, strokami in področji ter založništvom. Taka neposredna povezanost med samoupravnima skupnostmi in založništvom — založbami bi lahko ustvarila bolj zavzet in vsebinsko tehtnejši odnos. Vse to pa naj bi se pokazalo tudi na gmotnih možnostih, s tem da bi bila prek po-, sameznih interesnih skupnosti jasno vidna splošna družbena zavzetost za vsestranski napredek založniške dejavnoti.
Ali ne ba bilo prav, če bi se s pomembnejšimi premiki v dobro slovenske knjige lahko pohvalili že v mednarodnem letu knjige?
Knjige
grafik
Andrej Jemec in Jože Horvat — Jaki v sto izvodih
Na slovenskem umetniškem trgu se je pred časom pojavila mapa barvnih sitotiskov akademskega slikarja Andreja Jemca in Jožeta Horvata-Jakija, tem pa slede prihodnje dni še izidi nekaterih drugih. Po akciji »Grafični list« pred leti in izdaji grafične mape ob 9. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani se zdi, da je ta oblika nova kvaliteta v likovnem dogajanju v Sloveniji.
Nedvomno si je ljubljanska grafična šola, ki je v dvajsetih letih mednarodnih grafičnih razstav v Ljubljani rasla z njimi, pri-
S simpozija o prevajanju
Literarno zbliževanje
V Sloveniji poznamo zlasti srbohrvaška, manj makedonska prevedena dela
V sredini tega meseca. 15. in 16. oktobra, je bilo v bosenskem mestu Travnik več književnih in kulturnih manifestacij vsejugoslovanskega značaja, ki so pomenile osrednjo proslavo oziroma prireditev ob »letu knjige«, hkrati pa se vključevale v jubilej, t. j. 80-letnico Nobelovega nagrajenca Iva Andriča. Naj tokrat omenimo samo eno izmed teh prireditev, ki je po svoji vsebini nemara sodila med najbolj zanimive: to je bil simpozij o prevajanju in izdajanju literarnih del jugoslovanskih narodov.
Na njem se je, vsaj deloma, pokazalo, do katere meje se narodi v Jugoslaviji, skozi literaturo seveda, poznajo in s tem zbližuje jo. Slovenci so na tem simpoziju pripravili tri referate, v katerih so predvsem z zbranimi podatki o prevodih skušali natančno pokazati, kaj vse imamo prevedeno, bodisi iz srbohrvaščine, bodisi makedonščine, po drugi strani pa tudi, katere slovenske knjiž ne enote oziroma dela so bila prevedena zlasti v srbohrvaško jezikovno področje. Na kratko, zaradi zanimivosti, saj podobne obdelave pri nas bržkone še nismo imeli, pn našamo povzetke iz vseh treh poročil, ki so jih imeli Gregor Kocijan, Janez Rotar in Stanko Šimenc.
Kocijanov referat je, kot tudi prispevka Janeza Rotarja in Stanka Šimenca, zajel obdobje od 1945 do 1970 in skušal našteti vsa slovenska dela, se pravi samo beletristične izdaje, ki so v tem času izšla v srbskem oziroma hrvaškem prevodu. Seveda se naj prej na kratko obrača še v predvojna leta; nadalje pa ugotavlja, da so slovenska dela v srbohrvaščini izhajala včasih z manjšo, včasih z večjo intenzivnostjo: od dveh bibli ografskih enot v letu 1945 se je število prevodov do 1950/51 hitro vzpelo, potem pa enotnem upadu (1952 — 9 prevedenih del) v naslednjih desetih letih doseglo že po 25 del na Uto. Posebno intenzivno je bilo obdobje 1963—66, ko je bilo vsako leto preve deno povprečno po 52 del oziroma bibliografskih enot. V času od 1945 do 1970 se je tako na srbohrvaškem knjižnem trgu skupno pojavilo okoli 700 bibliografskih enot.
Prešeren v 16 izdajah
Največ izdaj je doživel F. Prešeren s svojimi pesmimi, ki so izšle v različnih jezikov, nih središčih kar v 16 izdajah, prevajalo pa jih je več uglednih prevajalcev. Od drugih starejših pesnikov so izšle v glavnem pesmi
A. Aškerca in O. Župančiča. Pozneje (1958) so bralci lahko spoznali pesmi J. Menarta, nato pa še D. Zajca, G. Strniše, C. Zlobca, K. Koviča, I. Minattija, V.Oajška in E. Kocbeka in drugih.
Pogostejše izdajanje slovenskih dram je bilo opazno zlasti med leti 1954—1953, ko je bilo prevedenih 25 slovenskih dramskih besedil, ki so največkrat izšla v Zagrebu. V novejšem času so poleg Cankarjevih izšla še sodobna dela P. Kozaka, D. Smoleta itd. Nasproti temu je število slovenskih proznih tekstov v srbohrvaščini večje, pri čemer Je zlasti bogat izbor Cankarjevih knjig in besedil: v zadnjih 25 letih je izšlo več kot osemdeset knjig, v katerih so seveda najrazličnejše stvaritve, izmed katerih pa je nemara zanimivo, da je izšla povest Hlapec Jernej in njegova pravica kar šttridesetkrat. Ob prevedenih delih I. Cankarja zavzemata s prevodi najvidnejše mesto M. Kranjec in Prežihov Voranc. Prav tako so prevedena važnejša dela I. Potrča in Cirila Kosmača, prisotne pa so knjige še drugih slovenskih piscev, tudi mlajših: I. Koprivca, B. Krefta, M. Mihelič, M. Bora, B. Pahora, B. Zupančiča. T. Svetine, J. Javorška, A. Hienga, K. Koviča in R. Šelige. Kot nekatere antologije poezi je, so tudi antologije slovenske poezije igrale važno vlogo pri seznanjanju bralca v srbo hrvaškem knjižnem prostoru s slovensko pripovedno prozo.
nekatera dela P. Voranca, A. Ingoliča in J. Vandota.
K spoznavanju slovenske književnosti so precej prispevali prevodi tekstov nekaterih slovenskih esejistov in literarnih zgodovinarjev. Od celotnega pregleda slovenske književnosti je po II. vojni izšla v celoti samo Zgodovina slovenske književnosti S. Janeža, medtem ko so širše študije in knjige objavili med drugimi A. Slodnjak, J. Vidmar in B. Ziherl.
Referat Janeza Rotarja je posvečen drugi nalogi: registriranju in evidentiranju hrvaških in srbskih književnih del, prevedenih v slovenski jezik, že na zaičetku pravi, da je bilo prevajanje po letu 1945 bolj ali manj organska posledica prevajalskega dela iz obdobja pred II. svetovno vojno. Sicer pa je slovensko prevajanje v zadnjih 25 letih zajelo velik del antologojskih tekstov iz hrvaške in srbske književnosti in časa realizma i9. stoletja in modeme književnosti, manj pa iz književnosti med dvema vojnama, z zamudo pa večino najbolj znanih del iz povojne literarne ustvarjalnosti. Ta razpon pied drugim zaobjema, na priliko, Njegoša, Senoo, Veselinoviča, Jakovljeviča, Zmaja, D. Cosiča, Daviča, Andriča in Krležo, Laliča, Ribnikarjevo in Slimoviča itd. V izboru tega prevajanja je mogoče opaziti organsko dinamičnost, na podlagi že prevedenih knjig pa bo očitno treba graditi nadaljnjo prevajalsko politiko in izbiranje.
Ce bi torej natančno naštevali posamezne prevedene bibliografske enote, bi lahko ugotovili, kot pravi referat J. Rotarja, da niso utemeljena mnenja o deficitarnosti medsebojnega prevajanja. Nemara je potrebno pri tem omeniti še eno dobro stran, ki je večkrat spremljala početje te vrste: prevajalci so bili znani slovenski pisci ali publicisti, med njimi npr. Alojz Gradnik ali Tone Potokar, ki sta sistematično predstavljala najpomembnejše dosežke srbske in hrvaške proze, poezije in esejistike, o kateri prav tako na široko govori Rotarjev spis.
Makedonci
bližji po vojni
Vee antologij
Zanimanje za Seliškarja
Naslednja pripovedna zvrst, mladinska proza, ima zlasti zastopnika v F. Bevku in T. Seliškarju. Od 1949 do 1970 Je Izšlo 60 enot Bevkove mladinske proze in nad 70 Seliškarjev ih. Omeniti velja tudi srbohrvaški interes za Martina Krpana, F. Levstika in
Poleg nekaj antologij proze je izšlo še nekaj izborov poezije: leta 1966 Antologija novejše srbske lirike Bogdana Popoviča, nato Zlobčevi Pesniki Bagdale, lani pa tudi Novejša hrvaška poezija R. Daba. Med samo stojnimi pesniškimi zbirkami srbskih ali hr vaških avtorjev v slovenščini je poleg drugih moči omeniti Gradnikov prevod Mažurani čevega epa Smrt Smail age Cengiča, (1951). Pomladne pesmi D. Maksimovič v prevodu L. Krakarja (1955), Kranjčevičeve Izbrane pesmi v prevodu Alojza Gradnika Lirika G. Krk leča v Borovi redakciji (1959T, 1- 1963 pa Pesmi O. Daviča in Verzi V. Pope v Zlob čevem prevodu. Cez dve leti je izšel tudi Gradnikov prevod Njegoševega Gorskega venca. Po predvojni izdaji Balad Petriče Ke rempuha so le-te po vojni izšle še dvakrat Slovenci so ob tem prevajali tudi precej dramskih spisov med njimi Nušiča, Zmaja. Držiča, Krležo, Vojnoviča, Kolara, Begoviča idr. Tudi mladinska dela hrvaških in srbskih avtorjev je’ v slovenščini bilo večkrat srečati (Zmaj, Nazor, V. Čerkez, M. Matošec, V. Pa-run, D. Lukič in še nekateri).
Toda če so stiki slovenskega kulturnega prostora s srbohrvaškim še do neke mere zadovoljivi, pa Stanko Šimenc v svojem prikazu o srečanjih Slovenije z makedonsko književnostjo ugotavlja, da slovenski stiki z makedonsko književnostjo nikoli v preteklosti niso bili ne celoviti niti stalni. Sele po osvoboditvi je mogoče govoriti o vidnejšem zbliževanju. Leta 1947 so izšle Makedonske povesti, 1953 Makedonske pripovedke, medtem ko je že leta 1948 Fran Petre oskrbel antologijo Makedonska poezija. Sele ti trije izbori so odprli vrata v svet makedonske književne ustvarjalnosti. 1957 je tako že izšla knjiga pesmi Zlij se s tišino Ace Sopo-va. Vezilja Blažeta Koneskega (1959), nato pa izbor pesmi Koča Racina (1961), ki v makedonski kulturi velja nemara toliko kot pri slovenski Prešeren. Seveda je pozneje izšlo še nekaj njegovih del.
Najvidnejši dosežek makedonsko-sloven-ske kulturne vezi predstavlja antologija Sodobne makedonske poezije (1966, prevode je oskrbel Ivan Minatti), sledile pa so še zbirke Slavka Janevskega, pa obsežnejše izdaje Ra cinove poezije. Prvi prozni avtor je bil Slav ko Janevski z romanom Vas za sedmima jeseni (1957), nekaterim drugim pa je leta 1964 in 1965 sledila tudi mladinska književnost, ki so jo slovenski bralci najprej lahko spoznali v obliki makedonske pravljice, medtem ko je zares mladinski tekst roman Solunski atentatorji Jovana Boškovskega (1966). Seveda je vsem tem zvrstem sledilo nekaj prevodov makedonske drame pa radijske igre; res pa je, kot pravi Slmenčev referat, da se naši prevajalci srečujejo z nenavad nimi težavami, kot jih dobro ilustrira že okoliščina, da nimajo na voljo niti make-donsko-slovenskega slovarja. Na tem polju je potemtakem še nemalo ovir do bolj intenzivnega medsebojnega zbliževanja.
Gradivo zbral; JOŽE HORVAT
borila v našem kulturnem prostoru zgledno mesto. Tega ji dajejo zlasti vse številnejša priznanja, ki jih ta šola dobiva na raznih mednarodnih razstavah v Evropi in drugod. Nagrade so sicer lahko samo podatek o izjemno uspelem vključevanju v sodobne likovne tokove, o vključevanju, ki nosi v sebi lahko tudi samo zadovoljevanje trenutnim trendom v umetnosti in, konec koncev, izključuje popolno verjetnost kvalitete, -ki bi veljala za dlje časa. Naravnost uspel prodor slovenske oziroma ljubljanske grafične šole v svet je drugim krogom umetniških prizadevanj na Slovenskem komajda razumljiv. Slovenska književnost ostaja, v primerjavi z vedenjem o likovni umetnosti, še vedno neznanka, kateri komajda velja pozornost sveta, in če ta že obstaja, potem gre na rovaš kulturnopolitičnih stikov in je neavtohtona. Vsaj povečini je žal tako.
Hočem reči, da je vlitje ljubljanske grafične šole v trende evropske oziroma svetovne grafike ta čas pristno. Na drugi strani pa je njena funkcija in pretakanje v slovenskem prostoru v nasprotju z njeno veljavnostjo v Evropi in svetu. Da bi presegli tako stanje, so se nekateri prominentni grafiki odločili izdati samostojne grafične mape, ki naj bi domačemu likovnemu občinstvu predstavile gibanja v grafični umetnosti Slovenije danes. Ena prvih takih zamisli je bila uspela akcija Modeme galerije »Grafični list« pred leti, temu pa te dni sledijo izdaje samostojnih grafičnih map. Med prvimi se je pojavila grafična mapa akademskega slikarja Andreja Jemca, in Sicer spet najprej v tujini, na beneškem bienalu.
Jemčeva grafična mapa obsega deset listov in spremni tekst, ki ga je napisal ravnatelj Moderne galerije v Ljubljani Zoran Kržišnik. Mapa je izšla na pobudo sekretariata za prirejanje mednarodnih grafičnih razstav v Ljubljani, njen izid pa je omogočilo podjetje Slovenijales z odkupom desetih map. Izšla je v sto izvodih in predstavlja pogled v ustvarjalnost Andreja Jemca v zadnjih dveh letih, ko se je slikar, zanesen od elementamosti barv in oblik, odtrgal od konvencionalnih prizadevanj v svojem slikarstvu in skušal približati nov svet barvnih jezikov, amebasto prelivanje oblik. Tako rekoč samostojno založniško dejanje Andreja Jemca, ki je v Benetkah vzbujal pozornost obiskovalcev ene največjih svetovnih umetniških razstav, je po eni strani izredno tvegan v razmerah, ko se ljubljanska grafična šola v slovenskem prostoru spopada z nerazumevanjem in odklanjanjem kritike, na drugi strani pa je to dejanje, katerega is preteklosti spodbuja izdaja grafičnih listov, ki so danes na umetniškem trgu že zelo iskani.
Vendar pa Jemčev primer ni osamljen. Za njegovo grafično mapo je izšla še Jaki-jeva (s »spremnimi pesmimi« Daneta Zajca), ta teden pa izide grafična mapa treh slikarjev, Branka Miljuša, Apollonija Zvesta in Andreja Ajdiča. »Knjige« naše grafike so tako na umetniškem trgu novost, novost, ki si je morala utreti pot zunaj poklicnih ustanov, ki se ukvarjajo s tako dejavnostjo, novost, ki je našla razumevanje v industrijskih krogih Slovenije.
Da je zrasla na teh tleh, je zasluga ljubljanske grafične šole, ki je uspela najti stik s krogom, ki ni veljal za mecena, dokler ga ni umetnost sama poiskala. V njihovih podporah pa je slutiti tudi rast dvajsetih let grafičnih razstav v Ljubljani.
PETER BREŠČAK
IMRE SINKOVITS
V madiarsko-sovjetskem filmu LJubaivne sanje nastopa v vlogi Liszta
Jubilejna sezona
Svežina in novosti
Ljubljanska kinoteka pripravlja vrsto programov neodkupljenih filmov
Vsaka nova kinotečna sezona, ki se začenja z jesenjo, si pripravi ekskluzivne programe za ta čas in ti ne obsegajo samo rednega vsakdanjega sporeda, marveč predvsem ekskluzivne retrospektive in posamezne večere ter proslave. Zdaj poteka tretji mesec devete kinotečne sezone, jubilej bo torej šele prihodnje leto. vendar je programski svet že zdaj razpravljal o slavnostnem vzdušju v usmeritvi sporeda.
Lubitscheva retrospektiva, ki je potekala vsako sredo na ljubiteljskem večeru in za katero je pripravil režiser Matjaž Klopčič tudi posebno brošuro, se je iztekla. Sledila ji bo retrospektiva enega najboljših sodobnih režiserjev, Spanca Luisa Bunuela, ki nam je man predvsem po svojih novejših filmih, Viridiani. Vazarinu Angelu pokon-čevaicu. Rimski cesU in dmgih Vendarle je zaslovel že mnogo poprej predvsem po delih, ki so nastala v sodelovanju z nadrealističnim slikarjem Da'.ijem Kadar predvajajo v pariški kinoteki njegova filma Andaluzijski pes ali Zlati vek. je dvorana nabito polna.
Posebna poslanica v sezoni 72/73 bo izbor filmov, ki so obiskali številne mednarodne festivale in tam želi tudi priznanja, naši distributerji pa jih niso kupili To so filmi, ki so bili prikazani v Arandielovcu m v drugih srbskih mestih pod naslovom Sedem umetnosti. S tega festivala bo v kinotečnem programu sedem filmov lz različnih časovnih obdobij in iz različnih filmskih dežel. Tako bomo videli francosko španski film slavnega ameriškega režiserja Orsona Wel-lesa Skrivna kartoteka, ki je nastal 1955. leta. katerega prvotni naslov je bil Gospod Arkadin in so ga nekateri kritiki ocenili kot »izredni pustolovski film«. Gledali bomo britanski film Anthonyja Harweya Holandec, ki je nastal 1966. leta po gledališkem delu le Roya Jonesa In obravnava v podtekstu ameriški odnos med belo in črno raso in je
izredno dinamična zgodba, ki se domala vsa odigrava v vagonu podzemeljske železnice. Kubanski film Manuela Octa via Gomeza Prvi juriš s mačetami je nastal 1969. leta. Kljub temu, da slovi ta film predvsem zaradi svojevrstne in enkratne tehnike, sloneče na dagerotipiji (film je posnet tako, da je videu kot lepljenka starih, orumenelih fotografij), je tudi po svojem sporočilu izredno delo, saj pripoveduje o etu 1868, o bojih med Španci in Kubanci m prav ta, dejali bi reporterska skladnja med pripovedjo o dogodkih izpred več kot sto leti in tehniko, ki se Je približala po svoji vizualni plati tem dogodkom, daje izjemno vrednost temu filmu. Danes enega najvidnejših madžarskih režiserjev, Mikldsa Jancsa, bomo srečali v njegovem delu Tako sem se vrnil iz leta 1965. Plim je izpovedan ves v simbolih, a je vendarle realističen; razpravlja o odnosih med Madžari in Rusi. med posameznikoma v teh dveh narodih, o zmagoslavni vojski na tfeh poražene dežele To je Jan-csov tretji film in ga je postavil v vrh madžarskih režiserjev, snema pa tudi v drugih deželah. Poleg Bunuelovih filmov v njegovi retrospektivi. Je tudi v tem programu njegov film Dnevnik sobarice, ki ga je posnel 1964. leta v Franciji V tej verziji nastopa v glavni vlogi Jeanne Moreau sicer pa Je znani roman Octava Mirbeauja že pred njim zamikal filmske ustvarjalce, na pr. Jeana Renoira. Komaj dve leti je star italijanski film enega najvidnejših režiserjev mlade
generacije Bernarda Bertoluccija Pajkova strategija, ki pa smo ga pred nedavnim gledali tudi na ljubljanski televiziji. In še japonski film Kenjija Mizoguchija Križana ljubimca. Izredno deCo iz leta 1955, ki se, kot večina Mizoguchijevih del, posveča usodi ženske v fevdalnem obdobju.
S tem zanimivosti še niso p n kraju. Poseben cikel bo posvečen glasbi in med drugim bomo videli tudi madžarsko-sovjetski film Ljubavne sanje, ki v dveh delih govori o Franzu Lisztu. Njegove kompozicije igra Gy8rgy Czifira, Chopinove tn Beethovnove pa Svjatloslav Richter. Slednjemu je posvečen tudi film, dokumentarec iz programa sedmih monografij Videli borno tudi dokumentarce o ameriškem jazzu, na primer Jazz v poletnem dnevu. Nekaj kratkih filmov bo posvečenih baletu. Posebnega cikla o filmu in književnosti ne bo ker je bil podoben že v prejšnji sezoni, vendar pa bo v programu edini film, posnet doslej po An-dričevem delu. To so Pogačičevi Anikini časi. In še nekaj posebnosti:	West Side
Story (vendar v črno beli kopiji, ker še vedno raziskujejo možnosti za hranjenje barvnih filmov, kar po je sila drago m se za zdaj ukvarjata s tem samo Sovjetska zveza in Vzhodna Nemčija), oberhausenski nagrajeni filmi, izbor kubanskih kratkih dokumentarcev, proslava 50-letmce sovjetskega filma (ne tudi ruskega), retrospektiva proizvodne in distribucijske ameriške hiše Param ont, v februarju bomo proslavljali obletnico rojstva sovjetskega velikana kinematografije Sergeja Eisensteina, v aprilu pa 10. obletnico Dvorane v LjubCtani, ki bo verjetno potekala v znamenju slovenskih filmov. Poseben dogodek, če se. bo uresničil, bo tudi prihod Marlene Dietnch Ce se bo udeležila beograjskega Festa 73 konec januarja, bo Jugoslovanska kinoteka priredila poseben program njenih filmov in Jo povabila tudi v Ljubljano.
MIŠA GRČAR
Dejavnost Pionirskega doma
Dva dneva v osmih letih
Ob osnutku učnega načrta za filmsko in televizijsko vzgojo
Na samostojno spoznavanje, dojemanje in vrednotenje dveh tako pogostnih, že celo vsiljivih in po svojih vplivih tako zelo raznolikih medijev, kot sta film in televizija, slovenska osnovna šola svojih učencev ne pripravlja. Bolj ko sta oba medija navzoča v vsakdanjem življenju, manj je o njiju pedagoške besede v šoli. Učenci odhajajo iz nje praznih rok, nepripravljeni na spopad z dobrimi in s slabimi vplivi, z dobrimi, manj dobrimi in s kičastimi dosežki — teh pa je, žal, čedalje več.
Dolgoletna opozarjanja filmskih pedagogov, psihologov in drugih strokovnjakov na nujnost vključitve filmske vzgoje v osnovne šole so po polževo napredovala do spoznanja, da je treba učni program odpreti tudi skrokovnemu pouku in vzgoji o filmu In televiziji, ki je danes predvsem področje zunaj šolskega vzgojnega prizadevanja. Eno središč takšnega dela je oddelek za filmsko -vzgojo pri ljubljanskem Pionirskem domu.
V njem že več let v praksi preizkušajo osnove, na katerih naj bi temeljil filmski in televizijski pouk v naših osnovnih šolah. Baje ga bodo uvrstili v učni program z začetkom prihodnjega šolskega leta. V Pionirskem domu smo se tudi seznanili s predlogom učnega .načrta za filmsko In televizijsko vzgojo, ki je vreden širše predstavitve.
Pedagogova vzgojna beseda
Prvo, kar pade v oči, je ob tem predlo, gu njegova neskončna skromnost:	skozi
osem let zahteva zase le šest učnih ur v vsakem šolskem letu. Učenec osnovne šole bo torej v osmih letih šolanja namenil spoznavanju filma in televizije oseminštirideset ur, dva dni.
Dvomeče pomisleke, češ kaj je mogoče sploh narediti v tako skopo odmerjenem času, preženeta dve drugi značilnosti pred loga. Po pedagoških vidikih je povsem sodobno zasnovan, brez sleherne togosti, brez zahtev po ponavljanju in verbalnem obvladanju snovi, naslonjen zgolj na čim bolj sproščene pogovore ob aktualnih televizij skih In filmskih sporedih. Posebej predpisana »učna snov«, to je seznam filmov, ki naj bi jih učenci skupaj gledali v poteku šolske ure in skupaj ocenjevali, je minimalna. V nižjih razredih je sploh ni, v višjih predvideva ogled petih kratkih in enega celovečernega filma. Drugo izhodišče predloga pa je njegova težnja, da se v praksi poveže s poukom slovenskega jezika, z delovnimi načrti podaljšanega bivanja in nazadnje s prostovoljno dejavnostjo učencev. Spričo univerzalnosti tem, ki Jih odpirata tudi mlademu gledalcu filmski in televizij ski spored, bo prizadevnemu pedagogu mogoče vključiti vzgojno besedo o filmu tudi ob najrazličnejših drugih priložnostih.
Se eno dobro lastnost ima predlog učnega načrta. Zelo konkreten je. Upošteva vso skromnost naših 16 milimetrskih filmskih arhivov in vendar najde v njej najboljše za posamezne stopnje starosti in razgleda-
nosti učencev. Po drugi plati pa tudi ne obremenjuje že tako zaposlenega pedagoga s preštevilnimi urami priprav, saj obsega seznam literature, iz katere črpa pedagog, ko-maj peit naslovov poleg rubrik v Prosvetnem delavcu in reviji Ekran.
Otrok naj bi se naučil izbirati oddaje
V predlogu so zapisani naslednji smotri filmske in televizijske vzgoje v osnovni šoli.
Z njo oblikujemo učenčevo miselno in čustveno aktivnost pri sprejemanju filmskega In TV programa, navajamo učence, da urejajo vtise, ki jih posredujeta film in televizija, da se usposobijo za samostojno op redeljevanje, da razločujejo dejstva od drugih trditev, da izbirajo med možnimi infor niacijami. Filmska in tv vzgoja pa naj učence tudi informira o filmskih in tv izraznih sredstvih, o tvorcih programov, o tehniki in zvrsteh, o proizvodnji filmov in o oblikovanju tv programa.
Na poti do teh ciljev naj bi se učenci prvih štirih razredov s svojim pedagogom predvsem pogovarjali, najprej seveda o te-leviziji, ki jo srečajo doma mnogo prej kot pa film v kinematografu. Ob tedenskem pregledu televizijskega programa, ki naj bi ga pedagog pregledal skupaj z učenci, bi se že oblikovale težnje, da bi se naučil otrok izbirati oddaje. Seveda pa bi stekla beseda tudi o najbolj gledanih otroških oddajah in še o tistih, kd otrokom niso ugajale. Filmski »dogodek šolskega leta« pa bi bil obisk ene-ga celovečernega filma.
šele s petim šolskim letom bi se po tem načrtu otroci neposredno v šolskih klopeh, srečali tudi s filmom. Zaradi posebnih značilnosti, pestrosti tn zgoščenosti bi imel prvo besedo kratki film. Pogovor ob njem bo dal učencem možnos4 za oblikovanje svo jih vtisov, pedagog pa bo v njem spoznaval dojemljivost, sposobnost za koncentracijo in intenzivnost čustvenega dojemanja svojih učencev, pri čemur mu bodo poleg razgovora v pomoč tudi risbe otrok.
Globlje seznanjanje
»Pravi« filmski pouk bi se pravzaprav začel šele v šestem razredu. Pet zanj pred videnih filmov naj bi učence uvedlo v spo znanje razlike med filmsko zgodbo In vse bino, v razpoznavanje filmske teme in ideje filma, ena ura pa bi bila posvečena krat
kemu sprehodu skozi filmsko »predzgodovino« od risb jamskega človeka do laterne magice. Vendar vse leto še ni slišati nobenega strokovnega filmskega termina.
V	sedmem razredu bi učenci po tem programu spoznali značilnosti dokumentarnega, igranega in animiranega filma ter njihova izrazna sredstva; pedagog bi jim odpri pogled za platno in se pogovoril z njimi o procesu nastajanja filma od zamisli do filmske predstave, jim predstavil filmske tehnične in umetniške poklice. Pogovori pa bi ne bili namenjeni več televizijskemu, pač pa tekočemu kinematografskemu sporedu. Posebna zanimivost učnega programa v tem letu je seznanjanje s funkcijo filmske besede in igre, barve in kamere. Srečanje s filmom Vatroslava Mimice »Mala kronika« ali »Samec« pa bi nekako strnilo vsa dosedanja spoznanja o filmu, o njegovi vsebini, ideji in izraznih sredstvih Boljše naslove bi za tak »seštevek« že težko našli.
V	osmem razredu doživi pouk o filmu in televiziji znova premik, kot ga je bil doživel ob prehodu iz četrtega v peti razred. Težišče pouka se premakne na izobraževanje in informiranje o filmu, o filmski tehniki, pa tudi o domači kinematografiji. Pouk naj bi omogočil učencem -spoznati razliko med filmskim oziroma televizijskim in drugimi mediji (npr. z ogledom filma, posnetega po literarni predlogi in njunim primerjanjem), nadalje bi mu predstavil posebnosti različnih filmskih zvrsti (westem, komedija, pustolovski film itd.) In televizijskih zvrsti (nadaljevanka, serija, drama itd >, filmsko tehniko in nazadnje pomembna poglavu iz slovenske in jugoslovanske filmske zgodovine. Ogled celovečernega filma naj bi dal možnost za pogovor o razlikah med komercialnim, umetniškim in amaterskim filmom. V predlogu sicer ni zapisano, zdi pa se, da bi bila takšna priložnost kot nalašč tudi za organizirano srečanje z mladini neprimernim filmom, pogovor pa bi pripeljal do skupnih ugotovitev, zakaj določeni film res ni primeren za mladino.
Vzgojen filmski gledalec
Ce na kratko strnemo značilnosti predloga za učni načrt filmske in televizijske vzgoje, se nam v njem odgrne dolgo, štiri leta trajajoče obdobje spontanosti, v katerem se izčisti otrokov emocionalni odnos do filma in televizije i.©] oblikuje pripravljenost na vrednotenje, pa tudi sposobnost za samostojno odbiranje programa. Tri leta trajajoča druga stopnja ima močan vzgojni poudarek, ki pa mu pestrost snovi onemogoča suhoparno poučnost. V teh letih se otrok, povedano v prispodobi, nauči brati filmsko govorico, ne da bi poznal njena slovnična pravila, ki se brez poučevanja oblikujejo v njem iz doživetij v spoznanja.
Z zgoščeno informacijo, ki jo daje zadnje osnovnošolsko leto, pa seveda s pogojem, da ga je skozi osemletno filmsko vzgojo vodil zavzet, dober pedagog, prihaja iz osnovne šole dovolj ibukovan, vzgojen m razgledan mlad filmsk gledalec. To pa te navsezadnje tudi namen filmske in televizijske vzgoje v osnovni šoli.
STANKA GODNIČ
Po zboru knjižničarjev
Zapleteno združevanje
Kako uresničiti novo organizacijo splošne knjižnične mreže
Na to vprašanje naj bi dobili odgovor na letošnjem jesenskem zborovanju slovenskih knjižničarjev, ki je bilo od 5. do 7. oktobra v Velenju. Poleg uvodnih tem o knjižničarstvu na velenjskem območju In o mednarodnem letu knjige Staneta Žuleta iz Velenja in Bruna Hartmana iz Maribora je Jaro Dolar iz Ljubljane obravnaval zanimivo temo o socioloških vidikih bibliotekarskega dela. Sociologija bralca in branja je v svetu zelo razširjena veda, pri nas pa ji komaj odpiramo vrata. Naši sociologi so o teh vprašanjih komajda rekli kako besedo.
Ce pogledamo razvoj slovenskega knjižničarstva tudi s tega zornega kota, vidimo, da nam za uspešen Start manjka še marsikaj. Knjiga je nedvomno, čeprav najstarejši, še vedno najmočnejši komunikativni medij, saj lahko najintenzivneje posega na vsa področja znanosti in kulture in ji tudi številna modernejša komunikacijska sredstva tega primata ne morejo odvzeti.
Zelo zanimiv za razvoj modernega knjižničarstva v Sloveniji pa je bil referat o regionalnem knjižničnem sistemu z vidika sistemske analize Brede Pilove. ki Je posku šala natančneje opredeliti prostor, v katerega postavljamo naš knjižnični sistem j) strukturo ter bistvo sistema kot takega.
V novem predlogu koncepta slovenskega splošnoizobraževalnega knjižničarstva, ki je bil v razpravi zadnji dve leti ln ga zdaj poskušamo uresničevati, je bilo načelo regi onalnega združevanja knjižnic sprejeto, vendar se postavlja vprašanje, kako uresničiti to načelo ln ali Je predlog o regionalnem adruževanju knjižnic že danes uresničljiv ali n*.
Dvojnost
Nova organizacija slovenske splošnoizobraževalne knjižnične mreže namreč v osno-vi temelji na združevanju dveh doslej loče nlh vej splošnega knjižničarstva, in sicer lz splošne študijske knjižnice znanstvenega tipa in splošne ljudske knjižnice popularnega tipa, ki sta v 25 letih obstoja sledili svojim različnim namenom in je nujno združevanje vse prej kot enostavno.
Medtem ko se je ljudska knjižnica razmeroma hitro prilagajta potrebam in zahtevam splošnega Izobraževanja, se Je študijska knjižnica usmerjala v domoznansko smer in s svojim delom skrbela predvsem za zbiranje gradiva, pomembnega za zgodovino slovenskega naroda, vključno z obdelavo za zgodovino pomembnega Obveznega Izvoda tekočega slovenskega tiska, kateremu je posvečeno še vedno največ časa in kadra
Odsotnost slovenske knjige v naših pokrajinskih središčih pa je bila velikokrat tako močna, da je pritisk uporabnikov marsikje že močno spremenil osnovno podobo tipične študijske knjižnice. Tako so v zad njih desetih letih nekatere teh knjižnic prev žele dejansko funkcijo splošnoizobraževalne knjižnice, čeprav z vsem bremenom zasta rele organizacije. Da bi taki dvojnosti prišli na kraj, smo se v Sloveniji odločili za zdru žitev obeh Upov knjižnic v enotno občinsko mrežo knjižnic z ustanavljanjem osrednjih občinskih matičnih knjižnic. Občine kot ustanovitelji knjižnic, tako ljudskih kot S tu dijskih. so te do leta 1963 Imenovale naj bolj razvite knjižnice na svojih območjih za občinske matične knjižnice. V to enotno or-ganizacijo so se dejansko vključile tudi vse študijske knjižnice. 2al marsikatera teh knjižnic še ne opravlja svoje funkcije v smi. slu teženj zakonodajalca, ki Je želel vso ob činsko mrežo knjižnic povezati preko občin skih matičnih knjižnic ln Jo približati ob čanu.
Več je faktorjev, ki so zavirali razvoj v to smer, od tradicionalnih pogledov na našo knjižničarsko stroko do finančnih in kadrov-
skih ter prostorskih problemov, ki še do da nes niso niti približno rešeni. Razveseljiva in močno prisotna med knjižničarskim kadrom pa je zadnja leta težnja, da kljub težavam, ki obstajajo, vendarle naredimo, kar se narediti da. Ta težnja Je rodila koncept o novi nacionalni organizaciji splošnoizobra. ževalnega knjižničarstva v Sloveniji m prav zadnje posvetovanje je pokazalo, da so slovenski knjižničarji vneti za to enotnost ln da koncept v smislu takega razvoja ni vprašljiv.
Vneti za enotnost
Vprašanja, ki so burila duha na tem posvetovanju, so povsem drugačna. Kako uresničiti ln nadaljevati načrtovano pot. Tu so mnenja in stališča različna.
Del knjižničarskih strokovnjakov in tudi Skupnost študijskih knjižnic je za hitro in odločno združitev naše občinske knjižnične mreže v regionalne sisteme, katerim je treba čl j dati pravne podlago .n sev. 'it poskrbeti za združevanje finančnih sreds.ev v republiki ali regiji. Prevladuje mnenje, da je tak sistem, ki ne sme zajeti manj kot
150.000	prebivalcev, najbolj ekonomičen in so možnosti racionalizacije dela največje. Gre za dejansko združevanje vseh knjižničnih, zlasti strokovnih opravil, za skupno na črto vanj e tehničnih možnosti v mehaniziranem knjižničnem sistemu, za vodenje načrtnejše knjižnične politike v okviru slste ma ipd. Občinska knjižnica Ima v takem konceptu podrejeno vlogo In ne more bistveno vplivati na zastavljeno politiko regi onalnega sistema. Za uvedbo takega knjiž ničnega sistema se zavzemajo predvsem zaradi dobrih izkušenj, ki ga ima s tako organizacijo knjižničarstvo mnogih razvitih dežel, saj se struktura našega regionalnega si stema v svojih elementih ne razločuje od zgradbe tujih sistemov.
Drugi del knjižničnih strokovnjakov pa se za vsema sa nadaljnji razvoj in utrjevanje občinskih matičnih knjižnic, ki imajo v zgradbi regionalnega sistema funkcijo podsistema. Razvoj naj steče najprej v teh osnovnih celicah, nato pa se po poti samou pravnega združevanja formira regionalni knjižnični sistem
Cilj obeh skupin je isti, vendar se pota
k cilju razlikujejo. Ali takojšnje združevanje in izpeljava sistema od zgoraj navzdol ali obratno, utrjevanje podsistemov in nato združevanje od spodaj navzgor. Ce pretehtamo obe možnosti, se nam sama po sebi ponuja rešitev, ki je pri nas pogostejša ln sloni na samoupravnih osnovah našega druž benega sistema, tj. združevanja osnovnih celic z družbenimi dogovori-
Nasprotja v praktičnem delu
Precej pozornosti so na zborovanju vzbudili tudi nekateri strokovni referati, zlasti referata Radojke Vrančič in Sonje Tovornik iz Ljubljane o medknjižnični izposoji, referat Iva Pintariča iz Ljubljane o uporabi me hanizacije v knjižnicah in informacija Fran ca Drolca iz Kranja o dislociranih prostorih v splošnoizobraževalni knjižnici. 4
Društvo bibliotekarjev Slovenije naj bi imelo letos tudi svoj prvi izredni občni zbor. Različna stališča o sedanji orgamzacijsk strukturi slovenskega društva so na občnem zboru, ki Je bil lani v Novi Gorici, pripeljala do sklepa, naj bi sklicali izredni občni zboi že letos in ne prihodnje leto, ko poteče dve letni mandatni ciklus. Razprava v 'Velenju pa je pokazala, da ni načelnih nasprotovanj v sami organizacijski strukturi, marveč v praktičnem delu. Delegati posameznih druš tev so premalo obveščeni o delu republiške ga društva in premalokrat povabljeni k re Sevanju pomembnejših odločitev. Izvršn-svet društva se praktično sestane največ dva krat na leto, med letom pa opravlja vse posli upravni odbor, ki Je povečini sestavljen i? ljubljanskega članstva. Tako rešitev so do slej narekovala pičla finančna sredstva, k> jih za svoje delovanje prejema republiške društvo. Zato je bil sprejet predlog, naj s< formira poseben solidarnostni sklad, tz ka terega bi financirali sodelovanje pri deli upravnega odbora ln zlasti pri delu strokov nih komisij. Tako naj bi končno prekinil Staro prakso, da se večina društvenega del: opravi s članstvom tz Ljubljane, kar lahki pripelje do neuskladenih stališč v vrsti upravnih in strokovnih problemov.
ANČKA KOR2E—STRAJNAR
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
predstavlja novosti slovenskih avtorjev:
Matjaž Kocbek: V
Kocbekov Knjižni prvenec prinaša štirinajst daljših pesmi.
»Tu skušajo živeti besede kot barve in vonji — ne odkrivanju — prikrivanju 90 namenjene« (M Slodnjak)
84 strani. Cena: 38 din.
Marko Švabič:
SONCE, SONCE, SONCE
»SvabiCeva proza, Ki je v tej Knj-igi položena pod znamenja sedmerih različnih sonc, je presunljiva Najprej so cu besede Ki so za današnje on< nenavadne in dostikrat pozabljene Potem so iz njih stavki ki so koi zvenžem not ožgani od volje, da bi pričarali neposredno Potem je Kompozicija ki je qi mogoče prevajati na znane zakone . . .« (R. Šeligo)
209 strani. Cena: 42 din.
Franci Zagoričnik:
TO JE STVAR. KI SE IMENUJE PESEM
Najnovejša pesniška zbirka S Zagoričnika pnnaša pesmi ki obsegajo žas od konca- leta 1964 do poletja 1971 »Mogoče Je reča da mi kot pesniku m samo po sebi umevno da gre pn pesnjenju nedvomne za osi var jame ali vzpostavitev pesmi Pregovor da Je vsake pesmi enkrat konec lemijem dobesedno. Zato visi nad menoj nenehno vprašanje, kako zastaviti novo pesem .« (F Zagoričnik).
106 strani. Cena: 36 din.
Knjige dobite v vseh knjigarnah in pri
ZALOŽBI OBZORJA MARIBOR >	Partizanska 5, 62000 Maribor
Pogovor v uredništvu
V)
Vsi se obnašamo inflacijsko44
Ekonomista dr. Rudi Crnkovič in Julije Drasinover o uresničevanju planskih nalog in še drugih zadevah, ki jih bo treba urediti
■Če primerjamo letošnja gospodarska gibanja z lanskimi, potem uvidimo, da so bila letošnja nekoliko ugodnejša in za spoznanje stabilnejša. Vendar smo daleč od tega, da bi mogli trditi, češ napravili smo resnejši korak k stabilizaciji,« presoja direktor zveznega zavoda za tržna raziskovanja Julije Drasinover.
Za loto 1972 Je značilno, da Je Jugoslavija nekoliko ved izvažala, da Je nekoliko manj uvažala. To naj bi bOo ugoctao. pravi Drasinover. u vodi ustanovo, v kateri pripravljajo analne za zvezno vlado, in to že nekaj let zaporedoma. Oe upoštevajo njihova znanstvena ekonomska spoznanja? Ne vedno, toda imajo jib pri roki in ne morejo redi. da Jih nismo najprej opozorili, pravi Drasinover. Dvomljivo bi bilo zdajle za trjevati, da Je -visoka proizvodna rast ugoden kazalec. Se malo bi se morali pomuditi ob statist.dnem podatku in ga osvetliti z nekaterih strani, nadaljuje Draeino-ver. kajti vse drtfeo v gospodarstvu Je do-kazovalo rnflac Jske težnje. Cene na pr.mer bodo do novega leta škodile za 15 odstotkov, življenjski stroški za 14 do 16. Investicije bodo na lanski ravni.
Bilančno gledano, bo gospodarsko leto boljše. Ce pa pogledamo, s kakšnimi napori je bilo izboljšanje dosegljivo, potem uspehi nikakor niso blesteči. »Nekako bomo preživeli.« pravi Drasinover, ki tako uteme ljuje. da v resnici ne bomo izpolnili letošnjih planskih ciljev. »Ne zato. ker bi gospodarstvo ubralo, svoje tokove, ampak zato. ker resolucija ni bila uresničljiva in ni zajela vrste področij. Zato naj zvezna skup ž&ina v prihodnje potrjuje takšne resolucije, ki bodo postavljale kakovostne naloge in se ne bodo ukvarjali z merjenjem v odstotkih.« »Danes se vsi odpovedujejo petodstotni rasti cen.« opominja Drasinover. *
V devetih mesecih čez mejo 150 tisoč
goved
Profesor visoke ekonomsko-komercialne Sole v Mariboru dr. Rudi Crnkovič pa izjavlja, da pesimistično gleda na številčno merjenje planske napovedi. »Zvišat; nekaj za pet ali deset odstotkov, je jalovo delo. Ne vem. zakaj se tega sploh lotevajo drugod, razen v čisti ekonomski znanosti. Poigravati se z odstotki, v politiki ni smiselno. Zakaj tako mislim? Politični cilj je lahko kar največja stabilnost. Ce sl politika zastavi črvrst dlj. se ponavadi zamaje tudi politika, če se izkaže, da je cilj neuresničljiv. Petodstotno zvišanje cen je bilo iluzorno od vsega zadetka«, pravi dr. Crnkovič.
V zavodu za tržna raziskovanja trde, da Je letošnji poglavitni gospodarski problem kmetijstvo. Lani smo uvozili za 500 milijonov dolarjev raznih živil. Ne pridelujemo vsega doma. da bi mogli nakupe v tujini povsem izločiti. Toda prav tolikšen je bil izdatek za eno največjih jugoslovanskih investicij — hidroelektrarno Djerdap.
»Ce letina ni dobra, zmanjšamo naše finančne rezerve za en Djerdap. pri tem pa vemo, da bi kmetijske pridelke lahko izva-žaU. Kmetijstvo je izredno pomembna silnica jugoslovanskega razvoja, ki neverjetno modno usmerja gibanje jugoslovanskega Izvažanja ter uvažanja,« pojasnjuje Dra&ino-ver.
Uvoz bi bil lahko deset odstotkov nižji od lanskega, de ne bi morali v tujini kupovati toliko hrane. Morda ne bomo letos uvozili vsega, kar potrebujemo, vsekakor pa bomo na zadetku prihodnjega leta resno nadeli devizne rezerve.
Letos smo naglo zvišali izvoz mesa. V devetih mesecih je šlo čez mejo 150 tisoč goved. Tega niso nikjer napravili, najmanj pa se je kjerkoli zgodilo, da bi izvozili 40 Usod razpiodnih živali. Verjetno bomo zato prihodnje leto meso uvažali, kar bo nadelo dosežene izvozne rezultate in jih modno znižalo.
Doma zvišujemo evropske inflacijske
stopnje
Jav. Prej smo se ciklično gibali tako. da Je upadla gospodarska dejavnost in smo se reševali z višanjem cen To ne velja le za nas. marveč za svetovno gospodarstvo. Skupen cilj vseh je potemtakem lahko le nižje stopnjevanje, kajti združiti padce in cene se še ni posrečilo.«
Zvezna skupščina je sprejela zakona- o srednjeročnem planu.
»Zaprli so ga v predale,« trdi Drasinover. »Nihče ne planira naprej, ni rešitev, s katerimi bi Izpeljali planske postavke.«
Kakšne kali ima
v sebi upravna struktura
Je danes možno tržno gospodarstvo brez planskega usmerjanja, brez dogovorov o tem. kako naj se plan uresniči? Ravno v tem vprašanju se sknva eden poglavitnih gospodarskih problemov.
Naš gospodarski sistem ni dograjen, pravi tudi dr. Crnkovič. Vemo, kakšen naj bi bil. »Menim, da gospodarstvo ne ruši starega oziroma tistih veljavnih delov sistema. ki ne ustrezajo. S tem, ko ruši, že vpeljuje nov. izboljšan sistem.«
»Po mojem mnenju se je pri nas državna uprava prilastila izključno pravico odločanja, kar sodi v naš gospodarski sistem. Ona vpeljuje novo in odpravlja staro. Po mojem mne*\ju je v tem treba iskati razlog. zakaj se veljavni sistem prepočasi pretvarja v boljšega.
»Upravna struktura.« misli dr. Crnkovič, »nosi v sebi kali administrativnega ter neekonomskega odločanja. Prvo vlogo pri graditvi boljšega sistema bi morali zaupati gospodarstvu, ki lahko Izkušnje črpa iz neposredne prakse. Sicer ne more sprejemati In izdajati odlokov, zato pa bi lahko ocenilo, katere rešitve so ustreznejše «
Ce smemo pričakovati hitrejših izboljšav v sistemu, potem bomo najboljše odkrili v proizvodnji, trdi Crnkovič, ki zamer ja podjetjem. da se ne zavzemajo za sodelovanje z družbenimi telesi »Poglejte, kolikšen je delež poslovnih ljudi pri razpravah o Sistemskih vprašanjih, pa se boste prepričali, da je šibek. Ne vem. morda rde občutek vara. toda po mojem mnenju ne sodelujejo dovolj v razpravah, se pravi pri graditvi in sprejemanju sistemskih rešitev «
»Ce gospodarstvo ne bi drugim prepuščalo odločanja, bi skupno zgrajevali boljši sistem,« misli Crnkovič.
Dokler ne bomo zgradili boljšega gospodarskega sistema, bodo rezultati slabši od tistih, ki hi Jih drugače pričakovali glede na vložen trud. Prav zato se tudi vsi dolgoročni cilji odmikajo v neznano, tudi stabilizacija.
Dokler ne bo sporazuma o skupnem tržnem modelu ...
Ce se želimo dokopati do stabilnih pogojev gospodarjenja, jih moramo prilagoditi enotni jugoslovanski bržnd politiki, opozarja Drasinover, kajti največ nestabilnosti imamo zato, ker ustvarjamo umetne preg raje in se zapiramo. Jugoslovanski tržni model pa mora računati z vsem, kar zanima jugoslovanske narode in narodnosti. Naloga ni lahka, ker mora sloneti na dogovarjanju med vsemi prizadetimi.
Dokler pa sporazuma 6 skupnem tržnem modelu ne bo, se bo tržišče zapiralo in podvajali bomo gospodarske zmogljivosti. Domeniti se je treba, katere panoge imajo prednost. Je to kmetijstvo in katere kulture, je bazna industrija ali turizem?
»Nam manjka razvojna politika«, pravi Drasinover. Ce pa gospodarstvo nima jasno določenih ciljev, se ne more stabilizirati. Crnkovič k temu dodaja misel, da Jugoslavija zaostaja za razvitejšimi deželami, ker nima infrastrukture. Imamo Iskro, Tomos, Energoinvest, Crveno zastavo, elektronsko industrijo, nimamo pa cest, energetskih sistemov, moderne železnice.
»Ce govorimo o vplivu infrastrukture, se moramo zavedati, da ravno ona inflaoijsko barva vsako gospodarstvo. Zahteva dolgoročne investicije, ki počasi učinkujejo, pa tudi sam učinek se na široko prepleta. Ne 'idvzema kupne moči, kot jo mora dobra predelovalna industrija.«
»Ravno mi pa.« nadaljuje Crnkovič, »bomo morali še veliko investirati v infrastrukturo, kar se nam ne bo hitro obrestovalo. Zato se zavedajmo, da je tudi za radi tega naš stabilizacijski cilj, z njim nižje cene in manjša inflacija, toliko bolj dolgoročen.«
Na pomoč bi morali poklicati znanstvenike
Drasinover omenja še razlog, zakaj se nam kratkoročna gospodarski cilji pretvarjajo v dolgoročne.
»Ce bi hitreje in bolje ukrepali v politiki
cen, bi zlahka dosegli boljše rezultate in bi se približali resoluciji.«
Namera Z IS, da z zamrznitvijo zaustavi cene, je bila namreč premišljena. Bila bi učinkovita, če bi se ravnali po obljubi in bi jo pravočasno zamenjali z drugačnimi rešitvami Dogovarjanje se je zavleklo in pri tem niso upoštevali znanstvenih dognanj, čeprav so jim bila na voljo.
»Ekonomist: so opozarjali,« pravi Drasinover. Opozarjajo tudi zdaj, da namreč sporazumevanje o cenah v zvezni zbornici rie obeta dobro. Ne zaradi sporazumevanja samega, marveč zaradi tega, ker po toliki zamrznitvi vsak zahtevek presega 20-odstotno zvišanje cen.
»Na pomoč bi morali poklicati znanstvene delavce. Ti naj sodelujejo z znanjem o razmerjih med cenami, ki vladajo v tržnih gospodarstvih, kajti zavedati se moramo,« pravi Drasinover, »da z uvozom ne bomo mogli preprečevati podražitev, domačih blagovnih skladov pa primanjkuje, na kar že dolgo opozarjamo.«
Do eksplozije cen bo po Drasimoverjevih opozorilih prišio zaradi predolgega zadrževanja cen. Toda s cenami ne moremo odstraniti vseh problemov. Toda ne uporabljamo znanosti Zvezni zavod za tržna raziskovanja je izdelai študijo o politiki cen v srednjeročnem planu. Tudi drugi so sodelovali. Gospodarski sekretariati zvezne uprave imajo dvajset materialov o tej snovi a jih ne uporabljajo. In zakaj si ne bi eno podjetje poiskaio izhod v višjih cenah, se sprašuje Crnkovič. Cena izdelka sodi med poslovne odločitve, torej v politiko samega podjetja. Zato z zamrznitvijo nismo onemogočili podražitev Podjetja se ne ravnajo po disclp!.nskih načelih, marveč po načelih, naj bo proizvodnja rentabilna. CM tod Iskanje nenormalnih poti, da bi ustvarili višji dohodek, ki je dosegljiv z višjo ceno.
Nelikvidnost je j ugoslo vanska značilnost
»Dokler se ne bomo povrnili na staro pravilo, da je treba blago plačati, ne bomo imeli likvidnosti,« opozarja Drasinover, ki za rastočo nelikvidnost jugoslovanskega gospodarstva kriv: ukrep, po katerem smo opustili obračunavanje po plačani realizaciji ih znova uzakonili fakturirano.
Nelikvidnost je jugoslovanska značilnost. Je sicer enostavno rešljiva. Toda ne bomo se je kmalu otresli, trdi Drasinover.
V zavodu za tržna raziskovanja so pred kratkim napravili anketo pri petini industrijskih podjetij, pri katerih tretjino osebnih dohodkov izplačujejo na račun fakturirane realizacije. V povprečju četrtino osebnih dohodkov izplačujejo brez kritja.
JULIJE DRASINOVER: — Nekako bomo preživeli
Zgovorna je še tale anketna primerjava: v 60 dneh plačana realizacija ima v skupnem dohodku 29-odstotnd delež, v 90 dneh znaša njen delež 33 odstotkov, v 120 dneh pa že 27,6 odstotka.
»Tu so vin nelikvidnosti«, opozarja Drasinover. »Ce k temu dodamo še dolgove družbenopolitičnih skupnosti in navidezno realizacijo, smo našteli vse.«
Pri tem pa so zavodu le 3 odstotki podjetij odgovorili, da so imeli sitnosti pri izplačilu osebnih dohodkov. Toda dodali so, da so pomagale banke, za kar so tudi zaračunale visoke obresti. To spet pomeni višje poslovne stroške, zahtevki po dražjih izdelkih in tako dalje Itd. Vemo tudi, da četrtma podjetij v Jugoslaviji ne zadošča pogojem, ki jih postavljamo v zakonih iz drugega paketa proti nelikvidnosti.
»Mislim, da bi zakonov ne smeli odlagati, kot smo že storili. Zavzemam se morda, da bi jih postopoma oživljali. Ce tega ne bomo storili, ne bomo uvedli reda v gospodarstvo«. Tako Drasinover O nelikvidnosti velikih pa misli dr. Crnkovič takole: »Velika podjetja zaposlujejo veliko delovnih moči, imajo razvito tehnologijo, več zalog blaga ln več finančnih sredstev. Razen tega so povezana z mnogimi podjetji in organizacijami pa tudi z družbenopolitičnimi skupnostmi. »Nikjer še nisem prebral, v kakšnih odnosih so prt velikih podjetjih njihove obveznosti in njihova sredstva. Zda se mi, da bi iz podatkov izvedel, kako imajo opraviti s povprečnimi razmerji med dohodki in izdatki. Le da njihovo nelikvidnost čuti 200 podjetij hkrati. Zato so jugoslovanski, problem.«
Dolžnik izkorišča
priložnost
Crnkovič misli, da bi nelikvidnost velikih lahko izkoristili Ne tako, da bi jih banke nasitile s krediti. V teh podjetjih bi se morali lotiti načrtnega vodenja likvidnostne politike. Nasploh-tega jugoslovanska podjetja ne počno V preteklosti jih je reševala inflacija. Krediti so bili zagotovljeni. Danes je najbrž splošna nelikvidnost razlog, da so vrgli puško v koruzo. S tem še ni rečeno, da za likvidnost ne skrbijo. Tekajo po bankah, sodiščih. S samo politiko pa se skoraj ne ukvarjajo.
Zakoni z zamudami
Štiri alternative obračuna dohodka
OD NAŠEGA BEOGRAJSKEGA DOPISNIKA
Zakonodaja, kot vemo iz časov reforme, je vedno zamujala za družbenimi premiki. Tudi zdaj, ko so ustavna dopolnila že zdavnaj sprejeta in vodimo politično bitko za njihovo uresničevanje, opažamo. da zakoni, ki naj spremljajo te spremembe, prihajajo pred skupščine z velikimi zamudami. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ugotavljanju in obračunavanju skupnega dohodka in dohodka v temeljnih organizacijah združenega dela pa kaže, da ta zakonodaja, ki naj opredeli ravnanje, sprejeto z ustavnimi dopolnili. precej površno sprejema duha teh sprememb.
»Poglejmo še enkrat podatke o letošnjem izvozu. Dvajset odstotkov nad lansko ravnijo se zdi veliko, vendar moramo spregovoriti o tem. da je pred nami le nominalen podatek. Cene na svetovnem trgu so poskočile, zato lahko govorimo le o dva do tri odstotnem povečanju. Izkoristili smo pač devalvacijo in trenutno konjunkturo na svetovnem trgu,« pravi Drasinover.
Kakšna naj bo blagovna menjava v prihodnjem letu? Racionalna naj bo. Ne sme pomeniti le tega, da si bomo odtrgovall na vseh koncih in stiskali pasove. Politika naj bo selektivna: ne moremo prepovedati uvoza surovin, ker s tem omrtvimo nekatere proizvodne panoge. Vplivati moramo, da bomo z uvozom podpirali izvoz. Spet prihaja na dan že stara zahteva, da moramo presoditi, kje smo konkurenčno sposobni In to za vso Jugoslavijo, od republike do republike, od izdelka do Izdelka.
V prihodnjem letu se nam obeta višji uvoz in manjši izvoz, trda Drasinover.
Prihajamo v nov ciklus. Ponavlja se dej-*vo. da gospodarstvo nekaj časa vzdrži na navidezno stabilni ravni, nato stabilnost preneha. »Zal se ciklusi krajšajo. Prej so trajali tri leta. zdaj so se skrčili na štin mesece. Nimamo pravih sistemskih rešitev. zato doma zvišujemo evropske inf la oljske stopnje, namesto da bi se stabilizirali.« Tako Drasinover
Crnkovič pa: »Verjamem temu, ker se dogaja že sto let. Inflacija je splošen po-
Dva obračuna
Se se spomnimo, da je bilo okrog istega zakona med reformo in potem veliko akademskih razprav, češ da bodo precizna določila o ugotavljanju dohodka povsem dovolj za ustrezna ravnanja E dohodkom. Ko so se pokazale v gospodarjenju vrzeli, so ekonomisti in politiki mislili, da je treba fakturirano realizacijo, ki dopušča razsipnost oziroma omogoča nelikvidnost, zamen jati s plačano realizacijo, ki pa se Je pokazala kot zapornica za razširjeno reproduk-oijo, kar je bila zopet resna ovira za gospodarjenje. Pri zdajšnjih spremembah zakona predlagajo sindikati alternativo fakturirana ali plačana realizacija in tej dodajo še tretjo: »Skupni dohodek ugotavljati na temelju tiste fakturirane realizacije, kateri ni potekel rok plačila (zakonski ali pogodbeni)« kar pomeni praktično — kombinirano realizacijo.
Praktiki ekonomsko računovodskih sektorjev so že tedaj vedeli, da samo zakonska določila niso dovolj za ustrezno ravnanje s sredstvi delovnih organizacij; ker se Je nelikvidnosti kljub zapornicam plačane realiza cije »normalno« povečevala, je bila le-ta 1969. leta odpravljena in še zdaj velja obnov ljena fakturirana realizacija, ki pa na karavano nelikvidnosti tudi ni vplivala zavirajoče.
Zakaj? Iz uradnih podatkov, ki so jih zbrale strokovne službe sindikatov za obravnavanje tega problema, je očitno, da je osebno, skupno in splošno porabo iznad realnih možnosti spodbujal sistem zagotavlja nja sredstev za pokrivanje teh potreb. Osebne dohodke smo izplačevali iz sredstev delovnih organizacij (iz lastnih ali bančnih virov), dohodke za skupne potrebe delavcev smo zagotavljali s prispevki iz osebnih dohodkov, kakor tudi del dohodkov družbeno političnih skupnosti, investicijske naložbe so tekle pretežno iz kreditov itd.
Poglavitnih sprememb še ni
Praktično sta obstajala dva računa, dva obračuna — na podlagi plačane ln na podlagi fakturirana realizacije. Pri sklepanju v zvezi z uporabo ustvarjenega dohodka so se delovne organizacije predvidoma držale dohodka, ki je ustvarjen po fakturirani realizaciji. Tako so se tedaj tudi poslabševali odno si med fakturirano ta plačno realizacijo. Torej Je bila to posledica nedoslednega uporabljanja zakonskih predpisov in knjigovodskih kazalcev, ki Jih ne bi smeli uporabi ja/td za zavajanje samoupravnih organov v napačno sklepanje.
Leta 1967. je na primer neplačana realizacija zajemala 12,9 odst. fakturirane realizacije, naslednjega leta že 14,7 odst. Mnenje, da Je treba ukrepati, je botrovalo tudi prehodu na fakturirano realizacijo že naslednjega leta, kar pa ni pomenilo nikakršnih spre. memb v gibanju nelikvidnosti. Leta 1971. je bil znesek akceptnih nalogov že 19 odstotkov fakturirane realizacije, kar pomeni, da je neplačana realizacija bila še večja.
Kompliciranost ugotavljanja skupnega dohodka in dohodka po plačani ali fakturirani realizaciji Ilustrirajo naslednji podatki: po zaključnih računih za 1971. le.to je z delitvijo dohodka v poslovni sklad preneseno 10.810 milijonov dinarjev, izvršena so odplačila v tekočem letu za osnovna sredstva za začetni sklad obratnih sredstev in za trajna obratna sredstva v znesku 9.353 milijonov; investicije so znašale 26.778 milijonov dinarjev, a sredstva izločena za investicije, 6-527 milijonov dinarjev. Oročena sredstva pa 9.161 milijonov, vložena v kreditni sklad banke 2.384 milijonov, obratna sredstva delovnih organizacij so bila 248.268 milijonov, odplačila posameznih kreditov (občasnih) pa so tistega leta znašala 102.276 imldjonov dinarjev itd.
Slika s tem še daleč ni popolna, ker so bili zneski fakturirane kot plačane realizacije vendarle vedno bolj ali manj fiktivni odvisno c»d spretnosti računovodstev, pa je zato bila tista nuja urejanja odnosov v delitvi dohodkov z izrazito zakonsko oziroma državno močjo. Bistveno torej ni, ali ta ali druga oblika ugotavljanja dohodka, temveč obnašanje tistih, ki upravljajo z dohodkom. Netočno ali sploh nikakšno obveščanje o učinku gospodarjenja je vedno omogočalo ožjim krogom upravljanje z dohodkom, ki nas je začelo množično zapeljevati v nelikvidnost in nerentabilno gospodarjetnje.
Družbeni dogovori so se z zakonsko močjo spremenili in vplivajo na primernejše pogoje in kriterije obnašanja in Jih s sedanjo politično aktivnostjo še bolj zaostrujemo. Nekoliko, čeprav še vedno ne dovolj, so vplivali tudi paketi ukrepov za stabilizacijo gospodarjenja, toda glavne spremembe naj bi šele prišle. Republike in pokrajini žal še niso definirale novega sistema finansiranja skupne porabe in splošnih potreb. Iz tez in
osnutkov zakonov posameznih republik pa je videti, da so razlike v predlaganih rešitvah. Republike in pokrajini so enotne, da dosedanji prispevek na osebne dohodke iz delovnega razmerja ne ustreza in ga je treba opraviti ter zamenjati s prispevkom iz dohodka po kriterijih in stopnjah, ki bodo določene z zakoni.
Samo razpravljanje je lahko enostransko
Ta prispevek je bij v prvih šestih mesecih letošnjega leta 22,4 odst. vseh dohodkov proračuna in skladov družbenopolitičnih skupnosti. Razporejen je v proračune republik z 9,7 odst. občin z 25,5 odst. pokrajin z
2,0	odst. in sklade vseh družbenopolitičnih skupnosti republik 15,7 odst. občin 41,8 odst. ostalo in nerazporejeno znaša 5,3 odst.
Federacija letos ni imela dohodkov iz teh osnov pa tudi nekatere republike so odpravile prispevke na osebne dohodke iz delovnega razmerja za svoje proračune in sklade.
Razpravljanje o davčnem sistemu- šele začenjajo. Dileme so okrog nevarnosti, da bo preračunavanje prispevkov iz dohodka takšno, da bodo večja prispevka kot pa iz osebnih dohodkov; pričakujemo, da bo ok rog tega še veliko poienna. Samo razpirava pa je lahko enostranska in privede v dialoge, ki vsekakor ne prispevajo k diružoauin odnosom v temeljnih organizacijah združenega dela. Te ne smejo biti pobuda za atomizacijo gospodarjenja, temveč za integracijo družbe oziroma samoupravljanja družbe. Zaradi tega nemara tudi zaostaja formiranje TOZD, ker je to (po načelih sprejete politike) pravzaprav zeio praktično vprašanje gospodarjenja v vseh samoupravnih sredinah in njihovega povezovanja za ustvarjanje večjega standarda delovnih ljudi, ki pa se ne izraža samo skozi ugotovljeni ali obračunani dohodek .posamezne organizacije, temveč v skupnih rezultatih gospodarjenja vseh osnovnih in drugih organiza cij.
VIKTOR SIREC
DR. RUDI ČRNKOVIČ:
— Petodstotno zvišanje cen je bilo iluzorno
Nekateri govorijo, da podjetja ne razvijajo finančne funkcije. Toda računovodska funkcija je pretirana.
Ker so velika podjetja povezana s številnimi organizacijami, misli Crnkovič, bi z varovanjem lastne likvidnosti prenašale svojo politiko na druge. Planiranje likvidnosti pomeni sistematično obravnavanje in ukrepanje ob tokovih, ki prinašajo in odnašajo denar.	• ,
»Velikih podjetij ne bomo rešili s tem, da bi jim dali novih kreditov. Spremeniti morajo poslovanje,« trdi Crnkovič. »Ugotavljati morajo plačilno sposobnost kupca. Podjetje, ki tega ne dela, lahko računa, le na srečo. Te pa v poslovnem življenju ni tia pretek, zato je treba skrbeti za likvidnost dobaviteljev, kooperantov Tega pri nas ne delamo.« še malo pa bodo družbenopolitične skupnosti poravnale dolgove. In kaj potem? Videli boste, da bo gospodarstvo ostalo nelikvidno Zdaj se lahko zgovarjajo, da jim niso plačeval:, da imajo veliko dolžnikov,« pravi Crnkovič.
Tudi administrativni ukrepi, ki jih pričakujemo z novim letom, ne bodo odstranili vse nelikvidnosti »Država ne more zagotoviti niti s predpisom niti z zakonom, da mora eno podjetje plačati drugemu, če lahko počaka, bo dolžnik izkoristil priložnost.«
Od danes do jutri
Zakaj pri nas lahko obstajaš, čeprav si nelikviden. Popušča delovna disciplina, produktivnost dela upada. »Ekstenzivnost se širi. S tem rastejo tudi proizvodni stroški.«
»V Jugosiaviji danes celo mislijo, da je sramotno spoštovati dobavne roke,« opozarja Drasinover Zavod za tržne raziskave letos spet nima naročil za tržne raziskave, vsaj ne toliko, kot lani. »Podjetja iščejo druga pota zunaj poslovnosti. Raziskujejo možnosti, kako bi zvišala ceno. Pri SDK si skušajo priboriti boljšo uvrstitev pri izplačilih z žiro računov Najsposobnejši kadri se vrte po računovodstvih, knjigovodstvih in bankah,« ocenjuje Drasinover.
Po njegovem podjetja trenutno žive od danes do jutri Vsakodnevna naloga je zagotoviti si osebne dohodke, dobiti surovine, zvišati cene Dolgoročni podjetniški cilji so zanemarjeni. Se te reči dogajajo zato, ker smo si prehitro zastavili stabilizacijo?
»Pred tričetrt leta, ko smo začeli stabilizacijo, sem bral analizo, ki so jo menda izdelali v zvezn; upravi ali za zvezno upravo. Zapisano je bilo naj bi lam inflacija divjala z nezmanjšano stopnjo, letos naj bi bila rahlo znižana Omenjeni so bili sprejemljivi razlogi, ki so pojasnjevali, zakaj se stabilizacije ne da hitro zaustaviti. Ne bo mogoče zavzeti naraščanja osebnih dohodkov, kreditiranje bo treba povečati, ker bo treba končati investicije. In tako dalje.«
Zvezna vlada pa si je zastavila neuresničljiv cilj petodstotnih podražitev. Nisem razočaran nad tem. kar doživljamo, ker se mi zdi. da kaj drugega nismo mogli pričakovati. Zdaj se moramo vprašati, ali smo ustvariti pogoje, da po dveh letih skoraj nezmanjšane inflacije le-ta začne upadati. Mislim, da so danes osnove. Pojavljajo se nekateri kazale:, ki bi jih morali analizirati, preden bi se odločno izrekli za večjo stabilnost,« miši: dr. Crnkovič.
Tako nismo razčistili, kakšna in kolikšna inflacija ali kontrolirana, kot bi morda želeli. Vprašati se moramo ali je jugoslovansko ljudstvo pripravljeno prenašati določeno stopnji/ inflacije, ali pa bi se strinjalo, da bi zaostajal družbeni, z njim tudi osebni standard.
Nekoč bo blago že plačano ...
»Nismo se Se politično opredelili, do katere mere moramo brzdati inflacijo«, meni Crnkovič. »Eno je gotovo: stopnja inflacije je drugačna v razvitem gospodarstvu kot v tistem, ki se mora hitreje razvijati,«
Crnkovič misli, da so se v Jugoslaviji družbenopolitične skupnosti pojavljale s pretirano nepokrito potrošnjo in spuščale inflacijo. Gospodarstvu je to ustrezalo, ker je tako našlo kupca za svoje izdelke.
Ker je • veljala fakturirana realizacija, so ' si podjetja rekla.: nekoč bo blago že plačano, čeprav investicija na krita. Dejansko so plačilo prejeia z zamudo, v razvrednotenem denarju Tud; prebivalstvo ni zaviralo poti v inflacijo.
Inflacijsko politiko smo vodili vsi, od države, gospodarstva do potrošnika. Tudi koristila je vsem.
»Zdaj moramo vgraditi mehanizem, ki bo preprečeval. da bo dohodek presegal ustrezno vrednost C e bomo uzakonili takšno odvisnost, bodo posamični interesi peljali na stabilna pota. Velja naj za vse: od države, gospodarstva do potrošnika,« predlaga •Crnkovič Imet: vse, kar si želimo, še ni stabilnost, ne gre.
Drasinover predvideva, da bo prihodnje leto dosežena nižja stopnja rasti. To ni dobro. prav. Pred petimi, šestimi leta smo bili med prvimi v Evropi. Zdaj smo zdrsnili pod sredino DoLguročno gledano, moramo razmišljat’ o tem pojavu, pravi Drasinover. Miši; da Je za jugoslovansko gospodarstvo neprimerno boljša pot zadržati visoko gospodarsko rast in stabilizirati pogoje zanjo.
Gradivo pripravila: ALENKA MIŠIC
/ izredne ljubljanske univerzitetne skupščine
Z obrazom proti zidu
O mednarodnopravnih, zgodovinskih in političnih dogajanjih, ki so privedla do sedanjih šovinističnih in nacističnih izgredov na Koroškem,
je govoril dr. Vlado Benko
•Postavili so jih torej. Z obrazom proti zidu. Zato. ker niso hoteli iti ali kaj. Morali bi bili iti z njimi ali kaj in niso šli. Zato so jih postavili ob zidu v vrsto.« Grenko za nas vse, pripadnike slovenskega naroda in grozljivo za Slovence na Koroškem, zvenijo besede, ki jih je zapisal naš koroški rojak in pisec Boro Kostanek-Florian Lipusch v svojih »Črticah mimogrede«. V njih je čutiti vso grozoto, izkustev in preizkušenj dela slovenskega naroda v njegovih najhujših dneh. ko so se z vključitvijo prve avstrijske republike v okvir nacistične Nemčije pričele uresničevati napovedi nekdanjega nacističnega zastopnika v koroškem deželnem zboru Huga Herzoga, da bodo nacisti po prevzemu oblasti politično in fizično uničili koroško slovenstvo.
Toda če Je v piščevih besedah simbolično pričevanje o hudih dnevih koroikih Slovencev v doOgih sedmih letih podločnistva pod Rajhom, ki naj bi trajal tisoč let, ali ni v njih tudi zapisana usoda tega dela natega narodnega telesa, ki ga v desetletjih nazaj postavljajo z obrazom priti zidu, ker vztraja, ker noče iti in ker bi moral, kot pravijo, iU z njimi?
Ničesar ni ali vsaj ne bi smelo biti. kar bi morali danes v usodi koroških Slovencev razumeti kot neizbežnost. Poudarjam, danes. O* Je Mio V Obdobju avstro ogrske monarhije celotno slovensko ozemlje podvrženo valom raznarodovanja in germanizacije, če se je v prvi avstrijski republiki nacionalistični pritisk stopnjeval še posebej v obdobju po 13. marcu 1938. leta. ko so nacistične oblasti brezobzirno poteptale spoštovanje manjšin-skovarstvenih določil senžermenske mirovne pogodbe, takšno neizbežnost danes ospo-ravajo številna dejstva in dejavniki: proti-nacistični in osvobodilni boj koroških Slovencev. avstrijska državna pogodba, podpisana 15. maja 1955. leta. pristop Jugoslavije k tej pogodbi, članstvo Avstrije v OZN. Splošna deklaracija o človekovih pravicah in ne nazadnje obstoj socialistične Jugoslavije. Dejal bi še več: nova gibanja v mednarodnih odnosih, ki so še posebej opazna na tleh evropskega kontinenta in ki se oblikujejo v težnjah, zagotoviti učinkovit in celovit sistem evropske varnosti z vsemi političnimi, goapoc i a r s k; m:, ekonomskimi in psihološkimi predpogoji zanj. ne bi mogla in ne bi smela puščati tega dela slovenskega naroda kot rezervata;, ki je zunaj prostora in zunaj časa. v katerih se razvijajo In krepijo ta gibanja.
Merilo za
državljansko
nezanesljivost
Nerazumljivo je. da temu ni tako. tragično nerazumljivo je, da sedemnajst let po podpisu avstrijske državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije množice nestrpnih in agresivnih pripadnikov tako imenovanih avstrijskih patriotskih združenj nekaznovano uničujejo dvojezične napise, ki so le delna in nepopolna zadostitev enemu od členov te pogodbe. Takšne akcije so možne ne samo zavoljo popustljivosti avstrijskih varnostnih organov nasproti njihovim nosilcem, marveč predvsem zavoljo tega. ker Avstrija, njena zvezna vlada in njene deželne oblasti na Koroškem pristopajo k uresničevanju manjšinskih varstvenih določil na postopen način in e drobitvijo le-teb v okviru notranje pozitivne zakonodaje in različnosti glede na temeljno izhodišče o celotnosti v 7 čl. izraženih manjšinsko-varst venih določil. Zadnji dogodki na Koroškem nas v zvezi s tem ponovno prepričujejo. da takšna postopnost ni v prid temu. da se ustvarijo pogoji s katerimi bi bilo preseženo stanje nacionalne nestrpnosti nemško govoreče manjšine nasproti
manjšini in da bi bih eliminirani recidivi iz dobe Maier-Kaibitscha, nasprotno, daje spodbudo temu, da se na Koroškem tudi dandanes priznanje k Slovencem jemlje kot merilo za državljansko nezanesljivost, če že ne ideološko identifikacijo z našo potjo v socializem. Toda ko danes širom Slovenije in Jugoslavije vztrajamo na tem, da Avstrija izpolni svoje obveznosti na temelju določil državne pogodbe in uresniči manjšinsko varstvena določila, ne bi bilo odveč uvesti v to razpravo tudi elemente moralnega in političnega premisleka.
Dejstva, vredna moralnega premisleka
Leta 1938 je nacistična Nemčija izvedla priključitev prve avstrijske republike v svoj okvir in to področje podvrgla istemu režimu in isti glajšaltungi, kakršna sta veljala za ves tretji Rajh. Ostmarka, kot je bilo področje Avstrije tudi formalno poimenovano, je dala s svojimi človeškimi in materialnimi viri pomemben prispevek vojnim pripravam in agresijam, ki jih je nacistična Nemčija pod vzela po letu 1938. Na tem mestu se ne bi želeli podrobneje spuščati v navajanje deleža, ki ga je prebivalstvo Avstrije imelo pri vojnih naporih nacistične Nemčije, dovolj poznano pa je, da ta prispevek ni bil majhen in da ga je bilo posebej mogoče čutiti na naših tleh in nad prebivalstvom naših dežel. Z imeni številnih civilnih in vojaških veljakov, ki so bili pred 13. marcem 1938. leta avstrijski državljani, so povezani vojni zločini in nasilja, storjena zoper naše ljudi in zoper pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja pri nas. To velja še posebej povedati za slovensko Koroško. kjer so se v političnem in fizičnem nasilju zoper koroške Slovence odlikovali zlasti člani v prvi avstrijski republiki skoraj dvajset let delujoče organizacije Kamtner Heimatdienst. katere aparat je bil skupaj z Maier-Kaibitschem vključen v koroški obmejni aparat nacistične stranke. Teh dejstev ni mogoče pozabiti niti ob klepu moskovske konference zunanjih ministrov vodilnih sil antifašistične koalicije iz leta 1943, zapisanem v deklaraciji, naj se obnovi neodvisna in demokratična Avstrija kot prva žrtev nacistične agresije.
Ta dejstva so vredna moralnega premisleka, vračajo pa se nam v spomin vselej tedaj, ko se v sedanji Avstriji sopotniki nacističnega režima ali njihovi miselni in akcijski nasledniki, obračajo zoper pripadnike slovenske narodne skupnosti na Koroškem pa tudi zoper demokracijo in pravni red v Avstriji. Kar nas pri tem vznemirja in čudi je to, da te dejavnosti in takšna gesla, ki spominjajo na čase tretjega Rajha, ne naletijo na ustrezen in učinkovit odpor uradne Avstrije in še posebej oblasti na Koroškem. ki bi morale spoznati, da bi lahko samo ukinitev takšnih dejavnosti pomagala ustvariti mentalno klimo, ki je potrebna za premostitev nezaupanja in težavnih napetosti med nemško govorečo večino in sloven-
sko narodnostno skupnostjo na koroškem, o čemer sicer radi govorijo kot potrebnem pogoju za uresničitev manjšinsko-varstvenih določil avstrijske državne pogodbe. Hkrati pa nd mogoče prezreti tega, da so uradna Avstrija, prebivalstvo te države in tudi slovenska narodnostna skupnost, dajali vso možno politično in moralno podporo težnjam nemško govoreče manjšine na italijanskem Tirolskem. Tudi to dejstvo je vredno moralnega premisleka.
Diskriminatoren
odnos
In dalje: ta uradna Avstrija je pogostorna in ne glede na strankarsko obarvanost njenih vlad izražala željo po dobrih sosedskih odnosih z našo državo. Razumljivo je. da so ali pa da bi morali biti takšni sosedski odnosi pomembni za državo, ki je nevtralna in ki se rada postavlja v položaj mostu med Vzhodom in Zahodom, da ne govorimo o Jugoslaviji, ki se zavzema za politiko miroljubnega sožitja med državami ne glede na njihov družbeno ekonomski in politični sistem. Ce so v Avstriji narodnostne skupnosti, ki po eni strani dokazujejo lojalnost do njene vlade, po drugi strani pa komunicirajo s svojimi matičnimi narodi, pomeni to samo prednost, nikakor pa ne hipoteko. Zagotovitev izvajanja manjšinsko varstvenih določil po črki in duhu bi torej mogla biti dragocen prispevek za razvoj od nosov med dvema državama, ki imata tako občutljiv geopolitični in politični položaj. Priče smo težnjam vzpostaviti vsestranski in celovit sistem evropske varnosti, v katerem bi naj imele ali morale imeti majhne in srednje države Evrope, še posebej pa tiste, ki niso blokovsko razvrščene, ustrezno, posredovalno in amortizersko vlogo. S takšnim sistemom evropske varnosti, pripada pomembno mesto dejavnostim družbenih skupin, ki delujejo na kulturnem, znanstvenem, prosvetnem, ekonomskem področju, pa je nezdružljiv diskriminatoren odnos nasproti posameznim narodnostnim skupinam. To je nedvomno vredno političnega premisleka.
In naposled so tu še razsežja avstrijske državne pogodbe in tista, ki izvirajo iz članstva Avstrije v OZN in drugih mednarodnih organizacijah.
Ko je bil maja 1945. leta uničen vojni in politični stroj nacistične Nemčije, so večino ozemlja Koroške, na katerem živijo Slovenci, osvobodile enote narodnoosvobodilne vojske Slovenije in Jugoslavije. Poudariti je treba, da je bil to rezultat protinacističnega boja koroških Slovencev, ki je bil toliko težji zavoljo tega, ker je bila Koroška že od 1938. leta vključena v nacistični Rajh. Poudariti je tudi treba, da je protinacistični in narodnoosvobodilni boj koroških Slovencev vplival na razvoj protinacističnega gibanja avstrijskega prebivalstva, predvsem na zgornjem Štajerskem. Dne 16. maja 1945. leta je bil izvoljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor kot najvišji oblastni organ za območje južne Koroške. O izvolitvi je ta odbor obvestil vojaške organe Velike Britanije, ki so ga priznali kot predstavnika jugoslovanskih oblasti na Koroškem.
Odprta pot
Nastajajoče spremebe v odnosih med vodilnimi silami zmagovite antifašistične koalicije. so odločilno vplivale na nadaljnji razvoj na Koroškem. V ospredje pozornosti teh sil je prišlo vprašanje bodoče politične ureditve Evrope in v tem sklopu vprašanje strateško ugodnih meja. Temu še posebej pa ideološki kvalifikaciji narodnoosvobodilnega gibanja zahtevo angleške in ameriške vlade, da mora Jugoslavija umakniti svoje čete na predvojno jugoslovansko-avstrijsko mejo. Vladi teh dveh držav sta tedaj izjavili, da se bo vprašanje dokončno uredilo ob
splošni mirovni ureditvi. Glede na razmerja med vodilnimi siHami antifašistične koalicije in naraščajoče spore med njimi je ostalo to vprašanje odprto vse do junija- 1949. leta. Dotlej so bila stališča Velike Britanije, ZDA in pa Francije po eni strani in Sovjetske zveze po drugi strani različna. To še posebej velja za jugoslovanske teritorialne zahteve nasproti Avstriji. Zahodne velike sile so vztrajale na tem, da ostanejo meje prve avstrijske republike nespremenjene, medtem ko Sovjetska zveza ni bila istega mnenja. Po vrsti konferenc zunanjih ministrov velikih sil in pa njihovih namestnikov, kjer ni bil dosežen sporazum, ozir. je bilo doseženo soglasje samo na marginalnih vprašanjih, je prišlo 1949. leta do preobrata. Ta preobrat koincidira z resolucijo Informbi-roja in zaostrenimi odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. S tem ko se je Sovjetska zveza odrekla podpori teritorialnim zahtevam Jugoslavije nasproti Avstriji, je bila
DR. VLADO BENKO:
Veliko zinamenj je, da koroški Slovenci izpričujejo svojo življenjsko moč in nadaljnje oblikovanje svojih individualnih razsežnosti
odprta pot za sporazum med velikimi silami, ki že vsebuje nekatere zametke bodoče avstrijske državne pogodbe v tem smislu, da bo morala Avstrija sprejeti obveznosti za spoštovanje pravic slovenske in hrvaške manjšine v tej državi.
Obljube in spet obljube
Zanimivo je, kakšna so bila stališča uradne Avstrije in' oblasti na Koroškem od kapitulacije Nemčije tja do sklenitve avstrijske državne pogodbe in to v zvezi s položajem slovenske narodnostne skupine na Koroškem. Pozornemu opazovalcu ne bi moglo uiti dejstvb, da obstaja očitna zveza med pripravami za avstrijsko državno pogodbo in temi stališči, ki pomenijo napre dek, ko pa za obravnavanje slovenske na rodnostne skupnosti v primerjavi s stanjem v prvi avstrijski republiki, če izvzamemo obdobje po 13. marcu 1938. leta pa tudi obdobje po sklenitvi te pogodbe.
Tako je znana izjava začesne deželne vlade, sestavljene iz predstavnikov strank iz prve avstrijske republike o vrnitvi med nacizmom odvzetega premoženja koroških Slovencev. Temu je v mesecu juniju 1945. leta sledila obljuba posvetovalnega deželne-
ga odbora o povračilu krivic, storjenih Slovencem med nacističnim režimom. Na slovesni seji koroškega deželnega zbora januarja 1947. leta je bila politika do koroških Slo. vencev po marcu 1938. leta obsojena kot »uničevalna vojna zoper koroške Slovenske deželane«. Uredba koroške deželne vlade z dne 3. X. 1945. leta o ureditvi dvojezičnih ljudskih šol na južnem območju Koroške je poznala'samo nemški in slovenski jezik, ne pa tudi tako imenovani vvindisch jezik. Po tej uredbi naj bi obsegalo dvojezično šolstvo 108 šol, vendar pa na desetih šolah v neposredni okolici Celovca niso dvojezičnega pouka nikoli izvajali, tako da je na samem začetku preostalo 98 šol. Jauarja 1947. leta je bila sprejeta skupna izjava vseh v deželnem zboru zastopanih političnih strank, ki je — med drugim — obljubljala Slovencem na Koroškem podobno kulturno avtonomijo, kot jo je zajemal zakonski osnutek iz prve avstrijske republike. (V retrospektivi postaja očitno, da so bile te obljube — če jih soočimo z njihovim uresničevanjem — pod vplivom priprav na različčne mednarodne konference, na katerih je bil govor o avstrijskih mejah.) Na ravni zvezne avstrijske vlade je pomembna izjava takratnega zunanjega ministra dr. Gruberja ob pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo, ko je v imenu države dal zagotovilo, da bo Avstrija v vsakem pogledu zaščitila kulturne in gospodarske koristi in življenjske pravice koroških Slovencev. Dr. Gruber je 19. junija 1952. leta izjavil, »da bi bij izreden in pomembni napredek v mednarodnem življenju, če bi v manjšinah ne gledali več elementa, ki razdvaja, marveč elementa, ki združuje«. In naposled velja omeniti izjavo zveznega kanclerja ing. Fiegla o ratifikaciji državne pogodbe p vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Ta je dejal: »Moram pa poudariti naslednje: glasovanje za državno pogodbo vsebuje odgovornost za vse člene' državne pogodbe kot tudi za vsakega posebej. Ni nobenega sprejetja pogodbe, če bi kdo hotel pri tem ali onem členu izreči svoje pomisleke zato, da bi se potem lahko izgovarjal.« To izjavo povzemam iz spomenice koroških Slovencev zvezni vladi Avstrije, ki jo navaja avstrijski izvedenec za manjšinska vprašanja Th. Veiter kot primer lojalnosti koroških Slovencev.
Neizpolnjen 7. člen
i
Avstrijska državna pogodba pomeni prelomnico v razvoju avstrijske državnosti, njen 7. člen pa naj bi pomen:] prelomnico tudi za položaj slovenske-in hrvaške-manj-šine v Avstriji. Pet odstotkov tega člena po vrsti govori o enakopravnosti slovenskega in hrvaškega jezika, ki sta v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim in mešanim prebivalstvom dopuščena kot uradna jezika dodatno k nemškemu in kjer - naj bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini in hrvaščini kakor v nemščini. Določilo o slovenskem jeziku kot uradnem jeziku dodatno k nemškemu jeziku je brez posebne izvedbene zakonodaje neposredno izvršno, medtem ko so potrebni glede označb krajevnih imen in krajevnih napisov še ustrezni izvršni zakoni zveze oziroma dežele. Kot to ugotavlja spomenica koroških Slovencev iz leta 1955, formalna jezikovna enakopravnost še ne pomeni dejanske enakopravnosti obeh narodov. Zavoljo tega je važno določilo v četrtem odstavku 7. člena, ki govori o udeležbi av strijskih državljanov slovenske in hrvaške narodnosti na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah, pod enakimi pogoji kakor to velja za druge avstrijske državljane. Določila v teh štirih odstavkih pa so ali bi mogla biti neučiknovita, v kolikor ne bi bila hkrati prepovedana dejavnost proti pravicam manjšine. Odtod 5. odstavek 7. člena, ki se glasi »dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati«. Prav ta odstavek ima — če poudarjamo značaj določil 7. člena na samo odlok iz septembra 1958. leta, s katerim je sel, ker gre za varstvo manjšine.
Medtem ko je očitno, da so varstvena določila za manjšino celotna kar vztrajno opozarja slovenska manjšina na Koroškem pa označujeta uresničevanje teh določil postopnost in drobljenje v okviru notranje pozitivne zakonodaje. Se več: doslej uveljavljeni zakoni so celo bistveno poslabšali položaj manjšine. To velja za vrsto primerov, med katerimi so najbolj značilni Wedenigov odlok iz septembra 1958. leta, s katerim je bilo razveljavljeno načelo dvojezičnega šolstva v obeh deželnih jezikih ter bil omejen dvojezični pouk na fakultativno podlago. Nadalje navajam zakonsko določilo, sprejeto skupaj a manjšinskim šolskim zakonom marca 1959. leta o uporabi slovenskega jezika pred sodišči, s katerim je dovoljena uporaba slovenskega jezika s tolmačem v treh od devetih sodnih okrajev, kjer žive Slovenci, medtem ko je za druge sodne okraje zakon določil izključno uveljavitev subjektivnega načela pripadnosti k narodnosti. Različnost v manjšinskem varstvu pa se izkazuje glede na temeljno izhodišče o celotnosti v členu 7. izraženih manjšinsko varstvenih določil. Zatorej bi biT.o ob vseh drugih odprtih in nerazrešenih vprašanjih, ki zadevajo uresničevanje 7. člena državne pogodbe, pravilno zatrditi, da ta ni izpolnjen. Na to opozarja celo avstrijski izvedenec za manjšinska vprašanja Th. Veiter, ki pravi, da je 7. člen dunajske državne pogodbe neizpolnjen, in to 17 let potem, ko je bila le-ta podpisana.
Avstrijska izvedenca o avstrijski popisni praksi
Obveznosti, ki so bile sprejete v 7. člen državne pogodbe, imajo značaj ustavnih do. ločil, dejstvo pa, da jih avstrijski zakonodajalec le deloma izvaja, je nedavno označil avstrijski izvedenec za manjšinsko pravo dr. Ermacora za kršenje avstrijskih prav nih načel. Toda avstrijska državna pogodba je tudi mednarodni pravni akt, s katerim je avstrijska vlada prevzela obveznosti glede slovenske in hrvaške manjšine, ki živita na njenih tleh. Teh obveznosti avstrijska vlada ni izpolnila, njena odgovornost je odgovornost za delikt po mednarodnem pra-
vu, kot je to nedavno ugotovil profesor naše univerze Stanko Peterin.
Obstaja cela vrsta izgovorov in opravičil s strani avstrijske vlade in deželnih oblasti na Koroškem, zakaj avstrijska državna pogodba še ni uresničena. Ob že omenjenem sklicevanju na to, da je treba ustvariti potrebno mentalno klimo na obeh straneh, je potrebno še posebej omeniti vztrajno ponavljajoče se teze o tem, naj bi ugotovili število koroških Slovencev. Temu rabi navajanje s strani avstrijske publicistike strmo podajoče lestvice števila koroških Slovencev, kakršno izhaja iz avstrijskih uradnih popisov. Koroški Slovenci ne priznavajo rezultatov avstrijskih uradnih popisov, pri čemer jih podpirajo tudi vse slovenske strokovne znanstvene analize. Celo vodilna avstrijska izvedenca Veiter in Ermacora izražata pomisleke o avstrijski popisni praksi. Toda veljavno besedilo avstrijske državne pogodbe ne postavlja pogoja o deležu oziroma številu slovenskega prebivalstva. V tej zvezi velja tudi poudariti stališče podkomisije OZN za varstvo in za boj zoper diskriminacijo manjšin, ki- se glasi, da v načelu ni potrebno nobeno posebno število pripadnikov za to, da lahko govorimo o manjšini. Tudi njihovo najpianjše število mora biti zavarovano pred diskriminacijo, še posebej pa deležno vsega, kar izpoveduje deklaracija o človekovih pravicah.
Kam pelje * tolerantnost
Kot primer postopnosti, ločenosti in zunanje formalnega uresničevanja določil avstrijske državne pogodbe velja omeniti zakon o dvojezičnih napisih na Koroškem, ki ga je 6. julija 1972 sprejel avstrijski parlament. S tem zakonom je določeno, da postavijo dvojezične krajevne napise le v 205 krajih, ki pa ne zajemajo strnjenega območja, kjer živi mešano prebivalstvo, temveč so raztreseni v 36 občinah. Kot osnova kako določiti te kraje je v zakonu vzeto ljudsko štetje iz leta 1961, tako da so za dvojezične napise predvideni le tisti kraji, kjer je pri tem štetju vsaj 20 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik. Dvojezične napise naj bi po tem zakonu dobile — *v glavnem — le odročne vasi, medtem ko so iz »dvojezičnega topografskega manjšinskega varstva« izključena skoraj vsa pomembna gospodarska in upravna središča. Z izvedbenimi določili" pa so določila tega zakona še bolj zožena, saj so z njimi izključeni dvojezični napisi uradov, javnih poslopij in ustanov, medtem ko se zakon omejuje le na krajevne table in potokaze, ki naj bi jih uvedli le v tistih krajih, kjer že obstajajo krajevne table. S temi določili se dvojezične krajevne table dejansko zožujejo samo na približno 100 vasi in zaselkov. Toda tudi tako minimalno in nepopolno uresničenje drugega stavka 3. točke 7. člena državne pogodbe je naletela na organizirano akcijo Heimatdiensta in drugih naoiana-ističnih organizacij, katere namen je odstranitev teh napisov in ukinitev zakona o dvojezičnih napisih. Akcija teh organizacij pa ni namenjena samo ukinitvi, dvojezičnih napisov, temveč je naperjena zoper slovensko manjšino nasploh. V bistvu predstavlja poskus uresničiti poziv Heimatdiensta iz leta 1970, ko je le-ta zahteval boj do končnega uničenja slovenske manjšine na Koroškem.
Ob tolerantnosti avstrijskih varstvenih organov na Koroškem do nosilcev teh akcij, ob dejstvu, da v geslih teh organizacij ni težko najti sledov nacistične ideologije in nebrzdanega sovraštva do pripadnikov drugega naroda, velja poudariti, da kvalificiranje teh pojavov že presega ovire določil avstrijske državne pogodbe. Upravičeno se vprašujemo, kakšen odnos ima Avstrija kot članica OZN do teh pojavov. Naj opozorimo v tej zvezi na Ustanovno, listino OZN, ki je temelj sodobnega mednarodnega pravnega reda in ki v členu 1., točka 3. OZN opredeljuje cilje te organizacije tako-le: »Uresničenje mednarodnega sodelovanja po poti reševanja mednarodnih problemov ekonomskega, družbenega, kulturnega ali humanitarnega značaja kot tudi podpiranje in razvoj spoštovanja pravic človeka in temeljnih svobod ne glede na raso, spol, jezik ali pa vero«. Na to točko se v Ustanovni listini OZN navezujejo še čl. 62, točka 2., čl. 68., čl. 55. in čl. 56. Eno od sredstev za to, da bi uresničili cilje in načela v Ustanovni listini je splošna deklaracija o človekovih pravicah. To deklaracijo so razglasili »kot skupni ideal, katerega naj bi dosegla vsa ljudstva in vsi narodi zato, da bi se vsi posamezniki in vsi družbeni organi — upoštevajoč to deklaracijo — prizadevali, da bi po poti izobraževanja in pouka razvijali spoštovanje teh pravic in svobod in jim, s postopnimi nacionalnimi in mednarodnimi ukrepi, zagotovili splošno in dejansko uresničevanje tako za prebivalstvo držav — članic kot za prebivalstvo območij pod njihovo oblastjo«.
Zavoljo tega ob zadnjih dogodkih vprašujemo, kako Avstrija izpolnjuje prej navedena določila. To vprašanje ima toliko večjo težo, če upoštevamo, da je bila ta država obnovljena na temelju osvobodilnega boja narodov med drugo svetovno vojno.
Spoštovani zbor, slovenski koroški pesnik tistega mlajšega rodu, s katerim se na Koroškem obnavlja slovenska književnost, je zapisal v svoji »Povesti delavca« tele besede:
»Navsezadnje mi je bilo nerodno,
da so drugi imeli z mano težave,
preden sem
samcat in betežen —
kot pomožni delavec —
umrl«
Ali je v teh besedah resignirana izpoved tega dela našega narodnega telesa, ki se v desetletjih in stoletjih nazaj bojuje za svoj obstoj in je danes že na koncu svojih moči?
Mislim, da temu ni tako« Veliko znamenj je, ki nam povedo, da se koroški Slovenci še vnaprej ohranjajo', izpričujejo svojo življenjsko moč in nadaljnje oblikovanje svojih individualnih razsežnosti. Pri tem pa potrebujejo vsestransko in dosledno oporo in podporo pri nas vseh v matičnem narodu. Nesporno je, da se večina koroških Slovencev zavedajo tega, da boja za ohranitev ni mogoče dobiti brez njih sami, gotovo pa je tudi, da je potrebna jasna beseda o tem, da je razvoj odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo v prihodnje odvisen do pozitivne rešitve položaja koroških Slovencev.
Dr. Fran Zivitter o koroškem vprašanju
Germanizacija se nadaljuje - cilj je ostal isti
Beseda učiteljem in študentom filozofske fakultete na ljubljanski
univerzi (24. oktobra letos)
Danes nas zanima aktualni položaj na Koroškem, o tem bom tudi govoril, vendar nam pa duh univerze in posebej filozofske fakultete veleva, da gremo tudi v globino In poiščemo korenine sedanjega stanja. Le bežno naj omenim Karantanijo, našo srednjeveško državo, ki je imela svoje središče na Koroškem, in dejstvo, da so v srednjem veku nekaj stoletij Slovence označevali z imenom Karantanci. Tuja oblast, pod katero so prišli koroški Slovenci prav tako kakor drugi Slovenci, pa je imela za posledico nemško agrarno kolonizacijo, ki je germanizirala večino Koroške; po koncu te kolonizacije nastane v srednjem veku nova etnična meja, ki je precej jasna črta; slovenska je ostala po njej približno tretjina Koroške in več kakor tretjina njenega prebivalstva.
Na slovenski strani te meje predstavljajo odslej stoletja nemštvo le pripadniki višjih socialnih razredov, to je višje plemstvo, višje meščanstvo, pozneje tudi birokracija in pripadniki laičnih inteligenčnih poklicev. Oni so maloštevilni, vendar pa vtisnejo pokrajini svoj pečat, njihov jezik postane jezik pisanih dokumentov, pozneje tudi javne uprave, sodstva m višje kulture. Seveda to ne velja samo za koroške, ampak tudi za druge Slovence. Na drugi strani pa je zgodovina koroških Slovencev v mnogih ozirih povezana z zgodovino ostalih Slovencev, tako z njihovo udeležbo v kmetskih puntih, z odmevom slovenske protestantske literature, posebej pa z njihovim deležem na slovenskem narodnem preporodu, ki je imel v začetku pri njih kakor pri drugih Slovencih značaj kulturnega, predvsem literarnega gibanja. Od Gutsmana v XVIII. stoletju ni več prekinjena tradicija slovenskih piscev, po sredi XIX. stoletja je bil Celovec nekaj časa najmočnejše središče slovenskega literarnega prizadevanja, do konca dobe stare monarhije pa je ostal glavno središče za izdajanje slovenske popularne književnosti.
Posledice nemškega pritiska
Manj znan je delež Koroške v slovenskem političnem gibanju. Njihov narodnopolitični boj se začne v dobi revolucije 1848/49 in pozneje od leto 1860 ne preneha več, prav mifo kakor pri drugih Slovencih. Njegova centralna osebnost je bil v začetku Matija Majar, o katerem imamo pri nas še vedno zelo enostransko sliko, vse gibanje je imelo v začetku in še pred sto leti precej liberalen, v nacionalnem oziru pa zelo odločen značaj, šele pozneje je prevladala konservativna smer Andreja Einspielerja. Na drugi strani pa pomeni ta doba tudi začetek nove, zavestne in načrtne germanizacije in nemškega političnega pritiska ter nemške akcije. O rezultatih germanizacije dajejo sicer štetja prebivalstva v dobi stare monarhije netočno in pretirano sliko, ne more pa biti dvoma, da se je to germanizacija tedaj začela. Ona se razločuje od srednjeveške germanizacije v tem. da skoraj ne zajema kmeta in da se zato stara etnična meja med slovenskim in nemškim agrarnim prebivalstvom skoraj ni spremenila. Opira pa se na mesta in trga. na novo industrijo, na železnice in turizem. Poslužuje se gospodarske in politične premoči in pritiska, premoči nemške kulture, njen instrument je nova utrakvistična šola. kjer Je slovenščina v začetku pouka v bistvu le sredstvo, da bi bil nato nadaljnji pouk v nemščini.
Se več uspehov sto to nemška akcija in pritisk dosegla ob vprašanju narodnopolitične orientacije prebivalstva. V položajih, kjer si stojita nasproti etnična skupina, ki predstavlja maso prebivalstva, in etnična skupina, ki predstavlja višje socialne razrede in ima zase gospodarsko, politično in kulturno premoč, se politični akciji skupine mase prebivalstva skoraj nikdar ne posreči pridobiti za svojo narodnopolitično orientacijo vseh tistih, ki ji pripadajo po objektivnih etničnih znakih; tu vedno nastaja določeno nesoglasje. Res pa je, da tam, kjer zmaga etnična skupina mase prebivalstva, izgubi etnična skupina višjih socialnih razredov tla pod nogami že v trenutku, ko izgubi politično moč, popolnoma jih pa izgubi. ko izgubi svoje gospodarske pozicije; dokaz za to so naša štajerska mesto in tudi Mežiška dolina po koncu dobe store monarhije. Nasprotno ostaja pa v primerih, kjer zmaga etnična skupina višjih socialnih razredov, vprašanje Se dolgo odprto, ker je asimilacija etnične skupine mase prebivalstva zelo dolgotrajen proces.
Sedemdeset tisoč slovensko govorečih ljudi
Preganjanjem koroških Slovencev v prvih letih prve svetovne vojne in krvavim bojem po razpadu Avstro-Ogrske v letih 1918—19 je sledil nato po odločbi senžermenske mirovne pogodbe plebiscit v coni A, ki je obsegala večino slovenskega etničnega ozemlja. tnaim je, da je plebiscit končal z rezultatom, da je 22H23 glasovalcev <50 odstotkov) glasovalo za Avstrijo, 15.279 glasovalcev (41 odstotkov) pa za Jugoslavijo, in to na ozemlju, kjer je celo pristransko štetje 1910 naštelo 68 odstotkov pripadnikov slovenskega »občevalnega Jezika«, vendar Je na ozemlju cone A južno od Drave dobila Jugoslavija 51 odstotkov glasov. Gotovo je. da so bile prt plebiscitu nekorektnosti, brez katerih bi dobila Jugoslavija nekaj odstotkov glasov več; poglavitni vzrok je bil pa vendar v že omenjeni narodnopolitični orientaciji dela slovenskega prebivalstva, pri čemer je imela zelo pomembno vlogo koroška socialna demokracija, ki je bila prej v nacionalnih bojih formalno nevtralna, vendar se je pa že tedaj včasih soli dal izi rala z nemškimi stališči, zdaj je pa zelo aktivno posegla v plebiscitni boj z geslom zavzemanja za avstrijsko republiko proti jugoslovanski monarhiji.
Po plebiscitu je prišlo do emigracije velikega dela slovenske inteligence v Jugoslavijo, za prva leto po njem smemo govoriti o pravem terorju proti Slovencem, njihov položaj je bil pa trajno slabši kakor v dobi stare monarhije. Vendar pa to ni privedlo do zloma koroških Slovencev; volitve v dobi prve avstrijske republike so dokazale, da je ostala slovenski politični stranki zvesta več kakor polovica vseh tistih, ki so bili prej v slovenskem političnem taboru; ceni se, da je bilo tedaj na avstrijskem Koroškem približno 70.000 ljudi, ki so v vsakodnevnem življenju uporabljali slovenščino, medtem ko je bilo pripadnikov slovenskega
DR. FRAN ZIVITTER
materinega jezika mnogo več; teh 70.000 Slovencev pa je bilo razdeljenih na tri približno enako močne tabore, na privržence slovenske stranke, na somišljenike nemških meščanskih strank in na morda najmočnejši tabor privržencev socialne demokracije, ki si je pridobivala somišljenike tudi z bolj zmerno politiko v nacionalnih vprašanjih.
Po Anschlussu in med vojno
Glede nacizma v Avstriji ne bi bilo prav, če bi frizirali dejstva iz preteklosti, ker bi nas to zavajalo k napačnemu razumevanju sedanjosti. Ko Je prišlo v februarju 1934 na Dunaju in v industrijskih središčih do državljanske vojne avstrijskega socialističnega delavstva proti diktatorskemu režimu, so ostali koroški socialisti mirni; ko pa je prišlo v Juliju istega leto do poskusa nacističnega puča, je bil ta puč na Dunaju kljub umoru Dollfussa zadušen v nekaj urah; središče vsega puča pa Je bilo prav v nemških predelih Koroške. Anschluss leta 1938 je bfl rezultat koordinirane akcije avstrijskih nacistov in Hitlerjeve Nemčije; ko pa je vkorakala nemška vojska, Je bila sprejeto v Avstriji z navdušenjem, na Štajerskem in Koroškem pa z delirijem navdušenja. Za koroške Slovence je pomenil Anschluss konec vsake slovenske besede v šolah, leto 1941 konec slovenskega tiska in organizacij, leto 1942 izselitev in internacijo 273 najbolj znanih slovenskih rodbin, pripravljali so se načrti za izselitev vseh koroških Slovencev, slovenščina Je pa bila prepovedana tudi v zasebnem življenju. Znano je tudi. da so bili osrednji predstavniki nemškega okupacijskega režima na našem Štajerskem in Gorenjskem prav štajerski in koroški nacisti.
V tem položaju se že prej obstoječe nezadovoljstvo s pretežno konservativnim značajem slovenskega nacionalnega tabora, ki je značilen tudi za dobo prve avstrijske republike, izrazi v formiranju novega tabora, ki izbere tudi drugačen način boja. Partizanske akcije so se začele na slovenskem koroškem ozemlju leto 1942 in niso več prenehale. Zahtevale so stotine žrtev in spomenik 13 Slovencem, ki so bili obglavljeni na podlagi sodbe nacističnega sodišča, na pokopališču v Selah nas obvezuje. Partizanske akcije na ozemlju današnje Avstrije so ostale omejene samo na slovensko koroško / ozemlje; avstrijski antifašisti so bili, vendar so bile njihove organizacije kmalu razbito in le posamezniki so se pridružili slovenskim enotam ali jim pa nudili gmotno pomoč. V trenutku zloma nacizma pa je v noči od 7. do 8. maja 1945 gauleiter Rainer izročil preko svojega namestnika oblast predstavnikom starih avstrijskih strank iz dobe prve avstrijske republike, češ da bodo mogle bolj uspešno voditi boj za »svobodno in nedeljeno Koroško«; v imenu nove začasne vlade je prevzel oblast z nagovorom nacističnemu funkcionarju njen predsednik, socialist Hans Piesch. V naslednjih dneh so Koroško zasedle deloma britanske okupacij-
ske čete, deloma pa slovenski partizani ln jugoslovanska armada; na ultimativno zahtevo Velike Britanije in ZDA je morala Jugoslavija nato umakniti svoje čete na staro jugoslovansko mejo, pri čemer sto obe velesili izjavili, da ostaja vprašanje meja odprto.
Vsepovsod kršitve
V avstrijski državni pogodbi, do katere je prišlo leta 1955, so pomembne za koroške Slovence v glavnem, čeprav ne izključno, določbe znanega 7. čl. V tem členu se priznava avstrijskim državljanom slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem pravica do lastnih organizacij, do zborovanja in tiska v svojem jeziku, do osnovnošolskega pouka v slovenskem ali hrvatskem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, do šolskih nadzornih oblasti za slovenske in hrvatske šole, do uporabe slovenskega ali hrvatskega jezika poleg nemškega jezika kot uradnega jezika v slovenskih, hrvatskih ali mešanih upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske, do oznak in napisov topografskega značaja v slovenščini ali hrvaščini poleg nemščine; pripadniki manjšine imajo pravico sodelovati v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v svojih pokrajinah pod istimi pogoji kakor drugi avstrijski državljani; dejavnost organizacij, ki imajo namen odvzeti hrvatskemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice manjšine, pa je treba prepovedati.
Kasnejši razvoj dokazuje, da se je morala obveznost, izpolniti prevzete obveznosti, umakniti v splošnem pred tendenco, da se zdaj, ko meje niso več sporne in ko je konec zavezniške okupacije, odvzamejo Slovencem še tiste pravice, ki so jim bile priznane prej, za kar naj navedem le nekaj primerov. V oktobru 1945, ko so bile meje še sporne, so bile za jezikovno mešano ozemlje, ki je bilo Avstriji tedaj dobro znano in se skoraj povsem krije s slovenskim etničnim ozemljem, uvedene dvojezične šole, v katerih Je bil pouk obeh jezikov obvezen za vse šolarje, kar je izključevalo kakršenkoli pritisk; kmalu pa so začeli to uredbo kršiti v posameznih krajih, leta 1958 je bil na predlog deželnega glavarja socialista We-deniga pouk slovenščine omejen na otroke staršev, ki to izrecno zahtevajo, in to »pravica staršev« je omogočila pritisk nanje in imela za posledico silovit padec števila otrok, ki se uče slovenščine. Trditev', da žive na Koroškem poleg Slovencev še posebni »Windische« s posebnim jezikom, so .pred nacizmom zastopali' le nacionalistični publicisti, ni je pa sprejela pri svojih štetjih niti stara monarhija niti prva avstrijska republika; uvedli so jo nacisti pri štetju 1939; po vojni Je bilo 1946 celo prepovedano uporabljati izraz Windische v šolah; ko je nevarnost minila, so pri štetju 1951 in tudi pri naslednjih štetjih zopet uvedli Windische kot posebno kategorijo in s tem prevzeli tradicijo nacizma.
Kamtner Heimatdienst oziroma Heimat-bund je organiziral teror proti Slovencem po plebiscitu, združeval najprej pripadnike vseh nemških strank, pozneje le meščanskih strank, nacizem pa je to organizacijo pod Maier-Kaibitschem vključil kot centralno organizacijo za preganjanje Slovencev; po vojni ni bilo o tej organizaciji nič slišati; leta 1957 se zopet pojavlja in igra danes znano vlogo.
Pri današnji podobi o položaju koroških Slovencev prevladujejo temne črte. Ekonomski razvoj gre v smeri deagrarizacije, kmetskega prebivalstva je čedalje manj, drugega prebivalstva pa ne more več zadovoljiti tradicionalna konservativna usmerjenost, preti mu asimilacija in tu nastajajo za Zvezo slovenskih organizacij pomembne naloge. Germanizacija se nadaljuje, čeprav — do zadnjih dni — z novimi metodami, cilj pa je ostal isti. Vendar pa ta podoba ni brez svetlih potez. Slovenska gimnazija, ustanovljena zaradi državne pogodbe, a kot slovenska in ne dvojezična v upanju, da ne bo imela dijakov, ima venomer (kot gimnazija v starem smislu besede, z osmimi razredi) več ko 400 dijakov. Slovenskih izobražencev in tiska je danes več kakor med prvo avstrijsko republiko. Pri mladini, ki se zbira okrog »Kladiva«, je mogoče diskutirati o nekaterih mislih; priznati ji je treba njeno nacionalno borbenost, ki se ne uklanja nika-kim blagim direktivam.
Naša univerza, ki je nastala kot rezultat boja svojega naroda, je vedno delala na problemih Koroške, v njenem okviru pa posebej filozofska fakulteto. Inštitut za narodnostna vprašanja, ki je bil dolgo v sklopu naše univerze, je opravil mnogo strokovnega dela. Naše strokovnjake Je prevzemala težnja po resnici, ne glede na trenutno situacijo, čeprav je bilo to komu neprijetno. Vse to delo se je razvijalo v ozkem strokovnem okviru. V široki javnosti so zastopali mnenje, da bo mogoče vse rešiti z dobrososedskimi odnosi, kulturne in športne prireditve sosednjih prijateljskih dežel so se vrstile kar na tekočem traku, govorili so o meji kot malo pomembni črti, preko katere naj se pretakajo sem in tja dobrine in ljudje, in nekateri kulturniki so koketirali z idejo Mitteleurope. Resničnega učinka pa ni bUo in naposled so določeni dogodki v Gradcu in obstoj emigrantskih organizacij v Avstriji, ki se pri nas dolgo časa ni omenjal, dokazali, da še vedno žive določena upanja, ki grade na možnost notranje krize v Jugoslaviji. V Avstriji so nedvomno ljudje, ki žele prekiniti z nacionalizmom ln priznati drugim narodom njih pravice, vprašati pa se moramo, če so oni v tej deželi, kjer so nekdaj toliko govorili o Anschlussu in nemški misiji na jugovzhodu in kjer danes tolikanj popularizirajo staro monarhijo, vsaj toliko močni in odločni kakor v Italiji in ZR Nemčiji. Pri nas je zelo razširjeno primitivno mnenje, da Je ob takih vprašanjih mogoča samo vojna ali pa ni mogoče ničesar storiti. V resnici pa so med državami vedno sporna vprašanja, kjer nihče ne misli na vojno, ki pa vendar so in jih je med enakopravnimi državami, za katere mednarodne obveznosti niso kos papirja, morajo reševati.
Pridobite novega
naročnika na
• »
*
da si zagotovite lepo darilo !
DELO
Na voljo so izbrane knjige in gramofonske plošče.
Za vsakega novega naročnika na osrednji slovenski dnevnik »DELO« si lahko izberete nagrado!
Pošljite nam izpolnjeno naročilnico, mi pa vam bomo poslali dragoceno darilo, ki ste si ga izbrali.
Delo Ima 72.000 narotnikov. Vsak dan pa ga v kioskih prodamo Se 21.000 izvodov. To je malodane 100.000 rednih kupcev Dela. Naših bralcev Je seveda trikrat toliko. Vsi vi nas tore] poznate! Zato nas boste tem laže priporočili svojim prijateljem. Povabite Jih, naj postanejo naročniki Dela! Za vaš trud vas čaka lepa nagrada. Izberite si jo iz naslednjega seznama:
SIEGFRIED LENZ KRAGULJI SO BILJ V ZRAKU
214 strani, platno
To je eno cadnjlb in tudi boljših del uglednega sahodnonemškega pisatelja Roman je poln simbolov: sim D o Lični so kragulji. to se spreletavaj* nedosegljivo visoko, simbolična je zgodba o blaznem Petruhi. to vse do svojega nesrečnega konca išče brata, ki mu Je sapelj&l Seno, in simbolična je navsezadnje smrt glavnega junaka, preganjanega učitelja Stenke. ta Je tudi sam sjmboi potencialne nevarnosti drugače mislečih.
ROMAIN GARY LADY L.
19« strani v»atno
Na dan ko iady L., ena prvih dam visoke angleške družbe sprejema voščila za svoj 80 rojstni dan ko so obrana vsi meni prijatelji in manci, se nenadoma odloči ln razkrije dolgo* etnemu oboževalcu komaj verjetno, grozljivo zgodbo svojega življenja Av* tor te izredne knjige ki |e prejel že vrsto najv.šjib literarnih priznanj, k Je tudi s tem romanom zagotovi) na zahodu velik uspeh
ARTHUR HAILEY HOTEL
Po svoji naravi Je roman »Hotel« zares mikaven za vsakogar: za prijatelje napetega in kratkočasnega napetega berila, enako pa tudi za ljubitelje resnega m psthološko poglobljenega pisanja Roman je nekakšna hotelska kronika najzarumlvejšib dogodkov ki se zg odi J c v enem samem tednu — Skratka izredno razgibana m bogata fabula, polna oresenetljivih zapletov in razpletov
PAGE — LEITCH — KNIGHTLEY DVOJNI AGENT PHILBY
Zanimiva pnooved treh angleških novinarjev o naj spretnejšem vohunu novejšega časa Neprekosljivi dvoličnež Ph:lby Je bti polnih 30 let sovjetski agent ir je nato srečno pobegnil . •? .•TIT «	C\*r:f i,*
JURANČIČ JANKO SRBOHR V ATSKO-SLO VEN SKI IN SLOVENSKO-HRVATSKO SRBSKI SLOVAR
568 strani, umetno usnje
Kakor vsi ostab slovarji, ka so vam na voljo Je »udi ta modeme priročne žepne oblike Slovar Je primeren za potovanja kot za šole. tečaje ln poslovne ljudi
SLOBODAN NOVAK DIŠAVE, ZLATO IN KADILO
246 strani, celo platno Izrazito intelektualno skrajno domi-elno n duhov*m pa formalno dovršeno delo Je oisano tako da raste njegova impresivna resnica o našem času iz drobnih intimnih in vsakdanjih dogajanj Čeprav avtor izhaja cz. konkretnih dogodkov suvereno obvlada snov le ta pa se mu s čudovito stilizacijo, katere poglavitna značilnost je lirična ironija, razrašča v •:rrbole
IRVING STONE MORNAR NA KONJTJ 296 strani, platnu
Biografski roman o znanem ameriškem pisatelju Jack*’ Londonu Izredno temperamentno napisan, čisto v atilu Londonovega življenja m dela
HESKETH PEARSON	'
ŽIVLJENJE OSCARJA WILDA
im strun, polusnje
V lem romanu p-sateli popisuje usodo Oscar-Jr WildK ki |e trajno končaj kot izobče-nec, prej pa čaščen kakor sa življenja J« malokateri pisatelj Zloglasna alera Je Wilda zlomila m mu razbila tudi rodbino Kol Izobčenec se |e zatekel v Francijo in tam kmalu umrl.
FRANCE PREŠEREN
KRST PRI SAVICI — faksimile
Faksimili! cenzurno revizijskega romana znamenitega Prešernovega epa Je dodan tudi faksimile tiskane knjižice iz leta 1836.
JONSON OWE
TRETJA KNJIGA O ACH1MU
IT. stran;, platno
Dogajanje ae odvije v povojno Nemčiji, razdeljen n* dvoje v središču tega sveta pa Je oe navad er lik Acmma vrhunskega Športnika, D Je v stroj! d*-4e!l na Vzhodu postal poslanec m velja ao vzor državljanskih dednosti.
IVAN POTRČ NA KMETIH
306 strani, celo platno
Pretresljiv prikaz življenje m ljubezni na Štajerskem podeže.ju po koncu vojne Po romanu so posneli film »Rdeče klasje«.
LAURA FERMI MUSSOLINI
444 strani, platno Ilustrirano O Mussoliniju sr napisali Se veliko knjig ln med njim. le ca gotovo najboljša Laura Fermi opisuje objektivno m uravnoteženo biografijo Beni ta Mussolinija od njegove prete-paSke mladosti, preko ljubezenskih političnih tn vojačkih pustolovščin do njegovega strmoglavljenja, oziroma do njegove mirti.
DR. ANTON GRAD FRANGOSKO-SLOVENSK)
IN SLOVENSKO-FRANCOSKI SLOVAR
.41 strani, umetno sanje
Zbirk« Sepntb slovarje, ki |U> ponujamo za nagrade J« «neč*ln» po tem. de so slovarji dvostranski (nuikc Itb uporablja tujec tn Slovenec) m po tem da imajo sodobno Izrasle ki ga drugi slovar ti »večin« nimajo.
KURT BASCkWITZ
doba čarovnic
40* strani, polusnje
Menda doslej Se m bila napisana nobena tako modema in temeljita knjiga o zgodovini preganjanja čarovnic Obilni citati a starih nrav dajejo knjigi barvo tn hkrati kažejo, kako težaven Je bi boj zopet protičarovni-kko histerijo Pisec sicer ne dela primerjav s podobnimi novejšimi množičnimi blodnjami, veodai se ob branju njegove pretresljive knjige take primerjave same vsiljujejo.
GILLES PERRAULT RDEČI ORKESTER
523 strani, celo platno
Rdeči orkester se Je imenovala sovjetska vohunska organizacija, In je razpredla svoje mrete po nemškem zaledju m okupiram Ev-ropi in je odločilno prispevali k razpletu druge svetovne v' Jne Delo je dokumentarno, podatki so avtentični
PIERRE LA MURE MOULIN ROUGE
4*4 strani, platno
Biografsk- roman v katerem Je pisatelj on- . sal življenj« svojega rojaka — slikarja Henri-ja de roulousse Leutreca. katerega življenjska in umetniška pot Je bila tako svojstvena, edinstvena in zanimiva, da Je kai klicala po spretnem piscu In Plerre Is Mure to prav gotovo Je.
GUT DE MAUPASSANT LEPI STRIČEK
380 strani, platno
Ta v bleščečem slogu napisana knjiga bralca zabava ? svoji hoteno frivolnostjb hkrati mu pa s svojim satiričnim podtonom prepričljivo razkaže bedno zakulisje bleščečih pariških salonov.
PLOŠČA
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI
C-LP-13.2* cm
Na plošči so zbrane najlepše ljudske pesmi ki Jih pod vodstvotr dirigenta Janeza Boleta poje zbor Slovenskih madrigalistov.
TIVADAR ARTNER SRECAN J E
S SREDNJEVEŠKO UMETNOSTJO
244 strani, celo platno, ilustrirano
Ugleam madžarsk. umetnostni zgodovinar vas seznanja s slikarstvom m kiparstvom sred njega veka in prikazuje pomembne dogodke ln dokumente Is umetniškega ustvarjanja te dobe.
RUDYARD KIPLING
KNJIGA O DŽUNGLI. L in II. del
N oboi o- nagrajenec Kipllng Je dosegel svetovno slavo prav » pripovedjo o dečku Mav-gliju, ki ga Je v Indijski džungli vzgojila volčiče Sporeja življenje v svetu ljudi in v svetu džungle
CHARLES DICKENS NICHOLAS NICKLEBV
786 strani, eelo platna Ilustrirano V romanu najdemo traven zabavnih m posrečenih humorističnih strani tudi vrsto mračnih slik Dickens Je udaril po tedanjem šolskem sistemu, v Angliji, zlasti še po ne mogočih razmerah * zavodih sa revne otroke
ERICH VON DANIKEN NAZAJ K ZVEZDAM
266 strmm celo platno Ilustrirano
AU so bili bogovi astronavti? To je rdeča nit knjige s katero je švicarski pisatelj še bolj kot s svojim prvim delom »Spomini na prihodnost« razburil bralce po vsem svetu
GIOVANNI BOCCACCIO DEKAMERON
1036 strani, polusnje
Dekameron. zbirka novel pisatelja Boccaccia, ra samo teme * italijanske književnosti tem več sodi v sam vrh svetovne literature, pred vsem št novellstlke
ERICH SEGAL ZGODBA O LJUBEZNI
136 strani celo platno
Knjigo posname tudi pod naslovom »Love story« Popis romantične toda nesrečne lju bežni dveh mladih ljudi Je dosegel izjemen uspeh po vsem svetu: tako na filmskem platnu kot v knjigi
STRATIS MYRIVILIS SIRENA Z LESBOSA
380 strani, ptntno
To Je sgodba o najdenki Smeraldl. katere v skrivnost zavito rojstvo vznemiri preproste otočane in zbegane priseljence grškega dela Anatolije Zaradi njenega, v skrivnost zavitega porekla, k pripisujejo bajaslovnost sirena Sred primitivnega otoškega ljudstva postane »sirena« Smeraldin simbol vsega lepega m zlega, ljubezen t njenim nesrečnim ljubimcem, pa Jo obda is a posebnim čarom
VLADIMIR VAUHNIK NEVIDNA FRONTA *
1X1 strani platno tn broširana Izdaja
Slovence Vladimir* Vauhnika, m Je Ul od 1939 do 1941 let« jugoslovanski vojaški ataše v nacističnem Berlinu uvrščajc med največje obveščevalca [1 svetovne vojne Njegov spomini na tisti čas so zaradi tega knjiga, ki bo osvojila slenemega bralca.
PEARL S. BUCK KENNEDTJEVE ZENSKE *
160 strani, platno
Nobebt-va nagrajenka Pearl S Buck sodi med najbolj popularne pisateljice današnjega časa Eno izmed njeritb zadnjih del je knjiga Kennedyjve ženske, v kateri je zgodovinsko vemo tn z vso tenkočutnostjo orisala to zna-meni*o ameriško družino
DR. FRIEDRICH BURKHARD ZDRAVA SPOLNOST — ZDRAV ZAKON *
200 strani, platno
Knjiga nemškega zdravnika Friedricha Burk-harda Je ploo številnih »ztoišenj ki na konkretnih primerih prepričljivo dokazuje da je zdravo spolno življenje prvi pogoj za srečen zakon To Je poučno m obvezno branje za slehernega moškega in žensko
MARK LANE
POGOVORI Z AMERIČANI *
296 strani, broširana izdaja Pogovori št amerškim vojaka, ta so se vrnil: z vietnamskega oojišča Je pretresljiv edinstven dokument, kakršnih Je dandanes malo na svetu Njihove trde In odkrite besede so strahotna obtožba nasilja nad ljudstvom ki noče nič drugegt kot svobodo in človeku primemo življenje
JUAN MANUEL FANGIO ŽIVLJENJE S 300 KM NA URO *
155 strani, broširana izdaja, ilustracije Juan ManueJ Fangio le aajvečji dirkač vseh časov saj Je bi) kar petkrat svetovn- prvak Njegova knjiga govon o trenutkih ki so odločali o zmagah »r porazih življenju m smrti, predvsen pe c ljudeh to krotijo avtomobile z vet sto Eonjstanaa močmi m dosegajo * njim hitrosti nad 300. km na uro.
GRIMMOVE PRAVLJICE
etui 10 tcnjižle. ilustrirano Večina pravne s_ tih poznate Se iz mladih let sc ora\ prav'lice oratov Grimm V novi ilustrirani izdaji v desetih knjigah smo izbrali vse najboljša od Sneguljčice do Pepel-ke.
EDVARD KARDELJ POTOVANJE SKOZI CAS
96 strani, ilustrirano
Pod naslovom »Oris gospodarske zgodovine za mlade ljudi« jt ta knjiga izšle ie leta 1934 Clovekovk po* oradavnmc do atomske civilizapije opazovana t novih revolucionarnih stališč je >bde!ana preprosto m razumljivo	Nova izdaja Je izšla v velikem
enci klopem j skem formatu ln Je bogato ilustrirana.
FRAN ŠALEŠKI FINŽGAR POD SVOBODNIM SONCEM,
I. in 11 del
228 strani
Kako so se stari Slovani spopadali z Bizan tinci kako se Je Slovan Iztok povzpel do bi zantmskega generala m do voditelja starih S omnov O ljubezni med Iztokom in Ireno tn o sovraštvu česano* Teodore Najpopularnejši Finžgarjev roman on Slovencih *
ROBERT A. WILSON NEMINLJIVA ŽENSKOST
172 strani
Knjiga govor’ dovoli poljudno o težavah to spremljajo ženske v dob: mene Razbija nekatere mite in zmote ob tem vprašanju in vsem žensk n m pomaga
WILHELM HAUFF PRAVLJICE
*288 strani, karton ilustrirano Pravljic*. Wllhelma Hautia so znane tn cenjene prav toliko kot Andersenove ali pravljice bratov Grimm To ie izbor njegovih najlepših
SIMON GREGORČIČ POEZIJE —
Zlata knjiga iz leta 1882
Faksimile rokopisa to ga je pesnik pripravil za svojo prvo objavljeno zbirko pesmi vsebuje najienee in najbolj znane pesmi »Goriškega slavčka«
Knjige Izšle v založbi »Delo«
Naročninski oddelek Tomšičeva 1 61000 Ljubljana
PRIDOBIL SEM NOVEGA NAROČNIKA NA DNEVNIK »DELO«
DELO
Nor- naracnlta m strinja, ds mu pošiljate dnevnik Delo najmanj 6 mesece« za običajno mesečno naročnino (30 din)
Zadnje tri tneeere IM M) naročnik Dela
Delo mu potUjajt« na naslov
Ime in priimek
Po pranim razpisa m» pripada darilo. Ki mi ga pošljite takoj, ko bo novi naročnik poravnal prvo mesečno naročnino
Izbira, sem naslednjo Knjigo (ploščo) la trn jo pošljite na naslov
poklic
Ime in priimek
ulica	ulica
poštna števlka	kraj, poštna številka
kraj	podpis


Pismo s koncertne turneje (2)
Od Sončne doline do mrtvih oči
S Slovenskim oktetom po norveških fjordih
Bilo je pol treh popoldne in v pristanišču mesteca Floro na konici dolgega in ozkega rta sredi med fjordi na severozahodni obali Nor* veške so se gnetle trebušaste motorne ladjice, ki so odvažale šolske otroke po končanem pouku nazaj na bližnje kamnite otočke, raztresene okrog Flora na odprtem morju. Za »Dagning« s šolarji in kanglami mleka je odrinila od pomola tudi lična ladjica »Skule Jare« s prav tako lično, čeprav športno preprosto oblečenimi otroci, ki so zasedli spodnji salonček v kabini ali pa polegli po svojih modrih nahrbtnikih na sami palubi.
Takoj zraven so v obratni baraki podjetja »Norges Makrellag« pobijali ujete ribe. 8kozi stransko loputo so po cevi spuščali v veliko kamnito kad žive, premetavajoče se ribe. Tiste, ki so, preščipnjene ob loputi, obtičale na pol poti, so se celo krčevito trudile, da bi čimprej padle v notranji prekat, ob katerem sta razkoračena stala dva moža in nenehno, posegaj e z roko med spolzka telesa, ribam ročno rezala vratove. V predsmrtnih krčih so ribe še tolkle z repi in iz kamnite, delno z vodo napolnjene kadi je brizgala ribja kri. Tretji človek v skupini je polagal te komaj še živeče živali v stroj tekočega traku: le trije ali štirje obrati mehanizma so bili vsakokrat potrebni in že so prihajali iz stroja ven očiščeni fileti bivše ribe. po drugi strani pa odpadli ostali nekoristni deli njenega trupla. Te ribje odpadke so zbirali v nagnusnih orjaških posodah iz plastične mase, da bi jih v sosednjem mlinu predelali v ribjo moko. Se zadnjič so v kupih odsekanih glav mrzlo zrle iz veder mrtve ribje oči.
Nobena zmaga ni lahka
2e sedem koncertov smo z uspehom odpisali v voznem redu sedanje turneje Slovenskega okteta po Norveškem. Poleg snemanja na osrednji norveški televiziji v Oslu, kamor so nas povabili za konec, še preden bi nastopih na festivalu v Haldenu, smo imeli tokrat v programu obiska predvsem vrsto mest in mestec v pokrajinah Sogn, Fjordane, More in Romsdal. Ker je šlo pri tem večkrat za manjše kraje, kjer pa je koncertom prisostvovalo tudi po 300 poslušalcev in več, to dokazuje široko popularnost Slovenskega okteta na Norveškem, hkrati pa tudi organizirano skrb za kvalitetne kulturne prireditve zunaj centra. Običajno državna koncertna direkcija Rikskonser-tene po takih krajih organizira po 4 abonmajske koncerte na leto. Čeprav sem med gostujočimi prebral v spominskih knjigah tudi imena slovitih japonskih solistov, ansamblov iz Amerike ah državnega gledališča iz Osla Riksteatret. so nam domačini v mnogih zahvalnih nagovorih na odru pribili: »Toda vi ste bili največje umetniško doživetje sezone!« Te ocene so prenašali tudi lokalni časniki, od katerih so nekateri objavljali članke o oktetu iz Jugoslavije s fotografijo pevcev celo na prvih straneh.
A, kot že pogosto, ko sem spremljal oktet po svetu, sem moral spoznavati tudi tokrat: nobena zmaga ni lahka. Dopoldne smo vsak dan potovali, popoldne ogledi dvoran, irvečer	nastopi, zatem pa še pogovori,
njihovi in naši ' domovini na ljubo. (Vokalna glasba je naša slovenska posebnost v mednarodnem glasbenem prometu. a toliko teže jo je vnovčiti. Instrumentalist ima obči jezik. Ce pa hoče kak Tone Kozlevčar požeti aplavz s svojim »Mlinarjem« ali kako drugo slovensko ljudsko pesmijo, mora poslušalce, ki besedila ne razumejo, dvakrat prepričati. Se več: celo pri Griegovi skladbi, ki Jo je oktet naštudiral v norveškem izvirniku, so se morali vsi in še posebej solist Božo Grošelj najprej pošteno pregristi skozi besedilo. Ko sem opazoval dobre Norvežane, s kako žarečimi očmi so poslušali naš Kozinov partizanski »Obroč«, sem tudi samega sebe moral prepričevati, kako v prostranih dimenzijah elementarnih vikinških tel svetovnih fjordov ostajajo nekje drobni nekateri domači ku-kčarski cinizmi. Vrednost Slovenskega okteta, s tem pa tudi kateregakoli drugega kvalitetnega slovenskega okteta, bomo Slovenci prav spoznali šele takrat, ko ga več ne bo. Pa tudi nekaterih naših skromnih skladateljev vokalne glasbe. Kako čudovito lega vsakokrat v globino norveških fjordov s slovenskim baržunastlm basom prepletena tožna Simonitijeva »Pesem galebov« o mladih fantih, ki Jih je vzelo morje.
Kot bežne svetle podobe »laterne magice« •■tajajo prizori s poti. Skoraj črna so bila
strma pobočja hribov, ki so padala v vodo fjorda. Toda kadarkoli se je med skalovje ali smrečje prikradla krpa zelene” trave ali šop orumenelih listavcev, zlasti brez, je to v očeh zažarelo skoraj kakor sončni pramen.
Dimnik in cherry
Toda že pri Kaupangerju, kjer je pravcato križišče morskih in cestnih poti, še bolj pa v stranskem rokavu Sognskega fjorda, v Sogndalu, v Sončni dolini, sta se pokrajina in podnebje omilila nasploh. Ko je naš avtobus z ladje spet potisnil v breg, sem v prvem hipu celo že mislil, da so na pobočju vinogradi. Bili so le nasadi neke vrste črnih kosmulj ali robidnic. Ves čas, tudi naslednji dan, ko smo se vozili po tej Sončni dolini, je bilo vreme lepo in ob obali so se vlekli nasadi s sadeži obloženih Jablan ter skoraj kot kje v Istri tudi cipresam podobni visoki, koničasti grmiči brinja.
V	Sognadalu, kjer imajo tudi lep muzej ljudske umetnosti in starinsko, pravljično izrezljano cerkvico Iz lesa, se sploh ponašajo s turizmom. Domači sin v velikem hotelu Hofslund, ki je zunaj sezone vse: portir, natakar in šofer, nas je z norim švedskim »volvom«, vrednim 50.000 kron ali 13 milijonov din, popeljal na avtobus in na postaji počakal toliko časa, da smo odšli, tako da je lahko pomagal dvigati kovčke in nam še enkrat seči v roke.
Sicer pa znajo biti tod tudi zelo stvarni. »To je drago, a zelo solidno, tako da strankam pokažemo svojo trdnost« je menil ravnatelj krajevne banke Erih Owe in potrkal po ročno obdelanem betonskem konkretu bančnih sten. V novi stavbi banke, s tradicijo iz leta 1820, ki je »sicer zasebna, v kateri so pa edini delničarji in s tem edini lastniki sami vlagalci vlog«, so uredili tudi prostorno dvorano za kulturne prireditve: tu je bil naš polno obiskani koncert.
»Predlani, ko ste bili zadnjič tu, ste še peli v cerkvi, zdaj imamo že novo veliko kulturno dvorano. Naša tovarna Je dobila od države dovoljenje za gradnjo svoje obratne električne centrale samo pod pogojem, da je postavila v kraju tudi novo palačo za družbene in kulturne dejavnosti.« Tako nam je povedal na naslednji postaji v H0yanger-ju metalurški inženir Ingvart Lange takoj, ko nas je sprejel v tem industrijskem središču pod več sto metrov visoko navpično skalo. Toda v to skalnato pobočje, ki smo ga lahko videli šele naslednji dan, ko se je dvignila gosta megla, so izvrtali tudi dimnik za izpušne pline in tovarniški dim, tako da ne bi onesnažili zraka nad samim mestom. V nekem smislu sorodno težnjo sem opazil pri konstrukciji parnika, s katerim smo se pripeljali čez fjord. Dimnik so zaradi tradicionalnega lepotnega videza pustili v sredini ladje, toda praktično je bila pod tem zgolj nakazanim dimnikom udobna kapetanova kabina, medtem ko je sodoben dizlov motor, ki je ladjo gnal, Izpuščal malenkosten dim povsem neopazno na krmi ladje.
Ropotaje a starinskim motorčkom je izginjala iz hoyangerskega pristanišča ladjica z domačini, s starim mornarjem, z materjo in dvema otrokoma, v vijolično meglico; še potem, ko so me potopili v brezbrežr.ost megle in morja, sem poslušal klopotanje starega stroja. Ljudi in ladjice same nisem več videl: kako se spojita morje ln nebo, kako narava privzame vase človeka!
Jasno: za steklenico cherryja, ki so jo glasbeni prijatelji iz tovarne morali aa naš coctall naročiti pri državnem vinskem monopolu v 200 km oddaljenem Bergenu vsaj teden dni naprej, so vrli inženirji morali plačati najmanj štirikrat tolik->, kot bi stala taka pijača pri nas. Toda alkohol po norveških normah ni del narave, zato je visoko obdavčen.
V	Svelgenu, drugem velikem metalurškem centru v drugem globokem zalivu, so bile tudi splošne cene v novem luksuznem hotelu kar visoke. Res pa »e je ves kraj od
takrat, ko smo tu peli pred kakimi desetimi leti, v tem času že bujno razmahnil. Inženirji iz direkcije so se zaradi slabega zraka okrog same železarne, v kateri je gorel ogenj tudi vso nedeljo, jeli vse bolj preseljevati že v sosednje, nekaj kilometrov oddaljene gozdnate zalivčke, kjer smo opazili že cela naselja novih med seboj skoraj enakih luksuznih vilic. Vse te hišice pa so last podjetja in v njih bivajo uslužbenci samo toliko časa, kolikor ostajajo pri istem podjetju.
Zgodbi o Hansu in Randi
»Zame je bil velik skok na lepše, ko sem prišel v Svelgen; toda za vselej tu nikakor ne morem ostati,« mi je pravil mladi Hans Ne&bd, obratovodja v svelgenskem podjetju za gradnjo hidrocentral, ki hkrati voda tudi svelgenski pevski zbor in ki nas je navdušeno sledil celo naslednji dan v mesto Floro; pravzaprav: ponudil se je, da bo brezplačno peljal del naše odprave, ker smo morali ta dan, ker je bila nedelja, namesto rednega avtobusa uporabiti zvezo s taksijem. Nesbči je bil eden izmed osmih otrok ribiča iz samotne vasice nekje onstran kamnitih hribov. Delo v industrijskem Svelgenu ga Je najprej potegnilo za seboj. Pravil mi je o drznih projektih visokotlačnih hidrocentral: često z več kot 300 kg pritiska na 1 cm-. Da, turbine, ki jih zdaj vgrajujejo, so domačega norveškega izvora; prej pa so uporabljali tudi sovjetske tipe. »Z Rusi smo nekoč tudi sploh skupno gradili neko hidro-centralo blizu Klrkensa na sami norveško-- sovjetski meji. Spomnim se, kako. smo morali, čeprav smo zelo prijateljsko sodelovali, vsakokrat pokazati potni list, pa čeprav smo s tovornjaki piri odvažanju materiala tudi po dvestokrat na dan prešli mejo.« T6da Nes-boja tudi norveške meje ne morejo držati nazaj. Sele naslednji dan v Floro mi je priznal, da se je prišel sem posvetovat tudi z nekim znancem, kajti čez teden dni se mora odločiti, ali gre v pilotsko šolo v Ameriko ali ne. »Dekle na severu Norveške mi sicer pravi, naj ne hodim. Toda jaz mislim, da se poročil ne bom, pač pa da grem v Ameriko; v Svelgenu ne morem vzdržati.«
Podobno je bilo tudi z Randi Ingland.
Devetnajstletna Randi Ingland s sila prikupnim, čeprav nekam mongolskim obrazkom, je v avtobusu skupaj s svojo sošolko Siv, prav tako maturantko v gimnaziji v Floro, brala Shakespearovega »Macbetha« in sploh izjemno dobro govorila angleško, pa malo nemško in francosko. Tudi njen oče je bil ribič nekje na otokih; državljan brez pomena, čeprav Je med vojno v ilegalnem boju proti nemškim okupatorjem plul na norveških ladjah po Atlantiku. Randi je živela sama v Floro in hodila v šolo, novo lepo šolo, zraven pa v sobotah in nedeljah še delala v recepciji nove bolnišnice. »Vsakdo ima v življenju kako nalogo,« je menila Randi in povedala, da bi rada postala učiteljica za defektne otroke. »Oh, nič hudega,« se je nasmejala Siv, ko sem se ji opravičil, ker sem jo vprašal po očetu, ki ji je že •umrl. »A če ne bi vedela, da to ni maj stric, bi povsem mislila, da # je to moj stric,« je Siv pokazala na oktetovega blagajnika Andreja Štruklja. Obe pa sta obljubili, da. bosta kljub nedelji prišli na naš koncert.
Na koncert ju ni bilo tako kot tudi mnogih mladih ljudi iz FlorO ne, ki so ono deževno nedeljo, v enakih hlačah,in z enakimi lasmi, ne glede na spol. zdolgočaseno viseli v pristaniški kavarnici in sosednjih lokalih z džuboksi, kavo in cigaretnim dimom.
Neka) cen
Izjemno lep je bil oni večer koncert v veliki, leseni beli protestantski cerkvi sredi parka v FlorO; s fotografijami nekdanjih bradatih pastorjev, ki so me spominjali na našega pisatelja Kersnika. V sila akustični dvorani m ob slovesni, grobni tišini ne preveč številne, a globoko hvaležne publike, so pesmi starih velikih mojstrov in pristne ljudske duše zvenele v vsej svoji lepoti.
S kratkimi krilci in predpasniki oranžne barve so stopicale po hodnikih hotela »Vic-toria« mlade sobarice, ki bi bile lahko tudi maturantke ali prostitutke, na poti v Ameriko, ali pa delavke pri S. H. R. JBJellandu Bjellend tena na Norveškem 14 tovarn za ribje konzerve in kečup. V FlorO so zaposlovali sto ljudi, od tega 80 žensk Po dve kroni na akord so dobile v belo oblečene delavke za vsako konzervno škatlico, ki so jo napolnile.
Izpisal sem si nekaj cen v FlorO. Kosilo v hotelu 22 kron (za dinarje številko lahko pomnožite z 260), pol litra jugoslovanskega vina pinota 17 kron; skodelica čaja 1 do 2 kroni; pri brivcu Janu Bergu, ki je nekoliko tolkel nemščino, ker je nekoč med vojno v nemškem kazenskem taborišču na severu Norveške tolkel kamenje za »krvavo pot«, sem plačal za striženje 13 kron; najbolj pa me je presenetil stari čevljar, zaposlen v delavnici velike trgovine s čevlji, kjer so mi za to, da mi je možak zašil pri potovalki odtrgani ročaj, računali celih 35 kron! Samo desetkrat toliko je stal v sosednji, trgovini očarljiv oranžni, vijolični ali čmorumeni modni pisalni stroj »Remington« tipa »Riviera«.
Skoraj da smo si morali tiščati nosove, tako je smrdelo iz tovarn, kjer meljejo ribje ostanke v ribjo moko, ko smo v deževju odhajali iz Floro. Dan prej se je še lepo vreme borilo z vetrom proti prihajajočemu poslabšanju. Zastave, ki so jih imeli že dan prej pred vsemi hišami na pol droga, ker je v mestu umrl star priljubljen zdravnik, so izginile z jamborov. Pač pa so v gozdu zadaj za mestom zraven jezerca z napisom »Tu je rezerva pitne vode — Ribarjenje in kopanje prepovedano« — ža vajo razpenjali šotore vojaški rezervisti. »Strelska družina FlorO, ustanovljena leta 1862« — sem prebral na sosednji tabli, ki je peljala na strelišče. Z vrha griča je čudovit razgled po vsem zalivu in otočkih. Sele pozneje sem opazil, da so razgledno točko uredili prav nad nekdanjim, z rušo že poraslim medvojnim vojaškim bunkerjem. Norveškim ali nemškim? Nisem niti razmišljal, saj so si bunkerji med seboj tako podobni.
Dvorana 44 metrov
Mestece FOrde ima sicer podobno kot Floro kakih 5000 prebivalcev in je prav tako področno središče. Toda povsem drugač no je: Flora je tipično obmorsko pristanišče s kopico še vedno starih lesenih hiš; Forde je planinsko naselje v kotlina med visokimi hribi z vrsto novih, velikih, organizirano zgrajenih stavb. In vendar sem tudi tu našel drevesa z debelo mesnatimi hrapavimi listi, ki so mi bili pravo novo spontano odkritje narave... V avtobusu, ki je sledil cesti skozi predor ob gorskem jezeru z mogočnimi zasneženimi grebeni gora, smo se seznanili z ameriško študentko norveškega rodu iz Los Angelesa, ki je prišla obiskat sorodnike v stari kraj. Zgodba mladega Nesboja iz Svelgena sč je tu odvijala z drugega konca. »Čudovito — kakšna razlika je to od Amerike,« je menilo dekle in priznalo, da bo šele prihodnje leto polnoletno, da pa že zdaj ve, »da so po svetu kljub ustavnim svoboščinam mnoge krivice«.
V Sandane smo imeli koncert v prepolni dvorani, v Kateri je bilo poleg odraslih tudi veliko mladine. V kraju imajo namreč kar tri šole in za vse skupaj so postavili velikansko sodobno telovadnico z bazenom in s pokritimi igrišči. Dvorana, v kateri je oktet nastopil, je več kot 44 metrov dolga in 22 metrov široka. Oder je hišnik z eno potezo mehanično spustil s stene na tla in povedal, da tu nastopa tudi državno gledališče iz Osla. Sicer pa tudi profesorjem tu ne gre slabo, je računal naš Marjan Stefančič, ko so mu norveški kolegi povedali, koliko imajo mesečne plače: približno štirikrat toliko kot naši šolniki.
Nordfjordeid je kot že ime pove — na ustju Severnega fjorda. Tu je bilo nekoč najstarejše vojaško oporišče Norveške, je pojasnil še ljubeznivi upravitelj višje ljudske šole Hans Oyen, ki mu je šolska stavba lani pogorela, ki pa zdaj že pripravlja vselitev v novo, še večjo šolo. »Šolske stavbe so tu na Norveškem zasebne, često enega samega lastnika ali kakega združenja, država pa šolske prostore jemlje v najem in plačuje tudi učitelje«! Takšnih višjih ljudskih šol, v katerih so dijaka od 16. do 18. leta, Je na Norveškem samo 80 in sodijo zunaj rednega šolskega omrežja. »Namenjene so predvsem individualnemu razvoju osebnosti, ne toliko programu z učnimi predmeti.«
Stožcem sladkorja podobni vrhovi gora so odsevali v vodi.
»Danes Je sonce, od jutri dalje do februarja ga ne bomo več videli. Sonce bo opisovalo lok onstran obeh grebenov, in ker smo v kotlini sonca za nas dolgo več ne bo.« je menil profesor iz Nordfjardeida.
Se bolj kot kdajkoli je sonce tokrat svetlo sijalo in mi utripalo v očen; nad gladino mirne vode v fjordu pa so visoko razigrano vreščali galebi, da bi nekoč utonili v črni žalosti.
BOGDAN POGAČNIK
Medicina
Spremljevalci
starosti
Zapis s kongresa jugoslovanskih nevropsihiatrov
OD NAŠEGA BEOGRAJSKEGA DOPISNIKA
* Med tremi osrednjimi temami na 4. jugoslovanskem kongresu nevropsihiatrov v Beogradu so razpravljali tudi o psihiatričnih vidikih gerontologije (vede o starostnih pojavih in o starih ljudeh). Naslov je žal tak, da nestrokovnjaku ne pove skoraj nič. Komaj bežen stik z zadevo pa že odpre sila privlačen pogled na to področje medicine. Zanimivo je predvsem zato, ker zadeva vsakogar, starejše že danes, mlajše pa bo jutri. Tale zapis je nastal deloma po pogovoru s prof. dr. Srboljubom Stojiljkovičem, deloma pa po zapiskih z njegovega predavanja na kongresu.
Čeprav je bilo v minulih stoletjih starih ljudi neprimerno manj, kot jih je zdaj, so se že ukvarjali z mislijo, kako bi človeško življenje podaljšali. V egipčanski, indijski in asirski mitologiji že navajajo številne podatke o izredno visoki starosti, ki naj bi jo nekateri učakali. Po starih »podatkih« naj bi Adam živel 930, njegov sin pa 912 let. To naj bi bila tudi prislovična starost Metuzalema.
Kakorkoli že, dejstvo je, da se je v dobi rimskega cesarstva povprečna starost ljudi gibala le med 25 in 30 leti. Odtlej se je ta doba čedalje večala, tako da Evropejec zdaj doseže povprečno starost 70 do 90 let. Zanimivo pa je, da naletimo na rekorderje, ki dosežejo celo do 150 let, še vedno v območ-j'ih, kamor si civilizacija le počasi utira pot. Tako torej civilizacija po eni strani vpliva na podaljšanje starosti, po drugi strani pa zmanjšuje možnost, da bi ljudje dosegli največjo možno dolžino življenja.
Hipokrat še velja
Glede na druga živa bitja pa človek vseeno živi zelo dolgo, precej dlje od številnih sesalcev (razen kita) in drugih živali. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da bi človek dejansko mogel doseči 800 let, če bi se medicini posrečilo odkriti sredstva za zaviranje procesa staranja. Za 800 let ima namreč človek v sebi življenjskih moči.
Znani so na primer Hipokratovi nasveti za dolgo življenje: »Prvo pravilo je, da se je treba vzdržati vsakega pretiravanja. Stari ljudje se morajo čim dlje ukvarjati z delom in ne smejo na hitro prenehati s svojimi delovnimi navadami. Njihov organizem je hladen, zato jim koristijo umerjene vaje za ogrevanje in topla hrana. Njena količina pa mora biti povsem zmerna, ker rejenje spodbuja večino starostnih obolenj in tako že samo po sebi krajša človekovo življenje.
Po dva tisoč letih še vedno držijo tudi Galenove trditve o prehranjevanju starostnikov: »Prehrana starih mora biti lahka, obroki majhni, izogibati se je treba masti, zato pa so zelo priporočljivi mleko, mlado meso, ribe, sadje, zlasti slive in fige.« 2e grški zdravnik Aretej pa je učil, da lahko le človek, ki je bil že v mladosti navajen na higieno, učaka zdravo in krepko starost, da je torej vsakdo v starosti tak, kakršen je bil v mladih letih.
V razvoju zdravljenja starostnih bolezni pa so se skozi ves stari in srednji vek skoraj do današnjih dni pojavljala tudi mišljenja da starost sama po sebi predstavlja bolezensko stanje in da je zato vsakršna zdravniška pomoč nesmiselna, ker so bolezni starih progresivne. Po drugi strani pa je znano, da so že v 14. stoletju v Italiji uporabljali stekla proti starostni daljnovidnosti, s čimer je bilo življenje starih ljudi znatno olajšano.
Motnje v duševnosti
Po prvi svetovni vojni se je tudi v Evropi začelo naglo razvijati zdravljenje starostnih obolenj, še vedno pa drži, da m kar tako lahko v celoti prikazati psiholoških in družbenih oziroma duševnih značilnosti starostne dobe, ker je svet starih ljudi zelo zapleten in raznovrsten, še bolj zato, ker še vedno ni točno določene meje, kdaj se pravzaprav začne to življenjsko obdobje. Skromni znanstveniki pa se kljub temu zadovoljujejo z razdelitvijo človekove življenjske dobe na obdobje razvoja in obdobje involucije (zakasnitve). pri čemer slednje zajema dobo se-nescence in dobo senija, ki se pri večin: ljudi začne s 70 leti.
Glede na dejstvo, da pelje proces staranja do mnogih bistvenih sprememb v sestavi in delovanju tkiva, je razumljivo pričakovati, da iz takšnih organsko fizioloških sprememb nastanejo tudi številne spremembe v duševnem ustroju, ki so značilne za starost. Razen reduktivnih sprememb oziroma zmanjšanja števila celic osrednjega živčnega sestava, kar lahko dolgo ne pokaže nobenih bolezenskih znakov ali pa le neznatne znake omejenega ali globalnega možganskega zoženja, vpliva na zmanjšanje splošnih biopsiholoških zmogljivosti tudi upadanje tkiva na drugih organih elesa. Med drugim popuščajo tudi obrambni mehanizmi in pri starostnikih, katerih zmogljivosti so že omejene zaradi organskih involutivnih sprememb, prihaja tudi do motenj v psihični uravnoteženosti in duševni neizravnanosti, ki se lahko pojavlja na različne načine.
Neugodni dejavniki
Dolgo je prevladovalo mišljenje, da so vse psihične spremembe v starostni dobi izključno in neposredno povzročene organsko, da so neponovljive in progredientne Zato jih naj ne bi mogli zdraviti. Novo v psihoso matski medicini pa je, da je vsaka bolezen, vsaka motnja bolj ali manj pogojena z delo Vanjem neugodnih socialnih in psiholoških dejavnikov. Zato je na primer izrednega po mena, kako gleda na ostarelega njegova dru žina, ali ga obkroža z ljubeznijo in s spo štovanjem ali pa se čuti nepotrebnega, od večnega, osamljenega in zavrženega. V so dobnem svetu, v nekaterih gospodarskih raz vitih državah pa je prav to okvir duhovne ga propadanja mnogih starih ljudi.
Socialne in psihološke razmere, v katerih živijo stari ljudje, se še posebej zapletejo po smrti življenjskega tovariša, zlasti žene.
Vdovci, ki niso pripravljeni niti sposobni za samostojno življenje, se ponavadi po ženini smrti v večji ali manjši meri zakrknejo in je zato razumljivo, da takšnim ljudem, če jih ne sprejmejo njihovo najbližji, ne ostane nič drugegaJrot da poiščejo drugo življenjsko okolje, najpogosteje dom upokojencev, dom ostarelih ali pa celo bolnišnico. Razen družinskih razmer pa na raznovrstnost duševnih sprememb v starosti vpliva tudi intelektualna oziroma izobrazbena raven.
JV
Živi spomini o davnih dogodkih
številne raziskave so nedvoumno potrdile, da starostniki zaradi zmanjšanja sposobnosti prilagojevanja in življenjske moči pogosto skrčijo svoje dejavnosti na naj preprostejša rutinska opravila, ki se jih lotevajo v hiši ali najbližji okolici. Razumljivo je, da nastajajo zaradi splošnega popuščanja fizioloških opravil vzporedno s procesom staranja številne psihopatološke motnje, ki so v glavnem dvojne: takšne, ki izhajajo iz naravnega upadanja psihičnih funkcij, kar je značilno za proces staranja tkiva, predvsem živčnega, in takšne, ki se lahko v starosti oglašajo zaradi različnih podedovanih, odmrlih ali poškodovanih celic možganskega tkiva.
Ker je večina novih vtisov za ostarele neprijetna in celo odbijajoča, se zadržujejo v spominu v malem številu, medtem ko so zelo prisotni živi spomini z množico podrobnosti o nekaterih davnih dogodkih, ki morajo starostnika vzradostiti, navdušiti in spodbuditi.
Motnje v spominu in pomnjenju so v starosti v tesni povezavi z mnogimi drugimi spremembami v psihi starih ljudi, v njihovem obnašanju, doživljanju dejavnosti itd. Nazadujoči procesi pri starih peljejo včasih tudi do funkcionalnih sprememb in težav pri razporejanju in zadrževanju zapletenejših vtisov in miselnih celot, kar se skoraj redno pojavlja v visoki starosti.
Zaradi čedalje hitrejšega popuščanja ustvarjalnih funkcij in sposobnosti prihaja v procesu staranja pri mnogih ljudeh do tiste dobro znane miselne krutosti — nesposobnosti, da bi zasledovali, oblikovali in ustvarjali nove zamisli in stališča.
V starosti je zaradi slabega pomnjenja, manjše pozornosti in številnih drugih sprememb zelo otežena tudi sposobnost učenja. Nasplošno se, to so pokazale številne raziskave, zadržujejo pri starih ljudeh v mladosti pridobljena znanja (vsa) večina), medtem ko se tisto, kar so se naučili v bližnji preteklosti, ponavadi hitro zabriše.
Patološka skopost,
pojemanje
čustvovanja
Eden izmed anasov desocializacije in starčevske regresije je tudi patološka skopost, ko dajejo bolniki izjemno prednost denarju in gmotnim dobrinam m se ne ločijo od njih niti, če bi morali zaradi gladu umreti. Podoben pojav je tudi zbirateljska strast do predmetov, ki nimajo nobene vrednosti več. Zmanjšanje življenjskega okvira v čustvenem, razumskem in družbenem pogledu povzroča med drugim tudi, da postane ostareli čedalje bolj zaposlen s samim sabo, hkrati pa se vse manj zanima za ljudi, ki ga obkrožajo.
Pri ljudeh v visoki starosti tudi v normalnih razmerah prihaja do pojemanja čustvovanja, ostrina čustvenih odzivov se krha, to pa je eden prvih razlogov, da ravna večina starih ljudi blago, umirjeno, spokojno, potrpežljivo in da se v ničemer ne pre-nagljuje. Problem samomora pri starih ljudeh že dolgo priteguje pozornost sociologov, socialnih psihiatrov, posebej pa suicidologov in drugih strokovnjakov, ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije število po-skušanih in izvršenih samomorov v vseh državah s starostjo ljudi znatno narašča.
^Medicinska starost44
Trditve številnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s problemi alkoholizma, češ da je v zadnjih letih alkoholizem pri starih ljudeh čedalje bolj pogost, potrjujejo prvič dejstvo. da postaja alkoholizem vse bolj množičen pojav, ker število alkonolikov vsepovsod po svetu iz dneva v dan narašča, in drugič, da je življenjska doba znatno podaljšana. Ta nova ali »medicinska starost«, kot jo imenujejo, prinaša s sabo značilnosti premaganih starostnih obolenj, ki zahtevajo stalen medicinski nadzor in pozornejšo skrb ter odnos do družbe, zato je že sama po sebi obremenjena s pojavom novih oblik psiho-patoloških odzivanj, kjer ima tudi alkoholizem pomembno mesto.
Vseh psihiatričnih vidikov starosti v celoti ni moči prikazati v tako zgoščeni obliki, vsekakor pa mora biti sodobna psihiatrija posebej pozorna do ohranjanja in izboljševanja zdravja mladega življenja, otrok in mladine, dolžna pa je nuditi tudi tistim, ki so ta mlada življenja porajali, vse, da bi bil njihov zahod sonca čim lepši in čimbolj prijeten.
ANDREJ ARKO
Zapiski s popotovanja po Mehiki (4)
Skrito
pristanišče
V prebujajočem se Puertu Escondidu
Prihod v Puerto Escondido pomeni nov dan, konec dolge noči In konec dolge vožnje. Sonce ravno vzhaja. Avtobus ustavi na sredi široke prašne ulice in že naslednji trenutek odpelje. To je center Puerta. Na levi je vrsta nizkih hiš, na desni nekaj zaprtih stojnic, hotel Las Palmas in dolga vrsta vitkih kokosovih palm. Vsa vas še spi. Nekje riga osel. Za palmami se v dolgjh presledkih zamolklo lomijo valovi. Za majhnim rtičem, ki oži vhod v Puerto. so kilometri najlepše in najbolj samotne plaže, kar sem jih kdaj videl. Valovi z belimi grivami se pripode in nemočno razlijejo po širokem pasu mivke. V presledkih med njimi je slišati le kormorane In švistenje mivke. Palme samo prikimavajo.
Odvržem vso kramo in plavam. Noči kot da ni bilo. Gez čas pritečeta dva fantiča. Bosa. skuštrana, v privihanih hlačah Jo ubirata po črti. do kamor sežejo valovi, in pobirata nočne naplavin« — školjke, les. mor. ake zvezde.
»Buenos dias!« širok nasmeh in odhitita po svojem poslu, ki očitno ni le veselje, ampak tudi resna zadeva.
Ob sedmih Je restavracija ob glavni cesti že odprta. Med mizami se podijo trije cucki in glasbeni avtomat na ves glas tuli najnovejšo: »No tiengo dlneros-nimam denarja«. Zelo primerna tema. Po zajtrku obsedim in gledam, kako se Puerto prebuja. Puerto Eacondido pomeni skrito pristanišče — dolgo ne bo več ostalo skrito, vprašanje Je le. koliko časa bo uspelo obdržati vsaj nekaj čara takihle juter. Otroci tekajo po cesti s culicami kadečih se tortill. sosede se glasno pozdravljajo in nekaj ribičev se je pravkar vrnUo z nočnega lova. (Senor. kupite rdečega hlastača! >
Slavna tihomorska pijača
Ker sem edini gost. se gospodar in fant. ki Je sicer za natakarja, spravita obirat kokosovo palmo, na kateri rastejo Damoklejevi orehi. Ce si ga slišal, kako trdo pristane na cestnem tlaku, se pod palmo ne boš nikdar več počutil tako kot recimo pod banano ...
K opravilu se zbere vsa družina in fant Je v trenutku z nožem in dolgo vrvjo za pasom v krošnji- Zamah, dva in po vrvi se prisuče sveženj s tremi orehi.	...
»Senor. boste oreh? Sedajle bodo še hladni.« Z mačeto odbije mehko lupino, po vrta, vtakne v oreh plastično slamico in slavna tihomorska pijoča Je nared. Na drugi strani ceste se ustavi kamion in s njega skočita dva fanta-turista. Počutim se kot Robinzon. ko Je odkril stopinje na svojem otoku. Nekaj časa se ozirata in potem prikorakata v mojo restavracijo.
»Kaj Je novega?«
»Mi trije.«
»Se kdo drug?«
»Ne vem. še nikogar nisem videl.«
Francoz in Nemec, študenta, oba iz Pariza. Dol z Američani. Cez nekaj kokakol
izmenjamo vse informacije. Gresta proti Oazad, Jaz pa po obali proti Acapuicu. Do Pino tepe ni avtobusa — redno zvezo vzdržujejo kamioni, čez Rio Verde Je treba s čolnom (tarifa pet pezov). Ce imaš srečo in dobre zveze, sl v dveh dneh že v Acapuicu.
Potem se kopamo in dremljemo pod palmami in opoldne se zedinimo, da Puento ni »naš tip«. Ce ti je le za kopanje in lenarjenje. potlej že. Zato se pozanimamo za naslednje zveze.
Onadva sta obtičala do naslednjega dne. jaz imam več sreče — moj kamion odhaja čez eno uro. Ko pridem čez eno uro na postajo, je kamion resda tam. ovit v migotanje tropskega poldneva. Nikjer pa žive duše. V Mehiki znoriš ali pa postaneš potrpežljiv. Jaz čakam.
„Gremo na Kubo!“
Cez pol ure pride šofer. Premalo potnikov. Bova počakala še pol ure. Cez pol ure se nas le nabere nekaj. Puerto Je navsezadnje le edini večji kraj v radiju sto kilometrov. Ljudje, ki so prišli po opravkah, se vračajo domov. 2enske, otroci, možaki z mačetami, obešenimi v lepih usnjenih tokih čez rame, svežnji košare — polne in prazne.
Ogledujemo se in nihče ne reče ničesar. Naposled se kamion le premakne. Iz košare potegnem mačeto In na glas rečem »Va-monos a Cuba — Gremo na Kubo!«
Učinek Je neverjeten. Vsi do zadnjega bruhnejo v smeh. dva fanta tolče ta po kabini, šofer ustavi in pomoli glavo ven.
»Que pasa?«
»Vamonos a Cuubaaa!«
Led Je prebit ln potem ni nobenih izogibajočih se pogledov več. Vse hočejo vedeti — odkod sem. kaj raste pri nas, kakšno žganje pijemo, zakaj v Jugoslaviji ni ne banan ne kopre. Nekako se mi posreči razložiti. da pri nas ne delamo sladkorja iz trsa, ampak iz repe. in da je naš vkljub temu tok kot njihov. Tega mi očitno ne verjame Jo. Ce mi Je všeč cequila? Jabolčno žganje Je prav gotovo boljše.
Kamion ustavlja, izstopijo m mahajo, dokler jih vidimo, in ko na kamion splezajo novi potniki, jim vsi hite razlagati, da gremo na Kubo. in šal ter opazk ni ne konca ne kraja. Cez kaki dve url prvih potnikov
ni več, Kuba pa še vedno ni pozabljena. Prijazno mi razlagajo imena zaselkov in , rek, .ki jih prečkamo, in vse, kar poskušam izvedeti. Večina Jih ima majhna posestva, nekateri so le dninarji.
»Kakšna Je dnina?«
Obrazi potemne in vsega veselja Je v trenutku konec.
»Osem pezov na dan, senor, morda deset.«
Za en dan dela. Kako se morajo sploh še smejati? Vsi kokosovi nasadi so v rokah veleposestnikov. Vsa Costa Chica — obala med Puerto Angelom in Acapulcom — živi od kopre. Vasi so gruče slamnatih kolib — na zunaj eksotičnih, znotraj obupno revnih.
Potem se izogibam takih vprašanj. Pogovor je spet živ.
»Koliko let ima tole palma?« vprašam.
»Pet,« mi odgovore y zboru.
»Po čem so to vidi?«
»Ne vem,« pravi sosed. »Take reči veš ali pa ne veš.«
In to velja na Gosta Chlci še za marsikaj drugega.
V Rio Grande prestopim na drug kamion. Na njem so le trije mladi fantje. Eden očitno ni domačin.
Violencia - vsakdanja stvar
»Maguel«, se predstavi in mi stisne roko. Delavec iz Veracruza Je in vsako leto prihaja na Costa Chico na počitnice. Vsaj tako pravi, čeprav se mi zdi, da delavci v Mehiki ne hodijo prepogosto na počitnice in da ima Miguel tu še druge opravke.
»Povejte, ste v Jugoslaviji komunisti ali samo socialisti?« Poudarek je na samo. Mojo razlago o prehodnem obdobju sprejme z rahlo našobljenimi ustnicami.
»Ste pri nas izvedli agrarno reformo do konca?«
»Smo, v dveh letih.«
»In ni ostalo prav nobene veleposesti?«
»Nobene.«
»Pri nas se jo gremo že petdeset let pa je vedno slabše. Prav na Costi Chici je najhuje. Ejidos (vaške zadruge)? Da, ampak ne tu.«
Violencia, kot pravijo tu gverili, je po njegovih besedah vsakdanja stvar. Poleg organizirane gverile se campesinos zberejo ponoči, udarijo po haciendi, jo izropajo in požgo, zjutraj pa spet odhajajo na dnine po osem pezov. Drug drugega ne poznajo in nihče ne ve ničesar. Tak Je zakon violen-cie. Vojska z represalijami skoraj redno udarja v prazno.
»V časopisih boš bral o banditih. To niso banditi — obupanci so. Ničesar nimajo izgubiti.«
Govori odsekano in zagnano. Ce so njegove besede čista resnica, ne vem. Del resnice so prav gotovo. Včasih ponovi stavek, da ga zagotovo razumem. Fanta naju brezizrazno poslušata in ne rečeta ničesar. Le čemu mi vse to pripoveduje?
||p;	■
pili
I,_______	"
mm%

V <--»
■J
BSm 1:2.i
' J	ES
	
1	||||r
Na obali Rio Verde mi poišče čolnarja In mu zabiča, naj mi ne računa več kot domačinom. Mož mu brez besed prikima in že odrineva.
Buena suerte, Miguel, karkoli že počneš na Costa Chici.
Rio Verde je široka, lena in blatnorjava — le džungla na bregovih je tako zelena, da je reka verjetno dobila ime po njej. Dokler ne bo čeznjo mostu, bo Puerto Escondido še ostaj skrit.
Velika riba
•
Čolnar Je črn. Na vprašanje odgovarja le z da ali ne. Črncem je po Miguelovih besedah najslabše. Ne le da so revni — njihova beda je črna. Oni so še za klin pod dninarji in to je zadnji klin. Drugod kot na obali jih praktično ni.
Na drugi strani reke čaka avtobus. Skupina delavcev previja jeklen kabel s svitka na majhen splav Avtobus bo odpeljal šele proti večeru — čez dve uri. Sedem v senco in čakam.
»Amigo, pojdi z mano — do Pinotepe te vzamem za šest pezov.« Pred menoj stoji šofer tovornjaka, s katerega so pravkar zvili ves kabel. »Do šestih bomo že tam.«
Zakaj pa ne. Za prvim ovinkom poberemo skupino delavcev, ki se vračajo z dela na polju. Fant, ki je z nama v kabini, ročno pobere od vsakega po petdeset cen-tavov. Potem se to ponavlja po večkrat na kilometer. »Potniki« plačujejo po dvajset centavov, pol peza, pezo, do kamor pač gredo, in te cene so videti ustaljene. Nihče ne poskuša barantati. Za prašiča ali vrečo koruze je treba plačati; če ni denarja, ni vožnje. Moj »amigo« prav gotovo ni od Rdečega križa. Prav zoprna majhna pijavka je. ki se s kilometri lepo napenja. Zavijamo
z glavne ceste, trobimo skozi vasi, po klancih se vozimo z ugasnjenim motorjem. Pi-notepa ekspres ali nelojalna konkurenca avtobusom. Kadar kdo izstopi, potrka po strehi. »Sprevodnik« ob meni kupčka drobiž in ravna bankovce.
»Slabo. Petinštirideset pezov. Živeti je treba.«
Potem pride velika riba. Mož je nasekal vinogradnega kolja. Na precejšnjem kupu sedita žena in sin. Prav do Pinotepe hoče z vsem skupaj.
»Petintrideset pezov za kolje, voznina za vas tri posebej.«
Kar je sledilo, je neprevedljivo, čeprav je bilo med drugim tudi nekaj imen krajevnih svetnikov. — Šofer zleze iz kabine in se vkoplje za dolga pogajanja. Mož kolje očitno potrebuje, vprašanje je le, koliko bo plačal. Konkurence ni Po dolgem prerekanju se zedinita: petindvajset pezov za vse skupaj. Ko poženemo, nas z glasnim troh ljenjem prehiti avtobus.
Zdi se mi, da trobi privoščljivo — meni __
Slikovita revščina;
Jamiltepec. Prva in največja reč, ki jo zagledaš, so zidovja kaznilnice. Na stolpih stoje straže z rokami na brzostrelkah. Druga naj večja reč je napis »Volite PRI«. Drugače je Jamiltepec slikovita vas — če je strahotna revščina lahko slikovita. Mlada dekleta nosijo lepe, z rdečim vezene narodne noše in vsak moški ima čez ramo metrsko ma četo. V vasi je čudno vzdušje. Tujca te ne ogledujejo z zvedavostjo, ampak s sovraštvom — sicer pa to ni tista Mehika s tu rističnih prospektov. Nad vsem kot da visi mora — še otroci so tiho. Šofer na vprašanja noče odgovarjati. Po ustih valja cigareto in škrta z zobmi.
Ko smo spet na glavni cesti, se mi zdi, da je še zadaj na kamionu postalo glasneje.
Pdnotepa Nacional. Največja znamenitost je hotel. Pod oknom igra čuden trio kitare, bobni in trobente, pa se mi vse skupaj zdi kot uspavanka. Zbudim se naslednji dan malo pred poldnevom. Uro pred odhodom avtobusa.
Na avtobus se vkrcamo tisoč in trije — tisoč zelenih papig in trije potniki. Obalne džungle so polne teh nesrečnih smaragdno-zelenih ptičev, ki predstavljajo dodaten zaslužek za vaščane. V velikih kletkah potem romajo na trge v vseh večjih krajih. V Acapuicu bodo že po deset pezov, v Mehiku petnajst, dvajset. Strpajo jih v prtljažni prostor. Kakih deset, dvajset jih bo poginilo, pa kaj potem? Kdo naj se ti smili?
Na poti se dvakrat ustavim in tako sem v Copah šele na večer. Prodaja' A wsi-v sadja in tamalesov se usujejo na avtobus. Večinoma so otroci.
»Tamales, tamales de čarne! Tamalesi z mesom!«
V koruzne in bananove liste zavite tortille nebeško diše. V mislih že izbiram, od katerega bom kupil.
»Tamales de came!« Deklič je prav posebno vsiljiv in ves čas ponavlja »de čarne, de came«^	■'•>.-	>
»De came de iguana, de čarne de iguaaa-naaa!« ji s ceste skozi okno zabrusi prodajalka, ki je prišla prepozno in ji je prva odjedla posel.
Vsi planemo v smeh, razen nekaterih potnikov, ki njene tamalese že jedo. Iguana gor ali dol, misel na ostudnega kuščarja z izbuljenimi očmi in roženim grebenom je očitno za marsikoga le malo prehuda. Tudi jaz tisti večer nisem jedel tamalesov. Pa ne da zaradi iguane ...
Nočni diadem
Acapulco. Biser Pacifika in ne vem kaj
Heinrich Boli
Nekaj se bo zgodilo
Satira
Med najbolj nenavadna obdobja mojega življenja nedvomno sodi ono. Id sem ga preživel kot nameščenec v tovarni Alfreda Wunsledla. Po naravi sem bolj nagnjen k premišljevanju in brezdelju kakor k delu. sem ter tja pa me trdovratne finančne težave — razmišljanje je namreč prav tako malo donosno kakor brezdelje — prisilijo, da si poiščem tako imenovano službo. Ko sem spet enkrat prišel do take najnižje točke, sem se zaupal posredovalnici za delo, in skupaj s sedmimi sotrpini so me poslali v Wunsiedlovo tovarno, kjer naj bi pre skusili naše sposobnosti.
2e prvi pogled na tovarno me je navdal s nezaupanjem: zgrajena Je bila iz steklenih zidakov, moj odpor do svetlih zgradb in svetlih prostorov pa ja enako globok kakor moj odpor do dela. Se nezaupljivejši sem postal, ko so nam v svetli, veselo poslikani jedinhci nemudoma postregli z zajtrkom:	brhke
natakarice so nam prinesle Jajca, kavo In toast, * okusnih vrčih pa je bil že pripravljen pomarančni sok; zlate ribice so pritiskale blaztrane obraze na stene svetlo zelenih akvarijev. Natakarice so bile tako vedre, da Jih Je vedrina kar razganjalo. Le s skrajnimi napori volje — tako se mi je zdelo — so se zadrževale, da niso brez preš tanka popevale BUe' so tako polne neizpetih pesmi kakor kokoši neznesenih jajc. Takoj sem zaslutil, kar se mojim sotrpinom očitno ni posvetilo: da ta zajtrk že sodi k izpitu; vdano sem žvečil kakor človek, ki se natanko zaveda, da svojemu telesu dovaja dragocene snovi. Storil sem nekaj, k čemur me sicer ne bd mogla pripraviti nobena sila na svetu: na tešče # sem spil kozarec pomarančnega soka, pustil kavo eno jajce m večji del toasta, vstal in se začel, željan dejanj, sprehajati gor in dol po jedilnic!.
In tako so me prvega odvedli v izpitno sobo, kjer so na prikupnih mizah ležali vprašalniki. Stene so bile preple
skane s zeleno barvo, ki bi na usta vseh na notranjo/ opremo obsedenih pričarala besedo »očarljivo«. Videti ni bilo nikogar, vendar pa sem bil tako gotov, da me opazujejo, da sem se vedel tako, kakor se vede človek, željan dejanj, ki je prepričan, da ga nihče ne gleda: nepotrpežljivo sem potegnil iz žepa nalivno pero, odvil kapico, sedel za najbližjo mizo in segel po vprašalniku, kakor koleriki segajo po gostilniških računih.
Prvo vprašanje: Se vam zdi prav, da ima človek le po dve roki, nogi, očesi in ušesi?
Tu sem prvikrat požel sadove svojega premišljevanja in brez oklevanja zapisal: »Tudi po štiri roke, noge in ušesa ne bi mogle zadostiti moji silni želji po dejanjih. Človekova oprema je bedna«
Drugo vprašanje:	Koliko telefonov
hkrati lahko oskrbujete?
* Tudi tu Je bil odgovor lahak ko rešitev enačbe prve stopnje. »Ce Je tele-sonov samo sedem,« sem zapisal, »postanem nepotrpežljiv. Sele prt devetih se počutim polno zaposlenega.«
Tretje vprašanje:	Kaj počnete po
delopustu?
Moj odgovor:	»Besede delopust ne
poznam več — na petnajsti rojstni dan sem Jo črtal iz svojega besednjaka, zakaj v začetku je bilo dejanje.«
Mesto sem dobil. V resnici se tudi pri devetih telefonih še nisem počutil polno zaposlenega. V slušalke sem klical: »Takoj ukrepajte!« ali »Storite vendar kaj! — Nekaj se mora zgoditi! — Nekaj se bo zgodilo! — Nekaj se je zgodilo! — Nekaj bi se moralo zgoditi!« Običajno — to Je po mojem' mnenju najbolj ustrezalo ozračju — sem uporabljal velelnik.
Zanimivi so bili opoldanski odmori, ko smo v Jedilnici, obdani z neslišno vedrino jedli z vitamini bogate obede. V Wun«iedkyvi tovarni je kar mrgolelo ljudi, ki so bik vsi mrtvi na popisov a
i\]e svojih življenjskih poti, kakor je to pač navada pri sposobnih osebnostih. Življenjska pot jim je pomembnješa od samega življenja, in treba je le pritisniti na gumb. pa Jo pri priči lzkašljajo.
Wunsiedlov namestnik Je bil možak po imenu Brosohek, Iti si Je bil svoj čas pridobil določen ugled, ker Je kot študent z nočnim delom vzdrževal sedem otrok in hromo ženo, uspešno zastopal štiri trgovske hiše in kljub temu v dveh letih z odliko opravil dva državna izpita. Ko so ga novinarji vprašali: »Kdaj pa spite, Broschek?«, je odgovoril: »Spati je greh!«
WunsiedJova tajnica je s pletenjem prehranjevala hromega moža in štiri otroke, diplomirala iz psihologije in domoznanstva hkrati, redila ovčarske pse in zaslovela kot barska pevka, imenovana Vamp 7.
Wunsiedel sam je bdi eden tistih ljudi, ki so zjutraj, takoj ko se zbudijo, že trdno odločeni, da bodo ukrepali. »Ukrepati moram,« pomislijo, ko si energično zavežejo pas na kopalnem plašču. »Ukrepati moram,« mislijo medtem, ko se brijejo, in zmagoslavno pogledujejo na kocine, ki jih skupaj z milno peno splakujejo z brivskega aparata: ti ostanka brade so prve žrtve njihove silne želje po dejanjih- Tudi intimnejši opravki v teh ljudeh zbujajo zadovoljstvo: voda Šumija, papir se troši. Nekaj se je zgodilo. -Kruh se Jš, jajcu se odbije pokrovček.
Tudi najbolj nepomembna opravila so bila pri Wunsiedlu videti kot resno ukrepanje: kako sl Je poveznil klobuk na glavo, kako Je — drhteč od energije — zapenjal suknjo, kako Je v slovo poljubil svojo ženo — vse to so bila dejanja. ‘
Ko Je stopil v svojo pisarno, Je tajnici v pozdrav zaklical: »Nekaj se bo zgodilo!« Wunsiedel je potem šel od oddelka do oddelka in klical svoj veseli: »Nekaj se mora zgoditi!« Vsi so od go
varjali: »Nekaj se bo zgodilo!« In ko je prišel do moje pisarne, sem mu tudi jaz z žarečim obrazom zaklical: »Nekaj se bo zgoduo!«
Prvi teden sem število telefonov povečal na enajst, drugi teden na trinajst, in bilo mi je v veselje, da sem sd zjutraj v tramvaju izmišljeval nove velelnike ah preganjal glagol zgoditi se čez vse čase, čez vse načine, čez komjunktlv in mdikativ; dva dneva sem pripovedoval en in en sam stavek, ker se mi je zdel tako lep: »Moralo bi se bilo nekaj zgoditi.« Naslednja dva dneva pa: »To se ne bi smelo zgoditi!«
Ravno sem se začel počutiti polno zaposlenega, ko se je v resnici nekaj zgodilo. Nekega torkovega jutra — niti prav sesti še našem utegnil — je Wun-siedel plani; v mojo pisarno in zaklical svoj »Nekaj se mora zgoditi!« Toda zaradi nečesa nerazložljivega na njegovem obrazu nisem mogel takoj veselo in živahno, kakoi je bilo predpisano, odvrniti: »Nekaj se bo zgodilo!«. Očitno sem predolgo okleval, zakaj Wunsiedel, ki je sicer le malokdaj kričal, me je nadrl:	»Odgovorite! Odgovorite, kakor
je predpisano« In odgovoril sem poti-hem in z odporom kakor otrok, ki ga prisilijo, da reče: Poreden otrok sem. Le s skrajnim naporom volje sem iz sebe iztisn.l stavek: »Nekaj se bo zgo dilo!«, in komaj sem ga povedal do konca, se je res: Wunsiedel se je zgru dil, se med padcem obrnil na stran in obležal poprek pred odprtimi vrati. Takoj sem vedel, o čemer sem se potem, ko sem počasi stopil okrog pisalne mize in se sklonil nad ležečega, tudi prepričal: da je mrtev
Zmajevaje z glavo sem stopil čez Wunsiedla, počasi odkorakal po hodniku proti Broschkovi pisarna in vstopil, ne da bd potrkal. Broschek Je sedel za pisalno mizo s telefonsko slušalko v vsaki roki in s kemičrum svinčnikom, s katerim je v beležnico zapisoval opazke, v ustih ter z bosimi nogami poganjal ple Uliti stroj, ta je stal pod mizo. Tako je po svojih najboljših močeh pomagal izpopolnjevati garderobo svoje družine.
»Nekaj se Je zgodilo,« sem tiho rekel.
Broschek je izpljunil kemični svinč nik, odložil obe slušalki in oddevaje dvignil noge s pletilnega stroja.
»Kaj pa se je zgodilo?« Je vprašal.
»Gospod Wunsiedel je mrtev,« sem odgovoru
»Ne,« Je rekel Broschek.
»Pač,« sem rekel jaz. »Pojdite z menoj!«
»Ne,« je ponovil Brosohek, »to ni mogoče.« Potem pa je vendarle zdrsnil '■ v copate ln mi sledil na hodnik.
»Ne,« je rekel, ko sva stala ob Wun-siedlovem truplu, »ne, ne!« Nisem mu ugovarjal. Wunsiedla sem previdno obrnil na hrbet, mu zatisnil oči in se zamišljeno zazrl vanj
Prevzel me je malone občutek nežnosti do njega, in prvič mi je prišlo do zavesU, da ga pravzaprav nikoli nisem sovražil. Na njegovem obrazu se je zrcalilo nekaj takega, kar je opaziti pri otrocih, ki se trdovratno oklepajo svoje vere v Božička pa čeprav je dokazovanje njihovih tovarišev, da ga ni, slišati še tako prepričljivo
»Ne,« je reke! Broschek, »ne.«-
»Nekaj se mora zgoditi,« sem ga nežno opomnil
»Da,« Je odvrnil Broschek, »nekaj se mora zgodiU.«
Nekaj se je zgodilo: Wunsiedla so pokopali, meni pa so naklonili čast, da za njegovo krsto nesem venec iz umet nih vrtnic zakaj narava me m obdarila samo z nagnjenjem k razmišljanju in brezdelju, ampak tudi s postavo in obrazom, ki se jima imenitno prilega črna obleka Očitno sem bili prav veličasten na pogled, ko sem z vencem iz umetnih vrtnic stopa, za Wunsiedlovo krsto. Dobil sem namreč ponudbo elegantnega pogrebnega zavoaa, naj se tam zaposlim ko' poklicna žalovalec. »Rojem ste za žalovalca,« mi je rekel direktor zavoda. »Za vašo garderobo bomo poskrbeli ml. Vaš obraz — naravnost veličastno!«
Broschteu sem odpovedal z utame; ljitvijo, da se ne počutim polno zaposlenega in da je del mojih sposobnosti kljub trinajstim telefonom še vedno neizkoriščen Takoj po prvem poklicnem pogrebu mi je bilo jasno: sem sodim, to je mesto ki je določeno zame.
Zamišljen stojim za krsto in držim v rokah skromen šopek rož, žalni orkester pa igra Handlov Largo, skladbo, ki je deiežna vse premalo pozornosti. Po kopališki bile je moj stalni lokal, kjer preživljam čas med poklicnimi nastopi. Včasih stopam tudi za krstami, h katerim me našo naročili, kupim šopek iz lastnega žepa ali se pridružim članom dobrodelnega društva, ki spremljajo na zadnji poti kakega brezdomca.
Tu pa tam tudi obiščem \Vunsiedlov grob, saj se moram navsezadnje prav njemu zahvaliti, da sem odkril svoj pravi poklic, pri katerem je zamišljenost zelo zaželena in brezdelje službena dolžnost.
Sele mnogo kasneje sem se spomnil, da se nisem nikoli pozanimal, kaj so pravzaprav izdelovali v VVunsiedlovi ta vami. Po vsej verjetnosti milo
še vse.
Naj lepši je ponoči, ko ga gledaš s hriba nad mestom. Takrat ogromna podkev luči, ki se zrcalijo v zalivu, zares spominja na diadem. Podnevi pa Acapulco razočara. Naj- „ lepšim, najdražjim m najnaj hotelom navkljub. Nobenega duha nima oziroma ga ima
—	ameriškega. Turizem je tu res postal industrija. Teden v Acapuicu pozimi postaja po vsej Severni Ameriki simbol statusa Kdo bi si potem upal na počitnice kam drugam? Naj znancem pove, da je bil v Puerto Escondidu?
Turistični Acapulco, produkt ameriške reklame, ujet v začarani krog samoprepri-čevanja, da je res najlepši, živi svoje nerealno življenje v majhnih obrokih po teden ali deset dni. Za njegovo fasado pa živi drugi, pravi Acapulco, ki je tu že stoletja in bo ostal.
Prehod med obema Acapulcoma je oster
—	na streljaj od obale se priplazijo ozke uličice, kot povsod v obmorskih letoviščih. Vanje turisti redko zaidejo Pravzaprav jih niti na plažo ni več. Vsi hoteli imajo bazene z morsko vodo m postrežbo v bazenu. Voda v zalivu je preumazana in družba v bazenu bolj izbrana. Lahko izbiraš med A in AA kategorijo.
Malo naprej od kluba »Sirocco« se suše ribiške mreže. Nekaj ribičev se ukvarja s čolni. Na plaži jih kakih deset, dvanajst zateguje dva konca neskončno dolge mroie. Nihče se ne zmeni zanje Ko je mreža zategnjena in voda v njej oživi, se le nabere nekaj radovednežev in gospodinj. Ulov je skromen, s prodajo ni težav Se cepetajoče ribe izginejo v cekarjih in torbah. Kar ni uporabnega, v velikem loku roma nazaj v morje. Cez dobro uro je zategnjena že druga mreža.
Po glavni cesti ob obali kar mrgoli prodajalcev spominkov in sladoleda. Zlasti slednjim posel imenitno cvete: na vozičkih prevažajo v prt zavit blok ledu m baterijo steklenic z najrazličnejšimi sirupi. Z obličem ti v papirnat stožec nastrga ledu in potem vse skupaj polije s sirupom, kakršnega si si izbral. No, tak sladoled smo včasih delali že v hribih.
Zvečer sedim pri »Big Boyu« in pišem razglednice. Pri sosednji mizi »boljša« mehiška družina med živahnim pogovorom končuje večerjo Sinko noče piščanca. Vstanejo, in še preden so v avtu nekaj korakov od mize, se kot senca prikradejo dva fantiča in deklica ter se vržejo nad ostanke. Brez glasu,
-a srdito se spopadejo in potem prav tako brez glasu izginejo vsak s svojim plenom. Na plaži cele družine stikajo po košarah za odpadke...
Podobne prizore sem videl že mnogokrat in marsikje. Tudi v bogatejših deželah in mestih — ampak Acapulco ni navadno mesto. »Acapulco je mesto vaših sanj!«. Naj bo, če se mi nikoli več ne bo sanjalo o tistih treh otrocih, ki se tiho spopadajo za ostanke.
Besedilo in slika:
BOŠTJAN ANKO
Dr. Wern.Gr Maser
Ulrich Becher
• - ,
Hitler in ženske
Odlomek iz knjige „Adolf Hitler — legenda — mit — resničnost44, ki bo kmalu izšla pri Državni založbi Slovenije
'■	/	*	' i'
Pred dobrimi desetimi leti so našteli približno 50.000 pomembnih knjižnih del. posvečenih drugi svetovni vojni, v kateri je imel Hitler eno odločujočih vlog. Biografij o Hitlerju pa je relativno malo. V slovenski prevodni književnosti imamo le eno od njih. biografsko študijo Allana Bullocka. Avtor najnovejše biografije »ADOLF HITLER — LEGENDA — MIT — RESNIČNOST« (kmalu bo izšla pri Državni založbi Slovenije), je dr. VVERNER MASER (rojen 1922), ki se že od leta 1949 ukvarja z raziskovanjem Hitlerjevega življenja Tn z zgodovinskim osvetljevanjem nacističnega gibanja. Rezultat več kot dvajsetletnega dela je knjiga o Adolfu Hitlerju, ki je prvikrat izšla novembra lani. doživela v ZR Nemčiji do danes že štiri izdaje, hkrati pa jo prevajajo v več kot 15 jezikov. Knjiga se od drugih Hitlerjevih biografij razločuje predvsem po znanstveni interpretaciji, po bogastvu novih virov, ki drugim avtorjem arhivsko niso bili dostopni ali pa sploh niso vedeli zanje. Avtor s preverjenimi podatki zavrača prenekatero doslej veljavno trditev o Hitlerju, razkriva mnoge neznane strani njegovega značaja in ravnanja (npr. Hitlerjev odnos do žensk — to poglavje objavljamo v celoti), jemlje pod kritično lupo vse. kar je bilo doslej napisanega o njem in z izredno dokumentarno preciznostjo razkriva svoja nova dognanja.
dobro poučeni, v času po 1945. letu priprav-
»Ne morem ti povedati, koliko trpim zaradi... ftihrerja«. to« Eva Braun 22. aprila 1945 prijateljici Hertl Ostermajrr; dan zatem prosi sestro Greti, naj pisma, ki ji jih je Hitler v teh letih pisal, zavaruje pred vodo in jih morda zakoplje. Ljubezen do Hitlerja ji je skalilo precej tekmic in častilk, čeprav Je bila dolgoletna fuhrerjeva ljubica in v zadnjih urah svojega življenja tudi njegova žena. Hitler ji v času njunega razmerja ni bil zmeraj zvest. Zvest Je bil samo njeni predhodnici:	lepi sorodnici »Geli«
Raubal iz t im«, ko se je prvikrat na skrivoma zaljubil v dekle, ki je zvedelo za to šele četrt stoletja pozneje. Tajnicam in gospe Winter. svoji miinchenski gospodinji, ki Ji je v oporoki 2. maja 1938 zapisal »do konca življenja 150 mark na mesec«, Je včasih pripovedoval, da je že v Linzu rad iskal bližino in poznanstvo lepih deklet, še celo takrat, kadar so mlade dame spremljale njihove matere. Vprašanje je. ali je bilo res tako, še zlasti, ko je Hitler 10. maja 1942 «am pnznal. cia Je bil še na Dunaju izredno plašen in da se nikoli ni upal postavljati pred dekleti. Za bližja poznanstva z dekleti pred letom 1914 ni dokazov ne v Linzu, ne na Dunaju, ne v Mtinchnu. Njegova lastna izjava, da je na Dunaju (pred 1913) »srečal mnogo lepih ženske, ni dovolj za konkretne sklepe. Kubizek pripoveduje o romantični, zasanjani ljubezni v času, ko sta Kila še skupaj v Linzu in ka ni bila uslišana. Hitler, ki je le nerad hodil v šolo in ki je ze 1904. poslušal predavanja v ludkem •društvu ločencev od mize in postelje«, se je navduševal za plavolasko, ki Ji je bilo ime »Stelanie« in s katero nikdar ni spregovoril besedice. Mlada dama, ki je 1904, ko je Hitler Se bodil v šolo v Steyru — in poslušal v T-in-r.! predavanje o zakonskih problemih — maturirala, se je sedemnajstletnemu Hitlerju zdela ženski lepotni ideal. Njegova neizkušena domišljija se je intenzivno ukvarjala z njo. Vendar se mladi da-mi. ki se je rada spogledovala z mladimi oficirji, ni izpovedal, ker je vedel, da ne bi uspel. Samo pismo ji Je napisal, v katerem ji je razkirl. da je študent, da jo obožuje in da bo zaprosil za njeno roko, brž ko bo doštudiral. Hitlerjevo »razmerje« do »Stelanie« se v ničemer ni razlikovalo od romantičnih ljubezni, ki. Jih čutijo fantje med 15 in 17 leti do nedosegljivih deklet. Pristranski in slabo informirani publicisti so. to nedolžno in vsakdanjo epizodo pozneje razpihnili v hudo afero in trdili, da je vplivala na Hitlerjev značaj. Kar v zvezi s Hitlerjem do-malega vsi brez izjeme označujejo kot nebogljeno. bolestno, perverzno in »nenormalno«, nedvomno doživljajo mladeniči vseh generacij in časov in opevajo vsi pesniki.
»Milostljiva pride takoj44
Poglavitna pričevanja iz Hitlerjevega lin-ikega in dunajskega obdobja so dali Kubizek. Greiner, dr. Bloch. Prewatzky-Wendi. Hanisch, Honisch ter njegovi sošolci in učitelji. Vendar — razen Kubizka — nihče ni povedal ničesar novega. Hitler sam je trdil o svojem bivanju na Dunaju, da ga je okolica »brez dvoma imela za čudaka«. Kubizek pripoveduje, da je Hitler na Dunaju nekoč po predstavi Wedekindovega »Spomladanskega prebujenja« sam predlagal, da bi si študijsko ogledala Spittelberggasse, kjer so se gole in napol gole vlačuge izza priprtih oknic kazale mimoidočim moškim. Po lastnih besedah je ostalo pri tem skupnem študijskem sprehodu skozi »mlakužo pregrehe«. Prvo podobno skupno prigodo na Dunaju opisuje Kubizek takole: »Tedaj sva videla na neki hiši (v Zollergasse, op. pisca) ... izvesek: .Oddajamo sobo . Ko sva pozvonila, nama je odprla čedno oblečena sobarica in naju odpeljala v elegantno opremljeno sobo. kjer je stala razkošna dvojna postelja. .Milostljiva pride takoj , je reklo dekle, se poklonilo in odšlo. Takoj nama je bilo jasno, da je tukaj za naju preveč imenitno. V tem pa je že vstopila milostljiva', ne več prav mlada, a elegantna. Imela je svileno domačo haljo, copatki, prav ljubki natikači, so bili obrobljeni s krznom. Smehljaje se naju je pozdravila, si ogledala najprej Adolfa, potem mene, ter naju pozvala, naj sedeva. Prijatelj Je vprašal, katero sobo oddaja. .Tole tukaj! je rekla dama in pokazala na dvojno posteljo. Adolf je zmajal s glavo. .Potem bi morala postelja ven, tako da bi lahko moj prijatelj postavil sem klavir. Je odrezal. Dama je bila vidno prizadeta, ko je videla, da sobe ne najema Adolf, ampak jaz, ter vprašala, ali on, Adolf, že ima sobo. Ko je pritrdil, mu je predlagala, naj mene in klavir, ki ga potrebujer. vseli v njegov0 sobico, sam pa naj najame njeno. Ko je to živahno opisovala Adolfu, se Ji je ob nagli kretnji razvezal pas. ki je spenjal haljo... Toda že hipec je zadostoval, da sva videla, da Je pod haljo oblečena samo v majhne hlačke. Adolf Je zardel ko kuhan rak. vstal, me prijel za roko in rekel: .Pridi, G usti! Ne vem več, kako swi prišla iz stanovanja. Samo tiste besede, ki jo Je Adolf ves besen siknil, ko sva se spet znašla na cesti, se te spominjam: .Taka Putifarkas.
V glavnem pa se Kubizek tako dr« Hitlerjevega Mein Kampfa, da so njegovi podatki večkrat drugorazredni. Protokoli in beležke znanstvenih sodelavcev bivšega glavnega arhiva NSDAP iz leta 1938 dokazujejo, da je bil Kubizek že 1938 dogovorjen z glavnim arhivom NSDAP, da bo »Kubizek spomine na ftihrerja« podobno zapisal, in sicer tako, kakor so se dogovorili. Zaznamek v aktih, ki ga je naredil sodelavec glavnega arhiva, ki se je podrobno posvetoval s Kublzkom, je dovolj zgovoren: »Ce lahko Kubizek zapiše spomine na ftihrerja tako, kot jih pripoveduje,« piše. »potem... bo postalo njegovo poročilo najvažnejši dokument centralnega arhiva«. V isti zve« pa je zabeležil pod vplivom srečanja s Kubizkom: »Mirno lahko rečem, da je bilo vse fiihrer-Jevo mladostno sanjarjenje že vizionarsko ustvarjanje velike Nemčije.« Po dogovoru s Kubizkom Je znanstveni sodelavec glavnega arhiva strnil svojo sodbo v naslednjem stavku: »2e takrat, v mladosti, je fiihrerja navdajala veličina, ki nam je bila nerazumljiva.« Kubizkovo pripovedovanje o Hitlerju so ■mpislct vaško-trško orientiranega, naivnega in razmeroma enostranskega umetnika, ki čustveno in neredko z nekaj domišljije potrjuje vse, kar je Hitler v Mein Kampfu (Kubizkova rdeča nit) včasih nakazal samo v obrisih. Tendenca v Kubizkovi podobi pa se niirrigr ne odmakne od smernic, o katerih se je dogovoru s nacionalsocialističnimi zgodovinarji.	_	.
• KI lu	•-*. '»
Nikoli ni imel sifilisa
Hitlerjeve besede v Mein Kampfu, s katerimi omenja »mlakužo pregrehe«, kakor jo je Kubizek apostrofiral v Hitlerjevem smislu, in o sifilisu so mnogi iznajdljivi in stvarno slabo poučeni publicisti že zgodaj razlagali tako, da je dobil Hitler na Dunaju od neke prostitutke sifilis, za katerim je trpel vse «vljenje. Celo Himroler je bU leta 1942 pripravljen verjeti v ta nesmisel in ga je vpletel v svoje spletke, o katerih vemo od njegovega maserja Feliza Kerstna. Zanesljivo je, da Hitler nikdar ni imel sifilisa, prav tako Je gotovo, da nikoli ni trpel za progresivno paralizo, kar dokazujejo rezultati preiskav glede luesa (Wasser-mann, Meinicke in Kahn), ki so bUe narejene 11. in 15. januarja 1940.
Podobno je s prav tako starimi trditvami. da Je bU Hitler nagnjen k homoseksualnosti, k čemur Je pripomogla po letu 1945 tudi Kubizkova Izjava iz leta 1953, kjer pravi med drugim: »Na vogalu Mariahilfer Strasse in Neubaugasse naju je nekega večera nagovoril skrbno oblečen moški meščanskega videza in naju vprašal, kako živiva. Ko sva mu rekla, da sva študenta, moj prijatelj študira glasbo. je povedal Adolf, , jaz arhitekturo’, naju je povabila na večerjo v hotel Kummer. Lahko sva naročila, kar sva hotela ... Pri tem je povedal, da Je tovarnar iz Vbcklabrucka, da ne mara ženskih poznanstev, saj so ženske udarjene samo na denar. Zlasti ml je bilo všeč, kako Je govoril o muziciranju v domačem krogu, kar mu je menda zelo ugajalo. Zahvalila sva se, spremil naju je prav do ceste, potem sva šla domov. V sobi me je Adolf vprašal, kako mi je bil gospod všeč ... 3il je homoseksualec’, je Adolf mimo pripomnil . . . Zdelo se mi je samoumevno, da Adolf z gnusom in studom zavrača to in druge spolne zablode velemesta in da se v vseh seksualnih stvareh podreja enakim strogim pravilom, kakršne je pripisoval sebi in bodoči državi.«
Neki zdravnik, ki Je Hitlerja pred 1939 v Berlinu rentgeniziral. Je 1952. leta povedal: »Hitlerjeve oči, njegovo govorjenje in hoja so me kot homoseksualca privlačili; vendar sem takoj čutil: ta ni eden od naših.« Komentar Je odveč.
Zo obdobje od maja 1913 do avgusta 1914 v Mtinchnu nimamo niti takih poročil o morebitnih Hitlerjevih »razmerjih« do žensk in deklet. Njegova izjava z 10. marca 1942 v filhrerjevem glavnem stanu, da je bil »v mladosti... posebnež, ki se Je držal bolj zase« in da »ni potreboval družbe«, pove v tej zve« bolj malo, SS posebno, ker je pred šestimi tedni v enaki zve« pripovedoval, kako je že na Dunaju »srečal mnogo lepih žensk«. V MUnchnu. kjer je kljub posebnemu vbodu v sobo do neke mere »pod nadzorstvom« gospodarja Poppa, nikdar ne pripelje v sobo dekleta, ki bi prišlo v poštev kot seksualna partnerica. Cez dan izkorišča svetlobo in slika. Zvečer razpravlja z družino Popp o politiki in vojni.
Anketirani zdravniki
Seveda pa zaradi nepopolnih virov še ne moremo kar sklepati, da je bil Hitler pred prvo svetovno vojno brez vsakih spolnih izkušenj. Do prve svetovne vojne, se pravi dokler je na splošno še veljala toga socialna struktura s strogo razredno diferencia cijo, so neporočeni moški svoja seksualna razmerja iz družabnih razlogov skrbno skrivali. Raziskava Meirowskega in Neisser ja iz leta 1912 dokazuje, da Je v tem letu, ko je bil Hitler nazadnje na Dunaju, 75 odstotkov moških, ki sta jih izprašala oba spra-ševalca — šlo ja sa mlade zdravnika — do-
živelo prvi koitus s prostitutkami, 17 od- ' stotkov s služkinjami in natakaricami in samo 4 odstotki z »meščanskimi dekleti«, ki bi prišle v poštev kot možne bodoče zakonske partnerice. Mogoče je zgovorna Hitlerjeva izjava s 1. marca 1942 v filhrerjevem glavnem stanu, da je »od mnogih deklet, predvsem natakaric ... večkrat šele pozneje zvedel«, da so matere nezakonskih otrok. Razumljivo je, da so meščanski sinovi, kamor je po svojem poreklu, finančnem položaju in dejavnosti sodil tudi Hitler, obdržali zase svoje priložnostne zveze s prostitutkami in podobnimi ženskami, saj bi to škodovalo njihovemu družbenemu ugledu. Zgodovinsko raziskovanje je ▼ zve« s Hitlerjevimi odnosi do žensk pred 1914 odvisno do ugibanj, od kriterijev, ki ne morejo biti podlaga za zanesljive sklepe. Kljub temu lahko izrečemo domnevo, da je Hitler z veliko verjetnostjo že med svojim dunajskim obdobjem od 1908 do 1913 zadovoljeval svoje spolne potrebe z dekleti in žensk&mi. Seveda je mogoče, da je imel temperamentni mladi Hitler, ki je imel veliko prostega časa, dovolj denarja, ki je bil zanimiv na ’ pogled in je ugajal ženskam, pa bil tudi sam sprejemljiv za ženske čare, povsem drugačne izkušnje kot leta 1912 anketirani mladi zdravniki, od katerih je kot motiv za prvi koitus 45 odstotkov navedlo »notranji gon«, 55 odstotkov pa »zapeljanost«. Vendar temu marsikaj nasprotuje: Hitlerjevo mnenje o predzakonskih in zunajzakonskih spolnih odnosih, njegova sodba o nezakonskih materah, njegova narava in morda tudi njegovo podcenjevanje žensk na splošno.
Dobrega grižljaja ne zametuje
Od avgusta 1914 do konca 1918 je Hitler vojak na zahodni fronti. V lazaretu od 9. oktobra do 1. decembra 1916 in od 16. oktobra do 21. ok(obra 1918, prav tako pa med dopustom od 30. septembra do 17. oktobra 1917 in od 10. do 27 septembra 1918 pri sorodnikih v mali dolnjeavstrijski »Hitlerjevi« vasici Spital bi lahko imel spolne odnose z ženskami, prav tako med službenim dopustom »od 23. do 30. avgusta 1918 v NUm-bergu. V Spitalu ni dokazov za tako trditev. Sorodnikom, ki so poznali tistih 'nekaj malo deklet v Spitalu in ki so gotovo opazovali, kako je njihov nečak in bratranec »preganjal čas«, gotovo ne bi ušlo, če bi Hitler s kakim dekletom navezal intimne stike. Tudi nihče od njegovih tovarišev z bojišča ni pripovedoval o spolnih odnosih z ženskami ali dekleti. Povsem gotovo je, da je Hitler od tovarišev, ki so «veli v prisilnem »celibatu« in so se najraje pogovarjali o »ženski in postelji«, med vojno zvedel kup podrobnosti iz ljubezenskega in spolnega življenja, ki Jih poprej po vsej verjetnosti ni poznal.
Po koncu vojne si je -Hitler prav tako kakor večina drugih tovarišev prizadeval, da bi »nadoknadil« zamujene priložnosti. Dolga leta so ga njegova najbližja okolica, njegovi prijatelji, tovariši v stranki in nasprotniki imeli od 1920 dalje za človeka, ki »ne zametuje dobrega grižljaja«. Tako velja v začetku dvajsetih let v MUnchnu za izrazitega ženskarja in »kralja Mtinchna«, ki mu najlepše in najbogatejše ženske dobesedno ležijo »pred nogami«. V »voljčjem okopu« je v noči od 16. na 17. ‘januar 1942 pripovedoval gostom pri omizju: »Takrat tv tako imenovanem »obdobju boja , op. pisca) sem poznal veliko žensk. Marsikatera me je imela rada.« Dovolj zgovorno je, da so bili nekateri zaupniki, ki so bili v tem pogledu
ljeni objaviti intimne zgodbice o njegovih številnih »ljubeznih«, ki so bile širši javnosti neznane.
Intimne prijateljice
Mnoge ženske, med njimi tudi nekatere poročene, so veljale za intimne Hitlerjeve prijateljice. Zlasti pozneje so se nekatere < hvalile, da so bile »materinske prijateljice Wolfa«, kakor se Je imenoval Hitler med »časom boja«. Helene Becbstein, žena izde-1 lovalca klavirja Carla Bechsteina, Viktoria von Dirksen, ki so jo dobro informirani nacionalsocialisti med seboj imenovali »mater revolucije«, Gertrud von Seidlitz, bogata Hitlerjeva podpornica, Elsa Bruckmann, žena znanega miinchenskega založnika Huga Bruckmanna, Ema Hanfstaengl, sestra Hitlerjevega prijatelja Ernsta Hanfsrtaengla, ki je zaradi nesporazuma in neokusne šale emigriral v Ameriko, Carola Hoffmann, vdova miinchenskega študijskega direktorja neka Finka von Seydl, Stephanie princesa von Hohenlohe, ki se je ločila od princa Franza von Hohenlohe-Waldenburg-Schillinga, Jenny Haug, sestra Hitlerjevega šoferja z enakim imenom. Suši Liptauer, Hitlerjeva rojakinja, Eleonore Bauer, bivša nuna (»Pia«), ki se je iz navdušenja do Hitlerja novembra 1923 celo udeležila njegovega pohoda na miinchen-sko Feldhermhalle in je pozneje rodila otroka, ki se je šolal na stroške NSDAP in je nekaj časa delal v uredništvu lista VOlkischer Beobachter, glasila NSDAP, Maria Reiter(-Kubisch)1, ki je 1938. večkrat obiskala Hitlerjevo hišo v Leondingu in je po 1945. stanovala pri Hitlerjevi sestri Pauli, Martha Dodd, hči ameriškega poslanika Williama Dodda v Berlinu, lady Unity Walk-yrie Mitford, hči lorda Redesdala in svakinja voditeljev angleških fašistov, sira Osvalda Mostja, Sigrid von Laffert*, lepa neznanka1, Inga Ley, bivša igralka in zadnja žena Roberta Leya, ter »Geli« (Angela) Raubal, hči Angele Hitler, Adolfove polsestre — to je poleg lepih plesalk in igralk samo nekaj imen.
1 Maria Reiter(-Kubisch), s katero se je Hitler seznanil leta 1926, je bila hči soustanovitelja SPD v Berchtesgadnu. Leta 1927 se je poskusila zaradi (dozdevne) nesrečne ljubezni do Hitlerja obesiti. Leta 1930 se je poročila z innsbruškim hotelirjem, s katerim se je preselila v Seefeld. Med 1931 in 1934 (in tudi 1933) se je ponovno večkrat sestala s Hitlerjem. Leta 1934 se je dala ločiti od svojega moža. 1935 se je poročila z SS-haup-sturmfilhrerjem Kubischom, ki je leta 1940 padel v Franciji.
,
•	Grof Ciano piše (str. 93.):»Prvič (22. maja 1939) sem slišal v zaupnem krogu namige, da fiihrer goji nežna čustva do nekega lepega dekleta. Stara je dvajset let, ima vedre oči, pravilen obraz in čudovito postavo. Imenuje se Sigrid von Lappus. Videvata se pogosto, tudi na samem.« Ciano se imena ne spominja več točno. Mislil je S. von Laffert iz Damaretza.
\
•	Heinrich Hoffmann je poročal (Erzdh-lungen, V. nadaljevanje), da je imel Hitler 1921 razmerje z dekletom, ki se je hotelo obesiti v hotelski sobi. Hoffmann ne navaja imena, ker se je dama pozneje poročila in bi utegnil imeti težave z njeno družino, če bi izdal ime.
Nadaljevanje prihodnjič
mladinska knjiga
Štiri nove pesniške zbirke mladih slovenskih avtorjev

& &
V zbirki Pote mladih. U prinaša prvence mladih avtorjev so izšle 4 zbirke pesmi:
Igor Malahovsky: PESMI
Ljubezenska lirika mladega pesnika Je uravnotežena z nekim posebniir smislom za objektivnost, za realnost stanja v razpoloženjskem čustvenem svetu. Iz takega uravnovešenega razmerja so nastale tudi njegove pesmi iz »secirnice«, ki v svojih najuspešnejših primerih preraščajo v prispodobo nesentimentaine razgaljenosti našega sodobnega družbenega in osebnega življenja.
Cena: 35.— din
Ifigenija Zagoričnik: POSTOPNA RAZBREMENITEV
V pesniški zbirki Ifigenije Zagoričnik (svoje pesmi Je objavila v tribuni, Problemih, Dialogih, Obrazih, Mostu in drugod) Je razvidnih več vozlišč vsebinske in izpovedne narave. Preseneča pa njena poezija še s svojevrstno mladostno, malone otroško zamaknjenostjo v svetu, ki ga vidi takšnega, kakršnega ljudje, obremenjeni s preteklimi časi, ne poznajo več.
Cena: 25.— din
Nataša Kastelic: SAMO ZA VČASIH
Po vsebini in besednem Izrazu, po simboliki in metaforiki Je poezija Nataše Kastelic v tej zbirki čiste lirika. Obsežna Je v svojem razpona in vendar intimna, raznolika Je v podobah, globoka v miselnost! In čustvovanju, pa nesentimentalna, žlahtna In sodobna. Čeprav Je zbirka njen prvenec. Je mlada pesnica že daleč od »začetne poti«. Cena: 29.— din
Tone Dodlek: PASO DE MUERTE
Pesmi bi skoraj lahko poimenovati kronologijo nekega dneva, s aktualno pesniško govorico opisan dan, Id pa seveda ni en sam, ker Je to pesnikovo doživljanje in spoznanja naše vsakdanjosti In vsakodnevnosti.
Cena: 29.— din
Knjige lahko kupite v vseh knjigarnah, naročite pri zastopnikih in poverjenikih na šolah, pri akviziterjih aU neposredno pri Mladinski knjigi. Ljubljana Titova 3.


<ŠŠ

&
&

Bitka pri Doberdobu
Odlomek iz romana „Svizci44, ki ga je 1 izdala Cankarjeva založba
Pisatelj Ulrich Becher, antifašist in antinacist, je po številnih ovinkih potoval iz dežele v deželo. Leta 1933 je šei iz svoje rodne Nemčije v Avstrijo, leta 1938 pa se je zatekel v Švico. Od tam je leta 1941, prikrit kot češki inženir, odpotoval skozi zasedeno Francijo v Španijo in Južno Ameriko. Konec svetovne vojne se je preselil v New York, potlej se vrnil v Evropo, nekaj časa bival v, Zahodni Nemčiji, zdaj pa stalno živi v Baslu. Roman Svizci, katerega odlomek objavljamo in ki je značilen za celotno zasnovo romana (nedavno je v dveh knjigah izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Stanke Rendla), je za nas zlasti zanimiv, kako tuji avtor pozna naše kraje in našo preteklost. Naj še povemo, da je osrednja osebnost romana dunajski novinar, pilot lovskega letala iz prve svetovne vojne Trebla.
’ »Jem samo štorkljino meso.«
Poveljnik 5. armade pripne Albertu *** imenovanemu Trebla, na ščulkasto sive prsi srebrno, kar je spričo njegovih nič kaj pretiranih vrlin čudna burka: naj-b^ž jo uprizori feldmaršal Svetozar Boro-jevič od Bojne, da bi napravil T. očku tovariško uslugo. Potem pa kazensko četo, ki se T. zanjo bolj poteguje, kot pa ji poveljuje, zamehurijo, kot se reče, do poslednjega žeparja. T., že zdavnaj brez konja, pristane s činom kadet-častniški namestnik na tritedenskem gostovanju pri Schonburg-Hartensteinovi 6. diviziji tretjega korpusa, imenovanega Železni. Po malem so korpus do novembra 1915 v celoti premestili Iz Galicije, da bi okrepila soško fronto. Bil je eden izmed opornih stebrov položajev v Doberdobu na hribu Svetega Mihaela in železni zid Železnega korpusa je spet ostal neomajen in še več takega so pleteničili vojni poročevalci (K. Giaxa ni nikoli takole česnal). A pozneje bodo poročali: Konec februarja 1916 se glavnina Železnega premakne s svojih položajev in se pripravi na zbor dveh uradnih armad za načrtovano veliko pomladansko ofenzivo, ki naj bi udarila iz Južne Tirolske. Priprave potekajo nemoteno, čeprav jih sredi marca poskušajo Lahi motiti z velikim razbremenilnim napadom. (Ali tako nekako.) To je soška bitka številka 5 in prav v to bitko, ki divja na področju med hribi Svetega Mihaela, Svetega Gabriela in Rožnikom, vržejo T., ne, zarijejo ga v nekakšno orjaško satovje, 80 m dolgo, 15 m široko, 3 m visoko. Prvi teden prebije T. še kar mimo: je ordonanc pri štabu korpusnega topništva, ki se ugnezdi čisto zadaj na doberdobskih položajih in ga je dal generalni polkovnik Janecka zgraditi v prostorno zaklonišče, ki je ogrevano in ima električno razsvetljavo, in tu srebamo črno kavo, kakor da bi sedeli v kavarni Imperial ob Opemringu. Razen Janecko-vih 42 možnarjev, ki pretresajo podzemno kavarno (kaverno), nas resnično moti samo še nenehno tiktakanje malce pokvarjenega in zato preglasnega telegrafa, zakaj nenehni bojni- hrup — navsezadnje bo pet ali deset ali sto soških bitk — slišimo v te sorte Imperialu nič kaj dosti bolj kot brenčanje čebel v kakem uljnjaku v soseščini. Toda potem. T. dobi ukaz, da mora pospešiti pro-timinersko dejavnost na Svetem Mihaelu, to je, da mora zadati nasprotni sunek italijanskim minerskim podvigom; hkrati naj bi tudi poskrbel, da bi hitreje popravili telefonsko napeljavo v kavami Imperial ■pri svetem Mihaelu, ki jo je vedno znova cefralo zaporno streljanje. Nekakšno dijaško častihlepje žene Treblo, da prepleza Ortler čez zadnjo steno. Plezati zna. Vendar ni ne izučen miner, ne izučen monter telefonskih napeljav in tako spleza v neko naravno, z razsteljevanjem razširjeno votlino, posadka v njej, zmetana vkup z vseh vetrov, je prava podoba zaščitnice Železnega: pod poveljstvom nekega nadporočnika iz lovskega bataljona št. 24 ležijo tu ostanki najstarejšega pehotnega regimenta cesarsko kraljeve vojske št. 11, ostanki hrvaške pehote št. 96 in južnodalmatinskih domobrancev. Tako zabrede T. iz vojne ob Piavinem grobovju, to so še bili časi! v vojno v satovju.
VOJNA V SATOVJU:
Ce je kdaj bil kje kak ulj, potem je tak ulj Sveti Mihael, a ikskrat povečan in. njegovo ljudstvo, njegovo čebelje ljudstvo je samo s seboj v vojni, bojuje se od sata do sata. Lepo ali grdo, a trotom zbijejo lenu-harjenje iz glave, toda mar smo sploh troti? Mar nam ni vojna vzela moškosti? —: nekaterim jo v resnici vzame, kadar — od rosnega otroštva naučeni, se ne podelajo v hlače — obesijo svoje zadnjice ven iz stranskih rovov, da bi jih hitro izpraznili, iz samega dobrega namena, da bi ne zasmradili naših kavern. Strel v moda. T. prednik, kontraminer pa ni bil žrtev mine, temveč pljučnice, (Naložili so ga na mulo in ga poslali na etapno obvezovališče, morda še živi.) Vreme v tistih zadnjih marčnih dneh vojni ni naklonjeno. A ne zadosti. V gorah na Južnem Tirolskem, v Furlaniji in na Krasu sneži. Slabe vremenske razmere, a najslabše je, se posveti T., da smo VSI tako pogumni. S tem VSI ne misli na nobeno izmed bojujočih se strani, TEMVEČ NA NAS VSE, ki smo na doberdobskem ■ položaju. Alpinci in bersaglieri generala Lui-gija Conteja Cadome so pogumni. Bošnjaki oberstlajtnanta Štefana Dujiča so pogumni in Madžari, Lombardi, Slovaki, Sicilijanci, Korošci, Toskanci, Slovenci, Hrvati, Piemon-težani, Dalmatinci, Benečani in Dunajčani, vsa ta ljudstveca v satovju, v teh gro«jivih uljih, ki se imenujejo hrib Svetega Mihaela, Svetega Gabriela in Kožnik, so pogumni.
Čudno je, da se ob dolgotrajnem deževju vojna v satovju potuhne: lepo vreme, sneg (razen ruske zime), celo megla so boljši mediji vojne kot trajno deževje. Mar se poraja taka omahljivost iz prastarega strahu pred vesoljnim potopom? ali pa še vedno velja betežna krilatica OHRANITE SMODNIK NA SUHEM; naj bo kakorkoli že, zaporno streljanje pri dolgotrajnih nalivih zvečine popusti in T. igra z nekim kadetskim pripravnikom iz južnomadžarske 34. divizije pri sveči šah na zaboju od streliva (ob strogem spoštovanju pravil Igre piece touchee). Kadetski pripravnik, ki naj bi mu T. pomagal preurediti telefonsko napeljavo, je pri tej krpaniji (da ne rečem moriji) zgubil že osem mož. Ta južni Madžar trdi, da je zaporno streljanje kakor oglašanje kukavic spomladi: ko se neha ena sekvenca, lahko že kar izračunamo, kdaj se bo začela naslednja. T. pa ne trpi, da v taki zvezi kdo sploh omenja kukanje, zakaj zdaj, na začetku aprila, postane dež pred kaverno toplejši in v zraku je nekakšna slutnja pomladi in dež se unese in vojna v satovju se jadrno razmahne, jadrno zamahujemo z ročnimi granatami; iz zgornjih »nadstropij« pridejo alpinci in z ročnini granatami — štej enaindvajset-dvaindvajset-triindvajset in zadegaj — Jih preženemoženemoženemo.
Preženemo, kot se reče. Predvsem pa s strojnicami, ki so dobesedno dobile poslednje olje. Njihove cevi molijo iz kaverne in v poslednjem olju jih razcefra strel iz mož-narja, ki prifrči z Janeckovega položaja, tako nekako iz kavarne Imperial. Ja, namesto da bi odbili napad alpincev iz gornjega nadstropja, razcefra avstrijska granata avstrijske strojnice. In mrliči, ki molče (katoliki, ki niso dobili poslednjega olja), in ranjenci, ki vpijejo in jokajo‘in molijo, in umirajoči, ob katerih, ko je praska končana, drugi dalje igrajo tarok, dokler ne postanejo rajniki in jih vržejo iz satovja, in izstrelki razmažejo trupla mož in mul po skalovju, kakor z dlanjo tlesknemo prilepnico ali z iztepalnikom plosko zdručkamo muho. Med vsem tem šahiram z mladim Madžarom iz 34., še vedno misli na kukavice, ki izzivajo zaporno streljanje. In nekaj velikonočnega je v aprilskem zraku, ki prinaša satovju uničenje. In dež čisto pojenja. In začno se nočne bitke in nad Jadranom žarijo orjaški bengalski ognji: rakete, modre, rdeče, zelene, pratrskl umetni ogenj.
In neko jutro. Čudovito aprilsko nedeljsko jutro po nočnem spopadu, ki se je ob podpori havbic in možnarjev širil iz sata v sat. In neki tenor, tako lep, tako bajno - lep kakor glas kakega mladega Carusa — nekdo iz južnodalmatinskega domobranskega 37. me opozori, da je iurnata po napolitansko — osamljeni, mladi, čudovito lepi glas prepeva v zatišje na bojišču (kakor da bi se sovražnika dogovorila, da mora orožje molčati);
»Che bella cosa 'na iurnata a’sole / Un’aria serena! / Dopo la tempesta / Un
altro sole /Piu. belVoinš JO sole mioJ Sta in front a te ...«
Sko« razgledišče v stranskem rovu vidi T. pet štorkelj leteti proti severu in si misli: mar so jih zapustili vsi štorkeljski bogovi, da hočejo gnezditi v TEJ Evropi? Kam letijo, k Hermannsvveilerkopfu? tam jih bodo razstrelili na kosce. In tedaj T. misli samo še na O sole mio in let štorkelj: ustopi se pred poveljnikom satovja, Korošcem, lovskim nadporočnikom Kotzem in reče:
»Pokorno prosim, da mi daste pripraviti obrok napolitanskih špagetov s štorkljinim mesom. Kakoprosim? Da tega tukaj nimate? V tem primeru kadet častniški pripravnik *** pokorno odstopa. Zdravo, kamerad Kotz.«
Ženska je že drugič stopila izza kulise, na kateri je bila naslikana hiša z bazilisko-vo svetilko In je stala ob severni vpadnici v Puntraschigno, in s svojim ostrovidnim očesom sem odkril iz daljave slabih 100 metrov:
Xane.
Ce bi zajel sapo na vsa pljuča in jo na ves glas poklical, ji zaklical. . . tako kot sem zaklical navzgor k Italijanom, potem ko sem stopil iz satovja Svetega Mihaela. Moje tveganje takrat je bilo tako neizmerno veliko, zdaj pa nisem hotel tvegati. Prav zdaj, ko sem bil že skoraj pri izhodu iz »predora«, a zunaj še nisem bil. Ce bi jo poklical, bi me Xane nedvomno prepoznala in bi mi prišla naproti, prišla bi notri v moj predor na cesti čez San Gian. In če bi se prav takrat zgodilo?
Za razpotegnjenimi, skoraj za moža visokimi kar pravšnjimi kupi šote ali karkoli je že tisto bilo bi lahko prežal strelec. Samo eden? In če bi v svoji vnemi ne vzel na muho samo mene in bi Kane postala »slučajna žrtev«? NEPOKLICANIM JE VSTOP V PREDOR SPRIČO ŽIVLJENJSKE NEVARNOSTI PREPOVEDAN.
Ali naj bi tvegal tek na sto metrov proti Xane? Do vhoda v vas ie šla cesta precej navkreber; morda bi bil tek največja neumnost, ne, to bi bilo v mojem življenju največje pomanjkanje slehernega nagonskega čuta. Zato kar rahlo stopaj navkreber brez sena in slame.
In tedaj sta postala San Gian in San Michele resnično, ne, neresnično eno. ENO:
Požene se strmo navzdol. -T. presliši vreščeči ukaz.
Ko sestopa z Mihaela, ne vidi nad seboj leteti nobenega nadangela Mihaela in nad sosednjim hribom Gabrielom nobenega nadangela Gabriela, čeprav je prav ta angel smrti iz Apokalipse, in to, da bi hotel videti leteti še kakega nadangela nad Rožnikom, si prihrani. »Arniči,« vpije na vse grlo gori k zgornjim nadstropjem satovja, »man-gio solamente čarne di cigogna con spa-ghetti alla Napoletana! štorkljino meso s špageti! Nič drugega ne jem! Razumete, amid?!« Iz zgornjih nadstropij bolščijo izpod čelad obrazi alpincev, in T. si misli: preveč bodo presenečeni, da bi tega očitno trčenega fanta ustrelili, in res so presenečeni. Od zgoraj sliši moški smeh, italijanski smeh ima svojevrstno barvo. Tega lahkomiselnega dejanja ne kaže šteti za šolski primer begunstva, zaka^j T. je ordonanc in se spet javi pri svojem štabnem častniku (Kavama Imperial, položaj Doberdob):
»In pokorno javljam, nadangela Kožnika ni, in jaz jem samo štorkljino meso.« V celici celovškega zapora: »Jem samo štorkljino meso.« Odredbo, da ga je treba takoj premestiti v Trnavo, v Klosterko, najstarejšo vojaško norišnico v cesarstvu dvojnega orla, spričo očetovega posredovanja razveljavijo in pripeljejo T. na Dunaj k profesorju Wagnerju von Jaureggu. Po vsej verjetnosti najkrajši povzetek diagnoze (samemu pacientu je ne povedo): značilni primer battle-shocka. (Nasprotnikov strokovni izraz je še najprimernejši.) Za fronto nesposoben. Nobenih znamenj dementie prae-cox, mladostne slaboumnosti, shizofrenije ali paranoje. Preobčutljivost (senena mrzlica). Hipersenzibilnost, zasnova za upor zoper obstoječe razmere. Priporočilo: posredna udeležba na fronti, kjer lahko bolj sproščeno razvija svojo osebnost, na primer pri izvidniškem letalstvu. Tako pride Trebla namesto v tmavsko Klosterko v nagli tečaj, ki traja komaj tri mesece, na letalski šoli v Dunajskem Novem mestu.
Postu i predal 29
Odmevi na:
PO PREGOVORU: VRANA VRANI NE IZKLJUJE OCI
Zavarovanje zavarovalnic ?
(»Delo« 27. septembra)
Aktualni predmet dneva Jtp osnutek zakona o obveznem zavarovanju v prometu ih	na novo urediti razmerja med
zavarovalnico in oškodovanci cestnega prometa. Zvezni sekretariat za finance Je pred dnevi objavil osnutek tega novega zakona, AMZ Jugoslavije pa Je za 23. 9. t. L sklicala v Beogradu pogovor za okroglo mizo, ki Je bil namenjen obravnavi omenjenega osnutka. Poročila o uspešnosti tega razgovora oziroma o tem, kako so udeleženci ocenili osnutek zakona, se močno razhajajo. Medtem ko zastopniki zavarovalnic zatrjujejo. da Je bil sestanek ploden in uspešen, da je odstranil številne nesporazume in osvetlil nekatere nejasnosti — seveda so posamezijiki imeli tudi svoje predloge o umetnosti posameznih rešitev — pa sta poročevalca Dela in revije Avto osnutek negativno ocenila. Po njunem poročanju so udeleženci izrekli »vsaj desetkrat toliko tehtnih pripomb, kot je v osnutku členov in besed v njih. Osnutek je sestavljen tako, da se motoriziranemu Jugoslovanu ob njem postavijo lasje pokonci — vsak las posebej. Zastavlja se konec koncev le eno vprašanje, koga naj ščiti zakon: oškodovanca, voznika ah zavarovalnico?«
Skratka, postavlja se resno vprašanje, ah je osnutek zakona nevredno in nestrokovno skrpucalo ali pa ima te lastnosti kritika.
Povsem jasno je, da ta osnutek živo zadeva milijone občanov, ki žele in streme, da bi jim zakon kot oškodovancem zagotovil čimveč pravic in da bi jim hkrati kot avtomobilistom naložil čimmanj dolžnosti in bremen. V tem navzkrižju koristi med avtomobilisti in oškodovanci — žrtvami dejansko zavarovalnica sploh ni aktivno prizadeta. ker le upravlja s sredstvi, nabranimi od avtomobilistov, in jih porazdeljuje žrtvam, torej ne plačuje iz svojega. Škodna izplačila morajo pač pokrivati premije; žal se večkrat dogaja, da morajo pri tem zavarovalnice uporabljati premije iz drugih zavarovanj. ker je zavarovanje avtomobilske odgovornosti pasivno. V bodoče bo ta servis zavarovalnic v predpisih Se bolj poudarjen in izrecno urejen.
Razmerja med avtomobilisti kot povzročitelji nezgod in med oškodovanci urejajo stari odškodninski predpisi in sodna praksa, zakoni o obveznem zavarovanju pa določajo. v kakšnem obsegu naj zavarovalnica začasno ali trajno nadomešča povzročitelja, v kakšnem obsegu naj jamči za njegove obveznosti, ker izhajamo s stališča, da je škodo od povzročitelja večkrat težko izterjati. Zato je zakon v korist oškodovanca uradoma določil zavarovalnico za plačnika in poroka avtomobilistovih obveznosti — seveda s določenimi omejitvami. Ker je danes avtomobilski promet mednaroden, mednarodni sporazumi c Evropska konvencija) priporočajo, naj bi bil obseg zavarovalničnega jamstva ali poroštva v vseh državah Evrope po možnosti čimbolj enak.
Nobena država si ne more brez škode privoščiti razkošja, da bi to snov urejevala popolnoma po svoje, bodisi da bi priznavala zavarovancem oziroma oškodovancem preveliko oziroma premajhno zavarovalno zaščito.
Za spremembo sedanjega zakona o obveznem zavarovanju v prometu je že dolgo delala posebna komisija. Ustavna dopolnila so njeno delo prekinila, ker v začetku sploh ni bilo jasno, ali naj to snov še vnaprej ureja zvezni predpis. Sestavljalci osnutka predloženega zakona so tedaj imeli pri rokah že obsežno gradivo. Zal ga niso v celoti izkoristili, opustili so precej dobrih pravniških formulacij, prevzeli pa so večino vse-
binskih sprememb. Vsebinske spremembe niso bile tedaj pripravljene sredi počitnic, na hitro roko, temveč stoje za njimi tudi ugledni profesorji prava in drugi zavarovalni strokovnjaki.
Naj se dotaknemo posameznih »tehtnih pripomb«, ki jih žal nismo mogli našteti niti deset. Najprej Je treba ugotoviti, da predpisi o obveznem zavarovanju skoro v nobeni državi — razen naše, kar je v skladu z Evropsko konvencijo — ne določajo, da zavarovalnica jamči oškodovancem v istem obsegu kot povzročitelj sam, t. j., da zavarovalnica ne prevzame v celoti avtomobilistovih obveznosti. Omejitve jamstva se tičejo treh smeri; a) Jamstvo je omejeno do določene višine, ni tedaj neomejeno; b) jamstvo je izključeno za male škode in c) zavarovanje ne zajema odškodninskih zahtevkov bližjih sorodnikov, tedaj razmerij, kjer redoma oškodovanci ne uveljavljajo svojih pravic proti povzročitelju. Ta krog oseb predstavlja enotno gospodarsko enoto, kjer je škoda, povzročena po članu tega kroga, dejansko povzročiteljeva lastna škoda. Naš dosedanji zakon je v tem pogledu zelo ohlapen in je treba to pomanjkljivost odpraviti ter obseg jamstva uskladiti s predpisi sosednih držav.
OMEJITEV ZAVAROVALNIH VSOT
Kritiki se spotikajo ob določilo, da zavarovalnica po osnutku ne jamči več neomejeno. temveč le do zneska 1 milijon za dogodek, za smrt ali poškodbo osebe do 400.000 din in za poškodbo tujih stvari, zlasti tujih avtomobilov 200.000 din. Da ne bo nesporazumov: uradno besedilo pozna le nove dinarje. Dopuščamo upravičenost pomislekov. da bi bila gornja meja lahko tudi višja, nedvomno pa drži, da je dosedanje neomejene zavarovalne vsote odpraviti, ker zavarovalno tehnično ni možno izračunati pravilne premije za neomejeno Jamstvo, poleg tega pa tudi nobena zavarovalnica ne prevzema poza varovan ja za neomejene zneske
Poudariti je še tesno povezanost med obveznim zavarovanjem za tujce — to novost osnutka vsi pozdravljamo — in med obsegom jamstva. Zaradi neomejenih zavarovalnih vsot smo julija 1965 ukinili obvezno zavarovanje za tujce, čdprav bi pravilneje ravnali in bi dosegli isti cilj. če bi samo zavarovalne vsote znižali na raven naših sosedov Avstrijcev, obvezno zavarovanje pa zadržali. Zavarovalne vsote našega obveznega zavarovanja morajo upoštevati ureditev zavarovanja v tistih deželah, odkoder prihajajo tuji turisti. Gledati moramo, da previsoke zavarovalne vsote po nepotrebnem ne odvračajo tujcev. Sistem zelene karte predvideva, da obseg jamstva po zeleni karti določajo predpisi dežele, kjer je bila nesreča. Ce pa so pri nas zavarovalne vsote višje kot v drugih deželah, zavarovalnice, ki izdajajo zelene karte z veljavnostjo za našo državo, zahtevajo plačilo dodatne premije, kar zavira dotok tujcev. Ko z novim sakonom odpravljamo stare napake. Je razumljivo, da starih napak ne bomo ponavljali, s čimer je nujno odpravljena vsaka možnost, da bi še naprej zadržali sistem neomejenih zavarovalnih vsot, pa čeprav ostanejo kritikom za zmeraj naježeni lasje.
SAMOPRIDRZAJ
Osnutek uvaja samopridržaj v višini 1000 din. tako da avtomobilist samo trpi škodo pod tem zneskom, če pa je škoda višja, pa znesek 1000 din, vendar samopridržaj ne vpliva na oškodovančeve pravice, da zahteva celoten znesek odškodnine od zavarovalnice. Samopridržaj ima dve nalogi: da razbremenjuje zavarovalnice majhnih škod. katerih obravnava stane več kot znaša škoda sama in, drugič, da spodbuja prometno disciplino. 2al v sedanji stilizaciji prve naloge ne opravlja, ampak samo drugo. Ce mora zavarovalnica plačati vsako škodo, tudi malenkostno. in ji zakon priznava le regres po izplačilu, je tak postopek nerentabilen in gospodarsko škodljiv, finančno pa ničesar ne prispeva k pozitivnejši bilanci.
Tuji avtorji priporočajo tak aamopridr-tej, da oškodovanec do Vidine zamopridrža. ja nima neposrednega zahtevka do zavarovalnice. Taka ureditev razbremeni zavarovalnico nekoristnega dela, poleg tega pa ima še znaten finančni uspeh in znižuje premijo. Seveda bi lahko predpis tudi določal, da ima oškodovanec vseeno tožbeno pravico proti zavarovalnici, če bi bila izvršitev proti povzročitelju brezuspešna.
Ne spada, pa v pristojnost zavarovalnic reševanje ugovora, da bi samopridržaj večal število pobegov. Samopridržaj ni nov vizum, temveč preizkušena ustanova v zavarovanju.
OŽJI SORODNIKI KOT OŠKODOVANCI Težko je najti tuj zakon s tega področja, ki ne bi omejeval odškodninskih pravic sorodnikov. Naš osnutek upošteva zakonodajo sosednih držav, še več, upošteva veljavno sodno prakso, ki že od leta 1971 dalje avtomobilistovim bližnjim sorodnikom — ženi in otrokom, ki jih je dolžan preživljati — ne priznava svojstvo oškodovanca. Zavarovanje odgovornosti krije zavarovalca pred tujimi odškodninskimi zahtevki, ne krije pa lastne škode. Ce pa avtomobilist poškoduje ožjega sorodnika, ki ga Je dolžan preživljati, je to dejansko njegova škoda.
Priznavamo, da je to določilo včasih togo in trdo, je pa s stališča zavarovanja odgovornosti edino logično. Škodljivim posledicam se zavarovalec lahko izogne s tem, da sorodnike zavaruje nezgodno.
Ce ima tedaj ves svet taka določila, ki jih naš kritik šteje za absurdna, tedaj verjetno ne bo nekaj v redu na strani kritika, ne pa na predpisih.
ČAKALNI ROK 30 DNI
Osnutek predvideva obveznost oškodovanca, da sme tožiti zavarovalnico šele po 30 dneh, ko ji je dostavil odškodninski zahtevek. Razumljivo je, da to' določilo ni vsem všeč, da so se pri razgovoru za okroglo mizo oglasili tisti, katerih koristi so prizadete. Njih pripombe samo dokazujejo, da je to določilo koristno in potrebno. Potrebnost določila sta pokazali domača praksa in tuja zakonodaja. Znan je primer v državi, ko je neko okrožno sodišče samoiniciativno hotelo vpeljati podobno prakso s celo 2-me-sečnim čakalnim rokom. Zavarovalnica kot podjetje družbenega sektorja brez potrebnih dokazil, da Je povzročitelj pri njej zavarovan in da je za škodo odgovoren, ne more plačati nobene škode, ker bi siceršnje izplačilo bilo kriminal. Ce v gornjem roku zahtevek ni rešen, oškodovanec lahko izkoristi tožbeno pot ln ni možnosti kakega zavlačevanja.
KONTROLA PRI PREHODU MEJE
Po vseh državah na svetu le državni — ne zavarovalni organi — pregledujejo, če imajo tujci ustrezne zavarovalne izkaze, le pri nas so se našli kritiki, ki bi radi drugačno ureditev. Kar pa se tiče sklepanja zavarovanj na meji za tujce. Je zbadljiva pripomba, mar Je zakonu treba določiti, kdo naj na meji zavaruje tujca, po naključju smiselna. Dokler bodo pri nas v tej panogi neekonomske premije, se bo vsaka zavarovalnica otepala teh zavarovanj in bi bilo treba določiti zavarovalnice.
OMEJENO JAMSTVO ZA STVARNE
Osnutek predvideva obveznost zavarovalnice. da plača le tiste stvarne škode, povzročene po neznanih voznikih, ki presegajo znesek 2000 din. Škode po neznanih voznikih navadno ureja poseben režim in ne spadajo nujno v zakon o obveznem zavarovanju. V Švici te škode posebej zavaruje zveza in plača ustrezno premijo. Pri nas po zakonu plačujejo te škode zavarovalnice brez ustrezne premije, v bodoče bodo morale zavarovalnice za ta namen odkazovati 3 odstotke pobranih premij v določen sklad. Jasno je, da je pri teh škodah, ko oškodovancu ni treba računati z nasprotno pričo — povzročiteljem, podana večja možnost zlorab, namišljenih škod ali pa celo po oško-
dovancu povzročenih škod, pa je zato smotrna manjša zaščita, da del škode — do 2000 din, nosi sam. Tuje zakonodaje zvečine stvarnih škod po neznanih storilcih sploh ne ščitijo ali pa jih ščitijo le od določenega zneska naprej.
KOGA SCITI ZAKON
Za konec še beseda, koga ščiti zakon, komu Je zakon namenjen. Odgovor ni preprost, zlasti pa vzvišeno retorično vprašanje ne vsebuje že odgovora. Zavarovanje odgovornosti ščiti avtomobilista, ki je sklenil zavarovanje odgovornosti, da ga zavarovalnica brani v okviru in po pogojih zavarovalne pogodbe. Zakon o obveznem zavarovanju pa ščiti avtomobilistovo žrtev v tem obsegu, da postavlja zavarovalnico za poroka in plačnika avtomobilistovih obveznosti. Seveda ni nujno, da-bi zakon določal, da se obseg jamstva in poroštva sklada z avtomobilistovo obveznostjo, izjeme smo našteli spredaj pod a) do c). Zakon o obveznem zavarovanju vnaša tedaj v zavarovanje odgovornosti, v gospodarsko kategorijo prvine socialnega skrbstva, skuša tedaj po gospodarstvu reševati določene socialne probleme. Zato vsak zakon o obveznem zavarovanju obravnava zelo kočjive odnose.
Zagovarjati in priporočati tako obseg zavarovalnega jamstva ali zaščite, ki presega zmogljivosti naše konkretne družbe, ne da bi hkrati predvideli potrebnih finančnih virov za tak obseg, pomeni, milo rečeno, slepiti občane. Večkrat je bilo že v javnosti poudarjeno, da so za uskladitev nesorazmerja med škodnimi izplačili in premijami potrebni zakonski predpisi, to je zožitev zavarovalne zaščite.
Po povedanem bo verjetno sedaj laže oceniti, ali je skritizirani osnutek zakona res nestrokovno skrpucalo ali pa gre za nestrokovno, laično ali celo cehovsko kritiko.
DR. FRANC JENKO
Kje pa so tisti?
(»Delo« 25. oktobra)
»Sekretar je navedel, da so imeli novinarji od februarja letos, ko so v republiški skupščini sprejeli zakon, možnost objaviti višino kateregakoli osebnega dohodka v Sloveniji. Vsaka davčna uprava je take podatke tudi dolžna dati. Vendar niso objavili niti enega takšnega podatka.«
To je med drugim dejal republiški sekretar za finance Jože Florjančič na zadnjem zasedanju republiškega zbora slovenske skupščine v svojem odgovoru na izvajanja poslanca Rada Pušenjaka. Le-ta je v razpravi omenil pregled najvišjih dohodkov v Sloveniji, ki sem ga objavil v našem tedniku 7 dni. Za to objavo je dejal, da je »zelo v redu«. Nasprotno pa smo slišali, da »se sekretariat za 'finance ne strinja s takim načinom objavljanja in prikazovanja najvišjih osebnih dohodkov v Sloveniji«. »Delo« je to epizodo iz skupščinske razprave objavilo v sredo, 25. oktobra, na 4. strani.
Ob uvodnem citatu iz govora tov. Florjančiča se mi vsiljuje naslednja misel:
Davčne uprave imajo že od nekdaj možnost ugotoviti višino dohodkov kateregakoli občana v Sloveniji. Vsaka davčna uprava je takšne podatke dolina zbrati. Vendar vseh podatkov očitno niso zbrali. Ce bi jih, potlej tov. Florjančič kot predstojnik upravnih organov za finance v naši republiki ne bi mogel izjaviti: »Torej ti državljani niso tisti, ki jih iščemo v zvezi s pismom izvršnega biroja in govori tovariša Tita.«
Verjetno mi ni treba pojasnjevati, da v zadnjem času »iščemo« državljane, ki so obogateli na nepošten in nezakonit način. Teh »neupravičenih bogatašev« torej ni v mojem pregledu najvišjih dohodkov v Sloveni ji in to ugotavljajo tudi številni bralci v pismih in telefonskih pozivih. Nujno vprašanje: »Kdo je kriv, da jih ni?«
Sam ne čutim nobene krivde. Ko sem namreč s sodelavci sestavljal pregled najvišjih dohodkov, sem se opiral edino na uradne podatke, ki smo jih zbrali na davčnih upravah vseh slovenskih občin. Pomanjkljivost pregleda je torej okoliščina na strani davčnih uprav in drugih kontrolnih organov in sploh vseh, ki se borijo proti neupravičenem bogatenju in družbenem razsloje vanju.
»Mislimo, da ni prav, da rečemo enostav no, da so vsi, ki so na spisku visokih osebnih dohodkov, tudi družbeni škodljivci, da so denar pridobili neupravičeno, da prejemajo dve plači in podobno,« je mene in 7 dni pograjal tov. Florjančič — vendar povsem ne upravičeno. Nikjer nisem zapisal ničesar niti približno podobnega, pač pa sem jasno poudaril:	. i
»Vsekakor je treba ugotoviti, da imena, ki jih objavljamo, nikakor niso imena greš nikov. Pregled smo sestavili po uradnih podatkih in navedene dohodke so davčni zavezanci v veliki večini sami pošteno prijavi li.« (7D, 19. oktobra, str. 41J
Ko sem najavljal objavo pregleda najvišjih dohodkov v Sloveniji, pa sem napisal:
»... če izhajamo iz ustavnega določila, da položaj človeka v naši družbi opredeljuje samo delo in uspehi dela ter da velja načelo delitve po delu, visoki dohodek sam po sebi nikakor ne bi smel biti sumljiv. Nasprot-
no: kdor več zasluži — ta več bi boljše dela in ga je treba spoštovati kot dobrega delavca.« (Naj kar vnaprej zavrnem očitke: zapisano velja samo v načelnem smislu ustavnega idealizma. Kdor več zasluži — ta se namreč v življenju pogosto okorišča na račun družbe in posameznika.)
Se nekaj moram pojasniti. Tov. Florjančič je dejal: »Naš interes pa je, da vsak prijavi vse svoje dohodke davčni upravi. Ti ljudje so to tudi storili in od teh zneskov plačali davke.« To kajpada ni res. VSI že niso prijavili VSEH dohodkov in tudi odmerjenih davkov niso VSI plačali. Za uglednega tovariša, ki je užaljen protestiral pri sekretariatu za finance, na primer vem, da ni poravnal davčne obveznosti niti za leto 1970.
BRANKO MAKSIMOVIČ, časnikar Večera
Slovenski
^milijonarji66
(»Delo« 25. oktobra)
Mariborski »Večer« je v tedenski prilogi 7 D pred dnevi objavil imena tako imenovanih slovenskih milijonarjev. Gre za imena ljudi, ki so očitno zakonito prijavili in prav tako najbrž očitno zaslužili dohodek, ki je v letu 1971 presegel 10 milijonov starih dinarjev.
Kot vedno v takšnih in podobnih primerih, je objava izzvala najrazličnejše komentarje. Najprej so seveda navdušeni, češ tako je prav, naj se ve, kdo koliko zasluži, naj se ve, kdo je bogat. Treba je govoriti konkretno, tako — pravijo — zahteva tudi pismo. Drugi zopet ne kažejo tolikšnega navdušenja, češ da je to nezakonito, nekoristno in predvsem nepotrebno. Bolj kot to pa so v majhni slovenski deželi seveda vzplamtele strasti: nevoščljivost, podtikanja, opravljanja.
Naj mi bo dovoljeno v tem primeru javno razmišljati.
Pred približno tremi leti je bila v slovenski skupščini razprava o tem, naj bi bili letni dohodki občanov javni oziroma javno objavljeni. Ce se še prav spominjamo, so zagovorniki javnih objav menili, da bi javnost dohodkov onemogočila številna ugibanja, natolcevanja, spletkarjenja ter hkrati pripomogla k hitrejšemu odkrivanju utaj. Takšen sistem poznajo tudi nekatere zahodne države, na primer sosednja Italija. Skupščina je predlog zavrnila. Letos je sprejeto načelo javnosti, ni pa obveznosti, da bi morali biti skupni dohodki občanov objavljeni.
Odkar smo začeli pri nas intenzivneje razpravljati o socialnih razlikah, so postali dohodki občanov znova predmet širokih razprav. Res je sicer, da je šlo ponavadi predvsem za razprave o neupravičeno pridobljenih dohodkih, o poneverbah, o bogatenju mi tuj račun in podobno. Mnogo manj je bilo govora o problematičnosti dohodkov, ki izhajajo iz rednega ali dopolnilnega dela.
Pismo, zadnji javni nastopi in — da ta-
ko rečemo — nova politična klima pri nas, ko je jpostalo vsem jasno, da je treba ostro zarezati v nezakonitosti, anomalije in izkoriščanje vseh vrst, je te razprave znova spodbodlo.
Začeli so govoriti o milijarderjih. Nekateri časopisi so jih nekaj celo odkrili in zdi se nam, da so počeli bolj iz komercialnih nagibov kot pa z resnimi socialnimi in političnimi nameni.
Toda tudi tokrat je bila pozornost javnosti in politična ostrina usmerjena predvsem k nezakonitostim, k tistim, ki so si nesorazmerno veliko premoženje pridobili ali nezakonito ali na kakšen drug moralno nesprejemljiv način.
Res je sicer, da do danes ne državne službe, ne samoupravni organi, kolikor smo seznanjeni, niso javno obravnavali niti enega tovrstnega primera; toda očitno se je preverjanje šele začelo. Res je tudi, da je bilo nič kolikokrat upravičeno poudarjeno, da mora biti vse to »družbeno čiščenje« zakonito in da ne gre za kampanjo, da gre za trajno aktivnost in predvsem za resno usposobitev državnih organov, da ne bomo enkrat lovili milijonarjev, pa čez nekaj let milijarderje; temveč normalno, po zakonih ukrepali, tako da ekscesov ne bomo iskali, temveč jih onemogočali.
Prav tako je nesporno, da nas družbeno ne motijo dohodki, pridobljeni z delom, z znanjem, s trudom uma in rok. Obratno: sam samoupravni sistem te družbe sloni na taki premisi.
In bili bi nerealni, če ne bi računali M dejstvom, da so in da še bodo, anomalije, ki jih živimo in ki jih hočemo odpravljati, porajale tudi težnje po uravnilovki, levo radikalnih parolah, dvome v naš sistem nasploh in podobno.
No, v takšen čas so padle teden dni trajajoče reklame: milijarderjev ni. 7 D vam odkriva slovenske milijonarje! Teden dni smo po radiu, v časopisih poslušali in brali opozorila, naj časopisa 7 D vendar ne zamudimo.
Nismo ga. Objavil nam je imena »milijonarjev«. Imena univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, publicistov, inženirjev. In naj nam bo dovoljeno misliti, da poštenih ljudi, ki so pošteno priglasili svoj dohodek in zanj plačali davek.
Podatki o dohodkih niso skrivnost. Torej je do sem vse v redu. Toda napraviti iz teh podatkov senzacijo, objektivno kazati s prstom prav na te ljudi, ki očitno niso ne tatovi ne ponarejevalci (vsaj večina gotovo ne), ki skoraj gotovo trdo delajo, da so zaslužili to, kar so, je nepošteno in neodgovorno. Ne glede na namen. Objektivno je naša skupna pozornost namreč zdaj naravnana v napačno smer. Niso tu (mogoče je sicer, da stoodstotna posplošitev ni povsem umestna) nevarnosti, na katere nas opozarja Pismo. Niso tu sovražniki. Nevarnosti so v nedelu, v izzigravanju predpisov, v okoriščanju s tujim delom.
In ne nazadnje: če se zdi tej družbi potrebno, da se dohodki občanov javno objav-vijo, potem naredimo to normalno. Sprejmimo tak sklep in potem bodo na določen dan vsi objavili podatke" o dohodkih vseh davčnih zaveznikov. Zakonito, normalno in brez senzacije.	PETER STUPAR


lllli!l!ll!!l!lin
Sodba: javni opomin
(»Delo« 19. oktobra)
Častno sodišče gospodarske zbornice Jugos.avv,e je odločilo o sporu med # Z2TP Lj utajena z ene strani in Trans-jugom Reka in 2TP Zagreb z druge stran:. Odločba m pravnomočna, pa je zato tudi ne bi bilo treba objaviti niti komentirati. Ker pa je del tiska že objavil neobjektivne in samovoljne novice o tem sklepu ter napačno razložil izvlečke iz te odločbe, zato Transjug misli, da je potrebno, da bi zaščitil svoje interese m objektivno seznanil javnost, da izjavi naslednje:
Iz sklepa častnega sodišča prt gospodarski zbornici Jugoslavije (besedilo so nam vročili 18. oktobra 1972 številka 3/72) je razvidno, da je častno sodišče gospodarske zbornice Jugoslavije oprostilo Transjug Reka vseh pomembnih in bistvenih obtožb ter da so Transjugu Reka izrekli opomin zaradi, kot navajajo, neizpolnitve formalnopravnih prvin pri sklepanju pogodbe za podjetje Vbst. Skladno s tem predstavlja odločitev moralno zmago za Transjug Raka.
Tako je Transjug Reka oproščen odgovornosti za naslednje, navajamo dobesedno:
»Toženi je oproščen odgovornosti ln to:
1) Prvoobtoženi Transjug Reka. mednarodna špedicija na Reki
A) da se je izkoriščajoč informacije o pogovorih med železarno Vost in železniškimi upravami ZR Nemčije, Avstrije in Jugoslavije, separatno, skrivno pogajal z želeaanško transportnim podjetjem Zagreb in železarno Vdat. čeprav je vedet za pogodbo med železarno Vdst in skupnostjo JZ. ter da še traja uradno redno pogajanje, da bi se ta pogodba podaljšala m
Bi da se je mimo JZ sporazumel ter s sodelovanjem drugoobtoženega spomladi 1971 • prepel lal 10.000 ton železove rude ln pred 23. julijem 1971 sklenil skupaj z drugoobtožemm pogodbo o prevozu 500.000 ton železove rude. pri čemer se je dogovoril za prevoz rude
s tujimi ladjami celo po reki Dravi, kot notranji rek., čeprav je plovba tujih ladij po notranjih rekah v nasprotju z določni zakona o varnosti plovbe, oziroma da je s tem neodgovorno prevzel nase obveznosti do inozemskega partnerja.
Torej, da so z navedeno dejavnostjo, oziroma pomanjkljivostmi kršili dobre poslovne običaje z elementom inozemstva, rušili enotnost jugoslovanskega trga, delovali nelojalno in kršili zakonske in druge predpise ter škodili ugledu jugoslovanskega gospodarstva in države SFRJ.«
Hkrati pa je v obrazložitvi odločbe častnega sodišča gospodarske zbornice Jugoslavije navedeno tudi tole. citiramo:
»Sodišče je sprejelo zagovor obtoženih, da bi zaradi zahtev skupnosti JZ, avstrijskih m nemških železnic za povišanje cene na 200 avstrijskih šilingov lahko prišlo do ustavitve prevoza železove rude preko Jugoslavije. Na to opozarja tudi poročilo pristanišča Bakar z dne 24. julija 1972 o neki preusmeritvi pretvoza rude, ki jo Je železarna Vbst opravila preko Hamburga, in da bi toženi pri vseh pogajanjih morali skrbeti za konst vse skupnosti, a še posebej za interese pristanišča Bakar, ker so za njeno zgraditev vložili ogromno sredstev.
Vendar pa, čeprav je Transjug Reka oproščen odgovornosti za vse bistvene prvine obtožbe ZZTP Ljubljana, se Transjug Reka ne strinja s stališčem častnega sodišča gospodarske zbornice Jugoslavije, da je pri sklepanju pogodbe s podjetjem VOst storil formalno pravne pomanjkljivosti, zato bo na ta del odločbe častnega sodišča vložil ugovor upravnemu odboru gospodarske zbornice Jugoslavije, ki je pristojen, da o tem odloči na drugi stopnji.
Reka, 19. oktobra 1972
Po pooblastilu komercialnega direktorja MILANA JURJEVIČA (podpis nečitljiv)
PRISTAVEK: Tega, kar je Transjug navedel pod številko I A, je bil v odločbi častnega sodišča resnično oproščen. Vendar pa najbrž sodi način sklenitve pogodbe, tore) skriven alt javen, med tiste formalno pravne razloge, o katerih govori Transjug v svojem pismu, da so bistvo tožbe.
Trditev pod B, da je namreč oproščen obtožbe, da bi se mimo JZ sporazumel, pa kratko malo postavlja na laž dejanski izrek odločbe in je zato vsaka beseaa k temu odveč.	,
Trditev o mnenju častnega sodišča o reki Dravi je točna.
Na koncu pisma pa lahko pristavimo, da je sodišče sicer res sprejelo zagovor obtožencev, da bi zaradi zahtev skup nosit JZ, avstrijskih m nemških železnic za zvišanje cene na 200 avstrijskih šilingov lahko prišlo do ustavitve prevoza železove rude preko Jugoslavije, vendar pa je sodišče tudi pristavilo, da toženca zaradi omenjenih razlogov ne bi smela — v nasprotju z zakonskimi predpisi in samoupravnim dogovorom — mimo skupnosti JZ skleniti omenjenih pogodb o tranzitnem prevozu m DATI POPUSTA POD LOKALNO TARIFO.
Torej je bistvo odločbe častnega sodišča v obsodbi pogodbe O CENI PREVOZA, ki je nižja kot lokalna cena.
Sicer pa je izrek odločbe častnega sodišča prt Gospodarski zbornici Jugoslavije nedvoumen, ko pravi: »Podjetji sta torej krivi tega, da sta z omenjenimi napakami in ravnanjem, ki nasprotuje določbam drugega odstavka 10. člena zakona o organizaciji JZ v zvezi s 27. toč. ko 11. člena in 8. točko 3. člena tega zakona ter določili odloka o akviziciji v mednarodnem tranzitnem blagovnem prometu z dne S. decembra 1967, ravnali v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji bi zdravim tekmovanjem v prometu storitev c inozemstvom, zato se jima izreka javni opomin z objavo na skup j čini gospodarske zbornice Jugoslavije.«
O trditvi Transjuga, »da je odločba moralna zmaga za Transjug Reka«, pa je hvala najbrž odveč, kajti zaslužnim za sklenitev take pogodbe, ki prinese tako »moralno zmago«, grozi 217. člen našega kazenskega zakonika s tudi do pet let strogega zapora ...
IUA POPIT
m
m
Hlinili luiiiiiiiiii!:ii:>iiiii!ii
c Itnfižne novosti pri *J slovenski matici
Mirko Zupančič:
LITERARNO DELO MLADEGA A. T. LINHARTA
Avtor raziskuje v eseju predvsem Linhartovo dunajsko ob. dobje m literarna besedila, ki jih je napisal v nemškem jeziku. Torej tragedijo Miss Jenny Love in pesniško zbirko Blumen aus Krain. Esej želi opozoriti na predromantiko, ki je bila navzoča že v našem 18, stoletju.
128 strani, cena: platno 60 din (za člane SM 48 din).
V redni zbirid Slovenske matice so pred izidom še naslednja dela slovenskih avtorjev:
France Koblar:
SLOVENSKA DRAMATIKA I. knjiga Marijan Tršar:
SPREHOD PO PARIŠKIH GALERIJAH Lavo Čermelj:
MED PRVIM IN DRUGIM TRŽAŠKIM PROCESOM
Knjige dobite v vseh slovenskih knjigarnah. Naročila za posamezne knjige in za redno zbirko SM sprejema tudi uprava.
SLOVENSKE MATICE 61000 LJUBLJANA,
Trg revolucije 7
»
Skrivnost
pogajanj
Po osmih letih vojne v Vietnamu in prepirih znotraj države so Američani otopeli
Dramatični dogodki minulega tedna — nesmiselno bombardiranje centra Hanoja — bi v normalnih okoliščinah povzročili v ZDA val ogorčenja. Če pa je tokrat le bila kakšna reakcija, je bila tiha, sramežljiva. Tri tedne pred odločilnimi volitvami ne vemo, ali bodo Američani sledili Georgeu McGovernu in njegovemu klicu po vrnitvi v tradicionalni idealizem ali pa bodo še naslednja štiri leta zaupali profesionalni spretnosti Richarda Nixbna. Po osmih letih vojne na tujem in surovih prepirih znotraj države so Američani postali otopeli.
Demokrati in republikanci si v svojih se pogajaftja vrše v Parizu. V predsedniški
vedno glasnejših govorih prizadevajo, da bi Američane predramili iz otopelosti in jih pridobili za svojo stranko. Eni in drugi so obljubili, da se v svojih razpravah ne bodo izognili notranjih in zunanjepolitičnih problemov. Res so ovadbam sledile ovadbe, škandalom škandali, toda javnost se ne vznemiri več, ko policija odkrije, da so tajni odposlanci Nixonove stranke skušali namestiti mikrofone v prostore demokratske stranke, najeli izzivače, objaviti lažne dokumente, s katerimi bi onemogočili svoje nasprotnike. Skupina borcev za državljanske pravice je ugotovila, da je v tem volilnem boju bilo zadanih največ nizkih udarcev v zgodovini ZDA.
Vrh tega se vse vrti okoli Vietnama. Vsakih šest mesecev ameriški novinarji zaman zatrjujejo, da se javnost zanj prav nič ne zanima. Vietnamsko vprašanje je kljub temu vedno znova v središču pozornosti; dogodki na borzi pa še podpihujejo govorice o bližnjem miru.
Nixon sploh ne potrebuje političnih sprememb?
Tako kot Lyndon Johnson je tudi Nhcon lz Vietnama naredil nekakšen preizkusni kamen svoje zunanje politike; prav tako kot Johnson tudi Nixon verjame v vsemogočnost svojega vojaSkeg^ arzenala, iz njegovega ravnanja sklepamo le eno — vojna v Vietnamu se bo zavlekla še za štiri leta.
Skrivnost, ki je Washington te dni ne more razrešiti, tiči drugod. Zakaj je Nixon prosil svojega osebnega svetovalca Henryja Kissingerja, naj v Parizu okrepi stike s se-vemovietnamskimi odposlanci, medtem ko vsi zatrjujejo, da Nizon sploh ne potrebuje nenadnih političnih sprememb, če si hoče zagotoviti ponovno izvolitev 7. novembra? Težko si je namreč misliti, da je predsednik sam premišljeno postavil vprašanje Vietnama na osrednje mesto svojega volilnega programa, ko pa je vojna najmočnejši argument senatorja McGovema.
Tolmačenja Kissingerjevih stikov, ki jih daje Bela hiša, pa se precej razločujejo od dejstev. Ker čutijo, da se Nizon tik pred predsedniškimi volitvami ne bi mogel izogniti vietnamskemu vprašanju, pravijo, da se hanojski delegati potegujejo za čim pogostejše stike. Sargent Shriver, nekdanji veleposlanik v Parizu in demokratski kandidat za podpredsednika, je pred nedavnim obtožil Nizona. da je izpustil iz rok možnost, s katero bi pogajanja na začetku 1969. leta srečno izpeljal. Sevemovietnamski voditelji menijo, da bi si predsednik hotel prihraniti očitek, utemeljen na nedavnih dogodkih.
Francoska vlada bo v tej zamotani zadevi posredovala, saj pogajanja v prvi vrsti zanimajo prav Francijo, ki je storila vse, da
/
palači in zunanjem ministrstvu sodijo, da bo uspeh povrnil Franciji pomembno mesto v diplomatski igri azijskega jugovzhoda in Daljnega vzhoda. Zaradi dvojnega pritiska sevemovietnamskih delegatov in Francozov naj bi Kissinger prišel v Pariz na dolge pogovore z Le Duc Thojem. Ganoi, ki je že — kakor tu pravijo — dosegel načelne koncesije o morebitnem odhodu predsednika Thieuja v primeru prekinitve ognja, je moral misliti tudi na to, da bi Nixon v volilnem obdobju lahko na novo sestavil saigon-sko vlado s komunistično udeležbo. 2al pa so bombe 11. oktobra padle na zgradbo francoske delegacije v Hanoju in tako morda simbolizirale neuspeh novih prizadevanj za mir.
SEVER.NOVIETNAM1SKA VLADA
Od leve na desno so: Ton Duc Tang, predsednik republike; Troung Chinh, predsednik skupščine; Pham Van Donig, predsednik vlade; generali Vo 'Ngujran Grap, obrambni minister; Hoang Van Hoan, podpredsednik skupščine; Tran Dang Khoa, podpredsednik skupščine; Nguyen Xien, generalni sefcretaT socialistične partije; Le Thanhi
Nghi, predsednik vlade.	1 ,
Terorizem ob meji
Nesmiselne sanje o nacionalističnem maščevanju
McGovernovo
tveganje
TRST, oktobra — »Živjela slobodna Hrvatska,« je mrmral mladenič in se sklanjal nad avtomobili s hrvaško registrsko tablico, ki so se ustavljali pred tržaškimi semafori. Potem pa jim je ponujal letak: »Hrvaške revolucionarne sile, ki so začele oborožen boj zoper srbsko-komunistični režim in za ustanovitev svobodne in suverene hrvaške države, so gverilske enote, ki so se odločile osvoboditi hrvaški narod ...» *
Vendar pa McGovem prejšnji teden ni verjel, da je Nixon pripravljen srečno končati pogajanja. Vse je postavil na kocko. Prvič v svojem volilnem boju je s pomočjo televizije — za 80.000 dolarjev, ki jih je vzel Iz svojega že tako majhnega volilnega sklada — govoril vsej državi in vnovič orisal svoj načrt o miru v Vietnamu. 2e vnaprej je vedel, da bodo njegovi nasprotniki načrt razumeli kot brezpogojno vdajo.
Prav to se je naslednji dan tudi zgodilo. McGovem se ne zavzema samo za ustavitev bombardiranja in pomorskih operacij, ampak tudi za evakuacijo letalskih oporišč, ki so jih z velikimi stroški postavili v Tajski. Mnenja je, naj ZDA odpeljejo tudi vse v Indokini nakopičeno orožje. Obrambni minister Melvin Laird je ugotovil, da ni šel še noben ameriški politik s svojimi obljubami o političnih spremembah tako daleč. Demokratskega kandidata je znova opisal kot moža, ki je pripravljen razobesiti belo zastavo. McGovem je v televizijskem govoru izjavil, da se popolnoma zaveda tveganosti svojega početja. Pristavil je, da je v devetih letih nasprotovanja vojni večkrat postavil na kocko svojo politično kariero.
Verjame, da je napočil čas, ko lahko pokaže hrbet politiki, za katero meni, da Je nevarna predvsem za ZDA same. Svoje politike noče graditi na ravnodušnosti ali utrujenosti Američanov, ampak na prebujeni državljanski zavesti države, ki si bo nekoč morala priznati, da, bo, če ne bo odnehala v tej neusmiljeni borbi, polagoma izgubila samospoštovanje.
EMILE GUIKOVATY
L’ EXPRESS
Mladenič je bil videti odločen In vljuden In smehljal se je, ko je presenečenim rojakom kazal zadnje besede v manifestu: »Člani hrvaških revolucionarnih sil imajo natančen seznam Titovih lakajev na Hrvaškem in neusmiljeno jih bodo likvidirali v imenu svobode hrvaškega naroda_«
Bilo je v prvih dneh letošnjega avgusta in na cestah je bilo veliko avtomdbilov z belimi tablicami z rdečo zvezdo, k so se pripeljali iz Jugoslavije v Italijo. Mladenič in njegovi prijatelji so se vozili z mercedesom, ki je bil prišel iz Miinchna, drugega o njih pa ni bilo mogoče zvedeti. Dva tedna kasneje je bil nedaleč od tod — med krajema San Donk in Ceorle — ubit 36-letni Stjepan Sevo, Hrvat, ki-si je nabral nekaj denarja v Nemčiji. Ubili so tudi njegovo ženo Tatjano in hčerko Rosemarie., Uporabljena je bila pištola z dušilcem, sedem nabojev je zadelo ženo, trije pa njega in hčerko. Slo je za- neusmiljeno eksekucijo, »killerja« niso našli, potem pa se je ugotovilo, da gre za zločin, ki je dozorel v obupanem svetu ustaš kih fašistov: Sevo, ki so mu rekli »Stipe«, je bil član »Hrvaške revolucionarne bratovščine« in je morda preveč vedel.
Kvestura in Interpol
Tako Trst poleg drugih varuje tudi skrivnost ustaškega terorizma, mračno zgodbo, za katero se človeku zmerom zdi, da je že končana, pa se zmerom znova rodi, v njej pa nastopajo figure, ki jih žene staro nasilje. Gre za skrivnost, o kateri tukaj samo šepečejo in ki je polna starih spominov. Spominov na povojni Trst, nekakšen revni Berlin ob morju, spominov, ki jih je star srbski kramar obujal, z menoj v mračni sobici za trgovino: pretepi med četniki in usta-ši na trgu svetega Antona (pregnali so jih partizani); skrivnostni umori in krvne os-
vete med nacistično okupacijo; vojni zločinci, ki so začeli delati za CIA ali Intelligen-ce Service in se zapletli v dvojne in trojne igre.
V teh mračnih igrah se pojavijo imena in obrazi šele takrat, ko se potopijo v krvi. Pojdimo na primer nazaj, v avgust 1968. Zvečer 16. avgusta je zadonela eksplozija v Boccacciovi ulici: na cesti je gorel opel rekord s francosko registrsko tablico, kose avtomobila pa je vrglo na strehe bližnjih hiš. Na tleh sta ležala dva moška: prvi je kmalu umrl, saj je bil ves osmojen in ožgan, drugi pa je izdihnil v bolnišnici. Trije Tržačani so bili ranjeni. Prizor je bil grozoten. »Bilo je strašno,« je pozneje pričal karabinjerski polkovnik. »Plameni so švigali visoko v zrak, potem pa je pokalo in pokalo.«
Starčki iz prve ustaške generacije na delu
Najprej so mislili, da se je vnel bencinski tank, potem pa je začela prihajati na dan resnica. Moška iz opla sta nameravla vreči v vrt bližnjega jugoslovanskega konzulata dve tempirani bombi. Pozneje sta prišli v- javnost tudi njuni imeni: šlo je za 31-letnega Anteja Znaorja, in 26-letnega Josipa Krtaliča, hrvaška emigranta, ki sta delala v tovarni Citroen v Parizu. Bila sta ustaš ka terorista, v začetku meseca sta skrivaj prišla čez mejo v Italijo, 15. avgusta pa ju je pripeljal v Trst neznan sodelavec. Ta je tudi peljal avtomobil čez mejo v Ventimiglii.
Kvestura, Interpol in kontrašpijonažne službe so se lotili preiskav, vendar veliko niso našli. Odkrili pa so drug ustaški ko-
mandos. Slo je za štiri mladeniče iz skupine »Slobodna Hrvatska«, ki so se tiste dni pripeljali v Trst s starim fiatom 1300 z oguljenimi pnevmatikami. Eden izmed njih je bil Vlado Damjanovič, ki je bil znan francoski policiji kot navaden zločinec, nemška policija pa ga je imela za terorista. Poslali so ga v Francijo, medtem ko so trupli iz opla pokopali na tržaškem pokopališču svete Ane. Nekdo je pozneje postavil na grob ploščo z napisom »Le temps passe, le sou-venir reste« (Časi minevajo; ostane pa spomin) beir kovinski grb v obliki šahovnice z ustaškim »U«.
Konec avgusta je bilo zgodbe konec, ne da bi dobili odgovore na številna vprašanja. Ali sta Znaor in Krtalič bila le »turistična« atentatorja, se pravi, ali sta le enkrat samkrat prevzela takšno delo? Ali pa sta človeka iz opla, predvsem pa Damjanovičev komandos, skušala ustanoviti v Trstu bgzo za operacije v Jugoslaviji? Prav gotovo niso bili osamljeni. Spali so v zasebnih stanovanjih. Morebiti so jim pomagali kakšni izmed starih Hrvatov, ki so odprli trgovine v središču Trsta; starčki iz prve ustaške generacije, ki so prišli semkaj po vojni, zdaj pa so prostovoljni ali pa prisilni sodelavci (zaradi nasilja in ustrahovanja) novega hrvaškega terorizma.
Jeličev fantastični načrt
Skrivnosti ni bilo konec. Nekaj mesecev po tragediji v Boccacciovi ulici sta se prikazala v Trst dva študenta hrvaškega porekla: prvi je prišel iz Nemčije, drugi pa iz Južne Amerike. V Trstu sta živela leto dni in iskala sta zveze s slovensko skupnostjo; skupnostjo, ki šteje 40.000 do 45.000 ljudi, ki je mirna, vključena v italijanski živelj, v njej pa razen kakšnega osamljenega intelektualca iz emigracije ni nikogar, ki bi bil pripravljen na nore pustolovščine. Toda nekateri ustaši so veliko pričakovali od stikov s Slovenci: za tiste, ki so sanjarili o kazenskih odpravah na Hrvaško iz baz v Celovcu in Gradcu, bi bile pomožne točke za prehod v Slovenijo tako rekoč nepogrešljive.
Tista dva študenta sta začela »smrdeti« in kaže, da sta jih dobila po prstih, tako da sta nekega lepega dne izginila. Podobno se je končala tudi druga, novejša ustaška pustolovščina. Tokrat je šlo za nekdanjega
Nepravilnosti „naravnega izbora
Zgodba o fazanih in še nekaterih drugih živalih
Pred nekaj leti je eden izmed piscev tega članka obiskal državni odbor za varstvo narave pri ministrskem svetu azerbajdžanske sovjetske socialistične republike; odbor je takrat šele začel delati. Načrti so bili obširni. Predsednik Magomedovič Adigezalov je časnikarju dejal: »Varstvo narave danes ne pomeni samo ohranitve njenega bogastva, ampak predvsem pomnožitev in pametno izrabo njenih bogastev.«
V domišljiji smo si že slikali idealno prihodnost, ko redkih živali ne bo treba varovati, ker ne bodo več redke, ampak docela vsakdanje. Črede zobrov, plemenitih jelenov In gazel, jate fazanov in leščark... Sicer pa — čemu domišljija? Navedimo uraden dokument odbora: »Ohranitev živali za lov in predelavo se bo uresničevala v interesih nadaljnjega razvoja lovskega gospodarstva in si bo prizadevala doseči tolikšno predelovalno količino, pri kateri se lahko začne izrabljanje živalskih zalog.«
Tako tudi o ptičih; reja fazanov in leščark na industrijski podlagi ne bo namenjene le dopolnitvi »živalskih virov«, ampak tudi preskrbi prebivalstva z mesom teh redkih ptic.
Skratka: načrti so bili veliki, namere pa blage ...
Vendar so pred nami še drugi dokumenti. V suhoparnem pisarniškem jeziku pripovedujejo o poginu 19 < od 71) lisastih jelenov v altiagaškem gojišču. V spisih je vse. kar mora biti; podatki o odkritju, datumi, podpisi ... Vzroki pogina? »Jeleni so poginili zaradi ostre zime« Povzetek? »Krivcev v tem primeru ni, škoda gre na račun države .. M
Vse bi bilo lepo ln prav, vendar smo bili preveč pozorni. Recimo na takšno podrobnost: Datumi so različni, vse drugo pa je enako; ■papir, črnilo, enaka pisava, enaki podpisi.
Seveda je zraven tudi Izjema. V spisu a dne 12. februarja t. L ni podpisa živino adravnika. zato pa je podpis docenta katedre za zoologijo vretenčarjev azerbajdžan-ake državne univerze prof. G. Mustafajeva.
V tem čudnem spisu se dogodek prikazuje kot posledica »naravnega izbora« (?).
Žalostna podoha
Časnikarji, ki so prišli v gojišče po svežih sledovih dogodkov, so zagledali žalostno sliko. Zamazana staja, obglodano drevje v višin jelenjih glav (v normalnih razmerah jeleni skorje sploh ne glodajo, razen če ne gladu jejo zaradi »naravnega izbora«), s sekiro posekane veje: očitno je kak rahločuten uslužbenec poskrbel vsaj toliko, da je onemoglim živalim pokladal s takšno bedno krmo. Res se je težko upirati »naravnemu izboru«, če ovsa za jelene niso pripeljali zaradi — slabe poti.
Kako pa je s podpisom docenta G. Mustafajeva? Morda pa ni noben strokovnjak? O tem ne moremo dvomiti. Vendar Je strokovnjak za ptice, lisasti jeleni pa sodijo prejkone h kopitarjem ...
Je bila vsaj zima? Seveda. Huda? Zelo. Vendar je takšna za nas, ki živimo na jugu. Lisasti jeleni pa — če Je verjeti enciklopediji — se mraza niti malo ne bojijo. Nekaj stopinj pod ničlo Je zanje prava malenkost. Drugače pa je z gazelami.
Veter je odprl vrata . ptičnic
Gazele so južne živali ln se mraza resnično bojijo. Zato so jih z otoka Bulla sklenili preseliti na Sahovo koso. S podrobnost-
mi »določb o odstrelu« si niso belili glave. Farmakoloških sredstev, s katerimi se živali lahko začasno uspavajo, niso uporabili. Delali so bolj preprosto, zato pa z vso močjo. Uporabljali so mreže, motocikle, gonjače, pse ...
Pri tej »opefaciji« so upoštevali vse, razen enega — psihologije živali. Gazele so bitja, ki so t>o naravi boječe, plahe in nevajene hrupa. Ni si težko predstavljati, kaj so doživele, ko so se nanje vrgli is itakšno so doživele, ko so se nanje vrgli s takšno točo zvokov. Seveda so se prestrašile in zdirjale, da bi ušle pred pogonom. Toda otok je otok, z vseh strani obdan z morjem ... Težko je reči, koliko štirinožcev je poginilo...
Zgodba s fazani na zunaj ni prav nič podobna prejšnji. Predstavljajte si rajsko pokrajino na bregu reke Kure! V gozdu in na pisanih poljanah je nekaj deset naprav — velike kletke, ptičnice, valilnice ...' To je ajridžinsko gojišče. Naravne razmere so idealne, tehnika pa sodobna.
Toda kako opisuje razmere v gojišču strokovnjak. ki je prišel na službeni obisk; »... ne upoštevajo se osnovna zootehnična pravila... Ne upoštevajo se osnovna veterinarska pravila, pojavljajo se infekcijska obolenja . .. Primanjkuje krme, tekoče vode, ni nobene organizacije dela, pač pa cela vrsta nesporazumov v proizvodnji...«
Tudi tu je razsajala ujma. Če Je verjeti dokumentom, je lani v juniju veter odprl vrata ptičnic, tako da je ušlo skoraj 300 fazanov. In kakšen veter je to bil! NI mu bilo dovolj, da je odprl težka vrata, marveč je odpihnil celo ključavnico ...
Po načrtu bi gojišče moralo zrediti 4500 fazanov. Zredilo jih Je samo 341. Proizvodna cena? 180—200 rubljev za rep. (za primerjavo: v drugih gojiščih le 2- 3 rublja).
Takšna Je torej skrb odbora za varstvo narave, ld se brudi povečati »naravne vire«. Zdaj pa se vprašajmo: Kdo je kriv za take nepravilnosti?
Ne bomo se igrali slepe miši. Vzrok nikakor nd ta. da bi, recimo, šef inšpekcije državnega odbora I. Gusejnov ali direktor
gojišča fazanov K. Kasumov ne znala delati. Pa še kako znata! Vendar samo v posebnem, recimo utilitarnem smislu.
V Bakuju na primer odkrito govorijo (in pišejo v časopisih), da se je najbogatejše državno lovišče spremenilo v osebno lovsko veselje I. Gusejnova. Z njegovim imenom povezujejo tudi veličastno vilo z dragoceno opremo (uradno se ji pravi »Lovski dom«). Na »računu« K. Kasumova je 90-gla-va čreda bivolov in koštrunov itd. itd.
Ali je državnemu odboru to znano? Smešno vprašanje! »V državnem odboru za varstvo narave,« je pripovedoval delavec odbora M. Ejnijev, »nismo le enkrat jedli mesa gazel in lisastih jelenov, ki so poginili zaradi strelov.« Enako je govoril tudi inšpektor bakujske inšpekcije G. Arzumanov: »Ko so lovili gazele na otoku Bula, so v odbor pripeljali meso in da delavcem prodajali po poldrugem rublju kilo.«
Kakšno je fazanje meso
Najbolj učinkovita pa je zgodba s fazani. Odbor ga ni samo enkrat ali dvakrat prodajal po ceni, ki je bila desetkrat manjša od globe za divji lov in štiridesetkrat nižja od proizvodne cene. Za novo leto 1972 so imeli uslužbenci odbora na mizi kar 58 fazanov.
Moramo priznati, da fazanjega mesa še nismo jedli, zato smo povprašali za mnenje izkušenega lovskega strokovnjaka. Odgovo-. ril je, da niti ni tako okusno in da je podobno stari in trdi kuri.
Povrhu vsega je torej še neokusno ... Torej čemu? Mislimo, da sta vzroka dva; najprej miselnost, da je narava dedna last nekaterih posameznikov. Drugi vzrok je
O
■TIHTE PATJTHAfI a
Ji &1A32TA
strastna želja, dobiti od te dediščine nekaj, česar drugi nimajo. Zaradi takega zadovoljstva je mogoče jesti tudi trdo fazanje meso ...
Česa bi se bali na svoji dedini? Zato se po zaščitenih revirjih pasejo črede bivolov, v valilnicah se hkrati s fazanjimi jajci valijo kurja, revirska zemlja pa urno prehaja pod zasebne ograde, njive in sadovnjake ...
Seveda ne sumničimo vseh uslužbencev odbora za varstvo narave. Med njimi so prav gotovo taki, ki poznajo in ljubijo svoje delo, ki so tudi v metežu pripravljeni pokladati krmo živalim in se kljub tveganju, da izgubijo življenje, spopadejo z divjim lovcem. Takšni delavci so . .. Zal pa jih je čedalje manj. Odhajajo po svoji'volji ali pa volji »administracije«. V poldrugem letu so samo iz ajridžinskega gojišča odpustili 34 ljudi.
„Zavarovala država44
Našteli smo samo nekaj dejstev, ki jih poznamo. Ni treba biti pravnik, da bi v dejanjih odgovornih oseb republiškega državnega odbora za varstvo narave ne videli cele vrste prestopkov, med katerimi je malomarnost še najmanj pomembna. Vendar je čudno: organi pregona niso začeli preiskovati nobenega izmed naštetih prestopkov (ki so javno znani).
Na bakujskem območju lahko na vsakem koraku naletimo na stare podrte hiše z napisom »zavarovala država«. Bakujci ta napis dobro razumejo. Vedo, da ni zavarovano samo poslopje, marveč tudi peteklost naroda, njegova zgodovina in kultura.
Narava je naš dom. Je preteklost, sedanjost in prihodnost naroda. Naša dolžnost in naša obveznost sta, da povečamo njena bogastva in delamo tako, da bi besedi »za varovala država« tudi tu pomenili vse kar morata pomeniti. Da bi si kršitelj, pa naj bo kdorkoli, za zmeraj zapomnil: zavarovali so vsi.
EMIL AGAJEV, RAFAIL BAHTAMOV,
BAKU
srbskega pravoslavnega popa Dimitrijeviča. Prišel je iz Miinchna, prestopil je v katoliško vero — takšnih ljudi je precej v krogih, kii so naklonjeni hrvaškim fašistom. Prizadevajo si, da bi zbližali nekdanje smrtne sovražnike, ustaše in četnike (slednji se niso ukvarjali s terorizmom). Julija lani se je nekdanji pop povezal s srbsko pravoslavno skupnostjo v Trstu, ki ima v Spiridiono-vi ulici cerkev, polno zakladov. Toda odbili so ga, tako da je naposled odpotoval v London.
To so posamezni drobci mozaika, ki ga morebiti temeljito poznajo edinole kontrašpijonažne službe. Samo’ te službe bi tudi lahko potrdile govorice o nedavnem potovanju najpomembnejšega ustaškega voditelja Branka Jeliča v Trst (Jelič je umrl pred nekaj meseci). Jelič naj bi prišel v Trst iz Frankfurta, skušal pa naj bi dobiti podporo za fantastični načrt, ki se mu je porodil pred tremi leti in ki se je čedalje bolj izpolnjeval, ko se je v Jugoslaviji zaostrovala notranja kriza: ustanovitev neodvisne hrvaške države s pomočjo ZSSR, ki naj bi v zameno dobila pomorska, letalska in raketna oporišča na Reki, v Pulju in Mostaru ter na Rabu — znotraj »nove« Hrvaške.
V Trstu so govorili in pisali o tem, vendar zelo nejasno — kot tudi o drugih skrivnostih tega mesta. Dandanes je položaj približno takšen: Trst za zdaj še ni baza hrvaških teroristov, vendar pa ima vse možnosti, da to postane. Vsak dan pride v mesto najmanj pet tisoč Jugoslovanov, ob sobotah in nedeljah pa jih je 30.000 do 40.000.
Številni hrvaški emigranti, ki živijo na tujem, preživljajo počitnice na območju med
LA STAMPA
Iesolom in Gradežem (v avgustu letos ubiti ustaš je bil tudi na dopustu). V mestu je taborišče za begunce, skozi katero je šlo na tisoče ljudi, večinoma iz vzhodnih dežel.
Potemtakem je popolnoma jasno, da se lahko kakšen teroristični komandos popolnoma skrije med ljudmi. Gre za nekakšno mimikrijo.
Naposled obstaja tudi politično črni Trst, ki se je izgubil v nesmiselnih sanjah o nacionalističnem maščevanju in ki je zmerom na razpolago kakršnemukoli manevru, ki bi razmajal enotnost Jugoslavije in razbil ju-goslovansko-itailijansko soglasje. Zanesljivih dokumentov o odnosih med hrvaškimi in tržaškimi fašisti ni, vendar pa so »dokazi« o njihovi politični sorodnosti. Julija letos, ko so prišli v Jugoslavijo tisti nersrečni ustaški komandosi, ki so jih razbili v Bosni, so črni iz »Avanguardie nazionale«, majhne skupine, ki pa vendarle ima nekaj »udarnih mož«, razširili po Trstu letak, ki je povzdigoval »revolucionarno dejanju ustašev, zadnje dejanje, ki se ravna po obljubi o vstaji evropske civilizacije«.
En sam letak seveda ničesar ne dokazuje. Prav tako kot letaki fašistov iz »Avanguardie«, ki so podprli Arabce in fedajine v njihovem »antisionističnem boju« (»njim so namenjene želje po sreči in bojevita solidarnost mladih nacionalnih revolucionarjev«) ne zadoščajo za to, da bi lahko utemeljeno govorili o zvezah z ljudmi iz »Črnega septembra«, ki naj bi 5. avgusta pognal v zrak tržaški naftovod. Vendar pa ima tudi takšna dvomljiva politična solidarnost lahko nekaj teže za tistega, ki gleda na Trst kot na morebitno izhodišče terorističnih kazenskih pohodov nad Vzhod.
»Mesto preživlja kočljive čase, počuti se kot na trnjih,« pravijo ljudje, ki ne mečejo bomb in ki dobro vedo, da sta mir in prihodnost Trsta v veliki meri odvisna od zdravih odnosov med Italijo in Jugoslavijo ter od notranjega položaja v obeh državah. »Ostrejše, radikalnejše politično ozračje, ki bi povzročilo, da bi v demokratičnem Trstu imeli trde tendence in ljudi, ki bi bili pripravljeni na skrivne igre, bi morda res utrdilo nekaj zavezništev in sprožilo celo vrsto elementov. Tistih elementov, ki do danes še niso odločilni, katerih teža pa bi se utegnila povečati v prhodnosti, tako da bi naposled mesto postalo prikladen kraj za nevarne pobude.«
Zaradi tega tisti ljudje, ki ne marajo, da bi se Trst izrodil v oporišče fašističnega novega terorizma — italijanskega ali ustaškega — zelo pozorno pričakujejo bližnje novembrske volitve. Zaradi tega tudi z nezaupanjem* gledajo na »pohod« na vzhodno mejo, ki naj bi ga konec oktobra priredila desničarska organizacija »Prijateljev oboroženih sil«. V tem »pohodu« naj bi iz Ner-vese della Bataglia čez Pordenone, Videm, Palmanovo in Redipuglio pa vse do Trsta korakali ljudje, ki so še danes polni hrepe-nenja po režimu, ki ni z vzhodno mejo storil nič drugega, kot da jo je podaril gaulei-terjem umirajočega nacizma.
GIAMPAOLO PANSA