Stev. 39. Na Dunaju, 11. oktobra 1895. Letnik VIII. Poljski katolicizem. Papež Leon XIII. je poslednje dni izjavil, da je opetovano opominjal Poljake, naj bi ločili vero od politike, ker je gledé na njih sedanjo usodo to neizogibno potrebno. Morda ni bilo še papeža, ki bi bil imel toliko poguma, Poljakom povedati resnico tudi gledé na njih politikovanje. Snel jim je avtoritativno z obraza krinko. Zadel je pa tudi vse tiste, ki verujejo ali iz svojih posebnih interesov hočejo verovati, kakor da bi se Poljaki stalno in izključno borili za vero, za katoličanstvo. Katoliška hierarhija vsega sveta uže stoletja razglaša, da Poljaki so katoličani par excellence, in da vsa pjih stremljenja ne merijo na drugo, kakor na razširjenje' katoliške vere. Ne v Evropi, ne v Ameriki ne zaslediš patentovanih in privilegovanih katoliških glasil, ki bi ne hvalila poljskih del in bojev s stališča rimskegn katolicizma. V tem se slovanski privilegovani katoliki čisto nič ne razločujejo od katoliških vernikov drugih narodov. Razlika v zapadni Evropi je le ta, da je tu nekaj agresivnih narodov, ki imajo posebne dobičke pred očmi, ko trdijo, da Poljaki so nedolžni politiki, in da to, kar store, vrši se izključno v katoliškem interesu. Poltika nekaterih zapadnih držav ima v svojih glavnih namerah in ciljih tudi to, da bi se kazala Rusija v kar možno temnih barvah barbarstva. Dobro sredstvo zato vidijo tudi v utrjenem mišljenju, kakor da bi Rusija bila silna nasprotnica katolicizma, in kakor da bi hotela radi tega prosledovati ter iztrebljati Poljake. V resnici verujejo pobožne, najivne, v politiki nedolžne slovanske in neslo-vanske katoliške dušice, da v Rusiji gospoduje trinožtvo, ki kaže svojo moč sosebno Poljakom, in ki kot tako pošilje preproste poljske katolike, kakor njih svečenike in celó škofe, v hude ječe in v prognanstvo v oddaljeno Sibir. Latinizatorji jih v tej veri utrjujejo potem še z opisovanjem razlik med katoličanstvom in pravoslavjem, in se na to stran s pretiravanjem ter vsake vrste lažmi neizmerno zagrešajo proti pravoslavju. Tudi za ta del se odlikuje papež Leon XIII od premnogih svojih prednikov, ker on povdarja celó v posebni okrožnici, da med katoliško in pravoslavno vero ni odločilnih razlik, in da navskrižje se dostaje najbolj poglavarstva cerkvenega. Sedanji papež je torej sam svetovno laž zavrnil in s tem vdaril krive proroke privilegovanih zaščitnikov katoliške vere. Lehko umevno pa je, da, dokler kažejo Rusijo v taki svetlobi, izpodkopujejo simpatije k ruskemu narodu pri civilizovanih narodih v obče, in takó so latinizatorski pomočniki zapadne politike in po njej propagovane kulture dosegli tudi pri zapadnih Slovanih to, kar načelno in stalno želi zapadna politika. Proti Rusiji imajo zapadni Slovani toliko predsodkov, da bi bilo potreba Herkulove sile za iztrebljenje največih lažij in obrekovanj nasproti Rusiji. In vse to je dosegla zapadna politika sosebno tudi s pomočjo poljske agitacije in poljskih, sedaj celó od Leona XIII razglašenih lažij. Poljski katolicizem je tesno združen s politiko poljskega, nenasitljivega in nepoboljšljivega plemstva. Poljske množice so bile do današnjega dne v takih materijalnih, duhovnih in duševnih sponah, da so bile nesposobne, zaslediti namere svojih plemskih tlačiteljev. Ti so za politiške svoje namere, bolje rečeno, nakane, uže pred vekovi iskali povodov, kakó bi se vrgli na rusko zemljo. Vera jim ni mogla pomagati, dokler so imeli Poljaki isti grško - vstočni obred, kakor Rusi in slovanski narodi v obče. Še le ko se je cirilometodijska cerkev uničila tudi med poljskimi množicami, mogli so vodniki poljskih tlačanov zasaditi verski antagonizem med Poljaki in Rusi. Se le potem so začeli prodirati poljski politiki daleč tje proti vstoku in jugovstoku v rusko zemljo, ter se jim je bilo vsaj začasno posrečilo pridobiti si takó zvano gospodarstvo od morja do morja. Tako gospodarstvo, mimo grede povdarjano, je cilj tudi sedanje poljske šlahte, naj si uže sanjari in rogovili v Rusiji, Nemčiji ali pa pri nas, kakor so to na Levovski razstavi dovolj jasno razkrili še lanskega leta. Žal, da politiko poljskih plemičev so podpirali v prejšnjih vekih tadi jezuviti in drugi katoliški propagandista in nekako jednaka vrsta jezuvitov-vazilijancev podpira popolnoma slično politiko poljskega plemstva tudi dandanes v Galiciji in jo namerja krepiti tudi v Bukovim. Jezuviti in v obče katoliški pomočniki poljske politike prejšnjih vekov niso razumeli notranjih povodov poljskega plemstva, kateremu je šlo ne za katolicizem, temveč izključno za gospodstvo črez granice dotedanjega poljskega gospodarstva. Katoliški pospeševatelji politike poljske šlahte so morda mislili, da koristijo katoličan-stvu, in tudi dandanes so katoliški propagandisti v Galiciji v takih zmotah. Iz zgodovine je katoliška cerkev razvidela, da njeni zaščitniki poljske politike ne le niso koristili katoličanstvu, temveč so mu škodili v neprera-čunljivih merah. Pravoslavni Rusi bi o rimskem katolicizmu imeli po vsem ugodniše mnenje, nego se jih je oprijelo vsled pomoči, katero so latinizatorji dajali in jo še delč poljski politiki. Sedanji papež Leon XIII je razsvetljen velik duh in skuša popravljati, kar je zakrivila kratkovidnost v prošlosti. Zakaj povdarja Leon XIII ravno sedaj, da ni bistvenih razlik med pravoslavjem in katoličanstvom? Zato ker so latinizatorji tekom mnogih vekov razsejali prav satanske laži med katoliškimi, zapadni politiki podrejenimi množicami. Te laži so svetovne, in tla jim more med katoliškimi verniki izpodkopati le takošna avtoriteta, ka-koršno ima Leon XIII. Le on more pretresti in polagoma izpreobrniti dosedanje krivo mišljenje, katero so zapadni latinizatorji vcepili nevednim katoliškim množicam raznih narodov. Leon XIII vidi, da tudi dandanes je zaslepljenih latinizatorjev, ki, namesto da bi služili pospeševanju kato-ličanstva, škodujejo istemu ter podpirajo jedino tisto politiko, ki hoče vsiliti sosebno Slovanom zapadno kulturo. Biskup Strossmayer je istih nazorov o sedanjosti in prošlosti; tudi on poskusa iztrebiti predsodke in zapreke, ki jih je prošlost in sedanjost nakopičila proti zjedinjenju rimske in pravoslavne cerkve, sosebno med Slovani. Stross-mayer je sam dovolj skusil, kaka je tista politika, ki se kaže, kakor da bi pospeševala tudi katoliško vero, v tem ko dela največe zapreke, da bi se katoličanstvo pospeševalo na starih, sedaj izpodkopanih podstavah, torej s ci-rilometodijsko cerkvijo, tudi med zapadnimi Slovani. Zakaj nadalje opominja papež Leon XIII. zopet in zopet ravno Poljake, da naj ločijo vero od politike? Zato ker vidi, da politika poljskega plemstva ni katoliška, temveč v obče jako posvetna, oddaljena od vsakaterega pospeševanja katoličanstva. Leon XIII. vidi, da Poljaki so največa zapreka razširjenju katolicizma, ker ostalim Slovanom izpodkopujejo vero vrimskega papeža, da bi mogel on ščititi s katolicizmom tudi narodnost slovanskih narodov. Papež Leon XIII. pri vsej avtoriteti, ki jo je pridobil v vseh delih sveta, je onemogel nasproti politiki poljskega plemstva; on tej politiki sam ne veruje, da bi pospeševala katoličanstvo, pač pa je preverjen, da se nad katolicizmom poljskih politikov izpodtikajo drugi Slovani. Poslednji, kolikor so pravoslavni, sodijo, da bi se jim slabo godilo v uniji z Rimom, kakor se izpodko-puje sedaj unijatska cerkev, kolikor je pod gospodarstvom poljskega plemstva. Poljski katolicizem oslablja avtoriteto in vpliv katoliške cerkve zlasti pri pravoslavnih Slovanih in potem Slovanih v obče. Zato dela poljska politika sosebno pro-svetljenemu Leonu XIII toliko skrbij; zato on opominja Poljake, njih plemstvo in hierarhijo, naj bi razločevali vero od politike. On jim s tem ne nasovetuje, da bi se odrekli politiki; on jih le svari, da bi vere ne rabili več kot propagandi&tinjo izključno posvetnih politiških namer in ciljev. Leon XIII. naznanja z opominom do Poljakov, da je še drugih sredstev, s katerimi dohaja politika k svojim ciljem, vero kot sredstvo za posvetne namene naj bi pa opustili poljski plemiči, ki se identifikujejo s Poljaštvom. Leon XIII., ki ve, da je politika v vseh krščaskih dobah posluževala se vere za svoje posvetne namene, opominja pa dandanes najbolj Poljake, naj bi ločili vero od politike radi tega, ker ni naroda, ki bi vero za politiške namere rabil in zlorabil v toliki ' meri, kakor poljsko plemstvo. To vidimo najbolje v današnji Galiciji, kjer jemljejo z ničevnimi pretvezami unijatskim Rusom znak za znakom pri njih kirilometodijskem obredu. Namera poljske politike v Galiciji in sedaj tudi v Bukovini de- luje nato, da bi unijati sprejeli rimski obred in s tem asimilovali se s Poljaki. Katoliška cerkev ne more s po-ljačenjem unijatskih Rusov pridobiti čisto nič, ker katoliška cerkev je sama zadovoljna z unijati kot takimi, in je sama tekom vekov naglašala, da je zaščitnica podobnih obredov in tradicijonalnih svojstev v cerkvi, in Leon XIII. še posebe naglasa, da naj se hrani cerkvena avtonomija z obrednimi posebnostimi. A tudi ko bi rimski katolicizem pridobil kaj pri preobračanju unijatov v katolike rimskega obreda, izgubi pa toliko več v moralnem pogledu pri pravoslavnih vernikih, do katerih ne seza moč in sila poljske politike. Zapadnim državam, ki razširjajo zapadno kulturo proti vstoku, ugaja politika poljskega plemstva, in iste države same bi najrajše pridobile takih pomočnikov, ka-koršni so poljski plemiči, tudi proti evropskemu jugo-vstoku. Katoličanstvo se na zapadu danes rabi kot obče po-litiško sredstvo proti pravoslavju; kaže se, kakor da bi hoteli Evropo razdeliti, z vključenjem protestantizma in katolicisma, v jeden del, in s pravoslavjem v drugi del, in poljska politika bi bila zadovoljna za se in za drugo zapudništvo, ko bi vsa Evropa pokatoličila se v smislu poljskega katolicizma; kajti poljsko plemstvo misli, da bi po tej poti najlaže zopet doseglo staro gospodstvo od Baltijskega do Črn ga morja ali, kakor pravijo krajše, od morja do morja. Poljsko plemstvo, v službi zapadne politiki, sanja o povrnitvi nekdanje mogočnosti; politika zapadnih agresivnih narodov računi pa drugače. Razvidno pa je uže naprej, da sanje poljske ostanejo sanje, usluge poljskih polemičev pa dejstvo, ki naposled bode na škodo Slovanstvu. Vse kaže, sosebno tudi v našem cesarstvu, da opomin papeža Leona XIII., naj bi Poljaki ločili vero od politike, ostane dejanski brezvspešen; Slovani pa so sami sebi dolžni, da obračajo na politikovanje poljskega plemstva toliko večo pozornost, kolikor veči vpliv dobiva isto plemstvo v obči politiki. -- Posojilnice z omejenim in neomejenim poroštvom. Na Slovenskem se posojilnice sosebno poslednja leta jako brzo množč in razvijajo, da je veselje. Na Koroškem, Kranjskem, Primorskem in Štajerskem je vseh posojilnic sedaj okolo sto poleg nove „Centralne posojilnice slovenske". Med 92 posojilnicami, katere našteva najnovejša Lapaj-netova knjiga kot delujoče, jih je le 16 z omejenim poroštvom, vse druge so zasnovane z neomejenim poroštvom. Doslej vodijo obe vrsti posojilnic pošteni, požrtvovalni rodoljubi, in ni slišati, da bi se bila pripetila kaka nesreča, vsled katere bi morala napovedati ta ali ona posojilnica konkurz. Razni slovenski sloji, ki podpirajo posojilnice, in tudi ti, ki dobivajo od njih pomoč, imajo v te gospodarske zasnove zaupanje, in ugodno razvijanje utrjuje isto zaupanje od leta do leta. Vloge hralničarjev se vsled tega ninože, in vprašanje o razliki posojilnic z omejenim ali neomejenim poroštvom ni doslej imelo aktuvalnega pomena. Pošteno in previdno ravnanje pri posojilnicah slovenskih vzbuja nadejo, da bode tako ugodno tudi v bodočnosti. Tudi imamo sedaj obči, dasi oboroženi mir, vsled katerega se ni treba posebno bati, da bi vlagatelji tu ali tam kar nagloma začeli jemati nazaj svoje vloge, in je tudi preskrbljeno, da se mora odpoved večih zneskov naznanjati mnogo prej, nego manjši zneski, katere morejo izplačevati posojilnice iz svojih zalog, ali primerno izposoditi si jih pri drugih posojilnicah, odslej zlasti pri „Centralni posojilnici slovenski", in v tem slučaju ima ta najnovejša posojilnica jako hvaležno in domoljubno polje; kajti ona more rešiti mnogokako šibko zadrugo iz opasnib stisk. Kljubu vsem dosedanjim ugodnim okolnostim je treba pa vendar misliti na vse slučaje, na nemirne čase, na lokalne ali obsežniše katastrofe vsled slabih letin, požarov in drugih nezgod, potem pa tudi na neprevidnost, nemarnost, in naposled tudi nato, da se utegnejo vtepsti s časom v vodstvo neznačajni, nepošteni ali tudi samo lekkomisleni ljudje, ali pa nadzorniki preveč zanemarjati svoje težke in prevažne dolžnosti. Za take slučaje, ki se utegnejo pripetiti, dasi nepričakovano, tudi med Slovenci, je vendar naposled važno vprašanje o razlikah dobrot in opasnostij obeh vrst poroštva posojilnic. Schulze-Delitsch je od začetka priporočal posojilnice izključno z neomejenim poroštvom, in začele so se na Nemškem po vseh krajih snovati po njegovem sistemu. Schulze-Delitsch je po tem na Nemškem v jednem listu izpregovoril o važnosti takih denarnih osnov. Isti članek je čital tudi do današnjega dne nepoznan češki dijak, ga preložil ter priobčil v češkem listu, ki tudi ni več znan. Cehoslovani, ki so uže poprej imeli posebnih vrst posojilnice, in ki so še poznali slovanski značaj in veliki pomen zadrug, so takoj razumeli novi sistem ter ga priredili po svoje, opirajoči se na to, kar so uže imeli sami. Takó so nastale češke založne, in te so se razločevale takoj tod začetka od Sehulze-Delitschevih posojilnic, da so se večinoma snovale z omejenim poroštvom. Glede deležev je Schulze-Delitsch sovetoval kar možno visoke deleže, Čehi pa so jih znižali na 10 gld. To se je zgodilo 1. 1854. Ko je o tem zvedel nemški snovatelj, mrmral je in in grajal Čehe, da niso prevzeli njegove zasnove neizpre-menjene, torej tudi z neomejenim poroštvom. Opazoval je natanko razvoj čeških posojilnic, a ko je videl, da vspe-vajo tudi take posojilnice, pomiril se je in odtlej je tudi on dopuščal obe vrsti posojilnic. Nadaljnja skušnja je poučila Nemce, Čehe in druge narode, da posojilnice z omejenim poroštvom takisto izpolnjujejo svojo zadačo. Uže načela občega gospodarstva zahtevajo, da ne postanejo gmotne žrtve eventuvalno veče, nego so gmotne dobrote Posojilnice z neomejenim poroštvom pa so za neke slučaje preopasne, nego da bi jih mogli odobravati za vsak čas, za vsak narod in za vsak kraj. Kaj pravi zakon? Nemški zakon o zadrugah se je vstvaril 1. 1868 vsled pritiska od Schulze-Delitscha in pozna samó neomejeno poroštvo, dasi so bila na Bavarskem društva tudi z omejenim poroštvom, proti katerim se je stalno upiral Schulze-Delitsch. Avstrijski zadružni zakon od 9. aprila 1873 so napravili po nemškem zadružnem zakonu, a s to razliko, da avstrijski zadružni zakon dovoljuje zadruge tudi z omejenim poroštvom. V avstrijskem drž. zboru je bil radi tega hud boj; prvaki nemške liberalne stranke so po vsej sili hoteli, da bi, kakor v Nemčiji, zakon dopuščal izključno zadruge z neomejenim poroštvom, vendar so bili prodrli njih nasprotniki. Kdor vzame v roke naš zakon o zadrugah, zasledi, da poleg občih določeb obseza zakon tudi posebna določila za društva z neomejenim in omejenim poroštvom. Za društva z omejenim poroštvom določuje zakon od 1. 1873, da vsak društvenik je zavezan nasproti društvu z zneskom, jednakim deležu, ako ni posebnih določil v društvenih pravilih (§ 76), in ta dolžnost se raztezg, na jedno celo leto po izstopu člena iz društva z omejenim poroštvom, potem da se delež izstopivšega, umrlega ali izključenega društve-nika ne izplača pred pretečenjem tistega leta, za katero je člen še obvezan nasproti društvu (§ 79). Ko bi načel-ništvo izplačalo prej take deleže, mora ono biti porok zato, in vrhu tega je določena še kazen za tako protizakonito postopanje. Iz tega je razvidno, da zakon ne določuje, kakč visok naj bode delež; tu je dana društvom popolna svoboda, in to je treba s hvaležnostjo pripoznati, ker se morejo društva laže ravnati po posebnih razmerah. Ko bi bil zakon določil tudi visokost ali velikost deležev, mnogo-katero društvo bi ne moglo povoljno razvijati se jedino radi tega, ker bi ti, ki bi želeli vstopiti v društvo, ne mogli utrpeti zakonito zahtevanega deleža. V krajih, kjer je uboštvo doma, ne potrebujejo velikega kredita, in tu zadoščuje tudi majhen delež. Opravilni delež je prava podstava v pridobljenje kredita; kajti kredit more imeti le ta, ki kaj ima; ljudje pa pristopajo v društva, da bi za svoje potrebe dobivali kredit. Če je potreba jako znatna, treba je vstvariti tudi veliko podklado, torej v društvenih pravilih določiti visoke deleže. Ker pa denarni zneski, ki jih zložijo ljudje iz svojih opravilnih deležev, ne zadoščujejo v pokrivanje njih potreb, in potrebujejo torej kredita, treba je dati varstvo tudi upnikom ali tem, ki društvu posodijo in posojujejo denar. Zato zakon ne zahteva samo, da vsak društvenik vplača svoj delež, temveč da je tudi porok za obvezo društva, ki potrebuje tujega denarja (hranilne vloge, posojila). Ako društvo torej potrebuje mnogo, mora določiti prvič tudi visoke deleže, drugič pomnožiti pa tudi poroštvo. Namesto zakonito dovoljenega dvojnega poroštva ali 2 krat takč velikega zneska, kakor je velik opravilni delež, more društvo določiti trojni, četveri itd. znesek za poroštvo, obvezno za vsakega člena. Vsled take zasnove more si društvo pridobiti povečani kredit. Kajti upniki gledajo najprej na društveno imovino, torej na to, kar uže ima društvo (opravilne deleže, rezervni zaklad), in še le na drugem mestu poštevajo tudi moč poroštva. Ako je poroštvo le jednostavno, sešteje upnik lehko na prstih, koliko kredita more imeti društvo, in koliko mu hoče in more torej posoditi. Upniku je po takem popolnoma vsejedno, kake osebe so členi društva, ali so ubogi ali bogati ali pomešani. Ako je pa potreba kredita novo vstopivših in starih društvenikov takč velika, da jej ne more zadostiti društvo kljubu dobljenim posojilom, more isto ali povišati opravilne deleže, to pa obtežuje pristop ubožniših ljudij k društvu, ali pa mora povišati poroštvo od jednostavnega na 2, 3, 4 krat toliko po razmerah potreb. Na tak račin je možno društvom z omejenim poroštvom ustrezati vsem potrebam svojih členov. Jednako pa mora solidno ali dobro vodjeno društvo postopati tudi pri sprejemanju hranilnih vlog. Ta, ki vlaga denar ali hranilničar tudi ni nič drugega, kakor upnik društva, samo da upnik sam precenjuje zmožnost društvenega kredita, v tem ko se hranilničar opira izključno na zaupanje. Radi tega pa ima društveno načelništvo in nadzorništvo, nasproti hranilničarju dolžnost postopati jednako solidno, kakor nasproti zasebnemu upniku, z drugimi besedami, društvo ne sme tudi neomejeno sprejemati hranilnih vlog, temveč najviši znesek hranilnih vlog ne sme prekoračiti zneska, sestavljenega iz opra- vilnih deležev, rezervnega zaklada in iz sneskov poroštva. Kajti ako vzame društvo več hranilnih vlog, nego znaša njegova imovina s poroštvom vred, potem ni več reelen! Ako potrebuje društvo več denarja, ali ako hoče povišati kredit, ki se mu ponuja v obliki hranilnih vlog, dolžno je, če ne opravilnih deležev, povišati pa vsaj poroštvo, in potem more postopati dalje. Tako mora biti društvo; nikdar ne sme sprejeti več hranilnih vlog, nego jih more pokriti samo, kajti hranilničarju se ne sme nikdar zgoditi krivica. Ako pride do katastrofe, v takem slučaju ne smejo trpeti škode ne upniki, ne hranilničarji, vprašanje je le, kako pa je varstvo društvenikov. Členi društva imajo omejeno poroštvo, po zakonu jednostavno, po društvenih pravilih eventuvalno dvojno, trojno itd. Vsak društvenik torej ve uže naprej, kaj ga čaka v slučaju katastrofe društva. Vzemimo jeden primer. Društvo z omejenim poroštvom je določilo opravilne deleže po 50 gld. in trojno poroštvo; ako je društvo gospodarilo slabo, mora društvenik v najhujšem slučaju plačati 200 gld. Kar preseza ta znesek, ne more se v nikakem slučaju zahtevati od drušlvenika. Katastrofa se utegne pripetiti le tedaj, kedar se društveniki ne brigajo za drugo, kakor da bi dobivali posojila od društva, ne da bi gledali na postopanje pri vodstvu in nadzorstvu. Tako je torej vsakemu društveniku znano, kaka je z njim pri društvu z omejemin poroštvom. Ako se isto vodi pravilno, kakor je tu naznačeno, izogne se opasno-stim in more reelno pokrivati kreditne potrebe društvenikov. (Konec pride). Iz Krčevinskih potočnic. (Elegija.) M-f) rcapiet Y.a\&. Nu>[xa 8ixauu otpaTov. Pindar. Malo poštenih ljudij je sedaj na svetu širokem, Gadna, prevara povsod drzno vzdiguje glavi. Kakor rad rase zobnik v zatišju za starim ozidjem. Zoperni duh svoj šireč, ki ga ima cvet njegčv. Bujno takti na zemlji, gorje, človeštvu v pogubo Samopašnost in jad gadni poganjata kal. Oj samopašnost, oj hči prokleta peklenskega gada, Mnogo, premnogo si ti ugonobila ljudij. Kdo ti podelil oblast? Kdo brza je tebi dal krila, Da sedaj tu, sedaj tam zlo neizmerno rodiš? Sosed moj bodi v izgled omikancem širnega svtita, Sosed moj mrzko ravna v svoji deželi z ljudmi. Ako tam kupi kdo kaj in plača enkrat že pošteno, često se mu pripeti, da še to plača enkrat. Kedar nekoliko let čas vzame pod svoje peroti, Cesto tam terja še spet stari poplačani dolg. Kje je, ah, sram in kje je, ah, vest v tej blaženi lepi deželi, Kakoršnih malo ima krasni popačeni svet? Sram je z ves tj 6 vred zavit v „bundo" debelo, kosmato. Kaj bo ubogi prostak, če mu voditelj je slab? Naši voditelji vsi, kar nosijo tla vas slovenska, Ljudstvo vodite lep<5, poučujoč je skrbni! Bodi pravica vam smer, kažipot vam bodi poštenje, Naj ne godi se pri nas, kakor na sosednih tleh. H>eK0JMK0 cpncKnjex Hap. npeKopjeinna m pa3HMjex n3pena. (H8 neneiaiaHe 30Hp^Hn;e B. PaaojeBHha.) Ako f?aeo ne J/Aapu SemuKOM, a ono fie zpoounoM. Kaj; Koroa no?; ciapocT