časopis
za kritiko 
znanosti
Kuhn, јшкагоз, Feyerabend, Stegmiìller, Ule
64/65 1984
UDK 3
_П263332
časopis
kritiko
znanosti
Vsebina
3 Thomas Kuhn / Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije
17 Imre Lakatos / Zgodovina znanosti in njene racionalne rekonstrukcije
53 Thomas Kuhn / Dodatne misli o paradigmah
69 Paul Feyerabend / Proti metodi
93 Wolfgang Stegmüller / Kombiniran dostop k razumevanju
dinamike teorij
121 Andrej Ule / 0 znanstveni pojasnitvi in ideološkemu
samoopravičevanju
183 Andrej Ule in Slavko Hozjan / Analitična znanost kot
racionalna rekonstrukcija znanosti
64/65 1984
UDK3
Časopis za kritiko znanosti
64/65
zbornik Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti
november, 1984, letnik XIV, UDK 3
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsednik),
Rudi Podgornik, Maijan Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn (odgovorni urednik),
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško,
Igor Omerza, Rudi Podgornik, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Spolar-Kirn,
Samo Škrbec, Peter Wieser, Siniša Zarić, Pavle Zgaga, Janko Zlodre (tehnični
urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II, Yu - 61000 Ljubljana, uradne ure (torek, sreda in četrtek od
11. do 13.), tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 150,00 din, cena dvojne številke 250,00 din, celoletna naročnina
[e 700,00 din.
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UKZSMS, Predsedstvo, Kersnikova 4,
(za Časopis)
Tisk
Tiskarna Kresija, p.o. Ljubljana, Gosposvetska 13, p.p. 518
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z
dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
«
Objektivnost, vrednostna sodba in
izbor teorije
Thomas Kuhn
V predzadnjem poglavju kontroverzne knjige, prvič objavljene pred petnajstimi
leti, sem obravnaval načine, kako pridejo znanstveniki do tega, da opustijo ne-
koč cenjeno teorijo ali paradigmo v prid druge. Takih odločitvenih problemov,
sem napisal, „ni moč razložiti z dokazom". Pri pretresanju njihovega meha-
nizma imamo zato opraviti „s tehnikami prepričevanja ali z argumenti in proti-
argumenti v situaciji, v kateri ne more biti dan dokaz". V takih okoliščinah,
sem nadaljeval, „dolgotrajno upiranje [novi teoriji] (....) ni kršenje znanstve-
nih norm (. . ..). Čeravno zgodovinar lahko vselej najde ljudi, npr. Priestleyja,
ki so se nerazumljivo upirali tako dolgo, kot so se, ne bo našel točke, na kateri
postaja upor nelogičen ali neznanstven."1 Take vrste izjave odkrito načenjajo
vprašanje, zakaj bi — v odsotnosti obvezujočega kriterija za znanstveni izbor -
sčasoma tako izrazito naraslo tako število rešenih znanstvenih problemov kot
tudi natančnost individualnih problemskih rešitev. Soočajoč se s to zadevo, sem
v svojem sklepnem poglavju skiciral nekatere značilnosti, ki si jih znanstveniki
delijo na temelju izobrazbe, zaradi katere so člani ene ali druge skupnosti
specialistov. V odsotnosti kriterijev, ki bi lahko diktirali izbor vsakega posamez-
nika, sem dokazoval, da delamo najbolje, če zaupamo kolektivni sodbi tako
izšolanih znanstvenikov. „Kakšen kriterij bi bil lahko boljši," sem retorično
vprašal, ,,od odločitve znanstvene skupine? "2
Nekateri filozofi so take vrste pripombe pozdravili na način, ki me še nadalje
preseneča. Moji nazori, se govori, delajo izbor teorije „za stvar psihologije mno-
+ Doslej neobjavljeno predavanje — Machette Lecture, ki je bilo 30. novembra, leta
1973. na Furman University.
1	The Structure of Scientific Revolutions, Chicago 1972, 148, 151-152, 159. Vse pasa-
že, iz katerih so vzeti ti fragmenti, so se pojavile v isti obliki v prvi izdaji, objavljeni 1.
1962.
2	Ravno tam, 170.
3
žic".3 Kuhn verjame, tako slišim, da „odločitev znanstvene skupine za pri-
sovjitev nove paradigme ne more temeljiti na nikakršnih dobrih razlogih, faktič-
nih ali drugačnih." Diskusije okrog takih izborov, trdijo moji kritiki, morajo
biti zame „zgolj retorika brez premišljene substance".5 Take vrste govorice
kažejo popolne nesporazume, in to sem tu in tam prav tako povedal v delih,
primarno .usmerjenih k drugim ciljem. Toda ti bežni protesti so imeli zanemar-
ljiv učinek in nesporazumi so še nadalje pomembni. Končujem, da zame ni več
aktualno na dolgo in z veliko natančnostjo opisovati, kaj sem imel v mislih, ko
sem izrekel izjave podobne tej, s katero sem pravkar začel. Če sem le-to nerad
počenjal v preteklosti, je to v glavnem zato, ker sem raje posvetil pozornost
področjem, na katerih se moji nazori močneje razlikujejo od tistih danes spre-
jetih, kot pa je to v primeru izbora teorije.
1
Kakšne so — vprašujem na začetku — značilnosti dobre znanstvene teorije? Iz
števila povsem običajnih odgovorov izbiram pet odgovorov; ne zaradi tega, ker
so izčrpani, temveč zaradi tega, ker so posamezno pomembni in v celoti dovolj
različni, da kažejo, za kaj gre. Prvič, teorija bi morala biti točna: to je, znotraj
njenega področja bi morale biti posledice, izpeljive iz teorije, v dokazanem
soglasju z rezultati eksistirajočih eksperimentov in opazovanj. Drugič, teorija bi
morala biti konsistentna; ne samo interno ali sama s sabo, temveč tudi z dru-
gimi takrat sprejetimi teorijami, uporabljivimi za nanašanje na aspekte narave.
Tretjič, morala bi imeti širok domet; še posebno teorijske posledice bi morale
segati daleč onstran posameznih opazovanj, zakonov ali podteorij, ki si jih je
bila sprva namenila razložiti. Četrtič, in v tesni povezavi s tem, morala bi biti
enostavna, vnašati red V fenomene, ki bi bili v njeni odsotnosti individualno
izolirani in - kot zbir — konfuzni. Petič — manj standardna posameznost, toda
ena izmed posebno pomembnih za dejanske znanstvene odločitve — teorija bi
morala biti plodovita na področju novih raziskovalnih odkritij; morala bi odkri-
ti nove fenomene ali doslej neznane odnose med tistimi že znanimi.6 Teh pet
lastnosti — točnost, konsistenca, domet, enostavnost in plodovitost — so vsi
standardni kriteriji za ovrednotenje teorijske ustreznosti. Če jih ne bi bilo, bi
jim bil v svoji knjigi posvetil veliko več prostora, kajti popolnoma soglašam s
tradicionalnim nazorom, da igrajo bistveno vlogo, ko morajo znanstveniki izbra-
ti med etablirano teorijo in novo konkurentinjo. Skupaj z drugimi, docela po-
dobnimi, tvorijo tisti skupni temelj za izbor teorije.
Kljub temu pa se ljudje, ki morajo uporabljati te kriterije pri izbiranju med,
recimo, Ptolomejevo in Kopernikovo astronomsko teorijo, med oksigensko in
flogistonsko teorijo gorenja, ali med newtonsko mehaniko in kvantno teorijo,
3	Imre Lakatos, Falsification and the Methodology of Scientific Research Programmes,
v: I. Lakatos in A. Musgrave, ur., Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge
1970, 91 — 195. Citirana fraza, ki se pojavlja na str. 178, v izvirniku je v kurzivi.
4	Dudley Shapere, Meaning and Scientific Change, v: R. G. Colodny, ur., Mind and
Cosmos: Essays in Contemporary Science and Philosophy, University of Pittsburgh
Series in the Philosophy of Science, 3. knjiga, Pittsburgh 1966, 41-85. Citat je na str.
67.
5	Israel Scheffler, Science and Subjectivity, Indianapolis 1976, 81
6	Zadnji kriterij — plodovitost — zasluži več poudarka, kot ga je bil doslej deležen.
Znanstvenik, ki izbira med dvema teorijama, običajno ve, da bo njegova odločitev
vplivala na njegovo nadaljnjo raziskovalno kariero. Še posebej ga seveda privlači teorija,
ki obljublja konkreten uspeh, za katerega so znanstveniki običajno nagrajeni.
4
redno srečujejo z dvema vrstama težav. Posamezno vzeto so kriteriji netočni:
posamezniki se lahko okrog njihove aplikacije v konkretnih primerih legitimno
razlikujejo. Razen tega si — če so uporabljeni skupaj — skušajo znova in znova
med sabo nasprotovati; točnost lahko npr. diktira izbor ene teorije, domet pa
izbor njene konkurentinje.|Ker so te težave, posebno prva, tudi relativno znane,
bom njihovi elaboraciji posvetil malo časa. Čeravno moj argument zahteva, da
jih ilustriram na kratko, se bodo moji nazori začeli ločevati od tistih dolgo
veljavnih, šele potem, ko bo tako storjeno.
Začnimo s točnostjo, v katero zaradi sedanjih ciljev vključujem ne samo kvanti-
tativno, temveč tudi kvalitativno soglasje. Naposled se ta kriterij kaže kot naj-
prej odločilen izmed vseh kriterijev, deloma zato, ker je manj dvoumen kot
drugi, posebno pa zato, ker so prediktivne in razlagalne moči, ki so od njega
odvisne, lastnosti, ki se jim znanstveniki še posebej neradi odpovedujejo. Na
žalost teorije seveda ne morejo biti razlikovane vedno z besedami točnosti.
Kopernikov sistem npr. ni bil nič bolj točen kot Ptolomejev, dokler ga ni
drastično revidiral Kepler po več kot šestdesetih letih od Kopernikove smrti. Če
Kepler ali kdo drug ne bi našel drugih razlogov za izbiro heliocentrične astrono-
mije, ne bi bili nikoli narejeni ti napredki v točnosti in Kopernikovo delo bi bilo
lahko pozabljeno. Točnost seveda pogosteje dovoljuje razlikovanje, vendar ne
take vrste, ki navadno vodi k enoznačnemu izboru. Oksigenska teorija, npr. je
bila splošno priznana z razlago opazovanih razmerij teže v kemičnih reakcijah,
česar flogistonska teorija prej ni poskušala storiti. Toda flogistonska teorija bi
lahko — v nasprotju z njeno konkurentinjo — razložila, zakaj so si kovine veliko
bolj podobne kot rude, iz katerih so nastale. Neka teorija se torej boljše ujema z
izkustvom na enem področju, druga na drugem. Da bi izbral med njimi na /
temelju točnosti, bi se moral znanstvenik odločiti za področje, v katerem je bila
točnost pomembnejša. O tej zadevi so lahko bili kemiki — in tudi so bili —
različnega mnenja, ne da bi prekršili katerega koli od zgoraj skiciranih kriterijev
ali kateri koli drug kriterij, ki gaje moč še navesti.
Kakor koli pomembna utegne biti že točnost, je sama torej redkokdaj ali nikoli
zadosten kriterij za izbor teorije. Drugi kriteriji morajo prav tako funkcionirati,
vendar pa ne eliminirajo problemov. Za ilustracijo izbiram samo dva — konsisten-
co in enostavnost — in vprašujem, kako funkcionirata v izboru med helio-
centričnim in geocentričnim sistemom. Kot astronomski teoriji sta bili tako
Ptolomejeva kot Kopernikova teorija notranje konsistentni, toda njuna relacija
do sorodnih teorij na drugih področjih je büa zelo različna. Negibna Zemlja v
središču je bila bistvena sestavina splošno priznane fizikalne-teorije, tesno vezje
doktrine, ki — med drugim — razlaga, kako pada kamenje, kako funkcionirajo
vodne črpalke in zakaj se oblaki počasi premikajo preko neba. Helicentrična
astronomija, ki zahteva gibanje Zemlje, ni bila konsistentna z eksistirajočo
znanstveno razlago teh in drugih zemeljskih pojavov. Kriterij konsistentnosti,
vzet za sebe, je torej enoznačno govoril za geocentrično tradicijo.
Enostavnost pa je favorizirala Kopernika, toda le, če je bila ovrednotena na
docela poseben način. Če sta se — po eni strani — ta dva sistema primerjala v
mejah dejanskega računskega dela, kije zahtevalo napoved pozicije planetov ob
določenem času, sta se izkazala za substancialno ekvivalentna. Take izračune so
astronomi tudi delali in Kopernikov sistem jim ni ponudil nobenih tehnik, ki bi
prihranjevale delo; v tem smislu ni bil nič enostavnejši kot Ptolomejev. Če seje
— po drugi strani — vprašalo po obsegu matematičnega aparata, zahteva-
nega za razlago ne detajlnih kvantitativnih gibanj planetov, temveč zgolj
njihovih grobih kvalitativnih odlik — omejene elongacije, retrogradnega gi-
5
banja in podobnega — potem je Kopernik zahteval, kot ve vsak šolar, samo eno
krožnico za planet, Ptolomej pa dve. V tem smislu je bila kopernikanska teorija
enostavnejša - dejstvo, kije bilo bistveno pomembno pri Keplerjevem in Galile-
jevem izboru in ki je bilo tako bistveno za končen triumf kopernikanizma.
Toda ta smisel enostavnosti ni bil edini, ki je bil na razpolago, niti celo eden
izmed najbolj naravnih, profesionalnim astronomom, ljudem, katerih naloga je
bila dejanski izračun planetarne pozicije.
Ker je čas omejen in ker sem veliko nadaljnjih primerov omenil na drugih
mestih, bom tukaj zgolj zatrdil, da so te težave v apliciranju standardnih
kriterijev izbora tipične in da se v situacijah 20. stoletja ne pojavljajo nič manj silo-
vito kot v prejšnjih in bolj znanih primerih, ki sem jih pravkar orisal. Ko morajo
znanstveniki izbirati med rivalskimi teorijami, lahko dva, ki popolnoma zaupata
istim kriterijem izbora, kljub temu prideta do različnih sklepov. Morda različno
interpretirata enostavnost ali imata različna prepričanja o vrsti področij, znotraj
katerih se mora trčiti ob kriterij konsistence. Ali mogoče soglašata o teh zade-
vah, se pa razlikujeta v relativni teži, ki naj bi jo pripisovali tem ali drugim
kriterijem, če se - različni - uporabljajo skupaj? Z upoštevanjem take vrste
divergenc ni uporabljiv noben doslej predlagani zbir kriterijev izbora. Lahko se
razloži, kot to značilno zanj dela zgodovinar, zakaj določeni ljudje izbirajo
določene odločitve v določenih časih. Toda v ta namen je treba iti prek liste
skupnih kriterijev, k značilnostim individuov, ki izbirajo. To pomeni, da imamo
opraviti z značilnostmi, ki variraj o od znanstvenika do znanstvenika, ne da bi
gri tem kaj ogrozili njihovo vdanost kanonom, ki delajo znanost znanstveno.
Čeravno taki kanoni eksistirajo in bi jih bilo mogoče odkriti (mednje nedvomno
spadajo kriteriji izbora, s katerimi sem začel), pa sami niso zadostni, da bi
determinirali odločitve posameznih znanstvenikov. V ta namen morajo biti
skupni kanoni konkretizirani na načine, ki se razlikujejo od posameznika do
posameznika.
Nekatere od razlik, ki jih imam v mislih, izvirajo iz prejšnjih izkušenj posamez-
nih znanstvenikov. Na katerem delu področja je delal, ko se je soočil s potrebo
izbora? Kako dolgo je tam delal? Kako uspešen je bil? In koliko njegovega
dela je bilo odvisno od pojmov in tehnik, ki jim nova teorija oporekala?
Drugi dejavniki, relevantni za izbor, so zunaj znanosti. Keplerjev zgodnji izbor
kopernikanizma je treba deloma pripisati temu, da se je poglobil v novo-
platonska in hermetična gibanja svojega časa; nemška romantika je tiste, na
katere je vplivala, predispongala tako za spoznanje kot za priznanje ohranja-
nja energije; britanska družbena misel 19. stoletja je imela podoben vpliv na
veljavnost in sprejemljivost Darwinovega pojma boja za obstanek. Funkcije
osebnosti so še druge pomembne razlike. Nekateri znanstveniki bolj cenijo
izvirnost in so — temu ustrezno — bolj pripravljeni tvegati; nekateri znanstveniki
imajo raje jedrnate, enotne teorije, da bi precizirali in detajlirali problemske
rešitve jasno omejenih torišč. Razlikujoče dejavnike, podobne tem, moji kritiki
opisujejo kot subjektivne — ti dejavniki so postavljeni proti skupnim ali objek-
tivnim kriterijem, s katerimi sem začel. Čeravno bom kasneje to uporabo ter-
mina postavil pod vprašaj, naj ga za trenutek sprejmem j Moja teza je potem, da
je vsak individualni izbor med rivalskimi teorijami odvisen od mešanice objek-
tivnih in subjektivnih dejavnikov ali od skupnih in individualnih kriterijev.
Ker zadnji običajno niso figurirali v filozofijo znanosti, je moje poudarjanje
le-teh krivo, da kritiki le stežka vidijo moje prepričanje o prvih.)
6
2
Kar sem doslej rekel, je predvsem opisovanje tistega, kar se dogaja v znanostih v
času izbora teorije. V opis, vrhu tega, niso podvomili kritiki, ki zavračajo mojo
trditev, da imajo ta dejstva znanstvenega življenja filozofski pomen. Lotevajoč
se te zadeve, bom začel z osamitvijo nekaterih, čeravno — mislim — ne velikan-
skih mnenjskih razlik. Naj začnem s vprašanjem, kako so lahko filozofi znanosti
tako dolgo zanemarjali subjektivne elemente, ki — kot svobodno priznavajo —
navadno spadajo k dejanski teoriji izborov posameznih znanstvenikov? Zakaj se
jim ti elementi zdijo indeks samo človeške slabosti in nikakor ne narave znanst-
venega vedenja?
En odgovor na to vprašanje je seveda ta, da je malo mozotov — če je sploh kdo
— trdilo, da posedujejo ali popolno ali popolnoma artikulirano listo kriterijev.
Zato bi lahko za nekaj časa razumno pričakovali, da bi nadaljnje raziskovanje
eliminiralo preostale nepopolnosti in produciralo algoritem, ki bi bil sposoben
diktirati racionalno, enodušno izbiro. Pred tem znanstveniki ne bi imeli
nobene druge alternative kot to, da bi subjektivno dopolnjevali, kar najboljši
veljavni listi objektivnih kriterijev še manjka. To, da nekateri izmed njih
lahko še vedno delajo tako celo s popolno listo v rokah, bi bil potem indeks
samo neizogibne nepopolnosti človeške narave.
Taka vrsta odgovora se lahko še vedno izkaže za pravilno, vendar mislim, da
ni filozofa, ki še vedno pričakuje kaj takega.ilskanje algoritemskih procedur
odločitve se je nadaljevalo nekaj časa in doseglo tako pomembne kot poučne
izsledke. Toda vsi ti izdelki predpostavljajo, da so lahko individualni kriteriji
izbora jasno določeni, in tudi, če se več kot eden izkaže kot relevanten, da
imamo v rokah primerno funkcijo teže za njihovo skupno aplikacijo. Na žalost
je bil tam, kjer gre za izbor med znanstvenimi teorijami, storjen le majhen
napredek, kar se tiče prve izmed teh potreb in nikakršen, kar se tiče drugej
Zato bi danes večina filozofov znanosti, tako se mi zdi, štela vsako vrsto algorit-
ma, za katero so si doslej prizadevali, za ne povsem dosegljiv ideal. S tem
popolnoma soglašam in odslej bom jemal to kot mnogo bolj nesporno.
Toda celo ideal, če hoče ostati verodostojen, zahteva neko dokazano relevan-
co v situacijah, v katerih naj bi se uporabil. Zatrjujoč, da taka demonstracija
ne zahteva pribežališča za subjektivne dejavnike, se zdi, da se moji kritiki sklicuje-
jo, implicitno ali eksplicitno, na dobro znano distinkcijo med kontekstoma
odkritja in upravičenja.7 To pomeni, da dopuščajo subjektivne dejavnike, kijih
invociram, da igrajo pomembno vlogo v odkritju ali iznajdbi novih teorij, vendar
pa tudi vztrajajo, da ta neizogibni intuitivni proces leži zunaj meja filozofije
znanosti in je irelevanten za vprašanje znanstvene objektivnosti. Objektivnost
stopa v znanost, nadaljujejo, s procesi, v katerih se teorije testirajo, upravičujejo
ali sodijo. Ti procesi ne vsebujejo, ali jim vsaj ni treba vsebovati, popolnoma »
nobenih subjektivnih dejavnikov. Vodi jih lahko zbir (objektivnih) kriterijev,
skupnih celotni skupini, kije kompetentna, da sodi. J
Dokazoval sem že, da ta pozicija ne ustreza opazovanjem znanstvenega življenja
in zdaj bom domneval, daje bilo to dopuščeno. Za kar gre, je nekaj drugega: ali
ta invokacija distinkcije med kontekstoma odkritja in upravičenja predstavlja
tudi plavzibilno in koristno idealizacijo ali ne? Mislim, da ne in svoje pojmova-
7 Najbolj nedvoumen primer take pozicije je verjetno tisti, razvit v: Scheffler, Science
and Subjectivity, 4. poglavje.
7
nje lahko najbolje oprem na to, da se najprej sklicujem na primeren vir njene
navidezne tehtnosti. Domnevam, da je moje kritike zapeljala pedagogika zna-
nosti ali kar sem nekje drugje imenoval učbeniška znanost. V poučevanju zna-
nosti so teorije predstavljene skupaj z eksemplarnimi aplikacijami in te aplikaci-
je se lahko štejejo kot evidence. Toda to ni njihova primarna pedagoška funkcija
(študenti znanosti so — obžalovanja vredno — pripravljeni poslušati besedo
profesorjev in tekstov). Nekatere izmed njih so bile nedvomno del evidence v
času, ko so bile sprejete dejanske odločitve, vendar pa predstavljajo samo del-
ček obravnav, relevantnih za proces odločitve. Kontekst pedagogike se od kon-
teksta upravičenja razlikuje skoraj tako, kot se razlikuje od konteksta odkritja.
Popolna dokumentacija te točke bi zahtevala daljšo argumentacijo, kot je tukaj
mogoča, vendar pa sta dva aspekta tega, kako filozofi običajno dokazujejo
relevanco kriterijev izbora, omembe vredna. Podobno kot znanstveni učbeniki,
po katerih so vedno modelirane, se knjige in članki iz filozofije znanosti znova
in znova nanašajo na znamenite krucialne eksperimente: Foucaultovo nihalo, ki
dokazuje gibanje Zemlje; Cavendishov dokaz gravitacijske privlačnosti; ali Fi-
zeaujevo merjenje relativne zvočne hitrosti v vodi in zraku. Ti eksperimenti so
paradigme dobrih razlogov za znanstveni izbor; ilustrirajo najbolj učinkovite
izmed vseh vrst argumentov, ki bi bili lahko na voljo znanstveniku, negotovemu
kateri izmed dveh teorij naj sledi; so sredstva za prenos kriterijev izbora. Vendar
pa imajo tudi drugo skupno značilnost. V času, ko so nastopali, so bili vsi
znanstveniki že prepričani v veljavnost teorije, katere rezultat je danes uporab-
ljen za dokaz. Preteklo je dolgo časa, preden so bile te odločitve narejene na
temelju bistveno bolj enoznačne evidence. Ekzemplarni krucialni eksperimenti,
o katerih filozofi znova in znova govorijo, bi bili historično relevantni za teorijo
izbora samo, če bi dajali nepričakovane rezultate. Njihova uporaba v vlogi
ilustracij oskrbuje pedagogiki znanosti potrebno ekonomijo, vendar pa komajda
razsvetljujejo značaj izborov, za katere so znanstveniki poklicani, da jih naredi-
jo.
Standardne filozofske ilustracije znanstvenega izbora imajo drugo nadležno zna-
čilnost. Kot sem že prej pokazal, se obravnavajo edino argumenti, ki so v prid
teoriji, ki je dejansko naposled triumfirala. Kisik, beremo, bi lahko razložil
razmerja teže, flogiston tega ne bi mogel; toda ničesar ni rečenega o moči
flogistonske teorije ali o omejitvah oksigenske teorije. Primerjave med Ptolome-
jevo in Kopernikovo teorijo potekajo na isti način. Morda teh primerov ne bi
smeli dati, ker razvito teorijo zoperstavljajo teoriji, ki je še v svojem otroštvu.
Toda filozofi jih kljub temu običajno uporabljajo. Če je bil edini rezultat takega
njihovega delovanja poenostavitev odločitvene situacije, potem se ne bi smelo
ugovarjati. Celo zgodovinarji ne trdijo, da imajo opraviti s celotno dejansko
kompleksnostjo situacij, ki jih opisujejo. Toda te poenostavitve oslabijo s tem,
da delajo izbor popolnoma neproblematičen. To pomeni, da eliminirajo bistven
element odločitvene situacije, ki jo znanstveniki morajo rešiti, če hoče njihovo
področje napredovati. V takih situacijah obstajajo vselej vsaj nekateri dobri
razlogi za vsak možen izbor. Obravnave, relevantne za kontekst odkritja so
potem ravno tako relevantne za upravičenje; znanstveniki, ki delijo interese in
občutljivosti individuumov, ki odkrivajo novo teorijo, se ipso facto z veliko
verjetnostjo disproporcionalno pogosto pojavljajo med tistimi, ki teorijo prvi
podpirajo. Zato je bilo težko konstruirati algoritme za izbor teorije in tudi zato,
ker so se take težave zdele tako popolnoma vredne rešitve. Izbori, ki predstav-
ljajo probleme, so tisti, ki bi jih morali razumeti filozofi znanosti.: Filozofsko
8
2
zanimive procedure odločitve morajo funkcionirati tam, kjer bi lahko bila - v ,
njihovi odsotnosti — odločitev še vedno dvomljiva, j
Toliko sem povedal že prej, čeravno na kratko. Nedavno pa sem spoznal drug,
subtilnejši vir navidezne plavzibilnosti pozicije mojih kritikov. Da bi jo predsta-
vil. bom na kratko opisal hipotetičen dialog z enim od njih.iOba soglašava, da
v§ak znanstvenik izbira med rivalskimi teorijami s pomočjo Bayesovega algo-
ritma, ki mu dovoljuje, da izračuna vrednost za v (T, E), to je, verjetnost (v)
teorije (T) na podlagi evidence (E), ki je na voljo tako za njega kot za druge
člane njegove profesionalne skupine v določeni periodi časa. „Evidenco" vrhu
tega oba interpretirava široko, tako da vključuje tako prepričanja kot enostav-
nost in plodovitost. Moj kritik pa trdi, da je ena sama taka vrednost v-ja, ki
ustreza objektivnemu izboru, in verjame, da morajo vsi racionalni člani skupine
priti do nje. Trdim, po drugi strani, iz razlogov, ki sem jih bil prej omenil, da
dejavniki, kijih on imenuje objektivni, sploh ne zadoščajo za popolno določitev ■
kakršnega koli algoritma. Zaradi diskusije sem dopustil, da ima vsak posameznik
algoritem in da imajo vsi njihovi algoritmi veliko skupnega. Kljub temu še
nadalje menim, da so vsi algoritmi posameznikov naposled različni spričo sub-
jektivnih premislekov, s katerimi mora vsak dopolniti objektivne kriterije, pre-
den so lahko narejeni kakršni koli izračuni. Če je moj hipotetični kritik libera-
len, lahko sedaj prizna, da te subjektivne razlike igrajo vlogo v določanju hipo-
tetičnega algoritma, na katerega se vsak posameznik opira v zgodnjem stadiju
tekmovanja med rivalskimi teorijami. Vendar pa je pripravljen tudi trditi, da z
naraščanjem evidence v teku časa algoritmi različnih posameznikov konvergira-
jo k algoritmu objektivnega izbora, s katerim se je začela njegova predstavitev.
Za njega je naraščajoča enodušnost individualnih izborov evidenca njihove nara-
ščajoče objektivnosti in tako evidenca za eliminacijo subjektivnih elementov iz
odločitvenega procesa, j
Toliko o dialogu, ki sem si ga bil seveda izmislil, da bi izdal argumentacijske
pomanjkljivosti, podčrtujoč navidezno plavzibilno pozicijo. Kar konvengira s
časovnimi spremembami evidence, ne rabi biti nič več kot vrednost v, ki jo
posamezniki izračunavajo iz svojih individualnih algoritmov. Mogoče si ti algo-
ritmi sami sčasoma tudi postanejo bolj enaki, toda končna enodušnost izbora
teorije ne nudi nobenega dokaza, da je s tem tako. Če se zahtevajo subjektivni
dejavniki za razlago odločitev, ki v začetku cepijo stroko, so lahko še vedno
prisotni kasneje, ko stroka soglaša. Čeravno tega tukaj ne bom argumentiral, pa
obravnava primerov, ob katerih se znanstvena skupnost cepi, kaže, daje dejan-
sko tako.
3
Moj argument je bil doslej usmerjen k dvema točkama. Prvič, nudi dokaz, da
izbori, ki jih delajo znanstveniki med rivalskimi teorijami, niso odvisni samo od i
skupnih kriterijev — ki jih moji kritiki imenujejo objektivni — temveč tudi od
idiosinkratičnih dejavnikov, odvisnih od posameznikove biografije in osebnosti.
Ti zadnji so - v slovarju mojih kritikov - subjektivni; drugi del mojega argu-
menta se je poskušal obrniti proti nekaterim od teh očitnih tajitev njihove '
filozofske pomembnosti. Naj se sedaj zadeve lotim pozitivneje in vrnem na
kratko k listi skupnih kriterijev — točnosti, enostavnosti in podobno — s kateri-
mi sem začel. Znatna učinkovitost takih kriterijev — to želim sedaj namigniti -
ni odvisna od njihove zadostne artikulacije, ki naj bi diktirala izbor vsakega
posameznika, ki se ravna po njih. Dejansko, če so bili artikulirani v takem
9
obsegu, potem bi mehanizem obnašanja, fundamentalen za znanstveni napre-
dek, prenehal funkcionirati. Kar tradicija vidi kot odstranjljivo nepopolnost v
svojih pravilih izbora, štejem deloma za odgovore na bistveno naravo znanosti.
Kot tako pogosto, začenjam s samoumevnim. Kriteriji, ki vplivajo na odločitve,
ne da bi specificirali, kakšne morajo biti te odločitve, so znani v mnogih
vidikih človeškega življenja. Toda običajno se ne imenujejo kriteriji ali pravila,
temveč maksime, norme ali vrednote. Vzemimo najprej maksime. Posameznik,
, ki jih kliče, ko je izbor nujen, jih običajno najdeva razočarajoče nedoločene in
pogosto tudi v medsebojnem konfliktu. Primerjajte ,,Kdor omahuje, je izgu-
bljen" z „Dobro premisli, preden kaj storiš", ali ,,V slogi je moč" z „Veliko
babic, kilav otrok". Individualno vzete diktirajo maksime različne izbore, sku-
paj vzete pa sploh ne. Vendar nihče ne trdi, da je obleganje otrok s kontradik-
tornimi formulami, kot so le-te, irelevantno za njihovo vzgojo. Nasprotujoče si
maksime spreminjajo naravo odločitev, ki jih je treba sprejeti, osvetljujejo njiho-
va bistvena vprašanja in kažejo na tiste vidike odločitve, za katere mora posa-
meznik prevzeti odgovornost sam nase. Ko so enkrat poklicane, maksime -
podobne tem - spreminjajo naravo odločitvenega procesa in lahko tako spre-
menijo njegov rezultat.
Vrednote in norme so celo jasnejši primeri učinkovitega vodila v konfliktih
in dvoumju. Zvišanje kvalitete življenja je vrednota, iz tega je sledil avto
v vsaki garaži kot norma. Toda kvaliteta življenja ima druge vidike in stara
norma je postala problematična. Ali spet, svoboda govora je vrednote, toda tudi
zaščita življenja in lastnine. V uporabi si obe pogosto nasprotujeta; juristi si
morajo še vedno razbijati glave, da bi prepovedali tako obnašanje kot spodbu-
janje hrupa ali vpitje „Ogenj!" v nabitem gledališču. Težave, podobne tem, so
primeren vir frustracij, vendar redkokdaj sledi iz njih pojmovanje, da vrednote
nimajo nobene funkcije, ali zahteva po njihovi opustitvi. Ta odgovor je prepove-
dan večini od nas ob ostri zavesti, da obstajajo družbe z drugačnimi vrednotami
in da imajo te vrednostne razlike za posledico drugačne načine življenja, dru-
gačne odločitve, kaj se sme in česa se ne sme delati.
Predlagam, seveda, da kriteriji izbora, s katerimi sem začel, ne bi funkcionirali
kot pravila, ki določajo izbor, temveč kot vrednote, ki vplivajo nanj. Dva člove-
ka, globoko zapisana istim vrednotam, lahko kljub temu, v določenih situacijah,
različno izbirata - kar se dejansko tudi dogaja. Toda ta razlika v rezultatu ne bi
smela namigovati, da vrednote, ki so znanstvenikom skupne, niso odločilno
pomembne bodisi za njihove odločitve bodisi za razvoj podjetja, v katerem
sodelujejo. Vrednote kot točnost, konsistentnost in domet se v uporabi lahko
izkažejo kot dvoumne, tako individualno kot kolektivno; to pomeni, da so
lahko nezadosten temelj za skupen algoritem izbora. Vendar specificirajo veliko
tega: o čem mora vsak znanstvenik premišljati, da bi prišel do odločitve, kaj
sme in česa ne sme šteti za relevantno ter kaj se lahko od njega legitimno
» zahteva v poročilu o temelju izbora, ki ga je naredil.( Spremenite listo, npr. z
dodatkom družbene koristnosti kot kriterijem, in nekateri izbori se bodo spre-
menili; bolj bodo podobni tistim, ki se pričakujejo od inženirja. Odštejte točno-
st ustrezanja naravi od liste in podjetje, ki sledi, lahko sploh ni podobno zna-
nosti, temveč namesto tega morda filozofiji. Različne kreativne discipline so —
med drugim — označene z različnimi zbiri skupnih vrednot. Če sta filozofija in
tehnika preblizu znanostim, pomislite na literaturo ali na likovne umetnosti.
Miltonov neuspeh, da bi postavil Paradise Lost v kopernikanski univerzum, ne
kaže, da je soglašal s Ptolomejem, temveč, da je imel opraviti z drugimi
stvarmi kot z znanostjo.
10
Pripoznanje, da kriteriji izbora lahko funkcionirajo kot vrednote, medtem ko
bi bili kot pravila nekompletni, ima, mislim, številne presenetljive prednosti^
Prvič, kot sem že na dolgo dokazoval, razlaga v detajle vidike znanstvenega
obnašanja, ki ga je tradicija imela za anomalno ah celo za iracionalno,
pomembnejše je, da dopušča popolno funkcioniranje standardnih kriterijev v
najzgodnejših stadijih izbora teorije, v obdobju, ko so najbolj potrebni,
vendar pa, po tradicionalnem nazoru, slabo ali sploh ne funkcionirajo^ Koper-
nik je bil dovzeten zanje v letih, potrebnih za preobrnitev heliocentric ne .
astronomije iz globalne konceptualne sheme v matematično mašinerijo za
napovedovanje pozicij planetov. Take napovedi so bile tisto, kar so astronomi
cenili; brez njih bi se bil Kopernik komajda slišal — nekaj podobnega se je
bilo pred tem zgodilo z idejo o gibanju Zemlje. Da je njegova lastna inačica
prepričala le nekatere, je manj pomembno kot njegovo priznanje temelja, na
katerem bi bilo treba presojati, če je heliocentrizem hotel preživeti. Da bi
razložili, zakaj sta se Kepler in Galilei zgodaj spreobrnila h kopernikanskemu
sistemu, je treba tako poklicati na pomoč idiosinkrazijo, vrzeli, zapolnjene ob
njunih naporih, da bi ga izpolnila, pa so bile specificirane zgolj s skupnimi
vrednotami. )
Ta točka ima supozicijo, ki je mogoče še pomembnejša. Večina novo predlaga-
nih teorij ne preživi. Običajno so težave, ki so jih priklicale, obvladane z bolj
tradicionalnimi sredstvi. Celo ko se to ne pripeti, je navadno potrebno veliko
dela — tako teoretskega kot eksperimentalnega — preden nova teorija lahko
razvije zadostno točnost in domet, da bi dosegla splošno priznanje. Na kratko,
preden jo skupina sprejme, je bila nova teorija v teku časa testirana z raziskava-
mi številnih ljudi, od katerih nekateri delajo znotraj nje, drugi znotraj njene
tradicionalne rivalke. Tak način razvoja pa zahteva odločitveni proces, ki racio-
nalnemu človeku dovoljuje biti različnega mnenja in taka različnost bi bila
prepovedana s skupnim algoritmom, za katerega so si nasploh prizadevali filozo-
fi. Če bi bil pri roki, bi vsi konformni znanstveniki prišli do iste odločitve v
istem času. Z normami sprejetja, postavljenimi prenizko, bi se premikali od
enega atraktivnega globalnega nazora do drugega, ne da bi tradicionalni teoriji
dali priložnost, da bi pokazala ekvivalentne dobre strani. Z višje postavljenimi
normami ne bi bil nihče, ki izpolnjuje kriterij racionalnosti, nagnjen k temu, da
bi preiskoval novo teorijo, da bi jo artikuliral na načine, ki bi pokazali njeno
plodnost ali razvili njeno točnost in domet. Dvomim, da bi znanost preživela
spremembo. Kar se z enega gledališča lahko zdi ohlapnost in nepopolnost krite-
rijev izbora, dojetih kot pravil, se lahko, če so isti kriteriji pojmovani kot
vrednote, zdi nepogrešljivo sredstvo za razdelitev tveganja, ki ga ima uvajanje ali
podpiranje novega vselej za posledico.
Celo tisti, ki so mi sledili do semkaj, bodo hoteli vedeti, kako se lahko vrednost-
no utemeljeno podjetje - take vrste kot sem ga bil opisal - razvija, kot to dela
znanost, znova in znova producirajoč učinkovite nove tehnike za napovedo-
vanje in kontrolo. Na to vprašanje na žalost sploh nimam odgovora, vendar s
tem samo na drugačen način povem, da ne trdim, da sem rešil problem indukci-
je. Če je znanost napredovala spričo nekega skupnega in obveznega algoritma
izbora, ravno tako ne bi mogel razložiti njenega uspeha. Ostro čutim lakuno,
vendar njena prisotnost ne diferencira moje pozicije od tradicije.
Razen tega ni nikakršno naključje, daje moja lista vrednot, ki vodijo znanstveni
izbor skoraj popolnoma istovetna s tradicionalno listo pravil, ki ga diktirajo. V
kateri koli konkretni situaciji, na katero bi se smelo aplicirati filozofova pravila,
bi moje vrednote funkcionirale kot njegova pravila, producirajoč isti izbor.
li
Vsako upravičenje indukcije, vsaka razlaga, zakaj pravila delujejo, bi se ravno
tako smela aplicirati na moje vrednote. Vzemimo sedaj situacijo, v kateri se
izbira na temelju skupnih pravil izkaže za nemogočo, ne zato, ker so pravila
napačna, temveč zato, ker so — kot pravila — nujno nepopolna. Posamezniki
morajo potem še vedno izbirati in biti vodeni od pravil (sedaj vrednot), ko to
delajo. V ta namen pa mora sleherni najprej dopolniti pravila in vsak bo to
naredil na nekoliko drugačen način, čeravno se lahko odločitev, diktirana na
temelju različno kompletiranih pravil, izkaže za enodušno. Če sedaj vrhu tega
domnevam, da je skupina dovolj velika, tako da so individualne razlike porazde-
ljene na neki normalni krivulji, potem bi moral biti vsak argument, ki upraviču-
je filozofov izbor na temelju pravila, neposredno prilagodljiv mojemu izboru na
temelju vrednote. Če je skupina premajhna ali če je porazdelitev zaradi zunanje-
ga historičnega vpliva asimetrična, potem se seveda argument ne bi dal prene-
sti.8 Toda ravno to so okoliščine, v katerih je sam znanstveni napredek proble-
matičen. Tedaj ne gre pričakovati prenosa.
Vesel bom, če bodo te reference na normalno porazdelitev individualnih razlik
in na problem indukcije mojo pozicijo zelo približale bolj tradicionalnim poj-
movanjem. Kar se tiče izbora teorije, nisem mojih odklonov nikoli štel za velike
in sem se temu primerno zdrznil ob takih očitkih, kot je „masovna psihologija",
citirana na začetku. Velja pa omeniti, da pozicije niso povsem istovetne; v ta
namen bi bila analogija lahko v pomoč. Veliko lastnosti tekočin in plinov se
lahko razloži s kinetično teorijo, predpostavljajoč, da se vse molekule gibljejo z
isto hitrostjo. Med takimi lastnostmi so zakonitosti, znane kot Boyle—Mario-
ttov zakon. Druge lastnosti, najbolj očitno je izhlapevanje, ni moč razložiti na
tako preprost način. Pri opravku z njimi je treba domnevati, da se hitrosti
molekul razlikujejo, da so distribuirane po naključju, vodene od zakonov na-
ključja. Kar sem tukaj predlagal, je, da je tudi izbor teorije mogoče le delno
razložiti s teorijo, ki pripisuje iste lastnosti vsem znanstvenikom, ki morajo
izbirati. Bistveni vidiki procesa, splošno znanega kot verifikacija, bodo razumlji-
vi le s prizivom k potezam, glede katerih se ljudje lahko razlikujejo, medtem ko
še vedno ostajajo znanstveniki. Tradicija šteje kot dejstvo, da so take poteze
bistvene za proces odkritja, ki jih spričo tega takoj prežene iz filozofskih meja.
i lTo, da imajo lahko pomembne funkcije tudi v filozofsko centralnem pro-
blemu upravičevanja izbora teorije, so filozofi znanosti doslej kategorično
v zanikovalL
4
Kar imamo še povedati, lahko zajamemo v nekakšno raznotero sklepno besedo.
Zaradi jasnosti in da bi se izognil pisanju knjige, sem v tem članku uporabil
nekatere tradicionalne pojme in izraze, o uporabnosti katerih sem nekje drugje
8 Če je skupina majhna, je bolj verjetno, da se bodo naključne fluktuacije kazale v tem,
da bodo njeni člani delili atipičen zbir vrednot in zato izbirali drugače, kot bi bila to
naredila večja in bolj reprezentativna skupina. Zunanje okolje — intelektualno, ideolo-
ško ali ekonomsko — mora sistematično vplivati na vrednostni sistem veliko večjih
skupin in posledice lahko vključujejo težave pri uvajanju znanstvenih podjetij v družbe
s sovražnimi vrednotami ali morda celo konec takih podjetij znotraj družb, kjer so
nekoč uspevala. Na tem področju se seveda zahteva velika previdnost. Spremembe v
okolju, kjer se prakticira znanost, imajo lahko tudi polodne učinke na raziskovanje.
Zgodovinarji se npr. pogosto zatekajo k razlikam med nacionalnimi okolji, da bi razlo-
žili, zakaj so bile določene inovacije iniciirane in imele najprej disproporcionalen uspeh
v določenih deželah, npr. darwinizem v Britaniji, ohranitev energije v Nemčiji. Danes
ne vemo praktično ničesar o minimalnih zahtevah socialnega miljeja, znotraj katerega
bi lahko uspevalo znanosti podobno podjetje.
12
izrazil resne dvome. Za tiste, ki poznajo delo, v katerem sem to naredil, zaklju-
čujem z naznačitvijo treh vidikov tistega, kar sem bil povedal, da bi bolje pred-
stavljalo moje nazore, če bi bilo povedano z drugimi besedami, in hkrati nazna-
čujem glavne smeri, v katerih bi se moralo tako preformuliranje zgoditi. Podro-
čja, ki jih imam v mislih, so: vrednostna nespremenljivost, subjektivnost in
parcialna komunikacija. Če so moji nazori znanstvenega razvoja novi — o čemer
se lahko po pravici dvomi — je treba moje glavne odklone od tradicije iskati na
področjih, ki so podobna le-tem, prej kot na področju izbora teorije.
Skozi ta članek sem implicitno domneval, da so kriteriji ali vrednote — kakršen
koli naj bo že njihov prvotni izvir — uporabljeni v izboru teorije, enkrat za vselej
fiksirani in da ostajajo pri svojem sodelovanju v prehodih od ene k drugi teoriji
nedotaknjeni. Grobo govoreč, toda le zelo grobo govoreč, menim, daje to tudi
dejansko tako. Če je lista relevantnih vrednot ozka (jaz sem jih omenil pet, ne
vseh neodvisnih) in če je njihova specifikacija nejasna, potem so take vrednote
kot točnost, domet in plodnost permanentne lastnosti znanosti. Vendar je po-
trebno le malo poznavanje zgodovine za namig, da so se ščasoma in tudi s
področjem aplikacije izrazito razlikovale tako aplikacija teh vrednot kot — in še
bolj jasno — relativne teže, pripisane njim. Razen tega je bilo veliko teh vred-
nostnih variacij povezanih s posebnimi spremembami v znanstveni teoriji. Če-
ravno izkustvo znanstvenikov ne preskrbuje nobenega filozofskega upravičenja
za vrednote, kijih uporabljajo (tako upravičenje bi rešilo problem indukcije), so
te vrednote deloma naučene iz tega izkustva in se z njim razvijajo.
Cela zadeva zahteva natančnejšo raziskavo (zgodovinarji so običajno imeli znan-
stvene vrednote, nikakor pa ne znanstvene metode, za dognane), toda nekaj
pripomb bo ilustriralo vrsto variacij, ki jih imam v mislih. Kot vrednota je
točnost v teku časa vedno bolj označevala kvantitativno ali numerično soglasje,
včasih na račun kvalitativnega. Pred zgodnjimi modernimi časi paje bila toč-
nost v tem smislu kriterij le za astronomijo, znanost nebeške regije. Drugje ni bi-
la niti pričakovana niti iskana. V sedemnajstem stoletju je bil kriterij numeričnega
soglasja razširjen na mehaniko, v poznem osemnajstem in zgodnjem devetnajstem
stoletju na kemijo in na druga področja, kot sta elektrika in toplota,
in v tem stoletju na mnoge dele biologije. Ali pa se misli na koristnost, prav
tako vrednoto, ki je ni na moji prvotni listi. Tudi taje imela pomembno vlogo v
znanstvenem razvoju, toda veliko močnejšo in koristnejšo za kemike kot —
recimo — za matematike in fizika. Ali, vzemimo domet. Še vedno je pomembna \
znanstvena vrednota, toda pomembni znanstveni napredki so bili znova in zno-
va doseženi na njen račun in teža, pripisana le-tej v času izbora, je ustrezno
pojemala. ^
Kar se lahko zdi posebno nadležno okrog sprememb, podobnih tem, je, da se
običajno pripetijo kot posledica teorijske spremembe. Eden od ugovorov La-
voisierjevi novi kemiji so bili zadržki, s katerimi se je soočala z dosežki tistega,
kar je bilo prej eden od tradicionalnih ciljev kemije: razlaga kvalitet, kot sta
barva in sestava,-kot tudi njunih sprememb. S sprejetjem Lavoisierjeve teorije
niso imele take razlaga za nekaj časa nobene vrednosti za kemike; sposobnost
razložiti kvalitativne variacije ni bila več kriterij, relevanten za ovrednotenje
kemijske teorije. Če so se seveda take vrednostne spremembe zgodile tako hitro
ali če so bile tako popolne kot spremembe teorije, na katere so se nanašale,
potem bi bil izbor teorije vrednostni izbor in nihče ne bi mogel upravičiti česa
drugega. Toda historično je sprememba vrednote običajno zakasnelo in pred-
vsem nezavedno povezana z izborom teorije; pomembnost prve je praviloma
manjša od druge. Taka relativna stabilnost preskrbuje zadosten temelj za funkci-
13
je, ki sem jih tukaj pripisoval vrednotam. Eksistenca povratne informacije, prek
katere sprememba teorije vpliva na vrednote, ki so vodile do te spremembe, ne
dela v nikakršnem zaskrbljujočem smislu procesa odločitve krožnega.
Kar se tiče druge točke, v kateri se lahko moj pogled na tradicijo napačno
razume, moram biti bolj neodločen. Zahteva spretnosti filozofov običajnega
jezika, ki jih ne posedujem. Vendar ni potrebno nikakršno zelo ostro uho za
jezik, da bi začutili neugodje pri načinih, kako sta bila v tem članku uporablje-
na termina „objektivnost" in - posebno - „subjektivnost". Naj na kratko
omenim poglede, v katerih se mi zdi, da se je jezik motil. „Subjektiven" je
termin z več etabliranimi uporabami: v eni od teh je zoperstavljen „objektiv-
nemu", v drugi „razsodniškemu". Ko moji kritiki opisujejo idiosinkratične po-
teze, na katere se sklicujem kot na subjektivne, se zatekajo — mislim, da zmot-
no—k drugemu od teh pomenov. Ko se pritožujejo, da sem znanosti odvzel
objektivnost, zamenjujejo drugi pomen subjektivnega s prvim.
Standardna aplikacija termina „subjektiven" je stvar okusa in zdi se, da moji
kritiki domnevajo, daje to tisto,kar sem storil z izborom teorije. Toda zanemar-
jajo distinkcijo, standardno že od Kanta, ko delajo tako. O okusu ne gre raz-
pravljati - podobno velja za sporočila občutkov, ki so subjektivna tudi v smi-
slu, o katerem je sedej govora. Vzemimo, da, zapuščajoč kinodvorano s prija-
teljem, potem ko sem bil videl western, vzkliknem: „Kako mije bilo všeč to
grozno rutinsko delo!" Če mu film ni bil všeč, mi moj prijatelj lahko reče, da
imam slab okus, stvar, s katero bi se v teh okoliščinah gotovo strinjal. Toda -
ne da bi rekel, da sem lagal — ne more, ne da bi se strinjal z mojim sporočilom,
ali mi je bil film všeč ali ne, poskušati, da bi me prepričal, daje bilo tisto, kar
sem rekel o mojih reakcijah, napačno. Kar je diskutabilno v moji opazki ni moja
označitev mojega notranjega stanja, moja eksemplifikacija, temveč prej moja
sodba, da je bil film rutinsko delo. Če se moj prijatelj v tej točki ne bi strinjal,
bi se lahko celo noč pričkala, vsak bi lahko film primerjal z dobrimi in velikimi
filmi, ki sva jih bila videla, vsak bi lahko razodel, implicitno ali eksplicitno,
nekaj o tem, kako on sodi filmsko bistvo, nekaj o njegovi estetiki. Čeravno je
lahko eden od naju dveh - predenje odšel spat - prepričal drugega, mu tega ni
bilo treba storiti zato, da bi pokazal, daje najina razlika v sodbi, ne v okusu.
Ovrednotenja ali izbor teorije imajo, mislim, natanko ta značaj. Ne da znanstve-
niki preprosto nikoli ne rečejo: všeč mi je ta in ta teorija ali: ni mi všeč. Po
letu 1926 je Einstein povedal domala isto, kot takrat, ko se je obrnil proti
kvantni teoriji. Toda znanstvenike se lahko vedno vpraša, da bi razložili svoj
izbor, pojasnili temelje svojih sodb. Take sodbe so v veliki meri diskutabilne
in človek, ki zavrača diskutiranje o svojih lastnih sodbah, ne more pričakova-
ti, da ga bodo jemali resno. Čeravno tu in tam obstajajo avtoritete na
področju znanstvenega okusa, pa si njihova eksistenca prizadeva dokazati
pravilo. Einstein je bil ena od teh redkih avtoritet in njegova naraščajoča
izolacija od znanstvene skupnosti v kasnejšem življenju kaže, kako omejeno
vlogo lahko igra samo okus v izboru teorije. Bohr je - v nasprotju z
Einsteinom - diskutiral o temeljih svojih sodb in je bil junak dneva. Če moji
kritiki uvajajo termin „subjektiven" v smislu, ki ga zoperstavljajo razsodniš-
kemu — če hočejo namigniti, da delam izbor teorije za nediskutabilen, za
stvar okusa — potem so bistveno zgrešili mojo pozicijo.
Usmerimo se sedaj k smislu, v katerem je „subjektivnost" potavljena proti
„objektivnosti", in najprej je treba ugotoviti, da se pojavljajo vprašanja, docela
drugačna od tistih, ki smo jih pravkar obravnavali. Naj bo moj okus slab ali pa
14
rafiniran, je moje sporočilo, da mi je bil film všeč, objektivno, razen če nisem
lagal. Objketivno-subjektivna distinkcija pa se sploh ne da aplicirati na mojo
sodbo, da je bil film rutinsko delo, vsaj ne na prvi pogled in neposredno. Ko
moji kritiki pravijo, da odvzemam izboru teorije objektivnost, morajo zato
imeti v mislih kar zelo drugačen pomen subjektivnega, verjetno tistega, v kate-
rem enostranost in osebne naklonjenosti ali nenaklonjenosti funkcionirajo na-
mesto ali navzlic dejanskim dejstvom. Vendar pa ta pomen subjektivnega ne
ustreza procesu, ki sem ga bil opisal, nič bolje kot prvi. Kjer je treba uvesti
dejavnike, odvisne od individualne biografije ali od osebnosti, da bi naredili
vrednote uporabljive, niso upoštevani nobeni standardi dejstvenosti ali dejan-
skosti. Morda moja diskusija o izboru teorije kaže nekatere omejitve objektiv-
nosti, vendar ne z osamitvijo sestavin, ki se pravilno imenujejo subjektivne. Tudi
nisem docela zadovoljen z mnenjem, da so tisto, kar sem bil razvil, omejitve.
Objektivnost se mora dati analizirati v terminih kriterijev, kot sta točnost in
konsistentnost. Če ti kriteriji ne dajejo vseh smernic, ki smo jih od njih običaj-
no pričakovali, potem morda kaže moja argumentacija prej pomen kot omejitve
objektivnosti.
V	sklepu naj posvetim pozornost tretjemu vidiku ali zbiru vidikov, v katerih bi
moral biti ta članek preformuliran. Vseskozi sem predpostavljal, da so diskusije
okrog izbora teorije neproblematične; da so dejstva, na katera se sklicujejo v
takih diskusijah, neodvisna od teorije in da se rezultat diskusij lahko imenuje
izbor. Nekje drugje sem oporekal vsem tem trem domnevam, zatrjujoč, da je
komunikacija med zagovorniki različnih teorij neogibno parcialna, da je tisto,
kar vsak jemlje za dejstva, deloma odvisno od teorije, za katero se zavzema, in
da je individualni prenos zvestobe od ene k drugi teoriji pogosto bolje opisan
kot spreobrnitev kot pa izbor. Čeravno so vse te teze ravno tako problematične
kot kontroverzne, je moje zaupanje vanje nezmanjšano. Zdajle jih ne bom bra-
nil, temveč moram vsaj poskušati, da bi pokazal, kako se lahko tisto, kar sem
tukaj rekel, uskladi s tistimi bolj središčnimi vidiki mojega nazora znanstvenega
razvoja.
V	ta namen se zatekam k analogiji, ki sem jo razvil na drugih mestih. Zagovorni-
ki različnih teorij so - kot sem ugotovil - kot govorci različnih materialnih
jezikov. Komunikacija med njimi poteka na podlagi prevajanja in pri tem se
pojavljajo vse znane težave, ki spremljajo prevod. Ta analogija je seveda nepo-
polna, kajti slovar dveh teorij je lahko istoveten in večina besed lahko funkcio-
nira na iste načine v obeh teorijah. Toda nekatere besede iz osnovnih kot tudi iz
teoretskih slovarjev obeh teorij — besede kot „zvezda stalnica" in „planet",
„mešanica" in „sestavljenka", „sila" in „masa" - funkcionirajo različno. Te
razlike so nepričakovane in bodo, če sploh bodo, odkrite in lokalizirane samo s
ponavljajočo se izkušnjo komunikacijske motnje. Ne da bi zadevo nadalje razvi-
jal, preprosto trdim, da so komunikacijske možnosti med zagovorniki različnih
teorij bistveno omejene. Iste omejitve posamezniku otežujejo ali celo onemo-
gočajo, da hkrati drži v glavi obe teoriji in daju od točke do točke primerja
med sabo in z naravo. Taka vrsta primerjave paje proces, od katerega je odvisna
prilastitev kakršne koli besede, kije podobna besedi „izbor".
Navzlic nepopolnosti njihove komunikacije pa lahko zagovorniki različnih teorij
pojasnijo drug drugemu, čeravno ne vselej zlahka, konkretne tehnične razultate,
dosegljive tistemu, ki dela znotraj vsakokratne teorije. Da bi na te rezultate
aplicirali vsaj nekatere vrednostne kriterije, je prevod komajda potreben ali pa
sploh ni potreben.^Točnost in plodovitost sta najbolj neposredno uporabljivi,
morda jima sledi domet; konsistentnost in enostavnost sta veliko bolj proble-
15
matični.) Kakor koli je že lahko nova teorija nerazumljiva zagovornikom tradi-
cije, bo pojasnitev impresivnih konkretnih rezultatov prepričala vsaj nekatere
izmed njih, da morajo odkriti, kako so taki razultati doseženi. V ta namen se
morajo učiti prevajati, morda z obravnavanjem objavljenih del kot kamna iz
Rosette ali — pogosto bolj učinkovito — tako, da obiskujejo inovatorja, se z
njim pogovarjajo, njega in njegove študentke gledajo pri delu. Ni treba, da te
razlage vodijo v posvojitev teorije; nekateri zagovorniki tradicije se morda vrne-
jo domov in skušajo staro teorijo urediti tako, da bi proizvajala ekvivalentne
rezultate. Toda drugi bodo — če naj se nova teorija obdrži — odkrili, da so v
neki točki procesa jezikovnega učenja nehali prevajati in začeli namesto tega
govoriti jezik, podoben materinemu. Ni se zgodil noben proces, ki bi bil popol-
noma podoben izboru, vendar pa navzlic temu prakticirajo novo teorijo. Razen
tega pa so dejavniki, ki so jih vodili k tveganju spreobrnitve, ki sojo pretrpeli,
ravno tisti, ki jih je ta članek podčrtal v diskusiji o nekoliko drugačnem proce-
su, procesu, kije bil, sledeč filozofsko tradicijo, etiketiran kot izbor teorije.
Prevedel: Božidar Kante
16
Zgodovina znanosti
in njene racionalne rekonstrukcije*
Imre Lakatos
UVOD
„Filozofija znanosti brez zgodovine znanosti je prazna; zgodovina znanosti brez
filozofije znanosti je slepa." Izhajajoč iz te parafraze Kantovega znamenitega
dictuma, skuša ta sestavek razložiti, kako bi se historiografija znanosti morala
učiti od filozofije znanosti in vice versa. Dokazali bomo, da a) filozofija znano-
sti oskrbuje normativne metodologije, v mejah katerih zgodovinar rekonstruira
„interno zgodovino" in s tem preskrbuje racionalno razlago rasti objektivnega
vedenja; b) da sta dve metodologiji, ki med sabo tekmujeta, lahko ovrednoteni s
pomočjo (normativno interpretirane) zgodovine; c) da vsaka racionalna rekon-
strukcija zgodovine rabi dopolnilo z empirično (socio-psihološko) „eksterno
zgodovino".
Bistvena razmejitev med normativnim-notranjim in empiričnim-zunanjim je raz-
lična za vsako metodologijo. Notranje in zunanje historiografske teorije določa-
jo skupaj zelo velik obseg izbora problemov za zgodovinarja. Toda nekateri
izmed najbolj krucialnih problemov zunanje zgodovine so lahko formulirani
samo v mejah izbrane metodologije; na ta način je tako definirana notranja
zgodovina primarna in zunanja zgodovina samo sekundarna. Res, kar se tiče
avtonomije notranje (toda ne zunanje) zgodovine, je zunanja zgodovina irele-
vantna za razumevanje znanosti.1
+ Ta sestavek je bil prvič objavljen kot Lakatos (1971a). Njegovo lastno priznanje se tam
glasi takole: „Zgodnejše inacice so brali in kritizirali Colin Howson, Alan Musgrave,
John Watkins, Elie Zahar in posebno John Worrall." Ta sestavek se je pojavil vi. 1971
skupaj z nekaterimi kritičnimi pripombami (Feigl, Hall, Koertge in Kuhn) in z Laka-
toševim „Odgovorom kritikom". Le te tukaj niso ponovno objavljene (Ur.)
1 „Interna zgodovina" je navadno definirana kot intelektualna zgodovina; „eksterna
zgodovina" kot socialna zgodovina (prim. npr. Kuhn, n. d., 1968). Mojo neorto-
17
RIVALSKE METODOLOGIJE ZNANOSTI; RACIONALNE REKONSTRUK-
CIJE KOT KAŽIPOTI ZGODOVINE
V sodobni filozofiji znanosti imamo različne metodologije, toda vse po vrsti
so zelo različne od tistega, kar se je pod metodologijo" razumelo v sedem-
najstem ali celo v osemnajstem stoletju. Takrat se je upalo, da bo metodolo-
gija oskrbela znanstvenike z mehanično knjigo pravil za reševanje problemov.
To upanje je danes opuščeno: moderne metodologije ali „logike raziskovanja"
sestojijo edino iz zbira (morebiti celo niti tesno povezanih, toda nikakor ne
mehaničnih) pravil za ocenitev gotovih artikuliranih teorij.2 Ta pravila ali
sistemi ocenitev pogosto služijo tudi kot „teorije znanstvene racionalnosti",
„demarkacijski kriteriji" ali „definicije znanosti"3. Zunaj zakonodajne do-
mene teh normativnih pravil sta, kajpada, empirična psihologija in sociologija
raziskovanja.
Sedaj bom skiciral štiri različne „logike raziskovanja". Vsaka bo okarakterizi-
rana s pravili (znanstvenega) sprejema ali zavrnitve teorij ali znanstvenih
programov.4 Ta pravila imajo dvojno funkcijo. Prvič, funkcionirajo kot kod
znanstvene poštenosti, katere kršenje je nevzdržno; drugič, kot trdna jedra
(normativnihO historiografskih raziskovalnih programov. Funkcija, na katero
bi se rad osredinil, je njihova druga funkcija.
a) INDUKTIVIZEM
Ena izmed najbolj vplivnih metodologij znanosti je bil induktivizem. V skladu
z induktivizmom se lahko v telo znanosti sprejmejo samo tisti stavki, ki ali
opisujejo trdna dejstva ali pa so nezmotljive induktivne generalizacije iz teh
stavkov.5 Ko induktivist sprejme znanstveni stavek, ga sprejme kot dokazano
resnico; zavrne ga če to ni. Njegova znanstvena rigoroznost je striktna: stavek
mora biti ali dokazan iz dejstev ali — deduktivno ali induktivno - izpeljan iz
drugih, že dokazanih stavkov.
Vsaka metodologija ima svoje specifične epistemološke in logične probleme.
Induktivizem mora npr. z gotovostjo utemeljiti resnice „dejstvenih" („bazič-
nih") stavkov in veljavnost induktivnih sklepov. Nekateri filozofi so tako
preokupirani s svojimi epistemološkimi in logičnimi problemi, da nikoli ne
dosežejo tega, da jih zanima dejanska zgodovina; če dejanska zgodovina ne
ustreza njihovim standardom, si drznejo celo predlagati, da začenjamo celot-
no podjetje znanosti na novo. Drugi se zadovoljujejo z nekaterimi grobimi
doksno novo demarkacijo med .interno" in .eksterno" zgodovino konstituira znaten
problemski premik in lahko zveni dogmatsko. Toda moje definicije tvorijo trdno jedro
historiografskega raziskovalnega programa; njihovo ovrednotenje je del in kos ovredno-
tenja plodnosti celotnega programa.
2	To je najpomembnejši premik v problemu normativne filozofije znanosti. Termin „nor-
mativen" ne pomeni več pravil za dosego rešitev, temveč zgolj napotke za ocenitev že
priročnih rešitev. Tako je metodologija ločena od hevristike, podobno kot vred-
nostne sodbe od stavkov „najstva". (To analogijo dolgujem Johnu Watkinsu.)
3	To obilje sinonimov se je izkazalo za precej zmedeno.
4	Epistemološki pomen znanstvenega „sprejema" in „zavrnitve" je, kot bomo videli,
daleč od tega da bi bil enak v štirih metodologijah, ki jih je treba prediskutirati.
5	„Neo-induktivizem" zahteva samo (dokazljivo) visoko verjetne generalizacije. V ti-
stem, kar sledi, bom pretresel samo klasični induktivizem; toda prirejeno neo-indukti-
vistično inačico se da obravnavati na podoben način.
18
rešitvami teh logičnih in epistemoloških problemov in se posvečajo racionalni
rekonstrukciji zgodovine, ne da bi se zavedali logično-epistomološke slabosti
(ali celo nevzdržnosti) svoje metodologije.6
Induktivistova kritika je predvsem skeptična; obstaja v tem, da kaže, da je
stavek nedokazan, t.j. psevdoznanstven, prej kot v tem, da kaže, da je lažen.7
Ko induktivistični zgodovinar piše predzgodovino znanstvene discipline, se
utegne težko izvleči iz takega kriticizma. In pogostoma razlaga zgodnjo
temno dobo - ko so bili ljudje pogreznjeni v „nedokazane ideje" — s
pomočjo nekake „eksterne" razlage, kot npr. s socio-psihološko teorijo zavi-
rajočega vpliva katoliške Cerkve.
Induktivistični zgodovinar priznava samo dve vrsti pravih znanstvenih odkri-
tij: trdne dejstvene stavke in induktivne generalizacije. Ti samo ti konstituira-
jo hrbtenico in njegove interne zgodovine. Ko piše zgodovino, jih išče — najti
jih je precejšen problem. Samo če jih najde, lahko začne s konstrukcijo svojih
čudovitih piramid. Revolucije obstajajo v razkrinkavanju (iracionalnih) zmot,
ki so potem izgnane iz zgodovine znanosti v zgodovino psevdoznanosti, v
zgodovino čistih verovanj: pravi znanstveni napredek se začenja z zadnjo
znanstveno revolucijo na katerem si že bodi področju.
Vsaka interna historiografija ima svoje značilne zmagovite paradigme.8 Glavne
paradigme induktivistične historiografije so bile Keplerjeve generalizacije na
podlagi skrbnih opazovanj Tycha Braheja; Newtonovo odkritje njegovega
gravitacijskega zakona z — spet — induktivno generalizacijo Keplerjevega
„fenomena" planetarnega gibanja; in Amperovo odkritje njegovega elektro-
dinamičnega zakona z induktivno generalizacijo njegovih opazovanj električ-
nega toka. Nekateri induktivisti menijo tudi za moderno kemijo, da se je
dejansko začela z Lavoisierjevimi eksperimenti in njegovimi „resničnimi razla-
gami" le-teh.
Toda induktivistični zgodovinar ne more ponuditi racionalne „interne" razla-
ge, zakaj so bila v prvi instanci izbrana določena dejstva, ne pa druga. To je
zanj ne-racionalen, empiričen, zunanji problem. Induktivizem kot „interna"
teorija racionalnosti je kompatibilen z mnogimi različnimi suplementarnimi
empiričnimi ali eksternimi teorijami problema izbora. Kompatibilen je npr. z
vulgarno marksističnim nazorom, da je problem izbora določen s socialnimi
potrebami;9 in res, nekateri vulgarni marksisti identificirajo pomembnejše
faze v zgodovini znanosti s pomembnejšimi fazami ekonomskega razvoja.
Toda izbor dejstev ne potrebuje, da bi bil določen s socialnimi dejavniki;
lahko je določen z zunajznanstvenimi intelektualnimi vplivi. In induktivizem
je ravno tako kompatibilen z „eksterno" teorijo, da je izbor problemov
primarno določen s prirojenimi ali z arbitrarno izbranimi (ali tradicionalnimi)
teoretskimi (ali „metafizičnimi") ogrodji.
Obstaja radikalna vrsta induktivizma, ki zavrača vse zunanje vplive, bodisi
intelektualne, psihološke ali sociološke, kot tiste, ki ustvarjajo nedopustne
6	Prim, spodaj 2 1.
7	Za detajliran pretres induktivistične (in nasploh justifikacionistične) kritike prim, moje
delo 1970b.
8	Zdajle uporabljam termin „paradigma" v njegovem predkuhnovskem smislu.
9	To kompatibilnost je pokazal Agassi 1963, 23—27. Toda, mar ni analogne kompati-
bilnosti pokazal znotraj svoje lastne falsifikacionistične historiografije; prim, spodaj,
9-11.
10 Prim npr. Bernai, 1965, 377.
19
predsodke: radikalni induktivisti dopuščajo samo [naključno] selekcijo s
prazno zavestjo. Radikalni induktivizem je — po svoji strani — specialna vrsta
radikalnega internalizma. V skladu z zadnjim mora nekdo, potem ko je
ugotovil eksistenco zunanjega vpliva na sprejem znanstvene teorije (ali dejstve-
nega stavka), preklicati sprejem: dokaz zunanjega vpliva pomeni neveljav-
nost;1 1 toda ker zunanji vplivi vedno eksistirajo, je radikalni internalizem
utopičen in — kot teorija racionalnosti - samodestruktiven.1 2
Ko se radikalni induktivistični zgodovinar srečuje s problemom, zakaj so neka-
teri veliki znanstveniki zelo cenili metafiziko in, res, zakaj so mislili, da so bila
njihova odkritja velika zaradi razlogov, ki se v luči induktivizma zdijo zelo
čudni, odkaže te probleme „napačne zavesti" psihopatologiji, t.j. zunanji
zgodovini.
b) KONVENCIONALIZEM
Konvencionalizem dopušča izgradnjo kakršnegakoli sistema klasifikacije, ki
organizira dejstva v neko koherentno celoto. Konvencionalist skuša obdržati
središče takega sistema klasifikacije, čim dlje je mogoče, nedotaknjeno: ko
nastanejo težave z vdorom anomalij, samo spremeni in zaplete periferne
ureditve. Toda konvencionalist ne meni, da je kakršenkoli sistem klasifikacije
dokazano resničen, temveč samo „resničen na podlagi konvencije" (ali more-
biti celo niti resničen niti lažen). V revolucionarnih različicah konvenciona-
lizma nam ni treba, da smo za vselej vdani določenemu sistemu klasifikacije:
če postane neznosno okoren in če se ponuja enostavnejši, ki ga lahko
nadomesti, ga lahko opustimo.13 To pojmovanje konvencionalizma je episte-
mološko in še posebej logično veliko bolj enostavno kot induktivizem: ne
rabi veljavnega induktivnega sklepanja. Pravi napredek znanosti je kumula-
tiven in poteka na temelju „dokazanih" dejstev ; spremembe na teoretski
ravni so zgolj instrumentalne. Teoretski ,napredek" je samo v prikladnosti
(„enostavnosti") in ne v vsebnosti resnice. Revolucionarni konvenciona-
lizem lahko kajpada uvedemo tudi na raven „dejstvenih" stavkov; v tem
primeru bi „dejstvene" stavke sprejeli bolj z odločitvijo kot z eksperimental-
nimi „dokazi". Toda, če konvencionalist meni, da ima rast „dejstvene"
znanosti kar koli že opraviti z objektivno, dejstveno resnico, si mora izmisliti
neki metafizični princip, ki ga mora potem položiti vrh svojih pravil za igro
11	Nekateri logični pozitivisti pripadajo tej skupini: spomnimo na Hemplovo grozo ob
Popperjevem naključnem poveličevanju določenih eksternih metafizičnih vplivov na
znanost (Hempel 1937).
12	Ko se nemški obskurantisti posmehujejo „pozitivizmu", pogosto mislijo radikalni in-
ternizem in še posebej radikalni induktivizem.
13	Za tisto, kar tukaj imenujem revolucionarni konvencionalizem, glej
1. poglavje, 21-22 in 100-102.
14	Tukaj v glavnem pretresam samo eno inačico revolucionarnega konvencionalizma, ti-
sto, ki jo je Agassi v svojem delu (1966) imenoval „nesofisticirano": tisto, ki dopušča,
da so lahko dejstveni stavki — v nasprotju s striktnimi sistemi klasifikacije — „dokazlji-
vi". (Duhem npr ne ločuje jasno med dejstvi in dejstvenimi stavki.)
15	Pomembno je pripomniti da so večina konvencionalistov nerada odpove induktivnim
generalizacijam. Razločujejo med „nadstropjem d e j s t e v", „nadstrop-
jem zakonov" (t. j induktivnimi generalizacijami iz „dejstev") in „nad-
stropjem teorij" (ali striktnih sistemov klasifikacije), ki ustrezno klasificirajo
tako dejstva kot induktivne zakone. (Whewell. konservativni konvencionalist, in Du-
hem revolucionarni konvencionalist, se razlikujeta manj, kot si večina ljudi predstav-
lja)
20
znanosti.16 Če tega ne stori, se ne more izogniti skepticizmu ali vsaj neki
radikalni obliki instrumentalizma.
(Pomembno je pojasniti relacijo med konvencionalizmom in instrumentaliz-
mom. Konvencionalizem temelji na spoznanju, da imajo lažne predpostavke
lahko resnične konsekvence; zato imajo lahko lažne teorije veliko prediktivno
moč. Konvencionalisti se morajo soočiti s problemom primerjave rivalskih
lažnih teorij. Večina njih je zlüa resnico z njenimi znaki in pristala v eni
izmed inačic pragmatične teorije resnice. Popperjeva teorija vsebnosti resnice,
verjetnosti in potrditve je bila tista, ki je končno položila temelje za filozof-
sko brezhibno inačico konvencionalizma. Po drugi strani pa nekateri konven-
cionalisti niso imeli zadostne logične izobrazbe, da bi uvideli, da so nekateri
stavki lahko resnični, čeravno so nedokazani; in drugi lažni, čeravno imajo
resnične konsekvence in tudi nekateri, ki so obenem lažni in približno
resnični. Ti ljudje so se odločili za ,,instrumentalizem": prišli so do tega, da
niso šteli teorije niti za resnične niti za lažne, temveč zgolj za „instrumente"
za predikcijo. Konvencionalizem, kot je definiran tukaj, je filozofsko brez-
hibna pozicija; instrumentalizem je njegova degenerirana inačica, ki temelji
zgolj na filozofski zmedi in ki ga povzroča pomanjkanje elementarne logične
kompetence.)
Revolucionarni konfencionalizem se jyrodil kot filozofija znanosti bergsonov-
cev: gesli sta bili svobodna volja in ustvarjalnost. Kod znanstvene poštenosti
konvencionalista je manj rigorozen kot tisti pri induktivistu: ne izobča
nedokazanih špekulacij in dovoljuje sistemu klasifikacije, da se zgradi okrog
vsake umišljene ideje. Vrh tega konvencionalizem ne žigosa zavrženih sis-
temov kot neznanstvene: konvenciónalistom se zdi dejanska zgodovina zna-
nosti veliko bolj racionalna („interna") kot induktivistom.
Za konvencionalističnega zgodovinarja so večja odkritja predvsem iznajdbe
novih in enostavnejših sistemov klasifikacije. Zato stalno primerja po enostav-
nosti: zapletenost sistemov klasifikacije in njihova revolucionarna zamenjava z
enostavnejšimi predstavljajo hrbtenico njegove interne zgodovine.
Za konvencionalista je bila paradigmatski primer znanstvene revolucije koperni-
kanska revolucija.1 7 Prizadevalo se je, da bi pokazali, da sta bili tudi Lavoisier-
jeva in Einsteinova revolucija zamenjavi okornih teorij z enostavnejšima.
Konvencionalistična historiografija ne more ponuditi racionalne razlage, zakaj
so bila v prvi instanci izbrana določena dejstva ali zakaj so na stopnji, ko so
bile relativne odlike različnih sistemov klasifikacije še nejasne, preizkušali
določene posebne sisteme klasifikacij in ne drugih. Tako je konvencionalizem,
podobno kot induktivizem, kompatibilen z različnimi suplementarnimi empi-
rično-„eksternimi" programi.
16	Taki metafizični principi se lahko imenujejo „idnutkivni principi". Za „induktivni
princip" ki — približno govoreč — dela Popperjevo „stopnjo potrditve" (konvenciona-
listična ocenitev) za mero Popperjeve verjetnosti (vsebina resnice minus vsebina laži),
glej 2. knjigo, 8. poglavje, 181 — 193 in to knjigo, 3. poglavje.
2. (Drug, široko veljaven .induktiven princip" bi se lahko formuliral takole: „Kar
skupina kvalificiranih — ali modernih, ali primerno izbranih znanstvenikov odloči da
sprejme kot resnico, je resnica.")
17	Večina zgodovinskih prikazov kopernikanske revolucije je napisana s konvencionalisti-
čnega gledišča Malo jih je zatrjevalo, daje bila Kopernikova teorija „induktivna gene-
ralizacija" iz nekaterih .dejstvenih odkritij"; ali da je bila predlagana kot drzna teorija
za zamenjavo ptolomejske teorije, ki je bila „ovržena" z znanim „krucialnim" eksperi-
mentom.
Za nadaljnji pretres historiografije kopernikanske revolucije prim. 4. poglavje, spodaj.
21
Naposled, konvencionalistični zgodovinar se — podobno kot njegov indukti-
vistični kolega — pogostoma srečuje s problemom „lažne zavesti". V skladu s
konvencionalizmom je, na primer, „dejstvo", da veliki znanstveniki pridejo do
svojih teorij z letom svoje imaginacije. Zakaj potem pogostoma trdijo, da so
svoje teorije izpeljali iz dejstev? Racionalna rekonstrukcija konvencionalistov
se pogosto razlikuje od lastne rekonstrukcije velikih znanstvenikov — konven-
cionalistični zgodovinar odkaže te probleme lažne zavesti eksternalistu.1 8
c) METODOLOŠKI FALSIFIKACIONIZEM
Sodobni falsifikacionizem je nastal kot logično-epistemološka kritika indukti-
vizma in duhemovskega konvencionalizma. Induktivizem so kritizirali na
temelju tega, da sta njegovi bazični predpostavki, namreč, da so dejstveni
stavki lahko „izpeljani" iz dejstev in da lahko obstajajo veljavni induktivni
(vsebinsko naraščajoči) sklepi, sami nedokazani in celo dokazljivo lažni.
Duhema so kritizirali na temelju tega, da je primerjava intuitivne enostavnosti
lahko samo zadeva subjektivnega okusa in da je tako dvoumna, da ne more
na njej temeljiti nobena udarna kritika. Popper v svoji knjigi Logik der
Forschung predlaga novo „falsiflkacionistično" metodologijo.19 Ta metodolo-
gija je še ena vrsta revolucionarnega konvenionalizma: glavna razlika je ta, da
dopušča, da so na podlagi konvencije sprejeti dejstveni, prostorsko-časovno
singularni „bazični stavki" in ne prostorsko-časovno univerzalne teorije. V
kodu poštenosti falsifikacionista je teorija znanstvena samo, če se lahko
privede v konflikt z bazičnim stavkom; in teorija mora biti eliminirana, če
oporeka sprejetemu bazičnemu stavku. Popper je tudi pokazal nadaljnji po-
goj, ki ga mora zadovoljevati teorija, če hoče veljati za znanstveno: mora
predicirati dejstva, ki so nova, to je, nepričakovana v luči predhodnega
vedenja. Tako je torej v nasprotju s Popperjevim kodom znanstvene pošte-
nosti, če se predlaga nefalsifikabilne teorije ali ,fld hoc" hipoteze (ki ne
implicirajo novih empiričnih predikcij) — ravno tako kot je v nasprotju s
(klasičnim) induktivističnim kodom znanstvene poštenosti, če se predlaga
nedokazane teorije.
Velika privlačnost popperjanske metodologije leži v njeni jasnosti in moči.
Popperjev deduktivni model znanstvene kritike vsebuje empirično falsifika-
bilne prostorsko-časovne univerzalne stavke, začetne pogoje in njihove konse-
kvence. Orožje kritike je modus tollens: niti induktivna logika niti intuitivna
enostavnost ne zapletata slike.20
(Falsifikacionizem, čeravno logično brezhiben, ima svoje lastne epistemološke
težave. V svoji „dogmatski" protoinačici dopušča dokazljivost stavkov iz
18	Nevvtonov rek Hypotheses non fingo predstavlja npr. za neinduktivistične
zgodovinarje precej velik problem. Duhem, ki se — v nasprotju z večino zgodovinarjev
— ni preveč vdal oboževanju Newtona, je Newtonovo induktivistično metodologijo
odklonil kot logičninesmisei: toda Koyre. katerega mnoge tehtne točke ne vključujejo
logike, posveča .skritim globinam" Newtonove zmede dolga poglavja.
19	V Tem sestavku uporabljam ta termin izključno za
inačico falsifikacionizma, namreč za „naiven metodo-
loški falsifikacionize m", kot je definiran v 1. poglavju,
10-31.
20	Ker v njegovi metodologiji ni prostora za pojem intuitivne enostavnosti, je Popper
lahkouporabil termin „enostavnost" za „stopnjo falsifikabilnosti". Toda za enostav-
nostjo tiči več kot le to: prim. 1. poglavje, 46 ff.
22
dejstev in tako ovrgljivost teorij - lažno predpostavko.21 V svoji popperjan-
ski „konvencionalistični" inačici potrebuje neki (zunanjemetodološki) „indu-
ktivni princip", da bi svojim odločitvam, da sprejema „bazične stavke", dal
epistemološko težo in — nasplošno — da bi povezal svoja pravila znanstvene
igre z verjetnostjo.22
Popperjanski zgodovinar išče velike, „drzne", falsifikabilne teorije in velike
negativne krucialne eksperimente. To tvori skelet njegove racionalne rekon-
strukcije. Najljubše paradigme velikih falsifikabilnih teorij so za popperjance
Newtonova in Maxwellova teorija, Rayleighova, Jeansova in Wienova radia-
cijska formula in einsteinovska revolucija; njihove najljubše paradigme krucial-
nih eksperimentov so Michelson-Morleyev eksperiment, Eddingtonov eklip-
tični eksperiment in Lummerjevi in Pringsheimovi eksperimenti. Agassi je bil
tisti, ki je poskušal ta naivni falsifikacionizem spremeniti v sistematični
historiografski raziskovalni program.23 Še posebej je napovedoval (ali „post-
napovedoval", če želite), da za vsakim velikim eksperimentalnim odkritjem
leži teorija, ki ji odkritje oporeka; pomembnost dejstvenega odkritja mora biti
merjena s pomembnostjo teorije, ki jo spodbija. Zdi se, da Agassi sprejema
vrednostne sodbe znanstvenega občestva, kar se tiče pomembnosti dejstvenih
odkritij, kot so to odkritja Galvanija, Oersteda, Priestleya, Rontgena in
Hertza, za nominalne vrednosti; toda zanikuje „mit", da so bila naključna
odkritja (kot se je bilo govorilo za prva štiri) ali potrjujoče instance (kot je
Hertz najprej mislil za svoje odkritje).24 Tako je Agassi prišel do drzne
predikcije: vsi ti (pet) eksperimenti so bili uspešne ovržbe — v nekaterih
primerih celo planirane ovržbe — teorij, ki jih namerava odkriti in za katere
trdi, da jih je v večini primerov res odkril.
Popperjanska interna zgodovina je po svoji strani zlahka dopolnjena z
eksternimi teorijami zgodovine. Tako je sam Popper razlagal, da (po pozitivni
strani) (1) glavni zunanji dražljaji za znanstvene teorije prihajajo iz neznanstve-
ne „metafizike" in celo iz mitov (to je bilo kasneje čudovito ilustrirano, zlasti je
to storil Koyre); in da (po negativni strani) (2) dejstva ne predstavljajo takega
zunanjega dražljaja — dejstvena odkritja popolnoma pripadajo interni zgodovini,
pojavljajoč se kot ovržbe neke znanstvene teorije, tako da so dejstva opažena
samo, če oporekajo nekemu prejšnjemu pričakovanju. Obe tezi sta temeljna
kamna Popperjeve psihologije raziskovanja.26 Feyerabend je razvil drugo
21	Za diskusijo prim. 1. poglavje, posebno 16-17.
22	Za nadaljnjo diskusijo prim, spodaj, 22-24.
23	Agassi 1963.
24	Eksperimentalno odkritje je naključno odkritje v objektivnem
smislu če ni niti potrjujoča niti zavračujoča instanca neke teorije v objektivnem
telesu vedenja določenega časa; je naključno odkritje v subjektiv-
nem s m i s 1 u. če ga odkritelj ne naredi (ali prizna) niti za potrjujočo niti za zavra-
cajoco instanco neke teorije, s katero se je v tistem času osebno ukvarjal.
25	Agassi, 1963, 64-74.
26	Znotraj popperjenaskega kroga sta bila Agassi in Watkins tista, ki sta posebno poudar-
jala pomembnost nefalsifikabilnih ali komaj dokazljivih „m e t a f i z i č n i h" teorij v
oskrbovanju eksternih dražljajev za kasnejši znanstveni razvoj v pravem
smislu (Prim. Agassija (1964 b) in Watkinsa (1958). Ta ideja je seveda prisotna že pri
Popperju (1934) in (1960b). Prim. 1. poglavje, 95; toda nova formulacija razlike med
njihovim in mojim pristopom ki jo mislim orisati v tem sestavku, bo, upam, veliko
jasnejša.
23
zanimivo Popperjevo psihološko tezo, namreč, da bujna rast rivalskih teorij
lahko — eksterno - pospeši interno popperjansko falsifikacijo.27
Toda eksterne dopolnilne teorije falsifikacionizma ne rabijo omejitve na čisto
intelektualne vplive. Treba je poudariti (pace Agassi), da falsifikacionizem ni
manj kompatibilen z vulgarnomarksističnim nazorom o tem, kaj tvori znan-
stveni napredek, kot induktivizem. Edina razlika je ta, da bi bil za zadnjega
marksizem lahko poklican za razlago odkritja dejstev, medtem ko bi bil za
prvega lahko poklican za razlago iznajdbe znanstvenih teorij; medtem ko je
izbor dejstev (t.j. za falsifikacionista izbor „potencialnih falsifikatorjev")
določen predvsem interno s teorijami.
„Lažna zavest" — „lažna" s stališča njene racionalne teorije - ustvarja problem
za falsifikacionističnega zgodovinarja. Zakaj nekateri znanstveniki npr. res
verujejo, da so krucialni eksperimenti pozitivni in prej verificirajoči kot
negativni in falsificirajoči? Falsifikacionist Popper je bil tisti, kije, da bi rešil te
probleme, izdelal boljše kot kdor koli pred njim razcepitev med objektivnim
vedenjem (v svojem „tretjem svetu") in njegovimi popačenimi odsevi v
individualnih glavah.2» Tako je odprl pot za mojo razmejitev med interno in
eksterno zgodovino.
d) METODOLOGIJA ZNANSTVENIH RAZISKOVALNIH PROGRAMOV
V skladu z mojo metodologijo so veliki znanstveni dosežki raziskovalni
programi, ki so lahko ovrednoteni v mejah progresivnih in degenerativnih
problemskih premikov; in znanstvene revolucije sestojijo iz tega, da en raz-
iskovalni program odpravlja (prehitevajoč v napredku) drugega. Ta metodo-
logija ponuja novo racionalno rekonstrukcijo znanosti. Najbolje je predstav-
ljena, če jo primerjamo s falsifikacionizmom in konvencionalizmom, od
katerih si je sposodila bistvene elemente.
Od konvencionalizma si je ta metodologija racionalno sposodila licenco, da na
podlagi konvencije sprejema ne samo prostorsko-časovno singularne „dejstve-
ne stavke", temveč tudi prostorsko-časovno univerzalne teorije: dejansko, to
postaja najbolj pomembna opora za kontinuiteto znanstvene rasti. Temelj-
na cenota ocenitve ne sme biti izolirana teorija ali konjukcija teorij, temveč
prej Raziskovalni program" s konvencionalno sprejetim (in tako s provizori-
čno odločitvijo „nespodbitnim") „trdnim jedrom" in s „pozitivno hervristi-
ko", ki definira probleme, očrta konstrukcijo pasu pomožnih hipotez, predvi-
27	Popper priložnostno — in Feyerabend sistematično - poudarjata katalitično (eks-
terno) vlogo alternativnih teorij pri pripravi tako imenovanih „krucialnih eksperi-
mentov". Toda alternative niso zgolj katalizatorji, ki se kasneje lahko odstranijo iz
racionalne rekonstrukcije, temveč so nujni deli procesa falsifikacije. Prim. Popper
(1940) in Feyerabend (1965); toda prim, tudi 1. poglavje, posebno 37, 1. opombo.
28	Prim Popper (1968a) in (1968b).
29	Termini „progresiven" in „degenerativen problemski premik", „raziskovalni progra-
mi", „odrpava" bodo grobo definirani v tistem, kar sledi — za bolj izdelane definicije
glej moje delo (1968c) in posebno to knjigo, 1. poglavje.
30	Popper tega ne dovoljuje: „Med našimi nazori in nazori konvencionalizma vendarle
obstaja velika razlika. Mi vidimo karakteristiko empirične metode v tem, da ni-
so splošni stavki, temveč posebni, bazični stavki tisti, ki jih priznamo, posta-
vimo s sklepom." (Popper, 1934, 30. razdelek).
24
deva anomalije in jih zmagovito spreminja v primere — vse v skladu z vnaprej
ustvarjenim načrtom. Znanstvenik zapisuje anomalije, toda dokler je njegov
raziskovalni program v zagonu, jih lahko svobodno potisne ob stran. Pred-
vsem je pozitivna hevristika njegovega programa, ne pa anomalije, tista, ki
diktira izbor njegovih problemov 31 Večjo pozornost anomalijam se lahko
poveča samo, če slabi gonilna sila pozitivne hevristike. Metodologija razis-
kovalnih programov lahko na ta način razloži visoko stopnjo avtonomije
teoretske znanosti; nepovezane verige domnev in ovržb naivnega falsifikacio-
nista tega ne morejo. Kar je za Popperja, Watkinsa in Agassija eksterno,
vplivna metafizika, se tukaj spremeni v interno ,,trdno jedro" programa.32
Metodologija raziskovalnih programov daje podobno igre znanosti, ki se zelo
razlikuje od podobne metodološkega falsifikacionista. Najboljši gambit ni
falsifikabilna (in zato konsistentna) hipoteza, temveč raziskovalni program.
Sami „falsifikaciji" (v Popperjevem smislu) ni potrebno, da implicira zavr-
nitev.3 Same „falsifikacije" (to je anomalije) morajo biti zabeležene, vendar
ni treba, da bi jih obravnavali. Poppeijevi veliki negativni krucialni eksperi-
menti izginjajo; ,Jcrucialen eksperiment" je časten naziv, kije, kajpada, lahko
določenim anomalijam, toda samo veliko kasneje po dogodku, samo ko je bil
en program ovržen z drugim programom. Po Popperju je krucialni eksperi-
ment opisan s sprejetim bazičnim stavkom, ki ni konsistenten s teorijo — v
skladu z metodologijo znanstvenih raziskovalnih programov noben sprejeti
bazični stavek sam za sebe ne daje znanstveniku pravice za zavrnitev teorije.
Tako nesoglasje lahko predstavlja problem (večji ali manjši), nikakor pa ne
„zmage". Narava lahko kriči ne, toda človeška iznajdljivost — v nasprotju z
Weylom in Popperjem34 — je vselej sposobna kričati glasneje. Z zadostno
iznajdljivostjo in malo sreče se lahko vsako teorijo „progresivno" brani za
dalj časa, še celo, če je lažna. Popperjanski vzorec „domnev in ovržb", to je
vzorec poskusa-s-hipotezo, ki mu sledi zmota-pokazana-z-eksperimentom, je
treba zapustiti: noben eksperiment ni krucialen v času — kaj šele pred tem —
ko se dogaja (razen morda psihološko).
Vendar je treba pokazati, da metodologija znanstvenih raziskovalnih programov
ni tako brezzoba kot Duhemov konvencionalizem: namesto da bi oceno, kdaj je
treba zapustiti „ogrodje", prepustil sodbi Duhemovega neartikuliranega co-
mmon sensa35, vcepljam nekatere trde popperjanske elemente v oceno, ali
program napreduje ali degenerira in ali en program prehiteva drugega. To je,
dajem kriterije napredka in stagnacije znotraj programa in tudi pravila za
„eliminacijo" celih raziskovalnih programov. Za raziskovalni program se reče,
da napreduje, dokler njegova teoretska rast anticipira njegovo empirično rast,
31	Falsifikacionist to vročično taji: „Učenje iz izkustva je učenje iz spodbijajoče instan-
ce. Spodbijajoča instanca postaja potem problematična instanca" (Agassi, 1964b,
201). V svojem delu (1969) Agassi Popperju pripisuje stavek, da ,,se učimo iz izkustva
s spodbijanjem" (169) in dodaja, da se — v skladu s Popperjem — lahko učimo sa-
mo iz ovrzbe, ne pa iz potrditve (167). Feyerabend, celo v svojem delu (1969b),
pravi da „za znanost zadoščajo negativne instanc e". Toda te
opombe kažejo zelo enostransko teorijo učenja iz izkustva. (Prim. 1. poglavje, 36, 2.,
op. 38).)
32	Duhem bi kot trden pozitivist znotraj filozofije znanosti brez dvoma izključil večino
metafizike" kot neznanstveno in ji ne bi dovolil, da bi imela kakršen koli vpliv na
znanost samo.
33	Prim 2. knjigo, 8. poglavje, 175-178, moje delo (1968c), 162-167 in to knjigo, 31 ff.
in 69 ff
34	Prim. Popper (1934), 85. razdelek.
35	Prim Duhem (1906), II. del, VI. poglavje, 10.
25
t.j. dokler lahko z nekaj uspeha napoveduje nova dejstva ('„progresivni
problemski premik"); stagnira, če njegova teoretska rast zaostaja za njegovo
empirično rastjo, t.j. dokler daje samo post hoc razlage, bodisi o naključnih
odkritjih ali dejstvih, ki jih je anticipimi in odkril rivalski program („degenera-
tivni problemski premik").36 Če raziskovalni program progresivno razloži več
kot rivalski, ga „odpravlja" in je rivalski lahko eliminiran (ali, če želite,
„postavljen vstran").37
(Znotraj raziskovalnega programa je teorija lahko eliminirana samo z boljšo
teorijo, to je, s tako teorijo, ki je presegla empirično vsebino njenih predhodnic,
katere del je kasneje potrjen. In za to zamenjavo neke teorije z boljšo sploh
ni treba, da je prva teorija „falsificirana" v Popperjevem smislu besede.
Progres je tako označen z instancami, ki verificirajo presežek vsebine in ne z
falsificirajočimi instancami:38 empirična „falsifikacija" in dejansko „zavrni-
tev" postajata neodvisni.39 Preden je bila teorija modificirana, ne moremo
nikoli vedeti, na kakšen način je bila „ovržena", in nekatere izmed najbolj
zanimivih modifikacij so motivirane prej s „pozitivno hevristiko" raziskoval-
nega programa prej kot z anomalijami. Ta diferenca sama ima pomembne
posledice in vodi k racionalni rekonstrukciji znanstvene spremembe, ki je zelo
različna od Popperjeve.40
Zelo težko je odločiti, posebno, ker nam ni treba zahtevati napredka v vsakem
posameznem koraku, kdaj je raziskovalni program brezupno degeneriral ali kdaj
je eden izmed dveh rivalskih programov dosegel odločilno prednost pred dru-
36	Dejansko raziskovalni program definiram kot degenirajočega celo takrat, če anticipira
nove dejstva, vendar dela tov koščkih razvoja prej kot s koherentno, vnaprej planirano
pozitivno hevristiko. Razločujem tri tipe ad hoc pomožnih hipotez: tiste, ki ne
presegajo empirične vsebine svojih predhodnic (,,a d h o cj", tiste, ki presegajo vse-
bino, vendar ni nobena od njih potrjena („a d h o C2") in naposled tiste, ki niso a d -
h o c v teh dveh smislih, vendar pa ne tvorijo integralnega dela pozitivne hevristike
( ,a d ho СЗ"). Primeri ad h o ci hipotez so lingvistični izgovori psevdoznanosti ali
konvencionalistične zvijače, obravnavane v mojem delu (1963—64), kot „monstruoz-
nost", .izjemnost", .monstruozna prilagoditev" itn. Znan primer ad h o C2 hipoteze
je Planckova prva korekcija Lummer—Pringsheimove formule (prim, tudi 1. poglavje,
79 ff ). Nekatere rakaste rasti v sodobnih socialnih .znanostih" sestojijo iz pajcevine
takih ad h o C3 hipotez kot sta pokazala Meehl in Lykken. (Za reference prim. 1.
poglavje. 88. 44. op.).
37	Rivaliteta dveh raziskovalnih programov je seveda razvlečen proces, med katerim je
racionalno delati na enem od obeh programov (ali, če se da, na obe h). Zadnji
vzorec postaja pomemben ko je npr. eden od rivalskih programov nedoločen in ga
želijo njegovi nasprotniki razviti v ostrejši obliki, da bi pokazali njegove slabosti. New-
ton je izdelal kartezijansko teorijo vrtincev, da bi pokazal njeno inkonsistentnost s
Keplerjevimi zakoni. (Simultano delo za rivalske programe seveda podminira Kuhnovo
tezo psihološke inkomenzurabilnosti rivalskih paradigm.)
Napredek enega programa je življenjski dejavnik v degenariciji njegovega rivala. Če
program Pi neprestano producira „nova dejstva", bodo le-ta — po definiciji — anoma-
lije za rivalski program P2. Če P2 razlaga ta nova dejstva samo na ad hoc način,
potem degenerira po definiciji. Torej, čim bolj P¡ napreduje, tem težje je napredovati
p2-
38	Prim posebno 1. poglavje, 36 — 37.
39	Prim, posebno 2. knjigo, 8. poglavje, 177, in to knjigo, 36.
40	Rivalska teorija, ki deluje kot eksterni katalizator za popperjansko falsifikacijo
teorije, postane npr. tukaj interni dejavnik. V Popperjevi (in Feyerabendovi) re-
konstrukciji se tako teorijo — po falsifikaciji teorije, ki se preizkuša — lahko odstrani iz
racionalne rekonstrukcije; v moji rekonstrukciji ostaja znotraj interne zgodovine, dru-
gače je falsifikacija odpravljena. (Prim. 10. 27 op.)
Druga pomembna posledica je razlika med Popperjevo diskusijo o Duhem —Quineovem
argumentu in mojo diskusijo; prim, po eni strani Popperja (1934), zadnji paragraf 18.
razdelka in 19. razdelek, 1. op.; Popperja (1957b), 131-133; Popperja (1963a), 112,
26. ap., 238-239 in 243; po drugi strani pa 1. poglavje, 184-189.
26
gim. V tej metodologiji — tako kot v Duhemovem konvencionalizmu — ne more
biti takojšnje — kaj šele mehanične — racionalnosti. Niti logikov dokaz inkon-
sistentnosti niti eksperimentalna znanstvenikova obsodba anomalije ne moreta z
enim udarcem ovreči raziskovalnega programa. „Pameten" sem lahko samo po
dogodku 4 1
V tem kodu znanstvene poštenosti igra skromnost večjo vlogo kot v drugih
kodih. Sprevideti je treba, da lahko oponent, četudi daleč zaostaja, še vedno
uprizori comeback. Za absolutno dokončno se ne sme nikoli šteti nobene pre-
dnosti ene strani. Pri t-riumfu programa ni nikoli česarkoli neizogibnega. Torej
pri njegovi ovržbi ni nikoli česarkoli neizogibnega. Tako ima trdovratnost -
podobno kot skromnost - večje Racionalno" torišče. Toda rezultati rivalskih
strani morajo biti zabeleženi42 in javno pokazani v vseh časih.
(Tukaj bi morali vsaj omeniti glavni epistemološki problem metodologije
znanstvenih raziskovalnih programov. Tak, kakršen je — podobno kot Popper-
jev metodološki falsifikacionizem - predstavlja zelo radikalno inačico kon-
vencionalizma. Če se hoče povezati — čeravno rahlo — znanstveni gambit
pragmatskih sprejemov in zavračanj z verjetnostjo, je treba postaviti neki
zunajmetodološki induktivni princip.43 Samo tak „induktivni princip" lahko
spremeni znanost in zgolj igre v epistemološko racionalno vajo; iz zbira
brezskrbnih skeptičnih gambitov, ki si prizadevajo za intelektualno kratko-
časenje, v - bolj resno - zmotljivo pustolovščino, da bi se približali Resnici
o Svetu.44)
Tako kot vsaka druga metodologija konstituira tudi metodologija znanstvenih
raziskovalnih programov historiografski raziskovalni program. Zgodovinar, ki
sprejme to metodologijo za vodiča, bo v zgodovini iskal rivalske raziskovalne
programe, progresivne in degenerirajo če problemske premike. Tam, kjer
duhemovski zgodovinar vidi revolucijo edino v enostavnosti (kot tisti pri
Koperniku), bo iskal obsežen progresivni program, ki prehiteva degenerirajoči
program. Ko falsifikacionist vidi krucialen negativen eksperiment, bo „napo-
vedal", da ni bilo nobenega, da je za vsakim domnevnim krucialnim eksperi-
mentom, za vsako domnevno bitko med teorijo in eksperimentom skrivna
vojna izčrpavanja med dvema raziskovalnima programoma. V falsifikacionisti-
čni rekonstrukciji je izid vojne samo kasneje povezan z nekim domnevnim
posameznim „krucialnim eksperimentom".
Metodologija raziskovalnih programov — podobno kot vsaka druga teorija znan-
stvene racionalnosti — mora biti dopolnjena z empirično-eksterno zgodovino.
Nobena teorija racionalnosti ne bo nikoli rešila problemov, kot so, zakaj je npr.
v petdesetih letih izginila v Sovjetski zvezi mendeljejevska genetika ali zakaj so
določene šole raziskovanja v genetiki rasnih razlik ali v ekonomiji tuje pomoči
prišle na slab glas v anglosaksonskih deželah v šestdesetih letih. Vrhu tega
utegne biti nuja, če hočemo razložiti različne hitrosti razvoja različnih
raziskovalnih programov, da pokličemo na pomoč eksterno zgodovino. Ra-
cionalna rekonstrukcija znanosti (v smislu, v katerem uporabljam termin) ne
41	Za falsifikacionista je to odbijajoča ideja; prim. npr. Agassija (1963), 48 ff.
42	Zdi se, da Feyerabend zdaj zanikuje. da je celo to mogoče; prim, njegovo delo (1970a)
in posebno ( 1970b) in (1974).
43	Verjetnost" tukaj uporabljam v Popperjevem tehničnem smislu, kot razliko med
resnicnostno vsebino in lažno vsebino teorije. Prim, njegovo delo (1963a), 10. poglav-
je.
44	Za bolj splošno diskusijo o tem problemu prim, spodaj, 22-23.
27
more biti doumljena zato, ker človeška bitja niso popolnoma racionalne
živali; in celo, če se vedejo racionalno, imajo lahko lažno teorijo svojih
lastnih racionalnih dejanj.45
Toda metodologija raziskovalnih programov vleče razmejitev med interno in
eksterno zgodovino, ki je izrazito drugačna od tistih, ki jih vlečejo druge
teorije racionalnosti. Na primer, kar se falsifíkacionistu zdi (na žalost pogo-
stoma) fenomen iracionalne vdanosti „ovrženi" ali inkonsistentni teoriji in
kar zato odkaže eksterni zgodovini, je v mejah moje metodologije lahko lepo
razloženo interno — kot racionalna obramba obetajočega raziskovalnega pro-
grama. Ali, uspešne napovedi novih dejstev, ki predstavljajo resno evidenco za
raziskovalni program in zato življenjske dele interne zgodovine, so irelavantne
tako za induktivista kot za falsifikacionista.46 Za induktivista in za falsifika-
cionista je dejansko vseeno, ali odkrije dejstva prehiteva ali sledi teoriji:
odločilna je samo njuna logična relacija, ^racionalni" vtis zgodovinske koin-
cidence, da se teoriji zgodi, da anticipira odkritje dejstva, nima internega
pomena. Take anticipacije ne predstavljajo „dokaze, temveč [zgolj] propa-
gando"47 Ali vzemite - z druge strani - Planckovo nezadovoljstvo s svojo
formulo radiacije iz 1. 1900, ki jo je štel za „arbitrarno". Za falsifikacioniste
je bila formula drzna, falsifikabilna hipoteza in to, da je Planck ni maral,
neracionalno razpoloženje, razložljivo samo v okvirih psihologije. Po mojem
nazoru pa je lahko Planckovo nezadovoljstvo razloženo interno: bilo je
racionalna obsodba „ad hoc3" teorije.48 Naj omenimo še drug primer: za
falsifikacionizem je nespodbitna „metafizika" eksterni intelektualni vpliv, pri
meni je bistveni del racionalne rekonstrukcije znanosti.
Večina zgodovinarjev se je doslej nagibala k temu, da bi rešitev nekaterih
problemov štela kot monopol eksternalistov. Eden izmed njih je problem
visoke pogostosti simultanih odkritij. Za ta problem imajo vulgarni marksisti
enostavno rešitev: brž ko se pojavi družbena potreba po njej, isto stvar hkrati
odkrije več ljudi.49 Kaj pa je sedaj „odkritje" in še posebno pomembnejše
odkritje, je odvisno od vsakokratne metodologije. Za induktivista so najbolj
pomembna odkritja dejstev in taka odkritja so dejansko pogostoma simultana.
Za falsifikacionista je pomembnejše odkritje odkritje teorije in ne dejstva. Ko
je enkrat teorija odkrita (ali — bolje — izumljena), postane splošna last; in
ničesar ni bolj razumljivega kot to, da jo bodo različni ljudje hkrati testirali
in hkrati odkrili (manjša) dejstva. Publicirana teorija je tudi izziv za izum
višjih, neodvisno preverljivih razlag. Če vzamemo npr. Keplerjeve elipse in
Galilejevo rudimentarno dinamiko, potem ni simultano „odkritje" zakona, ki
pravi, da sila pojema s kvadratom razdalje, nič presenetljivega: če je proble-
mask situacija javnja, lahko razložimo simultane rešitve na čisto interni
45	Prim tudi 7 10, 20, 38.
46	Bralec ne sme pozabiti, da v tem sestavku pretresam samo naivni falsifikacionizem;
prim. 19. op.
47	To je Kuhnov komentar Galilejeve uspešne predikcije Venerinih faz (Kuhn, 1957,
224). Podobno kot Mill in Keynes pred njim. Kuhn ne more razumeti, zakaj bi se
moralo upoštevati zgodovinsko sosledje teorije in evidence in ne more videti pomemb-
nosti dejstva, da so kopernikanci predicirali Venerine faze, medtem ko so jih tycho-
nianci samo razložili z post hoc prilagoditvami Dejansko, ker ne vidi pomembno-
sti tega dejstva, mu niti ni mar, da bi ga omenil.
48	Prim. 36. op.
49	Za pojasnilo o tej poziciji in za zanimivo kritično diskusijo prim. Polanyija (1951), 4
ff. in 78 ff.
28
podlagi.50 Toda odkritje novega problema ni lahko tako enostavno razložlji-
vo. Če se misli, da je zgodovina znanosti sestavljena iz rivalskih raziskovalnih
programov, potem je večina simultanih odkritij, teoretskih ali dejstvenih,
razložljiva iz dejstva, da so raziskovalni programi splošna last in da se z njimi
ukvarja veliko ljudi v različnih delih sveta, ki verjetno sploh ne vejo drug za
drugega. Toda dejansko novi, pomembnejä revolucionarni razvoji so redko-
kdaj odkriti simultano. Nekatera domnevna simultana odkritja novih progra-
mov se zdijo, kot da bi bila simultana odkritja le z napačnega stališča:
dejansko so različna odkritja, ki so se šele kasneje zlila v eno samo od-
kritje.5 1
Priljubljeno lovišče eksternalistov je soroden problem, zakaj se sporom o priori-
teti pripisuje tako velik pomen in zanje porabi toliko energije. Induktivist,
naivni falsifikacionist ali konvencionalist lahko to razloži samo eksterno; toda v
luči metodologije raziskovalnih programov so nekateri spori o prioriteti bistveni
interni problemi, kajti v tej metodologiji postaja za racionalno oceno najbolj
pomembno, kateri program je bil prvi v anticipaciji novega dejstva in kateri si je
prilagodil zdaj že staro dejstvo le naknadno. Nekateri spori prioritete so lahko
razloženi z racionalnim interesom in ne enostavno z domišljavostjo in pohlepom
po slavi. Potem je npr. pomembno, daje tychonska teorija uspela pojasniti —
samo post hoc — opažene faze Venere in njeno razdaljo, ki so jih prvotno
natančno anticipirali kopernikanci;52 ali da so kartezijanci uspeli razložiti vse,
kar so napovedali newtonovci - toda samo post hoc. Newtonovska optična
teorija je post hoc razložila mnogo fenomenov, ki so jih bili anticipirali in prvi
opazili huyghensovci.53
Vsi ti primeri kažejo, kako metodologija znanstvenih raziskovalnih programov
spreminja mnogo problemov, ki so bili za druge historiografije eksterni proble-
mi, v interne. Toda tu in tam se mejna črta premika v nasprotno smer. Lahko je
npr. obstajal ekspriment, ki je bil takoj sprejet — v odstotnosti boljše teorije —
kot negativen krucialen eksperiment. Za falsifikacionista je tako sprejetje del
interne zgodovine; zame ni racionalno in mora biti razloženo v mejah eksterne
zgodovine.
Opomba. Metodologijo raziskovalnih programov sta kritizirala tako Feyerbend
kot Kuhn. Po Kuhnu: „[Lakatos] mora specificirati kriterije, ki so lahko upo-
rabljeni v tistem času, da bi razlikovali degenerativni raziskovalni program od
progresivnega; itd. Sicer nam ni sploh nič povedal".s4 Dejansko, take kriterije
50	Prim Popperja (1963b) in Musgraveja (1969a).
51	To je prepričljivo ilustriral Elkana za primer tako imenovanih simultanih odkritij ohra-
njanja energije: prim, njegovo delo (1971).
52	Prim, tudi 47. op.
53	Za mertonovsko vejo funkcionalizma — kot mi je pokazal Alan Musgrave — so spori o
prioriteti prima facie disfunkcije in zato anomalije, za katere se je Merton dolgo
casa trudil, da bi dal splošno socio-psihološko razlago. (Prim. npr. Mertona, 1957,
1963 1969.) Po Mertonu .znanstveno vedenje ni niti bogatejše niti revnejše zara-
di pripoznanja, kjer ima seveda pravico do pripoznanja: družbene institu-
cije znanosti in posamezni znanstveniki so tisti, ki bi trpeli zaradi ponavljajočih se
neuspehov da bi pravilno odkazali pripoznanje (Merton, 1957, 648). Toda Merton
pretirava svojo točko: v pomembnih primerih (kot v nekaterih bojih za proriteto
Galileja) so bili v igri več kot institucionalni interesi: problem je bil v tem, ali je bil
kopernikanski raziskovalni program napreden ali ne. (Vsi spori o prioriteti seveda
nimajo znanstvene relevance. Spor o prioriteti med Adamsom in Leverrierjem o tem,
kdo je prvi odkril Neptun, npr. nima take relevance: kdor koli gaje že odkril, odkritje
je okrepilo isti (newtonovski) program. V takih primerih je Mertonova eksterna razlaga
lahko zelo resnična.)
54	Kuhn, 1970b. 239, podčrtal jaz.
29
sem res specificiral. Toda Kuhn verjetno meni, da ,,imajo [ moji] standardi
praktično moč samo, če so povezani z limito časa (kar se zdi podobno degene-
rirajočemu problemskemu premiku, je lahko začetek veliko daljšega obdobja
napredka)".55 Ker ne specificiram take limite časa, Feyerabend sklepa, da moji
standardi niso nič več kot ..verbalni ornamenti".5 6 Podobno vprašanje je posta-
vil Musgrave v pismu, ki vsebuje nekatere pomembne konstruktivne kritike
zgodnejše inačice in v katerem zahteva, da specificiram, kdaj bi morala biti npr.
dogmatska vdanost programu razložena ,,eksterno" in nič več „interno".
Naj poskusim razložiti, zakaj taki ugovori zgrešijo cilj. Degenerirajočega progra-
ma se lahko racionalno držimo, dokler ga ne prehiti rivalski program, in celo še
kasneje. Kar se ne sme delati, je zanikovanje njegovega slabega javnega spriče-
vala. Tako Feyerabend kot Kuhn mešata metodološko oceno programa s trdnim
hevrističnim nasvetom o tem, kaj naj se dela.5 7 Igrati tvegano igro je popolno-
ma racionalno: kar je iracionalno, je to, da se motijo o tveganju.
To pa ne pomeni ravno toliko svobode, kot se morda zdi tistim, ki se držijo
degenerirajočega programa. Zato lahko delajo to povečini samo privatno. Ured-
niki znanstvenih revij bi morali zavrniti objavo njihovih članov, ki bi, na sploš-
no, vsebovali ali slovesne ponovitve njihove pozicije ali absorbcijo protievidence
(ali celo rivalskih programov) z ad hoc lingvistično prilagoditvijo. Tudi razisko-
valne ustanove bi se morale upirati temu. da se odobrava denar v take name-
ne.58
Te observacije odgovarjajo tudi Musgravejevemu ugovoru z ločitvijo racionalne
in iracionalne (ali poštene in nepoštene) vdanosti degenerirajočemu programu.
Mečejo tudi nadaljnjo luč na razmejitev med interno in eksterno zgodovino.
Kažejo, da je interna zgodovina samozadostna za predstavitev zgodovine razte-
lešene znanosti, vključujoč degenerirajoče problemske premike. Eksterna zgo-
dovina razlaga, zakaj imajo nekateri ljudje napačna prepričanja o znanstvenem
napredku in kako lahko taka prepričanja vplivajo na njihovo znanstveno aktiv-
nost.
55	Feyerabend, 1970a, 215.
56	Ravno tam.
57	Prim. 2. op.
58	N e trdim seveda, da so take odločitve brezpogojno nekontroverzne. V takih odlo-
čitvah je treba uporabiti tudi svoj common sense. Common sense (t. j. sodba
v posebnih primerih, ki se ne ravna po mehaničnih pravilih, temveč samo sledi
splošnim principom, ki puščajo nekaj prostora za igro) igra vlogo v vseh vejah
ne-mehaničnih metodologij. Duhemovski konvencionalist potrebuje common sense za
odločitev, kdaj je teoretsko ogrodje postalo dovolj nadležno, da bi ga zamenjali z
enostavnejšim". Popperjenski falsifikacionist potrebuje common sense za odločitev,
kdaj je treba .sprejeti" bazični stavek ali na katero premiso je treba usmeriti mod-
us tollen s. (Prim. 1. poglavje, 22 ff.). Vendar niti Duhem niti Popper ne daajeta
neizpolnjenega čeka za .common sense". Onadva dajeta zelo določeno vodilo. Duhe-
movski sodnik uravnava poroto common sensa tako, da soglaša na podlagi kompara-
tivne enostavnosti; popperjanski sodnik uravnava poroto tako, da išče predvsem - in
soglaša z le-temi - sprejete bazične stavke, ki nasprotujejo sprejetim teorijam. Moj
sodnik uravnava poroto tako, da soglaša z ocenitvami progresivnih in degenerativnih
raziskovalnih programov. Toda lahko obstajajo npr. oporekajoči si pogledi na to, ali
neki sprejeti bazični stavek izraža novo dejstvo ali ne. Prim. 1. poglavje. 70.
Čeravno je pomembno doseči soglasje o takih razsodbah porotnikov, mora obstajati
tudi možnost priziva. V takih prizivih je neartikuliran common sense vprašljiv, artikuli-
ran in kritiziran. (Kritika se lahko celo spremeni iz kritike interpretacije zakona v
kritiko zakona samega.)
30
e) INTERNA IN EKSTERNA ZGODOVINA
Na kratko smo pretresli štiri teorije racionalnosti znanstvenega napredka ali
logike znanstvenega raziskovanja. Pokazano je bilo, kako si vsaka izmed njih
oskrbuje teoretsko ogrodje za racionalno rekonstrukcijo zgodovine znanosti.
Tako obstaja interna zgodovina induktivistov v domnevnih odkritjih trdnih dej-
stev in v tako imenovanih induktivnih generalizacijah. Interna zgodovina kon-
vencionalistov sestoji iz odkritij dejstev in iz izgradnje sistemov klasifikacije in
njihove nadomestitve z domnevno enostavnejšimi.59 Internzgodovina falsifika-
ckonistov dramatizira drzne domneve, izboljšave, za katere pravijo, da so vselej
vsebinsko naraščajoči in — predvsem - trimufalni „negativni krucialni ekspe-
rimenti". Naposled, metodologija raziskovalnih programov poudarja dolgotraj-
no teoretsko in empirično rivaliteto večjih raziskovalnih programov, progresiv-
ne in degenerativne problemske premike in počasi pojavljajočo se zmago nekega
programa nad drugim programom.
Vsaka racionalna rekonstrukcija producira značilen vzorec racionalne rasti
znanstvenega vedenja. Toda za vse te normativne rekonstrukcije utegne biti, da
morajo biti dopolnjene z empiričnimi eksternimi teorijami, da bi razložili pre-
ostale ne-racionalne faktorje. Zgodovina znanosti je vselej bogatejša kot njena
racionalna rekonstrukcija. Toda racionalna rekonstrukcija ali interna zgodovina
je primarna, eksterna zgodovina samo sekundarna, zakaj najbolj pomembni
problemi eksterne zgodovine so definirani z interno zgodovino. Eksterna zgodo-
vina ali oskrbuje ne-racionalno razlago hitrosti, mesta, selektivnosti, itn. zgodo-
vinskih dogodkov, kot da so interpretirani v mejah interne zgodovine; ali, če se
zgodovina razlikuje od njene rekonstrukcije, oskrbuje empirično razlago, zakaj
se razlikuje. Toda racionalni vidik znanstvene rasti je popolnoma razložen z
izbrano logiko znanstvenega raziskovanja.
Kakršen koli problem želi že rešiti zgodovinar znanosti, mora najprej rekon-
struirati relevantni del rasti objektivnega znanstvenega vedenja, t.j. relevantni
del „interne zgodovine". Kot je bilo pokazano, je tisto, kar zanj konstituira
interno zgodovino, odvisno od njegove filozofije, pa najsi se tega zaveda ali ne.
Večina teorij rasti vedenja so teorije rasti vedenja, ločenega od telesa; ali je
eksperiment krucialen ali ne, ali je hipoteza zelo verjetna v luči razpoložljive
evidence ali ne, ali je problemski premik napreden ali ne, ni niti najmanj odvis-
no od prepričanj, osebnosti ali avtoritete znanstvenikov. Za kakršno koli inter-
no zgodovino so taki subjektivni dejavniki popolnoma nezanimivi. „Interni zgo-
dovinar" npr. registrira proutovski program z njegovim trdnim jedrom (da so
atomske teže čistih kemičnih elementov cela števila) in njegovo pozitivno hev-
ristiko (zrušenje in nadomestitev sodobnih napačnih teorij opazovanja, uporab-
ljenih v merjenju atomske teže). Ta program je bil kasneje izpeljanko Interni
zgodovinar bo potratil malo časa ob Proutovem prepričanju, da bi bile anoma-
59	Večina konvencionalistov ima tudi vmesno induktivno plast „zakonov" med dejstvi in
teorijami; prim 15. op.
60	Stavek ..proutovski program je bil izpeljan, se zdi podoben „dejstvenemu" stavku.
Toda ni .dejstvenih" stavkov: fraza je prišla v vsakdanji jezik šele iz dogmatskega empirizma,
i so napolnjeni s teorijami: vsebovane teorije so teorije opozaovanja". Historio-
grafski ,d e j s t v e n i" stavki so tudi napolnjeni s teorijami: vsebovane teori-
je so metodološke teorije. Odločitev o resničnostni vrednosti ..dejstvenega" stavka
proutovski program je bil izpeljan" vsebuje dve metodološki teoriji. Prvič, teorijo, da
so enote znanstvene ocenitve raziskovalni programi; drugič, specifično teorijo,
kako presoditi, ali je bil program „dejansko" izpeljan. Za vse te obravnave popperjan-
ski interni zgodovinar ne bo potreboval nobenega interesa za kar koli je že vsebovanega
h ali njihovih prepričanjih o njihovi lastni aktivnosti.
31
lije, če bi bile „eksperimentalne tehnike" njegovega časa „pazljivo" uporabljene
in eksperimentalni dosežki pravilno interpretirani, nemudoma videti kot zgolj
iluzije. Interni zgodovinar bo štel to zgodovinsko dejstvo kot dejstvo v drugem
svetu, ki je samo karikatura njegovega dvojnika v tretjem svetu.6 1 Zakaj takim
karikaturam se ne zgodi tistega, kar je njegovo delo; problem, zakaj so določeni
znanstveniki imeli „lažna prepričanja" o tem, kaj so delali, lahko — v opombi —
prenese na eksternalista.62
Zgodovinar bo tako pri konstrukciji interne zgodovine visoko selektiven: izpus-
til bo vse, kar je v luči njegove teorije racionalnosti iracionalno. Toda ta norma-
tivna selekcija še vedno ni nikakršna racionalna rekonstrukcija v polnem pome-
nu te besede. Prout npr. ni nikoli artikuliral „proutovskega programa": prout-
ovski program ni Proutov program. Nista samo („interni") uspeh ali („interni")
poraz programa tista, ki ju lahko ocenimo le, če se ozremo nazaj: pogostoma je
to tudi njegova vsebina. Interna zgodovina ni samo selekcija metodološko inter-
pretiranih dejstev: lahko je npr. radikalno izboljšana inačica teh dejstev. To
lahko ilustriramo z bohrovskim programom. L. 1913 Bohr morda ni niti po-
mislil na možnost kroženja elektronov. Tudi brez kroženja je imel v svojih
rokah več kot preveč. Vendar bi moral zgodovinar, ki kasneje opisuje bohrovski
program, vključiti vanj kroženje elektronov, kajti kroženje elektronov se narav-
no prilega prvotnem očrtu programa. Bohr bi lahko to 1. 1913 omenil. Zakaj
Bohr tega ni storil, je zanimiv problem, ki zasluži, daje naznačen v opombi.63
(Taki problemi bi bili potem lahko rešeni ali interno, tako da se pokažejo
racionalni temelji v rasti objektivnega, neosebnega vedenja; ali eksterno, tako da
se pokažejo psihološki vzroki v razvoju Bohrovih osebnih prepričanj.)
Ena od poti, da se zaznamujejo diskrepance med zgodovino in njeno racionalno
rekonstrukcijo, je, da se obravnava interno zgodovino v tekstu, in v opombah
zaznamuje, kako se dejanska zgodovina „slabo vede" v luči njene racionalne
rekonstrukcije.64
Veliko zgodovinarjev se bo zgrozilo nad idejo kakršne koli racionalne rekon-
strukcije. Citirali bodo lorda Bolingbroka: „Zgodovina je filozofija, ki poučuje s
primeri." Rekli bodo, da pred filozofiranjem „rabimo veliko več primerov".65
61	.Prvi svet" je svet materije, ,,drugi svet" svet občutkov, prepričanj, zavesti, „tretji
svet" svet objektivnega vedenja, ki je artikulirano v stavkih. To je prastara in vitalno
pomembna trihotomija; njen vodeči sodobni proponent je Popper. Prim. Popperja
(1968a), (1968b) in Musgravea (1969) in (1974).
62	V tem kontekstu je seveda tisto, kar konstituira „napačno prepričanje" (ali „napačno
zavest"), odvisno od kritikove teorije racionalnosti: prim. 7 in 10. Vendar ne more
nobena teorija racionalnosti sploh kdaj koli pripeljati do „resnične zavesti".
63	Če bi bila objava Bohrovega programa odložena za nekaj let, bi lahko nadaljnja speku-
lacija celo vodila do problema kroženja brez predhodnega opazovanja anomalnega
Zeemanovega efekta. In dejansko, Compton je v svojem spisu (1919) postavil problem
v kontekst Bohrovega programa.
64	To razlagalno metodo sem prvič uporabil v svojem delu (1963—1964); ponovno sem jo
uporabil pri detajlni razlagi proutovskega in bohrovskega programa; prim. 1. poglavje,
51, 53, 58. To ravnanje so kritizirali nekateri zgodovinarji 1969 na konferenci v
Minneapolisu. McMullin je npr. trdil, da ta prikaz lahko razsvetli m e t o d o 1 o g i j o,
gotovo pa ne realne zgodovine: tekst pove bralcu, kaj bi se bilo moralo zgoditi,
opombe pa, kaj se je dejansko zgodilo (prim McMullin, (1970). Kuhnova kritika moje
ekspozicije je bila v osnovi na isti vaiovni dolžini: menil je, da je bila specifično
filozofska ekspozicija: ,,. . . zgodovinar ne bi. vključil v svojo na-
racijo faktičnega poročila, za katero ve, da je napačno. Če je storil tako, potem bi
moral biti tako občutljiv za prestopek, da — razumljivo — ne bi smel narediti opombe,
s katero opozarja nanj." (Prim. Kuhna (1970b), 256).
65	Prim L. Pearcea Williamsa (1970).
32
Toda taka induktivistična teorija historiografije je utopična.66 Zgodovina brez
teoretskega „predsodka" ni mogoča-67 Nekateri zgodovinarji si prizadevajo od-
kriti trdna dejstva, induktivne generalizacije, drugi drzne teorije in krucialne
negativne eksperimente, tretji spet velike poenostavitve ali progresivne in dege-
nerativne problemske premike; vsi imajo neki teoretski „predsodek". Ta pred-
sodek je seveda lahko zakrit z ekletično variacijo teorij ali s teoretsko zmedo:
toda niti eklekticizem niti zmeda ne pomenita ateoretskega stališča. Kar zgodo-
vinar šteje za eksterni problem, je vedno odlično vodilo do njegove implicitne
metodologije: nekateri bodo vprašali, zakaj je bilo „trdno jedro" ali „drzna
teorija" odkrito ravno takrat in ravno tam, kjer je bilo dejansko odkrito; drugi
bodo vprašali, zakaj bi bil lahko „degenerativni problemski premik" tako moč-
no popularen neverjetno dolgo časa ali zakaj je „progresivni problemski pre-
mik" „nerazumljivo" vstal nepriznan68 Problemu, ali je bil — in če je bilo
tako, zakaj — pojav znanosti čisto evropska zadeva, so bile posvečene obsežne
knjige; toda taka preiskava je obsojena, da ostane košček zmedenega blebetanja,
dokler se ne „znanosti" jasno definira v skladu z neko normativno filozofijo
znanosti. Eden izmed najbolj zanimivih problemov eksterne zgodovine je speci-
ficirati psihološke in — dejansko — socialne pogoje, ki so potrebni (toda seveda
nikoli zadostni) za to, da omogočajo znanstven napredek; toda v pravi formu-
laciji tega „eksternega" problema je že vsebovana določena metodološka teori-
ja, določena definicija znanosti. Zgodovina znanosti je zgodovina dogodkov, ki
so izbrani in interpretirani na normativen način.69 V takih okoliščinah zadobi-
va doslej zapostavljen problem ocenitve rivalskih logik znanstvenega raziskova-
nja in zato rivalskih rekonstrukcij zgodovine največjo možno pomembnost.
Zdaj se bom posvetil temu problemu.
II. KRITIČNA PRIMERJAVA METODOLOGIJ: ZGODOVINA KOT TEST
NJIHOVE RACIONALNE REKONSTRUKCIJE
Teorije znanstvene racionalnosti lahko klasificiramo v dva glavna razreda:
1) Upravičevalne metodologije postavljajo zelo visoke epistemološke standar-
de: za klasične upravičevalce je stavek „znanstven" samo, če je dokazan za
neojustifikacioniste, če je verjeten (v smislu verjetnostnega računa) ali po-
trjen (v smislu tretje Popperjeve opombe o potrditvi) do določene stop-
66	Morda bi moral poudariti razliko med - po eni strani — inukrivistično hi-
storiografijo znanosti, J30 kateri znanost napreduje preko odkritja
trdnih dejstev (v naravi) in (mogoče) preko induktivnih generalizacij in — po drugi
strani — induktivistično teorijo historiografije znanosti po
kateri historiografija znanosti napreduje preko odkritja trdnih dejstev (v
zgodovini znanosti) in (mogoče) preko induktivnih generalizacij. Nekateri induktivisti-
čni historiografi lahko obravnavajo „drzne domneve,', „krucialne negativne eksperi-
mente" in celo .progresivne in degenerativne raziskovalne programe" kot „trdna zgo-
dovinska dejstva". Ena od slabosti Agassijevega dela (1963) je, daje pozabil poudariti
razliko med znanstvenim in historiografskim induktivizmom.
67	Prim. Popperja (1967b), 31. razdelek
68	Ta teza implicira, da je delo tistih „eksternalistov" (povečini modnih „sociologov
znanosti' ). ki zatrjujejo, da pišejo socialno zgodovino neke znanstvene discipline, ne
da bi obvladali disciplino samo, brez vrednosti. Prim, tudi Musgravea (1974).
69	Na žalost obstaja samo ena sama beseda v večini jezikov za označitev zgodovinej (zbir
zgodovinskih dogodkov) in zgodovine2 (zbir stavkov o zgodovini). Vsaka zgodovina2
je teorojo in vrednost vsebujoča rekonstrukcija zgodovine j
33
nje.70 Nekateri filozofi znanosti so opustili idejo dokazovanja ali (dokazlji-
ve) verjetnosti znanstvenih teorij, vendar so ostali dogmatični empiristi:
bodisi induktivisti, probabilisti, konvencionalisti ali falsifikacionisti - vsi se
še vedno držijo dokazljivosti „dejstvenih" stavkov. Dandanašnji so se seveda
vse te različne oblike justifikacionizma zdrobile pod težo epistemološke in
logične kritike.
2) Edina alternativa, ki nam ostane, so pragmatsko-konvencionalistične meto-
dologije, kronane z nekim globalnim principom indukcije. Konvencionalis-
tične metodologije postavijo najprej pravila „sprejetja" in „zavrnitve" dej-
stvenih in teoretskih stavkov - vendar ne da bi postavile pravila dokaza ali
ovržbe, resnice in lažnosti. Torej dobimo različne sisteme pravil znanstvene
igre. Induktivistična igra bi obstajala v zbiranju „sprejemljivih" (nedokaza-
nih) podatkov in iz tega, da se iz njih potegne „sprejemljive" (nedokazane)
induktivne generalizacije. Konvencionalistična igra bi obstajala v zbiranju
„sprejemljivih" podatkov in v urejanju le-teh v najenostavnejše možne siste-
me klasifikacije (ali v izmišljanju najenostavnejših možnih sistemov klasifika-
cije in v polnjenju le-teh s sprejemljivimi podatki). Popper je nadrobno
opisal še eno drugo igro kot „znanstveno".7 1 Celo metodologije, ki so bile
epistemološko in logično diskretirane, lahko še naprej funkcionirajo v teh
kastriranih inačicah kot vodila za racionalno rekonstrukcijo zgodovine.
Toda te znanstvene igre so brez kakršne koli prave epistemološke relevance,
če jim ne predpostavimo neke vrste metafizičnega (ali - če želite - „induk-
tivnega") principa, po katerem nam igra, kot je specificirana z metodologijo,
daje najboljšo priložnost za približevanje k Resnici. Takšen princip torej
spreminja čiste konvencije igre v zmotne domneve: toda brez takega princi-
pa je znanstvena igra ravno taka kot vse druge igre.72
Kritizirati konvencionalistične metodologije - kot Duhemovo in Popperjevo —
je zelo težko. Ni nobene očitne poti, po kateri bi se kritizirala bodisi igra bodisi
metafizičen princip indukcije. Da bi premagali te težave, predlagam novo teori-
jo, kako oceniti take mttodologije znanosti (tiste, ki so - vsaj v prvem stadiju,
pred uvedbo induktivnega principa — konvencionalistične). Pokazal bom, da se
metodologije lahko kritizirajo brez kakršne koli neposredne reference na kakrš-
no koli epistemološko (ali celo logično) teorijo in brez neposredne uporabe
kakršne koli logično-epistemološke kritike. Temeljna ideja te kritike je, da vse
metodologije funkcionirajo kot historiografske (ali meta-zgodovinske) teorije
(ali raziskovalni programi) in se lahko kritizirajo s kritiziranjem racionalnih
zgodovinskih rekonstrukcij, h katerim vodijo.
70	T j hipoteza h je znanstvena samo, če je število q tako, da je p (h, e) = q, kjer je e
veljavna evidenca in kjer se lahko dokaže p(h. e) = q. Dokler je p(h, e) = q
domnevno dokazan, je irelevantno, ali je p carnapovska funkcija konfirmacije ali pa
popperjanska funkcija potrditve. (Popperjeva 3. opomba o potrditvi je seveda samo
kuriozna napaka, ki ni v harmoniji z njegovo filozofijo: prim. 2. knjigo, 8. poglavje,
194-200).
Probabilizem ni nikoli ustvaril programa historiografske rekonstrukcije: nikoli se mu ni
posrečilo izviti iz pravih problemov, ki jih je ustvaril. Kot epistemološki program se
sploh nikoli ni začel.
71	Popper (1934), 11. in 85. razdelek. Prim, tudi to knjigo, komentar v 2. poglavju, 141,
8. op.
Tudi metodologija raziskovalnih programov je v prvi instanci definirana kot igra; prim,
posebno zgoraj. 10-11.
72	To celotno problemsko področje je predmet 8. poglavja 2. knjige, 181 ff., še posebno
pa 3. poglavja te knjige.
34
To historiografsko metodo kritike bom poskušal razviti na dialektičen način.
Začenjam s specialnim primerom: najprej ,,spodbijem" falsifikacionizem z
„apliciranjem" falsifikacionizma (na normativni historiografski meta-ravni) na
njega samega. Nato bom falsifikackonizem apliciral tudi na induktivizem in
konvencionalizem in — dejansko — argumentiral, da so s pomočjo te pironske
machine de guerre vse metodologije obsojene, da končajo kot „falsificirane".
Naposled bom „apliciral" ne falsifikacionizem, temveč metodologijo znanstve-
nih raziskovalnih programov (spet na normativno-historiografski meta-ravni) na
induktivizem, konvencionalizem, falsifikacionizem in na samo sebe in pokazal,
da se lahko metodologije - na tem meta-kriteriju — konstruktivno kritizirajo in
primerjajo. Ta normativno-historiografska inačica metodologije znanstvenih ra-
ziskovalnih programov nam daje splošno teorijo, kako primeijati rivalske logike
raziskovanja, v katerih (v smislu, ki mora biti pazljivo specificiran) je zgodovina
lahko pojmljena kot „test" njihovih racionalnih rekonstrukcij.
a) FALSIFIKACIONIZEM KOT META-KRITERIJ: ZGODOVINA „FALSIFI-
CIRA" FALSIFIKACIONIZEM (IN VSAKO DRUGO METODOLOGIJO)
V svojih čisto „metodoloških" inačicah so znanstvene ocenitve, kot smo že
rekli, konvencije in so lahko vselej formulirane kot definicija znanosti.7 з Kako
lahko nekdo kritizira tako definicijo? Če jo interpretira nominalistično74, je
definicija čista okrajšava, terminološki predlog, tavtologija. Kako lahko nekdo
kritizira tavtologijo? Popper npr. trdi, da je njegova definicija znanosti „plod-
na", ker „je lahko z njeno pomočjo pojasnjeno in razloženo veliko stvari". On
citira Mengerja: „Definicije so dogme; samo sklepi, izpeljani iz njih, nam lahko
nudijo novo spoznanje".7 5 Toda kako ima lahko definicija pojasnitveno moč
ali nudi nove vpoglede? Poppeijev odgovor je naslednji: „Samo iz posledic
moje definicije empirične znanosti in iz metodoloških odločitev, ki so odvisne
od te definicije, je znanstvenik sposoben videti, koliko se le-ta prilega njegovi
intuitivni ideji o cilju njegovega prizadevanja".76
Odgovor se prilagaja Popperjevi splošni poziciji, da se konvencije lahko kritizira-
jo s pretresanjem njihove „primernosti" glede na na določen namen: „O smo-
trnosti neke konvencije se mnenja lahko razlikujejo; in umen pretres teh vpra-
šanj je možen samo med stranmi, ki imajo kak skupen smoter. Izbira tega
smotra (. . .) presega racionalen argument".77 Dejansko, Popper nikoli ni po-
nudil teorije racionalne kritike konstistentnih konvencij. Ni postavil niti odgo-
73	Prim. Popperja (1934), 4. in 11. in 4. razdelek. Popperjeva definicija znanosti je seveda
njegov znameniti , demarkacijski kriterij".
74	Odlična diskusija o razliki med nominalizmom in realizmom (ali. kakor ga Popper raje
imenuje, .esencializmom") v teoriji definicij se najde v Popperju (1945), 2. knjiga, 11.
poglavje in v h. d. (1963a), 20.
75	Popper (1934) 11. razdelek.
76	Ravno tam.
77	Popper (1934), 4. razdelek. Vendar Popper v svoji knjigi Logik der Forschung
nikoli ne specificira smotra igre znanosti, ki bi šla preko tistega, kar je vsebovanega
v njenih pravilih. Teza, da je s m o t e r znanosti resnica, se pojavlja samo v nejgo-
vih spisih od 1. 1957 sem
Vse kar pravi v svoji knjigi Logik der Forschung, je, da je iskanje resnice
verjetno psihološki motiv znanstvenikov. Za detajlno diskusijo prim. 3. poglavje.
35
voril na vprašanje: „Pod kakšnimi pogoji bi ti opustil svoj demarkacijski krite-
rij? "7 8
Toda na vprašanje se da odgovoriti. Moj odgovor dajem v dveh stopnjah: pred-
lagam najprej naiven in nato bolj rafiniran odgovor. Začenjam s spominjanjem,
kako je Popper, po svoji lastni razlagi,97 prišel do svojega kriterija. Menil je,
tako kot najboljši znanstveniki njegovega časa, da je bila Newtonova teorija,
čeravno ovržena, čudoviti znanstveni dosežek; da je bila Einsteinova teorija še
boljša; in da so bili astrologija, freudizem in marksizem 20. stoletja psevdoznan-
stveni. Njegov problem je bil najti definicijo znanosti, ki je dajala te „bazične
sodbe" o posameznih teorijah; in ponudil je novo rešitev. Obravnavajmo zdaj
predlog, da mora biti teorija racionalnosti - ali demarkacijski kriterij — zavr-
njnena, če je inkonsistentna s sprejeto „bazično vrednostno sodbo" znanstvene
elite. Dejansko, zdelo bi se, da to meta-metodološko pravilo (meta-falsifikacio-
nizem) ustreza Poppeijevemu metodološkemu pravilu (falsifikacionizmu), da
mora biti znanstvena teorija zavrnjena, če je inkonsistentna z („empiričnim")
bazičnim stavkom, ki ga je soglasno sprejela znanstvena skupnost. Celotna Po-
ppeijeva metodologija temelji na sporni točki, da eksistirajo (relativno) singular-
ni stavki, za katerih resničnostno vrednost zzanstveniki lahko dosežejo popolno
soglasje; brez takega soglasja bi nastal novi Babilon in „bi slonokoščeni stolp
znanosti kmalu ležal v ruševinah".79 Toda tudi če bi bilo doseženo soglasje o
„bazičnih" stavkih, mar ne bi stolp znanosti, če ne bi bilo soglasja, kako oceniti
znanstvene dosežke glede na to „empirično bazo", ravno tako kmalu ležal v
ruševinah? Ni dvoma, da bi. Medtem ko je bilo le malo soglasja, ker se tiče
univerzalnega kriterija znanstvenega značaja teorij, je bilo v zadnjih dveh stolet-
jih precej soglasja, kar se tiče posameznih dosežkov. Medtem ko ni bilo splošne-
ga soglasja, kar se tiče teorije znanstvene racionalnosti, je bilo precej soglasja o
tem, ali je bil poseben posamezen korak v igri znanstven ali majav, ali je bil
poseben gambit igran korektno ali ne. Splošna definicija znanosti mora torej
rekonstruirati kot „znanstvene" priznano najboljše gambite: če tega ne dela
tako, mora biti zavrnjena.80
Naj poskusno predlagamo, da mora biti demarkacijski kriterij, če je inkonsis-
tenten z „bazičnimi" ocenami znanstvene elite, zavrnjen.
Če zdaj uporabimo ta kvaziempiričen meta-kriterij (ki ga bom kasneje zavrnil),
mora biti zavrnjen Poppeijev demarkacijski kriterij — to je, Poppeijeva pravila
igre znanosti.81
78	Ta razpoka je resnejša, odkar je sam Popper povedal omejitve svojega kriterija. V
svojem delu (1963a) npr opisuje „dogmatizem", t. j. obravnava anomalije kot vrsto
šuma ozadja", kot nekaj, kar je ,,v določenem obsegu nujno" (49). Toda na naslednji
strani identificira ta dogmatizem" z .psevdoznanostjo". Je potem psevdoznanost ,v
določenem obsegu nujna"? Prim, tudi 1. poglavje, 89, S. op.
79	Prim. Popperja (1963a) 33-37.
80	Popper (1934), 29 razdelek.
81	Ta pristop seveda ne implicira, da v e r j a m e m o, da so „bazične sodbe" znanstve-
nikov nezmotljivo racionalne; Domeni samo, da jih s p r e j e m a m o, da bi kritizirali
splošne definicije znanosti (Če smo dodali, da se ni našlo nobene tako splošne
definicije in se take s p 1 o s n e definicije sploh nikoli ne bo našlo, potem bi bila
postavljena scena za Polanyijevo koncepcijo nezakonito zaprte avtokracije znanosti.)
Morda se moj metakriterij zdi , kvaziempirična" samoaplikacija popperjanskega falsi-
fikacionizma. To .kvaziempiričnost" sem uvedel že prej v kontekst matematične filo-
zofije. Lahko abstrahiramo tisto, kar teče po logičnih kanalih deduktivnega sistema,
naj bo nekaj gotovega ali pa nekaj zmotnega, naj bo resnica in laž ali pa verjetnost in
neverjetnost, ali celo moralna ali znanstvena zaželjenost in nezaželjenost: kako toka
je tisti ki odloča, ali je sistem negativističen, „kvaziempiričen", tak, ki ga obvladuje
36
Popperjevo temeljno pravilo je, da mora znanstvenik vnaprej specificirati, pod
kakšnimi eksperimentalnimi pogoji se bo odpovedal celo svojim najbolj temelj-
nim domnevam. Ko kritizira npr. psihoanalizo, piše: „ Kriteriji ovržbe morajo
biti vnaprej postavljeni: treba se je strinjati, katere situacije, ki se dajo opazo-
vati, če so dejansko opazovane, pomenijo, da je teorija ovržena. Toda katere
klinične reakcije bi na zadovoljstvo analitika ovrgle ne samo posamezno anali-
tično diagnozo, temveč samo psihoanalizo? In ali so analitiki o takih kriterijih
sploh kdajkoli razpravljali in se o le-teh strinjali? "82 V primeru psihoanalize je
imel Popper prav: na vidiku ni bilo nobenega odgovora. Freudovci so bili v
zadregi ob Poppeijevem temeljnem izzivu, kar se tiče znanstvene poštenosti.
Dejansko so se uprli, da bi specificirali eksperimentalne pogoje, pod katerimi bi
se odpovedali svojim temeljnim domnevam. Za Popperja je bil to žig njihove
intelektualne nepoštenosti. Toda kaj, če postavimo Popperjevo vprašanje new-
tonovskemu znanstveniku: ,,Katero opazovanje bi na zadovoljstvo newtonovcev
ovrglo ne samo posebno newtonovsko razlago, temveč samo newtonovsko dina-
miko in gravitacijsko teorijo? In ali so newtonovci o takih kriterijih sploh kdaj
koli razpravljali in se o le-teh strinjali? " Newtonovec bo, ojoj, težko sposoben
pozitivno odgovoriti.83 Toda če morajo biti analitiki obsojeni kot nepošteni po
Popperjevih standardih, morajo biti potem obsojeni tudi newtonovci. Toda
newtonovsko znanost, navkljub tej vrsti „dogmatizma", največji znanstveniki —
in dejansko, sam Popper — visoko cenijo. Newtonovski „dogmatizem" je potem
„falsifikacija" Popperjeve definicije: upira se Popperjevi racionalni rekonstruk-
ciji.
Popper lahko gotovo umakne svoj znani izziv in zahteva falsifikabilnost — in
zavrnitev na temelju falsifikacije — samo za sisteme teoriji, vključujoč začetne
pogoje in vse vrste pomožnih in teorij opazovanja.84 To je precejšen umik, kajti
domiselnemu znanstveniku dopušča, da rešuje svojo priljubljeno teorijo s pri-
mernimi srečnimi spremembami v kakem odročnem, temnem kotu na periferiji
svojega teoretskega blodnjaka. Toda celo Popperjevo blažilno pravilo bo celo
najbolj briljantne znanstvenike osmešilo kot iracionalne dogmatiste. Kajti v
velikih raziskovalnih programih so anomalije vedno znane: raziskovalec jih nor-
malno postavi na stran in sledi pozitivni hevristiki programa.85 V splošnem
usmerja svojo pozornost raje na pozitivno hevristiko kot na moteče anomalije
in upa, da se bodo „upirajoče instance" med napredovanjem programa spreme-
nile v potrjujoče instance. Po Popperjevih besedah uporabljajo največji znan-
stveniki v teh situacijah prepovedane gambite, ad hoc zvijače: namesto da bi
obravnavali Merkurjev anomalni perihelij kot falsifikacijo newtonovske teorije
našega planetarnega sistema in torej kot razlog za njeno zavrnitev, ga večina
fizikov postavlja vstran kot problematično instanco, ki naj bi se rešila v kasnej-
šem stadiju — ali ponuja ad hoc rešitve. To metodološko držo obravnavati kot
modus t o 11 e n s ali pa je justifikacionističen, „kvazievklidski", tak, ki ga obvla-
duje modus ponen s. (prim. 2. knjigo, 2. poglavje). Ta ,vaziempirični" pristop se
lahko aplicira na vsako vrsto normativnega vedenja: Watkins ga je že apliciral na
etiko v svojih delih (1963 in 1967). Toda zdaj imam raje drug pristop: prim. 122. op.
82	Naj se pripomni, da tega meta-kriterija ne gre jemati kot psihološkega ali „naturali-
stičnega" v Popperjevem smislu. (Prim, njegovo delo (1934), 10. razdelek). Definicija
.znanstvene e 1 i t e" ni preprosto empirična zadeva.
83	Popper (1963a), 38, 3. op., podčrtal jaz. To je seveda ekvivalentno njegovemu zname-
nitemu . demarkacijskemu kriteriju" med (interno, racionalno rekonstruirano) znano-
stjo in ne znanostjo (ali „metafiziko"). Ta zadnja je lahko (eksterno) „vplivna" in
mora biti ožigosana kot psevdoznanost samo, če se razglaša za znanost.
84	Prim. 1. poglavje, 16 — 17.
85	Prim. npr. njegovo delo (1934), 18. razdelek.
37
(zgolj) anomalije tisto, kar bi Popper štel za (dramatične) protiprimere, navad-
no sprejemajo najboljši znanstveniki. Nekateri raziskovalni programi, ki imajo
danes najvišjo ceno pri znanstveni skupnosti, so napredovali v oceanu ano-
malij. 86 To, da v svojem izboru problemov največji znanstveniki „nekritično"
ignorirajo anomalije (in to, da jih osamijo s pomočjo ad hoc zvijač), ponuja -
vsaj po našem meta-kriteriju - nadaljnjo falsifikacijo Popperjeve metodologije.
On ne more interpretirati kot racionalnih nekaterih najbolj pomembnih vzorcev
v rasti znanosti.
Za Popperja mora biti, nadalje, delo pri inkonsistentnem sistemu vedno šteto za
iracionalno: „sebi oporekajoč sistem mora biti zavrnjen (.. .) [ker] je neinfor-
mativen (...) Ni nobene trditve (. . .), ki se je ne bi dalo izpeljati".»7 Toda
nekateri od največjih znanstvenih raziskovalnih programov so napredovali na
inonsistentih temeljih.88 Dejansko je v takih primerih pravilo najboljših znan-
stvenikov pogostoma naslednje: „Allez en avant et la foi vous viendra". Ta
antipopperjanska metodologija je zagotavljala življenjski prostor tako infinite-
zimalnemu računu kot naivni teoriji množic, ko so ju bili mučili logični para-
doksi.
Dejansko,, če bi se bila igra znanosti igrala v skladu s Popperjevo knjigo pravil,
potem ne bi bil nikoli objavljen Bohrov sestavek iz 1. 1913, ker je bil nekonsi-
stentno cepljen na Maxwellovo teorijo, Diracova delta funkcija pa bi bila potla-
čena do Schwartza. Vsi ti primeri raziskovanja, ki temeljijo na inkonsistentnih
temeljih, predstavljajo nadaljnje „falsifikacije" falsifikacionistične metodologi-
je.89
Tako različne „bazične" ocenitve znanstvene elite „falsificirajo" Popperjevo
definicijo znanosti in znanstvene etike. Problem, ki se potem pojavlja, je, v
kakšnem obsegu — v teh okoliščinah — lahko falsifikacionizem funkcionira kot
vodilo za zgodovinarja znanosti. Enostaven odgovor je, da v zelo majhnem
obsegu. Popper, vodilni falsifikacionist, ni nikoli napisal kakršne koli zgodovine
znanosti; morda zato, ker je bil preveč občutljiv za sodbo velikih znanstveni-
kov, da bi obrnil zgodovino na falsifikacionistični način. Spomniti se je treba,
da — medtem ko v svojih avtobiografskih spominih omenja newtonovsko zna-
nost kot paradigmo znanstvenosti, t.j. falsifikabilnosti - v svojem klasičnem
delu Logik der Forschung nikjer ne razpravlja o falsifikabilnosti Newtonove
teorije. Logik der Forschung je sploh docela abstraktno in v veliki meri ahisto-
rično delo.90 Kjer si Popper upa naključno omenjati falsifikabilnost pomemb-
nejših znanstvenih teorij, bodisi zagreši kakšno logično napako91 bodisi popači
zgodovino, da ustreza njegovi teoriji racionalnosti. Če zgodovinarjeva metodo-
logija preskrbuje bedno racionalno rekonstrukcijo, potem on ali napačno razla-
ga zgodovino, tako da se ujema z njegovo racionalno rekonstrukcijo, ali pa bo
86	Prim. 1 poglavje, posebno 50 ff.
87	Ravno tam. 5 2 ff
88	Prim. Popper (1934), 24. razdelek.
89	Prim. 1. poglavje posebno 26 ff.
90	V splošnem Popper trdovratno precenjuje udarno moč čisto negativne kritike. ,,Ko je
enkrat napaka ali kontradikcija ugotovljena, ne mora biti verbalnega izgovora: lahko je
dokazana in to je odločilno" (Popper (1959), 394). In dodaja: 4Frege se ni skušal
izogniti ko je prejel Russellovo kritiko." Toda to seveda ne drži. (Prim. Fregejev
Nachwortk drugi izdaji njegove knjige Grundgesetze.)
91	Kot na zanimiv način Kuhn pokaže, da „konsistenten interes za zgodovinske probleme
in pripravljenost ukvarjati se z izvirnim zgodovinskimi raziskavami razlikuje ljudi, kijih
je učil (Popper), od članov kakršne koli druge sodobne šole v filozofiji znanosti"
(Kuh 1. 1970b, 236). Za namig možne pojastitve očitne različnosti prim 130. op.
38
ugotovil, da je zgodovina znanosti v veliki meri iracionalna. Popperjevo spošto-
vanje velike znanosti je narekovalo, da je izbral prvo možnost, medtem ko je
nespoštljivi Feyerabend izbral drugo.92 Tako si Popper v svojih historičnih
obrobnih opombah prizadeva spremeniti anomalije v ,,krucialne eksperimente"
in pretirati njihov vpliv na zgodovino znanosti. Skozi njegova očala veliki znan-
stveniki voljno sprejemajo ovržbe in to je primarni vir njihovih problemov. Na
nekem mestu npr. trdi, da je Michelson-Morleyev eksperiment odločilno spre-
vrnil klasično teorijo o etru: pretirava tudi vlogo tega eksperimenta pri pojavu
Einsteinove relativnostne teorije.93 Potrebujejo se falsifikacionistova poeno-
stavljajoča očala, da bi se videlo — s Popperjem — Lavoisieijeve klasične ekspe-
rimente kot tiste, ki spodbijajo (ali „poskušajo ovreči") flogistonsko teorijo; ali
da bi se videlo Bohr-Kramers-Slaterjevo teorijo kot poraženo z enim samim
Comptonovim udarcem; ali da bi se videlo princip paritete, „zavrnjen" s „pro-
tiprimerom".94
Vrhu tega mora Popper, če hoče rekonstruirati provizorični sprejem teorij kot
racionalnih teorij na podlagi svojih pogojev, ignorirati zgodovinsko dejstvo, da
se večina pomembnih teorij rodi kot ovržena in da so nekateri zakoni v nadalj-
njem razloženi in ne zavrnjeni, navzlic znanim protiprimerom. On poskuša us-
meriti slepo oko na vse anomalije, znane pred tisto, kije bila kasneje ustoličena
kot .Jcrucialna protievidenca". Zmotno npr. misli, da „niti Galilejeva niti Kep-
lerjeva teorija nista bili ovrženi pred Newtonom".95 Kontekst je pomemben.
Popper meni, da je najbolj pomemben vzorec znanstvenega napredka v tem, da
krucialen eksperiment pušča določeno teorijo neovrženo, medtem ko ovrže
rivalsko teorijo. Toda, dejansko tam, kjer obstajata dve rivalski teoriji, se v
večini — če že ne v vseh — primerih za obe ve, da sta hkratno inficirani z
anomalijami. V takih situacijah Popper podleže skušnjavi, da poenostavlja situa-
cijo v le-tako, da lahko nanjo aplicira svojo metodologijo.96
92	On npr. trdi da bi perpetuum mobile ..ovrgel" (v njegovem smislu) prvi zakon termo
dinamike (1 1934, 15. razdelek). Toda kako se lahko interpretira — v Popperjevem
smislu — stavek, da je K perpetuum mobile", kot .bazični", t. j. kot prostorsko—č a -
s o v n i singularni stavek?
93	Nanašam se na Feyerabenda (1970 in 1974).
94	Prim. Popperja (1934). 30. razdelek in Popperja (1945), 2. knjiga, 220-221. Poudaril
je da je bil Einsteinov problem v tem, kako razložiti eksperimente, ki so „spodbijali"
klasično fiziko in da ,si ni postavil naloge (. . .) kritizirati naše predstave prostora in
časa". Toda to nalogo si je zagotovo postavil. Njegova machistična kritika naših pred-
stav prostora in časa in še posebno njegova operacionalistična kritika pojma simultano-
sti sta igrali pomembno vlogo v njegovem mišljenju.
Vlogo Michelson—Morleyevih eksperimentov sem kolikor toliko pretresel v 1. poglav-
ju.
Popperjeva kompetenca v fiziki le-temu seveda ne bi bila nikoli dopustila, da bi toliko
popačil zgodovino relativnostne teorije, kot je to storil Beveridge, ki je hotel prego-
voriti ekonomiste, da bi uporabljali empirični pristop, tako da jim je postavil Einsteina
za primer Po Beveridgevi falsifikacionistični rekonstrukciji je Einstein „začel (v svo-
jem delu o gravitaciji) z dejstvi (ki so spodbijala Newtonovo teorijo, t.j.) z gibanjem
planeta Merkurja, z nerazloženimi odkloni Lune" (Beveridge, 1. 1937). Einsteinovo
delo o gravitaciji je seveda izšlo iz „kreativnega premika" v pozitivni hevristiki njego-
vega specialnega relativnostnega programa in gotovo ne iz premisleka Merkurjevega
anomalnega perihelija ali Luninih deviantnih, nerazloženih odklonov.
95	Popper (1963a), 220, 239, 242-243 in n. d. (1963b), 965. Popper je seveda v težavah
glede problema, zakaj „nasprotni primeri" (to je anomalije) niso takoj pripoznani za
vzroke zavrnitve. Pokaže, npr. da je bilo v primeru zloma paritete „veliko opazovanj -
to je fotografij delčevih sledi — iz katerih bi lahko bili razbrali rezultat, toda opazova-
nja so bila ali ignorirana ali pa napačno razložena" (1. 1963b, 965). Popperjeva -
eksterna — pojasnitev se zdi, da je takale: znanstveniki se še niso naučili biti dovolj
kritični in revolucionarni. Toda, mar ni biljša — in interna — pojasnitev, da so m o r a -
1 e biti anomalije ignorirane vse dotlej, dokler ni bila ponujena neka progresivna alter-
nativna teorija, ki je napsrotne primere spremenila v primere?
96	Popper, (1963a), 246.
39
Falsifikacionistična historiografija je torej „falsificirana". Toda, če uporabimo
isto meta-falsifikacionistično metodo za induktivistično in konvencionalistično
historiografijo, ju bomo tudi „falsificirali".
Najboljše logično-epistemološko razdejanje induktivizma je seveda Popperjevo;
toda tudi če smo dopustili, daje bil induktivizem filozofsko (to je, epistemološ-
ko in logično) brezhiben, ga Duhemova historiografska kritika falsificira. Du-
hem je vzel najbolj slavne „uspehe" induktivistične historiografije: Newtonov
zakon gravitacije in Amper ovo elektromagnetno teorijo. Za oboje je bilo re-
čeno, da sta to dve najbolj zmagoviti aplikaciji induktivne metode. Toda Du-
hem (in Popper ter Agassi, ki mu sledita) so pokazali, da to nista bili. Njihove
analize ilustrirajo, kako mora induktivist, če želi pokazati, da je rast sodobne
znanosti racionalna, dejansko zgodovino falsificirati do nespoznavnosti.97 To-
rej, če je racionalnost znanosti induktivna, dejanska znanost ni racionalna; če je
racionalna, ni induktivna.9®
Konvencionalizem, ki — v nasprotju z induktivizmom — ni lahek plen logične
ali epistemološke kritike,99 se lahko tudi historiografsko falsificira. Pokažemo
lahko, da ključ do znanstvenih revolucij ni zamenjava nerodnega ogrodja z
enostavnejšim ogrodjem.
Kopernikanska revolucija je na splošno veljala za paradigmo konvencionalistič-
ne historiografije in za mnoge ljudi je to še danes. Polanyi nam npr. poroča, da
je imela Kopernikova „enostavnejša slika pozornost zbujajočo lepoto" in je
„[po pravici] imela veliko prepričevalno moč".100 Toda moderni študij primar-
nih virov, še posebej Kuhnov,101 je razbil ta mit in predstavil zgoščeno histo-
riografsko ovržbo konvencionalističnega prikaza. Zdaj se strinjajo, da je bil
kopernikanski sistem „vsaj tako kompleksen kot ptolomejski".102 Toda, če je
to tako, potem sprejem kopernikanske teorije, če je bil racionalen, ni bill to
zaradi njene superlativne objektivne enostavnosti.! оз
Tako se lahko induktivizem, falsifikacionizem in konvencionalizem falsificirajo
kot racionalne rekonstrukcije zgodovine s pomočjo neke vrste historiografske
97	Kot sem omenil je eden od popperjancev, Agassi, napisal knjigo o historiografiji zna-
nosti (Agassi 1 1963). Knjiga ima nekaj ostrih kritičnih razdelkov, v katerih biča
induktivistično historiografijo, vendar se končuje tako, da induktivistično mitologijo
zamenjuje z falsifikacionistično mitolotijo. Za Agassija imajo znanstven (interen) po-
men samo tista dejstva, ki so lahko izražena v stavkih, ki oporekajo neki obstoječi
teoriji; samo odkritje le-teh zasluži častno ime ..odkritja dejstva"; dejsteveni stavki, ki
i z znanih teorij sledijo, namesto da bi jim oporekali, so irelevantni; isto velja
za dejstvene stavke, ki so n e o d v i s n i od takih teorij. Če je neko cenjeno odkritje
dejstva v zgodovini znanosti znano kot potrjujoča instanca ali kot naključno odkritje.
Agassi smelo napoveduje, da se bo pri natančnejši preiskavi spremenila v spodbi-
jajočo instanco in ponuja pet študij primerov, da bi podprl svojo trditev (60—74). Ojoj,
pri natančnejši preiskavi se izkaže, da se je Agassi motil v vseh petih primerih, ki
jih je navedel kot potrjujoče instance njegove historiografske teorije. Dejansko vseh pet
primerov (v našem normativnem metafalsifikacionističnem smislu) „falsificira" nje-
govo historiografijo.
98	Prim. Duhema (1906), Popperja (1948 in 1957a), Agassija (1963).
99	Induktivist lahko seveda nepremišljeno trdi da se prava znanost še ni začela in lahko
piše zgodovino obstoječe znanosti kot zgodovino predsodkov, praznoverja in napač-
nega prepričanja.
100	Prim Popperja (1934), 19. razdelek.
101	Prim. Polanyija (1951), 70.
102	Kuhn (1957). Prim, tudi Pricea ( 1959).
103	Cohen (1960), 6 1. Bernal v svojem delu (1954) pravi, da „so bili (Kopernikovi) razlogi
za (njegovo) revolucionarno spremembo bistveno filozofski in estetski (t. j. v luci
konvencionalizma, znanstveni); toda v kasnejših izdajah se je premislil: „(Kopernikovi)
razlogi so bili prej mistični kot znanstveni."
40
kritike, ki sem jo navedel.104 Kot smo videli, je začel s historiografsko falsifi-
kacijo induktivizma že Duhem, nadaljevala pa stajo Popper in Agassi. Historio-
grafsko kritiko [naivnega] falsifikacionizma so ponudili Polanyi, Kuhn, Feyera-
bend in Holton.105 Najbolj pomembna historiografska kritika konvencionaliz-
ma se najde v Kuhnovi - že citirani - mojstrovini o kopernikanski revolu-
ciji.106 Rezultat teh kritik je, da vse te racionalne rekonstrukcije zgodovine
silijo zgodovino znanosti v Prokrustovo posteljo njihove hipokritične morale in
tako ustvarjajo umišljene zgodovine, ki visijo na mitičnih „induktivnih teme-
ljih", „veljavnih induktivnih generalizacijah", ,,krucialnih eksperimentih", „veli-
kih revolucionarnih poenostavitvah" itn. Toda sklepi, ki jih kritiki falsifikacio-
nizma in konvencionalizma izpeljujejo iz falsifikacije teh metodologij, so zelo
različni od tistih, ki so jih Duhem, Popper in Agassi izpeljali iz svoje lastne
falsifikacije induktivizma. Polanyi (in - kot se zdi — Holton) sklepata, da —
medtem ko se lahko naredi prava, racionalna znanstvena ocena v posebnih
primerih, ne more biti nobene splošne teorije znanstvene racionalnosti.107 Vse
metodologije, vse racionalne rekonstrukcije se lahko historiografsko „falsifici-
rajo": znanost je racionalna, toda njena racionalnost ne more biti subsumirana
pod splošne zakone kakršne koli metodologije.108 Feyerabend po drugi strani
sklepa, da ne samo, da ne more biti nobene splošne t eorije znanstvene racional-
nosti, temveč tudi, da ni nobene take stvari, kot je znanstvena racionalnost.109
Tako se je Polanyi magnil proti konservativnemu avtoritarizmu, medtem ko se
je Feyerabend nagnil proti skeptičnemu anarhizmu. Kuhn je prišel na plan z
visoko izvirno vizijo iracionalnega spreminjanja racionalne avtoritete.110
Četudi — kot veje iz tega razdelka — visoko spoštujem Polanyijevo, Feyeraben-
dovo in Kuhnovo kritiko pričujočih („internalističnih") teorij metode, sem
104	Za bolj detajlirano skico prim. 4. poglavje.
105	Druge tipe kritike metodologij se lahko seveda zlahka izmisli. Mi lahko npr. apliciramo
standarde vsake metodologije (ne samo falsifikacionizma) na njo samo. Rezultat bo za
večino metodologij enako destruktiven: induktivizem ne more biti dokazan induktiv-
no, enostavnost se bo zdela brezupno kompleksna. (Za zadnje prim, konec 107. op.)
106	Prim. Polanyija (1958), Kuhna (1962), Feyerabenda (1970b in 1971). Jaz bi dodal
tudi Lakatosa (1963 — 1964, 1968c) in 1. poglavje, zgoraj.
107	Kuhn (1957). Taka historiografska kritika lahko zlahka vodi nekatere racionaliste v
iracionalno obrambo njihove priljubljene falsificirane teorije racionalnosti. Kuhnova
historiografska kritika teorije enostavnosti kopernikanske revolucije je tako močno
šokirala konvencionalističnega zgodovinarja Richarda Halla, da je objavil polemičen
članek, v katerem je izbral in ponovno poudaril tiste vidike kopernikanske teorije, ki
jih je sam Kuhn omenil kot možne nosilce težnje po večji enostavnosti, in ignoriral
ostanek Kuhnovega - veljavnega — argumenta (Hali 1970). Enostavnost je lahko ned-
vomno vselej definirana za vsakršen par teorij Tj in T2 na tak način, da je
enostavnost Tj večja od enostavnosti T2V
Za nadaljnjo diskusijo o konvencionalistični historiografiji prim. 4. poglavje.
108	Tako je Polanyi konservativni racionalist glede znanosti in „iracionalist" glede filo-
zofije znanosti. Toda ta meta-,,¡racionalizem" je seveda popolnoma spoštovanja vredna
veja racionalizma: trditev, da pojem „znanstveno sprejemljiv" ne more biti dalje defi-
niran temveč samo prenešen prek kanalov „osebnega vedenja", nekoga še ne dela za
očitnega ¡racionalista, temveč samo za konservativca. Polanyijeva pozicija v filozofiji
naravoslovnih znanosti natančno ustreza Oakeshottovi ultrakonservativni filozofiji po-
litičnih znanosti (Za reference in za odločno kritiko zadnjega prim. Watkinsa (1952).
Prim, tudi 35-36).
109	Noben od kritikov se seveda ni zavedal eksaktnega logičnega značaja metametodolo-
škega falsifikacionizma, kot je razložen v tem razdelku, in nihče od njih ga ni apliciral
popolnoma konsistentno. Eden izmed njih piše: „Na tej stopnji še nismo razvili splošne
teorije kritike niti za znanstvene teorije, da ne govorimo o teorijah racionalnosti ho-
čemo če zato falsificirati metodološki falsifikacionizem, moramo to storiti preden
imamo teorijo, kako to storiti" (zgoraj, 1 poglavje, 30).
110	Kritično mašinerijo, razvito v tem članku, uporabljam proti Feyerabendovemu episte-
mološkemu anarhizmu v 4. poglavju.
41
izpeljal popolnoma drug ačne sklepe v primerjavi z njihovimi. Odločil sem se za
izboljšano metodologijo, ki ponuja boljšo racionalno rekonstrukcijo znanosti.
Feyerabend in Kuhn sta takoj poskusila „falsificirati" mojo izboljšano metodo-
logijo. i i i Kmalu sem moral odkriti, da se lahko - vsaj v smislu, kije opisan v
pričujočem razdelku - „falsificira" tudi moja metodologija in nasploh vsaka
metodologija iz preprostega razloga, ker ni noben zbir človeških sodb popolno-
ma racionalen in zato se ne more nobena rekonstrukcija sploh kdaj koli ujemati
z dejansko zgodovino.112
To sprevidenje me je vodilo, da predlagam nov konstruktiven kriterij, s katerim
bi bilo mogoče oceniti metodologije qua racionalne rekonstrukcije zgodovine.
b) METODOLOGIJA HISTORIOGRAFSKIH RAZISKOVALNIH PROGRA-
MOV. ZGODOVINA - V VARIIRAJOČIH STOPNJAH - POTRJUJE NJI-
HOVE RACIONALNE REKONSTRUKCIJE
Moj predlog bi želel predstaviti v dveh etapah. Najprej bom neznatno izboljšal
falsifikacionistični historiografski meta-kriterij, o katerem smo ravnokar raz-
pravljali. potem pa ga bom popolnoma zamenjal z boljšim.
Prvič, neznatna izboljšava. Če splošno pravilo trči s posebno „normativno ba-
zično sodbo", potem bi se znanstveni skupnosti moralo dati čas, da premisli
nesoglasje: lahko opuste svoje posebne sodbe in se podredijo splošnemu pravilu.
Falsifikacije „drugega reda", t.j. historiografske falsifìkacije, ne smejo biti nič
bolj prenagljene kot falsifikacije „prvega reda", t.j. znanstvene falsifikacije.113
Drugič, ker smo zapustili naiven falsifikacionizem v metodi, zakaj bi ga potem
mcrali obdržati v meta-metodi? Lahko ga zlahka zamenjamo z metodologijo
znanstvenih raziskovalnih programov drugega reda ali, če želite, z metodologijo
historiografskih raziskovalnih programov.
Četudi trdimo, da mora teorija racionalnosti poskušati organizirati temeljne
vrednostne sodbe v splošno, koherentno ogrodje, ne smemo takega ogrodja
takoj zavrniti samo zaradi nekaterih anomalij in drugih inkonsistentnosti.
Morali bi seveda vztrajati, da mora dobra teorija racionalnosti anticipirati
nadaljnje temeljne vrednostne sodbe, ki so v luči njenih predhodnic nepričako-
vane ali da mora celo voditi k reviziji prej zastopanih temeljnih vrednostnih
sodb.114 Mi potem zavračamo teorijo racionalnosti samo zaradi neke boljše
11 i Kuhnovo vizijo so kritizirali z več strani; prim. Shaperea (1964 in 1967), Schefflerja
(1067) in še posebno Popperjeve, Watkinsonove, Toulminove, Feyerabendove in Laka-
toseve kritične komentarje - in Kuhnov odgovor - v Lakatosu in Musgraveu (1970).
Toda noben od teh kritikov ni apliciral sistematične historiografske kritike na
njegovo delo. Treba bi bilo tudi konzultirati Kuhnov Postscript iz 1. 1970 k drugi
izdaji njegovega dela (1962) in Musgravejevo oceno le-tega (Muscgrave, 1. 1971).
112	Prim Feyerabenda (1970a, 1970b in 1974); Kuhna (1970b).
113	Lahko se npr. nanašamo na zdajšnji neposreden vtis vsaj nekaterih „velikih"
negativnih krucialnih eksperimentov, na nekaj podobnega kot falsifikacijo principa
paritete. Ali lahko se navede močno spoštovanje vsaj nekaterih dolgih, vsakda-
njih, poskus-in-zmoga procedur, ki gredo občasno pred naznanilom večjega raziskoval-
nega programa, ki je — v luči moje metodologije — v najboljšem primeru „nezrela
znanost". (Prim. 1. poglavje, 87; prim, tudi referenco L. P. Williamsa o zgodovini
spektroskopije med 1870 in 1900 v njegovem delu (1970).) Tako gre sodba znanstvene
elite občasno tudi proti mojim univerzalnim pravilom.
114	Med tem vzorcem in priložnostno prizivno proceduro teoretskega znanstvenika proti
razsodbi eksperimentalne porote je določena analogija; prim. 1. poglavje, 42—46.
42
teorije, take, ki v tem ,,kvaziempiričnem" smislu predstavlja progresiven premik
v zapovrstju raziskovalnih programov racionalnih rekonstrukcij. Ta novi - bolj
blagi — metakriterij nam torej omogoča, da primerjamo rivalske logike
raziskovanja in ugotavlja rast v ,,meta-znanstvenem" - metodološkem —
vedenju.
Popperjeva teorija znanstvene racionalnosti npr. ne rabi, da bi bila zavrnjena
zgolj zato, ker jo „falsificirajo" nekatere aktualne „temeljne sodbe" vodečih
znanstvenikov. Vrhu tega Popperjev demarkacijski kriterij — po našem novem
kriteriju — jasno predstavlja napredek v primerjavi z njegovimi justifikacionistič-
nimi predhodniki in, še posebej, v primerjavi z induktivizmom. V nasprotju s
temi predhodniki je ta kriterij rehabilitiral znanstveni status falsificiranih teorij
kot - na primer - flogistonske teorije in tako obrnil vrednostno sodbo, ki jo je
kasneje pregnal iz zgodovine znanosti v pravem smislu v zgodovino iracionalnih
prepričanj.i 1 s Ravno tako je uspešno rehabilitiral Bohr-Kramers-Slaterjevo
teorijo.i16 V luči večine justifikacionističnih teorij racionalnosti je zgodovina
znanosti v najboljšem primeru zgodovina predznanstvenega preludija v neko
prihodnjo zgodovino znanosti.117 Popperjeva metodologija je zgodovinarju
omogočila, daje kot racionalne interpretiral več dejanskih temeljnih vrednost-
nih sodb v zgodovini znanosti: v tem noramtivno-historiografskem smislu
predstavlja Popperjeva teorija napredek. V luči boljših racionalnih rekonstrukcij
znanosti se lahko vedno rekonstruira več dejanske velike znanosti kot
racionalne.118
Upam, da se bo mojo modifikacijo Popperjeve logike raziskovanja upoštevalo,
po svoji strani — na temelju kriterija, ki sem ga specificiral — za še en korak
naprej. Zakaj zdi se, da ponuja koherentno razlago še večjega števila starih,
izoliranih temeljnih vrednostnih sodb; razen tega je privedla do novih in — vsaj
za justifikacioniste in naivne falsifikacioniste — presenetljivih temeljnih vred-
nostnih sodb. Npr. v skladu s Popperjevo teorijo je bilo iracionalno ohranjati in
dalje dodelovati Newtonovo gravitacijsko teorijo po odkritju Merkurjevega
anomalnega perihelija; ali spet, bilo je iracionalno razvijati Bohrovo staro
kvantno teorijo, ki se je opirala na inkonsistentne temelje. Z mojega gledišča so
bili ti razvoji popolnoma racionalni: nekateri obrambni boji poraženih
programov — celo po tako imenovanih ,Jcrucialnih eksperimentih" - so
popolnoma racionalni. Tako vodi moja metodologija k preobratu tistih
historiografskih sodb, ki so jih ti obrambni boji izbrisali tako iz induktivistične
kot iz falsifikacionistične strankarske zgodovine.119
Dejansko, ta metodologija z zaupanjem napoveduje, da bo zgodovinar tam, kjer
falsifikacionist vidi takojšen poraz teorije skozi enostavno bitko z določenim
dejstvom, odkril zapleteno vojno izčrpavanja, ki se začenja dolgo pred in
končuje po dozdevnem .Jcrucialnem eksperimentu", in tam, kjer falsifikacionist
11 5 Ta zadnji kriterij je analogen izjemni „globini" teorije, ki trči ob nekatere bazične
stavke ki so takrat pri roki in iz tekmve — na koncu — izide kot zmagovalec. (Prim.
Popperja (1957a).) Popperjev primer je bil inkonsistenten med Keplerjevimi zakoni in
newtonovsko teorijo, ki si je postavila nalogo razložiti te zakone.
1 16 Konvencionalizem je seveda igral to zgodovinsko vlogo v veliki meri že pred Popper-
jevo inačico konvencionalizma.
117	Van der Waerden je mislil da je bila Bohr-Kramers-Slaterjeva teorija slaba: Popper-
jeva teorija je pokazala, da je bila dobra. Prim. Van der Waerdena (106 7), 13, in
Popperja (1963a), 242 ff: za kritično diskusijo prim. 1. poglavje, 82, 1. in 2. op.
118	Odnos nekaterih modernih logikov do zgodovine matematike je tipičen primer; prim
moje delo (1963-1964), 3.
119	To formulacijo mi je predlagal moj prijatelj Michael Sukale.
43
vidi konsistentne in neovržene teorije, ta metodologija napoveduje eksistenco
velikih množic znanih anomalij v raziskovalnih programih, ki napredujejo na
mogoče inkonsistentnih temeljih.120 Tam, kjer vidi konvencionalist ključ do
zmage teorije nad njenimi predhodnicami v njeni intuitivni enostavnosti, ta
metodologija napoveduje, da se bo odkrilo, da je bila zmaga posledica
empirične degeneracije v starem in posledica empiričnega napredka v novem
programu.121 Tam, kjer Kuhn in Feyerabend vidita iracionalno spremembo,
napovedujem, da bo zgodovinar zmožen pokazati, da je bila racionalna
sprememba. Metodologija raziskovalnih programov tako napoveduje (ali, če
želite, ,,govori za nazaj") nova zgodovinska dejstva, nepričakovana v luči
sedanjih (internih in eksternih) historiografij in te predikcije bodo, upam,
potrjene z zgodovinskim raziskovanjem. Če so potrjene, potem bo sama
metodologija znanstvenih raziskovalnih programov predstavljala progresiven
problemski premik.
Tako je napredek v teoriji znanstvene racionalnosti z odkritji novih zgodovin-
skih dejstev, z rekonstrukcijo rastočega obsega vrednostno impregnirane
zgodovine označen kot racionalen.122 Z drugimi besedami, teorija znanstvene
racionalnosti napreduje, če konstituira „progresiven" historiografski raziskoval-
ni program. Ni mi treba reči, da noben tak historiografski raziskovalni program
ne more pojasniti ali da bi moral pojasniti vso zgodovino znanosti kot
racionalno: celo največji znanstveniki delajo napačne korake in grešijo v svojih
sodbaah. Zaradi tega ostaja racionalna rekonstrukcija za vselej potopljena v
ocean anomalij. Te anomalije bodo morale biti končno razložene bodisi z
boljšimi racionalnimi rekonstrukcijami bodisi z „eksterno" empirično teorijo.
Ta pristop ne zagovarja zaničljive drže do „temeljnih normativnih sodb"
znanstvenikov. Internalist qua internalist lahko po pravici ignorira „anomalije"
in jih lahko pripisuje eksterni zgodovini samo dotlej, dokler internalistični
historiografski raziskovalni program napreduje; ali če jih dopolnjujoči empirični
eksternalistični historiografski program absorbira na progresiven način. Toda,
če je v luči racionalne rekonstrukcije zgodovina znanosti videti kot naraščajoče
iracionalna brez progresivne eksternalistične razlage (kot npr. razlage degenera-
cije znanosti kot rezultata političnega ali religioznega terorja, ali antiznanstvene
ideološke klime, ali nastajanja novega parazitskega razreda psevdoznanstvenikov
s stalnimi pravicami do rapidne „univerzitetne ekspenzije"), potem so historio-
grafska inovacija, rast in reprodukcija historiografskih teorij bistvene. Ravno
tako kot je mogoč znanstveni napredek, četudi se nikoli ne znebimo
znanstvenih anomalij, je mogoč tudi napredek v racionalni historiografi,
četudi se nikoli ne znebimo historiografskih anomalij. Racionalistični zgodovi-
nar nima potrebe, da bi ga motilo dejstvo, da je dejanska zgodovina več kot
interna zgodovina in da je v določenih okoliščinah od nje celo različna in da
mora mogoče pojasnitev takih anomalij pregnati v eksterno zgodovino. Toda ta
neovrgljivost interne zgodovine le-te ne dela imune za konstruktivno, temveč
samo za negativno kritiko — tako kot neovrgljivost znanstvenega raziskovalnega
programa le-tega ne dela imunega za konstruktivno, temveč samo za negativno
kritiko.
120	Prim 1 poglavje 3(c). razdelek.
121	Prim. 1. poglavje, 52-86.
122	Sam Duhem daje samo en ekspliciten primer: zmago valovne optike nad newtonovsko
optiko (1906), VI. poglavje, 10 (glej tudi IV. poglavje, 4). Toda, kjer se Duhem
zanaša na intuitiven „common sense", se jaz zanašam na analizo rivalskih problemskih
premikov
44
Interna zgodovina se seveda lahko kritizira samo, če se eksplicira zgodovinar-
jevo (ponavadi latentno) metodologijo in pokaže, kako funkcionira kot
historiografski raziskovalni program. Historiografska kritika pogosto uspe v
dobršnem delu razdejati modni eksternalizem. „Impresivna", „obsežna",
„daljnosežna" eksterna pojasnitev je običajno znak slabotne metodološke
substrukture; in — po drugi strani — znak relativno slabotne interne zgodovine
(v mejah katere je večina dejanske zgodovine bodisi nerazložljiva bodisi
anomalna), če preveč pušča, da jo pojasnjuje eksterna zgodovina. Ko je
sproducirana boljša teorija racionalnosti, se interna zgodovina lahko razširi in
zahteva nazaj področja iz eksterne zgodovine. V takih primerih tekmovanje
seveda ni tako odprto kot takrat, ko tekmujeta dva rivalska znanstvena
raziskovalna programa. Eksternalistični historiografski programi, ki dopolnju-
jejo interne zgodovine, temelječe na naivnih metodologijah (če se dejstva
zavedajo ali pa ne), so nagnjeni k temu, da hitro degenerirajo ali pa se sploh ne
morejo nikoli začeti iz preprostega razloga, ker prej ponujajo psihološke ali
sociološke „pojasnitve" metodološko induciranih fantazij kot pa (bolj racional-
no interpretirana) zgodovinska dejstva. Brž ko eksternalistična razlaga uporab-
lja, bodisi zavedno ali pa ne, naivno metodologijo (ki se lahko tako zlahka
vtihotapi v njen „deskriptivni" jezik), se spremeni v izmišljotino, ki se bo kljub
vsem svojim navideznim učenjaškim sofistikacijam, zgrudila pod natančno
historiografsko preiskavo.
Agassi je že pokazal, kako je beda induktivistične zgodovine odprla vrata divjim
špekulacijam vulgarnih marksistov.123 Njegova falsifikacionistična historiogra-
fija, po svoji strani, hiti divje odpirat vrata tistim modnim „sociologom
vedenja", ki skušajo razložiti nadaljnji (mogoče neuspešen) razvoj teorije, ki jo
je „falsificiral krucialen eksperiment", kot manifestacijo iracionalnega, hudob-
nega, reakcionarnega upiranja etablirane avtoritete razsvetljeni revolucionarni
inovaciji.124 Toda v luči metodologije znanstvenih raziskovalnih programov so
take obrambne prakse popolnoma razložljive interno: tam, kjer nekateri
eksternalisti vidijo boj za oblast, umazano osebno kontroverzo, bo racionalistič-
ni zgodovinar pogostoma našel racionalno diskusijo.12 5
Zanimiv primer tega, kako bedna teorija racionalnosti lahko spravi na beraško
palico zgodovino, je obravnavanje izrojevejočega se problemskega premika pri
historiografskih pozitivistih.126 Predstavljajmo si, npr. daje vse astronome,
123	V metateorijo metodologij se lahko uvede pojem „s t o p n j ej> r a v i 1 n o s t i", ki bi
bil analogen Popperjevi empirični vsebini. Popperjeve empirične „bazične stavke" bi
morali zamenjati kvaziempirični .normativni bazični stavki" (kot stavek, da „je Planc-
kova formula radiacije arbitrarna").
Naj tukaj pokažem, da se metodologijo raziskovalnih programov lahko aplicira ne samo
na z normami impregnirano historično vedenje, temveč na vsako normativno vedenje,
vključujoč celo etiko in estetiko^ To bi potem odpravilo naiven falsifikacionisticni
kvaziempirični" pristop kot je očrtan v 80. opombi.
124	Prim tekst k 9. opombi. (Termin „divja spekulacija" je seveda podedovan iz indukti-
vistične metodologije. Zdaj bi moral biti reinterpretiran kot „izrojevajoči se
program".)
125	Dejstvo da so bile celo izrojevajoče se eksternalistične teorije sposobne doseči nek
ugled, je bilo treba v znatni meri pripisati slabosti njihovih prejšnjih internih rivalov.
Utopična viktorijanska morala ali ustvarja napačne, hipokriticne razlage buržoazne
spodobnosti ali pa spodbuja nazor, da je človeštvo docela pokvarjeno; utopični znanst-
veni standardi ali ustvarjajo napačne, hipokriticne pojasnitve znanstvene perfekcije ali
pa spodbujajo nazor, da znanstvene teorije niso nič več kot zgolj prepričanja, ki jih
podpirajo nekateri ugotovljeni interesi. To pojasni „revolucionarno" auro, ki obkroža
nekatere absurdne ideje sodobne sociologije vedenja: nekateri izmed tistih, ki jo prakti-
cirajo, trdijo, da so razkrili ponarejeno racionalnost znanosti, medtem ko — v najbolj-
šem primeru — izrabljajo slabost zastarelih teorij znanstvene racionalnosti.
126	Prim npr. Cantorja (1971) in debato med Formanom in Ewaldom (Forman (1969) in
Wwald (1969)).
45
navkljub objektivnim napredkom astronomskih raziskovalnih programov, nena-
doma zgrabil občutek kuhnovske .Jcrize"; in so se potem vsi prek nepremaglji-
vega Gestalt pretikala sreobrnili v astrologe. To katastrofo bi štel za zastrašujoč
problem, ki terja neko empirično eksternalistično razlago. Toda ne kuhnovsko.
Vse, kar on vidi, je ,Jcriza", ki ji sledi množičen spreobrnitveni efekt v
znanstveni skupnosti: običajna revolucija. Nič ni puščeno kot problematično in
nepojasnjeno.'27 Kuhnovska psihološka epifenomena „krize" in „konverzije"
lahko spremljata bodisi objektivno napredne ali objektivno izrajevajoče se
spremembe bodisi revolucije ali kontrarevolucije. Toda to dejstvo pade iz
Kuhnovega ogrodja. Takih historiografskih anomalij, da ne govorimo o njihovi
progresivni absorbciji, njegov historiografski raziskovalni program ne more
formulirati, zakaj v njem ni nobenega načina za razlikovanje med, recimo,
„krizo" in „izrojevajočim se problemskim premikom". Toda take anomalije
lahko napove celo eksternalistična historiografska teorija, temelječa na metodo-
logiji znanstvenih raziskovalnih programov, ki bi specificirale socialne pogoje,
pod katerimi bi lahko izrojevajoči se raziskovalni programi doslegli socio-psiho-
loško zmago.
c) PROTI APRIORISTIČNIM IN ANTITEORETSKIM PRISTOPOM K METO-
DOLOGIJI
Primerjajmo naposled tukaj obravnavano teorijo racionalnosti s striktno
apriorističnimi (ali, natančneje, „evklidskimi") in z antiteoretskimi pristopi.128
„Evklidske" metodolofije postavljajo apriori splošna pravila za znanstveno
ocenitev. Danes je ta pristop najbolj močno zastopan pri Popperju. Po
Popperjevem mnenju mora obstajati konstitucionalna avtoriteta nespremenlji-
vega statutarnega zakona (postavljena v njegov demarkacijski kriterij) za
razločevanje med dobro in slabo znanostjo.
Toda nekateri eminentni filozofi zasmehujejo idejo statutarnega zakona,
možnost kakršne koli veljavne demarkacije. Po Oakeshottu in Planyiju ne sme -
in ne more - biti sploh nobenega statutarnega zakona: obstaja samo kaznistika.
Lahko tudi dokazujejo, da bi celo takrat, ko bi nekdo napačno dopuščal
statutarni zakon, statutarni zakon rabil avtoritativne interprete. Mislim, da ima
Oakeshottova in Polanyijeva pozicija v sebi velik del resnice. Naposled, treba je
priznati (pace Popper), da so se doslej vsi „zakoni", ki so jih predlagali
aprioristični filozofi znanosti, izkazali za napačne v luči razsodbe najboljših
127	.Historografskipozitivize m" imenujem pozicijo, da je zgodovina lahko
napisana kot popolnoma eksterna zgodovina. Za historiografske pozitiviste je zgo-
dovina čisto empirična disciplina. Tajijo eksistenco objektivnih standardov v nasprotju
z zgolj prepričanji o standardih. (Tudi oni se seveda držijo prepričanj o standardih, ki
določajo izbor in formulacijo njihovih histiričnih problemov.) Ta pozicija je tipično
heglovska Je specialen primer normativnegapozitivizma, teorije, ki po-
stavlja moč kot kriterij pravice. (Za kritiko Heglovega etičnega pozitivizma prim.
Popperja (1945), 1. knjiga. 71-72, 2. knjiga, 305-306 in Popperja ( 1962).) Reakcio-
narni heglovski obskurantizem je vrednote popolnoma porinil nazaj v svet dejstev:
preklicujoč tako njuno ločitev, ki jo je postavilo kantovsko filozofsko razsvetljenstvo.
128	Kar se tiče objektivnega znanstvenega napredka, se zdi, da Kuhn ni enoten. Ne dvo-
mim da kot posvečen učenjak in znanstvenik osebno sovraži relativizem. Toda
njegova t e o r i j a je lahko interpretirana ali kot zanikanje znanstvenega napredka in
priznanje samo znanstvene spremembe ali pa kot priznanje znanstvenega napredka, ki
je označen kot .napredek" samo s tekom sedanje zgodovine. Dejansko bi bil moral v
skladu s svojim kriterijem opisati katastrofo, omenjeno v tekstu, kot svojo lastno
revolucijo". Bojim se. da je to lahko eden izmed ključev nenamerne popularnosti
njegove teorije med novo levico, ki marljivo pripravlja 1. 1984. „revolucijo".
46
znanstvenikov. Znanstveni standardi, kot ..instinktivno" aplicirani s strani
znanstvene elite v posebnih primerih, ki so konstituirali glavno — četudi ne
ekskluzivno — merilo filozofovih univerzalnih zakonov, so obstajali vse do
današnjih dni. Toda. če je tako, potem metodološki napredek - vsaj kolikanj se
tiče najbolj naprednih znanosti — še vedno zaostaja za splošno znanstveno
modrostjo. Mar ni potem poskus, da bi se najbolj naprednim znanostim vsililo
nekakšno apriorno filozofijo znanosti, precenjevanje samega sebe? Mar ni
precenjevanje samega sebe zahtevati, da bi se moral posel znanosti začeti znova,
če bi se, recimo, izkazalo, daje newtonovska ali einsteinovska znanost prekršila
Baconova, Carnapova ali Poppeijeva apriorna pravila igre?
Mislim, da je. In dejansko, metodologija historiografskih raziskovalnih progra-
mov implicira pluralistični sistem avtoritete, deloma zato, ker filozofov
statutarni zakon ni artikuliral in ne more popolnoma artikulirati modrosti
znanstvene porote in njene kaznistike in deloma zato, ker ima lahko filozofov
statutarni zakon tuintam prav, če sodba znanstvenikov odpove. Zato pa ne
soglašam tako s tistimi filozofi znanosti, ki so prepričani, da so splošni
znanstveni standardi nespremenljivi in da jih um lahko spozna apriori'29, kot
tudi s tistimi, ki mislijo, da luč uma razsvetli samo posebne primere.
Metodologija historiografskih raziskovalnih programov specificira filozofu
znanosti poti, kako se učiti od zgodovinarja znanosti in vice versa.
Toda ta dvosmerni promet ne potrebuje vedno, da je v ravnotežju. Pristop
statutarnega zakona bi moral postati pomembnejši, ko se tradicija izrojeva130
ali ko se utemeljuje nova slaba tradicija.131 Ko se znanstvena šola izrojeva v
psevdoznanost, je morda primerno vsiliti metodološko debato v upranju, da se
bodo delujoči znanstveniki iz le-te naučili več kot filozofi (ravno tako kot je
morda primerno priklicati v spomin slovnična pravila, če se običajni jezik
izrojeva v recimo žurnalistični jezik.)133
d) SKLEP
V tem sestavku sem predlagal ..historično" metodo za ovrednotenje rivalskih
metodologij. Argumenti so bili naslovljeni predvsem na filozofa znanosti in so
skušali pokazati, kako bi se lahko - in kako bi se moral - učiti iz zgodovine
znanosti. Toda isti argumenti tudi implicirajo, da mora zgodovinar znanosti, po
129	Tehnični termin „evklidski" (ali raje ..kvazievklidski") pomeni, da se začenja z univer-
zalnimi višjestopenjskimi stavki („aksiomi") in ne s singularnimi. Predlagal sem daje
distrinkcija ..kvazievklidski" versus .vaziempirični" bolj prikladna kot distinkcija
apriori' versus ,a p o s t e r i o r i" (glej 2. knjigo, 1. in 2. poglavji).
Nekateri izmed . aprioristov" so seveda empiristi. Toda na tukaj obravnavani metaravni
so empiristi lahko upravičeno aprioristi (ali, bolje, .evklidovci").
130	Nekateri lahko trdijo, da Popper n e spada v to kategorijo. Sicer je Popper definiral
znanost" na tak način, da bi vključevala ovrženo newtonovsko teorijo in izključevala
neovrženo astrologijo, marksizem in freudizem.
131	To se zdi da je primer v moderni fiziki delcev; ali v skladu z nekaterimi filozofi in
fiziki celo v kopenhagenski šoli kvantne fizike.
132	To je primer z nekaterimi najpomembnejšimi šolami moderne sociologije, psihologije
in socialne psihologije.
133	To seveda pojasnjuje, zakaj lahko dobra metodologija - ,.destilirana" iz zrelih znanosti
— igra pomembno vlogo v nezrelih in dejansko dvomljivih disciplinah. Medtem ko bi se
moralo polanyijevsko akademsko avtonomijo bratini v oddelkih teoretske fizike, pa se
je ne bi smelo tolerirati, recimo, v inštitutih za kompjuterizirano socialno astrologijo,
za znanstveno planiranje ali za socialno imaginistiko. (Za avtoritativen študij zadnje
prim. Priestleya (1968.).
47
svoji strani, posvečati resno pozornost filozofiji znanosti in se odločiti, na
kateri metodologiji bo utemeljil svojo interno zgodovino. Upam, da sem ponu-
dil nekaj tehtnih argumentov za naslednje teze. Prvič, vsaka metodologija zna-
nosti določa značilno (in ostro) demarkacijo med (primarno) interno zgodovino
in (sekundarno) eksterno zgodovino in drugič, tako zgodovinarji kot filozofi
znanosti morajo najbolje izrabiti kritično igro med internimi in eksternimi de-
javniki.
Naj naposled bralca spomnim na mojo priljubljeno - in že obrabljeno — šalo, da
je zgodovina znanosti pogosto karikatura njenih racionalnih rekonstrukcij; da so
racionalne rekonstrukcije pogosto karikature dejanske zgodovine; in da so
nekatere zgodovine znanosti karikature tako dejanske zgodovine kot njenih
racionalnih rekonstrukcij.134 Ta sestavek mi, mislim, omogoča dodati: Quod
erat demonstrandum.
Prevedel Božidar Kante
134	Kritična diskusija o znanstvenih standardih, ki mogoče vodi celo do njihove izboljšave,
ni možna brez artikulacije le-teh v splošnih okvirih; ravno tako, kot se mora, če se
hoče zgrabiti jezik, artikulirati njegovo slovnico. Zdi se, da nista niti konservativec
Polanyi niti konservativec Oakeshott doumela (ali bila vsaj nagnjena k temu) kri-
tične funkcije jezika - Popper je to storil. (Prim, posebno Popperja (1963a), 135.)
135	Prim., npr. 2. knjigo, 1. poglavje. 4, ali 2. knjigo, 8. poglavje, 178, 3. op.
48
Bibliografija
Agassi J. (1963): Towards an Historigraphy o fScience. Wesleyan Uni-
versity Press.
Agassi J. (1964b): „Scientific Problems and Their Roots in Metaphysics", in T h e C r i -
tičal Approach to Science and Philosophy (ur. M. Bunge), str.
189-21 i.
Agassi J. (1966): „Sensationalism", Mind, 75, str. 1—24.
Agassi J. (1969): „Popper on Learning from Experience", in N. Rescher (ur.): Studies
inthePhilosophyodScience, str. 162—171. American Philosophical Quarterly
Monograph Series.
Bernal J. D. (1954): Sciencein History, 1. izd. London: Watts.
Bernal J. D. (1965): ScienceinHistory, 3. izd. London: Watts.
Beveridge, W. (1937): „The Place of the Social Sciences in Human Knowledge", Politi-
c a 2, str. 459-479.
Cantor G. (1971): „Henry Brougham and the Scottish Methodological Tradition", S t u -
diesintheHistoryandPhilosophyofScience, 2, str. 69 — 89.
Cohen. I. B. (1960): TheBirthofaNewPhysics. London: Heinemann.
Compton A. H. (1919): „The Size and Shape of the Electron", Physical Review,
14, str. 20-43.
Duhem P. (1906): La thorie physique, sonobjetetsastructure. (An-
gleški prevod 2. izd. (1914):TheAimandStructureofPhysicalTheory.
Princeton University Press 1954).
Elkana. Y. (1971): „The Conservation of Energy: a Case of Simultaneous Discovery? ",
Archiveslnternationales d'H istoiredesSciences. 24, str. 31-60.
Ewald P. (1969): ,,The Myth of Myths". Archive for t he H ist or y of Ex act
Science 6 str. 72-81.
Feyerabend, P. K. (1964): ..Realism and Instrumentalistu: Comments on the Logic of
Factual Support", in The Critical Approach to Science and Philo-
sophy (ed. by M. Bunge), str. 280-308.
Feyerabend, P. K. (1964): „Reply to Criticism", in R. S. Cohen in M. Wartofsky (ur.):
BostonStudiesinthePhilosophyofScience, 2, str. 223-261.
Feyerabend, P. K. (1969b): ,,A Note on Two .Problems' of Industrionc", B r i t i s h J o -
urnalforthePhilosophyofScience, 19, str. 251-253.
Feyerabend. P. K. (1970a): „Consolations for the Specialist", v I. Lakatos in A. Musgrave
(ur ):CriticismandtheGrowthofKnowledge, str.
Feyerabend, P. K. (1974): AgainstMethod. London: New Left Books.
Forman P. (1969): „The Discovery of the Diffraction of X-Rays by Crystals: A Critique of
the Critique of the Myths", Archive for HistoryofWxactSciences, 6, str.
38-71
Hall, R. J (1970): „Kuhn and the Copernican Revolution", BritishJournalfor
thePhilosophyofScience, 21, str. 196-197.
Hempel C. G. (1937): Recenzija Popperjeve (1934), Deutsche Literatur-
zeitung str. 309-314.
Holton, G. (1969): „Einstein, Michelson, and the ,Crucial' Experiment", Isis, 6, str.
133-197.
Kuhn. T. S. (1957): TheCopernicanRevolution. Chicago University Press.
Kuhn T. S. (1962): TheStructureofScientificRevolutions. Princeton
University Press. (Druga izdaja 1970)
. Kuhn, T. S. (1968): „Science: The History of Science", v D. L. Sills (ur.): Interna-
tional Encyclopedia od the Social Sciences, zv. 14, str. 74—83. New
York: Macmillan.
Kuhn T. S. (1970b): „Reflections on my Critics", v I. Lakatos in A. Musgrave (ur.):
CriticsmandtheGrowthofKnowledge, str. 237-278.
Lakatos, I. (1962): „Infinite Regress and the Foundations of Mathematics", Ar ist o-
telianSocietySupplementaryVolume, 36, str. 155 — 184.
Lakatos, I. (1963-1964): „Proofs and Refutations", British Journal for the
PhilosophyofScience, 14, str. 1-25, 120-139, 221-243, 296-342.
49
Lakatos, I. (1970): Popkinova razprava o „Scepticism and the Study of History", v A. D.
Breck in W. Yourgrau (ur.): Physics, Logic and History, str. 220-223. New
York Plenum Press.
Lakatos I. (1967b): ,,A Renaiss nee of Empiricism in the Recent Philosophy of Mathema-
tics!", v I. Lakatos (ur.): ProblemsinthePhilosophyofMathematics,
str. 199-202. Ponovno objavljeno v bolj razširjeni obliki kot Lakatos: „A Renaissance of
Empiricism in the Recent Philosophy of Mathematics? ", B r i t ish J o u r n a 1 forthe
PhilosophyofScience, 27, str. 201-223.
Lakatos I. (1968b): „Changes in the Problem of Inductive Logic", v I. Lakatos (ur.): The
Problem oflnductive Logic, 1968, str. 315-417. Amsterdam: North Holland.
Lakatos. I. (1968c): „Criticism and the Methodology of Scientific Research Programmes",
ProceedingsoftheAristotelianSociety,69, str. 149-186.
Lakatos, I. (1970a): ..Falsification and the Methodology of Scientific Research Progra-
mmes", v I. Lakatos in A. Musgrave (ur): Criticism and the Growth of
Knowledge, str. 91-196.
Lakatos I. (1974c): „Popper on Demarcation and Induction", v P. A. Schilpp (ur.): The
PhilosophyofKarlPopper, str. 241-273. La Salle: Open Court. Dostopno tudi
v nemškem prevodu v H. Lenk (ur ): Vieweg.
Lakatos. I (1974d): ,The Role of Crucial Experiments in Science", Studiesin H i -
storyandPhilosophyofScience, 4, str. 309-325.
Lakatos, I. (1974i): „Anomalies versus, crucial experiments'" (A rejoinder to Professor
Grunbaum), v G. Fleming, S. S. Goldman in J. Kockelmans (ur.): IssuesinContem-
poraryPhysixsandPhilosophyofScience, napovedano.
Lakatos, I. (1974j): „Professor Toulmin between the Hegelian Devil and the Wittgenstei-
nian Deep Blue Sea", v Cohen in Schaffner (ur.): PSA 1972, Boston Studies in the Philo-
sophy of Science 12.
Lakatos I. (1975): „The Duhem—Quine paradox and its Solutions", napovedano.
Lakatos, I. (1976d): „Newton and false awareness", v I. Lakatos, Latsis in Worrall (ur.):
ResarchProgrammesinPhysics.
Lakatos I. (1977a): TheMethodologyofScientificResearchProgra-
m m e s: Philosophical Papers, zvezek I. Urednika J. Worrall in G. P. Currie. Cambridge
University Press.
Lakatos, I. in Musgrave, A. (1970): Criticsm and the Growth of Know-
ledge. Cambridge University Press.
Lakatos, I. in Zahar E. G. (1976): ..Why did Copernicus's Research Programme Supersede
Ptolemy's?", v R. Westman (ur.): The Copernican Achievement, str.
354 — 383. Los Angeles: University of California Press.
McMullin, E. (1971): „Priorities in Scientific Discovery", American Sociolo-
gi c a 1 R e v i e w, 22, str. 635-659.
Merton, R. (1963): „Resistance to the Systematic Study of Multiple Discoveries in Scien-
ce", EuropeanJournalofSociolofy, 4, str. 237-282.
Merton. R. (1969): „Behaviour Patterns of Scientists", AmericanSchoIar, 38, str.
197-225.
Musgrave A. (1969a): Impersonal Knowledge: ACriticsmofSubjec-
t iv i s m, Ph. D. thesis, University of London.
Musgrave A. (1974): „The Objectivism of Popper's Epistemology", v P. A. Schilpp (ur.):
The Philosophy of Sir Karl Popper, str. 560-596. La Salle, Illinois: Open
Court.
Musgrave A. (1971): „Kuhn's Second Thoughts", BritishJournalforthePhi-
losophyofScience, 22, str. 287-297.
Polanyi M.(1951):TheLogicofLiberty. London: Routledge and Kegan Paul.
Polanyi, M. (1958): Personal Knowledge. Towards aPosst-Critical
Philosophy. London: Routledge and Kegan Paul.
Pojjper K. R. (1934): LogikderForschung. Vienna: Springer. Razširjena angleška
inacica 1959.
Popper K. R. (1940): „What is Dialectic? ", M i n d, 49, str. 403-426; ponatis v Popper
(1963a), str. 312-335.
Popper K. R. (1945): The Open Society and Its Enemies. Two volumes.
London: Routledge and Kegan Paul.
Popper K. R. (1948): „Naturgesetze und theoretische Systeme", v S. Moser (ur.): G e-
setzundWirklichkeit, str. 65-84. Innsbruck in Vienna: Tyrolia Verlag.
50
Popper K. R. ( 195 7c): „Three Views Concerning Human Knowledge", v H. D. Lewis (ur.):
Contemporary British Philosophy, str. 355-388. Ponatis v Popper
(1963a) str. 97-1 19.
Popper K. R. (1957a): ..The Aim of Science". R a t i o, I, str. 24-35. Ponatisv O b j e c -
tiveKnowledge.
Popper K. R. (1957b): ThePovertyofHistoricism. London: Routledge and
Kegan Paul.
Popper K. R. ( 1959a): The Logic ofScientific Discovery; London: hutc-
hinson.
Popper K. R. (1960b): „Philosophy and Physics", objavljeno v A t t i d e 1 XII Congre-
ssoInternazionalediFilosofia, zv. 2, str. 363-374.
Popper K. R. (1962): „Facts, Standards, and Truth: A further Criticism of Relativism",
Addwndumto the Fourth Edition of Popper (1945).
Popper, K. R. (1963a): Conjectures and Refutations. London: Routledge
and Kegan Paul.
Popper K. R. (1963b): „Science: Problems, Aims, Responsibilities". Federa-
tion P r o c e e d i n g s, 22, str. 961-972.
Popper. K. R. (1968a): „Epistemology without a Knowing Subject", v B. Rootselaar in J.
Staal (ur.): ProceedinsoftheThirdlnternationalCongressforLo-
gic, Methodology and Philosophy ofScience, str. 333-373. Amster-
dam: North Holland. Ponatis vObjectiveKnowledge, pogl. 3.
Popper K. R. (1968b): „On the Theory of the Objective Mind", v Proceedingsof
the XIV InternationalCongressofPhilosophy, I, str. 2 5-53. Ponatis v
ObjectiveKnowledge. pogl. 4.
Price D. J. de S. (1959): „Contra-Copernicus: a Critical Re-estimation of the Mathema-
tical Planetary Theory of Ptolemy. Copernicus and Kepler", v M. Clagett (ur.): C r i t i-
calProblemsintheHistoryofScience. str. 197-218. University of Wiscon-
sin Press
Priestley, J. B. (1968): ThelmageMen, 1968.
Scheffler I. (196 7): ScienceandSubjectivity. New York: Bobbs-Merrill.
Shapere. D (1964): ,,The Structure of Scientific Revolutions". PhilosophicalRe-
v i e w. 13 str 383-384.
Shapere D. (1967): ..Meaning and Scientific Change", v R. G. Colodny (ur.): M i n d a n d
Cosmos, str. 41-85. University of Pittsburgh Press.
van der Waerden B. L. (1967): SourcesofQuantumMechanics. Amsterdam:
North Holland.
Watkins, J. W. N. (1952): „Political Tradition and Political Theory: an Examination of
Professor Oakeshott's Political Philosophy", Philosophical Quarterly, 2, str.
323-337.
Watkins J. W. N. (1958): „Influential and Confirmable Metaphysics", Mind, 67, str.
344-365.
Watkins. J. W. N. (1963): „Negative Utilitarianism", Aristotelians o ciety Su-
pplementary Volume XXXVII, str. 95-114.
Watkins J. W. N. (1967): „Decision and Belief", v R. Hughes (ur.): Decision Ma-
king. London: British Broadcasting Corporation.
Watkins J W. N. (1970): „Against Normal Science", v I. Lakatos in A. Musgrave (ur.):
CriticismandtheGrowthofKnowledge, str. 25-38.
Williams. L. P. (1970): „Normal Science and its, Dangers", v I. Lakatos in A. Musgrave
(ur):CriticsmandtheGrowthofKnowledge, str. 49-50.
51
0
Dodatne misli o paradigmah
Thomas Kuhn
Odkar je bila objavljena moja knjiga The Structure od Scientific Revolutions, je
preteklo že nekaj let. Reakcije nanjo so bile različne in tuintam silovite, toda
knjiga se še nadalje veliko bere in o njej se veliko razpravlja. Na splošno sem
zelo zadovoljen z zanimanjem, ki ga je vzbudila, vključno z velikim delom
kritike. En vidik reakcij pa me seveda od časa do časa osuplja. Ko sem slišal
pogovore, posebej še med knjižnimi entuziasti, sem včasih opazil, daje komajda
verjetno, da so vse strani v diskusiji govorile o isti knjigi. Del razloga njenega
uspeha je v tem — to moram na žalost ugotoviti — da si lahko vsak izbere tisto,
kar si želi.
Za to pretirano plastičnost ni odgovoren noben vidik knjige v tolikšni meri kot
uvedba termina „paradigma",1 besede, ki se pogosteje kot katerakoli druga — z
izjemno gramatikalnih členov — pojavlja na njenih straneh. Ko me pozivajo, da
bi pojasnil odsotnost stvarnega kazala, običajno opozorim na to, da bi bil
njegov najbolj pogost iskan vpis: „paradigma, 1 — 172 in naprej". Kritiki, bodisi
pozitivni bodisi ne, so enodušno podčrtali veliko število različnih pomenov, v
katerih je termin uporabljen.2 Eden komentatorjev, ki je mislil, daje zadeva
vredna sistematične raziskave, je pripravil delno stvarno kazalo in našel najmanj
dvaindvajset različnih rab, od „konkretnega znanstvenega dosežka" do „ka-
rakterističnega zbira prepričanj in slutenj" (17); to zadnje vsebuje skupaj instru-
1	Drugi problemi in viri nesporazumov so obravnavani v mojem eseju Logic of Discovery
or Psychology of Research, v: Criticism and the Growth of
K n o w 1 e d g e, ur I. Lakatos in A. Musgrave, Cambridge: University Press, 1970. Ta
knjiga, ki vsebuje tudi obširen Odgovor kritikom, predstavlja četrti zvezek aktov Inter-
national Colloquium in the Philosophy of Science, ki je potekal na Bedford College v
Londonu julija 1. 1965. Kratka, toda tehtnejša diskusija o kritičnih reakcijah na mojo
knjigo The Structure of Scientific Revolutions (Chicago:
University of Chicago Press, 1962) je bila pripravljena za japonski prevod te knjige.
Angleška inačica je bila vključena kasnejše ameriške izdaje. Deli teh del nadaljujejo
tam. kjer se to deío končuje, in tako pojasnjujejo relacije tukaj razvitih idej do takih
pojmov, kot so inkumenzurabilnost in revolucije.
2	Najbolj premišljeno in vseskozi negativno obravnavo tega problema najdemo pri Dudle-
yu Shapereju. The Structure of Scientific Revolutions, Philosophical Re-
view 73,1964,383-394.
3	Margaret Masterman, The Nature of a Pradigm, v: Criticism and the
Growth of Knowledge, ur. I. Lakatos in A. Musgrave. Referenčne strani v
oklepaju v tekstu se nanašajo na mojo knjigo The Structure of Scienti-
fic Revolutions.
53
mentalne, teoretske in metafizične trditve (39-42).3Čeravno niti sestavljalec
tega kazala niti jaz ne misliva, da je situacija tako brezupna, kot sugerirajo te
divergence, je razčistitev očitno potrebna. Tudi razčistitev sama ne bo zado-
stovala. Kakršno koli naj že bo njihovo število, se rabe „paradigme" v knjigi
delijo na dva zbira, ki zahtevata tako različni imeni kot ločeno obravnavo. Naš
pomen „paradigme" je globalen, obsega vse skupne trditve znanstvene skupine;
drugi osamlja posebno pomembno vrsto trditev in je tako podzbir prvega. V
tem, kar sledi, jih bom najprej poskusil razmotati in potem natančno raziskati
tistega, za katerega menim, da najbolj nujno potrebuje filozofsko pozornost.
Kakor koli nepopolno sem razumel paradigme, ko sem pisal knjigo, še vedno
mislim, da so vredne velike pozornosti.
V knjigi termin „paradigma" vstopa v neposredno bližino, tako fizično kot
logično, izraza „znanstvena skupnost" (10-11). Paradigma je tisto, kar je skup-
no članom — in samo članom — znanstvene skupnosti. Narobe, ravno njihovo
posedovanje skupne paradigme je tisto, ki konstituira znanstveno skupnost iz
skupine sicer različnih ljudi. Obe izjavi se lahko zagovarjata kot empirični gene-
ralizaciji. Toda v knjigi fungirata vsaj deloma kot definiciji in rezultat je krož-
nost z vsaj nekaterimi škodljivimi posledicami.4 Če naj bi se termin „para-
digma" uspešno ekspliciral, bi morale biti znanstvene skupnosti najprej pri-
poznane kot neodvisno eksistirajoče.
Identifikacija in raziskovanje znanstvenih skupnosti sta se sedaj dejansko pojavi-
la kot pomemben raziskovalni predmet med sociologi. Preliminarni rezultati,
veliko od njih še neobjavljenih, kažejo na to, da potrebne empirične tehnike
niso trivialne, toda nekatere so že na voljo, druge pa se bodo gotovo razvile.5
Večina poklicnih znanstvenikov takoj odgovori na vprašanje o njihovi pripadno-
sti k skupnosti, in so prepričani, daje odgovornost za različna sedanja specialna
področja in raziskovalne tehnike porazdeljena med skupine z vsaj grobo določe-
nim članstvom. Zato domnevam, da se bodo za njihovo identifikacijo v prihod-
nosti razvila bolj sistematična sredstva, in se tukaj zadovoljujem s kratko artiku-
lacijo nekega intuitivnega pojma skupnosti, ki ga široko delijo znanstveniki,
sociologi in nekateri zgodovinarji znanosti.
Po tem nazoru sestoji znanstvena skupnost iz praktikantov specialnega znanst-
venega področja. Povezani skupaj s skupnimi elementi v njihovem vzgajanju in
4	Najbolj škodljive od teh posledic izvirajo iz moje uporabe termina „paradigma", ko
razlikujem zgodnejše od kasnejšega obdobja v razvoju posamezne znanosti. Med tistim,
kar je v Structure of Scientific Revolutions imenovano „pred-
paradigmatsko obdobje" so tisti, ki prakticirajo znanost, razcepljeni v številne konkuri-
rajoče si šole, od katerih vsaka zahteva kompetenco za isto predmetno zadevo, čeravno
se jo lotevajo na različne načine. Temu razvojnemu stadiju sledi relativno hiter prehod,
običajno kot posledica pomembnega znanstvenega dosežka, v t. i. poparadigmatsko
obdobje, za katero je značilna izginitev vseh ali večine šol, sprememba! ki dovoljuje
članom preostale skupnosti veliko učinkovitejše strokovno obnašanje. Se vedno me-
nim, da je ta vzorec in tipičen in pomemben, vendar pa se lahko obravnava brez
reference na prvi nastop paradigme. Kar koli naj že bodo paradigme, poseduje jih vsaka
znanstvena skupnost, vključno s šolami tako imenovanega predparadigmatskega ob-
dobja. To, da te točke nisem videl jasno, je pripomoglo, da se paradigma zdi kvazimi-
stična entiteta ali lastnost — kot karizma — ki tisto, kar inficira, spremeni. Sprememba
obstaja, vendar pa ni inducirana ss prisvojitvijo paradigme.
5	W. O. Hagstrom, The Scientific Community (New York: Basic Books,
1965), 4. in 5. pogl.; D. J. Price in D. de B. Beaver. Collaboration in an Invisible
College, American Psychologist 21, 1966, 1011-1018; Diana Crane,
„Social Structure in a Group of Scientists: A Test of the .Invisible College' Hypothe-
sis", American Sociological Review 34, 1969, 335 — 352; N. C.
Mullins, Social Networks among Biological Scientists, (disertacija), Harvard University,
1966 in „The Development of a Scientific Specialty", Minerva 10, 1972,
51-82.
54
vajeništvu se vidijo in so videni kot ljudje, odgovorni za zasledovanje zbira
skupnih smotrov, vključno z vzgojo njihovih naslednikov. Take skupnosti so
označene z relativno polnostjo komunikacije znotraj skupine in z relativno
enodušnostjo skupinske sodbe v strokovnih zadevah. Člani določene skupnosti
bodo v precejšnji meri absorbirali isto literaturo in potegnili iz nje podobne
nauke . Ker je pozornost različnih skupnosti osredinjena na različne zadeve, je
strokovna komunikacija preko meja skupin verjetno težavna, pogostoma vodi k
nesporazumu in lahko, če si prizadeva, izolira pomembna nesoglasja.
Jasno, skupnosti v tem pomenu eksistirajo na številnih ravneh. Morda tvorijo
skupnost vsi naravoslovci. (Ne bi smeli, mislim, dovoliti, da bi vihar, ki obkroža
C. P. Snowa, zatemnil tiste točke, o katerih se je jasno izrekel). Na le nekoliko
nižji ravni so primeri skupnosti glavne znanstvene strokovne skupine: fiziki,
kemiki, astronomi, zoologi in podobni. Za te večje skupnosti je skupinsko
članstvo lahko ugotovljivo, razen v mejnih področjih. Strokovno področje, na
katerem je bila dosežena najvišja akademska stopnja, članstvo v strokovnih
društvih in branje časopisov običajno več kot zadoščajo. Podobne tehnike bodo
tudi osamile večje podskupine: organske kemike in morda proteinske kemike
med njimi, fizike trdnih teles in fizike visoke energije, radioastronome in tako
naprej. Empirične težave se pojavljajo le na naslednji nižji ravni. Kako bi nepo-
učeni človek izločil skupino bakteriofagov, preden bi bila javno spoznana? Za
to se je treba zateči k udeležbi na poletnih inštitutih in posebnih konferencah,
k razdelilnim seznanom še neobjavljenih del, predvsem pa k formalnim in nefor-
malnim komunikacijskim mrežam, vključujoč povezave med citati.7 Menim, da
je zadeva rešljiva in da bo rešena, in da bodo iz tega v glavnem izšle skupnosti,
ki bodo morda štele sto članov, včasih še celo bistveno manj. Posamezni znanst-
veniki, posebno najsposobnejši, bodo spadali k več takim skupinam, bodisi
hkrati bodisi zapovrstjo. Čeravno še ni popolnoma jasno, kako daleč nas lahko
vodi empirična analiza, obstaja odličen razlog za domnevo, da je znanstveno
podjetje razdeljeno med tovrstne skupnosti in da ga le—te vodijo naprej.
Predpostavimo sedaj, da smo - s kakšno koli že tehniko - identificirali tako
skupnost. Kateri skupni elementi razlagajo relativno neproblematičen značaj
strokovne komunikacije in relativno enodušnost strokovne sodbe? Na to vpra-
šanje The Structure od Scientific Revolutions dovoljuje odgovor: „paradigma"
ali „zbir paradigem". To je eden izmed dveh glavnih pomenov, v katerih se
termin pojavlja v knjigi. Zanj lahko sedaj adoptiram notacijo „paradigma1",
vendar pa bo manj zmede, če jo zamenjam z izrazom „disciplinarna matrica" —
„disciplinarna" zato, ker je skupna last praktikantov strokovne discipline in
,,matrica" zato, ker je sestavljena iz urejenih elementov različnih vrst, od kate-
rih vsaki zahteva nadaljnjo specifikacijo. Konstituenti disciplinarne matrice
vključujejo večino ali vse objekte trditev skupine, ki so v knjigi opisane kot
paradigme, del paradigem, ali kot paradigmatske.8
6	Zgodovinarju, za katerega so intervjuji in vprašalniki običajno neuporabni, so skupni
viri gradiv pogosto najbolj pomembni ključi za strukturo skupnosti. To je eden od
razlogov, zakaj so tako široko brana dela kot Newtonovi Principia v The
Structure of Scientific Revolutions pogosto omenjena kot
paradigme. Zdaj bi jih moral označiti kot posebno pomembne vire elementov v
disciplinarni matrici skupnosti.
7	E. Garfield, The Use of Citation Data in Writing the
History of Science (Philadelphia: Institute for Scientific Information,
1964); M. M. Kessler, Comparison of the Results of Bibliographic Coupling and Ana-
lytic Subject Indexing, American Documentation 16, 1965, 223—233;
D. J. Price, „Networks of Scientific Papers", Science 149, 1965, 510-515.
8	Glej The Structure of Scientific R e v o 1 u t i o n s, 38-42.
55
V	tem trenutku ne bom niti poskušal, da bi dal izčrpen seznam, temveč bom
namesto tega na kratko identificiral tri od tistih, ki bi se morali - zato, ker so
središčnega pomena za kognitivne operacije skupine - še posebej tikati filozo-
fov znanosti. Naj se nanašam nanje kot na simbolne generalizacije, modele in
. eksemplarje.
Prva dva sta že znana objekta filozofske pozornosti. Simbolne generalizacije so
še posebej tisti izrazi, ki jih je nedvomno razvila skupina in ki lahko nastopajo v
neki logični obliki kot (x) (y) (z) o (x,y,z). Le-ti so formalne, ali pa se dajo
zlahka formalizirati, komponente disciplinarne matrice. Modeli, o katerih ne
bom v tem članku nič več govoril, so tisti, ki skupino oskrbujejo z zaželenimi
analogijami ali, če so zelo globoko utemeljeni, z onotologijo. Ne enem ekstremu
so le-ti hevristični: električni krog se lahko uspešno obravnava kot trden hidro-
dinamični sistem, plin pa se obnaša kot zbir mikroskopskih bilijardnih krogel v
naključnem gibanju. Na drugem ekstremu so objekti metafizičnih trditev: to-
plota telesa je kinetična energija njegovih osnovnih delov ali, še bolj očitno
metafizično, vsi zaznavni fenomeni izvirajo iz gibanja in interakcije kvalitativno
nevtralnih atomov v praznem prostoru. Eksemplarji, naposled, so konkretne
problemske rešitve, kijih skupina v popolnem običajnem smislu sprejema kot
paradigmatske. Veliko vas je že uganilo, da je termin „eksemplar" novo ime za
drugi in veliko fundamentalnejši pomen „paradigme" v moji knjigi.
Da bi razumeli, kako znanstvena skupnost funkcionira kot producent in potr-
jevalec umnega vedenja, moramo naposled, tako mislim, razumeti delovanje vsaj
teh treh komponent disciplinarne matrice. Spremembe v kateri koli od njih
imajo lahko za posledico spremembe znanstvenega obnašanja, vplivajoč tako na
locus raziskovanja skupine kot na njene standarde verifikacije. Tukaj ne bom
poskušal zagovarjati teze tako popolnoma splošno. Glavno se sedaj tiče eksem-
plarjev. Da bi napravil prostor zanje, pa moram seveda najprej nekaj reči o
simbolnih generalizacijah.
V	znanostih, posebno v fiziki, se generalizacije pogosto najdejo že v simbolni
obliki: f = ma, I = V/R,ali Д2 + 8 7r2m/h2 = O. Druge so običajno
izražene v besedah: „akcija je enaka reakciji", „kemična sestava ima fiksna
razmerja teže" ali „vse celice izhajajo iz celic". Nihče ne dvomi, da člani znanst-
vene skupnosti rutinsko uporabljajo take izraze v svojem delu, da običajno
delajo tako, ne da bi čutili potrebo za posebno upravičenje in da so v teh
točkah redkokdaj izzvani od drugih članov svoje skupine. To obnašanje je
pomembno, kajti brez skupnih trditev na področju zbira sibmolnih generalizacij
logika in matematika ne bi mogli biti rutinsko aplicirani v skupinskem delu.
Primer taksonomije kaže, da lahko znanost eksistira le z nekaterimi, morda celo
brez takih generalizacij. Kasneje bom pokazal, kako je to mogoče. Vendar pa ne
vidim razloga za dvom o splošnem vtisu, da moč znanosti narašča s številom
simbolnih generalizacij, ki jih imajo njeni praktikanti na razpolago.
Opaziti pa je seveda, kako malo mero soglasja smo doslej pripisali članom naše
skupnosti. Ko rečem, da delijo trditev, recimo, simbolne generalizacije f = ma,
mislim le, da ne bodo delali nobenih težav nekomu, ki zapiše štiri simbole f,=,m
in a v tem zaporedju, ki ta izraz obravnava logično in matematično in ki
sporoča še vedno simbolen rezultat. Za nas so v tej točki diskusije — čeravno ne
9 Ni običajno, da bi se, recimo, atomi, polja, ali delovanje sil na daljavo prištevali v
rubriko modelov, toda trenutno ne vidim nobene škode v razširjeni rabi. Stopnja
prepričanja skupnosti očitno variira od hevrističnega do metafizičnega modela, toda
zdi se, da narava kognitivnih funkcij modelov ostaja ista.
56
v,. *
za znanst^nike, ki jih uporabljajo — ti simboli in izrazi, ki so sestavljeni iz njih,
neinterpretirani, jim še vedno manjka empirični pomen ali aplikacija. Skupne
trditve na področju generalizacij upravičujejo logično in matematično manipu-
lacijo in inducirajo priznanje rezultata. To pa seveda ne potrebuje, da implicira
soglasje o načinu, v katerem so simboli, individualno in kolektivno, v korelaciji
z rezultati eksperimenta in opazovanja. V tem obsegu skupne simbolne generali-
zacije funkcionirajo še kot izrazi v čistem matematičnem sistemu.
Analogija med znanstveno teorijo in čistim matematičnim sistemom je bila
široko eksploatirana v filozofiji znanosti 20. stoletja in je odgovorna za nekatere
skrajno zanimive rezultate. Vendar paje le analogija inje zato lahko zmotna.
Prepričan sem, da smo bili v različnih pogledih njene žrtve. Eden izmed njih
ima neposredno relevantnost za mojo argumentacijo.
Će se izraz kot f = m pojavi v čistem matematičnem sistemu, se pojavi, če tako
rečemo, enkrat za vselej. To pomeni, če vstopa v rešitev matematičnega proble-
ma, postavljenega znotraj sistema, vstopa vselej v obliki f = m ali v obliki, kije
zveljiva na to s substitutivnostjo identitet ali z nekaterimi drugimi sintaktičnimi
substitucijskimi pravili. V znanosti se simbolne generalizacije običajno vedejo
zelo različno. Niso tolikanj generalizacije kot generalizacijski očrti, shematske
oblike, katerih detajlni simbolni izraz se razlikuje od ene aplikacije do druge. V
problemu prostega pada f = ma postane mg = md2 s/dt2 /pri enostavnem
nihalu postane mg mg sin 0 = d s/dt2; pri parnih harmoničnih oscilatorjih
postane dve enačbi, od katerih je prva lahko zapisana kot m 1 d2 s1/ dt2 + kis, =k2
(d - s2 _ sj ). Zanimivejši mehanični problemi, na primer gibanje žiriskopa, bi
razvili še večjo razliko med f = ma in dejanskimi simbolnimi generalizacijami, na
katere sta aplicirani logika in matematika; toda gledišče bi moralo biti že jasno.
Čeravno so neinterpretirani simbolni izrazi skupna last članov znanstvene
skupnosti in čeravno so taki izrazi tisti, ki oskrbujejo skupino z izhodiščnimi
točkami za logiko in matematiko, pa se ta orodja ne aplicirajo na skupno
generalizacijo, temveč na eno ali drugo specialno inačico le-te. V določenem
smislu zahteva vsak tak razred nov formalizem.10
Iz tega sledi zanimiv sklep, takšen, ki je verjetno relevanten za štatus teoretskih
terminov. Tisti filozofi, ki prikazujejo znanstvene teorije kot neinterpretirane
formalne sisteme, pogosto opazijo, da vstopajo empirične reference v take teori-
je od spodaj navzgor, od empirično pomenjljivega bazičnega slovarja v teoretske
termine Navzlic dobro znanim težavam, ki rojijo okrog pojma bazičnega slovar-
ja, ne morem dvomiti o pomembnosti te poti v transformaciji neinterpretirane-
ga simbola v znak za posamezen fizikalen pojem. Toda to ni edina pot. Forma-
lizmi v znanosti so povezani z naravo tudi zgoraj, brez intervencije dedukcije, ki (
eleminira teoretske termine. Preden lahko začne logične in matematične mani-
pulacije, ki se končajo s predikcijo vrednosti rezultata, mora znanstvenik zapi-
sati posebno obliko f = ma, ki jo aplicira, recimo, na vibrirajočo struno, ali
posebno formo Schrodingeijeve enačbe, ki jo aplicira, recimo, na helijev atom v
magnetnem polju. Kakršnokoli proceduro že uporablja, ko dela tako, ne more
biti čisto sintaktična. Empirična vsebina mora vstopiti v formalizirane teorije
od zgoraj ravno tako kot od spodaj.
10 Tej težavi se ne da uiti, če se zakoni nevvtonovske mehanike navedejo, recimo, v
lagrangejevski ali hamiltonovski obliki. Nasprotno, kasnejše formulacije so eksplicitno
prej skice zakonov kot zakoni, kar pa ne velja za Nevvtonovo formulacijo mehanike. Če
se začne z Hamiltonovimi ali Lagrangejevimi enačbami, potem je treba napisati še
posebno Hamiltonovo ali Lagrangejevo funkcijo za vsakokraten problem. Naj se omeni,
kaj pada, da je odločilna prednost teh formulacij v tem, da veliko bolj olajšujejo
identifikacijo posebnih formalizmov, primernih za določen primer. V primerjavi z
Nevvtonovo formulacijo tako ilustrirajo tipično smer normalnega znanstvenega razvoja.
57
Temu sklepu se ne moremo izogniti, tako mislim, namigujoč, daje Schrodinger-
jeva enačba ali f = ma konstruirana kot okrajšava za konjukcijo številnih poseb-
nih simbolnih oblik, ki te izraze jemljejo za aplikacije na posebne fizikalne
probleme. Najprej, znanstveniki bi še vedno zahtevali kriterije, ki bi jim poveda-
li, katera posebna simbolna inačica bi morala biti aplicirana na določen prob-
lem, in ti kriteriji — podobno kot korespondenčna pravila, ki naj bi prenašala
pomen iz bazičnega slovarja v teoretske termine — naj bi bili nosilci empirične
vsebine. Sicer ne bi nobena konjukcija posebnih simbolnih oblik izčrpala vsega
vedenja o aplikaciji simbolnih generalizacij, ki se lahko smiselno pripisuje čla-
nom znanstvene skupnosti. Soočeni z novim problemom, lahko pogosto sogla-
šajo glede posebnega simbolnega izraza, ki mu ustreza, čeravno ni noben od njih
prej videl takega posebnega izraza.
Vsako razlago kognitivnega aparata znanstvene skupnosti lahko upravičeno
vprašamo, da bi nam nekaj povedala o poti, po kateri člani skupine, pred
direktno relavantno empirično evidenco, identificirajo poseben formalizem, ki
ustreza specialnemu problemu, posebej novemu problemu. To je očitno ena od
funkcij, ki jim služi znanstveno vedenje. To seveda ne počne vselej tudi korekt-
no: specialen formalizem, predlagan za nov problem, je smiselno, celo nujno,
empirično preizkusiti. Deduktivni koraki in primerjava njihovih končnih pro-
duktov z eksperimenti ostajajo predpogoji znanosti. Toda specialni formalizmi
so običajno sprejeti kot plavzibilni ali zavrnjeni kot neplavzibilni pred eksperi-
mentom. Sodbe skupnosti se vrhu tega s precejšnjo pogostnostjo izkazujejo za
pravilne. Določanje specialnega formalizma, nove inačice formalizacije zato ne
more biti popolnoma podobno odkrivanju nove teorije. Prvo se da, med drugim,
naučiti, kar pa ne velja za odkrivanje teorije. To je glavni namen nalog na koncu
poglavij v znanstvenih učbenikih. Kaj pa je lahko tisto, kar se študenti naučijo,
medtem kojih rešujejo?
Temu vprašanju je posvečena večina ostalega dela tega članka, vendar pa se mu
bom približal indirektno, tako da bom najprej postavil bolj običajno vprašanje:
Kako znanstveniki povezujejo simbolne izraze z naravo? To sta dejansko dve
vprašanji v enem, kajti lahko je postavljeno bodisi glede specialne simbolne
generalizacije, določene za partikularno eksperimentalno situacijo, bodisi glede
posamezne simbolne posledice te generalizacije, deducirane iz primerjave z eks-
perimentom. V sedanji namen lahko kajpada obravnavamo ti dve vprašanji kot
eno. Tudi v znanstveni praksi se običajno odgovarja na obe skupaj. Odkar je
bilo opuščeno upanje za čutno-podatkoven jezik, je bilo običajen odgovor na to
vprašanje v mejah korenspondenčnih pravil. Ta so bila običajno šteta bodisi za
operacionalne definicije znanstvenih terminov bodisi še za zbir nujnih in zadost-
nih pogojev aplikabilnosti terminov.11 Sam ne dvomim, da bi preiskava določe-
11 Odkar je bil ta prispevek prebran, sem spoznal, da je možen vir zmede in v tistem, kar
sledi, v izpustitvi dveh vprašanj, omenjenih v prejšnjih paragrafih. Korespondenčna
pravila — v normalni filozofski rabi povezujejo besede le z drugimi besedami, ne z
naravo. Tako dobivajo teoretski termini pomen preko korespondenčnih pravil, ki jih
povezujejo z že prej pomenskim bazičnim slovarjem. Z naravo je neposredno povezan
ie zadnji. Del moje argumentacije je usmerjen k temu standardnim naziranjem in zato
le bi smel delati nobenih problemov. Distinkcija med teoretskim in bazičnim slovar-
jem je v zdajšnji obliki neuporabna, zakaj za mnogo teoretskih terminov se lahko
pokaže, da so povezani z naravo na isti način — kakršen koli naj že bo — kot bazični
termini. Toda vrhu tega se ukvarjam z raziskovanjem, kako lahko deluje „neposredna
povezava" bodisi tista teoretskega ali pa tista bazičnega slovarja. V tem kontekstu
napadam pogosto implicitno domnevo, da je vsakomur, ki ve, kako pravilno uporabiti
bazični termin, dosegljiv — zavestno ali nezawedno — zbir kriterijev, ki ta termin
definirajo ali oskrbijo potrebne in zadostne pogoje, ki krmarijo njegovo uporabo.
Termin „korespondenčna pravila" uporabljam tukaj tudi za takšen način povezovanja
58
ne znanstvene skupnosti odkrila številna taka pravila, ki jih delijo njeni člani.
Nekatera bi morda bila lahko indicirana iz natančnega opazovanja njihovega
obnašanja. Toda — zaradi razlogov, ki sem jih naštel drugje, in na katere bom na
kratko opozoril v nadaljevanju — dvomim, da bi bila korespondenčna pravila,
tako odkrita, skoroda številčno in po moči zadostna, da bi razložila dejanske
korelacije med formalizmom in eksperimentom, ki ga redno in brez problemov
opravljajo člani skupine.12 Če filozof želi uporabljiv sistem korespondenčnih
pravil, potem mora večino le-teh postaviti on sam.
Skoroda gotovo je, da to lahko stori. Filozof lahko — preiskujoč zbrane primere
pretekle prakse skupnosti — upravičeno pričakuje, da bo konstruiral zbir kores-
pondenčnih pravil, ki bi v povezavi z znanimi simbolnimi generalizacijami razlo-
žil vse te primere. Zelo verjetno je, da bi bil zmožen konstruirati različne
alternativne zbire. Navzlic temu bi moral biti izjemno previden pri opisovanju
katerega koli od njih kot rekonstrukcije pravil, ki jih priznava preiskovana
skupnost. Čeravno bi bil vsak od njegovih zbirov ekvivalenten glede na doseda-
njo prakso skupnosti, pa ni potrebno, da so ekvivalentni, če so aplicirani na
naslednji problem, s katerim se sooča disciplina. V tem smislu bi bili ti zbiri
rekonstrukcije več različnih teorij, od katerih ni treba nobeni, daje tista, ki jo
zastopa skupina. Filozof je morda — kot znanstvenik - zelo izpopolnil teorijo
skupine, vendar je — kot filozof - ni analiziral.
Predpostavimo, da ima filozof opravka z Ohmovim zakonom, I = V/R, in ve, da
člani skupine, ki jo preiskuje, merijo napetost z elektrometrom, jakost pa z
galvanometrom. Ko išče korespondenčno pravilo za upor, lahko izbere kvocient
napetosti in jakosti in v tem primeru postaja Ohmov zakon tavtologija. Namesto
tega pa lahko izbere korelacijo vrednosti upora z rezultati meritev, opravljenih
na Wheatstonovem mostičku in v tem primeru pove Ohmov zakon nekaj o
naravi. Za dosedanjo prakso sta lahko ti dve rekonstrukciji ekvivalentni, vendar
pa ne bosta diktirali enakega prihodnjega obnašanja. Predstavimo si zlasti, da
posebno dober eksperimentator v skupnosti dela z višjimi napetostmi, kot so
bile kdaj koli prej uporabljene, in odkriva, da se razmerje napetost—jakost
'postopno spreminja pri visoki napetosti. V skladu z drugo rekonstrukcijo
(Wheatstonov mostiček) je odkril, da pri visoki napetosti obstajajo odkloni od
preko kriterijev in to dela silo normalni rabi. Moje opravičilo za razširitev je moje
prepričanje, da eksplicitno zanašanje na korespondenčna pravila in implicitno zanaša-
nje na kriterije uvaja isto proceduro in na iste načine speljuje pozornost. Obe zanašanji
delata, da se zdi razvoj jezika bolj stvar konvencije, kot je to v resnici. Zaradi tega
prikrivata, v kakšnem obsegu se nekdo, ki si prisvaja bodisi vsakdanji bodisi znanstveni
jezik, hkrati uči stvari o naravi, ki same niso utelešene v verbalnih generalizacijah.
12	Glej The Structure of Scientific Revolutions, 43-51.
13	Mislim, da je pomembno, kako malo pozornosti so filozofi znanosti posvetili verigi
jezik —narava. Epistemična prepričljivost formalističnih programov je gotovo odvisna
od tega, da se lahko naredijo neproblematični. Eden od razlogov za to omalovaževanje
je v tem — tako vsaj mislim — da se ni opazilo, kako veliko je bilo izgubljenega — z
epistemološkega stališča — pri prehodu od čutno-podatkovnega jezika k bazičnemu
slovarju. Medtem ko se je prvi zdel trajen, niso difinicije in korespondenčna pravila
zahteva nobene posebne pozornosti. „Zelena zaplata tam" komajda potrebuje nadaljnjo
operacionalno specifikacijo; „benzol vre pri 80°C" je kajpada docela drugačna vrsta
stavka. Vrhu tega so formalisti, kot bom v nadaljnjem pokazal, pogosto zamenje-
vali nalogo izboljšanja jasnosti in strukture formalnih elementov znanstvene
teorije z docela drugačno nalogo analiziranja znanstvenega vedenja in le
zadnje dosega probleme zdajšnje obravnave. Hamilton je postavil boljšo fçrmulacijo
newtonovske mehanike kot Newton in filozof lahko upa na nadaljnje izboljšave preko
nadaljnje formalizacije. Toda ne sme šteti za dejstvo, da ima isto teorijo kot na začet-
ku, niti da so formalni elementi ene ali druge inačice teorije koekstenzivne s samo
teorijo. Za tipičen primer domneve, da je popoln formalizem ipso facto prikaz vedenja
skupnosti, ki potrebuje, da bi bil formalizem izboljšan, glej Patrick Suppes, The Desira-
bility of Formalization in Science, Journal of Philosophy 65, 65 1 —664.
59
Ohmovega zakona. Po prvi rekonstrukciji je Ohmov zakon seveda tavtologija in
so odkloni od njega nezamisljivi. Eksperimentator je odkril ne odklone od
zakona, temveč prej, da se upor spreminja z napetostjo. Ti dve rekonstrukciji
peljeta k različnim lokalizacijam težave in k različnim vzorcem nadaljnjega
raziskovanja.14
Nič v zgornji diskusiji ne dokazuje, da ne obstaja zbir korespondenčnih
pravil, ki bi lahko razložil obnašanje preiskovane skupnosti. Takšna negativna
izjava bi bila težko dokazljiva. Vendar pa nas diskusija lahko pripelje do tega, da
bi nekoliko resneje jemali nekatere vidike znanstvenega izobraževanja in obnaša-
nja, ki so jih filozofi pogosto spregledovali. V znanstvenih učbenikih ali v
znanstvenem poučevanju se najde zelo malo korespondenčnih pravil. Kako so si
lahko člani znanstvene skupnosti pridobili zadovoljiv zbir? Velja tudi pri-
pomniti, da znanstveniki običajno — če jih filozofi prosijo, da naj dajo taka
pravila — zanikajo njihovo relevanco in potem postanejo včasih nenavadno
redkobesedni. Ko pa sicer sodelujejo, pravila, ki jih postavljajo, lahko variirajo
od enega člana skupnosti do drugega, in vsa so lahko pomanjkljiva. Začenjam se
spraševati, ali se v praksi skupnosti uporablja večje število takih pravil, ali ni
neke alternativne poti, po kateri znanstveniki povezujejo simbolne izraze z
naravo.
Ključ daje pojav, kije znan tako študentom znanosti kot zgodovinarjem znano-
sti. Ker sem bil oboje, bom govoril iz izkušenj. Študenti fizike redno poročajo,
da so prebrali poglavje njihovega teksta in ga popolnoma razumeli, toda navzlic
temu so imeli težave pri reševanju nalog na koncu poglavja. Skoraj vselej je
njihova težava v postavitvi ustreznih enačb, v povezovanju besed in primerov,
danih v tekstu, s posebnimi nalogami, kijih morajo rešiti. Običajno se te težave
rešujejo tudi na enak način. Študent odkrije način, da vidi svojo nalogo kot
podobno nalogi, na katero je že naletel. Koje enkrat ta podobnost ali analogija
spregledana, ostanejo le tehnične težave.
Enak vzorec se jasno kaže v zgodovini znanosti. Znanstveniki oblikujejo pro-
blemske rešitve po vzrocu drugih problemskih rešitev, pogosto z le minimalno
uporabo simbolnih generalizacij. Galilei je odkril, da pridobi po krivini kotaleča
se krogla ravno tolikšno hitrost, da jo vrne do enake višine, do višine, ki je
enaka višini, s katere se je začela kotaliti na drugi nasprotni strani krvine — in to
velja za vsako krivino, in ugotovil, da je ta eksperimentalna situacija podobna
nihalu s točkovno maso kot telesom za nihanje. Huyghens je potem rešil prob-
lem nihajnega središča fizikalnega nihala s predstavo, da je bilo razstrto telo
nihala sestavljeno iz čistih Galilejevih točkovnih nihal, katerih povezava je bila
14 Manj umeten primer bi zahteval hkratno manipulacijo z določenim številom simbolnih
generalizacij in bi tako zahteval več prostora, kot ga imamo zdaj na razpolago. Toda
zgodovinskih primerov za različna učinkovanja generalizacij, ki so se štele za zakone in
za definicije, ni težko najti (glej diskusijo o Daltonu in kontroverzo Proust—Berthollet
v The Structure of Scientific Revolutions, 129—134, in tudi
moj zdajšnji primer ni brez zgodovinskega temelja. Ohm je meril upor s kvocientom
napetosti in jakosti toka. Njegov zakon je tako preskrbel del definicije upora. Eden od
razlogov, ki ga je bilo tako nenavadno težko sprejeti (omalovaževanje Ohma je eden
najznamenitejših primerov upiranja inovacijam, ki jih je ponudila zgodovina znanosti),
je ta, da je bil inkompatibilen s pojmom upora, priznanim pred Ohmovim delom.
Ravno zato, ker je priznanje Ohmovega zakona zahtevalo redefinicijo električnih poj-
mov, je ta zakon povzročil revolucijo v teoriji elektrike. (Za dele te zgodbe glej T. M.
Brown, The Electric Current in Early Nineteenth—Century Electricity, Histori-
cal Studies in the Physical Sciences 1, 1969, 6 1-103 in M. L.
Schagrin, Resistance to Ohm's Law, American Jounal of Physics 31,
1963, 536 —547).[Menim, docela splošno, da se znanstvene revolucije lahko razlikujejo
od normalnega znanstvenega razvoja v tem, da prve zahtevajo, kar ne velja za razvoj,
modifikacijo generalizacij, ki so jih prej šteli za kvazianalitične. Je mar Einstein odkril
relativnost simultanosti alije mar uničil prej tavtološko implikacijo tega termina?;)
60
lahko takoj razrešena na vsaki točki nihanja. Potem ko so bile povezave razreše-
ne, bi posamezna nihala svobodno nihala, toda njihovo skupno težišče — po-
dobno kot tisto pri Galilejevem nihalu - bi doseglo le višino, iz katere je začelo
padati težišče razstrtega nihala. Naposled je Daniel Bernoulli, še brez pomoči
Newtonovih zakonov, odkril podobnost med pretokom vode iz odprtine v poso-
do in Huyghensovim nihalom. Določite težišče vode v posodi in curek med
infinitezimalnim intervalom časa. Nato si predstavljajte, da se potem vsak del-
ček vode ločeno giblje proti maksimalni višini, dosegljivi s hitrostjo, ki jo ima
na koncu tega časovnega intervala. Dvig težišča točenih delov mora biti potem
enak upadu težišča vode v posodi in curku. Iz take obravnave problema takoj
sledi dolgo iskana hitrost iztoka.15
V stiski s časom za nadaljnje primere, trdim, da igra naučena sposobnost videti
podobnosti med navidez različnimi problemi v znanosti pomemben del vloge, ki
je običajno pripisana korespondenčnim pravilom. Ko je enkrat nov problem
ugledan kot analogen prej rešenemu problemu, sledi potem tako ustrezen for-
malizem kot tudi nov način povezovanja njegovih simbolnih posledic z naravo.
Ko je ugledana podobnost, se enostavno uporablja povezave, ki so se že pred
tem izkazale za učinkovite. Ta sposobnost spoznati skupinsko priznane podob-
nosti, je, tako mislim, glavna stvar, ki sejo študenti naučijo ob reševanju nalog,
bodisi s svinčnikom in papirjem bodisi v dobro opremljenem laboratoriju. Med
njihovim učenjem jim je postavljeno veliko število takih vaj-nalog, in študenti
iste specialnosti stalno delajo domala enake vaje-naloge, na primer krvino, ko-
nično nihalo, Keplerjeve elipse, itn. Ti konkretni problemi z njihovimi rešitvami
so tisto, kar sem prej omenil kot eksemplaije, standardne primere skupnosti.
Le-ti tvorijo tretjo glavno vrsto kognitivne komponente disciplinarne matrice in
ilustrirajo drugo poglavitno funkcijo termina „paradigma" v The Structure of
Scientific Revolutions.16 Pridobivanje zaloge eksemplarjev je ravno tako kot
učenje simbolnih generalizacij integralen del procesa, v katerem se študent do-
koplje do kognitivnih dosežkov svoje disciplinarne skupine.17 Brez eksemplar-
jev se ne bi nikoli naučil več od tistega, kar ve skupina o takih temeljnih
pojmih, kot so sila in polje, element in sestavina, ali jedro in celica.
S pomočjo enostavnih primerov bom na kratko poskušal eksplicirati pojem
naučene podobnosti, pridobljene percepcije analogije. Naj najprej kajpada pre-
ciziram problem, na katerega bo merila eksplikacija. Pogrošna resnica je, da je
15	Za primer glej Rene Dugas, A History of Mechanics, prev. J. R.
Maddox (Neuchatel: Editiones du Griffon in New York: Central Book Co., 195 5,
135-136, 186-193 in Daniel Bernoulli, Hydrodynamica, sive de
viribus et motibus fluidorum, commentarii opus aca-
ri e m i c u m (Strabourg: J. R. Dulseckeri, 1738), 3. razdelek. Do kakšne stopnje je
napredovala mehanika v prvi polovici osemnajstega stoletja z modeliranjem ene pro-
blemske rešitve na drugi, glej Clifford Truesdell, Reactions of Late Baroque Mechanics
to Success, Conjecture, Error, and Failure in Newton's Principia, Texas
Quarterly 10,1967,238-258.
16	Razumljivo je, da je bil pomen „paradigme" kot standardnega primera tisti, ki me je
prvotno pripeljal do mojega izbora tega termina. Na nesrečo je večina bralcev moje
knjige The Structure of Scientific Revolutions zgrešila tisto,
kar je bilo zame njena središčna funkcija, in uporabljajo „paradigmo" v smislu, ki je
blizu tistemu, za kar zdaj predlagam ime „disciplinarna matrica". Imam malo upanja,
da bi „paradigmo" spet uporabljali v njeni prvotni rabi, edini, ki ji je sploh filološko
primerna.
17	Pomnite, da so eksemplarji (in tudi modeli) veliko bolj učinkovite determinante subst-
rukture skupnosti kot simbolne generalizacije. Mnogo znanstvenoh skupnosti deli npr.
Schrodingerjevo enačbo in njihovi člani naletijo na to formulo primerno zgodaj v
svojem znanstvenem izobraževanju. Toda, ko se izobraževanje nadaljuje, recimo proti
fiziki trdnih teles na eni strani in proti teoriji polja na drugi strani, se primeri, ki jih
srečujejo, razlikujejo. Potemtakem lahko enoznačno rečejo, da delijo le neinterpreti-
rano, ne pa interpretirane Schrodingerjeve enačbe.
61
vsaka stvar podobna vsaki drugi stvari in tudi različna od nje. Odvisno je, kot
običajno rečemo, od kriterijev. Človeku, ki govori o podobnosti ali o analogiji,
zato takoj postavimo vprašanje: glede na kaj podobno? V tem primeru je to
kajpada ravno tisto vprašanje, ki ne bi smelo biti postavljeno, kajti odgovor bi
nam takoj priskrbel korespondenčna pravila. Ukvarjanje z eksemplarji ne bi
študenta naučilo ničesar, kar mu ne bi moglo - v obliki kriterijev ali podobno-
sti — ravno tako dati takih pravil. Reševanje nalog bi bilo potem zgolj praksa v
uporabljanju pravil in ne bi bilo treba govoriti o podobnosti.
Reševanje nalog kajpada - kot sem že dokazoval - ni podobno temu. Je veliko
bolj podobno otrokovi težki nalogi, pri kateri se išče podobne živali ali obrazov,
skritih v risbah grmovja ali oblakov. Otrok išče oblike, ki so podobne tistim
živalim ali obrazom, kijih pozna. Ko so enkrat najdene, se ne umaknejo znova v
ozadje, kajti sedaj vidi otrok sliko drugače. Študent znanosti, soočen z nalogo,
si jo ravno tako prizadeva videti kot podobno tej ali oni eksemplarni nalogi, ki
jo je srečal že prej. Kjer obstajajo pravila, ki bi ga lahko vodila, jih seveda
uporablja. Toda njegov bazičen kriterij je percepcija podobnosti, ki je tako
logično kot psihološko pred vsemi številnimi kriteriji, s katerimi je bila lahko
narejena taista identifikacija podobnosti. Potem koje bila ugledana podobnost,
se lahko vpraša po kriterijih in to je potem pogosto vredno storiti. Ni pa nujno.
Duhovni ali vizuelni sistem, pridobljen med učenjem, da bi se dva problema
ugledala kot podobna, je lahko uporabljen neposredno. V določenih okolišči-
nah — to hočem sedaj pokazati — obstaja sredstvo razvrščanja predelovanja
podatkov v razrede podobnosti, ki ni odvisno od predhodnega odgovora na
vprašanje: podobno glede na kaj?
Moja argumentacija se začenja s kratko disgresijo ob terminu ,,podatki".
Filološko se izpeljuje iz ,,danega". Filozofsko meni - iz razlogov, ki so globoko
vkoreninjeni v zgodovini epistemologije — minimalne stabilne elemente, kijih
dajejo naši čuti. Čeravno se nič več ne nadejamo čutno-podatkovnega jezika, pa
izrazi kot „zeleno tam", „trikotnik tukaj", ali „toplo tam spodaj" še vedno
konotirajo naše paradigme za podatek, za tisto, dano v izkustvu. To vlogo bi
morali igrati v različnih pogledih. Mi nimamo dostopa do elementov izkustva, ki
bi bili minimalnejši od teh. Kadar koli zavestno ravnamo s podatki, da bi
identificirali predmet, odkrili zakon ali odkrili teorijo, imamo nujno opraviti s
tovrstnimi občutki ali kompleksi le-teh. Navzlic temu pa - z drugega stališča —
občutki in njihovi elementi niso dano. Prej teoretsko gledano kot izkustveno
pripada to ime stimulom. Čeravno imamo dostop do le-teh le indirektno, via
znanstvena teorija, so stimulusi in ne občutki tisti, ki delujejo na nas kot
organizme. Med našim prejemom stimulusa in senzornim odgovorom, ki je naš
podatek, potekajo obsežni predelovalni procesi preko živčnega sistema.
Če bi bil Descartes imel prav, koje postavil med stimulusi in občutki korespon-
denco v razmerju ena proti ena, ne bi bilo ničesar takega vredno omeniti. Toda
mi vemo, da ne eksistira ničesar takega. Percepcija določene barve je lahko
izzvana z neskončnim številom različno kombiniranih valovnih dolžin. Narobe,
določen stimulus lahko izzove množico občutkov, podobo race v enem pre-
jemniku, podobo zajca v drugem. In take rekacije niso popolnoma vrojene.
Nekdo se lahko nauči razlikovati barve ali vzorce, ki so bili prej nerazločjivi. V
nekem še neznanem obsegu je produkcija podatkov iz stimulusov naučena pro-
cedura. Po procesu učenja izziva isti stimulus drugačen podatek. Sklepam, da
morajo biti podatki, čeravno so minimalni elementi našega individualnega iz-
kustva, skupne rekacije na določen stimulus samo znotraj članstva relativno
homogene skupnosti: izobraževalne, znanstvene ali lingvistične.18
62
Sedaj se vračam k mojemu glavnemu argumentu, vendar ne k primerom iz
znanosti, kajti to zadnje je neizogibno izjemno kompleksno. Namesto tega vas
prosim, da si predstavite majhnega otroka na sprehodu s svojim očetom v
živalskem vrtu. Otrok se je pred tem naučil prepoznati ptice in razlikovati
taščice od drugih ptic. V današnjem popoldnevu se bo prvi naučil identificirati
labode, gosi in race. Vsakdo, kdor je učil otroka v takih okoliščinah, ve, daje
primarno pedagoško sredstvo kazanje. Stavki kot „vsi labodi so beli" imajo
lahko neko vlogo, ni pa potrebno. Za trenutek jih bom izpustil iz obravnave;
moj objekt bo osamiti drugačen način učenja v njegovi najbolj čisti obliki.
Podučevanje Ivana se potem nadaljuje takole. Oče pokaže ptico, rekoč: „Po-
glej, Ivan, tam je labod". Malo pozneje sam Ivan pokaže ptico, rekoč: „Očka, še
en labod". Ni se še kajpada naučil, kaj so labodi in mora biti popravljen: „Ne,
Ivan, to je gos". Ivanova naslednja identifikacija laboda se izkaže za pravilno,
toda njegova naslednja „gos" je dejansko raca in spet je popravljen. Po nekaj
nadaljnjih srečanjih - vsako srečanje ima kajpada ustrezen popravek ali podkre-
pitev - lahko Ivan identificira te vodne ptice ravno tako dobro kot njegov oče.
Poduk se je hitro končal.
Zdaj vprašujem, kaj se je zgodilo Ivanu, in izpostavljam plavzibilnost naslednje-
ga odgovora. V toku popoldneva se je reprogramiral del živčnega mehanizma, s
katerim predeluje vizualne stimuluse, in podatki, ki jih sprejema od stimulusov
in ki bi bili prej izzvali vsakega „ptiča", so se spremenili. Ko je začel svoj
sprehod, je program v njegovem živčnem sistemu izostril razlike med posa-
meznimi labodi ravno tako kot tiste med labodi in gosmi. Na koncu sprehoda so
bile poteze kot dolžina in ukrivljenost labodovega vratu poudaijene in druge
potlačene, tako da so se podatki o labodu ujemali drug z drugim in razlikovali
od podatkov o gosi in raci, kot se prej niso. Ptice, ki so se prej vse zdele
podobne (in tudi različne), so zdaj razporejene v ločene skupine v perceptual-
nem prostoru.
Tak proces se da zlahka modelirati na računalniku; jaz sam se ukvarjam z
začetno stopnjo takega eksperimenta. Stimulus v obliki verige n urejenih številk
je vložen v stroj. Tam je spremenjen v podatek z uporabo prej izbrane spremem-
be za vsako od n številk — za vsako pozicijo v verigi je uporabljena drugačna
sprememba. Vsak tako dobljen podatek je veriga n številk, pozicija v tistem, kar
bom imenovan n-dimenzionalen prostor lastnosti. V tem prostoru predstavlja
razdalja med dvema podatkoma, meijena z evklidsko ali z ustrezno neevklidsko
metriko, njuno podobnost. Kateri dražljaj se spremeni v podoben ali soroden
podatek je seveda odvisno od izbire transformacijskih funkcij. Različni zbiri
funkcij producirajo različne skupine podatkov, različne vzorce podobnosti in
različnosti v perceptualnem prostoru. Toda transformacijske funkcije ne smejo
biti določene. Če je stroju dan držljaj, kije lahko razvrščen v skupino, in če mu
damo informacijo, kateri držljaj mora biti uvrščen v iste in kateri v različne
skupine, lahko sam sestavi lasten zbir transformacijskih funkcij. Zapomnite si,
da sta oba pogoja bistvena. Ne morejo biti vsi držljaji tako spremenjeni, da bi
lahko tvorili skupine podatkov. Celo koje to mogoče,je treba stroju, podobno
18 V The Structure of Scientific Revolutions, posebno v 10.
pogl., znova in znova vztrajam na tem, da člani različnih skupnosti živijo v različnih
svetovih in da znanstvene revolucije spreminjajo svet, v katerem živijo znanstveniki.
Zdaj bi hotel povedati, da so člani različnih skupnosti predstavljeni tako, da pri njih
isti dražljaji povzročajo različne podatke. Pomnite, kajpada, da ta sprememba ne dela
fraz kot „drugačen svet" za neustrezne. Dani svet, bodisi vsakdanji ali znanstveni, ni
svet dražljajev.
63
kot otroku, najprej enkrat povedati, kateri spadajo skupaj in kateri ne. Ivan ni
sam odkril, da so bili tam labodi, gosi in race. Bilje podučen.
Če si zdaj predstavljamo Ivanov perceptualni prostor v dvodimenzionalnem
diagramu, je proces, ki se je zgodil v njem, podoben prehodu od slike 1 k sliki
2. Na prvi sliko so race, gosi in labodi med sabo pomešani. Na drugi sliki so se
razvrstili v ločene skupine s precejšnjimi medsebojnimi razdaljami.2 Odkar mu
je
SLIKA 1 in 2
oče povedal, da so race, gosi in labodi člani ločenih naravnih družin, lahko Ivan
popolnoma upravičeno pričakuje, da bodo vsi naslednji labodi, race in gosi
spadali po naravi v ali na rob ene od teh družin in da ne bo naletel na nikakšen
podatek, ki spada v prostor med njimi. Pričakovanje se lahko izneveri, morda
med obiskom v Avstraliji. Vendar mu bo dobro služilo, dokler ostaja član
skupnosti, ki je iz izkustva odkrila koristnost in trajnost teh posebnih percep-
tualnih razlikovanj in prenesla sposobnost teh razlikovanj iz generacije v genera-
cijo.
Ker je bil Ivan programiran, da spozna, kar njegova bodoča skupnost že ve, sije
pridobil informacije, ki so mu bile namenjene. Naučil se je, da gosi, race in
labodi tvorijo ločene naravne družine in da v naravi ni labodov-gosi ali gosi-rac.
Nekatere konstelacije lastnosti gredo skupaj, drugih pa se sploh ne da dobiti. Če
k lastnostim njegovih skupin spada agresivnost, potem je njegovo popoldne v
živalskem vrtu lahko imelo vedenjske ravno tako kot vsakdanje zoološko funk-
cijo. Gosi, kar pa ne velja za race in labode, sikajo in kljuvajo. Kar se je Ivan
naučil, je torej vredno vedeti. Toda, ali ve, kaj pomenijo termini ,,gos", „raca"
in „labod"? V kakršnem koli koristnem smislu ve, saj lahko uporablja te etike-
te enoznačno in brez težav, izpeljujoč iz njihove uporabe bodisi neposredno
bodisi preko splošnih stavkov, sklepe, ki se nanašajo na vedenje. Po drugi strani
pa se je vse to naučil, ne da bi imel kriterij, ali vsaj ne da bi mu bilo treba imeti
kriterij, niti enega samega kriterija za identificiranja labodov, gosi, ali rac.
Lahko vam pokaže na laboda in vam pove, da mora biti v bližini voda, toda
lahko vam ravno tako ne more povedati, kaj je labod.
19	Risbe dolgujem tako peresu kot potrpljenju Sarah Kuhnove.
20	V nadaljevanje bo postalo jasno, da je vse tisto, kar je o tej metodi obdelave dražljajev
posebnega, odvisno od možnosti razvrščanja podatkov v skupine, s praznim prosto-
rom med njimi. V primeru odsotnosti praznega prostora ni nobene alternative za
strategijo obdelave, ki se — določujoč svet vseh možnih podatkov — nanaša na defini-
cije in pravila.
64
Na kratko, Ivan se je naučil aplicirati simbolne etikete na naravo, ne da bi
uporabljal kaj takega, kot so definicije ali korespondenčna pravila. V njihovi
odsotnosti je uporabil naučeno, vendar navzlic temu primitivno percepcijo po-
dobnosti in razlike. Med prisvajanjem zaznave se je naučil nekaj o naravi. To
védenje je nato lahko vdelano - ne v generalizacije ali pravila, temveč v same
odnose podobnosti. Naj poudarim, da nikakor ne predpostavljam, daje Ivanova
tehnika — s katero se pridobiva in kopiči vedenje — edina. Niti se mi ne zdi
verjetno, daje s tako majhnim prizivom na verbalne generalizacije pridobljenega
in nakopičenega zelo veliko človeškega védenja. Vendar pa si prizadevam za
pripoznanje inegritete kognitivnega procesa, kakršnega smo pravkar opisali. V
kombinaciji z bolj znanima procesoma, kot sta simbolna generalizacija in mode-
liranje, je, mislim, bistven za ustrezno rekonstrukcijo znanstvenega védenja.
Ali mi je zdaj treba reči, da so bili labodi, gosi in race, ki jih je Ivan srečal med
svojim sprehodom z očetom, tisto, kar imenujem eksemplaiji? Le-ti so bili -
predstavljeni Ivanu z njihovimi označbami, ki jim jih pripisujemo - rešitve
problema, ki so ga člani njegove bodoče skupnosti že rešili. Njihova asimilacija
je del socializacijske procedure, s katero Ivan postaja del te skupnosti, pri čemer 'x
se uči o svetu, ki ga naseljuje skupnost. Ivan kajpada ni znanstvenik, niti ni
tisto, kar se je naučil, že znanost. Vendar lahko kajpada postane znanstvenik, in
tehnika, ki jo je uporabil na svojem sprehodu, bo še naprej uporabna. Da jo
dejansko uporablja, bi bilo bolj jasno, če bi postal taksonom. Herbariji, brez
katerih ne more delati noben botanik, so skladišča profesionalnih eksemplarjev,
in njihova zgodovina je koekstenzivna s tisto disciplino, ki ji služijo. Toda ista
tehnika, čeravno v manj čisti obliki, je ravno tako bistvena za abstraktnejše
znanosti. Dokazoval sem že, da je asimilacija rešitev takih problemov, kot sta
krivina in konično nihalo, del učenja, kaj je nevvtonovska fizika. Študent ali
strokovnjak lahko sam nadaljuje z identifikacijo drugih newtonovskih proble-
mov le potem, ko so bili asimilirani številni taki problemi. Ta prisvojitev prime-
rov je, nadalje, del tistega, kar mu omogoča osamiti sile, mase in meje znotraj
novega problema, in to, da napiše ustrezen formalizem za njegovo rešitev. Nav-
zlic svoji enostavnosti, bi moral Ivanov primer pokazati, zakaj še naprej vztra-
jam, da imajo skupni primeri kognitivne funkcije, ki so pred specifikacijo krite-
rijev, glede na katere so eksemplarji.
Mojo argumentacijo sklepam z vrnitvijo na krucialno vprašanje, kije bilo zgoraj
obravnavano v povezavi s simbolnimi generalizacijami. Vzemimo, da si znanstve-
niki prisvajajo in da kopičijo vedenje v skupnih primerih, ali se morajo potem s
tem ukvarjati tudi sami filozofi? Mar ne preučujejo lahko namesto tega pri-
merov in izpeljujejo korespondenčna pravila, ki naj bi — skupaj s formalnimi
elementi teorije — naredila primere odvečne? Na to vprašanje, sem že predlagal
naslednji odgovor. Filozof je svoboden, da substituirá primere s pravili in lahko,
vsaj v principu, pričakuje, da mu bo to uspelo. V tem procesu bo kajpada
spremenil naravo védenja, ki jo poseduje skupnost, iz katere so bili potegnjeni
njegovi primeri. Kar bo naredil bo dejansko to, dabo substituiral eno sredstvo
predelave podatkov z drugim. Če ni izjemno pazljiv, bo pri tem oslabil spozna-
nje skupine. In celo če bo pazljiv, bo spremenil naravo prihodnjih reakcij skup-
nosti na nekatere eksperimentalne dražljaje.
Ivanovo izobraževanje, čeravno ne v znanosti, oskrbuje vrsto evidence za te
trditve. Da bi se identificiralo labode, gosi in race s korespondenčnimi pravici
namesto z zaznano podobnostjo, je treba narisati sklenjene krivulje, ki se ne
križajo, okrog vsake skupine na sliki 2. Rezultat je enostaven. V en diagrams
tremi razredi, ki ne segajo drug v drugega. Vsi labodi so v enem razredu, vse gosi
65
v drugem, in tako naprej. Kje pa naj bi bile potegnjene krivulje? Je nešteto
možnosti. Ena od njih je ilustrirana na sliki 3, kjer so meje narisane zelo blizu
podobam ptic v treh skupinah. Če so dane take meje, lahko zdaj Ivan pove.
kateri so kriteriji za članstvo v razredu labodov, gosi, ali rac. Po drugi strani bi 1
imel težave pri enaki naslednji vodni ptici, ki jo bo videl. Obris oblike v diagra-
mu je očitno labod po kriteriju zaznane oddaljenosti, toda po novo uvedenih
korespondenčnih pravilih ni niti labod niti gos niti raca.
slika 3
Meje torej ne smejo biti narisane preblizu robov skupin eksemplaijev. Pojdimo
torej k drugi skrajnosti, k sliki 4, in narišimo meje, ki pokrivajo večino relevant-
nih delov Ivanovega perceptualnega prostora. S tem izborom ne bo nobena
ptica, ki se pojavlja bÛzu ene od eksistirajočih skupin, predstavljala problema,
toda, ko smo se izognili tej težavi, smo ustvarili drugo. Ivan je doslej vedel, da ni
labodov-gosi. Nova rekonstrukcija njegovega vedenja mu to informacijo od-
vzema. Namesto tega mu daje nekaj, česar po vsej verjetnosti nikoli ne rabi -
ime, ki se nanaša na podatek o ptici, globoko v praznem prostoru med labodi in
gosmi. Da bi nadomestili, kar je bilo
slika 4 in 5
izgubljenega, si lahko predstavljamo, da je Ivanovemu kognitivnemu aparatu
dodana funkcija pogostosti, ki opisuje verjetnost njegovega srečanja z labodom
na različnih mestih znotraj meje laboda, skupaj s podobnimi funkcijami za gosi
in race. Toda prvotni kriterij podobnosti te funkcije že vsebuje. Zdaj bi se bili
dejansko vrnili k mehanizmu predelave podatkov, ki smo ga hoteli zamenjati.
66
Očitno, nobena od skrajnih tehnik za označevanje razrednih meja ni prava.
Kompromis, prikazan na sliki 5, je očitna izboljšava. Vsaka ptica, ki se pojavlja
blizu ene od eksistirajočih skupin, ji tudi pripada. Vsaka ptica, ki se pojavlja v
sredini med dvema
slika 5,6
skupinama, nima imena, toda komajda je verjetno, daje tak podatek sploh dan.
S takimi razrednimi mejami bi Ivan lahko nekaj časa uspešno operiral. Vendar
pa s substitucijo svojega prvotnega kriterija podobnosti z razrednimi mejami ni
ničesar pridobil, temveč celo nekaj izgubil. Ce naj bi bila strateška uporabnost
teh meja ohranjena, potem bi morda njihova lokacija morala biti spremenjena
vsakič, ko Ivan naleti na naslednjega laboda.
Slika 6 kaže, kaj imam v mislih. Ivan je srečal še enega laboda. Leži, kot bi
moral, docela znotraj stare razredne meje. Ni bilo nobenega identifikacijskega
problema. Toda naslednjič bo morda nastopil problem, če ne bodo potegnjene
nove meje - tukaj prikazane kot prekinjene črte - da bi upoštevale spremenjen
obris labodje skupine. Brez zunanje prilagoditve meje labodov, lahko enaka
naslednja ptica, ki jo sreča, čeravno po kriteriju podobnosti brez nadaljnjega
labod, pade na ali celo zunaj stare meje. Brez simultanega skrčenja meje rac, bi
bil prazen prostor, za katerega so mu njegovi bolj izkušeni starejši tovariši
zagotovili, da je lahko ohranjen, pretirano skrčen. Če je temu tako, to pomeni,
da če lahko vsaka nova izkušnja zahteva prilagoditev razrednih meja, se lahko
popolnoma upravičeno vpraša, ali je Ivan ravnal pametno, da je dovolil filozo-
fom narisati zanj take meje. Primitivni kriterij podobnosti, ki si gaje pred tem
pridobil, bi bil z vsemi temi primeri opravil brez problemov in brez nenehnega
prilagojevanja. Obstaja, o tem sem prepričan, nekaj takega kot sprememba po-
mena ali sprememba v vrsti uporabe termina. Vendar pa bi nam lahko le pred-
stava, da sta pomen ali uporabljivost odvisna od prej določenih meja, tukaj
zbudila željo po razvijanju take frazeologije.21
Ne trdim — naj zdaj poudarim - da nikoli ne obstajajo dobri razlogi, da bi
potegnili meje ali adoptirali korespondenčna pravila. Če bi Ivan naletel na nize
ptic, ki bi premoščale prazen prostor med labodi in gosmi, bi bil prisiljen rešiti
21 Vrhu tega bi se tukaj lahko zadrževalo fraze kot „nejasnost pomena" ali „odprta
tekstura pojmov". Oboje implicira nepopolnost, nekaj manjkajočega, kar bo kasneje
lahko nadomeščeno. Ta pomen nepopolnosti ustvarja kajpada zgolj standard, ki zahte-
va naše posedovanje potrebnih in zadostnih pogojev za uporabljivost besede ali fraze v
svetu vseh možnih podatkov. V svetu, v katerem se nekateri podatki nikoli nee pojav-
ljajo, je tak kriterij odveč.
67
to zadrego s črto, ki ločuje kontinuum med labodi in gosmi po definiciji. Ali —
če bi obstajali neodvisni razlogi za predpostavko, daje barva trden kriterij za
identifikacijo vodnih ptic, potem bi se Ivan lahko preudarno opredelil za gene-
ralizacijo: „vsi labodi so beli".22 Ta strategija bi lahko prihranila dragocen čas
predelave podatkov. Generalizacija bi v vsakem primeru oskrbela vhodno točko
za logično manipulacijo. Obstajajo ustrezne priložnosti za prehod na dobro
znano strategijo, ki se nanaša na meje in pravila. Vendar pa ni edina razpoložlji-
va strategija bodisi za predelavo dražljajev bodisi za predelavo podatkov. Obsta-
ja alternativa, taka, ki temelji na tistem, kar sem bil imenoval naučena percepci-
ja podobnosti. Opazovanje, bodisi učenja jezika, znanstvenega izobraževanja, ali
znanstvene prakse, kaže, daje dejansko široko uporabljena. Z ignoriranjem le-te
v epistemološki diskusiji lahko storimo veliko sile našemu razumevanju narave
vedenja.
Vrnimo se, naposled, k terminu „paradigma". V knjigo The Structure of Scien-
tific Revolutions je prišel zato, ker jaz — zgodovinar-avtor knjige — ne bi mogel
pri raziskovanju članstva znanstvene skupnosti odkriti dovolj skupnih pravil, da
bi lahko razložil neproblematično raziskovalno dejavnost skupine. Skupni pri-
meri uspešne prakse bi lahko, to je bil moj naslednji sklep, nadomestili tisto, kar
je skupina pogrešala v pravilih. Ti primeri so bili njene paradigme, in kot take,
bistvene za njeno kontinuirano raziskovanje. Ko sem prišel tako daleč, sem —
na nesrečo — dopustil, da se je uporaba termina razširila, daje zajela vse skupne
določitve skupine, vse sestavine tistega, kar zdaj želim imenovati disciplinarna
matrica. Rezultat je bila - neogibno — zmeda in to je zabrisalo prvotne razloge
za uvedbo posebnega termina. Toda ti razlogi še vedno veljajo. Skupni primeri
lahko služijo kognitivnim funkcijam, ki se običajno pripisujejo skupnim pravi-
lom. Če služijo, potem se vedenje razvija drugače kot takrat, ko ga vodijo
pravila. To delo je bilo predvsem prizadevanje, da bi osamil, pojasnil in utemeljil
te bistvene točke. Če bi se lahko videle, potem bi lahko odpravili termin „para-
digma", čeravno ne s pojmom, kije pripeljal do njegove uvedbe.
Prevedel Božidar Kante
22 Pomnite, da je lahko Ivanovo prepričanje v „vsi labodi so beli" prepričanje bodisi o
zakonu o labodih bodisi o (delni) definiciji labodov. Ivan lahko sprejme generalizacijo
bodisi kot analitično bodisi kot sintetično. Kot se predlaga v 14. opombi zgoraj, je
lahko razlika pomembna, še posebej če Ivan naslednjič sreca črno vodno ptico, ki v
drugih pogledih močno spomonja na laboda. Zakoni, izpeljani neposredno iz opazo-
vanja, se dajo posamič korigirati, kar pa sploh ne velja za definicije.
68
Proti metodi
Paul Feyerabend
V metodoloških diskusijah prevladuje tendenca, da se spoznavnoteoretski pro-
blemi obravnavajo tako rekoč sub specie aeternitatis. Izjave se med seboj pri-
merja neglede na njihovo zgodovino in neglede na to, da lahko pripadajo raz-
ličnim zgodovinskim plastem. Sprašuje se n. pr.: dano je znanje iz ozadja (Hin-
tergrundwissen), začetni pogoji, načela in akceptirana opazovanja — kaj sledi iz
tega za novo predlagano hipotezo? Odgovori se znatno razlikujejo. Nekateri
menijo, da je možno določiti stopnje potrjenosti (Bewahrungsgrade) in z njiho-
vo pomočjo presoditi hipotezo. Drugi odklanjajo vsakršno logiko potrjenosti in
presojajo hipoteze po njihovi vsebini in po dejansko izvršenih falsifikacijah.
Toda vsakomur je samoumevno, da so natančna opazovanja, jasna načela in
dobro potrjene teorije že odločilne; more in mora se jih uporabiti tukaj in zdaj,
da se predlagane hipoteze bodisi eliminira bodisi naredi sprejemljive ali se jih
celo dokaže.
1 V vrsti zanimivih del, ki poživljajo diskusijo, profesor Kurt Huebner z univerze v Kielu
kritizira „abstraktnost" današnje metodologije in trdi: „Korenine znanstvenega nap-
redka niso niti v abstraktnih pravilih falsifikacije niti v induktivno-logičnih sklepih ali
podobnem, temveč jih je treba iskati v celotnem duhovnem in zgodovinskem položaju,
v katerem se raziskovalec nahaja. Iz tega položaja jemlje svoje apriorne predhodne
odločitve in na drugi strani povratno vpliva na celotno situacijo, v kateri živi . . .
Odločilna slabost sodobne teorije znanosti se mi zdi torej v tem, da pri vsej raznovrst-
nosti šol in mislecev ravna vendar v splošnem nezgodovinsko. Na svoja osnovna vpra-
šanja —namreč, po uporabljenih metodah in po upravičenju z njihovo pomočjo dob-
ljenih izjav — poskuša odgovoriti zgolj z refleksijo, pri čemer mišljenje navidezno ostaja
prepuščeno le samemu sebi in svoji splošni ostroumnosti . . ." (Was zeigt Keplers
.Astronomia nova' der modernen Wissenschaftstheorie? , Philosophia natu-
ralis II, 1969, 276). Huebner raziskuje tudi nenavaden razvoj, ki vodi od zgodo-
vinsko orientiranih mislecev kot Duhem, Mach, Poincaré, Meyerson in drugih do da-
našnje suhoparne, nezgodovinske in zato bistveno neznanstvene naravnanosti (Phil
69
Takšen postopek ima smisel samo tedaj, če lahko domnevamo, da so elementi
našega znanja — teorije, opazovanja, načela naše argumenacije — brezčasne
entitete, ki so vse enako popolne in enako dostopne in v medsebojnih relacijah,
ki so neodvisne od dogodkov njihove produkcije. To je seveda izjemno razširje-
na predpostavka. Vsak logik brez nadaljnjega izhaja iz nje; je osnova znanega
razlikovanja med kontekstom odkritja in kontekstom utemeljitve; in pogosto je
to izraženo tako, da znanost nima opravka z izjavami ali stavki, temveč s tem,
kar ti izrekajo, s propozicijami. Kakor koli že, spregledano ostane, daje znanost
kompleksen in heterogen zgodovinski proces, ki zraven nejasnih in nesistematič-
nih anticipacij bodočih ideologij vsebuje okamenele visoko razvite teoretske
sisteme in stare ter okamenele forme mišljenja. Nekatere med njimi so na voljo
v obliki enoznačno napisanih izjav, druge so razlite in se lahko spoznajo samo s
kontrastom, s primerjavo z novimi in neobičajnimi nazori. (Tako je za obrnjen
argument o stolpu pomagal Galileju pri odkritju naravnih interpretacij, ki so
učinkovale proti Koperniku. In prav tako je odkril Einstein nekatere globoko
ležeče predpostavke klasične mehanike, n. pr. takšne kot je predpostavka o
eksistenci neskončno hitrih signalov.) Mnoga trenja in protislovja, ki se v znano-
sti pojavljajo, imajo opraviti s to heterogenostjo materiala, s to „neenakostjo"
zgodovinskega razvoja — kot se je izrazil Marx — in nimajo nobenega neposred-
nega teoretskega pomena.2 Zelo so podobni problemom, ki nastanejo, če se
namerava zgraditi elektrarno takoj zraven gotske katedrale. Tu in tam se takšni
vidiki upoštevajo, n. pr. če se trdi, da fizikalni zakoni (izjave) in biološki zakoni
(izjave) spadajo v različna teoretska območja in se jih ne da neposredno primer-
jati. Toda večinoma, posebej vprašanju opazovanja in teorije, projecirajo naše
metodologije različne elemente znanosti in različne zgodovinske plasti, v kate-
rih se nahajajo, na en in isti nivo in takoj preidejo k njihovemu primerjanju in
naturalis 13, 1971, 81 — 97), in dela na teoriji znanosti, ki vključuje zgodovino, v
tem ko skicira „strukturalno teorijo zgodovine" (Studium generale 24,
1971, 851—864, posebno 858). To pot bo treba ubrati v prihodnosti, če se hoče
premagati neplodnost današnje teorije znanosti.
2 Po Marxu morejo „sekundarne" sestavine družbenega življenja kot povpraševanje,
umetniško ustvarjanje ali pravna razmerja prehitevati materialno produkcijo in jo
vzpodbujati: prim. Bedo filozofije, posebno pa Očrte h kritiki
politične ekonomije, Berlin 1953, 29: „N eenako razmerje
razvoja materialne produkcije n. pr. do umetniške. Nas-
ploh pojem napredka ne dojeti v običajni abstrakciji. Moderna umetnost itd. Te dispro-
porce še ne dojeti tako pomembne in težavne, kot znotraj praktično-socialnih razmerij
samih. N. pr. omika. Razmerje United States do Evrope. Dejansko težavna
točka razprave tukaj je vendarle ta, kako stopajo produkcijska razmerja kot pravna
razmerja v neenak razvoj." Trocki opisuje isto situacijo: „Bistvena točka je, da se
različne strani zgodovinskega procesa - gospodarstvo, politika, država, rast delavskega
razreda — ne razvijajo istočasno in paralelno" (šola revolucionarne strategije, govor na
splošnem zborovanju članov moskovskih partijskih organizacij v juliju 1921, po The
First Five Years of the Communist International, 2. zv,
New York 1953, 5). Glej tudi Lenina, Levi radikalizem, otroška bolezen v komunizmu,
31. zv., Dietz, Berlin 1966, 59, o dejstvu, da so lahko večkratni vzroki nekega dogodka
nekoordinirani in učinkujejo le tedaj, če nastopijo skupaj. V drugačni obliki obravnava
teza o „neenakomernem razvoju" dejstvo, da je kapitalizem v različnih deželah, celo v
različnih delih iste dežele dosegel različne razvojne stopnje. Ta druga vrsta neenako-
mernega razvoja lahko vodi do obrnjenih odnosov med ustreznimi ideologijami, na ta
način, da se produktivnost in radikalne politične ideje medsebojno razvijajo v obrnje-
nem razmerju. „V civilizirani in napredni Evropi s svojo sijajno razvito tehniko, s svojo
bogato, mnogostransko kulturo in svojimi ustavami, je vstopil v zgodovino trenutek,
ko vladajoča buržoazija iz strahu pred rastočim in okrepljenim proletariatom podpira
vse nazadnjaško, odmirajoče, srednjeveško . . . Povsod v Aziji raste in se krepi mogoč-
no demokratično gibanje" (Lenin, Nazadnjaška Evropa in napredna Azija, 19. zv,
Dietz, Berlin 1965, 82). O teh izredno zanimivih razmerjih, iz katerih bi se teorija
znanosti utegnila nekaj naučiti, prim. A. C. Meyer, Leninism, Cambridge 1957,
12. pogl., kot tudi L. Althusser, Za, Marx a (nemška izdaja Suhrkamp 737).
Filozofsko ozadje je odločno prikazano v Mao—Tse—tungovem eseju O protislovju,
posebno 4. razdelek.
70
ocenjevanju. To je tako, kot Če bi priredili tekmovanje med majhnim otrokom
in odraslim in bi triumfalno sporočili, kar je brez nadaljnjega jasno, namreč, da
bo odrasli zmagal (zgodovina kinetične teorije in nekoliko mlajša teorija skritih
variabel v kvantni mehaniki je polna nesmiselnih opazk te vrste, enako tudi
zgodovina psihoanalize in marksizma). Pri naših raziskavah novih hipotez mora-
mo očitno pritegniti zgodovinsko situacijo. Poglejmo, kako to učinkuje na našo
sodbo!
Geocentrična hipoteza in aristotelska teorija spoznanja in zaznave sta dobro
usklajeni. Zaznava podpira teorijo krajevnega gibanja, po kateri je zemlja negib-
na; krajevno gibanje je poseben primer obsežnejše teorije gibanja, ki vključuje
krajevno gibanje, naraščanje in pojemanje, kvalitativno spremembo, nastajanje
in propadanje. Ta obsežna teorij definira gibanje kot prehod forme od nečesa
aktivnega k nečemu pasivnemu, ki preneha, ko pasivno prevzame natančno
enako formo, kot jo je imelo aktivno ob začetku interakcije. Zaznava je torej
proces, pri katerem forma zaznavanega predmeta prehaja na zaznavajočega v
natančno isti formi, ki označuje predmet, tako da zaznavajoči v nekem smislu
prevzema lastnosti predmeta.
Takšna teorija zaznave (ki jo lahko pojmujemo kot rafinirano verzijo naivnega
realizma) ne dopušča razkoraka med opazovanji in opazovanimi predmeti. ,,Da
bi lahko v svetu bilo za človeka - ne le začasno in prehodno - temveč njegove-
mu naravnemu talentu definitivno odvzeto in nevidno, je bila za antiko kot za
srednji vek neznana (. . .) domneva."4 Teorija tudi ne priporoča uporabe instru-
mentov, kajti ti posegajo v procese v mediju. Ti procesi posredujejo resnično
sliko le tako dolgo, kolikor ostajajo nemoteni. Motnje ustvarjajo forme, ki se ne
ujemajo več s podobo zaznanih predmetov - ustvarjajo iluzije.5 Takšne iluzije
se dajo z lahkoto dokazati, če se opazujejo slike, kijih dajejo zakrivljena zrcala
ali slabe leče (in spomnimo se, da so bile leče, ki jih je uporabljal Galilej, daleč
od današnje popolnosti): izkrivljene so, slike, kijih dajejo leče, imajo razen tega
barvaste robove, in včasih se pojavljajo na drugem mestu kot se nahaja predmet.
Astronomija, fizika, psihologija, spoznavna teorija, vse te znanosti skupaj delu-
jejo v aristotelski filozofiji pri ustvarjanju sistema, ki je koherenten, racionalen
in se ujema z rezultati opazovanja kot lahko vidimo ob pregledu aristotelske
3	„Zaznavna in spoznavna sposobnost duše so potencionalno ti predmeti,namreč zaznav-
no in spoznavno. Te sposobnosti morajo torej biti identične bodis^s predmeti samimi
bodisi z njihovimi formami; kajti ne nahaja se kamen v duši, temveč le njegova forma"
(De anima, 43lb 26ff). „Čuteči subjekt, tako smo dejali, je po možnosti takšen, kot je
predmet čutnega vtisa po dejanskosti. Medtem ko se nanj učinkuje, je torej neenak,
toda po učinkovanju je postal predmetu enak in je prevzel njegove lastnosti (418a 2ff).
„Gledajoči v določenem smislu sam poseduje barve;
kajti vsako čutilo sprejema zaznani predmet, toda brez njegove materije. Zato vtisi in
predstavne slike obstajajo v čutilu, tudi če je zaznani predmet že izginil" (425b 23ff).
4	H. Blumenberg, Galileo Galilei, Sidereus nunciu s, Nachricht
von neuen Sternen, I. zv., Frankfurt 1965, 13. Aristotel sam je bil bolj
širokosrčen: „Dejstva (o nebesnih pojavih) so našim čutom dana v neznatni meri. Pri
rastlinah in živalih pa nasprotno zaradi bližine pridemo manj v zadrego z našim spoz-
nanjem" (De partib. anim., 644 26ff). V nadaljevanju bo pozni aristotelizem podan
močno idealizirano. Če ni rečeno drugače, se beseda „Aristotel" nanaša na to idealiza-
cijo. O težavah, da se dobi enotna slika Aristotela samega, prim. During,
Aristoteles, Heidelberg 1966. O nekaterih razlikah o Aristotelu in njegovih
srednjeveških privržencih prim. Wolfgang Wieland, Die Aristotelische
Physik Grottingen 1970.
5	Celo ravna zrcala dajejo povod za paradoksalne pojave. Če se pogledamo v zrcalo,
vidimo svojo glavo v „normalni velikosti". Zacrtajmo sedaj njen obris s šminko. Ta
oval je bistveno manjši kot glava, ki jo orisuje (ima približno polovico
premera). Ravno zrcalo dopušča, da se majhno pojavlja kot večje. Ni čudno, da je
zrcalo igralo pomembno vlogo v naravni magiji.
71
filozofije v obliki, v kateri je bila razvita pri nekaterih srednjeveških filozofih.
Ta analiza kaže notranjo moč aristotelskega sistema. Vloga opazovanja pri Ari-
stotelu je prav zanimiva. Aristotel je empirist. Njegovi izbruhi proti preveč
teoretičnemu ravnanju so tako silni kot tisti „znanstvenih" empiristov 17. in
18. stoletja.6 Toda medtem ko so ti jemali resnico kot tudi vsebino empirizma
za neproblematično, Aristotel pojasni (1) naravo izkustva, (2) njegov pomen, in
(3) poda tudi zelo ostroumno analizo pogojev, pod katerimi se izkustvu ne
more zaupati. V tem je anticipiral vse težave in probleme, ki jih je navrgla
iznajdba daljnogleda, in za veliko število od njih je nudil pojasnila.7
6	Pri Aristotelu nastajajo univerzalije iz čutnega izkustva in principi se pre-
verjajo s primerjavo z rezultati opazovanja. „Stvar izkustva je najti principe vsake-
ga področja znanja. V astronomiji n. pr. je astronomsko izkustvo dalo principe te
znanosti, kajti šele po pravilnem dojetju pojavov so bili v astronimiji najdeni dokazi.
Enako velja o vsaki poljubni znanosti" (Anal, prior., 46a 17ff). Ustrezno temu
„vodi izguba čuta do izgube ustreznega znanja" (An. post., 8 la 38). Principi, ki
se ne ujemajo z izkustvom, „so sprejeti na nepravilen način (. . .) /kajti/ (. . .) principi
se morajo presojati po svojih posledicah, še posebno po svojem končnem rezultatu. In
(...) v primeru spoznanja je to zaznava, ki zanesljivo nastopa" (De c o e 1 o, 306a
7). Ni priporočljivo „opazovanjem (. . .) storiti silo in jih poskušati prilagoditi lastnim
teorijam in mnenjem (. . .) in se ozirati za potrditvijo po teoriji namesto po dejstvih"
(De c o e 1 o, 293a 27 — to zveni povsem kot Newton!). Tudi ni priporočljivo
„presegati čutne zaznave in jo odpraviti z utemeljitvijo, ,treba je slediti argumentu'"
(De g e n e r. et c o r r., 325a 13). Najboljše je „slediti ze omenjeni metodi in
začeti pri pojavih (. . .) in potem preiti k ugotovitvi njihovih vzrokov in k obravnavi
njihovega razvoja".
7	Po Aristotelu „se zdi zmota (. . .) za živa bitja bolj naravna in duša prebije več časa v
njej" (De anima, 427b 3ff). Zmota lahko izvira celo iz reakcije čutov (D e
som n., 460 a 24), lahko izhaja recimo iz predstav, ki jih je izzval čutni vtis (D e
anima, 428a 10) iz „napak v naravnem poteku", prispodoba so „spački" v biologiji
(Phys., 199a 38), lahko je v pretirani obremenitvi čutov — „vzburjenje je premočno,
(. . .) razmerje prilagoditve (med čutilom in okolico) je porušeno" (De anima,
425b 25) — ali v tem, da razpoloženje, bolezen, prevelika oddaljenost ali drugi neobi-
čajni razlogi motijo pravilno reakcijo čutov (De s o m n., 460b 11 — tam uporabljeni
primer in njegova pojasnitev kažejo, da bi Aristotel mogel za pojave, o katerih so
poročali prvi opazovalci z daljnogledom, dati popolnoma uporabno pojasnitev). Obsta-
jajo dražljaji pod pragom občutljivosti (De divin. per s o m n., 462a 8), ki
lahko v prizadetem organizmu izzovejo reakcije velikega obsega (463a 29), on obstaja-
jo nezaznavni dogodki (Meteor., 355b 20). Predmeti, ki ne ustrezajo (barva v pri-
meru gledanja : Met. 101 Ob 14, D e anima, 428b 18), toda tudi vtem ugodnem
primeru ja lahko „napaka v naravnem poteku", kot smo videli. V vseh teh primerih
lahko pride do tega, da se za napačno teorijo verjame, da „se opira na izkustvo", in
utegne biti potrebno, da se jo zavrže, „ker ni spoznaten noben razu-
men razlog, da bi bilo temu tako" (De divin, per somn., 462b 14):
Aristotel je pripravljen „prilagoditi uporno dejstvo empirični hipotezi" (Owen: Tythe-
nai ta phainomena, Aristote et les problèmes de la method e,
Louvain 1961, po ponatisu v Aristotle, izd. Moravick, New York 1967, 171).
Vse to ovrže trditev Randalla, da Aristotel „ni imel smisla za možnost korekture z
natančnejšimi metodami opazovanja" (Aristotle, New York 1960, 57). Kaže
tudi, da je bil Aristotelov empirizem bolj rafiniran, kot se zdi njegovim kritikom in
celo nekaterim njegovim privržencem.
Razlika med aristotelskim empirizmom in tem, ki tiči v moderni znanosti (za razliko
od empirizma, ki se kaže v bolj filozofskih izjavah znanstvenikov) ni torej v tem, da
eden napako opazovanja zanemarja, drugi pa jo upošteva. Odnos Aristotela do opazo-
vanja je veliko bolj defirenciran kot pri mnogih filozofih 20. stoletja. Razlika je
v vlogi ki se napaki priznava. Pri Aristotelu napaka prikrije in
popači določene zaznave, toda splošne poteze zaznavnega spoz-
nanja pusti nedotaknjene. Kakor koli je napaka velika, se te splošne
poteze dajo vedno vzpostaviti in iz njih spoznamo nekaj o svetu, v katerem živimo.
V tem pogledu Aristotelova filozofija ustreza zdravemu človeškemu razumu. Zdravi
človeški razum je pustil možnost napak odprto, naše,l je sredstva, da z njimi opravi,
vključno z nekaterimi oblikami znanosti, toda nikoli ne bo priznal, daje skoz in skoz
napačen. Zmota je lokalni pojav, ne priznava se ji, da bi mogla izkriviti
celotno sliko s v e,t a. Moderna znanost je nasprotno postulirala ravno
takšna globalna izkrivljanja. Ko je v 16. in 17. stoletju nastala, „je
postavila pod vprašaj celoten sistem, ne samo neko podrobnost; razen tega ni napadla
samo fizike, temveč skoraj vse znanosti in priznana pojmovanja . . ." (Physik, 253a
31ff — o Pardmenidu). Gonilna sila napada ni bila enostavno nova fizikalna teorija,
temveč nov odnos do podatkov, nova metodologija. In na to
72
Za Aristotela je izkustvo to, kar normalni opazovalec (opazovalec, čigar čuti
funkcionirajo brezhibno in ki ni pijan, utrujen itd.) zaznava pod normalnimi
pogoji (polna dnevna svetloba, nobenih motenj medija) in opisuje v jeziku, ki
ustreza dejstvom in je vsakomur razumljiv.8 Izkustvo je pomembno za spozna-
nje, ker zaznave opazovalca pod normalnimi pogoji vsebujejo iste forme, ki
predmetu pripadajo. Ta pojasnila nikakor niso ad hoc. Sledijo neposredno iz
Aristotelove splošne teorije gibanja v povezavi s fiziološkimi predstavami, da
čutni vtisi ubogajo enake fizikalne zakone kot vse ostalo v svetu. In potrjujejo
jih podatki, ki vsakokrat potrdijo eno od obeh pojmovanj (popačene slike leč
spadajo sem). Danes nekoliko bolje razumemo, zakaj je lahko bila teorija giba-
nja in zaznavanja, ki se danes šteje za napačno, tako uspešna (evolucijska poja-
snitev prilagoditve organizmov; gibanje v medijih). Ostaja dejstvo, da proti njej
ni mogel biti naveden noben odločilen empirični argument (čeprav tudi ni bila
brez težav).
To harmonijo med človekovo zaznavo in aristotelsko kozmologijo so
zagovorniki gibanja zemlje imeli za iluzijo. Po mnenju kopemikovcev eksisti-
rajo procesi velikega obsega, ki vključujejo ogromne kozmične mase in ki v
našem izkustvu ne puščajo nobene sledi. Obstoječa opazovanja zato ne morejo
več veljati kot test za nova načela, ki naj se jih vpelje. Z njimi niso neposredno
povezana, morda z njimi nimajo ničesar opraviti. Danes, potem ko smo po
uspehu modernih znanosti uvedeli, da odnos med človekom in svetom ni tako
enostaven, kot si ga predstavlja naivni realizem, realizem zdrave pameti ali
aristotelski realizem, danes lahko rečemo, da je bila točna domneva, da je
opazovalec dejansko ločen od zakonov sveta s posebnimi fizikalnimi pogoji
njegove platforme opazovanja, gibajoče se zemlje (učinki gravitacije; zakon
inercije; Coriolosove sile; vpliv atmosfere na optična opazovanja; aberacija;
zvezdna paralaksa itd.), nadalje s posebnostmi njegovega osnovnega instrumenta
opazovanja, človeškega očesa (iradiacija; kasnejša slika; vzajemno oviranje so-
sednjih elementov mrežnice; itd.), končno s starimi pojmovanji, ki so prodrla v
jezik opazovanja in ga naredila za jezik naivnega realizma (naravne interpre-
tacije). Opazovanja morejo vsebovati prispevek od opazovanega predmeta, ven-
dar je ta prispevek običajno prekrit z drugimi efekti (nekatere smo pravkar
imenovali), ki ga lahko popolnoma potisnejo. Vzemimo sliko zvezde stalnice,
kot jo vidimo skozi teleskop. Slika je premaknjena zaradi loma, aberacije in
morda zaradi gravitacije. Ne vsebuje sedanjega, temveč časovno odmaknjen
spekter zvezde (pri supernovah izven naše galaksije lahko znaša časovna razlika
milijone let), spremenjena je zaradi Dopplerjevega efekta, zaradi vpliva kozmič-
ne materije, ki se nahaja vmes itd. Razen tega je ekstenzija in notranja struktura
slike popolnoma določena z daljnogledom in očmi opazovalca: daljnogled je
merodajen za to, kako veliki so difrakcijski diski in od človeškega očesa je
odvisno, koliko od strukture teh diskov se zazna. Potrebna je znatna spretnost
in mnogo teorije, da se izolira prispevek prvotnega vzroka, zvezde, in se ga
uporabi za preizkuse. To pomeni, da so bile ne-aristotelske kozmolo-
gije preiskušene šele, ko so bila opazovanja in zakoni ločeni z uporabo pomož-
nih znanosti, ki opisujejo komplicirane procese, ki se dogajajo med predmetom
opazovanja in očesom, kakor tudi še bolj komplicirane procese, ki se odigravajo
med roženico in možgani. Zaznano je treba bodisi razcepiti, da se razkrije jedro,
ki ustreza predmetu, bodisi je treba jedro uganiti iz procesa, ki gaje popolnoma
so ugodno vplivale platonizirajoče tendence, ki so se zaključevale s tem, da naše čutne
zaznave po vsej verjetnosti nimajo nobenega opravka z dejanskostjo.
8 Za to pojasnitev izkustva prim. Owen (op. 7).
73
izbrisal. V primeru kopernikovske teorije je bila potrebna nova meteorologija (v
dobrem starem pomenu besede, kot ukvarjanje s stvarmi pod mesecem), nova
fiziološka optika, ki obravnava subjektivne (zavest) in objektivne (svetloba,
medij, leče, struktura očesa) aspekte gledanja, končno nova dinamika, ki nava-
ja, kako bi moglo gibanje zemlje vplivati na fizikalne procese na njeni površini.
Opazovanja dobijo šele potem, ko so bili procesi, kijih opisujejo nove znanosti,
vrinjeni med svet in oko. Jezik, v katerem izražamo naša opazovanja, je morda
treba prav tako spremeniti, da bi za nove kozmologije bila dosegljiva fair prilož-
nost in da ne bi bila ogrožena z neopaznim součinkovanjem zaznav in starih
predstav. Z eno besedo: Za preizkus kopernikovske teorije je potrebno novo
pojmovanje sveta z novim pojmovanjem človeka in njegovih spoznavnih sposob-
nosti.9
Očitno je, da takšno novo pojmovanje sveta za svoj nastanek potrebuje veliko
časa, in da se morda nikoli ne posreči popolnoma formulirati. Skrajno neverjet-
no je, da bi mislili o gibanju zemlje takoj v polnem formalnem sijaju sledile vse
znanosti, kijih danes prištevamo h „klasični fiziki". Toda bodimo nekoliko bolj
realistični: takšno sosledje dogodkov ni le skrajno neverjetno, je načelno nemo-
goče spričo narave človeka in kompliciranosti sveta, v katerem živi. Danes
Kopernik, jutri Newton in Helmholtz — to so utopične sanje. Toda šele potem,
ko so se te znanosti pojavile, je preizkus smiseln.
O tej nujnosti čakanja in o ignoriranju velike množice odločilnih opazovanj in
meritev se v naših metodologijah komaj kdaj razpravlja. Zanemarja se možnost,
da je novo fiziko ali novo astronomijo morda treba presojati v luči nove spo-
znavne teorije in da zahteva popolnoma nove preizkuse. In tako se jo takoj
9 To je spoznal Bacon: „Neposredni čutni zaznavi", pravi (Novum Organum,
Aphorismus 50), „pripisujem malo teže." Kajti „človeški čuti po krivem veljajo za
merilo vseh stvari; nasprotno, vse zaznave tako čutom kot tudi duha imajo
opraviti s človekom in ne s svetom, in človeški duh je podoben
tistim neravnim zrcalom ki posredujejo svoje lastne lastnosti različnim predmetom, od
katerih so bili žarki oddani, in jih izkrivljajo ter pačijo" (41). Bacon pogosto govori o
.toposti neuporabnosti in pomanjkljivosti čutov" (50, 52) in pusti občutkom le
pomožno funkcijo . sodnika (. . .) eksperimentov" (50), pri čemer je eksperiment sod-
nik o .naravi in predmetu samem" (50). Ko torej Bacon^ovori o „čutih brez predsod-
kov", ne misli tako čutnih podatkov ali „neposredne čutne vtise", temveč reakcije
čutila ki je bilo preoblikovano, da bi bilo z naravo v soglasju.
Človek mora biti preoblikovan. V tej misli reforme človeka so
vsebovane močne religiozne poteze;pred dejanjem spoznanja mora biti dejanje „uniče-
nja" (115), .pokore", „očiščenja duha" (69). „Cfelotna dejavnost duha" mora pričeti
od začetka toda šele potem, ko je .njegova površina očiščena, zloščena in izravnana"
(115), tako da postane zvesto zrcalo narave. Vnaprejšnji pojmi (36), mnenja (42ff),
celo najuporabnejše besede (5 9, 121) „se morajo odločno in slovestno opustiti, kajti
razum jih mora biti popolnoma osvobojen, tako da je dostop do človeškega kraljestva,
ki temelji na znanostih, morda podoben tistemu do nebeškega kraljestva, kamor so
pripuščeni samo otroci" (68). Preoblikovanje človeka je sicer za nastanek prave zna-
nosti nujno toda ne zadostno. Znanost ne ureja zgolj pojavov, zanje
mora navesti tudi fizikalne razloge. Tako nam kopernikanski in ptole-
majski sistem dajeta ..številke, pozicije, gibanja in obhodne časa zvezd — lepo zunanjo
plat neba ki mu manjkajo meso in notranji organi: dobrograjen sistem, fizikalni razlogi
in osnove dejanske teorije, ki ne ustreza samo pojavom — kar zmore skoraj vsaka
kolikor toliko prodorna teorija, temveč navaja substanco, gibanja in vplive nebesnih
teles kot dejansko so". (Advencement of Learning, 4. pogl., po Wiley
Books, New York 1944, s posebnim uvodom Jamesa Edwarda Creightona, 85. Pri. tudi
Novum Organum, ibid., 371 : „Nihče ne more upati, da je rešil vprašanje, ali je
zemlja ali nebo v dnevnem obratu, predno ni razumel spontanega obrata." Novi človek
potrebuje torej novo fiziko, da bi lahko zgradil svojo astronomijo. V znanost verujoči
filozofi imajo vedno hitro pri roki grajo za misleca, ki se ne priključi tako¿ njihovim
priljubljenim pojmovanjem. Bacon je bil pogosto kritiziran zaradi svoje zadrzanosti do
Kopernika. Ta neverjeten prestopek mu pripisujejo misleci, katerih lastno filozofijo je
Kopernik izbirosal dan so svoji prvi objavi in ki se nikoli niso brigali za razloge
Baconove zadržanosti. Pri mer je Popper, Die offene Gesellschaft und ihre Feinde, 2.
zv , Bern 1958, 23.
74
konfrontira s statusom quo in se zmagoslavno razglasi, da „se ne ujerrta z dejstvi
in priznanimi načeli". To je seveda pravilno, celo na trivialen načinj toda ne v
nameravanem smislu. Kajti v zgodnjem razvojnem stadiju protislovje zgolj naka-
zuje, da se staro in novo razlikujeta in da „nista v fazi". Ne pokaže, katero
pojmovanje je boljše. Takšna sodba predpostavlja, da si konkurenta nasprotu-
jeta pod enakimi pogoji. Kako lahko zdaj napravimo fair primerjavo?
Prvi korak je jasen: treba je vztrajati na novi kozmologiji, dokler je ne dopolnijo
potrebne pomožne znanosti. Na njej je treba vztrajati kljub enostavnejšim in
nedvosmiselnim falsificiraj o čim dejstvom. Naša ravnanje bi seveda lahko posku-
šali pojasniti s tem, da kritična opazovanja bodisi niso relevantna, bodisi da so
iluzorna, toda takšne pojasnitve ne moremo podpreti niti z enim objektivnim
razlogom. Vsaka pojasnitev, ki jo damo, ni nič drugega kot verbalna gesta,
prijateljsko povabilo za udeležbo pri razvoju nove filozofije. Z dobrimi razlogi
tudi ne moremo odstraniti priznane teorije zaznavanja, po kateri so opazovanja
relevantna, ki nudi razloge za te trditve in je potrjena z neodvisnimi podatki.
Novo pojmovanje je torej povsem samovoljno ločeno od podatkov, ki so podpirali
predhodno, in je napravljeno za „bolj metafizično": novo obdobje v zgo-
dovini znanosti se začne z vzvratnim gibanjem, ki nas vrača v starejši stadij, ko
so bile teorije bolj nejasne in so imele manj empirične vsebine. To vzvratno
gibanje ni slučajno, temveč ima določeno funkcijo; pomembno |je, če se hoče
premagati status quo, kajti nudi čas in svobodo, ki sta potrebna za razvoj
glavnega pojmovanja v podrobnostih in za iznajdenje potrebnih pomožnih zna-
nosti.
To vzvratno gibanje je dejansko zelo bistveno — toda kako moremo ljudi pripra-
viti do tega, da se mu priključijo? Kako se jih lahko zvabi proč od dobro
definiranega, dobro izgrajenega in empirično uspešnega sistema, k nepopolni in
absurdni hipotezi, ki ji opazovanja eno za drugim nasprotujejo, če se le potru-
dimo in jo primerjamo s tem, kar nam naši čuti povsem očitno kažejo? Kako
lahko ljudi prepričamo o tem, da je uspeh statusa quo le videz in da se bo za
takega izkazal vsaj po 500 letih — če na svoji strani nimamo niti enega samega
argumenta? (Spomnimo se, da moji prej navedeni primeri dobivajo svojo pre-
pričevalnost iz uspehov klasične fizike in so bili kopernikancem neznani.11 )
Jasno je, da se zvestobe za nove ideje ne more doseči z argumenti, temveč le z
iracionalnimi sredstvi kot propaganda, čustva, ad hoc hipoteze in s sklicevanjem
na predsodke vseh vrst. Ta „iracionalna sredstva" potrebujemo za ohranitev
nečesa, kar ni ničesar drugega kot slepa vera, dokler ne najdemo pomožnih
znanosti, dejstev in argumentov, ki verovanje spremenijo v solidno „znanje".
V tem kontekstu dobi nastanek novega zgodovinskega razreda velik pomen,
razreda z novimi pojmovanji in znatnim prezirom do šolske znanosti, njenih
metod, rezultatov, celo jezika. Barbarska latinščina učenjakov (ki je zelo po-
dobna nič manj barbarski „vsakdanji angleščini" oksfordskih filozofov), inte-
10	Primer takšnega vzvratnega gibanja je njegova vrnitev k kinematiki iz Commenta-
ri o 1 u s a in njegovo neupoštevanje sistema epiciklov, kot je razvit v De revo-
lutionibus. Racionalno analizo tega koraka, vredno občudovanja, je dal
Imre Lakatos v svojem predavanju A Philosopher looks at the Copernican Revolution,
Leeds, 6. januar 1973.
11	Skeptikom so bili na razpolago, posebej Aenesidemosu, ki je ob navezavi na Filona
trdil, da se noben predmet ne pojavlja tak, kot je, temveč je spremenjen, ko je kom-
biniran z zrakom, svetlobo, vlažnostjo, toploto itd.; prim. Diogenes Laertius, IX, 84.
Vendar je skeptiško pojmovanje imelo le malo vpliva na razvoj moderne astronomije,
kar je povsem razumljivo: gibanje se ne začne s tem, da je razumnoJO vplivu skeptikov
na elizabetinske mislece prim. P.H. Kocher, Science and" Religion in
Elizabethan England, New York 1969, 3. pogl.
75
lektualna beda akademske znanosti, njeno odbijanje sveta, kije kmalu razumlje-
no kot nekoristnost,12 njena povezanost s cerkvijo - vse to se je zdaj gledalo v
povezavi z aristotelsko kozmologijo in se je na vsak posamezen aristotelski
argument prenesel isti prezir. To asociativno prekletstvo sicer ne naredi argu-
mentov manj racionalnih ali prepričljivih, toda zmanjša njihov vpliv na tiste, ki
so pripravljeni, da se priključijo Koperniku. Kajti s Kopernikom se zdaj pove-
zuje tudi napredek na drugih področjih, je simbol idealov novega razreda, ki se
ozira za klasičnimi časi Platona in Cicerona in stremi k svobodni in pluralistični
družbi. Povezava astronomskih misli s historičnimi in razrednimi tendencami
prav tako ne vodi k novim argumentom. Toda ustvarja čvrsto obvezo za helio-
centrično pojmovanje - in to je, kot smo videli, vse, kar je v tem stadiju
potrebno. Videli smo tudi, kako mojstrsko je Galilej situacijo izkoristil in kako
so mu pri njeni okrepitvi pomagali lastni triki, šale in non sequiturs.
12 Samo en primer: Akademska znanost ni niti prispevala k pripravi odkritij Marca Pola,
Kolumba, Vespuccija, niti jim ni posvetila pozornosti. Neznansko vznemirjenje, ki so
jih izzvale pripovedi teh raziskovalcev, kot tudi osnovna brezmejna radovednost je
učenjakom neznana. Res je, da je Kolumb študiral Plotomeja, Pierra d'Aillya, Aeneasa
Sylviusa, ampak samo, da bi pojmovanju, ki gaje že imel, dal ugledno podporo. Razen
tega je razvrstil vsebino teh knjig na skrajno neobičajen način. Navada učenjakov je
bila, da so usklajevali avtoritete; nasprotno pa je on izbral fragmente njihovih
argumentov in opisov, da bi zgradil lastno novo pojmovanje. Če imenujemo prvo rabo
avtoritet ohranjanjem drugo razrahljanje, lahko rečemo, da se je
v 16. in 17. stoletju razširjala razrahljalna raba avtori-
tet.
Posebno se je razširjala pri ljudeh, ki so bili zaradi neznanja latinščine izključeni iz
učenjaških dejavnosti, vendar so si morali zaradi svojih pogosto neznansko težavnih
praktičnih dejavnosti nekako prisvojiti znanje in ga dobiti bodisi od znanstvenikov, ki
so za njihovo delo imeli razumevanje (Brunellschi in Tòscanelli), bodisi z lastnim
naporom (Kolumb) ali so povezovali teorijo in prakso, prizadevanje za novimi dosežki
in znanji antike (Leon Battista Alberti). Te moze so mogoče zaradi njihovega položaja
v družbi vznemirile neobičajne ideje in dogodki in so željno stremeli po novem: kmalu
so občutili nasprotje med svojimi na prej prodirajoč imi dejavnostmi ter neplodno in
nazadnjaško dejavnostjo učenjakov. Zanimivo je, da sta se Kolumbova pustolovščina in
Kopernikova iznajdba pojavili najprej v ljudskih, v jeziku dežel pisanih tekstih, ki so
služili raznoraznim potrebam: interesu po čudežnem in neobičajnem, veselju nad ab-
surdnim (zdi se, da se je kopernikansko pojmovanje razširjalo iz obeh razlogov),
želji po novem znanju in — kar drži skupaj vse te potrebe — veselje za produktivnim
opravljanjem. „Kot (. . .) je ljudska jjesem povzela in ohranila starejše pričevanje Ko-
lumba iz neposredne blizine udeležencev, tako je ljudska knjiga tista, ki nam nudi
najstarejše pričevanje razširjanja koperikanskega nauka in hkrati - kot v pesmi -
dokaz, kako se je odražal v glavah neučenjakov. Zgodovinarji znanosti in kulture so to
pričevanje spregledali, ker se pojavlja izven k temu spadajoč ih del; literarni zgodovi-
narji, ki omenjajo ljudsko knjigo, so jo opazovali kot kurioziteto, ki ne zasluži truda,
da se jo razišče s kritičnim pogledom. Gre za leto 1552 objavljeno .Marmi' Antona
Francesca Donija, knjigo, nasproti kateri je komajda katera druga bolj primerna, da
razodene stanje omike laikov tistega časa v pomembnih kulturnih vprašanjih." (Leo-
nardo Olschki, Geschichte der neusprachlichen wissenschaftlichen Literatur, Vaduz
1965, 2. zv;, 134. Delo je zlata jama neobičajnih toda pomembnih informacij.) Ta nov
odnos določenih skupin zainteresiranih laikov, ki so zaradi svojega položaja v družbi in
zaradi svojega dela igrali vedno pomembnejšo vlogo, je stopil na mesto stremljenja
učenjakov po gotovosti.
Zaenkrat ta odnos ni nič drugega kot novi stil mišljenja in reševanja problemov.
Stil je prispeval k razširitvi mnogih novih odkritij, ki so zdaj narejena (in poleg tega so
še mnogi drugi pripomočki za razširjanje kot izboljšana komunikacija, tisk, rastoča
uporaba deželnih jezikov tudi za porociía o „znanstvenih" predmetih, in tako naprej).
Odkritja se z zanimanjem študirajo in na njih se vztraja kljub spremljajočim težavam.
Te se namreč ne potisnejo na stran, vendar se prav tako malo uporabljajo kot argumen-
ti proti zanimivim pojmovanjem. Nasprotno se o njih razmišlja ko o nadaljnjih
novost i h, in nastane naloga najti interpretacijo, ki pojasnjuje zveze vseh teh
stvari. Takšna interpretacija potem pogosto vodi do popolnoma nove slike sveta z
novimi osnovnimi pojmi. V primeru Kolubma in odkritjih po njegovem prvem in
drugem pristanku je bilo mišljenje v tolikšni meri spremenjeno, da bi bilo bolje govoriti
o iznajdbi Amerike kot o njenem odkritju, za kar se zavzema Edmondo
O'Gorman v svoji napeti knjigi s tem naslovom (Bloomington 1961). Novi stil mišlje-
nja, ki je nosilec razvoja, je okrepljen s sodelovanjem v družbah, ki so kmalu postale
„vulgarna" središča učenosti (Olschki, ibid.; 4. poglavje obravnava „vulgarizacijo zna-
nosti"). Stil kmalu stopi v zavestno nasprotje s povsem drugim stilom šol in se ga
76
Tukaj imamo opraviti s situacijo, ki jo je treba analizirati in razumeti, če hoče-
mo priti do razumnejšega odnosa do vprašanja o „razumu" in „iracionalnosti",
kot ga najdemo v današnjih šolskih filozofijah.[Razum dopušča, da lahko misli,
ki jih vpeljujejo za razširitev in izboljšavo naših spoznanj, nastajajo na povsem
neurejen način in da je lahko izvor nekega pojmovanja odvisen od razrednih
predsodkov, strasti, subjektivizmov, vprašanj stila, celo od čistih in enostavnih
zmot. Toda razum tudi zahteva, da se pri presoji takšnih misli ravna po nedvo-
umnih, povsem določenih pravilih: naše vrednotenje idej ne sme biti podvrženo
iracionalnim vplivomj Sedaj se zdi, da kažejo naši zgodovinski primeri nasled-
nje: so situacije, v katerih bi naše najbolj velikodušne sodbe in pravila odstranile
teorijo ali pojmovanje, ki danes veljata kot za znanost bistvena, njun nadaljni
obstoj ne bi bil dovoljen — in do takšnih situacij prav pogosto prihaja (prim, k
temu primere v 5. poglavju). /Ideje so preživele in se danes ujemajo z razumom.
Preživele so, ker so se predsodek, strast, domišljavost, zmote, čista trmoglavost,
skratka, ker so se vsi elementi, ki karakterizirajo kontekst odkritja, zoperstavili
zahtevam razuma, in ker se je tem elementom dopustilo, da so šli svojo pot. Če
se izrazimo drugače: kopernikanizem in druga „razumna" pojmovanja obstajajo
danes samo zato, ker je bil razum na določeni točki njihove zgodovine preglaso-
van. (Velja tudi obratno: verovanje v čarovnice in drugi „iracionalni" nazori so
svoj vpliv izgubili samo zato, ker je bil razum na določeni točki njihove zgodo-
vine preglasovan.1 3)[£ato ne smemo zagrešiti napake, h kateri se nagibajo mno-
gi racionalisti, namreč, da bi verjeli, da ljudi nasplošno in določene skupine kot
n. pr. znanstvenike vodijo enoznačna načela, ki usmerjajo njihovo poklicno
dejavnost ali kar celoten potek zgodovine v ustrezni smeri.
Na drugi strani ne smemo narediti nasprotne napake in se zadovoljiti s „poja-
snitvami", ki niti ne upoštevajo temeljnih značilnosti dogajanj, ki se pojasnjuje-
jo. Zgodovinsko raziskovanje je v zadnjih 20. letih potegnilo na dan veliko
število nazorov, ki so vplivali na intelektualno klimo 15. do 17. stoletja: herme-
ticizem, neoplatonizem, naravna magija, puritanizem itn. Toda vloga teh nazo-
rov je popolnoma v temi. Večina tako imenovanih pojasnitev v literaturi so
bodisi nedoločeni namigi bodisi poskusi splošne pojasnitve „vzpona moderne
znanosti" ali njenega določenega dela, kjer bi vendar moralo biti jasno, da|ni
enotne „moderne znanosti" (razen v mitični samozavesti takrat živečih in v
njihovih raziskovalcih iz 20. stoletja), in da imajo določene teorije na različnih
krajih različno usodo ali pa enako usodo iz različnih razlogovj Kopernikansko
pojmovanje je odličen primer. Spada k „kontemplativni, ne aktivni znano-
sti", zato se njen nastop in nadaljnji obstoj ne dasta pojasniti s puritanskimi
načeli, ki so jih pogosto pritegnili za pojasnitev naraščajočega pomena naravo-
uokviri v metodološka pravila — kot ta, ki jih je Leibniz priporočil v svojem pismu
aristoteliku Conringu. Ideologije kot puritanizem, ki dajejo vrednost plodnemu delu,
na takšne razvoje gledajo z naklonjenostjo in jim tako dajejo močnejšo težo. Ali to
pojasni zakaj se je kopernikansko pojmovanje ohranjalo kljub vsem težavam? Da in
ne. Glej dalje spodaj v tem poglavju.
13	Ti premisleki ovržejo J. Dorlinga, ki (British Journal for the Philosophy of Science 23,
1972 189) moj ..iracionalizem" prikazuje kot predpostavko in ne kot rezultat mojih
raziskav Nadaljuje: „(. .) morali bi meniti, da naj bo teoretik znanosti najmočneje
zainteresiran za to, da zagrabi tiste znanstvene argumente in jih analizira do podrob-
nosti za katere se zdi, da se dajo racionalno rekonstruirati." Morali bi pač meniti, da
naj bo teoretik znanosti najmočneje zainteresiran za to, da se oprime tistih korakov in
jih analizira do podrobnosti, ki so za napredek znanosti nujni. In ti so — tako
sem skušal pokazati — racionalni rekonstrukciji pogosto nedostopni.
14	P. H. Kocher, Science and Religion in Elizabethan England, 154.
15	To spozna Merton, ko pravi: „Posamezna odkritja in iznajdbe spadajo k notranji
zgodovini znanosti in so v glavnem odvisni samo od čisto znanstvenih dejavnikov."
77
slovja v 17. stoletju.15 Če temu zoperstavimo, da je astronomija veljala kot
„solidna empirična znanost",1 6 se pokaže, da se pojasnitev ne opira na čisti in
enostaven puritanizem, temveč na puritanizem v povezavi z določeno interpre-
tacijo nove astronomije. Če hočemo uporabiti to povezavo kot novo splošno
pojasnitev, trčimo ob dejstvo, daje kopernikanizem obstajal naprej tudi v Fran-
ciji. Italiji in Holandiji (in umik v Italijo in Francijo bi se pojasnil z obnašanjem
rimske cerkve in ne z odsotnostjo puritanske orientacije na prakso). Tudi v
puritanskih deželah ni zmeraj puritanizem tisti, ki usmerja ljudi v „pravo" smer.
V Novi Angliji ni bil priznan kopernikanizem zato, ker bi ljudje teorijo premi-
slili, temveč ker so se kolonije običajno priključile vzoru evropskih centrov
učenosti.17 Kar se lahko naučimo iz te strani argumentacije, je to, da se mora
vsako pokrajino in morda vsakega vplivnega posameznega misleca raziskovati za
sebe in da je treba splošne pojasnitve meriti na posameznih pojasnitvah, ki so v
vseh teh primerih ohranjene. (Vzorčni primer, čeprav z drugega področja, je
Keith Thomas, Religion and the Decline og Magic, London 1973). Vendar je
umestna tudi nadaljna opazka. Da bi pojasnili usodo neke teorije, kije potoplje-
na v določen ideološki medij in izpostavljena določenim pritiskom, je treba
vedeti, kako je zgrajena in v kakšni relaciji je s temi pritiski. Poskus, da bi
pojasnili vzpon kopernikanske teorije z napotkom na hermeticizem, mora upo-
števati, da gre pri tem za matematično teorijo in daje ta v določenem odnosu z
opazovanjem (kar oboje ne izvira iz dalje premišljenih ravnanj njenih zagovorni-
kov, ali je celo lahko podana v izrecnih metodologijah). Hermeticizem vpliva na
nadaljnji obstoj teorije le tedaj, če premaga ti obe zapreki (in nadaljnje, še bolj
abstraktne). To seveda pomeni, da je treba „interne faktorje" upoštevati pri
pojasnitvi vsakega intelektualnega gibanja. Vendar niso avtonomni. So - seveda
zelo abstraktni — socialni faktorji, ki se jih lahko z nadmočnimi socialnimi
silami pokveči, ojača in morda tudi izključi. Če zdaj verjamemo, daje koperni-
kanizem nekaj dobrega, potem moramo tudi dodati, da je njegovo preživetje
nekaj dobrega. In k upoštevanim pogojem za njegovo preživetje je treba dodati
nadaljnjega — daje bilo nekaj dobrega, koje bil razum v 16., 17. in celo še v 18.
stoletju nadigran. Razen tega kozmologi 16. in 17. stoletja niso imeli našega
današnjega znanja, niso vedeli, da lahko kopernikanizem vodi v znanstveni si-
stem, ki je sprejemljiv s stališča „znanstvene metode". Niso vedeli, katero od
mnogih takrat obstoječih pojmovanj bi ob „iracionalnem" zagovarjanju prešlo v
bodoči razum. Ker so jim manjkala ta znanja, so bili navezani na ugibanje, in pri
tem so lahko, kot smo videli, sledili le svojim nagnjenjem. Priporočljivo je torej,
da se s svojim nagnjenjem pusti nasproti razumu v vseh okoliščinah prosto pot,
kajti znanost lahko od tega profitira.1 8 Seveda ta argument, ki nam svetuje, da
razuma ne postavljajmo nad nagnjenja in ga (ali pogosto - glej spet material v 5.
poglavju) priložnostno sploh izključimo, ni odvisen od zgodovinskega materiala,
ki sem ga predložil. Če je moja analiza Galileja zgodovinsko pravilna, potem
lahko argument ostane nespremenjen. Če pa se izkaže za pravljico, tedaj nam ta
pove, da je možno nasprotje med razumom in predpogoji napredka, pokaže,
kako bi lahko nastalo, in nas sili k sklepu, da so možnosti za napredek preko
Celo eksperiment, tako Meton, na „noben način ne izhaja iz puritanizma" - ta ga le
podpre. Science, Technology and Society in Seventeenth Century England, New York
1970, 75, 93.
16	R. Hoykaas Religion and the Rise of Modern Science, Edinburgh 1972, 106.
17	Kopernikansko pojmovanje ,,je prišlo kot čvrsta resnica iz centrov učenosti in bilo
enostavno prevzeto". G. H. Daniel, Science in American Society,
New York 1971. 75.
18	..Razum" tukaj vključuje liberalnejši pojem razuma naših današnjih kritičnih raciona-
listov.
78
našega prizadevanja ravnati racionalno mogoče zaprte. Treba je upoštevati, daje
napredek tukaj definiran tako, kot bi ga definiral racionalistični oboževalec
znanosti, namreč tako, daje Kopernik boljši kot Aristotel in Einstein boljši kot
Newton. Seveda te definicije, ki je zelo ozka, ni treba sprejeti. Pritegnil sem jo
samo zato, da bi pokazal, da lahko predstava o razumu, ki jo sprejema večina
racionalistov (vključno z vsemi kritičnimi racionalisti), ovira napredek, kot ga de-
finira prav ta večina. Sedaj se vračam k razpravi o nekaterih podrobnostih preho-
da od Aristotela h Koperniku.
Prvi korak na poti k novi kozmologiji, tako sem dejal, je korak nazaj: očitno
relevantni podatki so odrinjeni na stran, novi podatki vstopijo v igro z ad hoc
povezavami, empirična vsebina znanosti je drastično reducirana.19 Sedaj se
razlikuje kozmologija, ki je ravno v središču pozornosti in katere pripoznanje
nam narekuje pravkar opisane spremembe, od drugih pojmovanj samo v enem
pogledu: ima lastnosti, ki se v tistem času zdijo nekaterim ljudem privlačne.
Toda skorajda ni ideje, ki bi bila popolnoma brez dobrih strani in ne bi mogla
postati izhodišče za skoncentriran napor. Nikoli nobena iznajdba ni bila nareje-
na v praznem prostoru in nobena ideja ne shaja brez vsake (abstraktne ali
empirične) opore. Če zadošča le delna podpora in omejena plavzibilnost, da se
sproži nov razvoj — in to sem trdil, če začetek novega razvoja pomeni odstopa-
nje od podatkov, če lahko vsaka poljubna ideja postane verjetna in lahko doseže
delno podporo, potem je korak nazaj dejansko korak naprej in proč od tiranije
čvrsto spletenih, visoko potrjenih in zelo enostavno predstavljenih teoretskih
sistemov. „Drugačna napaka", piše Bacon k točno tej točki, ,,je (. ..) izrecna
redukcija spoznanja na tehnike in metode, ki znanosti redko izboljša; kajti tako
kot mladi ljudje redkokdaj rastejo še potem, ko sta njihova postava in udi
popolnoma izoblikovani, tako spoznanje sicer še raste, dokler obstaja iz afori-
zmov in opazovanj, toda koje enkrat prikrojeno metodam, tedaj postane mogo-
če sijajnejše, nazornejše in uporabnejše, toda njegova količina in substanca se ne
povečujeta."20
Pogosto zatrjevana podobnost z umetnostjo se pojavi točno v tej točki. Ko se
enkrat spozna, da natančno empirično prileganje ni nobena vrlina in da mora
biti razrahljano v času preloma, tedaj postanejo stil, eleganten izraz, enostavna
predstavitev, prepričljiv osnutek, prepričljiva izpeljava, zapeljiva vsebina po-
membne lastnosti našega spoznanja. Rečenemu dajejo življenja in prispevajo k
premagovanju odpora materiala opazovanja.21 Ustvarjajo in ohranjajo zanima-
nje za teorijo, ki bi bila deloma oddaljena od nivoja opazovanja in ki bi bila
slabša od svojih konkurentov, če bi se jo hotelo meriti z običajnimi merili.
Velik del Galilejevega dela je treba presojati v tem kontekstu. To delo so pogo-
sto primerjali s propagando22 — in primerjava gotovo ustreza. Toda tovrstna
propaganda ni noben robni pogoj, kije lahko dodan k dozdevno bistvenejšim
sredstvom obrambe in ki bi se mu „strokovno pošten znanstvenik" moral iz-
ogniti. Med razmeiji, ki jih tukaj opazujemo, je propaganda sama bistvo in sicer
19	Zanimivo je da se je točno to zgodilo v primeru kvantne teorije in teorije relativnosti.
Prim moj sestavek ..Problems of Empiricism. 2. del", Pittsburgh Studies, 4.
zv. Pittsburgh 1970, 9. in 10. razdelek.
20	Advancement of Learning, (1605), New York 1944, 21. Prim, tudi
Novum Organum, Aphorismen 79, 86, kot tudi odlično knjižico J. W. N.
Watkinsa, Hobbes' System of Ideas, London 1965, 169.
21	,,Kar znanstvenemu pojavu obudi njegovo življenje, to je umetnost" (The Diary of
AnaisNin l.zv. 277).
22	Prim A. Koyre, Etudes G a 1 i 1 e e n e s, 3. zv., Paris 1939, 53 ff.
79
zato, ker mora biti interes ustvarjen v času, ko običajni metodološki predpisi
nimajo nobene točke za napad, in ker je morda treba ohraniti ta interes stoletja
dolgo, dokler se podajo novi razlogi.yJasno je tudi, da se takšni razlogi, t. j.
potrebne pomožne znanosti, ne bodo pojavili naenkrat v polnem formalnem
sijaju. Na začetku so lahko povsem nejasni in če le mogoče v nasprotju z
obstoječimi podatki. Vse, kar je na začetku potrebno, je ujemanje ali pa le
delno ujemanje z kozmologijo. To kaže, da so razlogi vsaj relevantni in da bodo
nekega dne morda pripeljali do popolno razvitih podatkov. Tako vodi misel, da
daljnogled kaže svet, kakršen dejansko je, do mnogih težav. Toda podpora, ki
jo daje kopernikanski teoriji in jo od nje dobiva, je napotilo za to, da bi se lahko
gibalo v pravi smeri.
Tukaj imamo izredno zanimivo relacijo med splošnim pojmovanjem in specialni-
mi hipotezami, ki tvorijo njeno evidenco. Pogosto se domneva, da imajo splošna
pojmovanja majhen pomen, če se jih ne da temeljito podgraditi. Carnap n. pr.
trdi: „Ni nobene neodvisne interpretacije za (jezik, v katerem je formulirana
določena teorija ali svetovni nazor). Sistem T (aksiomi teorije in pravila izpelje-
vanja) je sam neinterpretiran sistem postulatov. (Njegovi) izrazi doživijo le po-
sredno in nepopolno interpretacijo preko dejstva, da so nekateri od njih s
korespondenčnimi pravili povezani s izrazi opazovanja".23 „Ni neodvisne inter-
pretacije", pravi Carnap, in vendar: neka misel kot ta o gibanju zemlje, kije
nezdružljiva s sodobniškimi podatki (in morda celo inkomensurabilna), se ohra-
ni s tem, ko te podatke razglasi za irelevantne in se s tem odtrga od najpo-
membnejših dejstev takratne astronomije, postane kristalizacijsko jedro za dru-
ga pomanjkljiva pojmovanja, ki se postopoma strukturirajo in se končno stopijo
v novo kozmologijo z novimi vrstami podatkov. Ni nobene boljše predstavitve
tega procesa kot opis, ki nam ga je zapustil John Stuart Mill o spremenljivosti
njegove vzgoje. O pojasnitvah, ki jih je o vprašanjih logike dobil od svojega
očeta, piše: „Pojasnitve mi nikakor niso naredile stvari pregledne, vendar zato
niso bile nekoristne; ostale so kristalizacijsko jedro za moja opazovanja in re-
fleksije; pomen njegovih splošnih pripomb mije postal dostopen ob posameznih
primerih, na katere sem naletel šele kasneje." 4 Točno tako je bilo kopernikov-
sko pojmovanje — čeprav brez kognitivne vsebine ali pa ovrženo s stališča
strogega empirizma - nujno za izgradnjo dopolnilnih znanosti, še predenje bilo
z njihovo pomočjo preverljivo in še preden je tem znanostim oskrbelo izredno
prepričljive podatke za oporo. Ali ni jasno, da naše lepe in blesteče metodologi-
je. ki od nas zahtevajo osredotočenje na teorije z visoko empirično vsebino, ki
nas rotijo, da prevzamemo tveganja in ovrženja jemljemo resno in ki primerjajo
izjave iz različnih zgodovinskih slojev, kot da bi bile čiste popolne platonske
ideje — ali ni jasno, da bi te metodologije v tistih razmerah dale izjemno slabe
nasvete? (Nasvet, da svoje teorije preizkusi, da bi bil za Galileja popolnoma
brez vrednosti, kajti bil je soočen z zameštrano obilico dozdevno fatalnih in-
stanc, ki jih ni mogel pojasniti, ker so mu manjkala potrebna znanja — če že ne
potrebne institucije, in ki jih je zato moral odpovedati (wegerklaren), da bi
ohranil mogoče dragoceno hipotezo pred predčasnim propadom.) In prav tako
ni jasno, da moramo postati bolj realistični, da moramo prenehati strmeti v
umišljene figure idealnih filozofskih nebes („tretjega sveta", kot jih Popper zdaj
23	The Methodological Character of Theoretical Con-
cepts Minnesota Studies in the Philosophy of Scien-
ce, 1. zv., Minneapolis. 47.
24	Autobiography, po: Essential Works of John Stuart Mill, izdaj. Lerner, New York
1965, 21.
80
imenuje) in da moramo začeti upoštevati tiste okoliščine, ki nam pomagajo v
tem materialnem svetu, z njegovimi motečimi se glavami, nepopolnimi merilni-
mi instrumenti in slabimi teorijami? Lahko samo strmimo, kako malo filozofov
in znanstvenikov je pripravljenih, da predela svoja splošna pojmovanja o neki
dejavnosti, v kateri so znanstveniki celo udeleženi (in teh pojmovanj, če bi jih
vprašali, ne bi hoteli opustiti). To nasprotovanje, ta psihološki odpor poraja
nujnost povezave abstraktne argumentacije s kovaškim kladivom zgodovine.
Abstraktna argumentacije je nujna, ker usmerja naše misli. Toda zgodovina je
tudi nujna, vsaj v sedanjem stadiju filozofije, kajti našim argumentom daje
prodornost. To pojasni moj dolgi ekskurz v fiziko in astronomijo 17. stoletja.
Če povzamemo vsebino zadnjih šestih poglavij:
Ko je Kopernik ponovno oživil „pitagorejsko misel" o gibanju zemelje, je ta
misel nalete tla na težave, ki so presegale težave takratne ptolemajske astronomi-
je. Natančno vzeto, morali bi jo imeti za ovrženo. Galilej je bil prepričan o
resnici kopernikanskega pojmovanja in ni sprejemal zelo razširjenega, čeprav
nikakor ne splošno priznanega verovanja v stabilno izkustvo; iskal je novovrstna
dejstva, ki bi Kopernika podpirala in bila vendarle sprejemljiva za vse. Dobil jih
je na dva načina. Prvič z iznajdenjem svojega daljnogleda, kije spremenil čutno
jedro vsakdanjega izkustva in ga nadomestil z zapletenimi in nepojasnljivimi
pojavi; drugič s svojim principom relativnosti in s svojo dinamiko, ki sta spreme-
nila njihove pojmovne sestavine. Niti teleskopski pojavi niti nove predstave o
gibanju niso bile sprejemljive za zdravo pamet (common sense) (ali za aristoteli-
ke). Razen tega je bilo za ustrezne teorije z lahkoto dokazati njihovo napač-
nost. Vendar je Galilej te napačne teorije, te nesprejemljive pojave izkrivil in
spremenil v močno oporo za kopernikansko teorijo. Celotna bogata zaloga
vsakdanjega izkustva in intuicija bralca je uporabljena v argumentu, vendar so
dejstva, ki naj sijih bralec prikliče v spomin, predstavljena na nov način, vpelja-
ni so približki, znani efekti niso upoštevani, pritegnjene nove miselne poti, tako
da se pojavi novnovrstno izkustvo, kot daje pričarano iz niča. To novo izkustvo
se potem utrdi z insinuacijo, da je bilo bralcu domače že od vsega začetka.
Utrdi se in kmalu postane priznano kot evangelji resnice, čeprav so njegove
pojmovne sestavine neprimerljivo bolj spekulativne kot pojmovne sestavine
vsakdanjega mišljenja.2" Zato lahko rečemo, da se Galilejeva znanost opira na
ilustrirano metafiziko. Izkrivljanje omogoči Galileju, da napreduje, toda skoraj
vsakemu onemogoča drugače, da bi na njegovih prizadevanjih izgradil kritično
filozofijo (tudi danes se še poudarja ali Galilejeva matematika ali njegovi
domnevni eksperimenti ali njegovo pogosto sklicevanje na „resnico" - in njego-
vi propogandni manevri so v celoti prezrti). Po mojem mnenju je Galilej ovržene
teorije vpeljal tako, da so vsebovale ena drugo; na ta način je ustvaril novo
pojmovanje sveta, ki je bilo le rahlo (če sploh) povezano s predhodno kozmo-
logijo (vključno z vsakdanjim izkustvom); vzpostavil je navidezne povezave z
zaznavnimi elementi te kozmologije, ki so šele danes nadomeščene s pristnimi
25	Točno do enakega razvoja je prišlo pol stoletja kasneje v Angliji. „Družba (Royal
Society) je bila obstajala šele nekaj časa, ko je bil Newton v svojem tridesetem letu
sprejet vanjo. Ampak kako je svojo teorijo vpeljal v krog, ki je vse teorije odločno
preziral, to raziskati je pač vredno raziskovalca zgodovine." Goethe, Farbenleh-
re Leipzig 1927, 614. Goethejeva čudovita knjiga zasluži daleč več pozornosti,
kot jo je bila doslej deležna pri zgodovinarjih in teoretikih znanosti.
26	, Kajti kako se moremo še nadejati napredka v znanostih, če se nam tisto, o čemer
samo sklepamo, menimo ali verujemo, sme vsiliti kot faktum? " sprašuje Goethe v
zvezi z Newtonom (Farbenlehre, ibid 393). Glede Galileja je vprašanje natan-
čno isto. O Newtonovi aplikaciji galilejevske „metode" prim, moj sestavek Classical
Empiricism, v: Butts in Davies, izdaj., The Methodological Heritage of Newton, Oxford
1970.
81
teorijami ( fiziološka optika, teorija kontinua), in - kjer je bilo mogoče — je
nadomestil stara dejstva z novovrstnim izkustvom, ki si gaje gladko izmislil, da
bi podprl kopernikansko pojmovanje. Sicer pa se spomnimo, da Galilejev posto-
pek drastično zmanjša vsebino dinamike: aristotelska dinamika je bila splošna
teorija spreminjanja - vključevala je krajevne gibanje, kvalitativne spremembe,
nastajanje in propadanje. Galilejevska dinamika in njeni nasledniki obravnavajo
le krajevno gibanje (lokomocijo) in potisnejo ostale vrste gibanja ob stran z
obljubo (ki izvira od Demokrita), da se bodo končno vsa gibanja lahko subsumi-
rala pod krajevno gibanje. Tako je obsežna empirična teorija gibanja nadome-
ščena z bistveno bolj ozko teorijo v povezavi z metafiziko gibanja, popolnoma
tako kot je „empirično" izkustvo nadomeščeno z izkustvom s spekulativnimi
elementi. To je bil postopek, tako se trdil, ki gaje Galilej dejansko apliciral. Ob
tem je razvil stil, humor, elastičnost, eleganco im smisel za dragocene slabosti
človeškega mišljenja, ki jim ni para v celotni zgodovini znanosti. Tukaj imamo
pred nami skoraj neizčrpno zalogo materila za metodološke spekulacije in prav
tako tudi - in to je mnogo pomembnejše - za obnovo tistih potez spoznanja,
ki nas ne le poučijo, temveč tudi navdušijo..
Galilej je dosegel napredek s tem, da je spremenil običajne povezave med
besedami (vpeljal nove pojme) ter med besedami in zaznavami (vpeljal je nove
naravne interpretacije), da je uporabil nova in neobičajna načela kot svoj zakon
ineracije ali svoj splošni princip relativnosti), in s tem, daje preoblikoval čutno
jedro svojih izjav opazovanja. Motivirala ga je želja, da prilagodi kopernikansko
stališče. To stališče nasprotuje nekaterim očitnim dejstvom in verjetnim ter
očitno dobro potrjenim načelom, in se ne prilega „gramatiki" vsakdanjega jezi-
ka. Ne ustreza „življenski formi", ki vsebuje ta dejstva, načela in gramatikalna
pravila. Vendar niti pravila niti načela niti ne dejstva niso nedotakljiva. Napaka
je lahko pri njih, ne pa v misli, da se zemlja giblje. Zato jih lahko spremenimo,
lahko ustvarimo nova dejstva in gramatikalna pravila in pogledamo, kaj se zgodi,
če so ta pravila na voljo in se udomačijo. Takšen poskus lahko zahteva veliko
časa in v določenem smislu galilejevska avantura še danes ni zaklučena. Toda že
lahko vidimo, da je bila vpeljava sprememb pametna in da bi bilo nespametno
vztrajati na aristotelski življenski formi.
Ob problemu duh—telo (Leib—Seele—Problem) je situacija natančno ista. Tudi
tukaj imamo opazovanja, pojme, splošna načela in gramatikalna pravila, ki
skupaj tvorijo „življenjsko formo", ki navidezno podpira nekatera pojmovanja
kot dualizem in druga kot materializem izključuje. (Pravim „navidezno", kajti
položaj je tukaj mnogo manj jasen kot v primeru astronomije). In spet lahko
ravnamo na galilejeski način; iščemo nove naravne interpretacije, nova dejstva,
nova gramatikalna pravila, nova načela, ki so sposobna etabliranja materializma
in potem primarjamo celotne sisteme — materializem in nova dejstva, pravila,
naravne interpretacije in načela na eni strani, ter dualizem in stare „življenske
oblike" na drugi strani. Ni potrebno poksušati dokazovati kot Smart, da je
materializem združljiv z ideologijo zdrave pameti (common sense). Prav tako
tudi predlagani postopek ni tako „obupen" (Armstrong), kot se zdi tistim, ki so
jim duhovni preobrati tuji. Postopek je bil v antiki povsem običajen in se je
pojavljal povsod tam, kjer so domiselni raziskovalci ubirali nova pota (Einstein
in Bohr sta primera novejšega časa.).27 Uporabimo zdaj material predhodnega
27 Izčrpno obravnavo najde bralec v 9,—t S. pogl. mojega eseja Problems of Empiricism,
v: Beyond the Edge of Certainty, izdaj. Colodny, New York 1965,
ali bolje, v predelani italijanski izdaji I problemi dell'empirismo, Milano 1971, 31—69.
H kritiki argumentov filozofije jezika proti materalizmu in drugim teorijam glej moj
sestavek Linguistic Arguments and Scientific Method, T e 1 o s 1969, 43.
82
poglavja za osvetlitev naslednjih potez današnjega empirizma: 1. razlikovanje
med kontekstom odkritja in kontekstom utemeljitve; 2. razlikovanje med teorij-
skimi pojmi in pojmi opazovanja; problem inkomensurabilnosti. Zadnji problem
nas bo vrnil k problemu razuma in reda nasproti anarhizmu, glavni temi tega
eseja.
Eden od očitkov, ki bi ga bilo mogoče navesti proti mojemu poskusu, je ta, da
mešam dve bistveno različni stvari, namreč kontekst odkritja in kontekst ute-
meljitve.Odkritje teorije utegne biti iracionalno in ni potrebno, da sledi kaki
priznani metodi. Nasprotno pa se njegova utemeljitev ali - če uporabimo sveto
formulo neke druge šole -kritika začne šele po odkritjih in poteka na urejen
način. ,,Eno je", piše Herbert Feigl, „izslediti zgodovinske izvore, psihološki
nastanek in razvoj, družbeno-politično-gospodarske pogoje za sprejem ali odklo-
nitev znanstvenih teorij; nekaj povsem drugega paje podati logično rekonstruk-
cijo pojmovne strukture in preizkušnja znanstvenih teorij."2 To sta vsekakor
dve različni stvari , še posebej ker se z njima ukvarjata dve različni disciplini
(zgodovina znanosti, teorija znanosti), ki ljubosumno pazita na svojo neodvis-
nost. Vendar ne gre za to, v kolikšni meri to razlikovanje naključij opredeliti;
gre za to, v kolikšni meri to razlikovanje ustreza dejanskemu razločku in če
more znanost napredovati brez močnega križanja med ločenimi področji. (Re-
ko lahko razčlenimo po državnih mejah, toda zaradi tega ne postane nekaj
diskontunuiranega.) Tuje seveda tudi opazen razloček med pravili preizkušanja,
kot jih „rekonstruirajo" teoretiki znanosti, in postopki, ki jih znanstveniki
uporabljajo v dejanskem raziskovanju. Ta razloček se kaže že ob najpovršnejšem
pregledu: Takšen pregled pa tudi kaže, da bi konsekventna aplikacija pravil
kritike in dokaze, ki se prištevajo h kontekstu utemeljitve, znanost kakršno
poznamo sedaj uničila - in nikoli ne bi dopustila njenega nastan-
ka. Nasprotno pa dokazuje dejstvo, da znanost obstaja, to da so bila ta pravila
pogosto kršena, in sicer v korist tistih postopkov, ki jih danes prištevamo v
kontekst odkritja. Drugače rečeno: načela utemeljitve pogosto prepovedujejo
korake v zgodovini znanosti, ki jih povzročajo psihološki, družbeno-gospodar-
sko-politični in drugi „zunanji" pogoji, in znanost obstaja samo, ker se na teh
korakih vztraja. Torej poskus, da „se izsledijo zgodovinski izvori, psihološki nasta-
nek in razvoj, družbeno-politično-gospodarski pogoji za sprejem ali odkloni-
tev znanstvenih teorij", nikakor ni početje, ki se popolnoma razlikuje od pre-
mišljevanja o preizkušanjih, temveč nasprotno vodi h kritiki teh premišljevanj
-ob predpostavki, da obe področji, zgodovinsko raziskovanje in razpravljanje o
postopkih preizkušanja, nista samovoljno med seboj ločeni.
V novejšem sestavku ponavlja Feigle svoje argumente in dodaja nekatere na-
daljne vidike. Čudi se, „da ( ... )učenjaki kot N.R. Hanson, Thomas Kuhn,
Michael Polanyi, Paul Feyerabend, Sigmund Koch in drugi štejejo razlikovanje
za nepravilno ali vsaj za zavajajoče" In opozarja na to, da niti psihologija
izumljanja niti neka še tako velika podobnost med znanostmi in imetnostmi ne
more pokazati, da razločka ni. V tem ima vsekakor prav. Tudi najbolj prese-
netljive zgodbe o tem, kako znanstveniki pridejo do svojih teorij, ne morejo
izključiti možnosti, da ravnajo popolnoma drugače, ko so teorije enkrat našli.
Toda ta možnost se nikoli ne udejanji. Ob izumljanju teorij in opazovanju
28	The Orthodox View of Theories, v: Analyses of Theories and
Methods of Physics and Psychology, izdaj. Radner in Winokur.
Minneapolis 1970, 4.
29	Prim, primere v 5. pogl. AM.
30	Empiricism at Bay", rokopis, 1972, 2.
83
le-teh neprisiljen in „umetniški" način, se pogosto počnejo stvari, kijih meto-
dološka pravila prepovedujejo. Podatke na primer interpretiramo tako, da ustre-
zajo našim domišljijskim idejam, težave izbrišemo s sveta z ad hoc postopki,
potisnemo jih na stran ali jih preprosto nočemo vzeti resno. Dejavnosti, ki po
Feiglu spadajo v kontekst odkritja, niso zgolj različne od tega, kar se dogaja v
_kontekstu utemeljitve, so v nasprotju z njim. Oba konteksta ne potekata vzpo-
redno, temveč pogosto trčita eden ob drugega. In stojimo pred problemom,
kateremu kontekstu naj damo prednost. To je prvi del argumenta. Sedaj smo
videli da znanstveniki v primeru konflikta tu in tam izbirajo korake, ki jih
priporoča kontekst utemeljitve, toda lahko se odločijo tudi za korake, ki spada-
jo v kontekst odkritja, in za to imajo pogosto izvrstne razloge. Znanost kot jo
danes poznamo, dejansko ne bi mogla obstajati, če kontekst utemeljitve ne bi
bil pogosto potisnjen v ozadje. To je drugi del argumenta. Nasledek je jasen.
Prvi del kaže, da nimamo zgolj razločka, temveč alternativo. Drugi del kaže, da
sta obe strani za znanost enako pomembni in se jima mora dajati enaka teža.
Torej tudi nimamo opravka z alternativo, temveč z enotnim območjem nači-
nov ravnanja, ki so za napredek znanosti vsi enako pomembni. S tem je z
razlikovanjem opravljeno.
Podobno velja glede ritualnega razlikovanja med metodološkimi predpisi in zgo-
dovinskimi opisi. Metodologija, tako je rečeno, se ukvarja s tem, kar naj bi se
zgodilo, in se je ne more kritizirati s kazanjem na to, kar se zgodi. Toda
moramo si seveda zagotoviti, da imajo naši predpisi v zgodovinskem materialu
stično točko in moramo si tudi zagotoviti, da njihova konsekventa aplikacija
vodi k zaželenim rezultatom. To si zagotovimo z upoštevanjem (zgodovinskih,
socioloških fizikalnih, psiholoških itd.) Tendenc in zakonov, ki nam povedo, kaj
je ob danih razmerah mogoče in kaj ne, in ki s tem ločijo izvedljive predpise
od tistih, ki peljejo v slepo ulico. Spet se napredek lahko doseže le, če je
razlikovanje med najstvom in bitjo razumljeno kot začasno uporabljeno sred-
stvo in ne kot temeljna razmejitvena črta.
Razlikovanje, ki je bilo morda nekoč smiselno, toda danes gotovo ni več, je
razlikovanje med teorijskimi pojmi in pojmi opazovanja. Danes se splošno pri-
znava, da to razlikovanje ni tako ostro, kot so si ga predstavljali še pred nekaj
desetletji. Dodaja se tudi — v popolnem soglasju z Neurathovimi prvotnimi
pojmovanji, da se lahko tako teorije kot tudi opazovanja opustijo: teorije zaradi
nasprotujočih si opazovanj, opazovanja iz teoretskih razlogov. Končno smo
tudi odkrili, da učenje ne poteka od opazovanja k teoriji, temveč da pogosto
zaobjema oboje. Izkustvo nastaja skupaj s teoretskimi domnevami, ne pred
njimi, in izkustvo brez teorije je prav tako nerazumljivo kot (baje) teorija brez
izkustva*: če izključimo del teoretskega znanja zaznavajočega subjekta, imamo
pred seboj človeka, kije povsem dezorientiran in nesposoben za najenostavnejša
dejanja. Eliminirajmo nadaljnje znanje, in njegov čutni svet (njegov „jezik opa-
zovanja") začenja razpadati; barve in ostale enostavne zaznave izginejo in kon-
čno je v bolj primitivnem stadiju kot majhen otrok. Ta pa spet nima čvrstega
zaznavnega sveta, kot ga imajo izoblikovani odrasli za podelitev, da bi podelil
smisel teorijam, ki so mu predložene. Ravno nasprotno — prehodi različne
stadije zaznave, ki so samo ohlapno medsebojno povezani (prejšnji stadiji izgine-
jo, ko novi pridejo na potezo — glej 17. poglavje) in vsebujejo celotno teoretsko
znanje, ki je vsakokrat prisotno. Razen tega se sploh začenja celoten proces le,
ker otrok pravilno reagira na signale, jih pravilno interpretira, ker razpolaga s
sredstvi interpretacije še preden je imel prvo jasno zaznavo. Vsa odkritja vpijejo
po novi terminologiji, ki ne ločuje več, kar je v razvoju posameznega človeka
84
kot tudi v znanosti v celoti tako tesno povezano. Toda razlikovanje med opazo-
vanjem in teorijo se še zmeraj ohranja in ga zagovarjajo skoraj vsi teoretiki
znanosti. Toda kam se izteka? Nihče ne bo zanikal, da stavke znanosti lahko
razdelimo na dolge in kratke stavke ali njihove izjave na intuitivno jasne in
takšne, ki to niso. Nihče ne bo zanikal, da se takšna razlikovanja morejo naredi-
ti. Toda nihče jim ne bo pripisoval veliko teže ali pa jih le omenjal, kajti danes
ne igrajo nobene odločilne vloge v znanstvenem poslu. (To ni bilo vedno tako.
Intuitivna jasnost je n. pr. nekoč veljala kot izredno pomembno vodilo k
resnici; iz metodologije je izginila točno v tistem trenutku, ko sta intuicijo
nadomestila izkustvo in formalna premišljanja^) Ali igra izkustvo takšno vlogo?
Kakor smo videli, ne. Toda sklep, da je razlikovanje med teorijo in opazova-
njem zdaj izgubilo svoj pomen, ni potegnjen ali izrecno zavrnjen.31 Storimo
korak naprej in opustimo ta zadnjo preostanek dogmatizma v znanosti! Kakšne
so posledice?
Da bi to videli, se vprašajmo, kakšno vlogo domnevno igrata opazovanje in
izkustvo znanosti. Izkustvo, tako pravijo, vstopa v znanost na treh mestih: pri
preizkušanju, pri sprejemu rezultatov preizkusov in pri razumevanju teorij.
K preizkusu lahko spadajo komplicirane naprave in zelo abstraktne pomožne
predpostavke. Toda njegov končni rezultat mora biti ugotovljiv za človeškega
opazovalca, ki aparat gleda in zaznava opazljivo spremembo. Tudi pri sporača-
nju rezultata preizkusa stopijo v igro čuti: slišimo, kar nekdo reče; beremo, kar
je nekdo napisal. In končno'abstraktna načela neke teorije niso nič drugega kot
vrstice znakov brez zveze z zunanjim svetom, če ne vemo, kako bi jih spravili v
zvezo z eksperimentom, in to pomeni (po prvi točki naše liste), v zvezo z
izkustvom, ki se dajo lahko izslediti. Z lahkoto spoznamo, da izkustva ne rabi-
mo na nobenem od treh zgoraj omenjenih mest. Vsaj v fiziki se ga da izločiti iz
obeh prvih mest in na tretjem popolnoma drugačno vlogo kot se običajno
domneva.
Prvič,izkustvo naprej ni potrebno pri preizkušanju: teorijo se lahko vtakne v
stroj za obdelavo podatkov, ki je opremljen z ustreznimi instrumenti, tako da se
opravijo potrebne meritve, prispejo v računalnik in vodijo k sodbi o teoriji.
Računalnik lahko reče enostavno da ali ne, iz česar lahko znanstvenik vidi, ali
je bila teorija potrjena, ne da bi bil v kakšni obliki udeležen pri preizkušanju (tj.
ne da bi opravil dejansko izkušnjo).
Opaziti rezultat računalnika, pomeni informirati se o enostavnem makroskop-
skem dogodku. Običajno takšna informacija doseže možgane preko čutil in
povzroči določene čutne vtise. Vendar se to ne primeri vedno. Zaznave pod
31 ..Neurath, ki to ne stori (podati pravila za razlikovanje med empiričnimi in drugimi
izvjavami), vrže s tem - ne da bi to hotel - empirizem čez krov", K. R. Popper,
Logik der Forschung, Tubingen 1966, 2., 63. Detaljnejšo obravnavo razli-
kovanja med opazovanjem in teorijo je najti v mojem delu Die Wissenschaftstheorie —
eine bisher unbekante Form des Irrsinns? , Verhandlungen der de-
utschen Philosophenkonferenz, Kiel 1972, bei Felix Meiner, Ham
burg 1973. Giedymin, logik znanosti z unjverze Sussex, ki pazi na natančnost, pravi:
.Običajni očitek proti razlikovanju analitičnega in sintetičnega, kot tudi opzavoanja in
teorije se zdi ta, da je to razlikovanje nejasno", British Journal for the
Philosophy of Science, avgust 1970, 261. Očitek so izrazili mnogi avtorji,
toda jaz gotovo ne. Glej zgornji tekst kot tudi Science without Experience, Jour-
nal of Philosophy 1969 (opazovanje - teorija), ter moje diskusijske pripom-
be vi. zv. Salzburger Studien zur Wissenschaftstheorie,
Salzburg 1967 (analitično-sintetično). Moj glavni ugovor je, da razlikovanja sicer uteg-
nejo ugajati preprostemu duhu, toda da so irelevantna za delovanje znanosti
in poskus, da se pri njih vztraja, lahko ohromi napredek.
85
pragom zaznave vodijo neposredno k vsebinam spomina, brez čutnih podatkov.
Razen tega obstaja cela vrstva parapsiholoških pojavov. Ne trdim, da se naravo-
slovne znanosti - tako kakor jih danes poznamo - morejo izgraditi samo na teh
efektih in da se moremo zaznavam popolnoma odpovedati. To bi bilo nespa-
metno in nepraktično, kajti ti efekti so periferne narave — v naši vzgoji igrajo
neznatno vlogo (sposobnost latentnega učenja se niti ne izoblikuje niti ne upo-
rablja). Vendarle trdim da zaznave in izkustvo za delovanje znanosti niso nujne
in se v njej pojavljajo le iz praktičnih razlogov.
Če zdaj upoštevamo ugovor, da teorije razumemo in uporabljamo samo zato,
ker vemo, kako so povezane z izkustvom, se odgovor glasi, da ne zaznave,
temveč odreditve preizkusov nastopajo v kontekstu. Teorije se naučimo s tem,
da se naučimo, kako se preizkusi znanstvenikom prikazujejo. Seveda mora
znanstvenik sprejeti rezultate preizkusa, toda ta primer je bil že obravnavan.
Pravilno je tudi, da se mora eksperimentator in nasploh vsak človek enkrat
naučiti, kako se gibati v svetu, in da igra izkustvo pri tem določeno vlogo;
vendar smo videli, da se to nikoli ne da ločiti od tega, kar lahko označimo kot
teoretske znanje. Učenje se aktivira samo zato, ker otrok pravilno reagira na
signale, jih pravilno interpretira, to pomeni, ker razpolaga s sredstvi interpretaci-
je, še preden je imel eno edino jasno zaznavo. Lahko si predstavljamo, da ta
instrumentarij interpretacije funkcionira brez spremljajočih čutnih vtisov (tako
kot vsi refleksi in vsi dobro natrenirani gibi kot na primer tipkanje). V tem
vsebovano teoretsko znanje se da potem pravilno uporabiti, ne da bi ga bilo
treba brezpogojno razumeti. Kaj pa prispevajo čutni vtisi k razumevanju? Vzeti
sami na sebi, tj. tako, kot bi se zdeli popolnoma dezorientiranemu človeku, ne
koristijo niti razumevanju niti delovanju. Ne zadošča tudi, da bi jih preprosto
povezali z razpoložljivimi teorijami. Tako bi bili teorijam dodani nadaljnji ele-
menti, dobili bi daljše izraze, t.j. daljša zaporedja dogodkov, toda ne iskanega
razumevanja krajših izrazov. Ne - zaznave se morajo v naše obnašanje vgraditi
tako, da se od njih more spontano preiti k delovanju. Toda to vodi nazaj k
prejšnji situaciji, kjer je bila teorija uporabljena, vendar baja še ne razumljena.
Izkaže se torej, daje razumevanje v tukaj namerjenem smislu neučinkovito in
odvečno in da so čutni vtisi lahko ločeni od procesa razumevanja (čeprav ga
lahko še naprej spremljajo, tako kot spremlja napeto premišljanje glavobol).
Inkomenzurabilnost, o kateri bom nadalje govoril, je tesno povezana s vpraša-
njem racionalnosti znanosti. Eden od najbolj splošnih ugovorov ne le proti
uporabi inkonezurabilnih teorij, temveč celo proti ideji, da se takšne teorije da
najti v zgodovini znanosti, je strah, da bi le-te močno omejile učinkovitost
običajne, nedialektične argumentacije. Oglejmo si zato nekoliko pobliže kritič-
na načela, ki po nekaterih tvorijo vsebino „racionalne" argumentacije. Natanč-
neje, oglejmo si načela poperjanske šole, s katere ratio-manijo se tukaj v prvi
vrsti ukvarjamo. To služi kot priprava na zadnji korak naše razprave o spornem
vprašanju med metodologijami „reda-in—zakona" ter anarhizmom v znanosti.
Kritični racionalizem, najliberalnejša pozitivistična metodologija, ki danes ob-
staja, ni niti smiselna ideja niti zgolj zbirka gesel (kot „resnica", „profesionalna
čistost", „intelektualna poštenost" itd.), ki naj zastrašijo plahe nasprotnike.
(Kajti kdo ima pogum ali vsaj uvidevnost da izjavi, da bi resnica mogla biti
nepomembna, mogoče celo nezaželena? )
86
V prvem primeru se morajo dati navesti pravila, merila, omejitve, ki dovoljujejo
razlikovanje kritičnega obnašanja (misliti, peti, pisati igre) od drugih vrst obna-
šanja, tako da lahko spoznamo iracionalna dejanja in jih s pomočjo konkretnih
predlogov korigiramo. Ni težavno navesti merila racionalnosti, ki jih zagovarja
poperjanska šola.
Ta merila so merila kritike: racionalna diskusija obstoji v poskusu, da se kriti-
zira in ne v poskusu, da se dokazuje ali naredi verjetno. Vsak korak, ki neko
pojmovanje varuje pred kritiko, ki ga naredi zavarovanega ali „dobro utemelje-
nega ". je korak proč od racionalnosti. Vsak korak, ki ga naredi bolj ranljivega,
je dobrodošel. Razen tega se priporoča, da se opustijo ideje, ki so se izkazale za
pomanjkljive, in prepovedano jih je ohranjati spričo močnejše in uspešnejše
kritike, v primeru da se ne more prezentirati uporabnih nasprotnih argumentov.
Razvijaj svoje ideje tako, da se jih lahko kritizira; neizprosno jih napadaj; ne
poskušaj jih podpirati, temveč izpostavi njihovove šibke točke; eliminiraj jih
takoj, ko so takšne šibke točke postale očitne — to so nekatera od pravil, ki so
jih postavili naši kritični racionalisti.
Ta pravila postanejo določnejša in izčrpnejša, če se obrnemo k teoriji znanosti
in posebej k filozofiji naravoslovja. V naravoslovnih znanostih je kritika poveza-
na z eksperimentom in opazovanjem. Vsebina teorije obstaja v celoti tistih
bazičnih stavkov, ki ji nasprotujejo;! je razred njenih možnih falsifikatorjev.
Večja vsebina pomeni večjo ranljivost, zato je treba teorijam z večjo vsebino
dajati prednost pred takšnimi z majhno vsebino^ Povečanje vsebine je dobrodo-
šlo, zmanjšanju se je treba izogibati. Teorijo, ki nasprotuje sprejetemu bazič-
nemu stavku, je treba opustiti. Ad hoc hipoteze so prepovedane — itd. itd.
Znanost pa, ki prevzame pravila takšnega kritičnega empirizma, se bo razvijala
na sledeč način.
Izhajamo iz problema, kot je na primer problem planetov v času Platona. Ta
problem (ki je tukaj obravnavan v nekoliko idealizirani obliki) ni zgolj nasledek
radovednosti - je teoretski rezultat. Izhaja iz tega, da so določena pričakovanja
razočarala: na eni strani se zdi jasno, da morajo biti zvezde božanske narave,
torej se pričakuje, da se obnašajo na urejen in zakonit način. Na drugi strani se
ne da najti lahko spoznavne pravilnosti, kakor koli se preudarja, planeti se
gibljejo na povsem kaotičen način. Kako se da to dejstvo združiti s pričakova-
njem in njegovimi temeljnimi načeli? Ali kaže, daje pričakovanje napačno?
Ali analiza dejstev ni pravilna? To je problem.
Ne smemo spregledati, da sestavine problema niso enostavno dane. „Dejstvo"
nepravilnosti n.pr. ni dostopno brez nadaljnjega. Ne more ga ugotoviti prepro-
sto vsakdo, ki ima zdrave oči in zdtav razum. Šele s posredovanjem določenega
pričakovanja postane predmet našega zanimanja. Ali točneje, dejstvo nepravil-
nosti obstaja, ker je tu pričakovanje pravilnosti. Končno je izraz „nepravilnost"
smiseln le, če imamo neko pravilo. V našem primeru vsebuje pravilo (ki je
specialnejša sestavina pričakovanja) križno gibanje s konstantno kotno hitrost-
jo. Zvezde stalnice zadostijo temu pravilu, prav tako sonce, če se njegovo tirni-
co opazuje glede za zvezde stalnice. Planeti pravila ne ubogajo, niti neposredno
glede na zemljo, niti posredno glede na zvezde stalnice. (Pri problemu, ki ga
opazujemo zdaj, je pravilo izrecno formulirano in se o njem lahko diskutira.
87
To se ne primeri vedno. Prepoznanje neke barve kot rdeče je omogočeno s
fundamentalnimi domnevami glede strukture našega okolja in izostane, če se
teh domnev ne more več uporabiti.)
Sumirajmo ta del poperjanskega nauka: raziskovanje se začne s problemom.
Problem izhaja iz nasprotja med pričakovanjem in opazovanjem, ki ga konstrui-
ra pričakovanje. Očitno se ta nauk razlikuje od nauka induktivizma, kjer objek-
tivna dejstva vstopajo v pasivno zavest in tam zapustijo sledi.'Pripravljali so ga
Kant, Poincaré, Dingler in Mill (On LibertY).
Problem je bil formuliran in zdaj bi ga radi rešili. Rešiti ga, pomeni iznajti
teorijo, ki je relevantna, ovrgljiva (v večji meri kot vsaka druga), vendar še ne
ovrženaj Pri zgoraj omenjenem primeru (planeti v Platonovem času) problem
pomeni: najti krožna gibanja s konstantno kotno hitrostjo, da bi se rešili plane-
tarni fenomeni. Rešila sta ga Eudoxos in Herakleides iz Ponta.
Kot naslednja pride kritika teorije, ki je bila predlagana za rešitev problema.
Uspešna kritika teorijo odstrani enkrat za vselej, in ustvari nov problem, treba je
namreč pojasniti, zakaj je teorija dosedaj imela uspeh, in zakaj se je izjalovila.
Za rešitev tega problema je potrebna nova teorija, ki reproducira uspešne kon-
sekvence stare, toda ne njenih napak, in sproži nove napovedi. To so formalni
pogoji, ki jih mora izpoljnjevati uporabna naslednica ovržene teorije. V skladu s
temi pogoji se preko domneve in ovrženja napreduje od manj splošnih teorij k
splošnejšim in se razširja človeško spoznanje.
skica 1
Odkriva se več in več dejstev (ali se jih konstruira s pomočjo pričakovanj) in se
jih potem pojasni s teorijami. Ni nobenega jamstva, da bo človek rešil vsak
problem in da bo vsako ovrženo teorijo nadomestil z naslednico, ki izpoljnjuje
formalne pogojej Izumljanje teorij je odvisno od naših sposobnosti in drugih
slučajnih okoliščin kot na primer zadovljivo spolno življenje. Vendar dokler te
sposobnosti zadoščajo, je tukaj podana shema pravilna reprodukcija napredka
spoznanja, ki izpoljnjuje pravila kritičnega racionalizma.
V tej točki lahko sedaj načnemo dvoje vprašanj:
1.	Ali je zaželeno živeti po pravilih kritičnega racionalizma?
2.	Ali je mogoče istočasno imeti znanost, kot jo poznamo, in ta pravila?
Meni osebno je prvo vprašanje veliko pomembnejše, kot drugo. Gotovo, znanost
in druge instutucije, ki postajajo vedno bolj deprimirajoče in vedno bolj ozko-
srčne, igrajo v naši kulturi pomembno vlogo in so v središču zanimanja mnogih
88
filozofov (večina filozofov je oportunistov). Tako se ideje popeijanske šole prila-
godijo s posplošitvijo rešitev za metodološke in spoznavnoteoretske probleme.
Kritični racionalizem je nastal iz poskusa rešitve Humovega problema in posku-
sa razumevanja einsteinovske revolucije, in se je potem razširila na politiko in
celo na privatno življenjej (Habermas in ostali utegnejo imeti prav, ko Popperja
imenujejo pozitivista). Takšen postopek utegne zadovoljiti šolskega filozofa, ki
življenje opazuje skozi očala svojih lastnih tehničnih problemov in zaznava
sovraštvo, ljubezen, srečo samo v tistem obsegu, kot se pojavljajo v teh proble-
mih. Toda če imemo pred očmi interese človeka in predvsem vprašanja njegove
svobode (osvobojenost od lakote, obupa, od tiranije okamenelih miselnih siste-
mov, ne akademske „svobode volje"), potem je to najslabša pot.
Ali torej ni mogoče, da znanost, kot jo poznamo danes, ali „iskanje resnice" v
stilu tradicionalne filozofije ustvarjata pošast? Ali ni mogoče, da človeku ško-
duje, ga spreminja v ubožen, neprijazen, hinavski mehanizem brez šarma in
humorja. „Ali torej ne oslabi moja celotna etična strast" , sprašuje Kierkegaard,
„da postanem objektivni (ali kritično-racionalistični) opazovalec narave?"32
Slutim, da mora biti odgovor na vsa ta vprašanja pozitiven, in verjamem, daje
reforma znanosti, ki le-to naredi bolj anarhistično in (v Kierkegaardovem smi-
slu) subjektivnejšo, nujno potrebna.
Vendar to niso problemi, o katerih bi rad zdaj razpravljal. V pričujočem eseju
se omejujem na drugo vprašanje.)j\li lahko imamo istočasno znanost, kot jo
poznamo, in pravila kritičnega racionalizma pravkar opisane vrste? In zdi se, da
je odgovor na to vprašanje glasen in jasen ne.;
Najprej smo videli, četudi ne tako izčrpno, dald_ejanski razvoj institucij, idej,
praktik itd. pogosto ne izhaja od problema, temveč od dejavnosti, ki nima
ničesar opraviti s tem, kako n.pr. igra, ki sproži stranske učinke, ki se kasneje
lahko pojmujejo kot rešitve povsem nespoznanih problemov.33 Bi se morali
takšni razvoji izključiti? In če se to zgodi, ali se potem število naših prilagodit-
venih reakcij in kvaliteta našega učenja ne zmanjša bistveno?
Drugič smo v poglavjih 8-12 videli, da bi strogi princip falsifikacije ali, kot ga
imenuje Lakatos 4, „naivni falsifikacionizem" znanost, kot jo poznamo, izbri-
sal in ji ne bi dovolil nikoli nastati.
Tudi zahteva po povečanju vsebine ni izpolnjena. Teorije, ki pokopljejo obsežna
in dobro utrjena pojmovanja in stopijo na njihovo mesto, so v začetku omejene
na precej ozko področje dejstev, na vrsto paradigmatskih fenomenov, ki govori-
jo zanje; le počasi se razširijo na nova področja.)To izhaja iz zgodovinskih
primerov 8. in 9. poglavje; op. 1 k 9. poglavju, in to je jasno tudi iz splošnih
razlogov: ob poskusu razvitja nove teorije se moramo odmakniti od podatkov
32	P a p i r e r, izdaj. Heiberg, 7, 1. del, razdelek A, št. 182. Nemška izd., E. Hirsch:
Gesammelte Werke, Diederichs, Duesseldorf 1954, 17. raz., 127. Mill pos-
kuša pokazati, kako se da znanstvena metoda razumeti kot del teorije človeka, in s tem
poda pozitiven odgovor na Kierkegaardovo vprašanje; prim. 2. op. k 4. pogl. AM.
33	Prim, kratke opombe o razmerju mišljenja in delovanja v 1. pogl. Podrobnosti v 2. op.
istega poglavja AM.
34	Falsification and the Methodology of Research Programmes, v: Criticism and the
Growth of Knowledge, izdaj. Lakatos in Musgrave, Cambridge 1970, 93. („Naivni
falsifikacionizem" je tam imenovan tudi „dogmatični").
89
znova premisliti problem opazovanja (o tem je tekla razprava v 12. poglavju).
Kasneje se seveda teorija razširi na druga območja, toda le poredko zaradi vpliva
njene predhodnice.; Počasi razvijajoči se pojmovni aparat teorije kmalu začne
definirati svoje lastne probleme in stari problemi, dejstva in opazovanja se ali
pozabijo ali se kot irelevantni potisnejo na stranj(prim. oba primera v op. 1 k 9.
poglavju in diskusijo ob koncu naslednjega poglavja). To je popolnoma naraven
razvoj, ki mu sploh v ničemer ni treba ugovarjati. Kajti zakaj bi se morala
ideologija pustiti omejevati s starejšimi problemi, ki so brez nadaljnjega smiselni
le v opuščenem starem okviru in ki zdaj delujejo neumno in nenaravno? Zakaj
bi morala „dejstva", ki so za takšne probleme dala povod ali so pri njihovem
reševanju igrala neko vlogo, sploh biti upoštevana? Zakaj ne bi šla svojo lastno
pot, si sama postavlja svoje naloge iz zbrala svoja lastna „dejstva"? Od obsežne
teorije se končno pričakuje, da vsebuje tudi ontologijo, ki določa, kaj obstaja,
in s tem označi območje možnih dejstev in možnih vprašanj. Razvoj znanosti
ustreza tem premislekom. Nova pojmovanja odprejo nove aspekte in zviška
gledajo na starejše probleme (na kakšno podlago je uprta zemlja? kakšna je
specifična teža flogistrona? kakšno absolutno hitrost ima zemlja? ), kakor tudi
na starejša dejstva (večina v Malleus maleficarum opisanih dejstev — 9. poglavje,
op. 1; dejstvo vudu/kulta) — 4. poglavje, op.8; lastnosti flogistrona ali etra), ki
so prejšnje mislece tako vznemirjale. In kjer se vendarle ukvarjajo s prejšnjimi
teorijami, si poskušajo prilagoditi njihovo dejstveno jedro na že opisan način,
namreč s pomočjo ad hoc hipotez, ad hod približkov, z redefiniranjem izrazov
ali z enostavno trditvijo — brez kakršnega koli podrobnejšega preizkovanja stva-
ri — da jedro „sledi" iz novih načel.3' Cepljena so „na starejše programe, s
katerimi so v kričečem protislovju".36
Rezultat vseh teh postopkov je zanimiva spoznavno-teoretska prevara: predstav-
ljena vsebina starejših teorij (presek zapomnjenih konsekvenc teh teorij z novim
območjem problemov in dejstev) se krči in se lahko tako močno zmanjša, da
postane manjša kot predstavljena vsebina novih ideologij (t.j. dejanske konsek-
vence teh ideologij in zraven vsa tista „dejstva", zakoni, načela, ki so z njimi
povezana z ad hoc hipotezami, ad hoc približki ali trditvami kakšnega vplivnega
fizika ali teoretika znanosti in ki dejansko pripadajo predhodnici). Zdi se torej,
kot da bi bile empirične vsebine stare in nove teorije v naslednjem odnosu:
skica 2

35	„Einsteinova teorija je boljša kot (. . .) Newtonova teorija v 1 e t u 1916 (. . .) ker je
pojasnila vse, kar je uspesno pojasnila Newtonova teorija (. . .)", Lakatos, (34. op.),
143.
36	Ta prevara je vsebovana celo v odličnem delu Elie Zaharja o razvoju od Lorentza do
Einsteina. Po Zaharju se je Einstein uveljavil nasproti Lorentzu s svojo pojasnitvijo
Merkurjevega perihela (1915). Toda 1. 1915 še ni nikomur uspelo podati relativistične
verzije klasične teorije perturbacij s tako dobrimi približki, kot sta jih dosegla Laplace
90
medtem ko so v dejanskosti veliko bolj podobna temu:
skica 4
kjer je D množica tistih problemov in dejstev starih teorij, ki se jih še zmeraj
spominja in so bile tako prilagojene, da ustrezajo novemu okviru. Ta prevara je
odgovorna za stalno preživetje zahteve po naraščanju vsebine.37
Končno smo povsem jasno videli nujnost ad hoc hipotez: ad hoc hipoteze in ad
hod približki ustvarjajo prehodno dotikališče med „dejstvi" in deli novega poj-
movanja, za katere se zdi, da „dejstva" pojasnjujejo, koje enktrat v prihodnosti
na voljo bistveno več materiala.'Deli novega pojmovanja specificirajo možne
explananda in explanatia in tako nadaljnjemu raziskovanju določajo smer. Mor-
da jih je treba obražati za zmeraj, če je novi sistem nepopoln (tako se je zgodilo
v primeru kvantne teorije, ki za svojo dopolnitev potrebuje klasične pojme). Ali
so v novo teorijo vgrajeni kot teoremi, ki vodijo k novi definiciji temeljnih
izrazov predhodne teorije (to se je zgodilo v primeru Galilejeve kot tudi relativ-
nostne teorije). V obeh primerih je kršena zahteva, da se mora resničnostna
vsebina starejše teorije, kot se je pojavljala, ko je bila teorija še vladajoča,
pritegniti v resničnostno vsebino teorije naslednice.
Povzemino: kamor koli pogledamo, katere koli primere opazujemo, se izkaže,
da načela kritičnega racionalizma (jemlji falsifikacije resno; povečaj vsebino;
izogibaj se ad hoc hipotezam; „bodi pošten" — kar koli že utegne to pomeniti;
itd.) in toliko bolj načela logičnega empirizma (bodi natančen; baziraj svoje
teorije na meritvah; izogibaj se nejasnim in nestabilnim mislim; itd.) dajejo
nepravilne prikaze razvoja znanosti v preteklosti in znanost v prihodnosti lahko
samo ovirajo. Dajejo nepravilen prikaz znanosti, ker je ta veliko „površnejša" in
„¿racionalnejša" kot njena metodološka zrcalna slika. In morajo jo ovirati, ker
— kot smo videli — poskus narediti znanost „racionalnejšo" in ekzaktnejšo
lahko vodi samo k njenemu propadu. Razkorak med znanostjo in metodologijo,
ki je povsem očitno zgodovinsko dejstvo, kaže torej slabost metodologije in
morda tudi ,zakonov razuma". Kajti, kar se v primarjavi z njimi pojavlja kot
„površnost", „kaos" ali „opotunizem", ima izredno pomembno funkcijo pri
in Poincaré, in implikacije Lorentzove zastavitve na atomarni nivo (elektronska teorija
kovin) so ostale enako nepojasnjene. Šele postopoma jih je nadomestila kvantna teori-
ja: Lorentz je bil „šibkejši" ne od enega, temveč vsaj od dveh različnih in medsebojno
inkomenzurabilnih programov. Lakatos v svoji odlični rekonstrukciji razvoja koperni-
kanskega raziskovalnega programa od Commentariolusa do De revo-
lutionibusa ugotavlja progresivne spremembe, vendar samo ker pusti ob strani
vse dinamične in optične probleme in se preprosto osredotoči na kinematiko. Ni
čudno, da imata Zahar kot tudi Lakatos vtis, da je vsebinski pogoj še vedno izpolnjen.
Prim, tudi mojo kratko pripombo Zahar on Einstein, British Journal for
the Philosophy of Science, marec 1974.
37 Prim. Problems of Empiricism, 2. del, 9. raz. in 10.
91
razvoju teh pravih teorij, ki jih danes štejemo za bistvene sestavine našega
spoznanja narave .Ti „odkloni", te „napake" so predpogoji napredka.
Spoznanju omogočajo obstanek v kompliciranem in težavnem svetu, v katerem
živimo, in nam omogočajo ravnati svobodno in srečno. Brez „kaosa" nobenega
spoznanja. Brez pogostega oddaljevanja od razuma nobenega spoznanja. Ideje,
ki danes tvorijo ravno temelj znanosti, obstajajo le zato, ker so obstajale tudi
takšne stvari kot predsodek, domišljavost, strast in podobno; ker so se postavile
razumu po robu; in ker se jim je pustilo svojo pot. Treba je torej sklepati, da se
tudi znotraj znanosti razumu ne more in ne sme priznati vsevladje, da ga je
treba v korist drugih instanc nadigrati ali izključiti. Ni niti enega pravila, ki bi v
vseh okoliščinah ostalo veljavno, in niti ene instance, na katero se lahko vedno
sklicuje.
Sedaj ne smemo pozabiti, da je bil ra rezultat dosežen pod predpostavko, da
znanost — tako kot jo danes poznamo — ostaja nespremenjena in da so njene
metode merodajne tudi za njen prihodnji razvoj. Ce se znanost predpostavi,
razum ne more biti zaobsežen in nerazum ne izključen. Ta posebna svojstvenost
razvoja znanosti močno govori za anarhistično spoznavno teorijo. Vendar zna-
nost ni nedotakljiva. Njej lastne omejitve (in veliko je takih, ki jih seveda ni
lahko formulirati) niso nujne za splošna, sistematična in uspešna pojmovanja
sveta. Obstajajo miti, obstajajo dogme teologije, obstaja metafizika in obstajajo
mnoge druge možnosti, da se konstruira slika sveta. Jasno je, da plodna izmenja-
va med znanostjo in takšnimi „neznanstvenimi" pojmovanji sveta anarhizem
potrebuje še bolj kot znanost sama. Anarhizem torej ni le možen, temveč nujen
tako za notranji napredek znanosti kot tudi za razvoj naše kulture v celoti. In
tako se priključi razum vsem tistim abstraktnim duhovom, kot dolžnost, mora-
la, resnica, in njihovim konkretnejšim predhodnikom, bogovom, ki so nekoč
služili za zastraševanje ljudi in za omejevanje njihovega svobodnega in srečnega
razvoja: izumre . . ..
Prevedel Slavko Hozjan
Uredniška opomba:
+ Tekst je izbor iz Fayerbandove knjige Against Method (Verso Edition 1975) in sicer,
12., 13., 14. in 15. poglavje, preveden po razširjeni nemški izdaji (Wider den Metho-
denzwang - Skize einer anarhistichen Erkenntnistheorie, Suhrkamp 1976).
92
Kombiniran dostop k razumevanju
dinamike teorij
Wolfgang Stegmüller
1. Uvodna pripomba
Izraz kot formalna obdelava — že celo izraz sistematska obdelava - se danes
pogosto uporablja kot oznaka za semantične analize teksta v formalnem jeziku.
Do določene stopnje se strinjam s stališči J. C. C. McKinseya in P. Suppesa, da
je ta naravnanost „odgovorna za pomanjkanje bistvenih napredovanj v teoriji
znanosti". Ta samoomejitev na umetne jezike filozofe namreč sili, da se
zadovoljijo s fiktivnimi primeri, ki se jih da formalizirati v jeziku prve stopnje,
medtem ko se prepusti primere iz dejanske znanosti zgodovinarjem. Razen teh
pomislekov proti precenjevanju formalizacij, imam pomisleke tudi proti
ravnanju marsikaterih filozofov znanosti, ki potegnejo precej poenostavljeno
paralelo med poslošitvami v pogovornem jeziku in naravnimi zakoni in s tem
začrtajo okrnjeno sliko znanstvenih teorij. Primitivne analogije so — čeprav iz
povsem drugih razlogov — ravno tako slabe kot primitivni jeziki.
Če se n. pr osredotočimo na dejstvo, da so fizikalne trditve večinoma formuli-
rane kot striktni univerzalni stavki ali kot kombinirani univerzalni in eksistenci-
alni stavki, lahko spregledamo nekaj drugega, namreč, da takšne trditve uporab-
ljajo bolj ali manj komplicirane matematične strukture. Kot bomo videli, je ta
aspekt izredno pomemben in govori proti običajni identifikaciji fizikalnih teorij
s hipotetičnimi domnevami. Po mojem mnenju delajo teoretiki znanosti pogo-
+ Tekst je bil prvič objavljen v reviji Theory and Decision 1978. Preveden
je po nemški verziji, objavljeni v knjigi: W. Stegmuller, Neue Wege der Wissenschafts-
philosophie, Springer—Verlag 1980.
1 N.d./7/, 22.
93
sto še tretjo napako. Ta obstaja v napačni domnevi, da smo si matematično in
fizikalno razumevanje naravoslovnih teorij pridobili že s tem, da smo vzeli te
teorije na znanje. Edino kar manjka, je uporabna filozofska interpretacija. Ne
glede na vprašanje, če sploh obstaja ostra razmejitev med matematičnim in
fizikalnim razumevanjem na eni in filozofskim razumevanjem na drugi strani,
prvo razumevanje v večini primerov nikakor ni zadovoljivo. Razen tega pri
fizikalnih teorijah ne zadošča, da se navedejo eksaktne in adekvatne aksiomati-
zacije. Čeprav so takšne sicer vsekakor koristne in pomembne, ker lahko z
njihovo pomočjo spoznamo osnovne matematične strukture teorij, je vendarle
zaenkrat nerešeno vprašanje enako pomembno - kako moremo s pomočjo
tovrstnih struktur formulirati sistem empiričnih hipotez. J. D. Sneed je k temu
nazadnje omenjenemu problemu prispeval nova in zanimiva spoznanja.2, S tem
je pokazal na nekatere zanemarjene razlike med matematičnimi in fizikalnimi
teorijami. Njegovi rezultati prispevajo nadaljnje razloge proti temu, da bi se pri
sistematični obdelavi fizikalnih teorij posnemal postopek matematike. Prvotno
ni hotel storiti ničesar drugega, kot pripraviti nov TM-aparat+ + , da bi razrešil
razred medsebojno povezanih problemov glede strukture fizikalnih teorij in
njihovih empiričnih trditev. Ta aparat se je izkazal kasneje kot zmogljiv instru-
ment za razjasnitev nekaterih skrajno spornih filozofskih vprašanj glede znan-
stvenih teorij. Tvegam celo napoved, da tvorijo njegove ideje najboljšo sedanjo
osnovo za premostitev med sistematsko ali simhrono in historično ali diahrono
orientirano teorijo znanosti. V naslednjih razdelkih bi rad poskusil to trditev
podkrepiti z eksplikacijo nekaterih pojmov T. S. Kuhna in I. Lakatosa. Razen
tega upam da bodo sledeča razmišljanja povečala občutljivost proti „monizmu
racionalnosti", ki neizogibno vodi v kliše.
2. Pojem teorije v strukturalističnem pojmovanju
Nov način gledanja na teorije bi hotel po možnosti skicirati z malo tehnične
rabe. To bi utegnilo uspeti najbolj tako, da poskusim opisati najpomembnejše
stadije historičnega razvoja te zastavitve. Prvi korak v tej smeri je obstajal v tem,
da so logiki - posebno P. Suppes — predlagali, da se aksiomatizacija teorije .
indentificira v vpeljavo TM-predikata. Aksiomatizirati neko teorijo po tej me-
todi pomeni vpeljati izraz oblike je P" (npr. „x je grupa", „x je klasična
mehanika"), pri čemer tako imenovani aksiomi tvorijo elemente definicije „je
P". Pri fizikalnih teorijah označuje predikat „je P" matematično strukturo, ki
jo bomo za trenutek imenovali osnovna struktura teorije. Onosvna struktura
zadošča za vsa razmišljanja, ki se ukvarjajo z matematično platjo teorije. Toda
nematematična teorija mora ob tem ,formalnem' delu vsebovati ,neformalni'
del, ki predstavlja aspekt aplikacije teorije. Nadalje je E. W. Adams predlagal
(1), da se teorija rekonstruira, kot da obstaja iz dveh delov; prvič: pravkar
omenjena osnovna struktura - imenovana karakteristična lastnost" - in dru-
gič: množica „intendiranih interpretacij(To idejo bomo prevzeli in kasneje
++ Kratica TM je oznaka za prevod besede „mengentheoretisch" (ang. set-theoretic). Zara-
di neustaljenosti slovenskega termina za ta pojem in nujnosti ohranitve preciznega
pojmovnega izraza v tekstu, je njena uporaba vsaj delno upravičljiva. Pri izdelavi adek-
vatnega slovenskega termina bi se ob pomenu (tj. označitvi odnosa pripadnosti k teoriji
množic, ki zadeva njene lastnosti) morale upoštevati že uveljavljene pojmovne distink-
cije med sorodnimi izrazi (teoretičen, teoretski, teorijski).
2 J. D. Sneed, n. d. /22/. V n. d. /29/ sem poskušal to nekoliko poenostavljeno pono-
viti.
94
sledili jezikovni rabi logikov in matematikov, ki zmeraj rekonstruirajo neko
entiteto, ki obstoji iz dveh delov, kot urejen par.) Sneedova zastavitev je vsaj v
prvem približku rezultat različnih dopolnitev in preoblikovanj te sheme. Oglej-
mo si najprej drugi del. Če bi radi izsledili, katere aplikacije šteje avtor fizikalne-
ga dela kot razpoložljive, potem si moramo ogledati primere in naloge za vajo,
ki jih je navedel. Pri tem ugotovimo, da vsaka taka teorija vsebuje številne
aplikacije, izmed katerih mnoge obstajajo istočasno. Njihova pomembna
lastnost je, da ne eksistirajo v samozadostni izolaciji, neodvisno ena od druge,
temveč se deloma prekrivajo. Kot bomo videli, pozvroča prav to dejstvo oboje-
stranskih „križnih povezav" različnih aplikacij nadaljnji problem in komplicira
tako matematično strukturo kot tudi empirične hipoteze, ki se dajo formulirati
z osnovno strukturo. Zaenkrat bomo samo zabeležili, da ne moremo govoriti o
tej aplikaciji, temveč samo o celi množici I intendiranih aplikacij. V 4. razdelku
bomo naleteli na nenavadno lastnost te množice /. V nasprotju s .predmetnimi
področji' v logiki in matematiki / ni nič končnega, ekstenzionalno zaključene-
ga, temveč je odprta' množica. Ekstenzionalno je podana zgolj podmnožica I0
od / — tista s paradigmatskimi aplikacijami teorije. Lahko si predstavljamo
nastanek / tako, daje začela kot I0 in se je z razvojem teorije postopoma bolj in
bolj širila preko I0. Sedaj se lotimo osnovne strukture. Tu zadošča čisto eksten-
zionalni premislek. Zato jo lahko — vsekakor v prvem koraku -identificiramo s
celokupnostjo predmetov, ki ji zadoščajo, torej z množico M modelov aksioma-
tizirane teorije. Če se odmislijo .pravi' aksiomi kot taki, toda obdrži se celoku-
pen teorijski aparat teorije, se ohrani običajno bistveno obsežnejša množica Mp
možnih modelov teorije.
Razlikovanje med teorijskim in neteorijskim vodi do nadaljnje posebnosti
Sneedovega formalizma. Sneedovo pojmovanje, ki ga v principu sprejemam, se te-
meljno odmika od pojmovanja večine drugih filozofov, predvsem od pojmo-
vanja empiristov; zato se moramo za nekaj časa zaustaviti pri njem. Danes se
običajno razlikuje med pojmi opazovanja in teorijskimi pojmi. Kot je videti, je
bil Y. Bar—Hillel prvi, ki je podaril, da to razlikovanje ne predstavlja pač nič
drugega kot nejasno povezovanje dveh različnih dihotomij — namreč dihotomi-
je opazljivo - neopazljivo na eni in dihotomije teorijsko - neteorijsko na drugi
strani. S to domnevo je Bar—Hillel anticipiral en aspekt Sneedovega pojmovanja
teorijskih pojmov. Splošna lastnost, ki jo pojem mora imeti, da ga lahko upravi-
čeno označimo .teorijski', je indirektno vsebovana v tem, kar lahko imenujemo
Putnamov izziv. H. Putnam je kritiziral že več desetletij potekajočo diskusijo o
„teorijskih pojmih", ki se ni spuščala v vprašanje, „kaj neki je sedaj pravzaprav
karakteristično za takšen pojem", v kakšnem smislu torej teorijski pojem „izvi-
ra iz znanstvene teorije" (Putnam, n. d. /21 /, 243).
Točno na to vprašanje poskuša sedaj Sneed zadovoljivo odgovoriti. Njegov kri-
terij teorijskosti bi lahko imenovali ,funkcionalistični', ker se nanaša na rabo v
aplikativni teoriji nastopajočih pojmov. Povsem grobo lahko rečemo: Če se da
odgovoriti na vprašanje, ali je pojem, ki se pojavlja v teoriji T, aplikabilen v
določeni situaciji — brez predpostavke, da ima ta teorija T druge uspešne aplika-
cije, potem je ta pojem glede na T neteorijski. Sicer je teorijski glede na T ali
T-teorijski. Posebej je treba jemati funkcijo kot Г-teorijsko, če vsi poskusi za
določitev njene vrednosti predpostavljajo, da velja ta teorija T \ nekaterih nje-
nih intendiranih aplikacijah. Poskušal bi pojasniti nekatere pomembne konsek-
vence tega novega pojmovanja teorijskosti. Carnap je večkrat povdarjal konven-
cionalno komponento, koje potegnil mejo med „teorijskim" in „opazovalnim".
V določeni meri gre za — tako je dejal — rez v kontinuum. Bar—Hillal je prevzel
to Carnapovo osnovno misel in jo prenesel na obe razdvojitvi, ki se jih mora po
95
njegovem pojmovanju razlikovati — ta med opazljivim in neopazljivim in ta med
teorijskim in neteorijskim. Za zadnjo predpostavljeni ,kontinuum' prav gotovo
ne more ekstirati, če pod „teorijskim" razumemo „Г-teorijsko" v smislu Sne-
eda. Lahko gremo celo korak naprej in trdimo, da nobena karakterizacija teorij-
skosti ki zadošča Putnamovemu izzivu, ni združljiva s predstavo ,reza v konti-
nuum'. To ima povsem enostaven razlog. Vsaka znanstvena teorija vsebuje kon-
čno število osnovnih pojmov. V večini primerov jih je čisto malo (v Newtonovi
formulaciji klasične mehanike so nekako trije). Mejo med teorijskim in neteorij-
skim je treba potegniti le za teh nekaj pojmov.
Tudi teza o konvencionalni komponenti ne more držati. Ker se namreč odloča
po nekem kriteriju, ali gre pri pojmu za teorijski pojem ali ne, izjava oblike „rje
Г-teorijski pojem" ni filozofski predlog, temveč je empirična hipoteza o dejan-
ski rabi t pri zagovornikih T3.
Sneedovo pojmovanje teorijskosti povzroča problem, ki ga imenuje problem
teorijskih pojmov: Ali se da matematični aparat teorije s svojimi teorijskimi
funkcijami uporabiti za formulacijo empiričnih trditev? Videti je, da se odgo-
vor glasi: Ne. Kajti privzeto, da predikat ,/"' označuje osnovno strukturo od T
in „a", naj bi ime (ali oznaka) ene od aplikacij od T, potem ima empirična
trditev od T nujno obliko
(1) „fljeF'.
Če vsebuje sedaj T teorijske pojme, se lahko resničnostna vrednost od (1)
določi samo, če se že predpostavi, da je izjava te oblike (1) resnična z istim
predikatom ,J>". Poskus, da bi preverili stavek oblike (1) glede na njegovo
empirično resnico, vodi torej do neskončnega regresa ali kroga.
Na srečo lahko uidemo skeptičnim konsekvencam, da teorije, ki vsebujejo teo-
rijske pojme, ne morejo služiti za formulacijo empiričnih hipotez. Lahko nam-
reč zastopamo stališče, da stavki oblike (1) takšnih potez ne reproducirajo
pravilno. Ce se nadomesti teorijske funkcijske simbole z variablami in se postavi
ustrezajoče eksistencialne kvantifikatorje na začetek na ta način nastale formu-
le, preide (1) v svoj Ramseyev substitut (2). Za odločitev, alije ta Ramseyev
stavek resničen, je treba raziskati samo določene neteorijske predmete in ni
potrebo dognati posebej vrednosti teorijskih funkcij. Torej tudi pri več pritiska
na privzetek, da je že neka druga trditev oblike (2) resnična. S tem daje Ramse-
yevo pojmovanje možno rešitev problema teorijskih pojmov.
Lahko rečemo celo več: Dokler ni znana druga rešitev omenjenega problema, se
prehodu od običajnega pojmovanja znanstvenih hipotez k Ramseyevemu poj-
movanju ne moremo izogniti pod nobenimi okoliščinami. Zato tudi Ramseye-
vega pojmovanja ne smemo imeti za filozofski nadomestek v sili, temveč tvori
element opisa dejanske rabe teorij v empiričnih znanostih. V luči te pojasnitve
sledeča pasaža iz Sneedovega dela o rešitvi problema sploh ne zveni več skriv-
nostno: „. .. ta (namreč, ta opis znanstvenih teorij) ne potrebuje nobene ob-
rambe pred očitkom, da je Ramseyeva metoda kakorkoli spoznavnoteoretsko
sumljiva. Če empirični znanstveniki ne živijo po meri spoznavnoteoretskih pred-
stav in prepričanj nekaterih ljudi, potem morajo ta prepričanja in predstave
3	Sicer pa je to eden od razlogov, zakaj bi jaz osebno dal prednost semantičnemu
kriteriju — če bi tak obstajal —, ne pa tukaj opisanemu. Semantični kriterij bi dal
filozofom odvezo od empiričnih trditev.
4	Ekzaktnejša formulacija je pri Sneedu, n. d. /22/, 38, ali pri Stegmullerju n. d. /39/,
63.
96
zagovarjati oni in ne jaz."5 Zdaj se moramo vprašati, ali dihotomija teorijsko —
neteorijsko učinkuje na karakterizacijo teorij s pomočjo TM-struktur.
Do zdaj smo opravili samo delitev predmetnega področja, čigar elemente smo
imenovali modele: Razlikovali smo elemente od M (tiste, ki imajo pri sebi
celoten teorijski aparat zadevne teorije in tudi ubogajo njene osnovne zakone)
in te od Afp (z enako splošno kvaliteto, toda ne da bi nujno ubogali osnovne
zakone). Zamislimo si sedaj, da odvzamemo elementom Mp vse teorijske sesta-
vine. Preostale predmete bomo imenovali ,parcialni možni modeli"; njihovo
celokupnost označimo s simbolom M pp. Kolikor se predikat „empirično" upo-
rablja kot simbol za „neteorijsko", tvorijo empirično opisljivi predmeti -
katerih obnašanje mora teorija pojasniti - podmnožico M pp.
Za ponazoritev bomo kot primer pritegnili aksiomatizacijo klasične mehanike,
ki so jo opravili McKinskey in ostali. Brez dokaza tukaj predpostavljamo, da sta
v klasični mehaniki sila in masa teorijski funkciji, medtem koje krajevna funk-
cija neteorijska funkcija. Tisti sistemi (to pomeni peterka, ki obstaja iz množice
delcev, iz časovnega intervala in treh funkcij - mase, kraja in sile), ki izpolnjuje-
jo vse aksiome teh avtorjev, posebej drugi Newtonov zakon, so modeli te teori-
je. Tisti, ki izpolnjujejo iste pogoje z izjemo drugega Newtonovega zakona, so
možni modeli. In tisti delni sistemi od tega v katerih po črtanju funkcij mase in
sile preostane le še krajevna funkcija, so parcialni možni modeli. Z intuitivnega
stališča gre pri zadnjih za čisto kinematične opise gibajočih se delcev. Pri rabi
predikata „empirično", v smislu predzadnjega odstavka ne smemo spregledati,
da je treba „neteorijsko" vedno relativirati na določeno teorijo. Empiričnost
opisov je popolnoma združljiva s trdivijo, da so le-ti v določenem smislu ,obre-
menjeni s teorijo'. Predpostavljena teorija je lahko morda določena teorija pro-
stor sko-časovnega merjenja. V vsakem primeru so osnova klasične mehanike
elementarnejše teorije. Trenutno nam je treba samo zabeležiti, da drugo preobli-
kovanje TM—karakterizacije neke teorije T, ki vsebuje teorijske pojme, obstaja v
tem, da se dvojno razlikovanje med možnimi modeli in modeli nadomesti z
razlikovanjem treh razredov Mpp, Mp in M.
Kaj je ,prava funkcija' teorijskih pojmov? V okviru posameznih, zase vzetih
aplikacij teorije ostaja skrita. In sicer je to razlog, da nespremenjeno, prvotno
Ramseyevo pojmovanje ne funkcionira. Teorijske funkcije lahko ustvarjajo so-
visnost med deloma prekrivajočimi se aplikacijami, toliko kot je vrednost takš-
ne funkcije pri eni aplikaciji odvisna od tiste pri ostalih.To intuitivno predstavo
preciziramo z novim pojmom stranskega pogoja.
Razlikovanje med zakoni in stranskimi pogoji je tretja in najbrž najpomemb-
nejša sprememba prvotne sheme. Zakoni vedno izključujejo določene možne
modele iz tega, da bi postali dejanski modeli. Nasprotno pa stranski pogoji
prepovedujejo določene kombinacije od možnih modelov ali od modelov kot
nedopustne. Zato je treba razlikovati med dvema vrstama struktur, ki se v
fizikalni teoriji uporabljajo. Ena velja v vsaki posamezni aplikaciji. Nanjo se
misli, ko se govori o zakonih. Izključitev, ki jo povzroča druga vrsta strukture,
vzpostavlja križne povezave med različnimi aplikacijami.
Označimo množico stranskih pogojev s „C". Potem je dobila prva sestavina
teorije, ki smo jo na začetku razdelka imenovali osnovna struktura, določeno
podobo in se da predstaviti kot (urejena) četverka K = Mp, Mpp, M, C , ki
obstaja iz množice možnih modelov, parcialnih možnih modelov, modelov in
stranskih pogojev. To sestavino imenujemo s Sneedom jedro zadevne teorije.
S /7/, posebej 2. in 3. razdelek
97
Večkrat sem govoril o ,zakon//2', ko je bil dejansko omenjen le en sam zakon,
namreč osnovni zakon teorije, ki velja po zagovornikih teorije za vsako aplika-
cijo. Ta zakon se ekstenzionalno predstavi z množico M. Od tega je treba
razlikovati specialne zakone, ki veljajo samo v določenih aplikacijah. Drugi
Newtonov zakòn je osnovni zakon in spada k jedru Newtonove teorije; nasprot-
no velja npr. Hookov zakon samo pri določenih aplikacijah te teorije. Razliko-
vanje med osnovnim zakonom in specialnimi zakoni nujno zahteva modifikacijo
entitete, ki je označena kot „teorija": Elementi tega, čemur smo do sedaj rekli
teorija, se tako modificirajo, da celota dobi podobo hierarhične strukture iz
,elementov teorije'.6
Če bi upoštevali le Sneedove predlagane izboljšave Adamsove zastavitve, bi
lahko identificirali fizikalno teorijo z urejenim parom K,I , kjer predstavlja
I aplikativno in K matematično stran teorije. Zadnja je bila rekonstruirana kot
jedro K = Mp, Mpp, M, C Da ne bi za pravkar nakazano, toda še ne
natančno opisano rekonstrukcijo specialnih zakonov, nastale terminološke ne-
jasnosti, moramo za te predmete vpeljati novo in splošnejše ime: Imenujmo jih
elementi teorije. Natančneje: X je element teorije kvečjemu tedaj, če je X
urejen par X = K,I z jedrom K = Mp, Mpp, M, C in množico / tako, da
je IC Mpp. Ta zadnji pogoj zagotavlja, da kot intendirane aplikacije pridejo v
poštev le parcialni možni modeli.
Da bi sedaj vpeljali, v okviru teorije ,veljavne, specialne zakone',moramo zakon
pojmovati kot predmet z isto formalno strukturo kot teorija sama. Z drugimi
besedami - specialni zakon je treba rekonstruirati kot,mini—teorijo' določene
vrste7; v terminologiji prejšnjega odstavka torej - kot element teorije. Postopek
za pridobitev specialnega zakona iz elementa teorije je specializacija tega ele-
menta. Za predstavitev specialnih zakonov uporabljam enake simbole kot za
sestavine elementa teorije, samo z apostrofom (npr. „M' namesto ,,M"). Naj-
prej se iz množice Mpp parcialnih možnih modelov danega elementa teorije
izbere neprazna podmnožica M'p„. Ustrezno se določita podmnožici M' od M
in C' od C. Množica intendiranih aplikacij specialnega zakona se da definirati
kot /' = I M'pp in M'p se da vpeljati tako, da so njegovi elementi novi parcialni
možni modeli (Torej elementi od M'pp), h katerim so dodane še teorijske funk-
cije.8 Izpeljana specializacijahM'p, M'pp, M', C>, /'>zrcali s tem formalno
strukturo prvotnega elementa teorije.
Elementi teorije in njihove specializacije se dajo na ta način povezati v hierarhi-
čen red, ali natančneje: Relacija specializacije proizvede parcialni red fpolred)
vseh teh množic. Takšna parcialno urejena množica se imenuje mreža teorije
N.9 S tem torej reduciramo predmet, ki smo mu prvotno rekli „teorija", na
6	Sneed v svoji knjigi /22/ združi specialne zakone in specialne stranske pogoje v en
razred in jih uporablja samo pri opisu dinamičnega aspekta. .Razširjeno jedro' nastane
s pridodatkom teh obeh predmetov jedru. Stabilnost teorije s spreminjajočimi se hipo-
tetičnimi specialnimi zakoni je formalno predstavljena kot proces, pri katerem ostane
jedro nespremenjeno, medtem ko se razširitve jedra stalno spreminjajo. Predložena
rekonstrukcija, kjer so zakoni pojmovani kot specializacije elementov teorije, izvira iz
pobude dr. W. Balzerja, München.
7	To se sicer ujema s fizikalno jezikovno rabo, kjer je izmenoma govora o gravitacijskem
zakonu ali o gravitacijski teoriji.
8	Za točnejšo definicijo prim. Sneed, n. d. /24/. Definicije od D2 do D6 obsegajo
ekvivalente tukaj intuitivno opisanim pojmom. Pri formalnem nasprotku pojmu speci-
alizacije se izrecno pazi na to, da se ne postulirajo zakoni, ki so izključeni ze z danim
jedrom K.
9	Bralci, ki se zanimajo za tehnične podrobnosti, ne smejo spregledati, da mreža pravi-
loma ne kaže strukture drevesa in sicer zato ne, ker .spodnja sklenjenost' mreže nastaja
98
enega od mnogih elementov teorije, namreč na začetni element teorije od N.
Samo njegova postavitev „na čelo mreže" še spominja na njegovo odlikujočo se
vlogo. Dajmo temu začetnemu elementu K, I ime: Naj se imenuje osnovni
element ali baza B (N) mreže N; od tega se prvi člen imenuje jedro baze Кђ. Do
obogatitve teorije s pritegnitvijo novih in novih specialnih zakonov pride vedno
na ta način, da se na primernih mestih pritegnejo v mrežo dodatne specializacije
elementov teorije. V takšnih primerih govorimo o izboljšavi mreže teorije. Ta
skica rekonstrukcije fizikalnih teorij in njihovih sestavin kot TM-struktur uteg-
ne zaenkrat zadostovati.
3. K trojnemu razlikovanju med teorijami, empiričnimi trditvami
teorij in razpolaganjem s teorijo
Marsikateri bralec bo mogoče zdaj pričakoval, da bom običajno identifikacijo
teorij s hipotezami poskušal nadomestiti z razdvojitvijo. Toda namesto tega se
kot koristno izkaže trojno razlikovanje. Teorije in mreže teorij so strukture
opisane vrste, toda niso stavki. Nasprotno morajo empirične trditve ali empirič-
ne hipoteze teorij seveda biti rekonstruirane kot stavki ali izjave. Ramseyevo
pojmovanje nas celo sili k temu, da razumemo celotno vsebnost trditev teorije
kot en sam stavek in ne kot razred stavkov.
TM-strukture kakor tudi stavke lahko pojmujemo kot abstraktne predmete
brez pragmatičnih aspektov. Takšni pragmatični aspekti se vključijo v pojem
razpolaganja s teorijo. S tem mislimo določene človeške akte, ki upoštevajo -
kakor govorni akti - zgodovinske trenutke, osebe, njihova prepričanja, kot tudi
podatke, ki ta prepričanja podpirajo. Začel bom z nekaterimi opombami o
formalni strukturi empiričnih trditev, ki temeljijo na teoriji. Razpravljanje o
razlikovanju med teorijskim in neteorijskim je privedlo do razultata. da morajo
vse empirične trditve fizikalnih teorij imeti Ramseyevo obliko.10 Če bi hoteli
upoštevati vse v prejšnjem razdelku omenjene izboljšave, bi imel v okviru obi-
čajne formalno-jezikovne metode takšen Ramseyev stavek zelo komplicirano
zgradbo. Nasprotno pa lahko s pomočjo že vpeljanega TM-aparata formuli-
ramo Ramseyev substitut v veliko enostavnejši podobi — celo kot atomarno
izjavo. Za to potrebujemo funkcijo A - ,aplikacijo od' -, ki je za jedra ele-
mentov teorije definirana kot možni argumenti in takšnemu jedru K=<M
Mpp, M, Opriredi določen razred podmnožic od Mp 11. Podmnožica cfti
ЛТрр je element od A(K), t. j. ,aplikacija od K\ natančno tedaj, če se lahko
vsakemu elemntu te podmnožice doda teorijska funkcija tako, da (1) ta množi-
ca ,teorijsko dopolnjenih parcialnih možnih modelov' postane podmnožica od
M (t. j. da vsi njeni elementi izpolnjujejo osnovne zakone), in da (2) celotna
.lista' teorijskih funkcij, ki se v teh dopolnitvah nahajajo, izpolnjuje stranske
v primeru različnih zakonov, ki niso specializacije eden drugega, toda veljajo v istem
območju.
10	Ta močna trditev velja seveda le, če vodi (1) kriterij teorijskosti k „problemu teorijskih
pojmov' in (2) ni znan noben drug izhod iz težav kot Ramseyeva metoda. Pri tem je
treba upoštevati, da sta ti obe predpostavki skupaj bistveno šibkejši kot trditev, daje
Sneedova karakterizacija teorijskih pojmov zadovoljiva.
11	Točno formalno definicijo najdemo pri Sneedu, n. d. /24/, D3, B in Dil. Ustrezne
definicije v prvotnem okviru, kjer se razlikuje med jedri in razširjenimi
j e d r i, so pri Stegmullerju, n. d. /29/, 129 in 133, D 10 b.
99
pogoje C. Osnovna trditev neke teorije z bazo < K, I > je s tem stavek
l£A(K).12
Sicer pa, kot je pokazal že primer, razlika med običajnim izjavnim konceptom
teorij ni tako velika, kot najprej zgleda in kot jo je večina kritikov videla. Kajti
prehod od strukture' k ,empirični trditvi' se načelno vedno vrši po shemi, da se
od urejenega para</T, /'>preide k hipotezi K'Ç AfK'J. Da bi prišli do Ram-
seyeve formulacije empirične trditve, ki je povezana s celotno mrežo teorije N,
je treba funkcijo A razširiti, tako daje aplikabilna na celotne mrežeN + jeder
elementov teorije. Empirična hipoteza, ki ustreza dani mreži N je izjava
(i)/ + A(N +). i3
Da bi se vsebina (i) reproducirala v pogovornem jeziku, je treba dodatno gledati
mrežo N .delnih teorij' (t. j. specialnih zakonov) K\ /' med osnovnim ele-
mentom teorije <K,I>. Empirična izjava postane nasledek trditev oblike
/*€ A(K'), od katerih je vsaka povezana z ustrezno delno teorijo, pri čemer prvi
element tvori nasledek osnovne trditve IÇ A(K). In vse te trditve se dajo pojmo-
vati tako, kot je bilo pojasnjeno v predzadnjem odstavku.14 Včasih bom ime-
noval izjavo oblike (i) tudi močna trditev teorije.
Ta skica zadošča, da se pokaže, kako se lahko teorijo (ali natančneje: mrežo
elementov teorije) kot TM-strukturo razlikuje od empiričnih trditev te teorije.
Toda to gotovo še ne zadošča za eksplikacijo Kuhnovega pojma normalne zna-
nosti ali Lakatosevega pojma raziskovalnega programa. Naš aparat pač niti ne bi
smel zadoščati za prikaz tega, kar praktično delujoč znanstvenik razume pod
teorijo. V vseh teh primerih se misli nekaj veliko manj abstraktnega kot mreže
teorije ali empirične hipoteze — namreč določena vrsta spoznanja, ki je skupna
znanstvenikom določene socialne skupine.
Kot izhodišče za prikaz tega drugega aspekta znanosti bom vpeljal zdaj nov
pojem. Podobno kot današnja filozofija jezika razlikuje med govornimi akti na
eni strani in besedami ali stavki kot produktih teh aktov na drugi strani, tako
razlikujem med akti razpolaganja s teorijo na eni strani, ter teorijami s svojimi
empiričnimi trditvami kot produkti takšnih aktov na drugi strani. Pomembno
za eksplikacijo pojma razpolaganja s teorijo ali zagovarjanja teorije je
razlikovanje med tem, kar je za neko teorijo bistveno, in tem, kar predstavlja
zgolj akcidentalno značilnost. Razlog za to razlikovanje je naslednji: Kar
medsebojno združuje zagovornike ene in iste teorije, je dejstvo, da se držijo
teorije kot take, čeprav povezujejo s to teorijo različne, celo ena z drugo
protislovne hipotetične domneve. Da bi lahko nekoga označili kot njutnovca, se
mora držati temeljnih principov tega, kar smo označili za Newtonovo teorijo.
Kljub temu se lahko od ostalih njutnovcev razlikuje glede mnogih specialnih
fizikalnih predpostavk in prepričanj. S tem je že postalo jasno, zakaj bomo v
nadaljevanju razen pritegnitve pragmatičnega aspekta pozorni tudi na osnovni
element ali na bazo<A^, /> Vse bistvene značilnosti teorije, katere mreža se
začne z osnovnim elementom, so v tem vsebovane. Nadalje moram govoriti še o
tem, kar sem imenoval 'metoda paradigmatskih primerov'. To bo vodilo k
boljšemu razumevanju pojma paradigme, kot ga uporablja T. S. Kuhn.
12	Običajno je ta osnovna trditev prazna ali .skoraj prazna'.
13	Ker se da ta zelo dolg in kompliciran Ramseyev stavek pisati tako, kot da b
i bil atomarna izjava, sem n. d. /29/ poskusno uporabljal predikat „mak-
rologičen", ki se da aplicirati na takšne in podobne TM-formulacije.
14	V n. d. /29/, 98 in 102, sem poskušal neposredno prevesti jezikovno
Ramseyevo formo v pogovrni jezik.
100
4. Paradigme, razpolaganje s teorijo in 'normalna znanost'
Predstavitev strukturalističnega pojmovanja znanstvenih teorij (non-statement
view) v razdelku 2 je bila enostranska. V glavnem sem se osredotočil na analizo
prve sestavine elementa teorije<A", />in zanemaril s tem aplikativno stran teorij.
Glede na spreminjanje teorije se namreč množica I intendiranih aplikacij v
pomembnem pogledu razlikuje od vseh ostalih komponent mreže teorije. Ostali
deli, ki so vsi brez izjeme matematične strukture in podstrukture, se pojavljajo
in zopet izginjajo. Nasprotno pa ima množica I svoje izhodišče v dani
podmnožici 10paradigmatskih primerov.
Povsem korektna ta udarna karakterizacija razlike K'-ja in I'-ja vsekakor ni.
Kajti tudi prihajanje in odhajanje matematičnih struktur ne sledi poljubno,
marveč vse spremembe mreže predpostavljajo, da ostane jedro baze К^ nespre-
menjeno. Vendar se lotimo zdaj na kratko odnosa / do paradigmatske podmno-
žice I0. Karakterizirati neko množico S s pomočjo paradigmatskih primerov
pomeni grobo rečeno naslednje: Najprej se poda lista elementov S0, podmno-
žice od S.15 Neodvisno od vprašanja, ali imajo elementi Sq skupno lastnost ali
ne, sledi zaključek, da se iz nje ne odstrani noben objekt. S tem, daje predmet
element diferenčne množice S-S0, mora imeti .bistveno' število lastnosti skup-
no z ,mnogimi' ali ,skoraj vsemi' elementi S0.16 Nedoločenost izrazov, ki stoji-
ta v metaforičnih narekovajih, ni odpravljiva. Zadeva le lastnost, biti element od
S—Sq. Nedoločenost se pojma paradigmatskega primera ne dotika, kajti le-ta
tvori naše orodje za precizacijo obravnavane vrste nedoločenosti.
V obravnavanem primeru je I0 množica paradigmatskih primerov za in tendirane
aplikacije, ki jih je navedel tvorec ali tvorci teorije.17 Vse spremembe območja
I intendiranih aplikacij osnovnega elementa teorije morajo izpolnjevati pogoj
I0CI. Z drugimi besedami, množica paradigmatskih primerov mora biti pod-
množica vseh samo možnih intendiranih aplikacij. To seveda ne izključuje real-
ne prekršitve pogoja. Pomeni zgolj, da ta zahteva spada k definiciji identitete
zadevne teorije. Newtonovi paradigmatski primeri za njegovo teorijo so: sončni
sistem in njegovi delni sistemi (npr. zemlja—luna, Jupiter in njegove lune, kome-
ti), bibavica, prosto padajoča telesa v bližini zemeljske površine, nihanja. Kake-
ga fizika ne bi šteli za njutnovca, če bi katero od teh področij izključil iz
množice intendiranih aplikacij svoje teorije.
Zgoraj omenjena nedoločenost se kaže v nemožnosti, da bi se podali natančni
nujni in zadostni pogoji za vsebovanost v I-ju. Toda duhovna gibljivost znanstve-
nika, ki dela z danim jedrom, zdaleč odtehta to pomanjkljivost. Vsakodnevno
znanstveno delo obvaruje ali pred stagnacijo ali pa pred tem, da bi se zahtevali
nadčloveški napori.
Pod ,danim'jedrom razumemo prvo od obeh sestavin osnovnega elementa B (N),
ki je skupen celotni mreži teorije N. Krstili smo ga že ,,jedro baze K¿" osnov-
15	Natančneje v mojem delu /29/, II. pogl., 4. razdelek. „Kaj je paradigma? "
16	Tukaj se ne morem spuščati v vprašanje, kateri dejavniki določajo to podobnost.
Zadostovati utegne namig, da odločujoči dejavnik v pričujočem primeru ni toliko-
intuicija z ozirom na podobnost predmetov na splošno, kot pa nasprotno predpostavka
znanstvenikov, ki delajo z jedrom Кђ in njegovimi specializacijami - glede na lastnosti,
ki jih morajo imeti vsi fizikalni sistemi, ce naj postanejo aplikacije teh matematičnih
struktur.
17	Ta zahteva, ki izhaja od utemeljitelja (ali utemljiteljev) teorije, v predlagani libera-
lizaciji C. —U. Moulinesa ni več vsebovana. Primerjaj k temu n. d. /33/, 5. paragraf.
101
nega elementa teorije Тђ. Jedro baze je druga sestavina definicije identitete
teorije; kajti vsebuje osnovne zakone kot tudi splošne stranske pogoje.
Pravkar sem označil identiteto teorije s pomočjo sestavin Kfr in I0. Vendar s
čim se določa identiteta Ktf . To vprašanje postavlja T. S. Kuhn v svojih
kritičnih opombah k novi zastavitvi v n. d. /13/. Daje to dejansko pomembno
vprašanje, sije lahko pojasniti: po tem, ali se specialni zakon G prišteva h Кђ ali
ne, predstavlja opustitev tega zakona in njegova nadomestitev z drugim nekaj,
kar bi se označilo kot znanstvena revolucija ali kot gola sprememba poteka
normalne znanosti. Zato se bom nekaj časa zadržal pri tem vprašanju. Moj
načelni odnos do njega zgleda nekako takole. Prvič je treba z logičnega stališča
pogosto razlikovati različne teorije, kjer fiziki kot tudi zgodovinarji govorijo o
eni in isti teoriji. Drugič obstaja v vsakem primeru ne samo en temveč več
razlogov za to, da se dana teorija okarakterizira na določen način. Za ilustracijo
bomo pritegnili Nevvtona. Ne moremo govoriti o TVevvtonovi teoriji, temveč je
treba razlikovati med tremi Nevvtonovimi teorijami Nj, N2 in N3.
Ni imenujem Nevvtonovo osnovno teorijo; to je klasična mehanika delcev v
Newtonovi formulaciji. Dodatek ,v Nevvtonovi formulaciji'je nujen; kajti kar je
z vidika fizika samo ,druga formulacija' ,iste' teorije, je v dejanskosti druga
teorija. (Tako je npr. Lagrangeova verzija druga teorija, ker so njeni teorijski
osnovni pojmi drugi. To naj bi služilo hkrati kot ilustracija prve zgornje točke.)
N2 - klasična Newtonova mehanika delcev - sledi iz N¡ s pridodatkom princi-
pa actio-rectio, torej tretjega zakona. In N3 _ teorija gravitacije - sledi iz N2
po pridodatku dveh znanih nadaljnjih principov, ki skupaj tvorijo tako imeno-
vani gravitacijski zakon' (prim. n. pr. n. d. /22/, 140 in 141, ali n. d. /29/,
115 -(c) in (d)).
Kar zadeva drugo zgornjo točko, bi razlikoval med naslednjimi razlogi: (1)
logično-matematičnimi, (2) empiričnimi in /ali pragmatičnimi, (3) splošno
spoznavnoteoretskimi, (4) specialnimi spoznavnoteoretskimi, ki imajo opravka
z jedrom baze teorije, in (5) zgodovinskimi razlogi. Na primer razlog, ki so ga
navedli McKinsey in ostali, po katerem tretjega zakona ni potrebno vpeljati v
aksiomatizacijo klasične mehanike delcev, spada v ta prvi razred. Ker se tretji
zakon ne uporablja pri vsaki aplikaciji in gravitacijski zakon ne pri vsaki aplika-
ciji Newtonove mehanike delcev, je treba razlikovati vse tri teorije Nj, N2 in N3
po (2). Ker mora jedro baze teorije pokazati nekatere dosežke tako imenova-
nega korespondenčnega pravila starih empiristov, bi morali biti osnovni zakoni
povezujoče točke vseh pojavljajočih se teorijskih in neteorijskih pojmov. Ђ je
argument v smislu (3) za razlikovanje med Nj in N2; kajti samo drugi in ne
tretji zakon (ki vsebuje zgolj funkcijo sile) je takšna povezujoča točka. In kot
sem že izpeljal, so natančno osnovni zakoni fizike ,skoraj prazni'. Tudi to
zadeva drugi, toda ne tretji zakon in se zato lahko navede kot argument v smislu
(4) za razlikovanje med Nj in N2. Končno vemo iz zgodovine, da se je ,New-
tonska fizika' znašla v težavah, ker je bil tretji zakon nezdružljiv s teorijo
elektromagnetizma. Kljub temu ne imenujemo samo tistih fizikov, ki so to
spoznali, „njutnovci". Tako bi jih tudi označili, če bi rešitev težav našli z
opustitvijo tretjega zakona! Obstaja torej celo argument v smislu (5) za razliko-
vanje med Nj in N2■ Skupaj vzeto lahko različni razlogi terjajo določeno identi-
fikacijo dane teorije. V konkretnem primeru se takšni premisleki iztečejo v nič
manj kot v to, da ni nič manj kot pet vrst razlogov za vključitev drugega in
samo drugega zakona v Nevvtonovo osnovno teorijo; da se ga torej (skupaj z
ekstenzivnostjo funkcije mase kot najsplošnejšega stranskega pogoja) enači s tem,
kar smo v strukturalistični terminologiji imenovali jedro baze teorije. Podobno
kot sprememba podmnožice I0 intendiranih aplikacij bi se torej (celotna ali
102
delna) nadomestitev K¡j z drugim jedrom iztekla v nadomestitev dane teorije z
drugo. Da neka oseba p v čatu t zagovarja teorijo T z intendiranimi aplikacijami
I ali s takšno teorijo razpolaga, se da zdaj v približku eksplicirati z naslednjimi
pogoji:
1.	Obstaja oseba (skupina oseb) I0, kije določila jedro baze Кђ in množico I0
paradigmatskih primerov ('paradigmoI0 > teorije);
2.	p0 je prvič uspešno aplicirala mrežo N znotraj Кђ na množico / z IqLI;
3.	p akceptira množico I0 paradigmatskih primerov;
4.	p pozna v času t mrežo teorije N z bazo B(N) = Тђ = K¿>, I zIqLI, in on
ve o/ mreži jedra TV*, ki spada k ./V, da I^A (N*);
5.	p ve v času t, da bi na eni strani razširitev / v času t nujno slabila mrežo ./V
(zaradi pritiska za opustitev specialnih zakonov ali specialnih stranskih
pogojev), in da na drugi strani izboljšava N v času t zmanjšuje obseg
intendiranih aplikacij;
6.	p veruje, da obstaja izboljšavah, ki se ne da aplicirati samo na/, temveč tudi
na množice, v katerih je / pristno vsebovana.
Nekatere izraze v tem opisu akta zagovarjanja teorije je potrebno pojasniti.
Oslabiti mrežo N pomeni, odpovedati se določenim specializacijam (npr. dolo-
čenim specialnim zakonom in/ali stranskim pogojem), ki so bile uporabljene pri
oblikovanju N. Izboljšati mrežo pomeni - kot je bilo že prej nakazano -
vključiti nadaljnje specializacije. Da nekdo nekaj ve, pomeni: On veruje v to in
ima podatke, ki to verovanje podpirajo. Razširjena ali liberalizirana verzija tega
pojma razpolaganja s teorijo izboljšuje razumevanje pojma normalne znanosti T.
S. Kuhna. Zveza med obema pojmoma se lahko formulira takole: Več oseb
pripada k enaki normalno-znanstveni tradiciji kvečjemu tedaj, če zagovarjajo
enako teorijo. 1. in 2. točka se nanašata na zgodovinski izvor teorije; 3. točka
formulira zgodovinsko kontinuiteto med tvorcem teorije in vsemi ostalimi zago-
vorniki; 4. točka opisuje empirično znanje in empirične trditve zagovornika
teorije; 5. točka ponavlja misel, da poskuša zagovornik teorije ,iz nje potegniti
najboljšet. j. trditi čim več; 6. točka nazadnje označuje verovanje normal-
nega znanstvenika' v napredek — tako v teorijski, ki obstaja v nadaljnjih izbolj-
šavah mreže, kot tudi v empirični napredek, ki se kaže v razširitvah množice I.
Na drugi strani definicije izrazov „zagovarjati teorijo" oziroma „normalna zna-
nost" ne vsebujejo nobene opredelitve kakršnih koli specialnih hipotez. Če se
sodobna interpretacija v principu akceptira, postane tudi proti Kuhnu pogosto
izrečeni očitek, da podtika normalni znanosti iracionalno obnašanje, nevelja-
ven. Istočasno omogoča pojem razpolaganje s teorijo, da zagovorniki le-te veru-
jejo v medsebojno nezdružljive hipoteze. Nadalje je vzpostavljeno tudi skladje
z osnovno zahtevo falsifikacionizma, namreč, da je treba empirične hipoteze
opustiti, brž ko so efektivno falsificirane. Ostra ločitev med teorijo in njenimi
empiričnimi trditvami naredi Popperjevo in Kuhnovo pojmovanje medsebojno
združljivo; vsaj v enem pomembnem pogledu, če morda kak raziskovalec hipo-
tetično privzame neki zakon sile in se ta ne potrdi, ker ne omogoča pravilnih
predvidevanj, ga mora opustiti, če se pusti voditi umu (Popper). Če pa za ta
neuspeh krivi teorijo, potem se obnaša - v skladu s Kuhnovo opazko - kot slab
mizar, ki išče krivdo v svojem orodju.
Moglo bi se ugovarjati, da poskus eksplikacije pojma normalne znanosti predpo-
stavlja, da ima beseda „teorija" v kontekstu „zagovarjati teorijo" približno enak
pomen kot Kuhnov izraz „paradigma" in da ta implicitna sinonimnostna trditev
103
ne ustreza dejstvom. Pred časom je predlagal Sneed v n. d. /25/ vpeljavo pojma
teorija Kuhna, ki upošteva bistveno več aspektov tega, kar Kuhn označuje kot
paradigma. Teorija Kuhna je četverka < 7¿, I0,Np N > iz osnovnega elementa
teorije Тђ z jedrom baze Кђ; množice I0 paradigmatskih primerov; paradigmat-
ske delne mreže Np (ta predstavlja tisto delno strukturo, kije vsebovana v vseh
v zgodovini teorije uporabljenih mrežah); in nazadnje iz razreda vseh mrež
teorije, katere osnovni element je Тђ in ki vsebuje paradigmatsko mrežo kot
svoj del. Ali bi mogli dosedanjo zastavitev poenostaviti s tem, da bi izhajali iz
tega pojma in »razpolaganje s teorijo' definirali kot akt, katerega produkt je
teorija Kuhna? Na žalost vsebuje Sneedov pojem teorija Kuhna tako rekoč
mešanico ,bistvenih' in ,akcidentalnih' sestavin. Samo prve služijo za identifi-
kacijo teorije kot določene, medtem ko zadnje ,pre ko golega zgodovinskega
naključja' pristopajo k razvoju glavne teorije. Tako bi mogel specialni zakon sile
pripadati k Np od T, ker v teku zgodovine za T ni bil nikoli vprašljiv. Ovrženje
in nadomestitev tega zakona z nekim drugim nas ne bi silila reči, da bi znanstve-
niki po tej reviziji zagovarjali drugo teorijo, temveč samo, daje razvoj ene in
iste teorije dobil drugačen zasuk. Zato se mi zdi, da se je bolje zadovljiti z že
uporabljano, skromnejšo rekonstrukcijo Kuhnovega pojma paradigme. Po njej je
paradigma entiteta, ki obstaja iz teorijske in empirične komponente: teorijska
komponenta je jedro baze medtem koje empirična komponenta identična
z množico I0 paradigmatskih primerov.
5. ,Obremenjenost opazovanj s teorijo'. Holizem in racionalnost
Izrazi kot „obremenjenost opazovanj s teorijo", „prepojenost opazovanj s teo-
rijo" ali „odvisnost opazovanj od teorije" zakrivajo temeljno nejasnost. Da bi jo
odstranili, bomo privzeli, da se v določenem kontekstu govori o specialni teoriji
T kot tudi o specialnih podatkih opazovanja, ki za T niso irelevantni. Če nekdo
sedaj zagovarja tezo, da so ti podatki — kot vsi empirični podatki — obremenje-
ni s teorijo, ga vprašajmo, katero teorijo misli. Vzemimo, da odgovori, da po-
datki opazovanja niso nikoli ,teorijsko nevtralni', ker vanje vedno vstopajo ne-
katere teorijske in hipotetične sestavine. V predloženem primeru bi se lahko
izkazalo, da pripadajo te hipoteze k neki od T različni teoriji. Imenujmo to
šibka oblika teze o obremenjenosti s teorijo. Ta ne vodi do nobenih posebnih
spoznavno-teoretskih težav; kajti glede na našo teorijo T so ti podatki še vedno
nevtralni. ,Odvisnost od teorije' se lahko uresniči preko teorije ali teorij, ki so
različne od T in so ji razen tega za osnovo. Ђdaj je teza tudi v tej šibki obliki
povezana s pomembnim problemom, namreč z vprašanjem, kako se more teori-
je rekonstruirati v pravilnem hierarhičnem redu. Za to so do danes znane samo
delne rešitve.
Vendar imajo privrženci teze v mislih nekaj povsem drugega. Da bi to razumeli,
moramo pojmovati tezo v močnem smislu, namreč, da so podatki odvisni prav
od tiste teorije, za katero so relevantni. Izrazi kot „teorije definirajo svoja lastna
dejstva" kažejo, da vsaj nekateri avtorji verjamejo v to močno obliko. In v
vsakem primeru, v katerem drži, stojimo pred naslednjo logično težavo: kako se
da teorija preveriti s pomočjo podatkov, ki so razumljivi samo, če se šteje
teorijo ali njen del za resničen? Ta težava se ne zmanjša, če se „teorijo T"
nadomesti - v smislu tukaj zastopanega pojmovanja — z ,,empiričnimi trditvami
teorije T". Dejansko pa tukaj ne gre za nič drugega kot za določeno vrsto
formulacije Sneedovega problema teorijskih pojmov. Zato se tudi more adekva-
104
ten odgovor izteči samo v ugotovitev, da je edini znani izhod iz težave Ramse-
yej'a rešitev problema teorijskih pojmov. Iz te sledi neposredno ,holizem empi-
ričnih trditev', namreč, da je empirična vsebina teorije vselej ena sama
empirična trditev in ne razred, ki vsebuje številne empirične hipoteze.
Holistično pojmovanje se ne nanaša le na empirične hipoteze, temveč tudi na
teorije. Zato je ,holizem fizikalnih teorij' konsekvenca zgoraj imenovanega ho-
lizma. Kdor hoče postaviti fizikalno trditev, se mora odločiti, katero specialno
jedro bi za to uporabil. Teorije torej ne more privzeti ali odkloniti po delih,
temveč samo kot celoto. Zdaj zadošča, da se pokaže, zakaj za eksplikacijo
normalne znanosti ni treba navesti,kriterijev racionalnosti'. Ali ravna empirični
znanstvenik pri svoji dejavnosti razumno, je odvisno od marsičesa, posebej od
njegovega odnosa do hipotetičnih privzetkov. Rekonstrukcija pojma razpola-
ganja s teorijo in s tem pojma normalne znanosti se sklicuje samo implicitno
(namreč v 5. točki) za odnos do empiričnih hipotez. Zato je pojem normalne
znanosti nevtralen glede na vprašanje racionalnosti. Normalen znanstvenik
lahko — s teorijo potrditve+++ ali prevaijanja — dani ,kriterij racionalnosti'
izpolni ali krši.
Samo če bi bilo nekaj takega kot ovrženje teorije, bi lahko normalnega znanst-
venika, ki se po izvršenem ovrženju še naprej drži teorije, imenovali za neracio-
nalnega. Vendar kot bomo pokazali v 7. razdelku, ovrženje teorij sploh ne
obstaja, vsekakor ne v fiziki.
Ni težko razumeti, zakaj je normalni znanstvenik, kot ga okrarakterizira Kuhn,
v očeh Popperja, Watkinsa, Lakatosa in drugih neke vrste ,spoznavnoteoretska
pošast'. Če ne razlikujemo med teorijami matematične fizike in fizikalnimi
hipotezami, postanejo - preko izrazov „zagovarjati teorijo" in „akceptirati
hipotezo" — designativni pojmi enakopomenski, in neizbežen postane Popper-
jev zaključek, da je normalni znanstvenik — kot ga definira Kuhn — „nekdo, ki
ga lahko samo pomilujemo", ker je „žrtev indoktrinacije", žrtev, ki zavrača
vsako kritiko svojih prepričanj in se drži ovrženih trditev.
6. Raziskovalni programi
Zdi se mi, da lahko strukturalistični okvir uporabimo tudi za to, da interpre-
tiramo Lakatosev pojem raziskovalnega programa. Pred tem je treba vsekakor
odpraviti neko inkonsistenco, na katero naletimo v Lakatosevem članku /14/.
Na 118. strani pojmuje teorije kot elemente zaporedja, ki jih na 132. strani
imenuje raziskovalni programi. Kljub temu govori na 124. strani tu in tam o
Einsteinovi in Newtonovi teoriji. Ta način izražanja je neustrezen, ker nobeno
človeško bitje sploh ne bi zmoglo postaviti raziskovalnega programa, ki bi vse-
boval cele teorije - kot sta imenovani - kot člene. Protislovja se da — grobo
rečeno - odpraviti na ta način, da izraz „teorija" v Lakatosovih spisih pojmuje-
mo kot dvopomenski izraz. Kjer koli se v njegovih spisih teorije opazujejo kot
elementi raziskovalnih programov, se dajo najbolj neprisiljeno interpretirati kot
močne trditve teorij v smislu 3. razdelka, (i). „Napreden raziskovalni program
+++ Slovenski termin potrditev ne pokaže pomenske distinkcije med „Bewahrung" in „Be-
stätigung". Grobo rečeno predstavlja prvi izraz deduktivno potrditev v smislu kritične-
ga racionalizma, drugi painduktivno potrditev v smislu analitične filozofije.
105
se da tedaj pojmovati kot zaporedje močnih trditev teorije I j 2 Д (Nj), tako da
je za vsak k ~>ali I j pristna podmnožica Ifc, ali pa Njç predstavlja izboljšavo Nj,
tako da parcialni možni modeli, ki pripadajo k &(Nk ), tvorijo manjši razred
kot tisti, ki pripadajo Д (Nj ).18
Pojem „zagovarjati napreden raziskovalni program" („razpolagati z naprednim
raziskovalnim programom") se da tedaj vpeljati analogno pojmu „zagovarjanja
teorije". S tem predpostavljam, da se da drugi pomen pojma raziskovalnega
programa — pomen, ki ga Lakatos uporablja, ko govori o Einsteinovi teoriji —
eksplicirati s pomočjo Sneedovega strukturalističnega načina premisleka o teo-
rijah.
Vsekakor je treba upoštevati, daje bilo govora o goli analogiji k pojmu zagovar-
janja teorije. Trojna razlika obstaja na vse načine še naprej: zaradi enostavnosti
tukaj nismo upoštevali vprašanj potrditve, česar Lakatos ni storil; drugič se zdi,
da je imel pred očmi samo primere napredovanja, medtem koje pojem razpola-
ganja s teorijo splošnejši in vključuje tudi nazadovanja19 ; razen tega ne omenja
Lakatos ničesar, kar bi odgovarjalo ,metodi paradigmatskih primerov'. Kljub
tem razlikam obstaja veliko večja podobnost med Kuhnovim pojmom normalne
znanosti in Lakatosevim pojmom raziskovalnega programa, kot se običajno
domneva. Lakatos sam je to podobnost deloma spoznal, koje dejal, da njegova
ideja raziskovalnega programa „spominja na Kuhnovo ,normalno znanost' ".20
7. Revolucionarna znanost in izpodrinitev teorij
Na koncu 4. razdelka sem poudaril različno vlogo predmetov, ki identificirajo
določeno teorijo, namreč I0 in Kb, in tistih delov mreže teorije, ki se lahko
spremenijo, medtem ko ostane teorija nespremenjena, kot n. pr. specializacije
Kfj, specialni stranski pogoji in elementi diferenčne množice / - I0. V nekoliko
barvitem jeziku bi lahko imenovali lastnosti prve vrste za teorijo bistvene, tiste
druge vrste akcidentalne. Do zdaj so bile obravnavane samo akcidentalne spre-
membe. Ker takšne so, je odločitev, da se vztraja pri teoriji, združljiva z opu-
stitvijo ovrženih empiričnih hipotez. V skladu s takšnim načinom izražanja so
revolucionarne preobrazbe preobrazbe bistvenih lastnosti teorije. Ob .revoluciji'
v Kuhnovem smislu se definirajoče sestavine teorije nadomestijo z drugimi.
Kot najbolj pravocirajoče v Kuhnovem opisu znanstvenih revolucij se je čutilo
njegovo razumevanje njenega uresničenja. Po pojmovanju empiristov in poper-
jancev bi morala stara teorija doživeti najprej izkustveni neuspeh, da bi se
umaknila pred novo. Po Kuhnu jo brez takšne izjalovitve izpodrine nova. Do
sklepa za ovrženje ene teorije pride vedno istočasno z odločitvijo za sprejem
druge. To stran revolucionarnega spreminjanja, ki jo je poudaril Kuhn, ime-
nujem „izpodrinitev teorij", kar naj služi kot skrajšava za daljši izraz „izpodrini-
le Za nadaljnje podrobnosti prim. Stegmuller /29/, 254—258. Bralec naj upošteva, daje
bila tam za formulacijo močne trditve teorije uporabljena prvotna Sneedova formu-
lacija s tako imenovanimi razširjenimi jedri in ne nove, ki uporablja mreže in njihove
izboljšave.
19	Pojem nazadovanja obsega oba nasprotna dogodka temu, ki je opisan v zadnjem od-
stavku.
20	N. d. /14/, 132.
106
tev ene teorije z novo nadomestno teorijo".21 Mnogim je Kuhnov opis tega
pojava dal drug razlog za očitek, da podtika naravoslovju iracionalne načine
obnašanja. Očitek je temeljil v bistvenem na dveh njegovih trditvah: na tezi o
dozdevni imunosti .paradigmatske teorije' in na trditvi, da se nova teorija ne
razširja na osnovi argumentov, temveč na drug način, nekako s prepričevanjem,
vrednostnimi sodbami, propagando, celo z izvajanjem prisile.
Sedaj se sicer mnoge posameznosti tega fenomena izmikajo čisto logični obdela-
vi, ker so dojete le s pripomočki psihologije in/ali sociologije. Kljub temu lahko
pičla logična analiza prispeva k temeljnemu razumevanju tega, kar je Kuhn
mislil. Domnevno celo samo takšna analiza odstrani prevladujoči vtis, da so
znanstveniki, ki opravljajo ,izredno raziskovanje', spoznavnoteoretske pošasti
druge vrste ker se obnašajo podobno kot religiozni in politični fanatiki. V 3. in
4. razdelku in na koncu 5. razdelka sem že namigoval na eno stran imunosti ali
trdnosti teorije. Vzemimo, da kak znanstvenik postavi empirično hipotezo
I2,A(N* J, pri čemer je jedro baze K¡,, in ta hipoteza takoj doživi iskustveni
neuspeh. Če bi prejšnje početje s to matematično strukturo K¡j vodilo k uspe-
hom, ni nobenega razloga, da bi napako iskali pri teoriji. Bolj očitno je, da se
neuspeh pripisuje manjkajoči sposobnosti in spretnosti raziskovalca pri ravnanju
s svojim matematičnim orodjem. Objektivno bi iz neuspeha sledilo le, da je
treba poiskušeno izboljšavo mreže ali intendirano razširitev področja aplikacije
teorije umakniti. Z logičnega stališča lahko povemo celo več: Nobeno končno
število neuspešnih poskusov, da bi se s pomočjo teorije z obena .paradigmat-
skima sestavinama' К^ in I0 formulirala empirična trditev/2 A (N* J, ne more
veljati kot dokaz za to, da ni nobene uspešnosti hipoteze te oblike.
Celo če so vsi kompetentni znanstveniki prepričani o tem, da se teorija ne da
aplicirati na določeno področje znotraj / - I0, ki se je prej štelo za področje
aplikacije, se teorije še zmeraj lahko držijo in zadevno področje izključijo iz
območja intendiranih aplikacij. Vendar -tako se glasi glavni očitek - ali ne bi
moglo priti do tega, da se teorija mora opustiti, ker je bil osnovni zakon M
falsificiran? Za teorije matematične fizike se odgovor glasi: ne, do tega ne more
priti. V primeru klasične mehanike bi se moral n. pr. falsificirati drugi Newto-
nov zakon. Vendar nikoli še nihče ni nakazal, kakšni bi morali biti empirični
podatki, ki bi v sebi vsebovali ovrženje drugega Newtonovega zakona. ,Empi-
risti' kot tudi .kritični racionalisti' bi se morali enkrat preiskusiti ob tej nalogi.
Jedro baze neke teorije sicer ni popolnoma prazno, tako da bi ga mogli enačiti z
tavtologijo; vendar je .skoraj prazno' in to ovira empirično falsifikacijo osnov-
nega zakona teorije.
Razložimo si to enkrat na drugem Newtonovem zakonu. Ta zakon ne vsebuje
nobenih omejitev razen zahteve, daje funkcija mase in sile v določenem formal-
nem odnosu do drugega odvoda funkcije kraja po času. Ničesar ne pove o obliki
funkcij sile in zakonih sile v različnih aplikacijah. Ne vsebuje tudi nikakršnega
namiga na stranske pogoje, ki morajo določene aplikacije medsebojno povezati.
In popolnoma odprto je, kako se lahko specializira in na kaj se lahko aplicira.
2 1 V recenziji /3/ moje knjige /28/ W. Diederich očita, da pojem izpodrinitve teorije ne
ustreza Kuhnovemu pojmu znanstvene revolucije. Ta kritika temelji na naslednjem
nesporazumu: Medtem ko naj bi pojem razpolaganja s teorijo prispeval k eksplika-
ciji normalne znanosti v Kuhnovem smislu, izraz „izpodrinitev teorije" n i meril na
eksplikacijo pojma znanstvene revolucije. Popolnoma sem si na jasnem, da več
kot 95 % tega. kar se da povedati o tem pojavu, ne spada na področje sistematske
teorije znanosti. Z izrazom „izpodrinitev teorije" sem hotel označiti zgolj tisti aspekt
znanstvenih revolucij, nad katerim se je zgražalo tako veliko kritikov Kuhna in ki je bil
zato potreben posebne analize in razjasnitve.
107
Jndemenzionalna' imunost fizikalnih teorij22 razloži, zakaj dogodki pri znan-
stvenih revolucijah potekajo tako, kot jih opisuje Kuhn, in vseeno ni upravičeno
trditi, da so udeleženi znanstveniki ukrepali neracionalno'. Niti branilcem stare
niti branilcem nove teorije se ne more očitati, da ne uporabljajo argumentov -
kajti teh ni. Privrženci stare teorije lahko upajo, da se bo njihova paradigma"
vendarle še izkazala kot uspešna (namreč, preko konstrukcije primerne mreže
čez stari osnovni element in ustrezne empirične hipoteze). In privrženci nove
teorije lahko praviloma tudi le verjamejo in upajo, da se bodo dosedanji delni
uspehi njihove teorije, obstoječi in še zelo ohlapne mreže o novem osnovnem
elementu in o korespondirajoči empirični hipotezi, razširili, v uspeh na celi
črti'. S tem postane tudi razumljivo, da stara teorija ne izgine zaradi tega,
ker bi bila ovržena ali bi doživela iskustveni neuspeh, temveč zato, ker so njeni
branilci enostavno izumrli. Podobno sledi iz omenjenih imunosti, da revolu-
cionarne preobrazbe v prvi vrsti ne temeljijo na teoretskih vpogledih, temveč v
veliki meri na vrednostnih sodbah in odločitvah.
Do sedaj sem izraz „izpodrinitev teorije" omejil na nadomestitev jedra baze К^
- bodisi njega samega ali v povezavi z množico /0. Tako sedaj ni nobenega
razloga, da tega pojma ne bi razširili tako, da bi se dal aplicirati tudi na spre-
membe znotraj mreže N. Čim ,višji' je položaj nadomeščene specializacije v
mreži, toliko ,močnejša' se občuti sprememba. S pomočjo te posplošitve ,,iz-
podrinitve teorije" se lahko analizira Kuhnova kasnejša (v Postscriptu njegove
knjige) koncesija za ,mini-revolucijo'. K temu fiktiven primer, ki se navezuje na
dosedanje realne primere: vzemimo, da bi se lahko znane ,anomalije' Newto-
nove teorije Nj — t.j. klasične mehanike v Newtonovi formulaciji - odpravile s
spremembo tretjega zakona. V tem primeru ne bi bilo revolucionarne izpod-
rini tve klasične mehanike, temveč samo mini-revolucija višjega reda: Nevvto-
nova klasična mehanika N2, obstoječa iz N] in tiste specializacije od Nj, ki
vsebuje tretji zakon, bi bila nadomeščena s specializacijo teorije N2 odjVy. Ta
relativizacija pojma revolucije učinkuje tudi obratno, v primerih namreč, koje
zadosti jasna predstava o osnovnih stavkih — še splošnejših kot so vsebovani v
Kfj _ kijih M. Bunge prišteva k temu, kar imenuje „protofizika". Pred časom je
C. U. Moulines preciziral protofizikalni sistem, ki ga predpostavlja klasična
ravnovesna termodinamika. 3 Ta sestoji iz osnovnih predpostavk z ozirom na
pojme kot sistem, stanje sistema, kombinacija stanj, sprememba stanj, ravno-
težje. ,Profilaksna revolucija' na tem področju bi obstajala v spremembi
algebrajskih in topoloških lastnosti teh petih pojmov.
Smeli bi reči, da je spreminjanje teorije, ki jo je izvala kvantna mehanika, tudi
tvorilo protofizikalno revolucijo; in morda je bila iz tega razloga občutena vrsta
Catastrofi podobne superrevolucije'. V tem primeru so se spremenili tudi proto-
fizikalni pojmi kot stanje, verjetnost, zakon in celo identično z, ki so do tedaj
preživeli vse fizikalne revolucije. .
8. Revolucionarni napredek in medteorijske relacije
Znotraj vpeljanega kroga smo razmeroma lahko razložili, kaj naj pomeni
napredek normalne znanosti' ali napredek ,znotraj raziskovalnega programa'.
22	Namreč, skorajšnja praznost osnovnega zakona (prva dimenzija), potencialna neskon-
čnost možnih mrež nad danim jedrom (druga dimenzija) in odprtost množice intendi-
ranih aplikacij (tretja dimenzija).
23	N. d./17/, 1. in 2. del.
108
Razmere postanejo dosti težavnejše, če bi radi povedali kar koli substancional-
nega o napredku v primeru radikalnega spreminjanja teorije — torej ,izpod-
rinitve teorije'. Po mojem mnenju skoraj vsa razpravljanja o tem problemu — če
začnemo s slavno diskusijo med Popperjem, Lakatosem in Kuhnom — stvar
popolnoma zgrešijo. Sprašujejo se recimo, ali prihaja pri znanstvenih revolucijah
do .dejanskega napredka' in ali so te revolucije vsaj v določenem smislu
,racionalne'. Toda predno se spustimo v tovrstna vprašanja, mora biti rešen
globlji problem, namreč, kaj bi lahko pomenila beseda „napredek" v primeru
izpodrinitve teorije. To vprašanje bi rad poskusil pojasniti ob razlikovanju med
petimi zgodovinsko obstoječimi pojmovanji.
Falsifikacionizem je najmanj zadovoljivo pojmovanje. Ne ustreza niti empi-
ričnim trditvam, ki hkrati vsebujejo unverzalne in eksistencialne kvantifikatorje,
niti statističnim hipotezam. V njem se teorije po poenostavljeni šabloni
obravnavajo kot deterministični zakoni najenostavnejših oblik.
Lakatos je s svojo idejo raziskovalnega programa poskušal razrešiti običajno
enačenje znanstvenih teorij z empiričnimi prepričanji. Na žalost je v nekem
drugem pogledu ostal ujet v Popperjevo pojmovanje, namreč, glede Kuhnove
normalne znanosti'. Navidezno žalostna monotonija vsakdanjega znanstvenega
delovanja ga je odbijala verjetno še močneje kot Popperja. Vsekakor je njegovo
prizadevanje, da bi teorijo znanosti izvlekel iz močvirja Kuhnove ,masovne
psihologije' - po Lakatosu se je Kuhn omejil na psihološke opise neracionalne
mase znanstveno dejavnih — doseglo svoj vrh v poskusu, da bi definiral analogon
za falsifikacijo na višjem nivoju raziskovalnih programov, tako rekoč ,falsifi-
kacijo drugega reda'. Nadomestitev starega raziskovalnega programa z novim
potrebuje po Lakatosu utemeljitev; in ta ne sestoji iz argumentov za novi
program, kot meni justifikacionizem', temveč iz kriterijev za Regeneracijo'
starega programa.
Po mojem je malo upanja, da se bo ta Lakatosev ,metaznanstveni raziskovalni
program' sploh kdaj uspešno zaključil. To bi se primerilo šele tedaj, če bi se
precizirali primerni kriteriji za degeneracijo znanstvenih razikovalnih progra-
mov. Izgledi za rešitev tega problema najprej niso ugodni spričo nejasnih razmer
glede .falsifikacije prvega reda'.24 Drugič se dajo vsi argumenti iz 7. razdelka za
imunost teorij z lahkoto spremeniti v takšne za imunost raziskovalnih
programov; kajti kot se spomnimo, ustreza naš pojem zagovarjanja teorije v
veliki meri pojmu razpolaganja z raziskovalnim programom. Tretjič ni bil podan
zadovoljiv odgovor na naslednjo Feyerabendovo kritiko: merila, kot jih je iskal
Lakatos, ,,so praktično pomembna samo tedaj, če bi bila povezana s časovno
mejo".25 Kajti drugače vedno obstaja možnost, da se poseže za starim
projektom, ki je bil svojčas že oddan v arhiv, se ga na novo oživi in z njim uspe.
Tretje pojmovanje, ki se običajno pripisuje Kuhnu, trdi, da o napredku v
izjemnem raziskovanju odločajo edinole in samo zgodovinska dejstva. Vendar je
tukaj treba upoštevati, da je zgodovinski proces vedno v naslednjem smislu po
možnosti simetričen: pod primernimi pogoji bi potekal proces v obratni smeri.
Če dejansko zgodovina lahko odloči o vprašanju revolucionarnega napredka, bi
ga tako s tem pojmovali kot možnost do simetričnih odnosih. Kar koli se zgodi,
je po tem napredek per definitionem.
24	Prim, k temu članek A. Grunbauma: ,,Is Falsifiability the Touchstone of Scientific
Rationality? Karl Popper versus Inductivism", v: R. S. Cohen in drugi (izdaj.),
Esseys in Memory of imee Lakatos, Dordrecht 1976, 213-252.
25	Prim. Feyerabend, n. d./4/, 77.
26	To misel sem natančneje izpeljal v n. d. /31/, kjer sem za ilustracijo pritegnil možno
109
Nedvomno so mesta, kjer vzbuja Kuhn vtis, da dejansko zagovarja to
pojmovanje; „Revolucije se končajo s popolno zmago enega od obeh nasprotnih
taborov. Ali bi ta grupa sploh kdaj rekla, da je rezultat njene zmage nekaj
manjšega od napredka? (...) Zanje (. . .) mora biti izhod revolucije napredek."
(N. d. /8/, 166, sh. prevod 229, 231). Če razumemo takšne pasaže kot
poskuse, da se definira ali eksplicira pojem napredka, bi to prav gotovo
upravičilo očitek relativizma, ker bi bil iz takšne karakterizacije rezultirajoči
pojem napredka potencialno simetričen in bi zato povzročal zgodovinski
relativizem. Tovrsten pojem bi nedvomno nasprotoval najelementarnejšim
intuitivnim pogojem napredka.
Vendar kar je Kuhn dejansko hotel reči k definiciji napredka, pride na dan šele
na zadnjih treh ali štirih straneh njegove knjige. Tam poudarja, da ne trdi, da
lahko da pozitivno rešitev problema znanstvenega napredka, temveč da zgolj
zavrača vse oblike teleološke matafizike, ki napredek razlaga kot ,napredujoče
približevanje k resnici'.
Zdi se mi. da ima Kuhn v tem popolnoma prav. Izrek „resnična kvaliteta
narave" je treba vzeti zgolj kot metaforo. Jaz sem zadnji, ki bi hotel zanikati
pomen semantičnega pojma resnice. Toda med pojmom resnice Tarskega in
pojmom naraščajočega bližanja k resnici leži prepad. V naslednjem razdelku
bom opisoval in zagovarjal pojmovanje, po katerem je korektna vpeljava se-
mantičnega pojma resnice združljiva s pojmovanjem, da „enega cilja" znanosti
sploh ni, ker se lahko napredek razveja na najrazličnejše stopnje. Iz tega sledi, da
uporaba semantike Tarskega za eksplikacijo misli o znanstvenem spoznanju kot
napredujočemu približevanju k resnici vodi v slepo ulico. V takšnem obratu
lahko zagledamo celo zlorabo semantičnega pojma resnice — ki je za druge
namene izredno ploden — v namene postavitve teleološkega mita napredka.
Če štejemo kot četrto teleološko pojmovanje, je peto Kuhnov pozitiven odnos
do problema. Nanj sklepam iz privatnih razgovorov in pisem kakor tudi iz prese-
netljive podobnosti med idejami Kuhna in mislimi iz Wittgensteinove posthum-
ne knjige Ueber Gewissheit. (V 10. razdelku se bom na to vrnil.) Previdneje
izraženo bi lahko rekli, da poskušam najti Kuhnov odgovor tako, da sprašujem,
kaj bi bil Wittgenstein lahko odgovoril. Grobo rečeno, bi se njegov odgovor
najbrž glasil takole: „Ni nobenega specialnega, enostavnega kriterija napredka.
Podati se morajo samo dobri razlogi za spreminjanje teorij. Takšnih razlogov je
mnogo in od primera do primera so različni. Če moremo v določeni situaciji
najti zadovoljivo število takšnih razlogov, potem smo upravičeni, da govorimo o
napredku." Za določeno vrsto situacij - ki bodo podane kasneje (v 9. razdelku)
- se zdi. da je to najbolj zadovoljiv splošni odgovor; vendar se večinoma lahko
pove še nekaj več o vrsti teh razlogov in njihovemu vplivu na izbor teorij. Po
mojem prepričanju je za sistematični pretres vprašanja, kaj v primeru izpodri-
nitve teorije pomeni ,.znanstveni napredek", vsekakor potrebno šesto pojmo-
vanje. Predlagam, da se pojem napredka zvede na primerne medteorijske rela-
cije, v primeru da se takšne dajo odkriti.
Da izključimo nesporazume, že od vsega začetka pristanem, da se to šesto
pojmovanje na da formulirati v enostavnem in netehničnem odgovoru. Tudi ni
treba govoriti o rešitvi problema revolucionarnega znanstvenega napredka. Nas-
protno, treba si je najprej priti na jasno o tem, da se na abstraktni stopnji
sliko sveta. Prim. IV. sestavek, 8. razdelek, posebej 129, v: W. Stegmuller, Neue Wege
der Wissenschaftsphilosophie, Springer-Verlag 1980.
110
splošne teorije znanosti - kjer je govora o poljubnih teorijah - morejo označiti
le splošni okviri za ta pojem. V vsakem konkretnem posameznem primeru, v
katerem teorija T2 izpodrine teorijo Tj, je treba potem napredni karakter tega
procesa - v kolikor takšen sploh je - ugotoviti z rekonstrukcijo primernih
medteorijskih relacij, ki ustrezajo splošnemu okviru. Kot izhodišče je treba
izbrati tisti odnos med teorijami, ki ga Sneed imenuje „redukcija".27 V precej
težavne formalne posameznosti v zvezi s tem pojmom se tukaj ne morem spuš-
čati temveč bi poudaril samo eno lastnost, ki se mi zdi v sedanji zvezi najpo-
membnejša: Sneedov pojem redukcije ne predpostavlja, da obe teoriji uporab-
ljata ,enaki aparat' ali da sta formulirani, v enakem znanstvenem jeziku'. Re-
dukcija obstoji tudi v primerih, v katerih govori Kuhn o .inkomensurabilnosti'
ali Feyerabend o ,neprimerljivosti\ Vsekakor bo potrebno še veliko težavnega
dela. preden bomo prišli do dejansko zadovoljive formalne metode, s pomočjo
katere bomo lahko dokazali, da se od dveh zanimivih fizikalnih teorij - kot
recimo nerelativistična in relativistična mehanika - prva da reducirati na drugo.
Nakažimo na kratko nekatere razloge za težave, ki se pojavljajo.
Pojem redukcije - osnovna misel izvira od E. W. Adamsa in jo je Sneed tako
izboljšal in razširil, da se da aplicirati na tukaj opisani, bistveno bolj kompliciran
pojmovni aparat — naj bi prvotno služil povsem drugemu namenu in ne za
boljše razumevanje revolucionarnega spreminjanja teorij. Z njegovo pomočjo
naj bi se pokazalo, da se .reducirajoča teorija' (kot klasična mehanika delcev),
ki je bila zgodovinsko razvita pred .reducirano teorijo' (recimo mehaniko trdnih
teles), lahko pojmuje kot .rodovna teorija' slednje, kot .potomec teorije'. Vse-
kakor pride tukaj prav tako do veljave zgoraj omenjena pomembna svojevrst-
nost: Reducirajoča in reducirana teorija imata popolnoma različno teorijsko
nadzidavo. Primerljivost se mora predpostaviti na neteorijskem nivoju, v našem
načinu izražanja torej na stopnji parcialnih možnih modelov. Če ta predpo-
stavka ne bi bila izpolnjena, to ne pomeni, da bi bilo treba resignirati. Če se n.
pr. izkaže, da iz kakršnega koli razloga parcialni možni modeli niso primerljivi -
recimo ker sta teoriji časa in prostora, ki sta za osnovo reducirani in reduci-
rajoči teoriji, popolnoma različni —, bi se moral problem redukcije najprej
prenesti le ,za eno stopnjo globlje'. V primeru revolucionarnega spreminjanja
teorij stopijo v ospredje nekateri nadaljnji aspekti. Da reducirajoča teorija na-
stane tukaj kasneje kot reducirana, je logično irelevantno. Nasprotno pa je
pomembno, da pri revolucionarnem spreminjanju teorij novi teoriji ni treba, da
bi bila sposobna nespremenjeno reproducirati celotne empirične trditve stare
teorije. Saj mora biti nova teorija boljša kot stara. Zato postanejo gotove empi-
rične hipoteze, ki se dajo formulirati v okviru stare teorije, v okviru nove ne-
veljavne. To je v Sneedovem pojmu redukcije indirektno predvideno. Če je
namreč K element jedra stare teorije in £ * ustrezen element jedra nove, potem
lahko eksistirajo v A(K) ležeči parcialni možni modeli, katerih nasprotni deli ne
ležijo v A(K * ). Ker je v splošnem primeru gola možnost, postane v revolucio-
narnem primeru nujnost. To zahtevo lahko z lahkoto vključimo v definicijo. V
tem primeru bomo govorili o eksplicitni parcialni redukciji.28
27	Glej Sneed /22/, 2 16-248: poenostavljena verzija je pri Stegmullerju/29/, 144- 152;
in izboljšana -ki uporablja jezik mrež teorije - pri Sneedu /2 5/, 5. razdelek. Sneedov
članek sicer vsebuje doslej najelegantnejšo doslej znano rešitev problema redukcije,
vendar bralec ne sme spregledati, da pomislek, ki sem ga omenil proti pojmu teorija
Kuhna velja tudi za ta pojem; kajti Sneed v svojem sestavku precizira redukcijo med
teorijami Kuhna.
28	Ta nakazovanja ne smemo razumeti tako, kot da bi se obe teoriji primerjali iz .zunaje
Arhimedove točke". Nasprotno pa se molče predpostavlja, da se vse presoja s
stališča nove teorije.
111
V večini primerov obstaja še drug razloček. Tudi takšne empirične trditve stare
teorije, ki z novo niso izključene, se lahko v novi teoriji praviloma predstavijo
samo v približku, ne pa točno. G. Ludwig je predložil /16/ zanimivo novo
zastavitev problema približka ali aproksimacije. Teoretska zastavitev njegove
knjige se sicer zdi od tukaj pričujoče zelo različna, vendar se dajo Ludwigove
osnovne misli .prevesti' v Sneedov aparat in tam razvijati naprej.
Spričo obeh omenjenih razlik bom zdaj besedo „redukcija" nadomestil z izra-
zom „parcialna in približkovna vključitev ene teorije v drugo". Grobo rečeno se
potem moja teza glasi: Imenovati neko znanstveno revolucijo „napredno", po-
meni trditi, da se da izpodrinjena teorija parcialno in aproksimativno vključiti v
izpodrivajočo.
Ta trditev bi bila skrajno spekulativna, če se ne bi dala podpreti z deli o
redukciji na splošni kakor na konkretni ravni. Celo tedaj bi še bila spekulativna
na način, kot je neka nova .paradigma' (v Kuhnovem smislu) ob času svojega
nastopa. Zato brez nadaljnjega pristanem, da je uspeh te misli trenutno — če
rečemo s Kuhnom - „velikopotezen goli izgled za uspeh, ki postane viden iz
izbranih in še nepopolnih primerov".
Tudi če bi potekajoča dela končno vodila do uspehov, določenih prenapetih
pričakovanj - ki se jih pogosto povezuje z idejo napredka - ne bodo izpolnila.
Uspešna rekonstrukcija pojma „napredna izpodrinitev teorije" bi se morala v
dveh pomembnih vidikih oddaljiti od pojma napredka v teleološki metafiziki, t.
j. pojma naraščajočega bližanja k resnici. Prvič bo pojem napredka, ki se naslanja
na medteorijske relacije, izpolnjeval samo notranje, ne pa zunanjih kriterijev.
Zato ne bo jamčil, da se spoznanje razvija linearno proti določenemu cilju.
(Podrobneje v 9. razdelku.) Drugič mora ta pojem izpolnjevati osnovni pogoj,
da je neovržena empirična vsebina stare teorije predstavljiva v novi. Pri tem se
nanaša .vsebina" na dejansko formulirane empirične trditve zagovornikov stare
teorije, ne pa na vse nasploh možne trditve. Nad možnimi mrežami teorije nad
danim jedrom v njihovi totaliteti ne moremo imeti pregleda; kako moremo
tukaj sploh kdaj trditi, da razpolagamo - nasproti njihovim ustreznim
hipotezam - brez izjeme z boljšimi?
Nasprotnik bi lahko ugovarjal: „Znanje za to, da je izpodrinitev teorij vodila
k napredku, je nekaj dosti močnejšega; kajti le-to vsebuje dokončen spoznavni
napredek, ki potemtakem staro teorijo dokončno diskvalificira". Na to bi odvr-
nil, da takšnega znanja ni, vsekakor ne kot človeškega znanja. Smisel zadnje
ugotovitve v prejšnjem odstavku je bil, da se nakaže, kako je treba ta vpogled
utemeljiti. S tem ne zanikam, da bi se lahko pojme kot „dokončen uspeh" ali
„dokončno premaganje" definiralo glede na teorije. Vendar takšni pojmi niso
zelo zanimivi; kajti kar izražajo, je lahko le predmet spekulativnega verovanja,
ne pa znanja. Ne smemo pozabiti: iskani odnos med teorijami mora biti zadost-
no močan, da zagotavlja naprednost spreminjanja v vseh možnih svetovih. Daje
bila izpodrinitev neralativistične mehanike z relativistično v tem svetu napre-
dek', ne pomeni nujno, da ni nobenega možnega sveta — n. pr. nekega sveta, v
katerem poraba časa in stroški ne štejejo, v katerem bi kak super — Newton
sledil kot nasprotek našemu Einsteinu in bi nudil vse dosežke slednjega in še
več. Ta rezultat ni v nobenem nasprotju z zgornjimi opazkami o imunosti teorij;
kajti imunost pred empiričnim ovrženjem se izteče enako kot ugotovitev, da z
nobeno teorijo ni nikoli dokončno opravljeno. In to seveda ne pomeni, da bi
bili mi na boljšem, kot meni falibilizem, temveč daje naša epistemološka situa-
cija slabša. Če naj pomeni „objektivna premoč teorije"isto kot „premoč v vseh
možnih svetovih", potem ni nobenega dokaza in nobenega dobrega razloga za
112
objektivno premoč katerekoli fizikalne teorije nad drugo. V n. d./8/, 171 (sh.
prevod, 235) Kuhn pripomni, da bi izginila cela vrsta nadležnih problemov, ,,če
bi se lahko naučili razvoj proti temu, kar bi radi vedeli, nadomestiti z razvojem
od tega, kar vemo". Upam, da sem v tem razdelku podal nekatere konstruktivne
namige, kako bi mogli ravnati, da bi to dosegli.
9. Komulativnost in linearnos^ razvejitev napredka in vloga vred-
nostnih sodb
Kritiki se pogosto poskušali Kuhnovo stališče označiti z udarno kratko formu-
lo, da se znanost ne razvija niti komulativno niti linearno. Logično gledano sta
obe ti lastnosti medsebojno neodvisni. Izraz „kumulativno" se nanaša na raz-
merji med sedanjostjo in preteklostjo in posreduje misel ohranitve prejšnjih
odsežkov. Nasprotno pa se pojem „linearno" nanaša na razmeije med sedanjo-
stjo in to ali ono možno prihodnostjo in mora uveljaviti namensko usmerjenost
človeškega spoznanja k dokončni resnici. Nekateri filozofi znanosti dodajajo,
da je pri revolucionarnih preobrazbah kumulativnost vsaj včasih prelomljena;
nasproti temu vztrajajo na nujnosti linearnosti, torej na namenski usmerjenosti
razvoja znanosti. S tem posredno priznavajo, da bi se morale te dve lastnosti
razlikovati. Po mojem pojmovanju poteka mišljenje teh kritikov — vsekakor
glede na obe značilnosti — točno v napačno smer. Kumulativnost se v malo
omiljenem smislu zadnjega razdelka — torej parcialne in aproksimativne vklju-
čitve — da opravičiti. Nasprotno pa se linearnosti ne da zagovarjati; je preosta-
nek teleološkega tuhtanja.
Toda ni treba, da bi nevzdržnost teleološke metafizike tvorila temelj sledeče
argumentacije. Izhajam pač iz tega, da je razvejitev napredka vedno možna — v
okviru normalne znanosti prav tako kot pri izpodrinitvi teorij.
Znanstveniki iz dane tradicije - torej ,normalni znanstveniki' - pridejo v mož-
no situacijo razvejitve, ko se morajo odločiti, ali naj svojo mrežo izboljšajo in
pustijo območje intendiranih aplikacij nespremenjeno (ali ga celo zmanjšajo),
ali pa naj to območje razširjajo na račun mreže. V takšnih razmerah, ki lahko
kadarkoli nastopijo, se morajo pristaši teorije odločiti, katero pot naj uberejo.
Do kateregakoli rezultata že utegnejo pri tem priti, je odločitev sprejeta na
temelju vrednostnih sodb. Pri revolucionarnih spremembah postane nujno dvoj-
no razlikovanje. Najprej so tukaj vrednostne sodbe nujno potrebne v trenutku,
ko nova teorija ,poskuša izpodriniti' staro; kajti z ozirom na novo jedro se lahko
zaenkrat v najboljšem primeru napoti na zelo omejene uspehe, ki so mogoče
jasno prepoznavni samo v eni aplikaciji. Kasneje bo novo jedro tvorilo temelj
cele mreže elementov jedra; in še kasneje se bo mogoče stara teorija dala reduci-
rati na novo ali se vsaj v približku vključiti vanjo. V takšnem primeru lahko
govorimo o objektivnem upravičenju vnaprejšnje odločitve. Vrednostna sodba,
na kateri je temeljila odločitev, nekako dodatno postane zgolj začasna - breme
novega je morala nositi le nekaj časa; kajti sedaj je subjektivna komponenta
odločitve nadomeščena z objektivno premočjo. Pravkar opisana situacija je
spričo omejenosti intelektualnih sposobnosti človeka in postopnosti njegovih
iskustev pri uspešnem revolucionarnem spreminjanju pač vedno obstajala. Zato
jo je treba razlikovati od specialnega primera, da ima teorija vsaj dva različna
naslednika - od katerih jo vsak prekaša v pojasnjenem smislu — ki pa sta med
seboj deloma neprimerljiva, n. pr. ker se njune aplikacije pokrivajo le deloma.
113
Imenujemo to ,,izpodrinitev teorije z možno razvejitvijo napredka". Zopet mo-
rajo odločiti raziskovalci, ali se bo sledilo nekaterim, vsem ali nobeni od novih
možnosti. V tem primeru osnovne vrednostne sodbe niso začasne, temveč do-
končne.
Mnogi menijo, da je takšna možnost nezdružljiva s semantičnim konceptom
resnice. Vendar to ne drži. Vzemimo, da obstajata teoriji T¡ jn T2, ki sta iz
omenjenih razlogov med seboj neprimerljivi, toda obe prihajata v poštev kot
boljši nasledniki teorije T0 (TV, se lahko vsaj aproksimativno vključi v T\ kot
tudi v Г2). S pomočjo ustreznih formalnih jezikov S\ in S2 kot tudi s primerni-
mi teoretskimi predpostavkami na metaravni se dasta pojma „resničen v in
„resničen v S2" - ki sta aplikabilna na empirične trditve T¡ in T2 - na
eksakten način vpeljati v vsakokratni meta-jezik. Takšen tehnični manever se-
veda ne nudi nobene pomoči za odkritje prednostne teorije. V tem se reprodu-
cira le situacija razvejitve, ali točneje, razvejitev se ohrani na intuitivni ravni -
zdajšnji metaravni — in se reproducira na formalizirani objektni ravni. Vsekakor
semantika Tarskega ne izključuje razvejitve napredka pri izpodrinitvi teorij,
kajti pušča popolnoma odprto, kaj se na metateoretski ravni akceptira kot
empirično pravilno.
Nekateri kritični bralci se zdaj nagibajo k temu, da bi označili moje stališče kot
subjektivistično'. Pri tem bi opozoril zgolj na to, da ne pomeni kapitulacije
pred subjektivistično samovoljo, če na primernem mestu pustimo do veljave
odločitve, temelječe na vrednostnih sodbah. Kot sem drugje poskušal nadrobno
pokazati.29 določene veje raziskovanja - recimo to, kar poteka pod nazivom
„induktivna logika" - sploh ne spadajo v področje teoretičnega uma', temveč
- če rečemo s Kantom - v ,praktični um'. Tudi v pričujočem primeru smo
zapustili območje teoretičnega mišljenja in prešli k praktičnim premislekom. V
vsaki možni situaciji razvejitve napredka izbor teorij spričo omejenosti našega
časa življenja in pičlosti naših sredstev ni več predmet teoretske utemeljitve,
temveč predmet racionalne odločitve (in postane s tem kvečjemu študija pri-
mera racionalne teorije (odločitve). To je moje razumevanje in moja koncesija k
temu, kar sem v 8. razdelku imenoval Kuhn-Wittgensteinovo pojmovanje .do-
brih razlogov'.
10. Možne nadaljnje izboljševanje součinkovanja zgodovine zna-
nosti in teorije znanosti: pritegnitev znanstvenih skupnosti in
zgodovinskih časovnih intervalov v pojem mreže teorije
T. R. Girili je v svoji oceni diskusije med Popperjem, Lakatosom in Kuhnom
opozoril na to, da Popper „pojmuje znanost izključno v smislu vedenja da,"
medtem koje ..Kuhnovo .paradigmatsko pojmovanje' koncentrirano na znanost
izključno kot vedenje kako".30 Girillova izjava o Popperju se da razširiti na vse
vrste logične rekonstrukcije. Vsi TM-predmeti, ki sem jih obravnaval, recimo
elementi teorije, jedra, mreže teorije, znotrajteorijske kot tudi medteorijske
relacije med teorijami, so sredstvo za dojetje gotovih aspektov znanstvenega
raziskovanja, ki ustrezajo .vedenju da'. Ko sem nasprotno vpeljal pojem razpo-
laganja s teorijo, sem pojmoval nekatere teh predmetov kot produkte določen ili
29	Prim. n. d. /16/, /27/, in /28/, prvi polzvezek.
30	N.d./S/, 256.
114
človeških aktov. Če slednje pojmujemo v smislu vedenja kako', usmerimo po-
zornost na osnovne dispozicije, ki se manifestirajo najprej v aktih in potem v
njihovih produktih. Te dispozicije tvorijo kompliciran splet, obstoječ iz indivi-
dualnega iznajditeljskega daru in individualnih spretnosti kot tudi iz socialnih
navad in sposobnosti. Zadnje imenuje Kuhn ..disciplinarni sistem".3 1 Sam je
hotel s tem odstraniti večznačnost izraza ..paradigma"; vendar je ta korak
nadaljeval. V 4. razdelku sem navedel različne predmete, na katere se nanaša
izraz „paradigma" v prvem smislu. Skupno jih imenujmo paradigmatski pred-
meti. To, s čimer imamo zdaj opravka, so .paradigmatske dispozicije. Ta izraz
naj zavzame mesto ..paradigme" v njenem prejšnjem drugem pomenu.
Raziskovanje teh dispozicij v določenem obsegu spada v področje individualne
in socialne psihologije. Vendar spisi G. Ryleja in poznega Wittgensteina kažejo,
kakšno vlogo igra filozofsko raziskovanje pri analizi teh dispozicij. Predvsem
Wittgensteinova knjiga Uber Gewissheit vsebuje precej podobnosti s Kuhnovimi
mislimi.32 Uspešna sistematizacija teh Wittgensteinovih misli bi utegnila vreči
tudi novo luč na Kuhnove ideje in mogoče celo psihologijo raziskovanja, sploš-
no spoznavno teorijo in zgodovino znanosti med seboj tesneje povezala. Predv-
sem mislim tukaj na problem časovnega spreminjanja omenjenega spleta indivi-
dualnih in socialnih dispozicij. Velik del tega, kar pove Kuhn o nestanovitni
menjavi paradigem, ima opravka s spremembo tega ,vedenja kako'. In s tega
vidika se je treba pač misli ,kumulativnosti' popolnpma odpovedati. Upor proti
novemu elementu fizikalne teorije ali paradigmi', ki ga opisuje Kuhn, postane v
veliki meri psihološko razumljiv iz tega. da se od znanstvenikov, ki delajo v
določeni tradiciji, ne pričakuje le sprejema novih spoznanj, temveč da morajo
spremeniti tudi tiste skrajno komplicirane dispozicije, ki se jih včasih označuje
kot fizikalna intuicija. In sicer morajo spremeniti le-te kot skupnost, tako da
lahko v prihodnje zmorejo delo skupnosti. Mnogi so to občutili - mogoče le
nezavedno - kot nečloveško in nerazumno zahtevo. Tudi s tega vidika je razlož-
ljivo, da stara teorija ne izgine zato, kar bi na njene pristaše vplivala ali jih
prepričala nova teorija, temveč zato, ker izumrejo. V tem ni nič »iracionalnega',
kot tudi ne preseneča, daje uspeh nove teorije v veliki meri odvisen od tega, da
si novi in mladi ljudje - neobremenjeni z zaviralnimi dispozicijami - pridobijo
določeno novo vrsto fizikalne intuicije.
Na tem mestu naj na kratko skiciram postopek - ki gaje razvil C. U. Moulines
- in ki dopolnjuje Sneedov pojmovni aparat na tak način, da mu je ,vdahnjeno
dejansko življenje'. S tem je mišljeno naslednje. V bistvenem obstaja Sneedov
formalizem iz TM in algebrajskih struktur in podstruktur z obema pomembni-
ma pojmoma mreže teorije in mreže jedra. Moulines ta pojmovni okvir razširi
s privzetjem pragmatičnih pojmov, v katerih je govora o osebah, institucijah,
historičnih obdobjih, prepričanjih, postopkih preizkusa in potrditve itd. S tem
se želi doseči dvoje. Prvič se tukaj na tipu primera ilustrira, kako bi morala
ravnati sistematska pragmatika. Drugič se s tem - domnevno prvikrat - pre-
pričljivo demonstrira, da se lahko diahronična teorija znanosti prav tako kot
sinhronična zgradi na logično precizen način.33
31	Prim. n. d. /8/, Postscript k drugi izdaji.
32	Podobnosti med Kuhnom in Wittgensteinom se izražajo pogosto v skoraj identičnih
formulacijah. Pri tem je treba upoštevati, da Kuhn ob izidu svoje knjige Wittgensteino-
vega rokopisa ni poznal (in ga ni mogel poznati). Za bralce, ki jih to zanima, bom
naštel nekatere strani iz n. d. /35/, kjer se tovrstne podobnosti pojavljajo: 92,94, 105,
298, 336, 341-344, 609-512, 669.
33	Za natančnejši prikaz prim. n. d. /33/, 5. paragraf.
115
Najprej se vzamejo historična obdobja /i/, ki so urejena s tranzitivno, soodvisno
in antisimetrično relacijo „historično ni kasneje kot". Vodilna misel pri tem je
ta, da se razvoj teorije lahko razdeli na takšna časovna obdobja. Nadalje je
govora o znanstvenih skupnostih SC¡. Vsako od njih tvori skupina oseb, ki (1)
imajo zgoraj omenjene skupne dispozicije, (2) uporabljajo skupni znanstveni
jezik, v katerem izmenjujejo svoje misli, in (3) razpolagajo s skupnimi postopki
opazovanja, merilnimi in računskimi tehnikami za preizkus hipotez.
Mreže teorije v prejšnjem smislu je treba označiti kot abstraktne mreže. (Te
obstajajo — kot se spomnimo — iz elementov teorije, t. j. urejenih parov
oblike < K,I > z elementom jedra K = < M^Mpp, M, C > in množice
intendiranih aplikacij /). Abstraktne mreže se razširijo v pragmatično obogatene
mreže, pri čemer zdaj elementi teorije obstajajo iz četverk K¡, I¡ SC¡, h¡ ;
simbola in ,/" ohranita svoj prejšnji pomen, medtem koje treba razumeti
oba dodatna izraza v smislu pravkar podanega pojasnila. Vsaka tovrstna
četverka mora izražati misel, da znanstvena skupnost SC¡ med časovnim
obdobjem h¡ namerava aplicirati jedro K¡ na //. (Intendirane aplikacije so s tem
efektivno relativirane na znanstveno skupnost.) Relacija specializacije, s katero
se dana mreža teorije parcialno uredi, se da vpeljati točno tako kot prej. Zraven
se pojavi še zahteva, da za dva elementa teorije 7/ in Tj iz ene in iste mreže N
mora veljati tako SC¡ = SC j kot tudi h¡ = hj\ t. j. mreža se opazuje kot statična
struktura.
Dinamični aspekt vstopi tako, da se opazujejo historična zaporedja mrež
teorije, pri čemer vvsaki mreži — razen historično prvi — neposredno
predhodi neka druga mreža, katere specializacija je. Takšno zaporedje je
imenovano evolucija teorije. Vrhu tega se lahko analizirajo različne epistemične
relacije med SC in intendiranimi aplikacijami. Nekatere aplikacije iz/boSCn.pr.
smatrala za ,dobro potrjene' ostale pa kot ,zgolj domnevne'. Neko evolucijo
teorije lahko označimo potem kot napredno, če podmnožice dobro potrjenih
aplikacij množice / sukcesivno naraščajo. Na ta način se da Kuhnov pojem
normalne znanosti rekonstruirati ne da bi — kot v 4. razdelku — morali poseči
za pojmom razpolaganja s teorijo. Pojem napredne evolucije teorij lahko hkrati
štejemo kot poskus precizacije Lakatosevega pojma progressive research
programme.
Za izpopolnitev slike o .Kuhnovem aspektu' razvoja teorije je vsekakor potreb-
no definirati še pojem paradigme za evolucijo teorije.To je par<A^0> /0 >, tako
da so vsa kasnejša jedra specializacije elementa jedra K0 in je Io paradigmatska
osnovna množica intendiranih aplikacij v naslednjem smislu, vsaka množica
aplikacij Ij Se da razstaviti v .homogene' podmnožice (t. j. na takšne aplikacije,
ki jih z intuitivnega stališča smatramo kot ,k istemu razredu pripadajoče'.)
Vsaka od teh homogenih podmnožic pa vsebuje podmnožico, ki obstaja samo iz
elementov I0\ to dejstvo pa mora razen tega vedno pripoznavati pripadajoča
znanstvena skupnost. (Nasproti postopku opisanemu v 4. razdelku, ohranja
pričujoča vpeljava množice I0 odločilno liberalizacijo, ker se zdaj ne zahteva
več, da kdor koli — oseba ali skupina oseb — označi množico I0 v nekem
določenem času kot paradigmatsko osnovno množico.)
Pojem normalne znanosti v Kuhnovem smislu lahko končno definiramo kot
kuhnovsko evolucijo teorije. To je takšna evolucija £ teorije, kateri pripadata
neki K0 in neki I0, tako da < K0 Io > tvori paradigmo za E.
116
11. Metodološka pravila in racionalna rekonstrukcija
Nisem prepričan, ali so moje zgornje opazke o Lakatosovem pojmu raziskovalnega
programa popolnoma upravičene, in sicer zato, ker ne vem, kaj on natančneje
razume pod „metodološkim pravilom". Zdi se mi, da bi se morala beseda „pra-
vilo" uporabljati samo tedaj, kadar bi bil prekršek zoper pravilo enak napaki.
Če se odločimo za takšno rabo besede, potem bi komajda še lahko razlikovali
med logičnimi in metodološkimi pravili. Toda Lakatos pač ni hotel trditi, da
vsaka kršitev metodološkega pravila že vodi v logični nesmisel. Zato bi se bilo
treba po mojem mnenju izogibati izrazu „pravilo" in ga nadomestiti z bolj
nevtralnim, n. pr. „priporočilo" ali „nasvet". Metodološka priporočila se dajo
formulirati na splošni ali na specialni ravni, v drugem primeru za določeno vejo
znanosti. Na drugem mestu sem skušal podati listo splošnih metodoloških pri-
poročil za takšne teorije in hipoteze, na katere se da aplicirati Sneedov
formalizem.34
Namesto da bi se podrobneje spuščal v vprašanje, kakšno vrednost imajo takšna
priporočila za znanstvenike, bi se omejil na ugotovitev, da morejo biti koristna
in ne, da morajo biti koristna. V časih krize so gotovo toliko manj koristna,
kolikor bolj so specifična; kajti tedaj so očitno ,metode', ki so služile za odgo-
varjanje na odprta specialna vprašanja stare teorije; ni pa nobenega poroštva, da
so na enak način koristne za (izpodrivajočo) novo teorijo. V določenem smislu
je to trivialno; kajti ,metodološka pravila' v mojem smislu so zgolj groba okvirna
pravila - v nekem primeru je pametno, da se jim sledi, v drugem ne.
Te opazke se hkrati iztečejo v odklonitev Lakatosevega pojma racionalne rekon-
strukcije, pod katero je razumel interpretacijo s pomočjo metodoloških pravil.
Takšna namera bi obstajala v priporočilu, da bi se zgodovinski pojavi preiskovali
izhajajoč iz neke .filozofije kakor-da' (Philosophie des Als—Ob), ali še slabše, iz
neke filozofije zaželenosti; obnašanje ljudi je treba razlagati tako, kakor da bi
jih vodila metodološka pravila, ki bi jim morali slediti.3 5 Moje pojmovanje
racionalne rekonstrukcije je povsem drugačno. Je neodvisno od večznačnosti
metodoloških pravil in neodvisno tudi od filozofije pravkar omenjene vrste.
Naneslo je tako, da se mi ni treba spuščati v analizo tega mojega pojmovanja,
ker se v glavnem ujema s tem, ki ga je predstavil J. Hintikka, čeprav ga je ta
razlagal v povsem drugi zvezi.3 Po tem racionalna rekonstrukcija ni niti čisto
deskriprivno, niti čisto normativno podjetje, temveč poskus, da se dobi pojas-
nitveni model določenih aspektov človeškega spoznanja. ,Racionalna rekon-
strukcija' v Lakatosevem smislu predstavlja stalno nevarnost, da se popačijo
zgodovinski pojavi. Osnovni namen tukaj uporabljane ,racionalne rekonstruk-
cije' pa je nasprotno izboljšava razumevanja prav teh pojavov. Če namesto tega
iščemo interpretacijo v luči ,kriterijev racionalnosti', ki so bili dobljeni z glo-
bokoumno filozofsko meditacijo, smo prisiljeni, da dejanske procese presojamo
po razumskem klišeju, in potem sploh ni noben čudež več, če se zgrozimo nad
obsegom iracionalnosti, ki se pri tem kaže.
Vprašanje po sredstvih racionalne rekonstrukcije je zavestno ostalo odprto. Ni-
kakor nočem postulirati, da mora vsaka racionalna rekonstrukcija biti eo ipso
logična rekonstrukcija. Tako bi Kuhnovo karakterizacijo normalne znanosti in
34	Prim, k temu: W. Stegmuller, Neune Wege der Wissenschaftsphilosophie, Springer-
Verlag 1980, IV. sestavek, 5. razdelek, posebej 119.
35	V tem pogledu — kolikor vidim — se s Kuhnom strinjam; glej njegovo kritiko Lakatosa
v n. d. /11/, posebej str. 142 in 143.
36	Glej J. Hintikka, „Epistemic Logic and Philosophical Analysis", v n. d. /6/, posebej 5.
117
izrednega raziskovanja brez nadaljnega pustil do veljave kot racionalno rekon-
strukcijo. Kar sem poskusil tukaj in na drugih mestih, je bilo, da bi to vrsto
racionalne rekonstrukcije dopolnil z analizo tistih strani takšnih in podobnih
pojavov, ki so dostopni podobni precizaciji kot formalna logika. Vse skupaj
tvorijo te analize logično rekonstrucijo, torej ,racionalno rekonstrukcijo' v ož-
jem smislu.
,Čisti zgodovinar' bi utegnil ugovarjati, zakaj se ne bi smeli temu logičnemu
aspektu popolnoma odpovedati. Uporaben odgovor na to vprašanje bi zahteval
daleč obsežnejše upravičenje logike znanosti, kot je tukaj mogoča. Zato dajem
samo poseben odgovor v obliki nekega dejstva in nekega upanja. Historično
dejstvo obstoji v neverjetnem številu medsebojno tekmujočih napačnih intepre-
tacij Kuhnove knjige (n. d.), od prvih razpravljanj do zadnjih ,paradigma-dis-
kusij'. Velikemu delu tam prisotnih napak bi se lahko izognili s primernimi
logičnimi modeli rekonstrukcije. Moje upanje je, da bodo nekatere od tukaj
predloženih skic za rekonstrukcijo prispevale na eni strani k boljšemu razume-
vanju dinamičnih aspektov naravoslovnih teorij in na drugi strani k izgraditvi
trdnega mostu med sistematsko ter zgodovinsko in psihološko orientirano filo-
zofijo znanosti.
118
BIBLIOGRAFIJA
1	E. W. Adams „Axiomatic Foundations of Rigid Body Mechanics, neobjavljena diserta-
Cija, Standford University 1955.
2	E. W. Adams, The Foundations of Rigid Body Mechanics and the Derivation of its
Laws from those of Particle Mechanics, v: L. Henkin, P. Suppes in A. Tarski (izdaj.),
The Axiomatic Method, North Holland Publishing Company, Amster-
dam 1959, 250-265.
3	W. Diederich, Recenzija Sneeda /23/ in Stegmullerja /29/, v: Philosophische
Rundschau, 21. zv. št. 3/4, 1975, 209-228.
4	P. Feyerabend, Against Method: Autline of an Anarchistic Theory of Knowledge, v:
M. Radner in S. Winokur (izdaj.), Minnesota Studies in the Philo-
sophy of S c i e n c e, 4. zv., 1970, 17-130.
5	T. R. Girili, Recenzija I. Lakatosa in A. Musgraveja (izdaj.), Criticism a n,d
the Growth of Knowledge, v: Metaphilosophy, 4. zv., št. 3, 1973,
246-260.
6	J. Hintikka, Epistemic Logic and the Methods of Philosophical Analysis, v: J. Hintik-
ka, Models for Modalities, D. Reidel Publishing Company, Dordrecht
(Holland) 1969, 3-19.
7	J. C. C. McKinsey, A. C. Sugar in P. Suppes, Axiomatc Foundations of Classical
Mechanics, Journal of Rational Mechanics and Analysis, 2.
zv. 1953, 253-272.
8	T. S. Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions, University
of Chicago Press, Chicago 1970. 2. Nemška izdaja Die Struktur Wissen-
schaftlicher Revolutionen Suhrkamp stw 25, 1976. Srbohrvaški prevod
Struktura naučnih revolucija, Nolit 1974.
9	T. S. Kuhn, Logic of Discovery or Psychology of Research, v: I. Lakatos in A. Musgra-
ve: (izdaj.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge Unviersity Press,
Cambridge, 1970, 1—23. Nemška izdaja Logik oder Psyshologie der Froschung? v:
Kuhn, Die Entstehung des Neuen, Suhrkamp stw 236, 357-388.
10	T. S. Kuhn, Reflections on my critics, v: I. Lakatos in A. Musgrave (izdaj.), Criticism
and the Growth of Knowtedge, Cambridge University Press, Cambridge 1970,
231-278.
11	T. S. Kuhn, Notes on Lakatos, Boston Studies in the Philosophy of science, 8. zv.,
1972, 137-146.
12	T. S. Kuhn, Objectivity, Value-Judgement and Theory Choice, The Franclin J.
Machette Lecture, Furman University 1973. Nemška izdaja Objektivität, Werturteil
und Theorienwahl, v: Kuhn, Die Entstehung des Neuen, Suhrkamp stw 236, 421-445.
13	T. S. Kuhn, A Formalism for Scientific Change, Erkenntnis 10. zv., 1976, 179-199.
14	I. Lakatos, Falsification and the Methodology of Scientific Research Programmes, v: I.
Lakatos in A. Musgrave (izdaj.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge
University Press, Cambridge 1970, 91-195.
15	I. Lakatos, History of Science and Its Rational Reconstruction, Boston Studies in the
Philosophy of Science, 8. zv. 1972, 91-136.
16	G. Ludwig, Deutung des Begriffs „physikalische Theorie" und axiomatische Grundle-
gung der Hilbertstruktur der Quantenmechanik druch Hauptsatze des Messene, Sprin-
ger, Berlin—Heidelberg 1970.
17	C.—U. Moulines, Zur logischen Rekonstruktion der Thermodynamik, disertacija, Uni-
versität München 1975.
18	C.—U. Moulines, A. Logical Reconstruction of Simple Equilibrium Thermodynamics,
Erkenntnis, 9. zv. ,1975, 101-130.
19	K. R. Popper, Normal Science and its Dangers, v: I. Lakatos in A. Musgrave (izdaj.),
Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge University Press, Cambridge 1970,
1-23.
20	H. Putnam, What Theories are Not, v: Nagel, Suppes in Tarski, Logic, Methodology
and Philosophy of Science, 1962, 240-251.
119
21	H. Rubin in P. Suppes, Transformation of Systems of Relativistic Particle Mechanics,
Pacific Journal of Mathematics, 4. zv., 1954, 563-601.
22	J. D. Sneed, The Logical Structure of Mathematical Physics, D. Reidel Publiching
Company, Dordrecht 1971.
23	J. D. Sneed, Describing Revolutionary Scientific Change: A. Formal Approach, v: R.
E. Butts in J. Hintikka (izdaj.), Historical and Philosophical Dimensions of Logic,
Methodology and Philosophy of Science, 4. del, 1977, 245-268.
24	J. D. Sneed, Philosophical Problems in the Empirical Science of Science: A Formal
Approach, Erkenntnis, 10. zv., 1976, 115-146.
25	W. Stegmuller, Das Problem der Induktion: Humes Herausforderung und moderne
Antworten, v: Hans Lenk (izdaj.), Neue Aspekte der Wissenschaftstheorie, Vieweg,
Braunschweig 1971.
26	W. Stegmuller, Carnap's Normative Theory of Inductive Probability, v: P. Suppes in
drugi, Logic, Methodology and Philosophy of Science, North-Holland Publishing
Company, Amsterdam 1973.
27	W. Stegmuller, Probleme und Resultate der Wissenschaftstheorie und Analytischen
Philosophie, 4. zv., Personelle und statistische Wahrscheinlichkeit, Springer, Berlin—
Heidelberg-New York 1973.
28	W. Stegmuller, Probleme und Resultate der Wissenschaftstheorie und Analytischen
Philosophie, 2. zv.: Theorie und Erfahrung, 2. polzvezek: Theorienstrukturen und
Theoriendynamik, Springer, Berlin-Heidelberg 1973. Angleška izdaja Springer, New
York 1976.
29	W. Stegmuller, Structures and Dynamics of Theories. Some Reflections on J. D. Sneed
and T. S. Kuhn, Erkenntnis, 9. zv., 1975, 75-100.
' 30 W. Stegmuller, Accidental ('Non-Substantial') Theory Change and Theory Dislod-
gement, v: R. E. Butts in J. Hintikka (izdaj.), Historical and Philosophical Dimensions
of Logic, Methodology and Philosophy of Science, 4. del, 1975, 269-288.
31	W. Stegmuller, Accidental ('Non-Substantial') Theory Change and Theory Dislodge-
ment: To What Extent Logic Can Contribute to a Better Understanding of Certain
Phenomena in the Dynamics of Theories, razširjena verzija /31/, Erkenntnis, 10. zv.,
1976, 147-178
32	W. Stegmuller, The Structuralist View of Theories, A Possible Analogue of the Bour-
baki Programme in the Physical Science, Springer 1979.
33	J. Watkins, Against 'Normal Science', v: I. Lakatos in A. Musgrave (izdaj.), Criticism
and the Growth of Knowledge, Cambridge University Press, Cambridge 1970, 25-37.
34	L. Wittgenstein, Uber Gewissheit, On Certainty, izdala G. E. M. Anscombe in G. H.
von Wright, Basil Blackwell, Oxford 1969, Suhrkamp 1970.
120
O znanstveni pojasnitvi in
ideološkem
samoopravičevanju
Andrej Ule
I. Jezikovna nujnost deduktivne pojasnitve in univerzalnih hipotez
Ko govorimo o znanosti, pravimo, da je njen namen v utemeljeni pojasnitvi
(razlagi) pojavov posebnih področij sveta. V vsaki posamezni znanosti zato
ločimo predmetno področje oz. problematiko, ki jo proučuje, in ustrezno me-
todo pojasnitve pojavov oz. zakonitosti iz svojega predmetnega področja. Če za
začetek abstrahiramo tako od notranje diferenciacije predmetnih področij (ka-
tegorizacije pojavov) kot tudi od metode pridobivanja dejstev in eksperi-
metiranja, nam preostaneta za vsako znanost relevantno področje pojavov (dej-
stev) in logično (tudi matematično) strukturiranje njene metode pojasnitve. V
tem drugem je spet osrednejga pomena logična ih formalna struktura teorij in
dokazovalnega aparata znanosti. Takšna struktura je do sedaj najjasneje izdelana
za naravoslovne vede, zato nam bodo predvsem te vzor znanstvene pojasnitev.
Teoretična pojasnitev relevantnih pojavov ali dejstev (za sedaj se ne spuščamo v
ontološke in spoznavnoteoretske duskusije o razliki med ,,pojavi" in „dejstvi",
ker nam gre le za to, da ugotovimo obstoj nekega predmetnega področja
znanosti, ki je ontološko različno od same teorije in raziskovalnih prijemov
neke znanosti, je bistvenega pomena za vsako znanost. Resnično vredne
znanstvene teorije so namreč vedno več kot zgolj nabor sistematiziranih opisov
znanih ali minulih pojavov. One omogočajo tudi napovedi novih in če je
mogoče, do danes še nepoznanih pojavov in odkritje novih znanstvenih
zakonov.
121
Za sleherno znanstveno teorijo je namreč znaično, da vsebuje logičen preplet
posebnih univerzalnih stavkov, ki služijo kot najvišje premise pojasnjevanja ali
napovedi. Te premise imenujemo „znanstvene zakone". Običajno so to dolo-
čeni univerzalni kondicionalni stavki.1
Sodobna logična analiza znanstvene pojasnitve si za svoj osrednji model vzame
klasično shemo t.i. „deduktivne pojasnitve", pri kateri tisto, kar pojasnujemo -
„eksplanandum" logično izhaja (deduktivno izhaja) iz konjunkcije razlogov -
„eksplanansa". Naj gre za pojasnitev posameznega pojava (dejstva) ali za pojasni-
tev zakona, vedno mora med premisami takšne pojasnitve biti vsaj en univerza-
len stavek, ki predstavlja znanstveni zakon določene teorije. Če gre za pojasni-
tev singularnega dejstva, potem mora biti med razlogi pojasnitve še vsaj en
singularen stavek (stavek o nečem posamičnem, ki ne vsebuje kvantifikatorjev
„vse", „nekateri", „obstaja", „noben" ipd.). Ta singularen stavek predstavlja
t.i. „začetni" ali „robni" pogoj pojasnitve. Predstavlja aplikacijo univerzalnega
zakona na posebno področje, ki med drugim zajema tudi dejstvo, ki ga skušamo
pojasniti. V enostavni formalni shemi zapišimo te formulacije takole:
ekspanandum
SI, S2,. .. Sm nabor začetnih pogojev
eksplanans E
Pri tem velja, da iz konjunkcije: UL in U2 in ... in Un in St in S2 in ... in Sm
logično izhaja E, tj. stavek, ki opiše dejstvo, ki naj ga pojasnimo. To shemo
pojasnitve sta prva jasno formulirala Hempel in Oppenheim (1948) in jo često
imenujejo „Hempel — Oppenheimova" shema deduktivne pojasnitve (DN —
pojasnitev). Hempel in Oppenheim sta dodala še naslednje pogoje: sama izpelja-
va mora biti logično pravilna, eksplans (razlagi) mora imeti empirično vsebino,
stavki ekspanansa morajo vsebovati vsaj en splošen zakon in vsi stavki ekplanan-
sa morajo biti resnični (gl. W. Stegmuller, Das ABC der modernen Logik und
Semantik. Der Bergriff der Erklärung und seine Spielarten, 1974, 86).
Vzemimo primer pojasnitve enostavnega dejstva raztegnitve vzmeti, ko nanjo
obesimo neko utež. Tu moramo poznati t.i. „Hookov zakon" o raztezanju
vzmeti, ki pravi, da se v določenih normalnih okvirih vzmet rasteza premoso-
razmerno z utežjo, obešeno nanjo. Razteznostni faktor vzmeti imenujemo Hoo-
kov koeficient, ki je specifičen za vsako vzmet in ga moramo empirično izme-
riti. Dalje moramo poznasti maso uteži in v splošnem še maso vzmeti same.
Torej je univerzalni zakon v tem primeru Hookov zakon, začetni pogoji pa so
stavki, ki zabeležijo rasteznostni koeficient vzmeti, maso uteži in maso vzmeti.
Od tod iz konjunkcije vseh teh štirih pogojev logično izhaja, za koliko se bo pri
dani obremenitvi rastegnila dana vzmet.
V primeru stavka „a je Q", moramo poznati npr. vsaj univerzalni zakon, npr.
,,Za vsak x, če x je P, tedaj x je Q" in začetni pogoj „a je P", da odtod lahko
logično izpeljemo stavek „a je Q", in ga imamo s tem pojasnjenega, seveda če je
univerzalni stavek dejanski zakon neke znanstvene teorije.
1 Zakoni so sicer lahko podani tudi v podobi eksistenčnih stavkov (npr. da obstajajo le ti
in ti elementarni delci ali da obstaja največja hitrost gibanja snovnih delcev ipd.) ali v
podobi singularnih stavkov, ki govorijo o določenih konstantah (npr. o najmanjšem
električnem naboju ali najmanjšem kvantumu energije içd.), toda tudi te zakone lahko
prepišemo v univerzalno obliko. Znanstveni zakoni so večinoma univerzalni kondicialni
stavki tipa: „za vse x velja, da, če x je P, tedaj x je Q" (tu sem se omejil le na tip
zakonov z eno samo vezano spremenljivko, kar je tu nebistvena omejitev). Ta logična
forma stavka je najbližje kavzalnemu opisu reda pohavov in izraza večino znanih
odvisnosti med pojavi.
122
Ce gre za pojasnitev zakonov, npr. določenih opaženih empiričnih regularnosti,
rabimo v splošnem vsaj dva univerzalna stavka — zakona, od katerih je eden bolj
splošen kot pojasnjeni zakon, drugi pa predstavlja dodatne, posebne in že znane
zakonitosti delnega področja, v katerega spada pojasnjeni zakon (gl. npr. E.
Nagel, n.d. 29). Ta shema pojasnitve nedvomno predstavlja idealni primer po-
jasnitev v znanostih, saj je po strogosti takoj za logičnimi dedukcijami tavtalogij
in za matematičnim dokazovanjem (razlika je le v tem, da morajo biti v logiki in
matematiki tudi premise dokazovanja nujno resnične in ne le dokazovalno pra-
vilo (dedukcija). Zato ni čudno, da so hoteli posebno analitični filozofi razširiti
deduktivno shemo pojasnitve v vse znanosti in vse druge tipe pojasnitev, če že
ne izenačiti z njo, pa vsekakor čimbolj približati deduktivni pojasnitvi (gl. W.
Stegmuller, n.d., 1974, 105-143, in v drugih knjigah tega avtorja iz serije
Problemi in rezultati teorije znanosti in analitične filozofije).
Zgornja Hempel — Oppenheimova shema (H — O shema) deduktivne pojasnitve
je doživela več kritik in celo zavračanj, posebno pri avtorjih, ki zagovarjajo
samostojnost drugih oblik pojasnitve, npr. statistične, genetske, teleološke, in-
tencionalne, hermenvtične ipd. (npr. G. H. v. Wright, 1975). Posebno proble-
matična je Hempel — Oppenheimova teza o strukturalni identičnosti pojasnitve
in napovedi, ki izhaja iz logične ugotovitve, da sta si logični formi izpeljave
stavka o pojasnjenem dejstvu ali stavka o napovedanem dejstvu povsem enaki
ter iz neupravične predpostavke, da vse ostale razlike lahko zanemarimo. Iz te
teze bi lahko sledilo, da so npr. izključene iz obsega empiričnih znanosti vse
tiste vede, katerih pojasnitve se ne dajo uporabiti tudi kot napovedi bodočih
dogodkov, kar bi npr. izločilo vse družbene vede in dobršen kos psihologije.
Težave v zvezi z deduktivno shemo pojasnitve so tudi pri strogi logični oprede-
litvi netrivialnih pojasnitev (psevdopojasnitev) oz. kar je isto, pri opredelitvi
takšnih univerzalnih premis pojasnitve, ki so znanstveni zakoni. Vseh teh težav
in problemov se tu ne mislim lotiti, važno pa se mi zdi poudariti, da ta shema
kljub vsem kritikam, vendarle izraža idealno podobo osnovnega načina poveza-
ve med stavki v strukturi pojasnitve. Pomemben je predvsem deduktiven značaj
izpeljave pojasnjenega iz razlogov pojasnitve. Kot smo dejali, morajo biti po
Hempelu premise pojasnitve resnični stavki. To nas vodi k naslednjemu težav-
nemu problemu, namreč k problemu, kako pojasniti, utemeljiti ali opravičiti
stavke, ki izražajo znanstvene zakone, t.j. tiste univerzalne stavke, ki služijo kot
univerzalne premise deduktivne pojasnitve. Seveda lahko nekatere izpeljemo iz
še bolj splošnih stavkov, iz še bolj osnovnih zakonov, toda nekje se ta proces
ustavi, ker s tem izpeljevanjem ne moremo iti v neskončnost in tudi zato, ker ne
moremo za vse univerzalne premise dognati še bolj temeljnih zakonov, iz kate-
rih bi te premise sledile ob pomoči dodatnih pogojev.
Od kot pa tedaj dobimo tiste splošne stavke, kijih ne moremo več utemeljevati
z drugimi zakoni? Podobno je tudi z mnogimi empiričnimi posplošitvami, ki
izražajo empirične regularnosti, ugotovljene z opazovanji ali z eksperimentom.
Čeprav še nimamo na voljo teorije, ki bi jih obrazložila ali pojasnila, se jih
vendarle nočemo odreči, saj so del temeljev vednosti neke znanosti. Kako tedaj
opravičiti te stavke? Kakor koli že, vsaj za celo vrsto znanstvenih stavkov, ki
izražajo zakonitosti narave, se postavlja problem, kako jih povezati o ostalimi
stavki znanosti, bodisi s stavki teorije bodisi s stavki empirije ali z obema
vrstama stavkov, tako da bodo dejansko opravičeni,pojasnjeni ali utemeljeni.
Najbolj pereč izmed teh odnosov je odnos univerzalnih in singularnih stavkov.
Medtem, ko singularne stavke dobimo meposredno iz izkustva, s posamičnim
opazovanjem ali poiskusom, kaj takšnega ni mogoče storiti pri univerzalnih
123
stavkih znanosti, ker se nanašajo v splošnem na potencialno števno neskončno
mnogo možnih pozitivnih primerov ali vsaj na toliko primerov, da jih ne vseh po
vrsti ne moremo empirično raziskati. Do zakonskih premis pojasnitve tedaj ne
pridemo z neposrednim čutnim izkustvom; one niso dane v tem izkustvu, tem-
več ga načelno presegajo. Kaj jim tedaj daje znanstven status ali celo značaj
resničnih stavkov? Očitno jim tega ne more dati nobena dedukcija iz empirije,
saj bi bila tedaj pojasnitev trivialna. Če bi namreč univerzalni stavki spet deduk-
tivno izhajali iz samih singularnih stavkov, potem bi bila pojasnitev kakšnega
singularnega stavka, izvršena ob pomoči tako dobljenih univerzalnih stavkov, le
cirkularno izvajanje stavka iz samega sebe, torej navidezna pojasnitev (kajti
pojasnitev bi büa le v tem primeru deduktivno popolna, če bi se izpeljano, t.j.
pojasnjeno samo nahajalo med premisami, ki so vodile v izpeljavo univerzalnega
stavka).
Nekateri filozofi in logiki so relacijo med množico singularnih stavkov in univer-
zalnim stavkom, ki povzema neko splošno značilnost, ki jo izrekajo ti singularni
stavki, skušali predstaviti kot neke posebne vrste sklep, kije nasproten dedukci-
ji, ker poteka od posameznega in posebnega k splošnemu. Imenovali so ga
„indukcija". Problem indukcije je v tem, da pojasnimo značaj tega predpostav-
ljenega sklepanja, bodisi da ga predpostavimo kot veljavno logično operacijo ali
pa da ga prepoznano kot navidezen sklep in nato ugotovimo, kaj se v resnici
skriva za tem odnosom posamičnega in splošnega. Kakšna je zveza množice
singularnih stavkov in univerzalne hipoteze, ki jo postavimo na osnovi teh singu-
larnih stavkov kot izrazov empiričnega izkustva? Na to vprašanje mora odgo-
voriti vsaka racionalna teorija znanosti.
Problem indukcije se ne zastavlja zgolj v znanostih in v teoriji znanosti in
filozofiji, temveč prav tako tudi v vsakodnevnem izkustvu in v vsakodnevnem
govoru. Tudi tu vendar poskušamo najti „prave" razloge, utemeljitve, obrazlo-
žitve, dokaze ipd., s katerimi skušamo prepričati druge ljudi ali same sebe v
vrednost svojih trditev ali izkustev. V teh primerih je prav tako ideal pojasnitve
ali utemeljitve ravno deduktivna shema pojasnitve oz. deduktivni dokaz trditev
iz resničnih premis. Čeprav ljudje velikokrat nimajo pojma o logiki, o logični
formi stavkov itd., vendarle intuitivno težijo ravno k deduktivnemu tipu po-
jasnitve. Ta je namreč ne le najbolj razviden, temveč tudi miselno in jezikovno
najbolj ekonomičen, ker svojo trditev dokažemo na najkrajši in najpopolnejši
način. Ostale vrste dokazovanja zahtevajo dodatne premise in velikokrat ne
vodijo enolično do sklepov. Prav zaradi težnje ljudi k deduktivni formi poja-
snitve se dogajajo tudi različna izkrivljanja hipotez, zaključkov in samih doka-
zov, tako da bi bil ves spoj hipotez in dokazanega čimbolj podoben dedukciji.
Tu je eden od elementarnih logičnih in jezikovnih izvorov ideološkega sprevra-
čanja dejstev, hipotez, teorij in pojasnitev.
Že sama uporaba običajnega jezika, ki se vrši skozi tvoijenje smiselnih stavkov,
nas namreč sili v iskanje deduktivnih zvez med stavki. Kot je dejal Ludwig
Wittgenstein v Traktatu, je trditev katerega koli smiselnega stavka podobna
postavljanju stavka v ustrezen „logični prostor", podobno kot pomeni oris
katerega koli lika ali predmeta, že celo označitev prostorske točke postavljanja
teh objektov v geometrijski prostor objektov, kateri koli od teh prostorov, naj
bo to „logični" ali „geometrijski" predstavljata pogoja možnosti za obstoj stav-
ka ali pa lika (Wittgenstein, 1976, 2.0121). Za stavek velja, da je to „ stavčni
znak v svojem logičnem prostoru" (3. 4). Pojem prostora kot pogoja možnosti
pri Wittgenstenu predstavlja predvsem prostor možnih transformacij in operacij
z objektom, tako da ostane ta objekt vendarle v osnovnih prostorskih odnosih z
124
drugimi objekti prostora, torej da ostane član dane realnosti. V promeru stav-
kov gre za logične operacije s stavki, ki jih lahko stavek pretrpi, bodisi takrat,
ko ga povezujemo z drugimi stavki bodisi takrat, ko npr. opravljamo operacijo
nad njim samim (npr. negacijo), Med osnovne logične operacije s stavki spadajo
predvsem vse t.i. „stavčnologične" povezave stavkov' negacija (ne—p), konjunk-
cija („ ... in .. . ") disjuncija (,,... ali.. . "), implikacija („če ... po-
tem . . . "), ekvivalenca („ . . . ekvivalentno . . . ") ter kvantifikacija („vsi ..."
ali „nekateri . . . "). Med posebne logične operacije spada tudi sama dedukcija
enih stavkov iz drugih.2
Stavku njegove logične možnosti in forma ne morejo biti zgolj zunanje dodano
določilo, kot nekakšna posebna jezikovna konvencija, temveč sokoeksistentne s
stavkom, če naj bo ta smiseln stavek. Wittgenstein to dokazuje s tem, da poka-
že, kako je že v trditvi slehernega najenostavnejšega stavka (elementarnega stav-
ka) implicirana vsa logika. Stavek je namreč na neki način izvor in rezultat vseh
mogočih logičnih operacij (5.441—2, 5.524). Vsak stavek je npr. enak dvojni
negaciji samega sebe, prav tako tudi več vrstam disjunktivnih, konjunktivnih,
implikacijskih ali ekvivalenčnih stavčnih zvez. Prav tako vsebuje v sebi skrito
eksistenčno (in s tem tudi univerzalno) kvantifikacijo. Toda to po Wittegen-
steinu vendar še ne pomeni, da se da vsak stavek tudi dejansko izpeljati iz
drugih stavkov, kajti elementarni stavki (to so stavki, ki jih ne moremo več dalje
logično razgrajevati na sestav drugih delnih stavkov) so medsebojno logično
povsem neodvisni. Tudi če se zdi, da kakšen elementaren stavek logično izhaja
iz drugega stavka, je to le videz, kajti dejansko je bil že poprej v tistem stavku
vsebovan kot njegov logični sestavni del. Tedaj gre v resnici le za tavtološko
deduciranje stavka iz samega sebe (če je seveda stavek resničen). Univerzalni
stavki po Wittgensteinu se dajo razstaviti na „neskončno konjunkcijo" elemen-
atarnih stavkov, podobno se dajo eksistenčni stavki razstaviti na „neskončno
disjunkcijo" elementarnih stavkov.
Če bi imeli na raspolago povsem analiziran
jezik in bi poznali vse njegove elementarne stavke, potem bi sleherna dedukcija
pomenila tavtološko ponavljanje stavkov, znanstvena pojasnitev pa ne bi nikoli
privedla do česar koli novega. Nasproti tej fiktivni pojasnitvi, ki bi obstajala v
primeru popolne analiziranosti vseh stavkov na sestave elementarnih stavkov, pa
je v primeru dejanske znanstvene pojasnitve njeno logično jedro v tem, da
mreža stavkov, iz katerih bi lahko izpeljali neki smiselni stavek, ni dana v
naprej, v celoti in a priori, temveč jo moramo vedno znova odkrivati s pomočjo
inovativnega procesa odkrivanja pojasnjevalnih razlogov, (hipotez). Pri tem de-
dukcija stavka, ki ga želimo pojasniti iz hipotez pojasnitve, ni trivialna, ni
prikrita tavtološka izpeljava stvaka iz samega sebe.
Ta ugotovitev je pomembna zato, ker z njo lahko zavrnemo prepričanje, ki je
dolgo časa obstajalo med analitičnimi filozofi, namreč, daje mogoče najti abso-
lutni referenčni okvir vseh znanstvenih trditev. Ta okvir so predstavljali t.i. „pro-
tokolarni stavki" ali tudi „bazični stavki". To so stavki, ki opisujejo neposredne
čutne podatke oz. zaznave in so jih logični pozitivnisti imeli za logično elementar-
ne stavke. Vsi ostali smiselni stavki oz. stavki znanosti naj bi se v načelu dali
predstaviti kot logične kompozicije teh stavkov ali pa bi kako drugače (npr.
2 Domenimo se za formalizacijo teh operacij. Negacijo stavka p bom pisal bodisi ne-p, ali
pa z znakom p, konjunkcijo stavkov p in q bom pisal p.Q (včasih tudi brez pike, zaradi
enostavnosti), disjunkcijo kot p v q, implikacijo kot p q, ekvivalenco kot p q,
kvantifikacijo „vsi ... so P" kot (x)P(x), in kvantifikacijo „nekateri ... so P" kot
(Ex)P(x). Znak dedukcije stavka q iz stavka p bo p q.
125
induktivno) izhajali iz protokolarnih stavkov. Hipoteza o protokolarnih stavkih
je bila torej analoga Russellovi hipotezi obstoja ,,atomarnih stavkov" in Witte-
gensteinovi o „elementarnih stavkih". Seveda se je takoj zaostrilo vprašanje
opravičenosti univerzalnih stavkov, saj se teh ne da predstaviti kot končne
konjunkcije protokolarnih stavkov in tudi ne izhajajo logično iz njih.
V tej točki so se zaustavili vsi poskusi „logične konstrukcije" jezika znanosti in
znanstvenih teorij zgolj iz stavkov o čutnih zaznavah kot je npr. počel Carnap
in že pred njim Russell. Problem seje zaostril kasneje še z odkritjem, da se celo
vrsto zakonov načelno ne da prevesti v jezik, ki bi vseboval zgolj izraze za čutne
kvalitete in relacije, ker vsebujejo t.i. teorijske pojme, ki so le „implicitno"
določeni preko mreže vseh fundamentalnih zakonov neke znanstvene teorije
(gl. R. Carnap, n.d. 1956). Carnap je kasneje poskušal zgraditi tudi posebno
induktivno logiko", kjer je poskušal čisto logično utemeljiti induktivno po-
sploševanje, namreč kot zvrst verjetnostnega sklepanja (Carnap, n.d. 1960 in v
drugih kasnejših delih).
Kritika teh poskusov zvajanja znanstven teorije na bazo protokolarnih stavkov
je pokazal, da ne obstaja noben od vseh teorij in opisov neodvisen sistem
elementarnih stavkov, ki bi bili absoluten temelj vse znanosti in vsega znanja.
Takšna postavka spada v „metafiziko logičnega atomizma" (G. Bergman, n.d.
Karel Popper je med prvimi dokazal, da sleherni sistem empiričnih stavkov, iz
katerih naj bi se gradile vse ostale znanstvene hipoteze, bistveno vključile celo
vrsto teoretičnih in zgolj hipotetičnih elementov jezikovnega izražanja, začenši
z opisnimi izrazi za neposredne čutne kvalitete. (K. Popper, n.d. 127—137).
' Namesto absolutnega temelja znanosti imamo na razpolago veliko sistemov „ba-
zičnih stavkov", ki so do neke mere konvencionalno določeni. Oni služijo za
„empirično bazo" hipotez ali teorije. Vendar ti sistemi bazičnih stavkov le niso
povsem poljubni, ker morajo podlegati določenim omejitvam, sicer bi se
znanost spremenila v igro konvencij.3 To pomeni, da dedukcije, ki so osnoven
logičen element znanstvene pojasnitve, v načelu niso zgolj trivialno izpeljevanje
pojasnjenega iz kompleksnega stavka, ki ga predstavlja konjunkcija vseh poja-
snjujočih razlogov, temveč so inovativne, ker so hipoteze več kot sleherna
logična kompozicija bazičnih stavkov. To tezo je Popper še okrepil s svojim
zavračanjem indukcije, t.j. „izpeljevanja" univerzalnih stavkov iz naborov singu-
larnih stavkov. Bazični stavki imajo sedaj bodisi vlogo „robnih (začetnih) pogo-
jev" pojasnitve, bodisi vlogo „potencialnih falsifikatorjev" hipotez (kadar se
„napovedano" ne ujema z dejansko dogodenim).
Ugotovitev, da vsakršen smiselni stavek predpostavlja neko svoje mesto v „lo-
gičnem prostoru", t.j. v prostoru možnih netrivialnih dedukcij, pomeni, da se
predpostavlja obstoj določenih hipotez, iz katerih bi se dal stavek izpeljati, toda
med temi hipotezami mora vsaj ena biti univerzalni stavek. Vse ostale oblike
dedukcije bi namreč bile trivialne (npr. izpeljava danega singularnega stavka iz
drugega singularnega (kompleksnega) stavka, izpeljava kvantificiranih stavkov iz
drugih kvantificiranih stavkov ali izpeljava eksistenčnega stavka iz singularnega
stavka ipd.).
Če so „empirične baze" (sistemi bazičnih stavkov) relativne, tedaj jih je treba
kritično pregledovati in na neki način tudi utemeljevati. To pa dosežemo s
3 Bazični stavki morajo po Pepperju ustrezati naslednjim pogojem: (a) Noben bazični
stavek ne izhaja neposredno iz univerzalnega stavka, (b) bazični stavki imajo formo
singularnih eksistenčnih stavkov, (c) morajo biti vedno dostopni empiričnemu
preverjanju, torej morajo biti intersubjektivno preverljivi (K. Popper, 1973, str.
126
teorijo, ki seže dlje in globje, kot so segle prejšne teorije. Bistveno znanstvenega
napredka ni le v razširjanju, temveč tudi v poglabljanju znanja. To pomeni, da
se vrsta stavkov, ki so glede na prejšno teorijo še veljali za bazične stavke in ki
so opisovali empirična dejstva, ki se jih je dalo zgolj proizvesti in intersubjektiv-
no preveriti, spremeni ob novi teoriji v stavke, ki se jih da deduktivno izpeljati
iz zakonov in drugih stavkov teorije oz. predstavljajo pojasnjena dejstva, dejstva
teorije. Tu moram pripomniti, da v znanosti le redko uporabljamo prave
bazične stavke, t.j. stavke, ki bi se nanašali na neki poseben in posamezen
dogodek (npr. določeno nihanje določenega nihala), temveč na vedno znova
ponovljive posamezne dogodke. To pomeni, da so dejstva, s katerimi imamo
opraviti, pravzaprav vedno že neke empirične posplošitve, stavki, kijih izražajo,
niso singularni stavki, temveč zmes univerzalnih in eksistenčnih trditev.
Dejstvo, da je pospešek, ki ga povzroča sila teže na zemeljski površini ok.
10m/sek2 je univerzalno, saj pomeni pravzaprav, da imamo enak pospešek, kjer
koli merimo pospešek na zemeljski površini. Zato so tudi pojasnjena dejstva,
dejstva teorije največkrat takšni stavki.
Dejstvo, da se npr. Merkur giblje neenakomerno in na svojski način je bilo za
časa newtonowske mehanike zgolj nepojasnjeni fakt, ki bi npr. lahko nastopal
kot robni pogoj v kakšni pojasnjevalni verigi hipotez (npr. ob preračunavanju
gibanja kakšnega kometa blizu Merkurjevega tira), toda vrelativnostni mehani-
ki, predstavlja enega od teoretsko pojasnjenih dejstev, kije celo eden od vidnih
dokazov teorije. Vsako novo dejstvo in vsak „bazični stavek", ki ga izraža, je
tedaj potrebno preveriti v luči teorije oz. hipotez, ki jih lahko postavimo na
njeni osnovi. To je komplementaren postopek k preverjanju hipotez. V
preverjanju hipotez iščemo možne falsifikatorje te hipoteze, torej stavke, kijih
sicer lahko dobimo iz nje (ob določenih robnih pogojih), a morda ne držijo. Pri
preverjanju novih dejstev in pojasnjevanju teh dejstev (pri izpeljevanju stavkov,
ki opisujejo ta dejstva iz teorije) pa iščemo že preverjene zakone in robne
pogoje, iz katerih bi lahko izhajal stavek, ki opiše dano novo dejstvo. Kajti
lahko se pripeti, da je kak fakt le navidezno dejstvo teorije, v resnici morda ni
bilo dobro preverjeno, zato ga ni mogoče vskladiti z dosedanjo teorijo. Ce pa se
le izkaže, da je dano dejstvo dobro preverjeno, tedaj pomeni njegova
neusklajenost s teorijo pobudo za spremembo ali celo falsifikacijo teorije (ali
dela te teorije). Tedaj nam pomeni dano dejstvo oporo za testiranje hipotez. Ni
mogoče v naprej povedati za vsak primer, ali je treba preiti na preverjanje
hipotez, dobljenih na osnovi teorije (ali se napovedi iz hipotez ujemajo z danim
dejstvom).
Tretja možnost preverjanja je možnost „preverjanja" robnih pogojev, ki jih
lahko uporabimo pri pojasnitvi nekega dejstva. Ce se nam namreč zdi, da so
dejstvo in fundamentalni zakoni teorije nevprašljivi, a vendar nikakor ne more-
mo izpeljati novega dejstva iz zakonov teorije in robnih pogojev, potem je
potrebno preverjati empirično bazo samo, namreč množico empričnih stavkov,
ponavadi empiričnih posplošitev, unverzalnih dejstev, ki služijo za možne robne
pogoje pojasnitev ali napovedi. Ti trije primeri „testiranja", ki se lahko opravi
na osnovi enake deduktivne sheme pojasnitve, povedo, da pri znanstveni poja-
snitvi ni pomembna le univerzalna hipoteza pojasnitve, temveč tudi dosedanja
empirična baza in tudi nova dejstva, ki jih bodisi šele napovedujemo ali jih
moramo pojasniti. Le navidezno gre samo za testiranje hipotez, dejansko pa vsaj
implicitno prevprašujemo vse momente pojasnitve: univerzalni zakon, robne
pogoje in pojasnjeno (napovedano) dejstvo ali empirični zakon.
Od konkretne situacije v razvoju neke znanosti je odvisno, ali bo v primeru
kakšne neusklajenosti napovedanega (pojasnjenega) in pojasnjujočih hipotez ter
127
robnih pogojev potrebno spreminjati le univerzne zakone (univerzalne hipoteze)
ali predlagana oz. napovedana „dejstva" ali pa empirično bazo, ki nudi robne
pogoje pojasnitev.
Testiranje empirične baze je npr. vsebovano že pri kateri koli drugi pojasnitvi
dejstev, ki ne potrebuje izumljanja novih zakonov, temveč le aplikacijo že zna-
nih zakonov. Ce pojasnitev uspe, je s tem posredno potrjena tudi empirična
baza, ki nudi robne pogoje pojasnitev, s tem pa tudi osnovni principi opisovanja
empiričnih dejstev, ki so relevantni za dano teorijo. Konkretno to pomeni, da
potrdimo osnovne principe, postopke in poenostavitve, vsebovane v tehniki
opazovanja, merjenja ali eksperimentiranja, ki proizvaja empirična dejstva neke
naravoslovne teorije.
Ko npr. v fizikalnem eksperimentu določamo sile, mase, pospeške, hitrosti,
električne naboje idr. fizikalne količine, tedaj vedno napravimo tudi neko re-
dukcijo opazovanih pojavov na dokaj abstraktna kvantitativna razmerja fizikal-
nih količin, ki jih določamo z meritvami. Ob tem so na preizkušnji te meritve
same, a tudi jezikovni, pojmovni, matematični in fizikalnooperacijski aparat, ki
omogoča prevajanje določenega pojava iz vsakodnevnega opisa v fizikalni jezik.
To prevajanje nam šele omogoči, da pojav sprejmemo kot relevantno fizikalno-
dejstvo, opisano z relevantnimi fizikalnimi bazičnimi stavki.
Tudi vsakodnevno vedenje pozna podobno preverjanje jezikovnega in pojmov-
nega aparata spoznavanja. Vsakodnevna dejstva so opisana v jeziku, ki nam je
kar najbolj domač in venomer pri roki. Ta jezik ima sicer videz neposrednosti, a
vsebuje celo vrsto naivnih, vendar globoko zasidranih metod posploševanja poja-
vov, iskanja primernih hipotez ter konvencije o gradnji stavkov, s katerimi
opisujemo predvsem pojave neposrednega čutnega izkustva. Vsakodnevni opis
pojavov torej ni predteoretičen in neposreden jezikovni odraz doživljanja in
zaznav. Tudi stavki vsakodnevnega govora predpostavljajo svoj „logični pro-
stor", kar med drugim pomeni tudi možnost deduktivne pojasnitve teh stavkov.
Zato že vsakodnevni, običajni govor predpostavlja obstoj univerzalnih stavkov,
ki so primerni za izvedbo pojasnitev.
Ce sprejmemo to razpravljanje, potem ugotovimo, da postavljanje zakonov,
univerzalnih stavkov kot hipotez pojasnitve ni le stvar znanosti, temveč to
zahtev že sama diskurzivnost človekovega znanja oz. verovanja. Zahteva jo že
jezik kot sistem stavkov. Jezik sam zahteva tako singularne kot univerzalne
stavke, ker le takrat zajema ves logičen prostor stavkov. Podobno lahko
ugotovimo, da potrebujemo stavke z različno stopnjo univerzalnosti, kajti tudi
univerzalni stavki vobče potrebujejo pojasnitev, ta pa zahteva univerzalne
stavke višje stopnje univerzalnosti.
Ta ugotovitev onemogoča tudi nominalistično redukcijo kvantificiranih (t. j.
univerzalnih in partikularnih) stavkov na končne ali neskončne konjunkcije ali
disjunkcije singularnih stavkov. Ta redukcija bi namreč pomenila posredno
možnost razbitja vseh stavkov na nesestavljene elementarne stavke, ki bi bili
neposredno preverljivi in ne bi potrebovali teoretske ali splošnejše pojasnitve.
Takšno razbitje vendar po prejšnjem ni možno, zato so univerzalnost,
partikularnost in singulamost stavkov nujno koeksistentne lastnosti stavkov in
našega vedenja, ki se izraža z njimi.
S tem dobi tudi prej navedeni problem indukcije drugačno vsebino. Če so
univerzalnost in singulamost nujno koeksistentne lastosti stavkov v vsakem na-
ravnem ali znanstvenem jeziku, tedaj si ni več mogoče zastavljati vprašanja,
kako so ob singularnih stavkih mogoči resnični univerzalni stavki (ki predstav-
128
ljajo posplošitev določene lastnosti ali relacije na cel razred pojavov). Že jezik
sam nas sili v iskanje univerzalnih stavkov, ki bi bili lahko možne premise
pojasnitev. Problem sedaj ni več v tem, kako je to nasploh mogoče, torej kako
je mogoče posploševanje, temveč le v tem, kaj opravičuje privzem določenega
univerzalnega stavka kot zakona ali kot premise pojasnitve, torej kateri so krite-
riji njegove resničnosti ali veljavnosti?
Humov radikalni dvom v indukcijo je bil obenem tudi dvom v obstoj slehernih
univerzalnih stavkov kot kakor koli že opravičenih trditev. Toda, če bi sprejeli
ta dvom, tedaj bi dejansko razpadel ves jezik, saj brez univerzalnih stavkov tudi
ni utemeljenih singularnih stavkov, kot smo ugotovili prej. To bi pomenilo, da
bi obstali v molku, ki bi bil znatno radikalnejši od Wittgensteinovega (na koncu
Traktata). Pomenil bi prenehanje sleherne diskurzivne dejavnosti, tudi mišljenja.
Toda že dejstvo, da lahko govorimo in mislimo o tej skrajni možnosti, pove, da
bi bila potrebna posebna diskurzivno izražena in miselna odločitev, da bi spre-
jeli tak „molk". To pa ta molk zavrača, saj predpostavlja ravno dejavnost govo-
ra in jezikovno formo mišljenja, ki naj bi jo s to odločitvijo zavrgli. Tu skicirani
argument proti radikalnemu dvomu v sleherno splošnost in v obstoj univer-
zalnih stavkov se v osnovi ujema z argumenti predstavnikov t.i. „šole običajnega
jezika" proti smiselnosti radikalnega dvoma v sleherno posploševanje (el. o tem
"M. Black, n.d., 1970, 234—238).
A vendar, čeprav smo zavrgli radikalni dvom v obstoj in smiselnost univerzalnih
stavkov, še nismo odgovorili na drugo, še pomembnejše vprašanje, namreč:
kako doseči resnične in adekvatne univerzalne premise pojasnitev in kaj opra-
vičuje njihovo izbiro? Čeprav smo se prepričali, da obstaja neka logična pove-
zava med singularnimi in univerzalnimi stavki, odtod še ne sledi, daje ta zveza
neke vrste logični sklep, daje povsem enolična in splošna, kot to npr. domneva
hipoteza o indukciji kot to npr. domneva hipoteza o indukciji kot logičnem
sklepu. Ni jasen niti postopek, kako na osnovi singularnih ali manj splošnih
stavkov pridemo do univerzalnih ali bolj splošnih stavkov niti kriterij verifi-
kacije teh stavkov. Ali gre nemara za „verjetnostno sklepanje"? Ali je tako
postopek pridobivanja kot tudi verifikacije adekvatnih univerzalnih premis po-
jasnitve iracionalen, povsem empiričen. Alije to le postopek pridobivanja,ne pa
potrditve hipotez? V teh vprašanjih se znova pojavlja problem indukcije in s
tem v zvezi različne verzije odgovor nanj, le da sedaj ne gre več za možnost
posploševanja oz. univerzalnih stavkov nasploh, temveč za razkritje in uteme-
ljitve konkretnih metod in strategij, kijih uporabljajo ljudje bodisi v vsakodnev-
nem govoru bodisi v znanstveni, filozofski ali kakšni drugi diskurzivni praksi, ko
iščejo adekvatne premise pojasnitev, razlag, utemeljitev ali napovedi.
Zato se moramo nekoliko podrobneje lotiti poglavitnih antitez, ki se pojavljajo
v reševanju te problematike v teorijah znanosti.
II. Problem indukcije v analitični filozofiji J. Deduktivne obrambe indukcije
Najprej se nam postavi vprašanje, če je mogoče na kak način prevesti „indukci-
jo" v pravi deduktivni logični sklep? Ali je tedaj mogoče kak univerzalen
129
stavek izpeljati deduktivno iz množice singularnih stavkov, ki predstavljajo pozi-
tivne singularne primere univerzalnega stavka? Alije to nemara mogoče doseči
z dodatnimi premisami? Ali je podobno mogoče storiti z oceno verjetnosti
univerzalne trditve, izpeljano iz ocen verjetnosti singularnih stavkov?
To so vprašanja, na katera skušajo odgovarjati „deduktivne teorije indukcije".
Precej jasno je, da samo iz množice singularnih stavkov ne moremo na noben
način deduktivno sklepati na splošno veljavnost trditve, ki izreka pripadnost
neke kvalitete ali relacije razredu elementov, ki je večji kot razred opazovanih
primerov. Že če je celoten razred končne, toda večji od razreda opazovanih ,
primerov, je splošna trditev nezanesljiva, če se naslanja zgolj na opazovane
singularne primere. Vsi primeri te trditve so namreč empirični, zato slučajni. To
pa pomeni, da nek nadaljnji pojav, ki spada sicer v razred opisanih pojavov
lahko kaže drugačne kvalitete ali relacije kot jih predpisuje univerzalni stavek,
dobljen na osnovi dosedanjega opazovanja. Podobno ni nobenega verjetnostnega
sklepa zgolj iz množice verjetnostnih ocen končno mnogo primerov hipoteze.
Povsod bi morali dodati še nekaj dodatnih premis k izpeljavi in to bi morale biti
univerzalne premise.
Namig na takšno „rešitev" problema indukcije je dal že D. Hume, čeprav seje
sam implicitno distanciral od nje. Hume je namreč zapisal, daje osnovni razlog,
zakaj ljudje verjamejo induktivnim sklepom v tem, da verjamejo, da bo
bodočnost enaka ali vsaj podobna sedanjosti. Na to verovanje po njegove-
napeljuje ljudi prirojena navada asociacijskega povezovanja enakih ali podobnih
zaporedij ali vzporedij pojavov (čutnih vtisov) med seboj, kar projicirajo tudi
bodočnost, tako da si izoblikujejo pričakovanja ali dispozicije o tem, kako se
bodo določeni pojavi povezovali med seboj v bodočnosti (D. Hume, n.d. 89-90
1974). Hume vendar ni mislil, da se da tako utemeljiti ali pojasniti uspeh
indukcije, temveč je hotel podati le zadnji empirični princip, po katerem se
ravnajo ljudje pri postavljanju univerzalnih trditev.
Znameniti empiristični logik J. S. Mili iz srede 19. stoletja je za vrhovni princip
svoje „eliminativne indukcije" (indukcije, ki ne izhaja iz naštevanja pozitivnih
primerov trditve, temveč iz eliminacije alternativnih hipotez) postavil načelo o
„uniformnosti vseh naravnih potekov", ki se praktično ujema z hipotezo o
obstoju kavzalnega reda pojavov v naravi. Poleg tega principa je postavil še nekaj
dodatnih principov indukcije, ki naj omogočijo vsakršen induktiven sklep. Tudi
B. Russell je predpostavljal, da obstaja dodatna premisa, ki predtvori indukcijo
v dedukcijo alijo vsaj močno približa dedukciji. To je trditev: „Če dovolj veliko
število elementov nekega razreda kaže določeno lastnost, pri čemer nismo
opazili nobenega od teh elementov, ki bi ne imel te lastnosti, takrat je verjetno,
da imajo vsi elementi tega razreda ugotovljeno lastnosti (B. Russell, 1979, str.
11).
Najbolj izdelano verzijo deduktivnega opravičenja indukcije je podal znameniti
ekonomist in teoretik statistike J. M. Keynes, ki je izdelal zelo razdelano stati-
stično teorijo induktivnih sklepov. Tudi on si je pri tem pomagal z dodatnim
principom, s principom „omejevanja neodvisnih mnogoterosti". Ta princip
omogoča izpeljavo trditve, da vsakemu naravnemu zakonu pripada neka končna
„začetna verjetnost" (verjetnost, podana pred vsako statistično analizo prime-
rov). Od tod pa že po verjetnostnem računu izhaja, da se z večanjem števila
ugodnih ali pozitivnih primerov povečuje verjetnost tega zakona oz. univerzal-
nega stavka, ki ga izraža. Tako se lahko poljubno približamo verjetnosti 1
(gotovosti) (gl. A. Pap, 1955, 98).
130
V vseh naštetih primerih se da brž dokazati, da ni nobenemu od teh avtorjev
uspelo na osnovi svojih dodatnih principov pretvoriti indukcije v dedukcijo, pri
čemer oni privzemajo, da se da vse splošne stavke utemeljiti induktivno. V tem
primeru bi namreč morali dokazati tudi dodatne premise ali pravila sklepanja
(Russellova trditev ima prej formo pravila kot premise v sklepu), a to so seveda
spet empirične univerzalne sodbe, torej bi jih morali induktivno dokazati. A
tudi v primeru, da ne sprejemamo trditve, da so vsi splošni stavki induktivno
verificirani, omenjene premise (pravila) ne spreminjajo induktivnega sklepa v
deduktivnega, kvečjemu podajajo nekatere nujne ne pa tudi zadostne pogoje za
pretvorbo indukcije v dedukcijo. Ta pripomba velja tudi za Kanta. Njegova
„sintetična apriornost", kije zajeta v sistemu kategorij, apriornih form čutnosti
in sintetičnem principu apercepcije predstavlja le enega od možnih poskusov
navedbe predpostavk znanstvene indukcije, ne pa že njihov dokaz in s tem tudi
ni utemeljitev indukcije nasploh, še manj vodilo v konkretnem raziskovanju. (A.
Pap, n.d. 89). Da se dokazati, da v nobenem primeru indukcije ne moremo le te
s pomočjo dodatnih netrivialnih hipoteh ali pravil izpeljave spremeniti v
dedukcijo, kajti če bi ostajala kakšna dodatna premisa ali pravilo te vrste, ki bi
ju dodali vrsti posamičnih primerov, da bi od tod sledila iskana splošna trditev,
potem bi bila vrsta primerov odveč. Ta argument je pomemben zato, ker ukinja
vsako možnost in smisel deduktivizacije indukcije, tudi tiste, ki se opira na
morebitne apriorne principe, ki bi služili kot dodatne premise ali pravila pri
izpeljavi hipotez na osnovi končno mnogo pozitivnih primerov veljavnosti
hipoteze.
2. Apriorno zavračanje indukcije
Številni kritiki so ravno zaradi tega, ker so spoznali nemožnost in nesmisel
deduktivizacije indukcije povsem zavrnili indukcijo. To so „razvili najbolj kon-
4 Če imamo namreč dva opazovalca ali eksperimentatorja^ ki preučujeta isto vrsto
pojavov in prideta na osnovi svojih opazovanj do enake splosne hipoteze, a pri tem npr.
uporabita enako dodatno premiso, tedaj se najprej dokaže, da se da enako hipotezo'
dobiti že na osnovi tistih opazovanj, ki so za oba opazovalca skupne. A ker se lahko
zgodi, da se niti eden od opazovanih pojavov v vrsti opazovanj prvega opazovalca ne
ujema z opazovanimi pojavi drugega opazovalca, od tod sledi, da bi bila konec koncev
dovolj že tista dodatna splošna premisa, da se izpelje iskana hipoteza. To pa je seveda
absurdno predpostaviti, saj bi bilo tedaj empirično raziskovanje povsem odveč.
Vzemimo, da je veriga opazovanih pozitivnih primerov pri prvem opazovalcu: H(aj)?
H<2), H(a3),. . . H(an), pri drugem pa: H(b j), H(b2), H(b3).....H(bm). Oba pa naj
ob podatku hipoteze (x)a(x) prideta deduktivno do hipoteze (x)H(x) (omejitev zgolj na
eno variablo ni ovira za splošno veljavnost argumenta). To pomeni, da konjunkcija
ix)A(x). H(aj). Н(ат) . . • Н9ал) implicira hipotezo (x)H(x), podobno tudi konjunkcija
(x)A(x). H(bj} . H(d2) • • ■ H(Dm) implicira to hipotezo. Obenem je zaradi splošnosti
hipoteze res, aa prvi raziskovalec lahko za sebe iz (x)H(x) izpelje vse tiste pozitivne
primere predikata H(x), ki jih je drugi raziskovalec imel na razpolago pri svojem
izvajanju in se ne ujemajo s primeri prvega raziskovalca. Podobno lahko drugi
raziskovalec na osnovi iste hipoteze sklepa na veljavnost vseh tistih, primerov, ki se
razlikujejo od onih, ki jih je imel sam za osnovo svoje „indukcije". Če združimo obe
stališči, potem lahko zaradi splošnega in objektivnega značaja predpostavljene
deduktivizacije ohranimo le skupno trdno jedro opazovanih primerov obeh raziskoval-
cev. To jedro bi moralo tedaj zadoščati za izpeljavo hipoteze (x)H(x). Ker pa se kaj
lahko zgodi, da nobeden od opazovanih primerov enega opazovalca ne ustreza
opazovanim primerom drugega opazovalca, je lahko skupni presek opazovanj prazen.
To pa pomeni, da ostane za izpeljavo hipoteze le še „dodatna" predpostavka (x)A(x).
Ta argument se da lahko razširiti na manj trivialne primere deduktivizacij indukcije,
npr. na individualizirane dodatne predpostavke in na verjetnostne hipoteze, ostane pa
glavno, da pridemo do absurdnega preobrata empirične znanosti v spekulacijo.
131
sekventno K. Popper in nato njegovi učenci. Po njegovem so le tri možnosti
logično stroge obrambe indukcije: 1. dedukcija iz še višjih zakonov, pri katerih
se ustavimo v iskanju nadalnjih pojasnitev, torej apriorna obramba indukcije; 2.
navajanje najbolj splošnih premis vseh indukcij in 3. neskončen regres induktiv-
nega opravičevanja indukcije.
Popper po vrsti zavrača vse tri možnosti. Prva pomeni neupravičen dogmatizem,
druga zgolj prestavlja problem na nivo najsplošnejših premis, tretja pomeni
nenehno odlaganje rešitve (K. Popper, nd., 63—4).
Pri tem moramo pripomniti, da Popper tu argumentira tako proti posebnemu
induktivnemu postopku, ki naj bi v določenih primerih pripeljal do adekvatnih
posplošitev (hipotez) kot tudi proti splošnemu empirističnemu in tudi poziti-
vističnemu pričakovanju, da bi se dalo vse univerzalne stavke na neki način
izpeljati ali verificirati na osnovi končnih množic pozitivnih primerov njihove
veljavnosti. Ta dva problema nista enaka, zato Poppeijevi zaključki sicer spodre-
žejo „metafizično" oz. logično vlogo indukcije kot postopka verifikacije vseh
univerzalnih stavkov, ostane pa še vedno problem, ali nemara ne obstaja kaj več
kot zgolj empirična, psihološka povezava med naborom pozitivnih primerov
(posameznih dejstev) in univerzalno hipotezo, ki jo postavimo na osnovi teh
primerov.
Nasproti zgoraj omenjenim „navideznim" rešitvam problema indukcije postavlja
Popper svoj "deduktivizem" (ki ga ne smemo zamenjati s prej omenjenim de-
duktivizmom, ki pretvarja indukcije v dedukcije), po katerem znanstveni zakoni
niso posplošitve iz končnega izkustva, temveč so tvegane hipoteze, ki so neneh-
no izpostavljene možnosti zavračanja (falsifikacije). nikoli pa jih ne moremo
pozitivno potrditi (verificirati), saj jih lahko zavrne že en sam proti primer. Še
tako veliko število pozitivnih primerov veljavnosti hipoteze pa te ne more verifi-
cirati.
Znanstveni zakoni so tedaj za Popperja le zavrnljive in tvegane univerzalne
hipoteze, ki imajo svoj pomen v tem, da omogočajo čim bolj natančne „krucial-
ne eksperimente", tj. eksperimente, ki odločajo med „za" in „proti" izbrani
hipotezi. Oni nas silijo v natančno preverjanje hipotez in s tem posredno v
iznajdbo čedalje boljših hipotez, namreč takšnih, ki prenašajo še bolj natančno
preverjanje oz. potencialno zavračanje. Hipoteze, ki so se izkazale kot uspešne v
pojasnitvah in napovedih in niso doživele zavračanja pri ostrih poskusih zavra-
čanja so „podkrepljene (corrobated) hipoteze". Podkrepljenost hipoteze ni isto
kot „potrjenost" v empirističnopozitivistični tradiciji. Podkrepljenost pomeni
dobro utemeljena nezavrnjenost hipotez, potrjenost pa se izenači z verifikacijo
hipotez ob „dovolj" velikem številu pozitivnih primerov veljavnosti hipoteze.
Hipoteze za Popperja torej niso nikoli resnični stavki, temveč so zgolj „nezavr-
njene" oz. so kvečjemu „podobne resnici". Napredek znanosti ni napredek k
resnici, temveč le k „podobnosti resnici" (K. Popper, nd. 304—9).
Podobno kot Hume, je tudi Popper zavrnil opravičevanje indukcije s pomočjo
ocen o „verjetnosti hipotez", saj tudi to ocenjevanje zahteva postavljanje novih
empiričnih, torej induktivnih potez. Zaradi tega je Popper ostro zavračal vsakr-
šno „induktivno logiko", zgrajeno na osnovi „verjenoti hipotez" kot so jo
poskušali zgraditi npr. Keynes, Reichenbach, Carnap idr, teoretiki indukcije. Po
Popperjevem mnenju lahko sicer govorimo o „verjetnostnih hipotezah"
(statističnih hipotezah), ne pa o „verjetnosti hipotez (stavkov)" (K. Popper, nd.
289). Popper zato postavlja za vzor znanstvene pojasnitve prav deduktivno
pojasnitev, ker gre v njej le za deduktivno odvisnost konsekvensa od izbranih
hipotez in ni prav nič važno, kako smo izbrali ali utemeljili same hipoteze.
132
Važno je le to, da se izbrane hipoteze „ohranijo" pri vseh relevantnih testih, tj.
potencialnih primerih zavračanja. Hempel in Oppenheim sta svojo bolj razdela-
no teorijo deduktivne pojasnitve prevzela prav od Popperja.
Kljub upravičenim Popperjevim kritikam indukcije kot prikrite dedukcije in
kritikam opravičevanja indukcije in kritikam opravičevanja indukcije kot
edinega postopka za pridobivanje in preverjanje hipotez, vendarle lahko
ugotovimo, da je Popperjeva kritika preenostavna negacija indukcije. Ona je
nasprotni ekstrem kot ga predstavljajo „apriorne deduktivistične" obrambe
indukcije. S tem, ko negira vsakršen racionalen pomen indukcije, zavrača tudi
pomen tistih racionalnih empriričnih posplošitev, ki smo jih pridobili ravno ob
izoliranju dejansko skupnih lastnosti ali relacij v vrsti pojavov, ki smo jih
empirično raziskali. Nedvomno velja, da ravno ta postopek služi mnogim
empiričnim znanostim zato, da dobijo prve trdnejše empirične posplošitve, na
osnovi katerih nato dalje gradijo bolj splošne teoretične zakone. Vsekakor pa
velja, da se ti bolj splošni teoretični zakoni ne dobijo in tudi ne preverjajo po
induktivni poti, temveč le posredno, namreč kot izvor dobrih napovedi ali
pojasnitev novih pojavov. Vendar je enostavna kategorizacija pojavov na vrste in
rodove, celo poimenovanje primer induktivne hipoteze. Toda Popperju moramo
dati prav v tem, ko pravi, da nobena indukcija ne more biti kriterij resničnosti
hipotez, ali kriterij verifikacije. Kvečjemu je metoda pridobivanja hipotez, ne pa
njenega opravičenja potrditve verifikacije. Nima pa prav, če zaradi tega, ko
prežene indukcijo v metodo hevristike oz. v metodo iskanja hipotez, indukciji
povsem odvzame vsakršno teoretsko vrednost in vsakršno zakonitost.
Če so vse hipoteze enako „neutemeljen" oz. so le tvegana pričakovanja o
bodočem poteku dogodkov, tedaj je enako smiselno „pričakovati mano z neba"
kot „dež z oblakov", kot ironično pripominja M. Black k Popperjevi kritiki
indukcije (M. Black, n.d. 1970, 218). Antiinduktivisti le redko povsem zavrnejo
vse induktivne sklepe kot enako neveljavne. Če pa delajo kakšno razliko med
njimi kot bolj ali manj „podkrepljenimi hipotezami", t.j. kot bolj ali manj v
skladu z razpoložljivimi dejstvi, se v novi preobleki srečujejo z izvornimi
problemi opravičenja (verifikacije) hipotez in raznolikega vrednotenja različnih
induktivnih metod (M. Black, prav tam). Popperjeva kritika indukcije povsem v
načinu sprejemanja ali zavračanja med teorijskimi in empiričnimi zakoni. Oboji
so zanj le testibilne hipoteze, le da prvi vsebujejo t.i. „teoretske termine", ki se
jih ne da na noben način prevesti v „empirične termine" — termine, ki
predstavljajo povsem čutne ugotovljive kvalitete in relacije.
Toda med enimi in drugimi zakoni so velike razlike tako v načinu pridobivanja
kot v načinu preverjanja teh zakonov. Empirični zakoni se dobijo vsaj hevri-
stično gledano po metodi empiričnega posploševanja (indukcije) iz vrste izkus-
tev, teorijski pa zahtevajo kreativno miselno analizo in uvedbo novih kon-
ceptov, ki jih sama empirija nikakor ne vsebuje. Ravno teorijski zakoni so
„tvegane" hipoteze, glede na intelektualni pogum njihovih avtorjev in glede na
to, da niso nikoli vsebovani v sami empiriji. Ponavadi so kar najmanj verjetni
stavki, zato pa toliko bolj informativni (to je ravno Popper vneto poudarjal
nasproti „induktivistom"). Vendar se postavlja problem, ali se jih lahko „zavr-
ne" s „protiprimeri", to bi namreč prej veljalo za enostavne empirične posplo-
šitve, ker pri njih velja le „univerzalnost" predvidenih kvalitet in relacij v
mnoštvu pojavov. Po drugi strani pa empirični zakoni (hipoteze) ne predstavlja-
jo veliko intelektualno tveganje in običajno imajo malo informacijsko vrednost,
ker predstavljajo malo mero presenečenja glede na razpoložljive empirične po-
datke o zbranih pojavih. Tako se zdi, da je Popper v svoji zahtevi po tveganih
133
hipotezah, ki naj bi bile obenem predvsem nezavrnjene, združil dvoje različnih
kvalitet zakonov, ki na splošno pripadajo različnim vrstam zakonov. Tveganost
in informativnost pripada k teorijskim zakonom, empirična nezavrnjenost paje
predvsem kriterij empiričnih zakonov, ki jih dobimo po postopku, ki je še
najbližje klasični indukciji. Medtem ko (kot bomo še videli) teorijske zakone le
težko, če sploh kako empirično zavrnemo s protiprimerom, je postopek najde-
nja protiprimerov najbolj zanesljiva metoda za preverjanje oz. zavračanje empi-
ričnih zakonov.
Empirični zakoni se lahko vključijo v več različnih alternativnih teorij, torej z
negacijo teoretskih zakonov ni nujno, da padejo tudi vsi empirični zakoni, ki so
vsebovani v določeni teoriji (tako npr. empirična odkritja o gibanju planetov, ki
jih je uspešno obravnavala in omogočila Newtonova teorija, niso propadla z
nastopom relativnostne teorije). Seveda se z menjavo teoretskih okvirov spremi-
nja tudi pomen terminov, ki sestavljajo empirične zakone (npr. zakoni o gibanju
planetov pod vplivom gravitacijske sile v sončnem sistemu imajo drugačen po-
men zato, ker se je z relativnostno teorijo spremenil sam pojem, sile mase in
gravitacije), toda pri njih ostaja vendarle ohranjeno neko konstantno empirično
jedro, ki ga lahko vedno znova preverimo z neposrednim opazovanjem pojavov.
Problem iskanja alternativnih hipotez je tako zavezan „teorijskim predpo-
gojem" (kontekstu), a tudi „teorijsko" predvidenim novim učinkom hipotez.
To zadnje je posebej poudaril Paul Feyerabend, zelo radikalen „teoretični anar-
hist" v sodobni teoriji znanosti, ki zastopa stališče, da mora biti vedno na
razpolago čim več zelo različnih, tudi medsebojno nespojljivih hipotez.
Zaradi tega nikakor ni nujno, da v zaporedju P(ai), P(a2)„.., P(an) vidimo le
potrjevalce hipoteze (x)P(x), kot to svetujeta tako induktivizem kot deduktivi-
zem (Popper), temveč iščemo zelo različne hipoteze, tudi takšne, ki so logično
nespojljive s hipotezo (x)P(x), toda, ki se še vedno ujemajo z dosedanjim isku-
stvom. Tedaj pridemo do povsem novih interpretacij pojavov, ki jih sicer ne bi
mogli videti, med drugim do falsifikatorjev hipoteze (x)P(x), ki bi jih brez
alternativne hipoteze sploh ne mogli odkriti.
Primer tega je Einsteinovo razumevanje Brownovega gibanja molekul kot doka-
za za „kinetično" (statistično) teorijo toplote. To gibanje sestoji iz povsem
slučajnih premikov mikroskopsko majhnih delcev snovi v kakšni tekočini.
Dolgo ni bilo razlage tega pojava. Einstein pa je ta pojav razložil s tem, da ti
premiki predstavljajo učinek neštevilnih trkov molekul s temi delci in da to
gibanje molekul progresivno narašča s količino toplote v tekočini, kar pomeni,
daje s tem dan dokaz za kinetično teorijo toplote.
Einstein je zmeril povprečne odmike v določenem času za dano množico delcev
v določeni snovi, nato teorijsko izračunal, kakšen bi moral biti povprečen
statističen pomik delcev v teh pogojih (ob tisti interpretaciji toplote, ki je
toploto razlagala kot statistični povpreček iz fizičnih učinkov gibanja molekul),
in ugotovil natančno ujemanje opazovanega s teoretično napovedanim. Po kla-
sični teoriji toplote ni možno neposredno spreminjanje toplote v mehanično
gibanje, zato po tej teoriji sploh ne bi bilo mogoče postaviti hipoteze, da je
Brownovo gibanje učinek točote; to bi nasprotovalo teoriji. Šele s tem, ko seje
Einstein postavil na stališče nove teorije in iz nje izpeljal svoje empirične hipo-
teze, je lahko prišel do tega, da je Brownovo gibanje obenem predstavil kot
falsifikatorja klasične teorije toplote in kot dokaz nove teorije (P. Feyerabend,
n.d., 88). Feyerabend sklepa od tod, daje celo vsaka teorija (celo hipoteza o
134
črnih vranah) lahko nespojljiva s kakšnimi dejstvi, ki jih ne moremo odkriti
naposredno, zgolj po metodi falsifikacije te teorije (hipoteze), temveč moramo
priti do njih šele na osnovi alternativne teorije. S tem je po njegovem tudi
ovržen problem indukcije, ker se izkaže za .navideznega", ki ne le ni rešljiv,
temveč celo ne sme biti rešljiv, ker bi pozitivna rešitev škodovala znanosti
(zožila bi množico hipotez na zgolj enostavne induktivne posplošitve) (P. Fe-
yerabend, prav tam, 88 in 90).
Za razliko od Feyerabenda, ki potem ne loči več med empiričnimi in teorij-
skimi zakoni znanosti in motri vse s stališča alternativnih teorij, menimo mi, da
so objektivno utemeljene razlike v značaju zakonov, njihove produkcije in po-
trditve (ali ovržbe). Le v primeru „krucialnih eksperimentov", ki nastopijo
takrat, ko se odloča o dveh paradigmatskih teorijah, empirično posploševanje v
običajnem smislu ne vodi nikamor (ne za, ne proti eni ali drugi teoriji). Tam je
dejansko potreben premik k novi paradigmi, da bi sploh opazili razliko med
njima in falsifikacijo stare teorije.
Toda vedno obstaja vrsta posplošitev, ki nastajajo tako, da se zmanjša število
možnih alternativ na minimum in da se relevantne teorije čim bolj približajo
opisanemu jeziku dejstev (torej stavkom s „čisto" empiričnimi termini). S temi
zakoni navadno ne opravljamo pojasnjevanj ali napovedovanj, temveč predstav-
ljajo elemente korespondence teorije z empiričnim modelom, torej so šele oni
relevantna dejstva, ki naj jih teorija pojasni (s tem, da jih po možnosti izpeljemo
iz fundamentalnih zakonov ob določenih omejitvah, „constrainsih".
Lahko pa predstavljajo sami začetne pogoje pojasnitev kakšnih drugih dejstev.
Sam podatek, da je npr. težnostni pospešek na Zemlji ok. 10 m/sek2 je povsem
„induktiven", dobljen iz meritev, kjer se zanašamo na „mikroteorijo", ki je v
našem vsakdanjem opisu, v zanesljivosti merilnih naprav, v enostavnem fizikal-
nem opisu merilnih rezultatov ipd. Šele, koje ta rezultat vključen v Nevvtonovo
teorijo sile in gravitacije, dobi značaj zakona (saj šele iz te teorije sledi, daje sila
gravitacije konstantna, da deluje pravokotno na površino Zemlje, da pada s
kvadratom razdalje itd.). Šele tako teoretsko pojasnjen, dobi ta podatek značaj
pravega zakona, ki ga lahko uporabimo pri pojasnitvi drugih dejstev. Toda
vendarle, njegov prvobitni značaj je čista empirična posplošitev, ki se povsem
približa idealu indukcije, sklepanju iz množice opazovanj, ki dajo vsa enako in
konstantno mero pospeška.
Zopet vidimo, da ni nikjer prehoda iz univerzalnosti v singularnost, torej da
načelno ni mogoče zgolj singularno čutno izkustvo in prav tako tudi ne singu-
larna dejstva, če le predpostavimo, da jih lahko pojasnimo z našimi teorijami.
Kar se tiče človekove spoznavne situacije, torej teorij, kijih gradi, ni mogoč
nominalizem in senzualizem. Tu se nikoli ne izmotamo iz kroga univerzalnosti
in univerzalij, čim pristanemo na vsaj en stavek. Drug problem je seveda, kako
je z realnostjo spoznanj, ki se ga tu tudi ne moremo lotiti. Tu naj dodam
opozorilo, da je običajno empiristično ipd. mnenje, da so vsi zakoni končno le
konvencije in da jih v naravi ni, napačno. To mnenje izhaja iz ugotovitve, da
prava nujnost obstaja le v misli oz. v logiki, medtem ko v dejanskosti le tega ni,
saj tu ni nobene formalne zveze pojavov, torej se vedno lahko zgodi kaj povsem
nenapovedanega. To je sicer res, toda le, če ne pozabimo, da zgornji „lahko"
predstavlja le logično možnost, saj izhaja zgolj iz ugotovitve o tem, da v svetu
„ni logike" in kjer ni logike, je „lahko" mogoče kar koli. Vendar to ni tudi že
ugotovitev o svetu, ker logična možnost nikakor ni nujno tudi realna možnost.
Za kaj takšnega bi bilo treba prej ugotoviti, da je realno mogoče, da vedno
lahko nastopi kar koli, kar npr. radikalno odstopa od sleherne zakonitosti. Toda
135
to bi lahko ugotovili le z raziskovanjem realnih dogajanj, to pa pomeni po
„induktivni" posplošitvi iz dejanskih pojavov ali ugotovljenih dejanskih mož-
nosti. Ravno indukcijo pa vendar ti avtorji ne sprejemajo, in tudi res ni logičen
argument. Prehod od logične možnosti k realni zgolj z logiko ni mogoč, potreb-
na je „dodatna metafizična" predpostavka. Zato so empiristični radikalni
dvomi v kavzalnost neupravičeni, enako tudi Wittgensteinova izjava, češ da je
vera v kavzalnost praznoverje (Traktat, 5.1361).
Kritika apriornih branilcev in zavračevalcev indukcije tedaj pove, da je treba
zavrniti tako trditve, da so vsi zakoni oz. vse univerzalne hipoteze pridobljene in
ali opravičene z indukcijo na osnovi singularnihn primerov kot tudi trditev, da
so vsi zakoni in univerzalne hipoteze zgolj tvegane hipoteze sposobne le za
zavračanje, ne pa za verifikacijo ali kakšno drugo pozitivno obliko preverjanja.
Tako pridemo do zaključka, daje treba problem indukcije jemati diferencirano
in ga ne smemo niti razširjati čez meje, niti povsem zavračati kot psevdo-
problem. Zato se moramo na kratko ustaviti še pri nekaterih drugih poskusih
reševanj utemeljitve indukcije v sodobni analitični teoriji znanosti. Med temi
rešitvami so najpomembnejše: verjetnostna (statistična); pragmatična, induktiv-
na in končno „običajnojezikovna" lingvistična obramba indukcije.
3. Verjetnostna obramba indukcije
Pri verjetnostni obrambi ki smo se jo že dotaknili ob omenjanju Keynesa gre
zato, da se induktivno sklepanje predstavi kot „verjetnostno sklepanje" na
osnovi ocen „verjetnosti hipotez". Kot smo videli pri Keynesu lahko to vrsto
obrambe pojmujemo tudi kot „deduktivistično obrambo", toda bistvo tega
predloga je vendarle v tem, da se namesto sklepa, ki naj bi bvodil do resničnosti
hipotez, vzame sklep, ki vodi le do verjenosti hipotez. Pri tem je pomembno, da
se verjetnost dobljene induktivne hipoteze glede na nenehen niz novih potrjujo-
čih primerov približuje enici. Kak proti primer k hipoteze tedaj še ne bi pome-
nil tudi njenega zavračanja, če se ne ponovi in če mu stoji nasproti veliko
število pozitivnih primerov hipoteze.
Kot smo videli, vendarle samo zaporedje primerov se ne more jamčiti za kakr-
šnokoli od nič različno veliko verjetnost hipoteze, saj nasproti še tako veliki
množici opazovanih primerov ostaja potencialno neskončna množica še ne pre-
verjenih primerov, kjer se lahko vedno zgodi, da bo cela vrsta primerov v bodoč-
nosti dala drugačne ali nasprotne rezultate od pričakovanih. To pomeni, da
moramo v vseh verjetnostnih teorijah indukcije sprejeti še neke dodatne hipo-
teze, ki bi omogočilo racionalnost tega postopka, torej, ki jamčijo za verjetnost
hipotez, ki bi bila lahko večja od nič.
Pri Keynesu to jamčijo predpostavke, kot je npr. hipoteza o tem, daje neskonč-
no mnogo potrjujočih primerov hipotez medsebojno neodvisnih (kar pomeni,
da je verjetnost vsakega od njih glede na ostale Že dogodene dogodke enaka 1)
in hipoteza, da imamo v vsakem primeru na voljo kvečjemu končno mnogo
alternativnih in medsebojno izključujočih si hipotez, pri čemer pa vedno velja
136
vsaj ena od njih. Druga hipoteza je enaka trditvi, da obstaja le končno mnogo
skupin kvalitet pojavov, pri čemer vsako od teh skupin kvalitet sestavljajo tiste
kvalitete, ki pripadajo istemu razredu pojavov, kar pomeni, da neki pojav lahko
karakterizira le končna množica medsebojno izključujočih si relevantnih kvali-
tet (A. Pap, 1955,98).
Te hipoteze nikakor niso dokazane in so same tipično induktivne hipoteze.
Poleg tega tudi niso zadostne za deduktivno izpeljavo vsakršne induktivne hipo-
teze oz. bolje za deduktivno izpeljavo ocene njene verjetnosti. Zaradi tega so se
nekateri drugi teoretiki verjetnostnega opravičevanja indukcije že v naprej ome-
jili na določen izbran jezikovni okvir, ki omogoča takšno „semantično porazde-
litev" predikatov, da se znotraj njega lahko uporabi verjetnostni račun. Najdlje
je v tej smeri šel R. Carnap s svojo „induktivno logiko".
Naslonitev na v naprej opredeljen semantičen okvir induktivnih sklepov ne terja
„absolutnega utemeljevanja" indukcije, kije nemožno. Ta metoda se izkaže kot
racionalna rekonstrukcija nekega hevrističnega postopka, ki ga lahko sprej-
memo ali ne. Za Carnapa je verjetnost v bistvu neko logično razmerje stavkov in
ne empirična pogostnost dogodkov v nekem razredu pojavov. S to tezo Carnap
sledi aprioristični obrambi in utemeljevanju verjetnosti (in indukcije); ki ju je
začel že Laplace. Grobo rečeno, se pri Carnapu stopnja potrjenosti nekega
stavka p lahko meri le relativno, namreč glede na drug stavek (ali sistem stav-
kov), s katerim je stavek p povezan.
Ker je tu važna predvsem logična povezanost med stavki, se verjetnost stavka p
glede na stavek g opredeli kot razmerje števila tistih logično možnih pogojev, v
katerih je lahko resnična konjunkcija „p.q ' ter števila tistih logičnih pogojev, v
katerih je resničen stavek q. Če vzamemo za q kar neko tavtologijo (vedno
resničen stavek), tedaj na neki način merimo „absolutno" verjetnost stavka p
(ker se pač tavtologija „vedno zgodi"). Obseg logičnih pogojev stavkov in
njihovih konjukcij je seveda v splošnem odvisen od semantičnih lastnosti
terminov, ki jih vsebujejo stavki, torej od jezikovnega sistema, v katerem
opazujemo in analiziramo neki stavek (najbolj nazorno si postopek iskanja
resničnostnih pogojev stavka ponazorimo s 1.1, „resničnostno matriko", ki
pripada kompleksnemu stavku p, podanem z vsemi njegovimi delnimi stavki).
Relativna potijenost neke hipoteze h glede na določeno evidence e (npr. glede
na množico dosedanjih opazovanj ali poskusov) določi nato Carnap kot zgoraj
opredeljeno logično verjetnost hipoteze h glede na evidence e in to označi s
formulo c(h/e), kjer črka „c" označuje „credidence" (oz. potrjenost).Tako
določena relativna potrjenost hipoteze na evidenco e je odvisna še od preteklega
izkustva in ni povsem logična. Zato je kasneje izdelal še drugo tolmačenje
funkcije c (h/e) in sicer kot razmerja števila individuov z določeno lastnostjo
glede na število vseh individuov določene vrste. Če imamo namreč dovolj
precizen semantičen sistem, ki opredeljuje vse relevante predikate, ki označu-
jejo določene vrste individuov, je to razmerje Že v naprej logično podano. To
dosežemo s t.i. „strukturnimi opisi" vseh mogočih nastopov nekih individuov v
različnih predikatih (oz. kot nosilec različnih kvalitet in relacij) (A. Pap, 1955,
86).
Za eno od najtežjih notranjih ovir ob izgradnji takšne induktivne logike se je
izkazal predvsem "kontinuum induktivnih metod", s katerimi lahko ocenjuje-
mo hipoteze celo znotraj eqega samega jezika. Pokazalo seje namreč, da obstaja
Continuum mnogo" (torej toliko, kot je realnih števil) različnih in logično
ekvivalentnih induktivnih metod za izbiro primernih hipotez ob istih evidencah.
To težavo je odkril že Carnap sam in se ji je poskusil izogniti s tem, da je uvedel
137
dodatne logične kriterije za iskanje najbolj primernih hipotez, kar pa mu ni
povsem uspelo (M. Blach, n.d. 224).
Druga pomembna notranja težava induktivne logike je bila v tem, da tudi
Carnap ni mogel na noben način zagotoviti, da neprenehno zaporedje pozitivnih
primerov hipoteze dvigne verjetnost oz. potrjenost hipoteze nad nič, če to ni
bilo zagotovljeno že s prvim primerom. Nekateri nasledniki Carnapovega
programa izgradnje induktivne logike so izboljšali Carnapove postopke s tem, da
so uvedli postopek t.i. „eleminativne indukcije" (npr. J. Hintikka), toda še
vedno so ostale nerešene druge težave. Poglavitni splošni problem vsakršne
logično zgrajene induktivne logike je v tem, kako premosti razkorak med
analitično sistemantičnim pojmovanjem verjetnosti stavkov in potrjenosti
hipotez ter med dejanskim racionalnim presojanjem hipotez v praksi. Po M.
Blacku se zdi, da se je tu Carnap zatekel v logični krog, torej da je že
predpostavil tisto, kar je želel dokazati (namreč ujemanje analitično-semantič-
nih in empiričnih ocen vrednosti hipotez) (M. Black, prav tam, 225). Tako tudi
Carnapov poizkus deli isto usodo s tistimi, ki so hoteli pretvoriti indukcijo v
dedukcijo. S tem, ko je formalno v naprej zaprl jezikovni in pojmovni okvir
obravnave, namreč raztolmači induktivne sklepe kot deduktivne sklepe. Toda s
tem je indukciji odvzel bistveno, namreč tveganje nepoznanega (M. Black, prav
tam, 226).
Carnapova in Poppeijeva teorija indukcije sta si tako vsaj na videz diametralno
nasprotni. Medtem, ko Carnap razvija model obrambe, ki pretvori indukcijo v
dedukcijo, se Popper načelno upira vsakemu poskusu takšne in sploh vsakršne
obrambe indukcije. Tudi sicer je prišlo med Carnapom in Popperjem večkrat do
ostrih diskusij in polemik, ki niso pripeljale nikamor, vsak je ostal „na svojih
bregovih" (gl. npr. diskusijo, podano v zborniku. The Problem of Inductive
Logic, i.d. I. Lakatos, 1968)
K temu nasprotju je zavzel neko tretje, transcendirajoče stališče W. Stegmuller.
Po njegovem sta oba protagonista spora povsem neupsešno in po nepotrebnem
sledila napačnim ciljem in narobe razumela celo svoja lastna programa. Za
Stegmulleija je nedvomno res, da indukcija ni noben logični sklpe in jo tudi ne
moremo spremeniti vanj, ker je apriorno resnično, da ni nobenega sklepanja, ki
bi obenem ohranjalo resnico premis in razširjalo vsebino ali obseg izpeljanega
čez vsebino ali obseg hipotez (W. Stegmuller, n.d., 1971, 17, n.d., 1973, 77).
Poppeijev „" je v resnici teorija o podkrepljevanju oz. opravičenju znanstvenih
hipotez. To je teorija o razlogih za odločanje o tem, da imamo hipotezo
(teorijo) za znanstveno (empirično) sprejeto in za nezavrnjeno. Carnapov
„induktivizem" pa nima namena, da zgradi induktivno logiko inje tudi ne more
zgraditi, temveč je v resnici prikrita teorija o „racionalnem odločanju" s
tveganjem. Popper se po njegovem loteva teoretičnega, Carnap pa praktičnega
problema indukcije (W. Stegmuller, n.d., 1971, 15, 34, 68, n.d. 1973,83-5).
Do videza nasprotja med Popperjem in Carnapom je prišlo zato, ker je Popper
prepotenciral svoj „deduktivizem" kot nasprotje „induktivizma" in ker je
Carnap vsaj na začetku preveč dobesedno razumel svojo teorijo za „induktivno
logiko" in se je identificiral z „induktivizmom" (W. Stegmuller, n.d., 1971, 54,
n.d. 1973, 89). Po Stegmullerju sta oba delna problema indukcije, namreč tako
„teoretični problem" iskanja racionalnih kriterijev za podkrepljenost teorij in
hipotez z izkustvom kot tudi "praktični problem" odločanja pod rizikom
legitimna „nasledniška problema" starega „problema indukcije" (in se še dalje
delita na podprobleme). Nekdanji „problem indukcije" je iluzoren pboroblem,
danes ga nadomeščata oba nasledniška problema (toda tudi izvorni „problem
138
indukcije je bil v resnici množica različnih, a povezanih problemov) (W.
Stegmuller, n.d. 1971, 70, n.d. 1973, 82).
Ne glede na veliko utemeljenost in prepričljivost Stegmullerjeve preinterpreta-
cije Poppeijevih in Carnapovih tez in na njegove poskuse transcendiranja njunih
tez in vsega problema indukcije, ostaja še vedno odprto vprašanje, ali se da
Carnapovo analitično in jezikovno relativizirano teorijo indukcije resnično
uporabiti kot teorijo racionalne odločitve, ker ostaja nerešen problem odnosa
med čisto analitično teorijo in dejansko prakso racionalnega odločanja in
problem vnaprejšne „imunizacije" odločitev pred nadaljnimi spremembami v
izkustveni bazi odločanja (preferencah, alternativah, ocenah vrednosti izgub in
dobičkov po posameznih alternativah ipd.). To je podobno problemu imuniza-
cije induktivnih hipotez pred nadaljnjimi možnimi „presenečenji".
Podobno kot smo omenili pri oceni Popperjeve teorije, lahko tudi za
Stegmullerjevo ugotovimo, da v nji ni rešen problem logičnih razlik in logičnih
kriterijév pri "podkrepljevanju" teorijskih in empiričnih zakonov, torej da je
zaprta za uvid v nujnost "induktivnih" metod pri pridobivanju ali podkrepljeva-
nju empiričnih zakonov vsaj na ravni hevrističnih ocen. Moram dodati, da ta
ocena velja za tisti doseg Stegmullerjeve teorije znanosti, kot jo je razvil, preden
je sprejel Kuhn-Sneedovo teorijo o „dihamiki razvoja teorij" in nanjo vezanih
oredelitev „teorijskosti" in „empiričnosti".
4. Pragmatične obrambe indukcije
Naslednji pomemben tip obrambe indukcije je „pragmatična obramba".
Filozofsko se naslanja na Peierceov pragmatizem, toda sodobno podobo sta ji
dala H. Reichenbach in W. Salmon. Dovolj bo, če si ogledamo bistveno
Reichenbach-Salmonove teorije o „vindikaciji indukcije". Po tej teoriji je
osnovna induktivna metoda enostavna „enumerativna indukcija" t.j. postopek,
ko iz visoke relativne pogostnosti dogodkov neke vrste pojavov sklepamo, da se
bo visoka pogostnost ohranila tudi v bodoče. Točneje: iz dosedaj ugotovljene
relativne pogostnosti za nas pozitivnih iztekov opazovanj v vrsti opazovanj
določenih pojavov (razmerja števila pozitivnih izdelkov opazovanih dogodkov
glede na število vseh opazovanih dogodkov) sklepamo, da bi se ob poljubno
mnogo nadaljnih opazovanjih relativna pogostnost pozitivnih iztekov opazovanj
približala k neki limitni vrednosti, ki je blizu ali kar enaka do sedaj ugotovljeni
relativni pogostnosti pozitivnih iztekov opazovanj.
Opravičilo tega sklepa je v tem, da ničesar ne izgubimo, če smo se zmotili v
oceni limite in daje „stava" na to limito minimalni racionalni sklep, ki ga lahko
potegnemo iz danega zaporedja pojavov. Če se namreč zgodi, da je ocenjena
limita nepravilna (t.j., če zaporedje relativnih pogostnosti zaporedij pozitivnih
iztekov opazovanj sploh ne konvergira k neki limiti alije ta limita drugačna, kot
je predpostavljena limita), tedaj se bo v nadaljnjih poizkusih ali opazovanjih slej
ko prej izkazalo, da je ocenjena limita napačna in tedaj hipotezo (zasnovano na
tej oceni limite) zavrnemo. Če pa je limita ustrezno ocenjena, se bo to v
nadaljnih opazovanjih še bolj potrjevalo (kvečjemu bomo morda malenkostno
139
popravili oceno limite zaradi majhnih sprememb relativne pogostnosti pozitiv-
nih opazovanj). Če ima določen tok dogodkov sploh kakšno pravilnost v sebi,
tedaj se bot to izkazalo s tem, da bo ocena pričakovana limita v "dovolj dolgi"
vrsti opazovanj dober približek dejanske limite. Če pa takšne pravilnosti ni, bo
spet ravno metoda enumerativne indukcije prva pokazala, da te pravilnosti ni
(zaporedje relativnih pogostnosti bo divergiralo). Salmon je matematično
dokazal, da nobene druge induktivne metode niso uspešne, oz. če so uspešne,
tedaj je prav tako uspešna enumerativna indukcija. Če pa ta ni uspešna, tedaj so
ostale še manj uspešne (gl. npr. W. Salmon, 1974, 90-94). Poleg tega imajo
ostale metode še dodatne slabosti (bodisi niso „asimptotične t.j. sploh ne
zagotavljajo enolične limite, bodisi niso „regularne", t.j. da vsota limit
relativnih pogostnosti za nastopanje lastnosti, ki se medsebojno izključujejo in
izčrpajo vse možne lastnosti nekega pojava (elementa, bitja) ni enaka 1 bodisi
niso „lingvistično invarianten", t.j. niso neodvisne od izbranega jezika, v
katerem govorimo o pojavu in njegovih lastnostih).
To argumentiranje ne pomeni logično opravičevanje indukcije, t.j. njeno zva-
janje na dedukcijo ali verjetnosno sklepanje, temveč je pragmatična obramba
(vindikacija) tipa: „Ničesar ne boš izgubil, če sprejmeš to pravilo, če pa ga
zavržeš, je velika verjetnost, da boš s tem oškodovan." Ni potrebno predpostav-
ljati neke uniformnosti sveta ali kakšnih posebnih lastnosti opazovanih zapo-
redij ali jezika, saj trdimo le to: Če se sploh javlja kje kakšna regularnost v
naravi (nikjer ni rečeno, da se pojavlja vedno in povsod), tedaj jo bomo odkrili z
(enumerativno) indukcijo. To argumentiranje zveni dejansko zelo racionalno,
toda ima prav tako svoje bistvene slabosti. Bistvena slabost pa je v tem, da
„vindikacija" ne more podati nobenih kriterijev za induktivne posplošitve ta-
krat, ko imamo na razpolago le malo primerov (t.i. posplošitev na „kratko
stezo"), ker se lahko pri nadaljevanju v „dolgo stezo" pokaže znatno odstopa-
ije od predvidenega. Limitiranje zaporedij je lahko zelo različno (stopnja kon-
vergence je lahko hitrejša ali počasnejša), zato ne moremo dati nobenega vna-
prejšnega odgovora na vprašanje, kdaj je neka „steza" že dovolj dolga, da rela-
tivno pogostnost pojavov, ki se javljajo v nji, proglasimo za dovolj dober pribli-
žek k možni limiti celotnega zaporedja („dolge steze"), (gl. M. Black, n.d.,
1970, 228). Druga slabost tega postopka obrambe indukcije je v tem, da zakone
znanosti napravi za pretirano odvisne od „protiprimerov", saj bi npr. že nekaj
„protiprimerov" zamajalo indukcijo, na kateri slonijo (t.j. enumerativno hipo-
tezo, da je količnik pogostnosti pozitivnih primerov znotraj vseh primerov za-
kona enak 1, saj imamo običajno na razpolago le ,Jcratko stezo" opazovanj.
Toda zgolj obstoj protiprimerov še ni razlog za spremembo zakona (kot bomo
videli), kajti vedno je mogoče „pretolmačenje" protiprimerov v „drugačne pri-
mere"); prej potrebujemo še protiteorijo, ki utemelji novi zakon. Dalje se lahko
izkaže, da je smiselno pri manjšem številu opazovanj uporabljati prej kakšno
apriorno metodo o oceni limite pogostnosti, ne pa enumerativno metodo, ki bi
nam morda zaradi malega števila primerov dala napačen količnik pogostnosti,
pri malo več pojavih kombinacijo apriornih in enumerativnih ocen in pri daljši
vrsti opazovanj resnično predvsem enumerativno metodo. Toda, kdaj lahko
ocenimo, da je vrsta primerov „kratka", srednje dolga ali „dolga"?
140
5.	Induktivna obramba indukcije in lingvistična obramba indukcije
Naslednji pomemben predlog obrambe indukcije je t.i. „induktivna obramba
indukcije" kot sta jo razvila ločeno R. B. Braithwaite in M. Black. Ta temelji na
plavzibilni obrambi tipa: „Induktivno sklepanje je uspešno zato, ker je dobro
delovalo v preteklosti". Na prvi pogled je ta argument očiten circulus, saj je sam
induktiven. Torej z indukcijo branimo indukcijo. Toda, ker nočemo predstaviti
indukcije kot oblike dedukcije, tedaj tudi ne potrebujemo deduktivne obrambe,
zato očitek krožnosti obrambe tu ni nujno na mestu. Indukcija torej lahko
najuspešnejše brani sama sebe (gl. R. B. Braithwaite, n.d., 1974, M. Black, n.d.,
1974 in n.d. 1970). Za ta argument tudi ni potrebno, da moramo poznati
resničnost konkluzije (sklepa), da bi se opravičil antecedens (predpostavka) in
sam sklep, torej ni logični krog. Kot ugotavlja M. Black sicer do danes nihče ni
uspel dokazati, da je ta obramba logični krog in zato logično napačna, vendar
tudi ta ne daje kriterijev za uspešno uporabo indukcije (M. Black, n.d., 1970,
219), niti ne reši enkrat za vselej Humeovega problema indukcije. Posebej bi ji
nasprotovali vsi tisti, ki menijo, da je edino pravi tip obrambe kakšne teze v
tem, dajo logično (deduktivno) izpeljemo iz resničnih premis, a to pri indukciji
načelno ni mogoče (Black, prav tam).
6.	„Lingvistična" obramba indukcije
Končno preostane še zadnji zelo zanimiv tip „reševanja" problema, „lingvisti-
čen način", ki ga enostavno proglasi za „psevdoproblem", ki je nastal zaradi
nepoznavanja našega jezika, oz. zato, ker mešamo med seboj različne pojme
„sklepanja" (deduktivno in induktivno „sklepanje"). Kritiki indukcije podti-
kajo neadekvaten smisel in pojem „utemeljevanja" in „sklepanja" (običajno
zožen le na čisto dedukcijo), pri tem pa pozabljajo, da pozna vsakdanji jezik
celo vrsto različnih oblik utemeljevanja ali sklepanja, brez katerih sploh ne bi
obstajal. Tem tipom sklepanja služijo za izvor običajno določeni „paradigmat-
ski" primeri, nad katere se enostavno ne moremo dvigniti, npr. tip enumerata-
ne indukcije ali argumenti velikih znanstvenikov kot sta bila npr. Newton in
Pasteur (I.O. Urmson, n.d.; 1974, 77). Vendar so te paradigme zasnovane na
določeni zgodovinsko pogojeni jezikovni skupnosti in so smiselne le znotraj nje.
To pomeni, daje tudi induktivno rezoniranje na neki način jezikovno relativno.
Tedaj ni splošnega problema indukcije, temveč le problem posebnih kriterijev
za posebne oblike nededuktivnega rezoniranja, ki so se utrdili v neki jezikovni
skupnosti (tudi znanstvena skupnost je med temi). Zgolj znotraj nje je možno
razpravljati o tem, katero argumentiranje je veljavno, katero ne ipd. (I.O. Urm-
son, prav tam, 83—4).
Tvorec tega tipa „obrambe" indukcije je bil L. Wittgenstein, posebno v drugem
obdobju svoje filozofije, nanj pa so se dalje navezali številni pristaši „filozofije
običajnega jezika" (P. Strawson, A. Abrose, J. O. Urmson, H. E. Kyburg, P.
141
Edwards ipd.). Čeprav sem tudi sam na začetku poudaril določeno podobnost
nekaterih lastnih ugotovitev s trditvami te „smeri" obrambe indukcije, mislim,
da tudi one puščajo številne probleme nerešene. Sprememba indukcije v social-
no institucijo je sicer zelo privlačna, toda poprej bi morali napraviti neko teori-
jo „apriornih jezikovnih institucij", kajti po našem mnenju indukcija ni nobena
kontigentna empirična socialna institucija, temveč je del jezika kot takšnega.
Od tod bi bilo potrebno izpeljati strogo teorijo, kako se na bazi splošnih „napo-
tovanj" jezika k „induktivnim posplošitvam" izoblikujejo dejanske posplošitve,
dejanski izbor hipotez in kakšne metode bi se tu dale najti, ki ne bi bile zgolj
hevristične ali psihološke, temveč teoretsko ostro očrtane in podobne logičnim
metodam. Kot ugotavlja Max Black vsakdanje - jezikovna analiza sicer zares
uspeva v prikazu nesmiselnosti splošnega dvoma v indukcijo, toda od tod za
sedaj še ni napravila koraka k analizi diferencialnih oblik indukcije in k metodi
primerjanja različnih induktivnih metod, npr. metode statističnih ocen (M.
Black, n.d., 1970, str. 223).
V. Stegmueller je ob naslonitvi na argumentacijo W. Salmona podal zanimiv
„protiprimer", ki naj pobije plavzibilnost tega tipa obrambe. Nedvomno lahko
čisto v skladu z indukcijo postavimo naslednje „antiinduktivno načelo" skle-
panja. Po njem sklepamo, da se bo neki dogodek v prihodnje zgodil toliko manj
verjetno, kolikor bolj pogostoma se je zgodil do sedaj. Kako naj prepričamo
„antiinduktivista" (v zgornjem smislu), da je njegovo početje in pravilo na-
pačno? Logično gotovo ne, saj je tudi njegovo pravilo nededuktivno, tako kot
običajna indukcija. Z dedukcijo ne moremo niti dokazati niti zavreči nobenega
od njiju. Lahko mu rečemo, „ti si nor" ali kaj podobnega, toda zakaj bi bil nor,
kje je kriterij racionalnosti. Dokler tega kriterija nimamo, odpade argument
pregovarjanja. Prav tako ni mogoče, da se sklicujemo na uspešnost „naše" in-
dukcije in na „neuspešnost" njegove „anti-indukcije", kajti po našem razmišlja-
nju (ki ga on zavrača) bi sledilo, da iz dosedanje neuspešnosti njegovega pravila
to sledi tudi v bodoče, po njegovem pa bo ravno dejstvo, da do sedaj ni bilo
uspešno, potrjevalo uspešnost antiindukcije v bodoče. Podobno se mu ne da
očitati, da se ni ničesar naučil iz (slabih) izkušenj z njegovim pravilom v pretek-
losti, saj lahko enostavno reče, da ima zanj učenje drug smisel, namreč, da
nenehno revidira svoje verjetnostne ocene na osnovi spreminjajočih se opazo-
vanj, toda tako, da se drži tu svojega pravila. Filozof „običajnega jezika" bi
nemara pripomnil, da je takšna oblika učenja iz izkušnje vendar brezsmiselna
oz. nerazumna, toda vse to ne bo vplivalo na „antiinduktivista", ki pač ima svoj
kriterij racionalnosti in po njegovem kriteriju bi bili vsi ostali ljudje neracionalni
oz. neumni. Antiinduktivista ne bi mogli prepričati v nasprotno na osnovi obi-
čajnega pojmovanja besed kot so „racionalno", „razumno", „potrjeno dejstvo",
„smiselno" itd. (gl. W. Stegmueller, n.d., 1971, 20).
142
III. Hipotetičnost znanstvenih zakonov? Razlikovanje med celoto teorije in
empirično bazo teorije
1. Hipotetičnost ali resničnost znanstvenih zakonov
Po tem nujnem ekskurzu v poglavitne tipe „reševanj" problema indukcije (pri
čemer smo nekatere zelo pomembne vidike problema zanemarili) se vrnimo k
izhodnemu problemu. Ali se da na osnovi splošne ugotovitve o tem, da vsakršen
jezik oz. stavek v njem logično napotuje govorca (uporabnika) na univerzalne
stavke kot možne hipoteze njegove pojasnitve (razlage, utemeljitve, napo-
vedi . . .) po shemi deduktivne pojasnitve, že najti te premise oz. opravičiti
njihovo resničnost in dalje, ali tedaj še obstaja „induktiven sklep", ali pa imamo
nemara opravka z drugačnim odnosom posamičnega, posebnega in splošnega,
kot pa ga podaja klasično razmerje in prepletanje dedukcije in indukcije?
Pri vsakršni dedukciji mora nedvomno veljati naslednje: je metoda „prenašanja
resnice" iz antecendensa (hipotez) na konsekvens (sklep). Njena poglavitna lo-
gična oblika je „modus ponens". To je deduktivna shema, kjer v premisah
nastopa vsaj ena resnična ali logično veljavna implikacija in resnični ali logično
veljavni stavek, ki nastopa kot antencendens implikacije. Formalno:
-p, - (p— q)
P-
V tem primeru lahko izpeljemo (odcepimo) resnični ali logično veljavni stavek
q, kije konsekvent implikacije. Znak pomeni resnično ali logično veljavnost
stavka, ki stoji za njim. Torej, čim želimo deduktivno „pojasniti" katerikoli
stavek, ki ga imamo za resničnega, tedaj moramo predpostaviti tudi resničnost
premis dedukcije. Ker pa v shemi deduktivne pojasnitve singularnega stavka
nujno obstaja vsaj en univerzalen stavek, to pomeni, da moramo zahtevati tudi
resničnost, ne pa zgolj verjetnost ali hipotetično veljavnost univerzalnega stavka
(zakona). V prejšnjem razmišljanju smo ugotovili, da ni nobenega logičnega
deduktivnega prehoda od singularnih stavkov na univerzalne. Toda primarno
imamo na razpolago zgolj singularne stavke, kajti zgolj singularne stavke lahko
neposredno primerjamo z izkustvom. Kako tedaj preiti oz. poiskati resnične
univerzalne stavke, ki naj postanejo možne hipoteze deduktivne pojasnitve, če
se nočemo le tej povsem odreči? Odreči pa se ji ne moremo, dokler in čim smo
v jeziku. Tako spet stojimo pred problemom „indukcije", a sedaj ne več pred
tem, da se sprašujemo, kako iz množice singularnih stavkov izhaja univerzalna
hipoteza, temveč kako iz celote jezika oz. teorije izhaja metoda „izvajanja" in
opravičenja univerzalnih stavkov, potrebnih pri pojasnitvi določenih dejstev.
143
Toda lahko bi kdo ugovarjal temu takole:
Ali je res potrebna predpostavka o resničnosti univerzalnih stavkov (zakonov)
kot hipotez pojasnitve? Ali nismo šli predaleč v zvestobi „deduktivni shemi"
pojasnitve?
Tu bi sicer lahko kdo ugovarjal, češ, da vendar tudi iz ugotovitve o verjetnosti
ali (začasne) nezavrnjenosti stavkov p in p q logično izhaja verjetnost ali
nezavrnjenost konsekvensa q. Podobno bi torej iz ugotovitve o verjetnosti oz.
nezavrnjenosti pojasnjenega (eksplanansa). Torej ne potrebujemo resničnosti
hipotez (zakonov), dovolj je le verjetnost ali nezavrnjenost. Proti temu ugovoru
stojita dva protiugovora:
1.	Če naj deduktivna shema pojasnitve služi za dejanski model pojasnitve,
potem bi morala pojasniti (razložiti) dejansko ugotovljena dejstva. Ta dejstva pa
opišemo z resničnimi stavki (ki so vedno znova preverljivi in torej ponovljivi).
Če nič drugega, je njihov semantični status trdnejši kot zgolj hipotetična
verjetnost ali nezavrnjenost hipotez, ki naj jih pojasnijo. Če bi bil „semantični
status" eksplanansa nižji ali kvečjemu enako verjeten in hipotetičen kot je
status pojasnujočih univerzalnih hipotez, potem bi ti bazični stavki, ki jih
navajamo kot „pojasneno" (ali „napovedano") ne mogli predstavljati potencial-
nih zavračevalcev univerzalnih hipotez.4 Sicer je res, da so tudi bazični stavki
primarno obeleženi z določenimi konvencijami, toda trdnost teh konvencij
mora biti (po Ppperju) nad možnostjo zavračanja vseh hipotez, ki jih
postavljamo na osnovi teh stavkov.
2.	Tudi če lahko izpeljemo verjetnost ali nezavrnjenost konsekvensa iz
verjetnosti ali nezavrnjenosti konsekvensa logično izhaja iz trditev o verjetnosti
ali nezavrnjenosti predpostavk dedukcije, nikakor pa ne sledi verjetnost ali
nezavrnjenost konsekvensa sama na sebi iz verjetnosti ali nezavrnjenosti
predpostavk. Zato spet potrebujemo neko potrditev (verifikacijo) trditev o
verjetnosti ali nezavrnjenosti predpostavk, torej potrditev resničnosti teh
trditev. Če gre za deduktivno pojasnitev, potrebujemo potrditev resničnosti o
verjetnosti oz. nezavrnjenosti univerzalnega stavka, ki je ena od hipotez
pojasnitve .To nas spet vrača pred isti problem kot pri indukciji, namreč, kako
opravičiti resničnost univerzalnih stavkov, v tem primeru stavkov o nezavrnje-
nosti ipd. „nadomeskih resničnosti" tistih univerzalnih stavkov, ki služijo za
hipoteze v deduktivni pojasnitvi.
Temu bi spet lahko kdo ugovarjal, češ da stavek o verjetnosti ipd. kakšnega
drugega univerzalnega stavka ni treba, da je sam univerzalen, saj je v resnici le
singularna trditev o tem, da nam stavčni znak, npr. stavčni izraz: „(x)P(x)
Q(x)", ki predstavlja univerzalno hipotezo pojasnitve predstavlja neki nezavr-
njeni ipd. stavek. Ti stavki so namreč le metajezikovni stavki, ki se nanašajo na
stavčne izraze, zato naj bi z njimi ne delili tudi takšnega logičnega značaja, kot
je npr. univerzalnost. Tako npr. stavek o stavku: „stavek ,vsi ljudje so umrljivi'
je univerzalen" ni univerzalen stavek, čeprav se nanaša na univerzalen stavek in
govori o njegovi univerzalnosti.
Podobno tudi stavek: „stavek ,(x)P(x) Q(x)' je nezavrnjen" ni nujno univerza-
len. Trditev o njegovi resničnosti ne bi morala biti spet univerzalna. Vendar
temu ni tako, kajti tudi pristavku: "stavek ,(x)P(x)' je resničen", kije sicer res
5 Običajno je le hipoteza hipotetična, ne tudi „začetni pogoj" (antecedens hipoteze),
toda v konjunkciji hipotezo dobimo končno še vedno hipotetičnost konsekventa, ker
odloča o tem status implikacije.
144
singularen stavek, moramo vedeti za pogoje njegove resničnosti. Ti pa so podani
ravno v semantičnih predpisih za resničnost univerzalnega stavka (x)P(x). Tako
imamo dejansko trditev: „stavek ,(x)P(x)' je resničen" je resničen natanko
takrat, kadar za vsak konstanten „a" velja P(a).
To pa je spet univerzalen stavek, saj se sklicuje na vse konstantne terme „a"
(posredno pa na vse možne primere variable x). Tako smo spet na začetku,
univerzalnosti se ne znebimo. Podobno se je ne znebimo, če namesto trditev o
resničnosti univerzalne hipoteze vzamemo trditev o nezavrnjenosti ali verjetno-
sti te hipoteze. Vedno pridemo do sklepa, da mora biti P(a) nezavrnjen
(verjeten itd.) pri vsakem a, na mestu variablex.
Dokaz, ki sem ga tu podal zavrača možnost izogibanja principialni resničnosti
univerzalnih stavkov s tem, da se jih proglasi za tvegane hipoteze, ki so sicer do
sedaj nezavrnjene ali verjetne ipd., toda scela resnične. S tem se le odlaga
problem utemeljitve resničnosti univerzalnih stavkov na metajezikovni nivo,
kjer se znova pojavi.
Tudi na ta argument je možen še en ugovor in sicer ta, da je bila naša razlaga
uporabe dedukcije v pojasnjevalni shemi napačna, kajti pravilo „modus ponens"
ne pomeni, da sta stavka p in (če p, ptem q) dejansko resnična (ali veljavna),
temveč zgolj neko „metasintaktično implikacijo":
„Če je resničen (veljaven) stavek p in če je resnična (veljavna) implikacija (če p,
potem q), tedaj je resničen (veljaven) tudi stavek q".
Hipotetičnost potemtakem ne sloni zgolj na hipotetičnem značaju implikacije
(v primeru pojasnitve je to univerzalna implikacija), temveč na hipotetičnem
značaju celotne uporabe pravila dedukcije. Zato ni potrebno ugotavljati v na-
prej npr. potrjenost univerzalnega stavka (univerzalne implikacije) pri vseh pri-
merih, kjer velja antecedens univerzalne implikacije (npr. P(x)), temveč je do-
volj, če predpostavimo kot da to velja, pri čemer se opiramo na dosedanjo
nezavrnjenost hipoteze (npr. (x)(P(x) Q(x)). Univerzalni stavek uporabimo le
kot možno hipotezo v deduktivni pojasnitvi. Če se v danem novem primeru
pokaže, da drži konsekvent Q(x), tedaj je hipoteza ostala nezavrnjena, če pa se
v kakšnem primeru izkaže, da velja ne-Q, tedaj propade tako predpostavljena
hipoteza zakona kot tudi predpostavljena dedukcija (čeprav ne tudi pravilo
dedukcije!). V tem primeru ne bi bilo nobene potrebe po dodatnem dokazo-
vanju stavka o nezavrnjenosti ipd. konsekventa Q(a) pri vsakem argumentu iz
nezavrnjenosti univerzalne hipoteze (x) (P(x) Q(x)) in iz robnega pogoja P(a),
s čemer se izognemo ponovitvi problema utemeljitve resničnosti univerzalnih
stavkov na novem nivoju.
Principialen ugovor proti temu ugovoru je, da povsem izenačujemo testiranje
hipotez z znanstveno razlago ali napovedjo. Čeprav je logično gledano v obeh
primerih uporabljen modus ponens kot pravilo izpeljave (dedukcije), ga vendar
ne uporabljamo enako. Pri testiranju hipotez gre dejansko za ta način uporabe
kot je opisan v prejšnem ugovoru, torej da se tudi celotna uporaba dedukcije
jemlje „hipotetično". Tam univerzalna hipoteza nastopa zgolj kot možni faktor
pojasnitve, tako rekoč kot „hipoteza hipoteze". Toda če gre za iskanje dejanske
pojasnitve nekega pojava ali za napoved bodočih dejanskih potekov v okviru
neke že uveljavljene znanstvene teorije, zakonitosti itd., ne postavljamo hipotez
kot „hipotez hipotez", temveč kot že najdene zakonitosti, kijih uporabljamo v
posameznih primerih. V primeru „testiranja hipotez" s protiprimerom, npr. z
najdenjem neke konjunkcije P(a). ne Q(a) resnično pade hipoteza
(x)(P(x) Q(x)). V primeru iskanja pojasnitve ali napovedi, na bazi že osvojenih
145
zakonitosti pa ne pade nujno zakon, temveč iščemo najprej možne napake v
opazovanju ali eksperimentu, v tolmačenju antencendensa P(a) ali v uporabi
zakona in šele potem eventualno razmišljamo o zavračanju in o spremembi
zakona. Eventualno pravim zato, ker dejansko zavrnemo ali zamenjamo dani
zakon šele takrat, kadar imamo na voljo tudi razlog anomalije, kar pomeni, da
imamo na voljo vsaj osnovne skice novega zakona, ki mora pojasniti vsaj dvoje:
1.	uspešnost dosedanje rabe prejšnega zakona in
2.	neuspešnost pri novo odkritih anomalijah.
Običajno to niti ne zadošča, ker je treba dodati še to, da novi zakon odkrije ali
napove cel razred mogočih anomalij starega zakona, ki jih prej ne bi znali niti
razložiti niti odkriti. Kajti šele, ko vemo, da anomalija predstavlja nekaj zakoni-
tega v celem razredu pojavov, smo prisiljeni v spremembo prvotnega zakona.
Dokler ostaja le en sam (pa čeprav ponovljivo) primer neujemanja z zakonom,
to še ni razlog za njegovo zavračanje.
Če bi povsem izenačili testiranje hipotez z znanstveno pojasnitvijo in napoved-
jo, potem bi prišli do neznosne situacije, kjer bi se znanstveni zakoni tako rekoč
nenehoma zavračali, saj je možnih, čisto slučajnih anomalij vedno dovolj na
razpolago, torej ne bi mogli postaviti in ohraniti niti ene znanstvene teorije. V
tem smislu bi radikalni falsifikacionizem pomenil negacijo znanosti in njenega
napredka. To dejstvo je kmalu opazil tudi sam Popper in je uvedel nekakšen
princip potrpljenja, po katerem se mora najprej dopustiti, da neka teorija ali
zakon pokaže vso svojo pojasnjevalno moč in se ne uporablja ali išče takoj
različnih protiprimerov (principi sprejemljivosti in zavračanja neke teorije).
Kasneje je posebno Popperjev učenec Lakatos na osnovi podobnih ugovorov
proti Popperjevemu „naivnemu falsifikacionizmu" zgradil svojo teorijo „razis-
kovalnih programov", katere bistvo je ravno v bolj dialektični sintezi principov
ohranjanja in zavračanja oz. spreminjanja teorij v zgodovini znanosti (njegovi
principi, kdaj lahko nova teorija izpodrine staro ob danih protiprimerih se
formalno pokrivajo z prej omenjenima dvema oz. tremi zahtevami) (gl. npr. I.
Lakatos, n.d., 1978, 32).
Poglavitni ugovor izenačevanju znanstvene pojasnitve in testiranja hipotez pa
izhaja iz značaja jezika kot sistema stavkov. Če smo ugotovili, da se z postavit-
vijo slehernega stavka (kot resničnega) vzpostavlja tudi logični prostor, znotraj
katerega je morda pojasnljiv oz. izpeljiv iz konjunkcij univerzalnih stavkov in
drugih stavkov, tedaj univerzalni stavki ne morejo biti v principu zgolj hipoteze,
temveč mora biti dana možnost obstoja in odkritja takšnih univerzalnih stav-
kov, ki dejansko sodelujejo v pojasnitvi resnice izhodnih stavkov, torej ki so
sami resnični in ne zgolj verjetni stavki.
Če imamo v znanosti na razpolago neki izhodni sistem bazičnih stavkov, kijih
produciramo relativno neodvisno od produkcije samih teorij (neodvisnost je v
tem, da so postopki za odkrivanje novih resničnih bazičnih stavkov na splošno
drugačni kot postopki postavljanja in odkrivanja znanstvenih zakonov in se eni
ne dajo v celoti zvesti na druge), tedaj morajo obstajati tudi takšni univerzalni
stavki, ki so vsaj tako resnični kot so to bazični stavki neke znanosti.
To pa pomeni, da moramo imeti v jeziku ali v teoriji tako močno podkrepljene
univerzalne stavke, da je njihova resničnost vsaj „na istem nivoju" zanesljivosti
kot je resničnost singularnih in drugih povsem empiričnih stavkov. Takšni uni-
verzalni stavki bi se torej lahko spremenili le tedaj, če bi iz same baze jezika oz.
empirične teorije izpadli vsi tisti empirični stavki, ki jih bi takšni univerzalni
146
stavki pojasnjevali ali napovedovali ali pa bi se morali navedeni empirični stavki
spremeniti v isti meri, kot se bi spremenil univerzalni stavek (zakon).
To je seveda le principialna ugotovitev, še nič ni rečeno o tem, da so vsi
univerzalni stavki, ki služijo za pojasnjevanje, stavki te vrste, kajti nekateri
univerzalni stavki so še vedno lahko empirično zavrnljivi ob dani, nespremenjeni
empirični bazi teorije (jezika), ker njihova falsifikacija pomeni le umik „tvegane
hipoteze". Trdim le to, da ne morejo biti vsi pojasnjevalni univerzalni stavki te
vrste hipoteze.
Med univerzalnimi stavki, ki so principialne narave, torej ki se spremenijo le s
spremembo same empirične baze, na katero se potencialno nanašajo, so lahko
povsem analitični stavki, ki zgolj pojasnjujejo smisel določenih terminov, lahko
so stavki o vodilnih logičnih in drugih sintaktičnih pravilih jezika oz. različnih
jezikovnih sistemov, toda lahko so tudi povsem vsebinski, neapriorni in zunaj-
logični stavki, ki se nanašajo na celoto tistega izkustva, kije zajeto v sistemu in
produkciji bazičnih stavkov. Med takšnimi neapriornimi, vendar trnim univer-
zalnimi stavki oz. nanje vezanimi prepričanji so v vsakdanjem jeziku poznani
številni primeri trditev o naravi čutnih predmetov, npr. o naravi „teles" in bitij
okrog nas (npr. trditve, da imajo stvari okrog nas tudi svojo „skrito" zadnjo
stran, da imajo notranjo in zunanjo strukturo, da obsenčenja odkrivajo njihovo
trodimenzionalno obliko ipd.). Će bi se ta prepričanja podrla ali radikalno
spremenila, bi padla v vodo nit vodilja poglavitnega toka čutnih izkustev. S tem
bi se zamajala tudi vsa institucija vsakodnevne proizvodnje stavkov in jezikovnih
struktur, skratka padel bi temelj slehernega razumevanja in „smisla pojavov"
okrog nas.
Toda tudi v eksaktnih znanostih imamo podobno stvar, tudi tam poznamo
trditve, ki so tako trdne, da bi se podrla vsa teoretska in empirična vsebina
znanosti, od najnižjih opazovanj do najvišjih teoretskih in formalnih principov,
če bi se zavrglo ali radikalno spremenilo te fundamentalne trditve. Te trditve
nikakor niso zgolj zadeve „mikroteorije", ki tiči že v jezikovnem opisu bazičnih
stavkov, o kateri je tudi Popper dejal, da je relativno neodvisna od višje teoret-
ske zgradbe neke znanosti in je tudi trdnejša od nje, (saj te mikroteorije ne
služijo pojasnitvi bazičnih stavkov, temveč predstavljajo le „pogoje možnosti"
znanstveno relevantnega opisa dejstev. Opis pa še ni pojasnitev, čeprav je njen
bistven del).
Poleg „apriornih" premis znanstvene predstavitve (opisa) dejstev obstajajo tudi
posebni teoretični zakoni najvišjega reda in pa različne fundamentalne
univerzalne empirične ugotovitve, ki bi se lahko podrle le ob radikalni menjavi
osnov znanosti, predvsem empirične baze znanosti in seve a tudi nanjo vezanih
mikroteorij. Ker so te mikroteorije v dobršni meri povezane tudi z vsakdanjim
jezikom in pričakovanji o vedenji stvari, bi takšna radikalna sprememba jezika
in razumevanja, tako da bi se lahko znašli pred popolno semantično praznino.
To bi se zgodilo namreč takrat, če bi ob radikalni spremembi dobro utemeljene
teorije in njenih empiričnih osnov ne bila podana tudi nova, alternativna teorija
in z njo povezana produkcija smiselnih bazičnih spoznanj, ki bi vendarle
omogočala tudi neko kontinuiteto z dosedanjim delom znanosti in z vsakda-
njim izkustvom. Takšno možnost si je težko celo zgolj zamišljati. Tudi temu
podobna možnost, da bi nova teorija in nanjo vezan jezik nastal takorekoč „iz
nič", brez povezave z dosedanjim potekom znanosti in izkustva, zgolj kot neka
radikalno druga možnost pojmovanja svet, je težko zamišljiva, vsaj predstavlja
primer tkim. „radikalnega prevoda" (Quine) nekega nam povsem neznanega
jezika v naš jezik, kjer ne obstaja nek posredujoči nevtralni izkustven in
147
semantični sistem, ki bi si ga delili akterji obeh jezikov. Tu ne bi bil možen
noben prevod in tudi pri iskanju logičnih in povsem formalnih analogij med
jeziki bi tipali v prazno, kot je to pojasnil Quine (Quine, n. d., 1976, 73-79).
Opozotiti moram, da ne zagovarjam teze, da so bazični stavki in tudi
fundamentalni zakoni povsem nespremenljivi in nezavrnljivi, toda postavljene so
meje teh sprememb in zavračanj. Njihova logična meja je ravna tam, kjer bi se
zgodila sprememba brez vsake alternative ali brez vsake kontinuitete z
dosedanjim delom znanosti in z vsakdanjim jezikom
Kakorkoli že, ne moremo se izogniti ugotovitvi, da poleg singularnih empiričnih
stavkov in enostavnih empiričnih posplošitev iz zaporedja opazovanj, poizkusov
ali izkustev obstajajo še univerzalni stavki, ki niso zgolj testibilne hipoteze,
temveč so resnični univerzalni stavki, ki niso zgolj testibilne hipoteze, temveč
so resnični univerzalni stavki, katerih zanfikanje ali spremembo moramo
nadomestiti z drugim resničnim stavkom, ki ohranja neko zvezo z vsebino in
formo prejšnjega spremenjenega stavka, torej kjer poznamo „napredek v
spoznanju".Vsi ostali stavki, ki služijo za empirično zavrnljive hipoteze
pojasnitve se morajo logično ujemati s temi vodilnimi ali bolje z najbolj
utrjenimi spoznanji neke znanosti (t. j. ne smejo jim nasprotovati, a to še ne
pomeni, da tudi logično izhajajo iz njih). Ne trdim, da celota fundamentalnih
zakonov že sama zadošča za razlago vseh pojavov. To bi pomenilo, da
empirično izkustvo ni pomembno in da teorija povsem obvlada vso svojo
empirično bazo. To pa je napačno. Zato sklepam, da so v zanosti nujno
potrebne tudi testibilne, zavrnljive empirične hipoteze, kijih dnevno producira
znanost v reševanju posebnih problemov. Kopičenje in nadgrajevannje empi-
ričnih hipotez le te počasi utrjuje in jih približa nivoju fundamentalnih
spoznanj določen e znanosti. Tako se v okviru določene znanstvene shematike,
tkim. „znanstvene pradigme", ki vsebuje temeljne teoretsko-empirične previse
znanosti oblikuje „znanstveni napredek". Drug problem pa je problem
„znanstvenih resolucij" oz. „menjav paradigem", kot gaje odprl Thomas Kuhn
in njegova šola. O tem malo kasneje.
Na tej točki, ki smo vzpostavili neko povezavo med obstojem bazičnih
empiričnih dejstev in empiričnih (stavkov) in univerzalnih zakonov v okviru
določenih teorij ali jezikov, se ponovno javi „problem indukcije". Klasična
psevdodeduktivna shema induktivnega sklepanja, ki je zajeta v posploševanju iz
vrste posameznih izkustev je logično nevzdržna. Nevzdržna pa je tudi z našega
stališča, saj predpostavlja, da je mogoče kadarkoli izolirati vrsto singularnih
stavkov od vsaj implicitno prisotnih univerzalnih stavkov, ki so potencialne
univerzalne hipoteze pojasnitve teh singularnih stavkov. Zaradi tega nastane
napačen vtis nekakršnega čistega prehoda iz množice singularnosti na splošnost.
Med drugim ta shema teži tudi k izenačevanju „konteksta odkritja" in
„konteksta opravičevanja", ki ju je ravno analitična filozofija poskušala
načelno ločiti. Če bi bilo mogoče najti logična pravila za potek veljavnih
induktivnih sklepanj, potem bi obenem dobili navodilo za produkcijo „pravih"
hipotez in kriterij za njihovo opravičenje (verifikacijo). Toda to je nemogoče,
saj bi s tem delo znanosti postal nevprašljiv, vedno zanesljiv avtomatizem
produkcije verifikacljivih hipotez.
V samem postopku indukcije potemtakem ne moremo v načelu izključiti
prisotnosti drugih teorijskih elementov, torej drugih posplošitev in univerzalnih
trditev, ki so jim na neki način „v temelju" (tu ne gre za pravo logično
utemeljenost nabora singularnih stavkov s temi univerzalnimi trditvami, saj bi
bil sicer problem indukcije odveč, temveč predstavljajo pred dodatna teoretska
148
vodila v iskanju ustreznih univerzalnih hipotez). S tem tudi ni rečeno, da do
vseh zakonov pridemo ,,po indukciji", torej ob enostavnih empiričnih posplo-
šitvah. zagotovo to ne velja za vodilne teorijske principe neke znanosti, ki so
osnova neke znanstvene paradigme. Toda pri množici empiričnih posplošitev
nedvomno igra veliko vlogo dosedanje nakopičeno izkustvo in posploševanje
neposredno opaženih ali izmerjenih razmerij ali kvalitet v „empirični zakon"
(Nagel), ki vsebuje le opazljive ali neposredno merljive ter preverljive termine.
Tu se teoretično delo obrazložitve teh zakonov odpira šele naknadno, potem ko
smo jih formulirali v procesu empiričnega testiranja in preverjanja. Zato se v teh
primerih smiselno zastavlja vprašanje, ali ne gre tu vendarle za tipično
induktivne postopke, ki končno slonijo na posploševanju statistično pogostih in
nelevantnih regularnosti? Ali se torej tu lahko izognemo sklicevanju na teorijo,
na druge zakone, na vsebino terminov in se zanesemo zgolj na pogostnost
pojavljanja neke regularnosti kot priporoča indukcija? Zdi se, da nikakor ne,
kot smo tudi že sami ugotavljali, ko smo zavrgli misel, da je mogoče izolirati
neko vrsto izkustev in stavkov, ki jih opišejo od univerzalnih stavkov, ki
predstavljajo teoretski ovkir možnih posplošitev in iskanj zakonitosti. Toda tudi
nekateri znani „paradoksi indukcije" kažejo na nujno odvisnost posploševanj od
predpostavljeneega teoretskega ali vsebinskega konteksta indukcije. Na tem
mestu ne morem podati kakšne podrobnejše predstavitve teh paradoksov (ki se
jih da preformulirati v znova relevantne paradokse tudi takrat, ko zanikamo
indukcijo in upoštevamo le „tvegano postavljanje hipotez" (Popper). Ti
paradoksi veljajo za sleherno obliko „iskanja primernih občin hipotez", ne
glede na značaj metode, po kateri jih dobimo oz. jih skušamo preveriti (gl. npr.
W. Stegmueller, n. d., 1971, 35)
2. Paradoksi indukcije
Prvi takšen paradoks je skoraj trivialen „Hempelov paradoks" indukcije.
Vzemimo znamenit primer za induktivno hipotezo, ki pogosto služi za primer
enostavne indukcije:
„vse vrane so črne" pisano formalno: (x) (V(x) Č(x)) kjer predikat v(x) pomeni
„. . . je vrana" in Č(x) „. . . je črno".
Vzemimo sedaj kos bele krede in brez truda ugotovimo, da to ni nobena vrana.
Toda ravno zato je formalno gledano, pozitiven primer „potrditve" induktivne
hipoteze, saj če antecendens neke implikacije ni resničen (v tem primeru je to
neresničnost stavka „ta kos krede je vrana"), tedaj je celotna implikacija
resnična, torej imamo pozitiven primer implikacije. Ker je takšnih stvari, kot je
kreda, ki je belo in ni vrana neskončno mnogo in verjetno neskončnokrat več
kot je vranje količnik pogostnosti resnice za našo hipotezo poljubno blizu 1,
kar pomeni, da je hipoteza nedvomno resnična. Toda na tak način, bi lahko
branili sleherno hipotezo, celo neresnično, npr. „vse vrane so bele", le da bi
takrat pritegnili k pozitivnim primerom hipoteze tudi vse črne stvari, ki niso
vrane.
Seveda se na ta ugovor lahko ugovori, daje sofističen, kajti dejansko moramo
upoštevati le tiste pozitivne hipoteze, ki so netrivialno resnični, torej, za katere
velja resničnost antencendensa, v našem primeru torej to, da „so vrane".
Toda težava je večja, če gledamo na stvar s Popperjevimi očmi, kajti njemu gre
le za potencialno zavračanje hipoteze. V tem primeru pa bi bil primer „bele
149
krede" primer neposrečene zavrnitve hipoteze. Ker paje takšnih ,,neposrečenih
zavrnitev", t.j. poskusov zavračanj, ki „ne uspejo" spet neskončno več kot
dejansko mogočih, bi spet sledilo, da moramo tako rekoč vsako hipotezo imeti
za močno podkrepljeno. Popper tu ne more zavrniti primera „bele krede" kot
potencialnega zavračevalca hipoteze o črnih vranah s tem, da se sklicuje na to,
da je treba upoštevati le tiste primere, ki ustrezajo antencendensu, ker so po
njegovem „potencialni zavračevalci" neke hipoteze vsi eksistenčni stavki, ki
trdijo, da na tem in tem mestu in v tem in tem trenutku obstaja to in to.
Vsekakor iz stavka, „ta kos krede je bel" sledi eksistenčni stavek' „na tem in
tem mestu, v tem in tem prostoru obstaja bela kreda". Popper se je skušal
izvleči iz težave tako, da je predlagal omejitev na zgolj „bistvene predikate", ki
pripadajo „resnim poskusom zavračanja". Kos bele krede ni resen poskus
zavračanja, saj nima ničesar bistveno skupnega z vranami, zato ni potencialni
zavračevalec hipoteze, da so vse vrane črne (gl. Stegmueller, n.d., 1971, 36).
To pa seveda pomeni, da imamo neke vsebinske kriterije o tem, kaj so resni in
kaj neresni primeri zavračanja, ki bi veljali za vse hipoteze. Ker si je kaj lahko
zamisliti množico manj trivialnih, a podobno „neresnih" poskusov zavračanja,
je seveda težko, če ne nemogoče formalno opredeliti kriterij „resnosti", razen
če se ne sklicujemo na „smisel" izjav, na „bistvene" kvalitete ali na znanstvene
zakone, ki so že utijeni.
To se še jasnejše pokaže pri še tršem orehu, pri t.i.
Goodmanovem paradoksu. Originalno je bil formuliran takole. Recimo, da
postavimo tole empirično hipotezo: „vsi smaragdi so zeleni", ki jo formuliramo
v nekem trenutku t. Ker so vsi, do tega trenutka poznani smaragdi res bili zeleni
(oz. to predpostavljamo), se zdi, da imamo osnovo za dobro potrjeno empirično
hipotezo o vedenju smaragdov v bodoče. Sedaj pa si izmislimo nov, umeten
predikat „zelerdeče", ki ga definiramo takole. Za vse stvari, ki so bile
preverjene pred časom t naj velja, da so bile zelene, na vse ostale stvari pa ga
uporabimo, kadar so rdeče (torej so bodisi bile nepreverjene pred časom t,
bodisi se bodo v bodoče izkazale za rdeče).
Toda vsi smaragdi, ki smo jih preiskali do sedaj so bili (po predpostavki) zeleni,
a to ustreza tudi drugemu predikatu, namreč da so bili zelerdeči. Če je tako,
tedaj lahko zaradi dobre potrjenosti te hipoteze do časa t, sklepamo, da se bo
predikat „zelerdeče" ohranjal tudi v bodoče in to natančno enako verjetno kot
hipoteza o zelenosti. To pa pomeni, da lahko induktivno izpeljemo dve različni
hipotezi, ki sta povsem enako dobro potrjeni (verjetni, podkrepljeni, overovljeni
ipd.), vendar dajati za bodoče pojave povsem nasprotni si napovedi. Po prvi bi
moralo veljati, da bodo vsi preiskani smaragdi po času t zeleni, po drugi, pa da
bodo rdeči.
Goodman je v bistroumnih analizah dokazal, da ni nobenega enostavnega
formalnega izhoda iz tega problema. „Nenavadnih" predikatov se ne da v naprej
izključiti z nobenim logičnim merilom. Če bi npr. nekdo dejal, da moramo
opustiti predikate, v katerih je omenjen poseben trenutek ali prostorski pogoj,
tedaj lahko odgovorimo, da ne vemo, kateri predikat je v našem primeru treba
odstraniti. Kajti, če definiramo tako, kot mi, „zelerdeč" preko „rdeč" in
„zelen", tedaj je res v predikatu „zelerdeč" bistveno vsebovan časovni trenutek
t. Toda, če bi izhajali npr. iz predikata „zelerdeč" in „rdezelen" (ki pove, daje
pred časom t vse, kar je bilo raziskano rdeče in vse po času t zeleno) in
pozabimo na časovno določilo v njih, se da „rdeče" in „zeleno" definirati
preko „zelerdeče" in „rdezeleno" in časa t. „Zeleno" bi bilo npr. definirano
150
kot: „je zelerdeče pred časom t in rdezelno potem" (gl. N. Goodman, n.d.,
105).
Goodman je na osnovi kritičnih zavrnitev različnih ugovorov njegovemu dokazu
in različnih poskusov njegove razrešitve s čisto logičnimi sredstvi, prišel do
sklepa, da moramo podati neki vsebinski kriterij razločevanja primernih in
neprimernih induktivnih hipotez. Tega je naposied našel v t.i. „projektibilnosti"
predikatov. Neki predikat je „bolj projektibilen" kot drugi, če je bil v dosedanji
zgodovini znanosti uporabljen v več slučajih kot drugi predikat, oz. če je bil
praviloma v analognih situacijah izbran ta, ne pa neki drug predikat. Ker je
predikat „biti zelen" nedvomno bolj projektibilen od „zelerdečega" (saj je bil
zadnji uporabljen le v danem primeru), je potrebno izbrati hipotezo „biti
zelen", ne pa „biti zelerdeč" (gl. N. Goodman, prav tam, 122) Predikati, ki so
bolje projektibilni („nadaljevalni", t.j. da se lahko ponavljajo tudi v bodoče) od
drugih so obenem tudi bolj „ukoreninjeni" v znanosti in v izkustvu, lahko bi
preprosto dejali, da sodelujejo pri znatni množici znanstvenih hipotez in
zakonov, ali so deli njihovih konsekvenc. Tako bi lahko Goodmanov kriterij
prevedli v tale: V konfliktnih primerih v protislovnih ali nevsklajenih si hipotez,
ki imata enako stopnjo podkrepitve, izberimo tisto, ki se bolj oslanja ne že
„utrjene" zakone ali njihovo konkretno izpeljavo v posebnih slučajih. Tudi
Goodman sam se mestoma nagiblje k tej razlagi, ko ugotavlja nujno povezanost
induktivnih posplošitev s prednostno postavljenimi zakoni in posplošitvami
(prav tam, 147). Na tem mestu se ne morem spustiti v podrobnejšo razpravo o
Goodmanovem predlogu. Vendar se zdi, da ta Goodmanov primer kaže na
notranjo zvezo postavljanja hipotez od konteksta, t.j. od že postavljenih
zakonitostnih hipotez, ki so se potrdile v praksi. To potrjuje tudi W.
Stegmueller po obsežni analizi Goodmanovega in podobnih paradoksov (gl. W.
Stegmueller, n.d. 1969, 281).
Tretji paradoks sem sestavil sam Ta se ne opira na nobene posebne časovne ali
prostorske točke v gradnji hipotez, torej je splošnejši, vendar jasno kaže na
odvisnost indukcije od že veljavnih zakonov in konteksta (podobno velja za
popperjansko verzijo ..postavljanja tveganih hipotez").
Vzemimo tradicionalni primer enostavne indukcije, ki smo ga srečali že pri
Hempelovem paradoksu:
„Vse vrane so črne" ali formalno: (x) (P(x) Č(x)).
Recimo, da smo našli .protiprimer", torej pri nekem individuu a naj velja
konjukcija V(a). ne-Č(a). Prvobitni predlog od tod bi bila negacija hipoteze.
Toda, kaj naj to pomeni? Njeno enostavno odstranitev ali njen popravek? To
je lahko zelo različno. Hipotezi o flogistonu in podobno o etru sta enostavno
propadli in se umaknili iz znanosti, za seboj nista pustili niti kakšnega
formalnega ostanka. Toda Newtonova teorija sile, mase in gravitacije ni
enostavno propadla, temveč velja kot matematični približek pri mali „zakrivlje-
nosti" prostora in pri relativno malih hitrostih gibanja snovi. Čeprav je
nastopilo kot zakon nekaj novega in je bila, formalno gledana, Newtonova
teorija zavrnjena, vendar ni bila spremenjena v prah in pepel.
Vsako hipotezo v primeru nevarnosti njene falsifikacije lahko formalno
obranimo. Čisto mogoče je. da nastopijo naslednji formalni modeli alternativ-
nih hipotez:
1 (x)ne(V(x) Č(x)) (kar se izenači „ne obstaja črna vrana")
2. (x) (V(x) ne C(x)) (kar se izenači približno z ..nič ni črna vrana" in se skoraj
pokriva s zgornjim)
151
3.	(x) (V(x) C'(x)), kjer Č(x) = С'(х) (kar pomeni, da so vse vrane nemara
, temnorjave"
4.	(x) (ne-V(x) Č(x)) (vse, kar ni vrana, je črno) čisto formalna alternativa
temu je še da dodatno negiramo ali spremenimo še predikat Č(x), torej
(x) (ne V(x)Ç'(x))
5.	(x) (v'(x) C(x)) (uvedemo novo ..vrsto vran", ki so črne)
6 (x) (c"(x) Č'(x)) (druga vrsta vran je nemara bela, če postavimo Č'(x) =
B(x))
Ni v naprej odločeno, katera od teh možnosti dejansko ustreza situaciji, čeprav
je res, da iz vseh izhaja zanikanje prvobitne hipoteze, torej: ne(x) (V(x) Č(x)).
To pomeni, da v primeru falsifikacije: V(a). ne-Č(a) poleg enostavne negacije
hipoteze lahko postavimo zelo različne poskuse novih hipotez (to ustreza lahko
kar več primerom naših alternativ).
Prvi dve varianti ustrezata npr. popolnemu umiku prvotne hipoteze, kot je bilo
npr. s flogistonom ali etrom, tretji primer pomeni npr. „popravek" prvotibno
postavljene lastnosti, recimo zaradi natančnejših opazovanj, četrti primer je
trivialen in je resničen le takrat, če spremenimo pomen termina „vrana", spet
zanimiva sta peti in šesti primer, ki pomenita razbitje prvobitno enovite vrste
„črnih vran" na dve podvrsti, na „črne" in „bele (nemara polarne) vrane". Za
enega od teh primero se moramo odločiti. Sama negacija celotne hipoteze „od
zunaj" je premalo, ker se pač da izvesti prav iz vseh teh primerov in sama za
sebe ne pomeni ničesar.
Posebno zadnja dva primera sta zanimiva, saj formalno lahko vedno rešimo
prvotno hipotezo tako, da razbijemo antencendens na dva dela, za prvega velja
stari predikat, za drugega pa kak drug predikat. Prvotni razred, ki ustreza
antencendesu, razbijemo na dve podvrsti s tema različnima lastnostima. To pa
pomeni, da formalno gledano nikoli ne bi moglo priti do negacije hipoteze, t.j.
do prve ali druge alternative, ker bi vsako hipotezo lahko „reševali" z
izmišljanjem umetnih podvrst. Celo „flogiston" bi lahko takole formalno
reševali, če bi ločili „dve vrsti gorenja", eno, pri kateri sodeluje kot snov
flogiston, in drugo, pri kateri sodeluje kisik.
Paradoks je v tem, da lahko vedno izločimo podrazred primerov, za katerega
velja neka hipoteza, čeprav v generalnem oz. prvotnem razredu ne velja. To si
omogočimo preprosto že s tem, da oba dela razreda opremimo z indeksom, ki
označuje prvo ali drugo „podvrsto". Problem indukcije bi se tako izgubil, saj
preprosto ne bi bilo primerov falsifikacije, bili bi le primeri „preširoke
generalizacije" sicer upravičenih hipotez. To bi šlo lahko v neskončnost, tako
da bi na koncu imeli podrazrede (podvrste) z enim samim členom, toda še
vedno bi lahko menili, da je pač le slučajno zgolj razred z enim samim članom
itd. Takšne možnosti so gotovo absurdne in jasno je, da jih znanost ne dopušča,
toda problem je, kako jih preprečiti. Tako rekoč očitno je, da noben zgolj
formalen kriterij tu ne pomaga, opreti se moramo na ločevanje „bistvenih" in
„nebistvenih" lastnosti vrst, ali z drugimi besedami, na zakone, ki opisujejo
povezavo vrste z svojimi bistvenimi značilnostmi. Tako npr. lahko opravičimo
eventualno razdelitev vrste „vran" na „navadne vrane", za katere velja, da so
črne in na „polarne vrane", ki so bele, ker iz biologije vemo, da je skoraj
zakonit pojav, da so predstavniki iste vrste v polarnih krogih beli ali svetlejši, če
nimajo nobenega drugega sredstva za obrambo.
Če pa bi velo vrano našli v naših krajih, bi to predstavljalo prekršek od
prvotnega pravila, ki ne bi pomenil uvedbo nove vrste in bi bil lahko primer
falsifikatorja prvotne hipoteze. Pravim „lahko" zato, ker se tudi tu lahko
152
rešimo enostavne falsifikacije s tem, da uvedemo „podvrsto" anomalij, npr.
„albino vran", ki so zgolj slučajna odstopanja od občega pravila, zato ne
pomenijo falsifikacije hipoteze. Toda tudi zato moramo poznati nekaj o
„bistvenih" in „slučajnih" lastnostih vran.
Zato moramo iskati ustrezne posploševalne hipoteze le v navezavi na celoten
teoretski kontekst določene znanosti oz. njenega jezika. To velja celo za
povsem empirična posploševanja, saj tudi tam lahko nastopi dilema: ali uvesti
novo vrsto ali gre za anomalijo ali za zavračanje hipoteze v celoti, čim dobimo
primere, ki odstopajo od napovedanega.
Pa še nekaj nam pove naš primer z vranami, namreč to, da do postavljanj in
spreminjanj hipotez prihaja vedno tako, da imamo vsaj implicitno pred očmi
možne navezave z ostalimi zakoni oz. racionalnimi predstavami določene
znanosti, kajti le tako lahko izberemo res „bistvene" posplošitve (oz. za dani
pojav relevantne splošne poteze).
Podobno, le manj jasno nas o tem podučita tudi oba prej navedena paradoksa
indukcije. Zato postavljam naslednje osnovne trditve o obsegu t.i. induktivne
posplošitve in o povezavah teh posplošitev z drugimi zakoni teorije oz. s
teorijskim okvirom določene znanosti, kjer poteka postopek oblikovanja
empiričnih hipotez:
3. Mesto induktivne posplošitve v znanstveni teoriji
1.	Nobena empirična posplošitev (indukcija) iz množice končno mnogo
empiričnih primerov ni mogoča brez povezave z teorijskim kontekstom, torej
brez povezave z že sprejetimi zakoni, ki opredeljujejo razlike med „bistvenimi"
(relevantnimi) in „nebistvenimi" kvalitetami in relacijami pri pojavih določe-
nega predmetnega področja.
2.	To pomeni, da indukcija ni edina metoda niti za najdenje adekvatnih
zakonov, niti za njihovo opravičenje ali potrditev.
3.	To pa ne pomeni, da so tedaj vsi zakoni, posebno še tisti, ki niso dobljeni
induktivno, zgolj tvegane hipoteze, nikoli resnične in zgolj zavrnljive trditve
(kot trdi Popper). Tudi te zakone lahko zavrnemo le tedaj, če imamo dano
alternativno teorijo, ki ohrani del starih zakonitosti kot matematični približek
ali kot idealizacijo v posebnih razmerah in ki zmore pojasniti razloge za
opuščanje nekdanjih zakonitosti in dognanih odstopanj od njih.
4.	T.i. induktivna metoda ni logičen sklep, toda ob predpostavki, da vsaj
približno vemo za teorijske razloge, zakaj dajemo prednost določeni induktivni
hipotezi pred drugimi in zakaj združimo pojave določenega razreda v „isto
vrsto" obeleženo z isto induktivno dobljeno kvaliteto ali relacijo, se induktivno
posploševanje poljubno približa logičnemu sklepu (npr. statističnemu sklepa-
nju) in v logično sklepanje takrat in samo takrat, kadar nam dosežena
induktivna posplošitev pomeni uvedbo definicije nove vrste.
Prva trditev izhaja iz prejšne analize paradoksov indukcije, čeprav je od te
ugotovitve do res razdelane logične teorije o odnosih med zakoni neke teorije in
ločevanjem „bistvenih" (relevantnih) in „nebistvenih" (nerelevantnih) kvalitet
in relacij pojavov še daleč.
153
Druga trditev izhaja iz prve, kajti če se vsaka induktivna posplošitev nanaša na
določene prej dobljene splošne trditve, podane bodisi v običajnem vsakodnev-
nem vedenju in jeziku, bodisi v znanstvenih teorijah, potem morajo obstajati
zakoni, ki niso induktivno pridobljeni ali induktivno potrjeni, (opravičeni), kar
pomeni, da indukcija ni edina metoda za njihovo potrditev ali opravičenje
(potrditev mi pomeni tu njihovo sprejemanje kot zanesljivih hipotez potencial-
nih pojasnitev ali napovedi, opravičenje pa sprejemanje teh zakonov kot
resničnih, namreč vsaj v tisti meri kot imamo resnično vso teorijo, v kateri
veljajo).
Tretja trditev prav tako izhaja iz že prej povedanega. Če obstajajo zakoni, t.i.
univerzalne trditve, ki so celo vodila sleherni enostavni empirični posplošitvi
(vsaj posredno, s tem, ko utemeljujejo nesprejemanje drugih alternativnih
hipotez), potem se ti ne morejo spreminjati tako kot te empirične hipoteze, t.j.
hkrati z njimi. Nudijo obče predpostavke za razpravo o posledicah odkritih
anomalij ali zavračevalcev teh hipotez, zato morajo imeti trajnejši značaj od
njih.
Ne moremo jih zavrniti s samim nasprotnim primerom, poznati moramo še
razlago za ta primer in v splošnem novo, boljšo teorijo, ki ohrani vsaj del prejšne
teorije. V nasprotnem bi propadle tudi vse empirične, bazične trditve, ki pa so
osnova tako prejšni kot novi teoriji (brez kontinuitete empirične baze teorij bi
ne bilo možno kakršno koli pozitivno ali negativno primerjanje obeh teorij v
okviru iste znanosti oz. znanstvene skupnosti in znanstvene tradicije. Tretja
trditev izhaja tudi iz poprej podanih kritik Popperjeve filozofije, iz nevzdržnosti
teze, da so vsi zakoni znanosti zgolj testebilne, zavrnljive hipoteze.
Četrta teza ne izhaja neposredno iz prej povedanega oz. iz prejšnih trditev,
temveč iz celotne razprave o logični naravi dedukcije in o njenih paradoksih.
Vsebije misel, da indukcija ni zgolj „empirična", psihološka ali hevristična
metoda brez logične vrednosti, čeprav ni logičen sklep (razen v omenjenem
trivialnem primeru uvedbe definicije). Je adekvatna metoda za iskanje primer-
nih empiričnih zakonitosti, ki jih dobimo z posploševanjem najbolj tipičnih in
za nas bistvenih potez objektov, toda pri tem te ocene tičičnosti ali bistvenosti
niso same na sebi empirični (čutno) dane, temveč so implicirane v jeziku, ki ga
uporabljamo in v poprej sprejetih implicitnih ali eksplicitnih teorijah o teh
objektih, ki pomagajo poiskati primerno splošno kvaliteto ali relacijo, ki jo
opazimo in fiksiramo na objektih določene vrste,
Že empirične posplošitve predstavljajo osnovne oblike pojasnitev, t.j. premo-
ščajo pot od posamičnega stavka do univerzalnih trditev, ki bi bile lahko možni
elementi deduktivne pojasnitve v neki širši teorijski zvezi (t.j. so delna in
začetna realizacija intence po pojasnitvi, ki jo vsebuje že vsak stavek, brž ko ga
trdimo, t.j. brž ko ga postavimo v „logični prostor" jezika). Že enostavna
kategorizacija objektov je primer enostavne empirične posplošitve in obenem
pojasnitve (tako je npr. razlog tega, da ima cvet določene rastline to in to
obliko in število pestičev v tradicionalni biologiji ugotovitev, da pač ta rastlina
spada v to in to rastlinsko vrsto oz. vrsto cvetnic, pri čemer je ravno oblika in
število pestičev eden od znakov pripadnosti rastline tej vrsti).
Razmerje indukcije do dedukcije se ne da enkrat za vselej dogmatično utrditi. V
primeru, da smo vezani zgolj na običajno jezikovno fomulacijo pojavov, kot je
bilo to npr. na začetkih znanosti, je resnično bolj ali manj umetelnost in
hevristika, zato močno subjektivna in nezanesljiva metoda. Toda bolj, koje že
razvita neka znanost, bolj ko so utrjeni njeni osnovni zakoni, njen znanstveni
154
besednjak, njena metoda opazovanja in eksperimentiranja, bolj natančno in bolj
trdno so podane teorijske implicitna in eksplicitna vodila indukciji. Razpon
med posameznim stavkom in njegovimi potencialnimi pojasnjevalnimi hipoteza-
mi je vedno ožji, tako da lahko že z nekaj primeri določenega pojava izločimo
najbolj relevantno empirično hipotezo, torej hipotezo, kije obenem objektivna
in potrjena (opravičena).
V	skrajnem primeru je dovolj že celo en sam primer nekega pojava, da na njem
zapazimo bistvene in zanj tipične splošne poteze, ki ga družijo z drugimi pojavi
iste vrste (razreda). Od tod je razvidno, da t.i. enumerativna indukcija
(indukcija z naštevanjem) ni najbolj enostaven primer indukcije. Uporabimo jo
lahko takrat, kadar imamo na voljo zelo malo dodatnih informacij in
napotovanj za iskanje relevantnih splošnih kvalitet ali relacij nekega pojava in
nam kvečjemu veliko število poskusov in zgolj statistična regularnost pomagajo
najti adekvatno induktivno hipotezo, ker se tedaj šele izloči najbolj tipične in
trajne kvalitete ali relacije (Seveda tudi tu privzemamo „dodatno" hipotezo, da
se bodo objektivne, trajne in bistvene kvalitete pokazale v dolgi vrsti poizkusov,
kar je seveda primer „tvegane", zavrnljive hipoteze). Druge induktivne metode
in na splošno metode iskanja adekvarnih empiričnih hipotez nastopijo v
primerih, ko imamo na razpolago več drugih pomožnih implicitnih ali
eksplicitnih hipotez. Ni pa možna "čista indukcija", t.j. zgolj statistično
sklepanje, brez dodatnih hipotez, ki „usmerjajo" napotovanje stavkov (ki
opisujejo singularne primere) k množici potencialnih pojasnjujočih empiričnih
hipotez.
V	nekaterih primerih je zato empirično posploševanje zelo blizu strogosti
logične dedukcije, vendar natančnejšo opredelitev tega razmerja tu še ne morem
podati. Z dedukcijo se empirično posploševanje pokrije edino takrat, kadar nam
postavljena splošna kvaliteta ali relacija obenem pomeni tudi definitorično
uvedbo nove vrste objektov, saj takrat trivialno sovpade ugotovitev, da je dani
pojav določene vrste, z ugotovitvijo, da ima to in to lastnost in obratno
ugotovotev, da mia to in to lastnost, sovpade z ugotovitvijo, da spada v
določeno vrsto. Če npr. trditev „vse vrane so črne" izhaja iz definicije „vran",
potem seveda mora trivialno veljati za vse vrane, seveda paje drugo vprašanje,
če tisti objekti, ki jim „navadno" pravimo „vrane" res ustrezajo definiranim
„vranam" (torej, če so resnično vse običajne vrane črne). Če se najde kak
objekt, ki je običajno imenovan „vrana", a ne bi bil črn, tedaj bi pač ne bil
„vrana" v definiranem smislu, torej ne predstavlja falsifikacije univerzalne
trditve.
Tudi na ta način lahko obranimo neko hipotezo pred falsifikacijo. Ta metoda je
podobna kot razbijanje na nove podvrste, saj dejansko iz poprej imenovane
„običajne" vrste objektov izločimo le .tiste, ki ustrezajo neki tipični in za nas
bistveni lastnosti, ostale pa izločimo. Ta postopek ni le stvar konvencionalne
obrambe pred falsifikacijo, temveč dostikrat običajni postopek znanosti v
uvajanju bolj precizne terminologije ali novih terminov.
Če opredelimo sedaj indukcijo kot metodo iskanja empiričnih hipotez ob
podanih teoretskih vodilih za eliminacijo alternativnih hipotez in za ločitev
bistv enih (tipičnih) kvalitet (relacij) od nebistvenih, potem jyrazvidno, da se
nobena znanost ne more graditi brez indukcije in da indukcija pomeni več kot
le metodo pridobivanja hipotez, temveč tudi element njenega opravičenia in
potrditve. Saj že s tem, ko neko induktivno hipotezo postavimo in ko jo
vskladimo z implicitnimi in eksplicitnimi teoretskimi vodili, to hipotezo
včlenimo v celotno teorijsko polje neke znanosti in vsaj implicitno določimo
155
kriterije njenega potencialnega zavračanja. Hipotezo namreč lahko povsem
zavrnemo le tedaj, če se izkaže, da smo napačno upoštevali teoretska in
metolodološka napotila, ki so nas vodila k posploševanju ali pa takrat, če se
obenem z to hipotezo zavrne oz. spremeni tudi eden ali več drugih zakonov in
teorijskih opredelitev, ki so sestavni del teh vodil.
Tako npr. našo že dovolj pregmeteno trivialno hipotezo „vse vrane so črne"
zavrnemo bodisi s tem, da smo ugotovili, da smo napačno opazovali „vreme" ali
pa da smo jih opazovali sicer pravilno, toda naša kategorizacija, ki se je
naslanjala na implicitno teorijo, da je barva določene vrste ptičev zadosten
razpoznavni znak za vso njihovo vrsto, ni točna. V prvem primeru smo npr.
zamenjali kakšnega galeba na polju za vrano, v drugem pa moramo obenem z
našo hipotezo zavrniti tudi obseg teorijskega vodila, kije pomagal „kategorizira-
ti" „vrsto vran".
Zato niti za povsem empirične hipoteze ne velja, da propadejo z odkritjem
kontraprimera, ker je poprej treba preveriti tudi vse druge implicitne pred-
postavke, ki sodelujejo v posploševanju. Dana hipoteza, vzeta za sebe je vedno
opravičena in potrjena, čim smo jo sprejeli v neki teorijski (znanstveni) sistem
kot eno od empiričnih trditev, s katero lahko dalje operiramo. Sama za sebe ne
more „propasti", dokler ne ugotovimo, kaj je bilo narobe z „vodili", ki so jo
pogojevali. Tako je realno mesto indukcije v znanstveni teoriji nekje med
kritetijem verifikacije kot so ga postulirali neopozitivisti in med metodo
postuliranja zgolj zavrnljivih hipotez oz kriterijem zavrnitve kot gaje formuliral
Popper.
Gotovo je namreč, da z indukcijo, kot smo jo tu opredelili, ne moremo doseči
pozitivne in dokončne verifikacije nobene univerzalne trditve, ker je prvič
indukcija odvisna še od celote implicitne teorije, ki služi kot vodilo v iskanju
primernih hipotez in torej ni absolutno samostojna logična metoda, in ker
drugič ni nobene popolne verifikacije univerzalnih stavkov, ki bi pomenila
zavarovanje pred možnimi spremembami in vsaj delnimi zavračanji. Vendar po
drugi strani univerzalni stavki v znanosti (in podobno velja celo za nekatere
stavke običajnega govora) niso le zavrnljive hipoteze, temveč so bolj ali manj
dobro zasidrani, utrjeni v znanstvenem izkustvu in v empirični bazi znanosti.
Nekateri se lahko spremenijo ali zavržejo le tedaj, če bi propadel tudi ves sistem
empiričnih stavkov, ki so baza določene znanosti. Tudi povsem empirični
univerzalni stavki so lahko takšne vrste stavki. Če za noben znanstven stavek ne
velja, da je sam za sebe zavrnljiva hipoteza, to pomeni, da indukcija vendarle
dosega nekaj več kot videz sklepanja, ki prikriva „neracionalen" postopek
odkritja. Ima svoje metode in pravila, ki so v splošnem odvisni od teorijskega
konteksta, v katerem jo uporabljamo, in od ostrine empiričnih metod za
izolacijo specifičnih, za neko znanost relevantnih potez pojavov.
Kljub tej, težko natančno opredeljivi „vmesnosti" indukcije med idealom
empirične „verifikacije" in videzom logične metode v postavljanju zavrnljivih
hipotez, je indukcija vendarle bistvenega pomena za vsako empirično znanost.
Je metoda, ki je prva pri roki, ko je treba premostiti razkorak med množico
singularnih ali delnih univerzalnih stavkov, ki opisujejo razmerja v empirični
bazi znanosti in potencialno teorijsko pojasnitvijo. Obenem pa je metoda, ki
znanostim vedno znova dobavlja nove splošnejše empirične podatke, ki niso le
vsota posameznih izkustev, temveč že selekcionirana in urejena celota empi-
ričnih zakonistosti. Kolikor neka teorija ne zmore več vključiti te podatke v
svojo pojasnjevalno strategijo, torej če na osnovi svojih osnovnih principov in
drugih empiričnih podatkov, poznanih od ne more pojasniti teh zakonitosti,
156
toliko se odpira pot bodisi v stagnacijo, zapiranje vase in celo v regresijo teorije,
bodisi v nova fundamentalna odkritja in občasno v menjave osnove teoretske
paradigme določene znanosti. Samo teorijski zakoni ne zmorejo seči do
izkustva, zato potrebujejo „empirične zakone", ki so njihova preslikava v
realnem modelu, dostopnem empiričnem preverjanju. Tudi empirični podatki
niso neposredno uporabni v teoriji, če niso podani Že v obliki splošnejših
dejstev, ne le singularnih trditev. V obeh primerih torej potrebuje znanost
specifične empirične zakonistosti, ki jih „daje" induktivna metoda.
Na tem mestu moramo rešiti še en problem, namreč mesto indukcije v razmerju
med t.i. ,kontekstom odkritja" in „kontektsom opravičenja". Prvi naj bi
predstavljal psihološke in druge povsem empirične pogoje za odkritje nekega
zakona, drugi pa le logične pogoje in kriterije sprejetja enekega zakona v
znanosti. Pozitivisti in „branilci indukcije" želijo indukcijo predstaviti kot
element „konteksta opravičenja", Popper in kritiki indukcije pa le kot element
„konteksta odkritja". Vendar, če smo ugotovili, da je mesto indukcije v
znanostih med metodo verifikacije in kriterijem falsifikacije, tedaj je tudi res, da
je realno mesto indukcije „med" kontekstom opravičenja in kontekstom
odkritja. Ta nasprotuje tako pozitivistom kot popperjancem, ker oboji ostro
delijo oba konteksta drug od drugega, tako-da „vmes" ni nobenega prostora za
kaj tretjega. Vendar nas naša razmišljanja, če držijo, prepričujejo, da tako
„vmesno" področje mora obstajati in da ga zavzema ravno indukcija. Razlog
temu je, da kontekst odkritja ni zgolj iracionalen in brez logičnih zakonitosti
(podvržen naj bi bil le psihološkim idr. podobnim zakonitostim človeške
kreativnosti), temveč sama teorija vsebuje implicitna in eksplicitna logična in
empirična vodila za reševanje problemov, ki seji zastavljajo in med drugim tudi
vodila za empiricno-induktivno posloševanje. Bolj, ko je teorija natančna in
poglobljena, bolj se iskanje novih zakonitosti „logificira" in se včasih približa
dedukciji (npr. v različnih metodah statistične obdelave podatkov). Podobno
temu, kontekst opravičevanja ni le logično področje, npr. opazovanje možnih
protiprimerov ipd., temveč se vanj vključujejo tudi povsem „empirične"
odločitve o tem, kdaj bo konkretni znanstvenik ali konkretna znanstvena
skupnost sprejela ali zavrgla neki znanstveni zakon ali predlagano hipotezo.
4. Razmerje med empiričnimi in teorijskimi zakoni
Do sedaj smo se ukvarjali predvsem s t.i. empiričnimi zakoni, ki spadajo v
metodološki doseg indukcije. Toda ti potrebujejo za svojo postavitev druge, še
višje in še bolj utemeljene oz. globje zakone, ki so implicitno ozadje veljavnosti
povsem empiričnih zakonov. Zaradi tega ne moremo v razvitejših znanostih
shajati le z naborom empiričnih posplošitev in potrebujemo specifične
„teorijske zakone", namreč takšne, ki vsebujejo termine, ki niso eksplicitno
definirani s pomočjo metod empiričnega opazovanja, eksperimentiranja ali
merjenja. Vendar se mi tako opredeljena razlika med teorijskimi in empiričnimi
zakoni ne zdi najbolj pomembna. Je le primer splošnejše razlike med najbolj
splošnimi zakoni neke znanosti (teorije), ki zadevajo in pojasnjujejo vse ostale
zakone in se le posredno nanašajo na čutno izkustvo ter se razvijejo največkrat
bodisi iz najsplošnejših zakonov te znanosti v preseženih teorijah in ne
157
neposredno iz empiričnega posploševanja bodisi iz matematičnih formalizacij
ugotovljenih regularnosti in celo iz neempiričnih špekulacij ter med manj
splošnimi posebnimi zakoni, ki zadevajo le določene pojave ali predmetno
področje neke znanosti in običajno potrebujejo še pojasnitev na osnovi najbolj
splošnih zakonov, največkrat pa se razvijejo iz empiričnega posploševanja ali s
kombinacijo teorijske napovedi, empiričnega raziskovanja in korigiranja napo-
vedi.
Seveda so t.i. „teorijski zakoni" (kot so v fiziki napr. Nevvtonovi zakoni,
kasneje fundamentalni zakoni relativnostne in kvantne fizike, a tudi zakoni
termodinamike, elektrodinamike, v biologiji npr. zakoni sodobne genetike)
primer najsplošnejših zakonov in mnogi „empirični zakoni" primer manj
splošnih (delnih) zakonov znanosti, a ni nujno, da so vsi najsplošnejši zakoni
vedno „teorijski" (t.j. vsebujejo neempirične termine). Klasični evolucijski nauk
ni poznal ..neopazljivih" entitet, t.j. ni se skliceval na teoretične, le implicitno
definirane objekte. To se je zgodilo šele z razvojem nove genske teorije, kajti
..gen" je za sedaj še vedno teorijski element. Poleg tega je razlika med
„opazljivim" in „neopazljivim" relativna (danes „črna lunja", ki je teorijski
pojem v relativnostni kozmologiji).
Tu se ne mislim spustiti v že nepregledno diskusijo o razmerju „teorijskih" in
„empiričnih" terminov in zakonov. V nadaljnjem bom pod „teorijskimi
zakoni" praviloma razumel „najsplošnejše zakone" teorij, pod „empiričnimi
zakoni" pa posebne in delne zakone, ki veljajo v posebnih področjih ali pogojih.
Razmerja med empiričnimi in teorijskimi (oz. med najsplošnejšimi in posebni-
mi) zakoni nikakor niso le odnos podrejenosti ali vsaj načelne deduktivne
izpeljivosti iz teorijskih zakonov. Nobena znanost ne more teoretsko pojasniti
(t.j. izpeljati iz vodilnih zakonov) vseh empiričnih posplošitev, ki so običajno
osnova posebnih zakonov. Pri vsaki pojasnitvi kakšnega zakona potrebujemo
poleg še splošnejšega zakona (običajno teorijskega zakona) še vsaj en dodaten,
ožji zakon, ki šele omogoča uporabo splošnejšega (npr. teorijskega) zakona na
tistem posebnem področju, kjer naj bi veljal pojasnevani zakon. To pomeni, da
moramo predpostavljati pri izpeljavi kakega empiričnega ali posebnega zakona
iz teorije še drug posebni zakon. Od tod sledi, da ne moremo vseh posebnih
zakonov pojasniti s teorijskimi zakoni (in tudi ne, če tem dodamo vodilne
zakone posebnih predmetnih področij, ki jih zajema obsežnejša teorija).
Podobno tudi ni mogoče pojasniti vseh posebnih zakonov le z drugimi
posebnimi zakoni (le splošnejše veljave).
Zato se v znanostih redno dogaja, da določeni posebni zakoni in nanje vezane
„tradicije pojasnitev" zaživijo svoje lastno življenje, ki teče vzporedno z glavno
smernico teorije (t.j. vzporedno z glavnimi odkritji in zakoni osnovne teorije),
in da se na njihovi osnovi zgradijo nove partikularne teorije, ki nikakor niso le
posebni primeri fundamentalne teorije. Te partikularne teorije namreč lahko
vsebujejo povsem lastne teorijske koncepte in nanje vezane zakone in modele
uporabe teorije, ki se jih nikakor ne da izpeljati iz fundamentalne paradigmat-
ske teorije.
Tako so npr. ob klasični mehaniki, ki so jo opredeljevali znani Newtonovi
zakoni gibanja zaživela nova področja fizike, kot so npr. optika, termodina-
mika, kasneje nauk o elektriki in magnetizmu, ki so razvijala vedno bolj
samosvoje koncepte. Ti koncepti se nikakor niso dali vskladiti s konceptom
točastih mas in točkastih sil, kot jih je poznala klasična mehanika,o kije veljala
za osnovo vse fizike. Te nove veje fizike so se razvile v nekakšne podrazrede
klasične fizike, pri čemer je vsaka od njih predstavljala svojevrstno „normalno
158
znanost", z svojo lastno parcialno paradigmatsko teorijo. Obstoj takšnih
parcialnih in le vzporednih, nikakor pa enolično paradigme znanosti sloni ravno
na različni metodi odkrivanja in sprejemanja teorijskih in empiričnih zakonov.
Če se te delno samostojne parcialne teorije samostojno razvijajo dalje in pridejo
do povsem samosvojih fundamentalnih zakonov, tedaj pride do problema, kako
v okviru iste znanosti medsebojno upoštevati in suklajevati te zakonitosti in
nanje vezane pojasnjevalne strategije. Empirične hipoteze se morajo tedaj
oblikovati tako, da ne nasprotujejo nobeni od teh strategij in da se jih da po
možnosti izpeljati iz osnovnih zakonov teh posebnih teorij. Tako je npr. morala
klasična fizika upoštevati paralelizem klasične mehanike, novo odkrite teorije
elektromagnetnega polja in valovanja, termodinamike ipd., pri čemer ni bila
mogoča redukcija teh teorij le na eno od njih. Tudi danes poznamo podoben
pralelizem med teorijami mikrosveta (kvantno fiziko) in teorijami makrosveta
(npr. relativnostno teorijo), ne da bi bilo mogoče reducirati eno na drugo ali
najti neko vseobsežno teorijo, ki bi združevala obe ti teoriji, tak paralelizem
vzporednih teorijskih strategij lahko preseže le povsem nova dundamentalna
teorija, ki zajame prej separatne teorije v svojih okvirih kot resnično posebne
primere splošnejših zakonov. Tako se je npr. paralelizem različnih klasičnih
fizikalnih teorij začasno presegel z Einsteinovo relativnostno teorijo in s
kvantno teorijo, toda malo kasneje je nastopil novi pralelizem (vendar ne tudi
nespojljivost) kvantne in relativnostne teorije, ki bo morda privedel do nove, še
bolj splošne fizikalne teorije, a s tem ne bo izključeno nastajanje novih
paralelizmov teorij znotraj novega nivoja znanosti.
S tem je vsaj v principu pojasnjena dinamika v razvoju teorij, tudi v primeru
menjave paradigem. Kljub relativni zaokroženosti določene pradigme in njej
ustrezne „običajne znanosti", ki se odvija po Kuhnu kot „reševanje ugank", ne
moreta biti dve pradigmi medsebojno tako zelo neprimerljivi in različni, da bi
zahtevali tako popolno predrugačenje teorije kot tudi empirične baze. V
primeru tako popolne razlike bi šlo za preskok brez vsake, četudi formalne
kontinuitete teorij in empirične baze oz. za popolno neprevedljivost teorij, od
koder bi izhajala tudi popolna nerazumljivost nove teorije. Do tako popolnih
preobratov do sedaj v zgodovini znanosti ni prišlo, pa tudi za naprej niso
verjetni, ker bi terjali povsem nov začetek določene znanosti (in najbrž celotne
znanosti). Terjali bi drugačno empirično bazo, popolno predrugačenje produk-
cije novih znanstvenih izkustev in tudi predrugačenje dela stavkov iz vsakodnev-
nega izkustva, ki so tako ali drugače povezani z ustreznimi znanostmi.
Dejansko imamo v znanosti vedno znova opravka s tem, da ni ene same, povsem
zaključene paradigme, ki bi omogočala dedukcijo vseh zanjo relevantnij delnih
in posebnih zakonitosti iz osnovnih zakonov paradigmatske teorije. Slej ko prej
se pojavijo vzporedne teorijske tradicije za katere je značilno, da že spočetka
niso neposredno izpeljive iz paradigmatske temeljne teorije (npr. klasična in
kasneje statistična termodinamika, optika ali elektromagnetizem niso neposred-
no izpeljive iz Nevvtonove mehanike niti niso posebni primeri mehaničnih
pojavov), a ji tudi ne nasprotujejo. S pomočjo določenih empiričnih in
teoretičnih konvencij je mogoče nekaj časa zadostno medsebojno usklajevati te
tradicije, tako da se zdi, kot daje prvobitna teorija (npr. klasična mehanika) še
vedno nedotaknjena in fundamentalna teorija. A takrat, kadar se v znanostih
odkrije pojave, ki že po svoji empirični naravi terjajo sintezo in nadgrajevanje
teh tradicij z novo temeljno teorijo in se jih ne da pojasniti ob pomoči spretnih
matematičnih ipd. formalnih usklajevanj različnih posebnih teorij ali so celo
nedostopni za parcialno pojasnitev v kateri koli od posebnih teorij, se začne
iskanje nove paradigme, predvsem nove temeljne teorije.
159
V klasični fiziki 19. stoletja se je takšno „izredno raziskovanje" (Kuhn) začelo
takrat, ko je nastopila množica novih odkritij, ki se niso dali prevesti niti na
klasično mehaniko niti na klasično termodinamiko, teorijo elektrike in
magnetizma, optiko in druge sestavine klasične fizike, a se jih tudi ni dalo
zadovoljivo pojasniti s strategijo matematičnega kombiniranja posameznih
zakonitosti teh disciplin. Takšni pojavi so bili npr. odkritje rentgenskega in
kasneje radioaktivnega žarčenja, odkritje uklona katodnih žarkov (toka
elektronov ali jonov), Michelsonov eksperiment o hitosti svetlobe v gibajočih se
sistemih ipd. Poleg teh empiričnih odkritij se je že znotraj klasične fizike razvilo
več teorij, ki se v osnovi niso dale zreducirati na klasično deterministično
koncepcijo „točkastega telesa" (punktualnih mas) in točkastih izvorov sil
(teorija polja sil, posebno teorija elektromagnetnega polja in valovanja) ali ki so
uvajale nove „teorijske termine" in nove povezave teh terminov z empirijo (npr.
statistična termodinamika in njeni le statistično posredovani koncepti). Ko se je
začelo „izredno raziskovanje", so fiziki iskali odgovora na vsa nerešena
vprašanja in poskušali zgraditi nove teorije, ki bi obenem zajele čim večji
spekter do takrat le formalno uskladljivih teorij.
Potrebno se je bilo tako rekoč z enim samim skokom povzpeti nad delni
paralelizem obstoječih tradicij pojasnitve<in zasnovati novo splošno paradigmo
fizike. Bistvo tega procesa je, da se „novi" pojavi, ki terjajo več kot zgolj
medsebojno konjunkcijo parcialnih zakonitosti (npr. zakonov klasične meha-
nike, termodinamike, kozmologije, optike ipd. za pojasnitev deviznih kozmič-
nih pojavov ali klasične mehanike, optike, elektromagnetizma za pojasnitev
gibanja svetlobe in konstantnosti njene hitrosti v vseh sistemih, klasične teorije
valovanja in gibanja delcev za pojasnitev uklona katodnih žarkov, klasičnih
zakonov o ohranitvi energije in zakonov elektromagnetizma za pojasnitev
stabilnosti atoma in za pojasnitev „izrednega" pojava radioaktivnosti ipd.) ne
pojavijo kot nekaj zunaj znanosti, kot zunanji izziv, temveč do njihpripelje že
„običajna" dejavnost znanosti, običajno empirično raziskovanje. Obenem pa ti
pojavi že po svoji osnovni naravi kažejo, dajih je mogoče pojasniti le z novim
teorijskim pristopom. Zato se jih ne da enostavno zavrniti ali razložiti tako, da
niso več deviantni. Vsaj del znanstvene skupnosti tedaj krene po „neobičajnih
poteh" raziskovanja in teoretiziranja.
Relativnostna in kvantna fizika sta bili teoretski odgovor na izive fiziki koncem
19. in v začetku 20. stoletja in obe sta uspeli teoretično povezati znotraj svojih
konceptov del poprej disparatnih teorij oz. bolje pojasnjevalnih tradicij.
Relativnostna teorija predstavlja nekakšno „zameno" za Nevvtonovo fiziko v
makrorazmerah, kvantna fizika podobno „zameno" za mikrorazmere.
Toda preskok k novi paradigmi ni enostavna teorijska sinteza dotakrat
disparatnih teorij ali empiričnih anomalij v okviru nove teorije, temveč
kompleten premik na novo izhodišče. Zato npr. ni mogoče neposredno izpeljati
Nevvtonovih zakonov o masi, sili in pospešku iz zakonov relativistične
mehanike, saj je vsebina teh pojmov v eni in drugi teoriji povsem različna. V
Newtonovi teoriji je npr. masa strogo ločena od energije, ker sta to povsem
različni in medsebojno neprimerljivi količini, medtem ko je za relativistično
mehaniko bistvena ravno notranja, formalna in empirična povezava med maso
in energijo. Čeprav se matematična oblika Newtonovih zakonov ohrani v
posebnih razmerah (primalih in srednjih hitrostih gibanja), to ne pomeni, da
smo izpeljali zakone Newtonove mehanike iz relativistične mehanike, temveč le
to, da se je ohranilo formalno jedro Newtonovoih zakonov (t.j. matematična
enačba mase, sile in pospeška najde ustrezno preslikavo v enačbi relativistične
160
„mase", „sile" in „pospeška". Poleg tega se ohrani tudi empirična baza klasične
mehanike 9gl. o tem npr. W. Stegmuller, 1983, 1051-2, 1071). Vsa poprej
dobro potrjena empirična dejstva klasične mehanike veljajo še naprej in tisto,
kar je poprej predstavljalo npr. empirični model „mase"m „sile" in pospeška,
predstavlja tudi dalje empirični model relativistično pojmovane „mase", „sile"
in pospeška.
Kot ugotavlja Stegmuller, je potrebno za globjo primerjavo Newtonove in
Einsteinove teorije raziskati razmerje Galilejskih in Lorentzovih stransformacij,
kar pomeni tudi razmerje nanju vezanih „geometrij" in metrik, šele, če bi
upoštevali še globje ležeče teorije, kot je npr. geometrijska topologija in
mereologija (teorija o razmerjih del-celota), bi lahko na neki način pojasnili
razmerje „fizikalnih objektov" klasične fizike in relativistične fizike (lahko bi
jih prevedli na razmerja „običajnih objektov") (W. Stegmuller. prav tam, 72).
Kljub temeljnim razlikam stare in nove teorije vendarle ostaja v veljavi določena
formalna primerljivost jedra prejšnih in novih zakonitosti in kontinuiteta
empiričnega izkustva. Bistveno za relativno povezanost paradigem je tudi. da
nova paradigma v sebi logično vključuje prej disparatne teorijske tradicije (ta
vključitev ni enostavna dedukcija, toda velja, da vse empirične konsekvence
prejšnjih teorij ostanejo to še dalje, vendar so teorijski pojmi in osnovni zakoni
običajno močno spremenjeni). Tudi nova paradigma ni nujno enotna in lahko
vsebuje nove parcialne, le delno medsebojno uskladljive teorije in pojasnjevalne
tradicije.
Danes sta primer za to neenotnost paradigme razlike med kvanto in
relativnostno teorijo. Ti dve teoriji sta si v marsičem teorijsko celo nasprotni
(relativnostna teorija npr. zahteva strogo usmerjeno linerarnost časovnega
poteka, kontinuiran prostor in čas, medtem ko kvantna teorija tega ne zahteva
oz. bi bilo zanjo celo bolj naravna „zrnata" struktura prostorskočasovnega
kontinuuma, v njej tudi velja „obrnljivost" nekaterih osnovnih mikroprocesov).
Kljub tem razlikam pa se ju je dalo do danes spretno uskladiti pri različnih
empiričnih in teorijskih raziskavah. Morda bo tudi dosedanjim načinom
kombiniranja in matematičnega usklajevanja obeh teorij (ki sta obe enako
temeljni in paradigmatski) konec takrat, ko bodo fiziki prišli do odkritja
takšnih pojavov, ki bodo zahtevali teorijsko „nadgraditev" in preseženje obeh
teorij v novi, skupini fizikalni teorijski paradigmi (morda na to kažejo raziskave
s področja povezovanja različnih osnovnih sil, posebno t.i. „šibkih" in
„močnih" sil). Nova paradigma mora ob tem, ko preseže prejšnji „paralelizem"
različnih teorij in ko pojasni odstopajoče „anomalije", napovedati ali pojasniti
še povsem nove pojave, ki jih v okviru prejšnjih teorij ni bilo mogoče niti
zaslutiti, niti opisati.
To pa ne pomeni, da je z zasnovanjem nove paradigme odpravljena tudi
alternativnost med teorijami, oz. da so avtomatično odpadle druge, do takrat
enakopravne teorijske alternative.
Tako nap. še danes obstaja veliko alternativnih koncepcij kvantne fizike, ki so
matematično gledano enako ustrezne, čeprav imajo različne teorijske pojme in
čeprav je prevladala t.i. „kopenhagenska" interpretacija kvantne fizike (to so
razvili N. Planck, N. Bohr, W. Heisenberg, E. Shhrodinger idr.). Celo „hipoteza
o etru" ni povsem izumrla, čeprav jo resda zagovarja zelo malo fizikov,
običajno zaradi sprejemanja filozofskih predpostavk, ki se ne ujemajo z
realativnostno teorijo. Ob upoštevanju latentne alterantivnosti teorijske situaci-
je v znanostih, moramo vendarle ugotoviti, da se v toku „ znanstvenega
161
povsem spremenijo ali izumrejo, medtem ko se drugi ohranijo vsaj po formalni,
matematični plati. Ohrani se tudi vrsta empiričnih ugotovitev in teorijskih
zakonov.
Hipoteza o flogistonu je bila zgolj ,.tvegana hipoteza" kemije. Bila je empirično
azvrnljiva in nato tudi dejansko zavrnjena. Zm njenim zavračanjem se ni podrla
vsa znanost oz. se niso zamajala vsa dotakratna dognanja v kemiji in njena
empirična baza. Ko pa so kemiki namesto te hipoteze postavili trdno
ugotovljeno znanstveno dejstvo oz. bolje empirični zakon, da enota vode sestoji
iz dveh delov vodika in enega dela kisika, to trditev pa so povezali na ves ostali
skelet kemije, njenih zakonitosti in celo zavračanje vseh dotedanjih empiričnih
dognanj. Nadaljnje spremembe te trditve som bile lahko le v tem, kaj so
„osnovne enote" vode, kisika in vodika in kakšne so njihove vezi, ni pa se
moglo spremeniti formalnega razmerja enot (H20). Če bi se ta formula
„podrla" na sedanjem nivoju kemije, ki je trdno povezana s fiziko in z drugimi
zannostmi ter s tehnologijo in celo z vsakodnevnim življenje, bi to pomenilo
popolno razrušitev vse znanosti, tako teorij kot izkustva. Vsaka nadaljnja
sprememba pradigme katere koli naravnoslovne znanosti mora torej ohraniti
vsaj formalno ogrodje „formule" za vodo, čeprav bi se ob tem pojmi molekule,
atoma, valence idr. povsem spremenili (tu sem zanemaril možnost odkritij novih
..analogij" vode, npr. zgrajenih na izotopih vodika in kisika, kar pa ne zanikuje
naše trditve).
V tem smislu lahko govorimo ne le o določeni kontinuiteti in napredku
znanosti, temveč celo o nujnem realizmu znanosti, namreč o tem, da vsaj
znotraj toka dosedanje naravoslovne znanosti kot se je razvijala od renesanse
dalje, poznamo „resnične stavke", in o tem, daje takšnih stavkov vedno več. Ti
stavki niso več povsem zavrnljivi, t.j. ne more se jim zgoditi, da bi povsem
odpadli iz toka znanosti (kot je npr. hipoteza o flogistonu ali morda hipoteza o
svetlobnem etru). Tako tesno in univerzalno so povezani z množico empiričnih
in teorijskih stavkov, ki jih producira kontinuirana dejavnost opazovanja,
eksperimentiranja, teoretiziranja ali vsakršne uporabe znanosti, da bi poskus
njihove popolne zavrnitve (t.j. zavrnitve, ki ne bi ohranila niti eventualnega
formalnega jedra teh trditev) pomenil razrušenje vse te dejavnosti, njeno
obrezsmišljenje za nazaj in onemogočanje za naprej. To pa ni mogoče, ker je
pač sedanja znanost premočno vključena v vse pore življenja in produkcije,
tako da bi poskus takšne zavrnitve pomenil tako rekoč dokaz o iluzornosti vseh
znanstvenih in spoznavnih naporov ljudi do danes.
Vendar tudi naša trditev o dostoju „resničnih stavkov" znanosti ne pomeni, da
smo s tem dokazali kak primer „absolutne resnice" oz. spoznanja stvari na sebi.
Načelno gledano je namreč povsem mogoče, da bi obstajali bodisi na Zemlji,
bodisi v vesolju (pri drugih inteligentnih bitji) dve, že od vsega začetka
nespojljivi tradiciji raziskovanj in teorij, t.j. „pojasnitev". Temeljili bi na
empiričnih bazah pojasnitev in na teoretičnih izhodiščih, ki bi se povsem
razlikovali od tega, ki nam je domač in utrjen. Med našo znanostjo in to drugo
tradicijo pojasnitev (ne moremo reči, da je to znanost) bi obstajal odnos skoraj
popolne neprevedljivosti in neprimerljivosti, podobno kot pri odnosu dveh
povsem tujih si jezikov. Če bi ti dve tradiciji prišli medsebojno v stik, bi se
morda celo članom obeh tradicij zazdelo, da se „dobro" razumejo med seboj,
vendar bi v resnici šlo le za nenehno reprodukcijo nerazumevanj. V obeh
tradicijah pa bi lahko kljub temu obstajalo neko „vedno trdnejše" realno jedro
"znanja", ki se ga v okviru teh dveh tradicij ne bi dalo več porušiti, ne da bi se
162
porušila tudi celotna „spoznava", pojasnjevalna tradicija in tudi osnovne
jezikovne intuicije in tradicije (obrezsmišljenje).6
Ta teza je deloma podobna Putnamovi teoriji realizma in njegovi teoriji o
„indeksalističnosti" terminov (imen), če jo iz analize pomena imen prenesemo
na teorijo o pomenu (smislu) stavkov. Po Putmanu se od začetka nekega
kompetentnega uporabljanja kakšnega imena vrste, npr. „voda" ali „tiger" do
danes prenaša pomen imena po nekakšni „psevdokavzalni" poti od porabnika
do porabnika. Vsak porabnik nakaže novemu porabniku imena (ki to ime
prvikrat uporabi) s tem, da pokaže na tipičen vzorec vode ali primerek tigra ali
kako drugače navede tipične lastnosti „vode" ali „tigra". V okviru kontinuirane
rabe teh terminov se mora ohranjati neko realno jedro, ekstenzija termina, ne
glede na to, kako se sicer spreminjajo naši nazori, teorije ali poznavanja termina
(npr. vode ali tigrov) (gl. H. Putnam, 1973). Podobno teorijo kot Putnam
zastopa tudi logik in semantik S. Kripke, obe pa predstvljata danes glavno
logično oporo t.i. „realističnih" teorij pomena in sploh realistične interpretacije
teorij (S. Kripke, n.d., 1972)
Podobno kot velja pri Putnamu za kontinuiteto pomena imen vrst se mora tudi
v okviru kontinuitete znanosti (posamezne ali celotne znanosti) ohranjati
določeno univerzalno jedro teorij (skupek temeljnih zakonov ali empiričnih
odkritij), če naj se ohrani kontinuiteta empiričnega izkustva, ki služi za
referenčno bazo znanstvenih teorij in hipotez in s tem v zvezi tudi jezikovna
kontinuiteta, namreč določena kontinuiteta v opisovanju in predstavitvi
empiričnega gradiva. Tudi Putnam sam se pri dokazovanju svoje teze sklicuje na
„socialno" naravo znanja, na obstoj t.i. ,,kompetentov" ali „specialistov", ki
ohranjajo znanstveno tradicijo uporabe nekega termina in na te kompetentne
osebe se lahko v principu sklicujemo v nejasnih primerih (npr. kadar ne znamo
točno ločiti pomena dveh izrazov) (Putnam, pr. tam,). Vendar najtrajnejše
tradicije te vrste ne predstavlja znanost, temveč sam naravni jezik oz.
kontinuiteta vsakodnevnega izkustva. Že v vsakodnevnem razumevanju pojavov
se srečujemo z neke vrste teorijami, ki tvorijo okvir vsakodnevnih pojasnitev
(čeprav niso koherentne in eksplicirane). Lahko bi dejali, da predstavlja delo
znanosti le zavestno in načrtno teoretično, t.j. „pojasnjevalno" dejavnost, za
razliko od spontane, bolj ali manj neosveščene pojasnitve v okviru vsakodnev-
nega iskustva ter vsakodnevne jezikovne rabe. Žnanost zato le ni negacija
vsakodnevnega razumevanja sveta, ker se konec koncev tudi znanstveni jezik
naslanja na vsakodnevno rabo terminov in stavkov. Ne more se povsem odtrgati
od vsakodnevne rabe. Navezanost znanstvenih teorij na predznanstveno
izkustvo je prikazal v svoji fenomenološki analizi znanosti in vsakodnevnega
sveta S. Husserl. Po njegovem je svet znanstvenih pojasnitev in razumevanj
pojavov le abstraktna idealizacija nekaterih tipičnih in intersubjektivno vedno
preverljivih potez pojavov in dogajanj, toda osnova teh pojavov je vedno v t.i.
„življenjskem svetu ' v svetu primarnih doživljanj in zaznavanj okoliškega
fizičnega in socialnega sveta (gl. E. Husserl, n.d., 1954.).
6 Za sedanjo fiziko bi bila nedvomno veliko večja katastrofa ugotovitev, da enačba, ki
izraža odnos med maso silo in POSPEškom ni F = ma (kljub vsem spremembam v
konceptih mase in sile), temveč npr. F = ma + f(v)c, kjer bi bila f(v) neka funkcija
hitrosti, c pa kak dodaten faktor, ki se spreminja od primera do primera po nekih
dodatnih zakonih. S tem bi se matematična struktura zakona odločno spremenila.
Vendar je dosedanja enačba F = ma povezana s toliko dobro utemeljenimi in potrjenimi
teorijami, zakoni, eksperimenti in spremenila matematična forma zakona sile. Vendar
bi to v našem primeru meril lahko zanemaril dodatni člen enačbe f(v)c. Le
matematično gledano so možne takšne formalne spremembe zakona, ki ne dopuščajo
niti v posebnih primerih veljave dosedanjega zakfona (oz. njegovo sedanjo matematično
formo). Takšne spremembe pa niso niti naceno več mogoče v bodoči znanosti.
163
Husserl je upravičeno poudaril povezanost in odvisnost znanstvenega sveta od
predznanstvenega življenjskega sveta, toda obenem je s tem tudi pretiraval, ker
je postavil znanstveni svet v enostransko odvisnost od primarnega življenjskega
sveta, spregledal pa je tudi obratno odvisnost življenskega sveta od razvoje
znanstvenih tolmačenj in pojasnitev. Velike spremembe znanstvenih teorij
lahko zajamejo tudi spremembo razumevanja primarnih bazičnih dejstev, na
katerih se gradijo, ta dejstva pa se z enim svojim delom (z opazljivo strukturo
kvalitet, relacij in procesov) vedno dotikajo vsakodnevnega dojemanja sveta.
Zato bi radikalne spremembe fundamentalnih znanstvenih teorij lahko privedle
tudi do sprememb v primarnih jezikovnih in nejezikovnih intuicijah o vedenju
stvari okrog nas, s čimer bi se spremenilo tudi razumevanje vsakodnevnega
(življenjskega) sveta. Za fizika npr. njegovo pojmovanje materije ali kozmosa ni
nekaj povsem ločenega od njegovega vsakodnevnega razumevanja sveta, temveč
prostrukturira tudi njegove osnovne intuicije oz. „intencionalna pričakovanja"
o običajnih stvareh. Pričakijemo lahko celo, da bi bodoče, nemara še bolj
radikalne spremembe fizikalnega „pogleda na svet", kot so bile tiste, ki jih je
sprožila relativistična in kvantna teorija, znatno spremenile celo običajne
intuicije o naravi stvari, ki jih imamo „nestrokovnjaki", posebno če bi te
spremembe fizikalne teorije spremljala tudi sprememba tehničnih sredstev, s
katerimi bi imeli opravka ljudje v vsakodnevnem življenju.
IV. Znanost in ideologija
Ugotovili smo, da v znanosti ne moremo izhajati zgolj iz množice empiričnih
singularnih stavkov ali iz enostavnih empiričnih posplošitev, temveč moramo
predpostaviti resničnost nekaterih univerzalnih stavkov, ki so potencialne
hipoteze pojasnitev. Resničnost nekaterih univerzalnih stavkov je vendarle
neabsolutna, omejena je z referenčno empirično bazo, na katero se nanašajo ti
stavki. To pomeni, da bi se določeni univerzalni stavki lahko negirali ali znatno
spremenili le tedaj, če bi izginil del ali celo vsa dosedaj znana empirična baza
(znanstveno izkustvo) znanosti. Kritika indukcije je pokazala, da ne moremo
nobenega univerzalnega stavka logično izpeljati iz množice singularnih stavkov
(z izjemo trivialnega primera, ko nam univerzalni stavek predstavlja posledico
uvedbe nove definicije). Poleg tega se ne da vseh univerzalnih trditev niti
pridobiti niti opravičiti induktivno (v prej opredeljenem smislu indukcije in
opravičenja), nekatere lahko izpeljemo iz še višjih univerzalnih stavkov teorije.
Toda, kaj je tedaj z „najvišjimi" zakoni teorij (ki smo jih imenovali „teorijski"
zakon)? Niso podani induktivno, niti se jih ne da izpeljati iz kakšnih drugih, še
višjih trditev, vendar morajo predstavljati „resnične stavke". Vsaj del njihove
vsebine se mora ohraniti pri vsaki menjavi teorij in paradigem in v celoti bi
lahko izginili le, če bi se podrla tudi vsa empirična baza teorije. Zaradi tega jih
imamo lahko za neke vrste „apriorne" stavke znanosti, namreč apriorne glede
na dano empirično bazo in glede na načine produkcije relevantnih empiričnih
stavkov določene teorije.
Takšne vrste „apriorni" stavki so npr. Newtonov stavek o razmerju sile, mase in
pospeška, stavki o osnovni atomski strukturi snovi in o sestavi molekul
nekaterih osnovnih substanc okrog nas, Einsteinov zakon o razmerju mase in
energije, osnovni zakoni kvantne mehanike ipd. Ti stavki bi sicer lahko v
bodočih teorijah fizike in drugih naravoslovnih ved dobili drugo vsebino, toda
vsaj do določene mere se mora ohraniti njihova matematična forma in tudi del
164
fizikalne ali kemijske vsebine, sicer bi z njimi vred „propadla" vsa fizika in
celotna znanost.
Zato so to neke vrste „apriornosintetični" stavki. Med njimi pa ni več „zakona
kavzalnosti", ki se je zdel še Kantu in vsemu 19. stoletju nedvomen zakon. To
nas opozarja, da se lahko prevaramo, če preveč neoprezno proglašamo trenutno
najsplošnejše zakone znanosti za „apriorne". Res pa je, da zakon kavzalnosti
nikoli ni dobil neke trdne in splošne formalne, t.j. matematično-logične forme,
tako daje težko ocenjevati, kaj je nanjem konstantnega in kaj relativnega, t.j. ali
se ni nemara ohranil v novi podobi širšega zakona. „Apriorni" stavki določene
znanosti so tako fundamentalni, da postanejo sestavni del vseh ostalih
znanstvenih ved, torej so last vse znanosti in vsakršne uporabe znanosti. So
pogoj njene kontinuitete ob vseh nadaljnih menjavah paradigem. Zato lahko
rečemo, da se zgodovina neke znanosti začne tedaj, ko je sposobna proizvesti
prvi ,,apriorni" zakon v zgornjem smislu ali prvo odkritje kakšnega temeljnega
dejstva, na katerega se sklicujejo kasnejši zakoni teorij določene znanosti. S
širjenjem teoretskega jedra določene znanosti in z različnimi integracijami z
drugimi znanostmi v obravnavah bolj kompleksnih problemov se razširja tudi
pomen in doseg fundamentalnih zakonitosti določene znanosti in vedno težje
jih je zavrniti ali modificirati (razen če se ne spremeni znatno paradigmatska
teorija v celoti).
Če trdim, da obstaja za vsako empirično znanost neko trdno teoretsko jedro in
s tem ne mislim, da se da vse znanosti zreducirati na ta jedra ali izpeljati iz njih.
Prav tako ne mislim, da bi bil tok znanosti enostavna kontinuiteta, linearen
napredek spoznanj, kjer bi se prejšnja odkritja enostavno razširjala in
vključevala v nova, kot ss je to zamišljala še naivno pozitivistična filozofija
znanosti. „Apriorni" zakoni predstavljajo le fiksne točke v široko razpredeni
mreži hipotez, teorij in znanstvenih disciplin, pri čemer je ta mreža tako
brezčasno-formalna struktura teorijskih povezav kot tudi časovna vez. Določeni
kosi te mreže so le šibko strukturno povezani z drugimi sestavinami mreže,
posebno z drugimi časovnimi enotami oz. časovnimi preseki, ker le majhen del
njihove strukture vstopi v tista vozlišča, ki se ohranijo dlje oz. morda lahko
predstavljajo celo „apriorne" zakone ali fundamentalna dejstva znanosti. V tej
mreži ne moremo v naprej opredeliti, kaj predstavlja „napredek" znanosti, kaj
pa le preformulacijo istega zakona z drugim matematičnim ali pojmovnim
aparatom (npr. Laplace—Hamiltonova preformulacija zakonov mehanike je prej
primer drugačne, matematično udobnejše preformulacije Newtonskih zakonov
v uniformno strukturo „ohranitvenih zakonov" kot osnovno obliko temeljnih
zakonov narave, ne pa primer odkritja novih zakonitosti, medtem koje npr.
statistična preformulacija termodinamike več kot zgolj matematična preformu-
lacija, ker predstavlja tudi nove zakone, ki se le deloma formalno pokrivajo z
zakoni klasične termodinamike). Možne so tudi regresije v razvoju znanosti, kot
je bil npr. pojav buhtenja različnih teorij o svetlobnem etru ali hipotez o
elektriki in magnetizmu v fiziki 19. stoletja, ki niso vodile nikamor, oz. ki so
bile izločene iz nadaljnjega toka znanosti. Posebno mesto v tej strukturi imajo
paradigmatske menjave, t.j. menjave jedrnih konceptov teorij, pri čemer se
spremeni vsa dosedanja vsebina pojmov in le del zakonov prejšnjih teorij ohrani
svojo le formalno enako podobo za posebne pogoje (podobne npr. našim
običajnim zemeljskim razmeram).
Do omenjenih fundamentalnih zakonov znanstvenih teorij, ki so obenem
osnove vsakokratne paradigme določene znanosti imajo znanstveniki največkrat
precej nekritičen odnos. Veljajo jim kot nevprašljive predpostavke v reševanju
165
različnih znanstvenih problemov oz. kot pravi Kuhn, v „reševanju ugank". To je
posel t.i. „normalne znanosti". Če se pojavijo eventualne anomalije, ki
zanikujejo splošno veljavo teh zakonov, znanstveniki le težko uvidijo nujnost
spremembe ali celo zavračanja teh zakonov, saj je to nekako podobno „rušenju
sveta". Zato dolgo časa uporabljajo različne ad hoc rešitve, ki navidezno
odstranijo anomalije. Celo potem, ko se pojavi nova paradigmatska teorija, ki
uspe pojasniti vse uspehe stare teorije in tudi vse anomalije in pokaže večjo
pojasnjevalno in napovedovalno moč kot stara teorija, del znanstvenikov ne
sprejme teh odkritij in se oklepa preživelih teorij (gl. npr. dolgotrajen odpor
mnogih znanstvenikov proti relativnostni teoriji in še danes odpor proti kvantni
teoriji, posebno proti t.i.„kopenhagenski interpretaciji" kvantne mehanike). (T.
Kuhan, n.d., 212).
Takšni pojavi so empirično potrdilo tistih tez, ki tudi v samih znanstvenih
teorijah vidijo podobnosti z ideološkimi teorijami, ki so povsem zaključene
same v sebi in ki ne dopuščajo empirične ali logične preveritve ali falsifikacije.
Že sama Kuhnova teorija znanstvenih revolucij je vodila k temu sklepu. Po
njegovem so posamezne paradigme povsem različne druga od druge. Ne logično,
ne empirično se ne da potrditi ali zavrniti ene na račun (ali v korist) druge. (T.
Kuhn, p.p. tam). Podobne teze zagovarjajo tudi t;i. „holistične" teorije
znanosti. K holizmu se danes ne prištevajo zgolj pristaši t.i. Duhem—Quineove
teorije o neločljivosti teoretskih in empiričnih izjav teorijah in o načelni
poljubnosti tega, kaj predstavlja teorijsko „jedro" in kaj empirični „rob" teorije
W. v. O. Quine, n.d. 1963, 43—46), temveč tudi radikalni popperjanci kot je
npr. P. Feyerabend in zadnje čase analitični filozof W. Stegmuller. Bistvo teh
težje, da se da v načelu poljubno dolgo „braniti" sleherno znanstveno teorijo in
da med različnimi paradigmatskimi (pri Feyerbendu pa med slehernimi kolikor
toliko konsekventnimi) teorijami ne more biti nevtralnega primerjalnega
prostora, tedaj pa tudi ni nobenega kontinuiranega ali linearnega napredka
znanja.
Takšna ,,holistično-konvencionalistična" obramba teorije je seveda le abstraktni
ideal, dejansko ne počne tako nobena znanost, saj smo videli, da so vendarle
postavljene meje tako zrušljivosti posameznih teorij kot tudi medsebojni
različnosti teorij. Vsekakor se mora ohraniti empirična baza, predvsem temeljni
postopki nadaljnje produkcije in reprodukcije empiričnega znanja, kajti v
nasprotnem bi prišli do iracionalne situacije enakopravnega bostoja dveh
formalno in vsebinsko povsem neprimerljivih teorij o istem predmetnem
področju, pri čemer bi bila nova teorija tudi povsem izključena iz primerjave z
vsakodnevnim izkustvom ljudi. Tedaj bi se podrla tudi prej omenjena
„psevdokavzalna" veriga označevanja fundamentalnih „naravnih vrst" z istimi
termini.
Podobne iracionalne posledice bi imela radikalna menjava ali zavračanje
temeljnih zakonov znanosti, ki ohranjajo kontinuiteto dosedanjega empiričnega
izkustva in odkrivanja relevantnih bazičnih dejstev in empiričnih zakonov.
Dokler ostaja znanost „racionalna dejavnost" ljudi ni mogoča poljubna menjava
teorijskih zakonov v empirične ali obratno, kot je to sicer logično mogoče, če
opazujemo le eno samo teorijo izven njenega „zgodovinskega" konteksta
odkritij in pojasnjevanj. Znanstvene empirične teorije se ne morejo nikoli
spremeniti v „povsem pojasnjujoče" teorije, torej v takšne celote trditev, ki ne
bi bile nikoli bistveno vezane na nadaljevanje zveze z relevantnim bazičnim
empiričnim materialom, ki jih daje novo snov za raziskovanje in nadaljevanje
„pojasnjevalne" in „napovedovalne" dejavnosti. To pa pušča odprta vrata za
166
nastop radikalno novega, v okvirih danega še nepojasnjenega, kar terja velike
spremembe v vsebini in formi teorij. Nobena empirična teorija tedaj ne more
biti popolna deduktivna celota, v kateri bi vse empirično gradivo lahko logično
izhajalo iz osnovnih zakonov in osnovnih splošnih dejstev, kijih poznamo.
Vendar je bil ideal povsem „deduktivno zaključene" znanosti dolgo časa vodilni
znanstveni (in filozofski) cilj. Že Aristotel je podal v drugi analitiki takšen ideal
znanosti. Ta naj bi slonela na povsem zanesljivih in dokončnih apriornih
principih (aksiomih), iz katerih naj bi se potem ob pomoči nedvomnih dejstev
logično (silogistično) izpeljale vse resnične stavke določene znanstvene teorije.
Aristotel je povsem logično sklepal, da mora dejansko, nehipotetično (nedo-
ksično) znanje sloneti na resničnih univerzalnih stavkih, ki so nato deduktivne
premise v znanstvenih pojasnitvah pojavov (stavki o pojasnjenih pojavih morajo
silogistično izhajati iz vsaj dveh resničnih premis, od katerih je vsaj ena
univerzalno trdilni stavek). Te univerzalne premise potrebujejo za lastno
utemeljitev na splošno spet pojasnitev, t.j. še bolj splošne univerzalne stavke, ki
služijo za premise v dedukciji prejšnjih, manj splošnih stavkov. To iskanje vedno
bolj splošnih in vedno bolj zanesljivih zakonov ne more iti v neskončnost. Nekje
se moramo ustaviti, a to so apriorni, čisto umsko uzrti aksiomi znanosti. Res pa
je, da sam Aristotel v svoji filozofiji in v svojih teorijah skorajda ni navedel
takšnih aksiomov in še manj izpeljeval svojo teorijo iz njih. Njegov koncept
znanosti je ostal le ideal.
Zato pa so se posebno v srednjem veku sholastiki nagibali k temu cilju, a so
obenem pozabili na lastno Aristotelovo previdnost in skromnost v poskusih
formulacij resnično apriornih principov znanosti. Med drugim so kar nekaj
Aristotelovih hipotez o naravnem dogajanju proglasili za apriorne principe
(aksiome) vsega znanja. K tem so pridružili še vrsto izjav iz različnih Svetih
spisov, iz izjav verskih avtoritet, tako da so imeli na razpolago neki kompleks
„apriornih" ali vsaj nedvomnih resnic, iz katerih so nato poskušali razlagati,
pojasnjevati in utemeljevati vse, kar jih je zanimalo.
To je bil seveda dogmaticen postopek za najdenje „deduktivo zaključene"
teorije, ki je nobeno empirično izkustvo ne bi moglo več bistveno ogroziti.
Toda poleg religioznih in družbenih interesov, ki so gnali skolastike v tak
postopek, so obstajali tudi povsem logični razlogi zanj. Cim se namreč nekdo
ali skupina ljudi postavi na stališče, da poseduje neko „deduktivno popolno"
znanje, ki ni zgolj verjetno, temveč vsebuje splošne in nedvomne resnice, potem
vrhovni principi tega znanja, ki so vrhovni principi vseh pojasnitev, niso več
zavrnljive hipoteze in tudi ne le glede na dano empirično bazo „nezavrnljive"
resnice, temveč so povsem nedvomne resnice. Do njih lahko vodi bodisi
nadempirični uvid (um, intuicija, evidenca) bodisi jih branijo avtoritete, za
katere se na splošno veruje, da so posedovale ali še posedujejo nedvomno
znanje. Empirična dejstva, ki naj se jih pojasni, v takšni strukturi. Empirična
dejstvaT ki naj se jih pojasni, va takšni strukturi „znanja" ne igrajo vloge izvorov
za testiranje zavrnljivih hipotez in izvorov za oblikovanje empiričnih zakonov,
ki predstavljajo empirični model teorijskih zakonov. Že v naprej morajo namreč
ustrezati apriornim oz. nedvomnim principom teorije. To pomeni, da pri tistih
pojavih, ki bi morda lahko predstavljali primere zavračanja posameznih splošnih
trditev, izpeljanih iz vodilnih principov teorije že v naprej tako spremenimo
njihov opis, da do nekoherence med „opisanim" (napovedanim) in dejanskim
sploh ne more priti ali pa jih končno zavrnemo kot iluzije, napake v opazovanju
in končno kot „zavajanja zlega duha" 9tako so npr. sholastiki in druge
167
avtoritete na vse mogoče načine zavračali Galijeva odkritja s teleskopom, da bi
ohranili srednjeveško astronomijo).
Ta postopek je z logičnega stališča koherentna strategija za očuvanje celote
določene teorije oz. njenih fundamentalnih principov, čeprav je to povsem
konvencionalističen postopek. V njem gre za ohranitev neprotislovnosti za
vsako ceno, za nadomeščanje sleherne relativizacije „znanja" z novimi ad hoc
rešitvami, ki nudijo videz potrjevanja že znanega in za preprečevanje pojavljanja
relativno samostojnih teorijskih tradicij, ki bi vodile lahko do novih „paradi-
gem". Paradoks takšnega postopka je, da se celo minimalne diference v mnenjih
lahko zaostrijo do neznostnosti, do medsebojnega logičnega izključevanja (to
kaže npr. bujni razcvet sekt in dogmatskih prepirov o za nas nebistvenih
problemih v dobi sholastike in v času ko se je šele formirala novoveška
znanost), medtem ko se dejanske razlike in potencialna protislovja znotraj
posamezne doktrine prekrivajo v dogmatičnim pregrinjalom ali eliminirajo s
konvencionalistično strategijo dodajanja ad hoc hipotez.
Tak postopek sam na sebi ni nič tako edinstvenega, kar bi bilo značilno zgolj za
srednji vek in tamkajšnje dogmatske prepire in odpore znanosti. Dejansko nanj
naletimo v sleherni ideologiji, kajti nobena ideologija ne more dopustiti realne
konfrotacije z dejstvi realne razširitve znanja in ne pripoznava relativne
samostojnosti svoje empirične baze, sicer bi prišla na dan vsa „skrivljena
optika" ideologije, njeno principialno „sprevračanje razmerij", predvsem pa
neujemanje in konflikt med temeljnimi vrednotami, normami in sodbami
ideologije ter dejanskimi razmerami v naravi ali v družbi. Tu nikakor ne gre za
zavestno zavajanje ali za zavesten strah pred prepoznanjem realnih razmer, saj
ljudje običajno te razmere že v naprej vidijo v luči idelogije in kakšnega
„neujemanja" sploh ne opazijo, šele konflikt dveh ali več ideologij ali pa
eventualno konflikt med ideologijo in znanostjo lahko privede na dan ta
protislovja in „anomalije" ideologij. Zato logika ideologije, ki skuša ohranjati
ideal totalne pojasnitve deluje nezavedno in šele od zunaj izzvana kriza
družbenih in kognitivnih osnov ideologije izpostavi njen dogmatični in
,,konvencionalistični" značaj (konvencionalističen v smislu nenehnega postav-
ljanja novih „opravičil" in ad hoc hipotez, ki zahtevajo predvsem „vero" vanje,
ne pa preverjanje hipotez).
Logika totalne pojasnitve, totalne v smislu vnaprejšnega onemogočanja sleherne
relevantne falsifikacije hipotez, ki so dobljene na osnovi premis ideologije,
zahteva, da mora dejavnost pojasnjevanj nenehno že v naprej posegati v samo
empirično bazo,. Ideoloóka „pojasnitev" pretolmači dejstva in rezultate svojih
napovedi ali svoje prakse tako, da so že vnaprej v skladu z izhodnimi principi
ideologije. Ideologu sevedno zdi, da se bo podrl ves svet, če se podre en sam
kamen njegove „teorije" in ima v bistvu do neke mere prav. V malem bi se mu
namreč zgodilo to, kar bi se zgodilo npr. znanstveniku, če bi se mu radikalno
podrl kak temeljni zakon in bi to impliciralo rešenje vse dosedanje zgradbe
znanosti in celo dobršnega dela znanstvenega izkustva. „Napaka" ideologa torej
ni v tem, da tako sklepa, temveč predvsem v tem, da se je že v naprej odločil za
neko teorijo ali vedenje kot primer povsem utrjenega znanja (ali verovanja, to tu
ne pomeni bistvene razlike, ker tako principi znanja kot principi verovanja
služijo za ohranitev modela „totalne pojasnitve"). Postulirajo kot rešeno
nalogo, ki jo je treba v resnici šele začeti reševati in kar lahko počne le
empirična znanost, ki resno upošteva svojo empirično bazo. Medtem, ko se v
empiričnih zanostih dogaja vedno znova cepitev prej enotne paradigme na
vzporedne, nikoli povsem usklajene in iz enega kosa izpeljane teorijske in
168
metodološke tradicije, ki sčasoma zahtevajo formuliranje nove paradigmatske
teorije, ki le začasno zaobjame vse te tradicije kot posebne dele nove teorije,
ideologija ne dopuščajo nobenega cepljenja enotne idejne sheme (teorije,
verovanja ipd.) na nereducibilne vzporedne teoretične tradicije. Takšno
cepljenje bi namreč slej ko prej zahtevalo bolj radikalno spremmebo celotne
idejne sheme, nastop nove „paradigme", s čemer bi se vsaj del „absolutnih"
resnic pokazal kot relativen ali kot povsem napačen. Nikakor ni le empirično
splošno dejstvo, da so vse ideološke zgradbe v zgodovini in v sedanjosti bile in
so skrajno občutljive na nevarnost t.i. „revizij", „odklonov", „nprave vere" ipd.
poskusov za relativno odcepljanje od t.i. glavnega, „ordodoksnega" jedra
ideologije. „Ortodoksi" so praviloma nosilce teh poskusov obsojali bolj kot
dejanske nasprotnike. Metodo (vsiljene) totalne pojasnitve, ki daje videz
dejanskega znanja bom imenoval zato „(samo)opravičenje" in jo tako ločil od
„znanstvene pojasnitve".
Ideološko (samo) opravičenje dejansko nikoli ne služi pojasnjevanju dejstev, t.j.
navezavi določenega stavk na res relevanten sklop hipotez, temveč le ohranitvi
veljave same ideologije oz. njenih premis. Vsako preverjanje dejstev je tedaj v
funkciji vnaprejšnjega pozitivnega testa ideologije. Ideolog se zato dejansko le
dela, kot da upošteva izkustvo, kot da se mu prilagaja, dejansko pa stalno
posega v zanj relevantno empirično bazo in jo v naprej pretolmači tako, daje v
skladu z njegovo teorijo Absurden in humorističen „primer" takšnega početja
navajata Marx Engels v Nemški ideologiji, ko govorita o norcu, ki je skušal
pregovoriti vse ljudi, da lahko hodijo po vodi, če le hočejo. Dejstvo, da se to v
splošnem ne dogaja zavrača tako, da se sklicuje nan jihovo „nevero" (K. Marx,
F. Engels, n.d.,). Na ta način ohranja ideolog videz koherentnosti in
totalnezaključenosti pojasnitev. Skrajšano bi lahko dejali, da znanstvenik
spreminja hipoteze ob (relativno) nespremenjeni bazi, ideolog pa spreminja
bazo ob (navidez) nespremenjenih hipotezah.
Kritika ideološke zavesti in mišljenja je do sedaj pokazala na dosti negativnih
vidikov in posledic tega mišljenja, predvsem je opozarjala na nenehno pačenje
dejstev, na miselno sprevračanje razmerij v dejanskosti v prid ideoloških
postavk, na iracionalnost in verniški značaj sleherne ideologije ipd. Kritiki so
zaradi tega v glavnem menili, da je sleherna ideologija iracionalna, ker se opira
na verovanje, na dogmatizem, na čustva, na nereflektirane predstave in
pričakovanja o poteku stvari ipd. To je sveda vsaj delno res, toda ob tem ne
smemo spregledati specifičnega logičnega razloga obstoja ideologij, namreč
težnje po totalnosti in popolni koherentnosti pojasnitev. To težnjo vspodbuja
že sam obstoj jezika, ko vzbuja iluzijo, da bi kadar koli in kakor koli že
zapolnili logični prostor vseh za nas relevantnih dejstev oz. stavkov s popolnim
naborom resničnih univerzalnih stavkov, ki so možne hipoteze pojasnitev.
Ideološka totalizacija pojasnitev v dejavnost „samoopravičenja" je nevarna tudi
v znanostih, saj tudi pojasnjevalna moč sedanje znanosti napeljuje k temu, da
bidimo v njej več, kot dejansko je, oz. da ji pripisujemo nekakšno „vsemogoč-
nost". Tej vrsti ideologizacije znanosti lahko zapadejo tako laiki kot tudi sami
znanstveniki in strokovnjaki, ki iščejo v njej rešitve različnih problemov (tudi
takrat, ko jih sedanja znanost in posebno tehnika in naravoslovje ne mreta dati,
npr. na področju urejanja družbenih in „človeških" razmer).
Ideologija ne dopušča hipotez, ki bi jih lahko empirično testirali in morda tudi
zavrnili, ker želi vse svoje trditve predstaviti kot povsem utemeljene in
nedvomne in vse izpeljuje iz svojih osnovnih premis. Če takšno izpeljevanje le ni
vedno mogoče in je treba na neki način pojasniti obstoječa dejstva, tedaj se
169
uvede ad hoc hipoteze, ki že v naprej otopijo ali eliminirajo pomen potencialnih
odstopanj od pojasnjevanj in napovedovanj ideologije. Pri uvajanju ad hoc
hipotez igra važno vlogo element verovanja, vnaprejšnje opredeljenosti za
resničnost ideologije (kot celote). Religiozni sistemi zato predstavljajo ideološ-
ke sisteme, toda to nikakor niso „nelogični" sistemi in zgolj iracionalni miselni
sestavi. Pri tem opozarjam, da ni nujno, da se religiozne ideje nujno
predstavljajo v obliki vsepojasnjujočih oz. samoopravičujočih ideologij, ker
samo verovanje še ne sili v ideologizacijo. Res paje, da verjetno ni ideologije, ki
ne bi potrebovala elementa verovanja, vnaprejšnje prepričanosti v resničnost
svoje celote.
Premišlanje o ideologijah in znanostih lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so
ideologije po svoji tendenci hiperkonsistentni, totalizirajoči in samoopravi-
čujoči sistemi mišljenja. Hiperkonsistentni miselni sistemi so zato, ker
poskušajo ohraniti neprotislovnost in koherentnost celotne strukture svojih
trditev navkljub potencialni mnogoterosti izkustva in možnostim za nastanek
novih vzporednih teoretskih tradicij ter se izogibljejo realnemu, a tveganemu
soočenju z empirično bazo svojih trditev. Totalizirajoči so zato, ker poskušajo v
principu „pojasniti" vse, kar pripada njihovemu področju vedenja ali verovanja
ali pa vsebujejo predpostavko o nekem dejavniku, ki „vse ve" (ali je vedel vse
potrebno). Na tak tip mišljenja se da uporabiti Popperjevo kritiko sistemov, ki
ne pozna mej pojasnitev, torej tudi ne zavračanj, in ravno zato ničesar ne
pojasnijo. Samoopravičujoči so zato, ker njihove pojasnitve ne služijo pojasnitvi
dejstev oz. pridobitvi (novih) spoznanj, temveč predvsem opravičevanju same
ideologije in njenih „resnic".
Zaradi tega ni dovolj, da kritiziramo imanentno protislovnost ideologij, kajti to
protislovnost lahko razkrije le znanstveno, kritično stališče, ki samo ni
ideološko, a to stališče navadno pristaši določene ideologije bodisi v naprej
odklanjajo bodisi so „imunizirani" pred njim s strategijo dodatnih premis, ki
vedno znova zakrijejo grozečo protislovnost. Globlje seže kritika, ki opozarja na
„nadpovprečno neprotislovnost" večine ideologij, namreč na nenehno težnjo
po ohranjanju konsistentnosti in totalnosti pojasnitev in na od tod izvirajoče
prikrojevanje dejstev.
Iz ideologije je možen le preskok k znanstvenemu izhodišču, namreč odmik od
njene metode samoopravičenj k resnično odprtemu sistemu pojasnjevanj, ki se
ne boji falsifikacij in dejanskega soočenja z dejstvi. Toda možen je tudi obraten
korak, namreč iz znanosti v ideologijo. Ta je običajno manj opaze in bolj
kontinuiran. Dogaja se povsod tam, kjer določene znanstvene teorije okostenijo
in se zaprejo pred divergentnimi izkustvi in stem pred možnostjo paradigmat-
skih sprememb v teorijah, metodologijah, izvornih modelih pojasnitev ipd.
Če idealtipsko zaostrimo nasprotje med ideologijami in empirično znanostj,o,
potem lahko ugotovimo, da so empirične znanosti vedno razpete med
ohranjanje svojih fundamentalnih zakonov in potrditev fundamentalnih dejstev,
ki jih niso pripravljene v celoti zavreči in množico empirično testibilnih (torej
zavrnljivih) hipotez, ki jih preverjajo na ustrezni empirični bazi. Nobena
empirična znanost ni tako totalno zaokrožena miselna zgradba, da ne bi
potrebovala nenehne produkcije novih empiričnih hipotez , s čemer se
izpostavljajo možnim protislovjem med napovedmi in rezultati opazovanj ali
eksperimentov. Zaradi tega osnovna strategija pojasnjevanj empiričnih znanosti
ni nenehno branjenje celote fundamentalnih zakonov in hipotez pred grožnja-
mim falsifikacije s pomočjo ad hoc hipotez in drugih manipulacij z dejstvi.
Racionalnost znanosti, dokler je (empirična) znanost je ravno v tem, da se vsaj v
170
nekaterih „robnih točkah" stika z lastno empirično bazo in pri tem tvega
zavrnitev hipotez in celo že utrjenih zakonov (pri čemer se največkrat ohrani
matematična forma teh zakonov, vsaj za posebne primere). V tem smislu lahko
rečem, da znanost nenehno plava v moiju možnih protislovij. Znanstvena
teorija lahko v določeni meri celo prenese dejansko protislovnost, namreč tedaj,
če gre protislovnost, ki ni dana v okviru ene in iste teorije, temveč v okviru
dveh vzporednih, a medsebojno nepokrivajočih se delnih teorij ali pojasnje-
valnih strategij. Tu gre za protislovnost naših predstav in pojmov, ki so vezane
na te različne teoretske koncepte, toda s pomočjo formalne, matematične
obravnave se jih formalno odstrani.
V okviru klasične fizike npr. teorija elektromagnetnega polja in elektormagnet-
nega valovanja nikakor ni bila uskladljiva z mehanskim konceptom točkovnih
mas in točkovnih izvorov sil, kar je kot edini strogi fizikalni model obstoja
materije priznavala klasična mehanika (ki je bila osnova vse klasične fizikalne
paradigme). Vendar zaradi tega protislovja v konceptih ni propadla klasična
fizika niti ne mehanika. Šele pojav nove znanstvene paradigme fizike (relativ-
nostna in kvantna teorija) je razrešil to protislovnost, ki seje pomaknila na nov
teoretski nivo, namreč na nivo matematične in fizikalne ekvivalentnosti dveh
možnih opisov materije, namreč korpuskolarne in valovne interpretacije
kvantne mehanike. Tudi tu sta oba koncepta in nanju vezani predstavi, namreč
koncept delca in koncept valovanja po svoji vsebini protislovna in ju ne moremo
neposredno teoretično in še manj nazorno povezati. Lahko kvečjemu prevaja-
mo izraze v eni formulaciji v izraze v drugi formulaciji (interpretaciji), pri čemer
sta obe pravzaprav zgolj matematična aparata za obravnavo atomskih pojavov,
ki jima strogo vzeto ne smemo pripisati nič neposredno realnega. Morda bo
kakšna prihodnja „menjava paradigem" vzpostavila novo teorijo, ki bo podala
globji in bolj vsebinski pomen ekvivalentnosti obeh interpretacij kvantne
mehanike.
Za znanstvene (empirične) teorije tedaj lahko postavimo ravno nasprotne
trditve kot za ideološke sisteme. Znanstvene teorije so teorije, ki se ne branijo
za vsako ceno nekoherentnosti in nekonsistentnosti, zato poznajo relativno
stabilni del primarnih teorijskih principov in spremenljivi del testibilnih hipotez,
ki se formirajo, sprejemajo ali zavračajo v stiku z empirično bazo teorije.
Znanstv ene teorije so dalje netotalne in ne skušajo ter tudi ne morejo pojasniti
vsega, torej poznajo svojo mejo in tedaj možnost delnega zavračanja. In končno
težijo k dejanski pojasnitvi pojavov, kjer hipoteze, ki jih zato iznajdejo, ne
služijo le za posredno samoopravičenje principov teorije, temveč za smiselno in
novatorsko pojasnitev pojavov. Znanstvene teorije tedaj poznajo „učenje iz
izkustva" oz. z drugimi besedami, induktivno posploševanje, ki je kljub vsem
teoretičnim predpogojem, ki jih nudi izvorni teorijski okvir posploševanj,
vendarle na sledi ugotavljanja tistih splošnih in relevantnih potez na pojavih, ki
jih ne moremo v naprej izpeljati iz same teorije niti v neskončnost pretolmače-
vati z ad hoc hipotezami.
Nekateri "holistični" teoretiki znanosti so svojo sliko znanstvene teorije
praktično izenačili z ideološko shemo samoopravičenja zaključenega miselnega
sistema, pri čemer je zanje predvsem zrelativizirana in nedejanska razlika med
empiričnimi in teorijskimi zakoni, celo med stavki empirične baze in
izpeljavami iz teorijskih zakonov. Vendar je, kot smo videli, to pojmovanje
napačno, ker izolirano motri določeno teorijo (skupno z njeno empirično bazo)
kot v sebi zaključen sistem stavkov, a to je neupravičena abstrakcija, ker ne
moremo zanemariti nujne formalne ali delne kontinuitete dela teorijskih
171
zakonov (prej omenjenih „apriornih" zakonov) in prav tako ne kontinuitete
ohranjanja veljave dela empirične baze v vsakem novem preoblikovanju teorij.
Pri tem je bistven pojem znanstvene (deduktivne) pojasnitve, ker je ne smemo
niti ideološko „zavarovati" v shemo samoopravičujoče totalizatorske pojasnit-
ve, niti zrelativizirati v metoto testiranja hipotez. Tako eno absolutiziranje kot
drugo privede do ideološkega tipa pojasnitve (čeprav tej navidezno nasprotuje).
Kot je pokazal namreč razvoj popperjanske teorije znanosti, je implicitni
Popperjev relativizem vseh znanstvenih trditev (ko jih je razlagal kot zbolj
zavrnljive hipoteze) je našel svojo „končno" radikalizacijo v Feyerabendovi tezi
o relativizmu teorij, pri čemer pa naj bi bila vsaka od njih v sebi zaključena
enota.
V resnici nasprotuje med ideologijo in znanostjo oz. med ideologijami in
znanostmi ni tako izključno kot se zdi v naši idealtipski izostrenosti. Ne gre
namreč zgolj za nasprotje izdelanih miselnih sistemov, temveč prej za nasprotje
različnih tipov reševanja temeljne težave, v kateri se najdemo, ko poskušamo
najti in opravičiti pojasnitve naših trditev. V precepu med nikoli povsem
absolutno zanesljivimi premisami pojasnitev, ki pa morajo vendarle imeti status
resničnih trditev in nemožnostjo induktivne ali deduktivne izpeljave vseh
univerzalnih hipotez, se ideološki in znanstveni tip pojasnjevanj odločata za
različni rešitvi premoščanja tega precepa.
Ideološki tip pojasnitve (samoopravičenja) si izbere nekatere premise kot
dokončne in kot dokončno dormulirane resnice in vsaka pojasnitev pomeni le
nov način potrditve teh premis. Zato vse ostale hipoteze in stavke o dejstvih
formulira tako, da ne pride do razcepa med napovedmi, zasnovanimi na osnovi
principov in tako formuliranih hipotez, torej falsifikacije ni.
Znanstveni tip pojasnitve sicer tudi vzame del trditev kot resnične univerzalne
stavke, ki jih ni pripravljen spreminjati ali zavrniti v vsakem primeru enomalije,
vendar pri formuliranju ostalih hipotez, potrebnih v pojasnitvah ali napovedih, v
načelu dopušča možnost zavračanja hipotez. Tudi celotni teoretski fundament
(osnovni zakoni) služi končno tej dejavnosti preverjanja hipotez, ne pa obratno
(kot se dogaja v ideološki psevdopojasnitvi), da dejavnost postavljanja in
testiranja hipotez služi le samopotrjevanju teorije.
Ta dva osnovna, nasprotna tipa reagiranja na nikoli rešene dileme pojasnitve se
ne ločita avtomatsko. Nanju naletimo tako v znanstvenih kot tudi v eksplicitno
ideoloških miselnih sistemih' Znanstveniki se npr. glede trenutno veljavnih
najsplošnejših zakonov znanosti vedejo podobno ideološko kot verniki do svojih
dogem. Na to dejstvo je pokazal med prvimi Kuhn (ki je v tem sledil idejam
češkega marksističnega teoretika znanosti Flecka) inje danes splošno poznano.
Kolikor gre za temeljne premise paradigme, jih ne more zavrniti ali omajati
noben logičen ali empiričen preiskus, lahko jih izrine ali spremeni le nova
paradigma, toda tudi v njenem okviru morajo ohraniti nekateri fundamentalni
zakoni stare paradigmatske teorije svojo formalno veljavo, čeprav kot poeno-
stavitve ali kot posebni primeri splošnejših, novih zakonitosti. Popolna zavrnitev
takšnih zakonov bi pomenila ukinitev kontinuitete znanstvenega dela, pa tudi
ukinitev kontinuitete izkustva, ki ga je nakopičilo človeštvo do danes. Zaradi
tega znanstveniki spontano ali zavestno zavračajo vse tisto, kar se jim zdi, a bi
pomenilo neposredno ali posredno negacijo temeljnih znanstvenih odkritij in
zakonov, ne da bi nudilo zato neko nadaljevanje dosedanjega dela znanosti in
izkustva človeštva.
Če je treba, tedaj se v znanostih celo rajši „zapira oči" pred pojavi, za katere se
zdi, da bi pomenilo njihovo Priznanje takšno negacijo. Uvaja se ad hoc hipoteze
172
ali se načelno smuniči vsakogar, ki se z njimi ukvarja. Tipičen primer za takšno
ravnanje večine sedanje znanosti je npr. Razpravljanje o t.i. „robnih pojavih"
izkustva (npr. parapsihološki pojavi, primeri nenavadnih ponašanj teles v
singularnih fizikalnih pogojih ipd.). Ne glede na resnično majavo utemljevanje
obstoja takšnih pojavov in na vse mogoče prevare v zvezi s tem, se vendar zdi,
da so pogostne vnaprejšnje sodbe o pomotah opazovanj, izračunov, poteka
eksperimenta ali o prevarah prej primer uveljavljanja ideološke logike obrambe
določene teorijske celote kot pa soočenje z empirijo. Sicer pa do izrecno
ideoloških obračunavanj med pristaši različnih teorij pride vedno takrat, ko si
stojita nasproti dve ali celo več paradigmatskih teorij in se borita za prevlado
(Kuhn, n.d. 1974, 145).
Podobno kot lahko najdemo tudi v znanostih potenciale ideološkega opraviče-
vanja in se vsaki teoriji, ki se skuša zapreti vase in se prikazati kot zaključena
vrednost, odpira direktna pot v ideološko regresijo, najdemo tudi v ideoloških
miselnih sistemih elemente racionalne obravnave (ne moremo npr. zanikati
znanstvene vrednosti nekaterih sholastičnih logičnih, ontoloških, spoznavno-
teoretskih, pa tudi naturfilozofskih teorij, podobno tudi ne znanstvene
vrednosti nekaterih del v okviru sovjetskega „diamata". Za ideološkost ali
znanstvenost po mojem mnenju namreč ni najpomembnejša predvsem vsebina
pojmov in osnovnih trditev, temveč način njihovega vključevanja v „pojasne-
valno" dejavnost. Tu se vidi, ali neki „miselni sistem" iz sebe dejansko poraja
,,raziskovalni program", ki je sposoben za nenehno in kritično soočenje z
empirično bazo, ki spreminja tudi sam sistem, ali pa se zapira pred to
dejavnostjo oz. jo dopušča le izolirano in navidezno. Lahko pa trdimo da se s
prevladovanjem ideološkega tipa „pojasnitev" določen miselni sistem izključi iz
kontinuitete znanstvenega dela in postane nezgodovinska realiteta. Tedaj nima v
sebi nobenega notranjega impulza, ki bi ga dalje produktivno razvijal, ki bi
omogočal raziskovalno ali teorijsko delo. Vzdržujejo ga zunanji interesi, med
katere tedaj spada tudi potreba po obrambi tega sistema za vsako ceno.
Odločitev za ideološki tip obrambe neke teorije sicer temelji tudi na logični
močnosti in logični koherentnosti tega tipa pojasnitve, toda za tem se skriva
praktični interes ohranitve družbene moči, ugleda, institucij, kijih dani miselni
sistem utemeljuje ipd. Edino v dejanskih znanstvenih teorijah lahko obstaja
imanentni notranji interes po razvijanju teh teorij zaradi njih samih oz. bolje,
zaradi spoznanja, ki ga prinašajo in ne zaradi moči, ki jo dajejo v roke
znanstveniku,
Če bi znanost postala kadar koli dejansko vsota „holistično" zaprtih in
medsebojno tujih teorij (ki potegnejo v sebe vso empirijo), bi sama postala
ideološka celost in zgolj zunanja socialna moč, toda brez imanentne zgodovin-
skosti. Tedaj bi prenehala biti produktivna sila družbe. Tega vendar ne moremo
pričakovati že zaradi tega, ker je znanost bistven sestavni del sodobne industrije
in vseh človeških prizadevanj po obvladanju družbe in narave in bi pritisk
ostalih družbenih dejavnikov in sama nuja slej ko prej zaustavili proces
globalnega ideologiziranja celotne znanosti. V podobno samoukinitev znanosti
bi zašli, če bi npr. ravnali obratno in utopili vse teorijske stavke znanosti v
empiričnih stavkih (kar npr. teoretično navidez ponuja ta t.i. Craigov stavek in
t.i. Ramseyev stavek o teorijah)7, ker se bi tedaj zamajale tudi vse induktivne
7 Na tem mestu se ne želim in ne morem spuščati v obširne diskusije o t.i. Ramseyevem
stavku in Craigovem stavku o teorijah, po katerih se da z logičnimi manipulacijami
eliminirati vse t.i. „teorijske" termine v osnovnih zakonih teorije. Posebno eleganten in
prepričljiv je ta postopek pri Ramseyevem stavku, kjer vse teorijske termine zamenjamo
z eksistenčno kvantifikacijo ustreznih spremenljivk v izrazu za zakon, tako da so dalje
173
posplošitve oz. empirične hipoteze. "Teorijska" napotila indukcij bi v tem
primeru namreč sovpadla z običajnojezikovnimi napotili, ki jih vsebuje jezik, s
katerim opisujemo dejstva, saj druge teorije ne bi bilo. Toda v tem primeru ne
bi prišli dalje od vsakodnevnih posplošitev in tako ne bi bila mogoča znanstvena
indukcija oz. ne bi prišli do znanstvenih empiričnih zakonov.
Do pretvorbe znanosti v ideologijo ali v „neznanost" bi privedlo tudi natiranje,
ki vso znanost, tudi njeno imanentno teorijsko produkcijo, podreja eksternim,
npr. družbenim dejavnikom razvoja. Drži, da k sprejemanju ali zavračanju teorij
ali paradigem bistveno pripomorejo tudi različni eksterni dejavniki, posebno
važen je tehnološki dejavnik. Če se neka teorija in njeni zakoni dajo neposredno
uporabiti v tehnologiji, v materialni produkciji, potem dobi ta teorija gotovo
večji objektivni pomen tako za znanstvenike kot za njene uporabnike.
Pomembno vpliva na utrditev ali zavračanje neke teorije tudi ujemanje ali
neujemanje s prevladujočimi ideološkimi predstavami ljudi določene družbe o
svetu in družbi ter o človeku.
Eksterni dejavniki razvoja znanosti so posebno odločilni v dobah menjave
pradigem, t.j. v dobah, ko se šele konstituira prva splošna paradigma neke
znanosti, ali v dobah znanstvenih revolucij. V teh dobah navadno ne obstajata le
dve nasprotujoči si zasnovi paradigmatskih teorij, temveč cela vrsta zasnutkov
ali vsaj hipotez, iz katerih bi se lahko razvile nove paradigme. Tudi po umiritvi
položaja s tem, ko se izčleni in nato prevlada nova splošna paradigma znanosti,
te alternativne teorije in hipoteze ne odmrejo povsem, temveč ostajajo nekako v
ozadju kot konkurenčne teorije. Iz njih se lahko oblikujejo bodisi različne
ideologije, ki vstrajajo pri preživelih ali enostranskih konceptih in pomenijo
razvoj v regresivne raziskovalne programe, bodisi ostajajo v ozadju in ohranjajo
potenciale za razvoj novih bodočih paradigem, ko se znova pojavijo krize
znanosti. Tako je bila npr. atomistična teorija na začetku mehanike dokaj v
ospredju zanimanja, nato je bila koncem 18. stoletja potisnjena v ozadje in seje
šele koncem 19. stoletja spet uveljavila kot eden od nosilnih stebrov nove
paradigme fizike. Korpuskularna teorija svetlobe, ki jo je spočetka podal
Newton, je bila kmalu nato izrinjena iz fizike s Heygensovo valovno teorijo
svetlobe, dokler ni znova oživela v „fotonski" teoriji svetlobe. Danes npr. še
vedno ni dokončne prevlade ene same interpretacije kvantne teorije, saj poleg
kopenhagenske interpretacije obstajajo še mnoge druge interpretacije, ki dajo
enake fizikalne rezultate, vendar temeljijo na različnih konceptih in tudi na
različnih matematičnih pristopih.
Na začetku novoveške znanosti so bili potrebni dolgotrajni ideološki in
teoretski spopadi zato, da se je znanost sploh utrdila in obstala v družbi kot
kontinuirano in napredujoče delo. Morala je izpodriniti vseobsegajočo veljavo
eksplicitno navedeni le empirični termini, zaradi česar se zdi, da smo vso teorijo zajeli
le z enim sam im dolgim empiričnim stavkom. Npr. namesto o „elektronu", ki je
teorijski termin (objekt), govorimo o „nečem", kar je nosilec tega in tega elementarne-
ga naboja, ki ima tolikšno in tolikšno maso itd. namesto „sile', v Newtonovih zakonih
bi lahko govorili ,, nečem", kar je določeno preko takšnega in takšnega matematičnega
produkta mase in pospeška itd. Ne glede na obsežne diskusije o tem stavku, menim, da
pomeni le izogibanje osnovni težavi, saj namesto eksplicitnega navajanja teorijskih
terminov postavlja nemara še bolj „problematične" eksistenčne trditve o obstoju tega,
na kar so se prej nanašali teorijski termini. S tem bi odpadla operacionalna ali
konvencionalistična razlaga teh terminov kot golih operacionalnih konvencij. Diskusija
o eksistenčnih trditvah v znanstvenih teorijah pa ni nič manj težavna kot diskusija o
pomenu teorijskih terminov v klasični podobi znanstvenih teorij. Po mojem mnenju se
namreč sedaj teh „teorijskih objektov" nikakor ne da več pretolmačiti kot „skupkov
empiričnih kvalitet", temveč so v principu „nekaj obstoječega", ki je „nosilec" teh
kvalitet, a obenem več od njihove vsote. Diskusijo o Craigovem in Ramseyevem stavku
je v več delih obdelal in posredoval predvsem W. Stegmuller, n.d., 1970, 400—37).
174
religioznih ideologij in sholasticizma, ki so se oprijemale dogmatic no zoženega
aristotelizma in njegovega koncepta znanosti, kar je še dodatno oteževalo boj za
znanstveno konstitucijo empiričnega naravoslovja. Ni nenavadno, da se je tudi
naravoslovje velikokrat obnašalao ideološko do samega sebe, da se je poskušalo
metavizično utemjiti in seje predstavljajlo kot nedvomnaresnica.
Tudi prehod iz klasične mehanistične fizike v moderno, na relativnostni in
kvantni teoriji zasnovano fiziko so spremljali družbenozgodovinski dejavniki, ki
so ponekod podpirali, drugod pa zavirali ta prehod (v ZSSR so ga npr. zavestno
zavirali, podobno tudi v nacistični Nemčiji). Odločilno podporo novi paradigmi
dajejo velikokrat tehnične možnosti, ki jih ponuja. Tehnična in industrijska
uporabnost Kekulejeve strukture bezolove formule je npr. odločilno vplivala na
sprejem njegove formule pred vsemi ostalimi teorijsko enakovrednimi konku-
renti in jo tako postavilo za temelj paradigme organske kemije. (J. Kluver, n.d.
1972.).
Ob vseh upravičenih trditvah o ključnem pomenu socialnih ali tehničnih ipd.
eksternih dejavnikih razvoja znanosti, ne smemo pretvoriti znanost v zgolj še
enega od ideoloških sistemov brez notranje moči in brez imanentnega
razvojnega gonila ali v zgolj teoretično ahticipacijo in posplošitev tehničnih
instrumentov. V teh dveh razumevanjih, ki jih pogostoma srečamo tako pri
marksističnih kot nemarksističnih teorijah in filozofijah znanosti je znanost
dejansko spremenjena v ideologijo. V teh tolmačenjih znanosti pojasnjevalna (in
napovedovalna) dejavnost, produkcija hipotez in teorij, skratka teorijsko delo
znanosti ni več zapopadeno kot avtoromaro delo, ki ima svoj smoter že samo v
sebi temveč zgolj kot miselna opre ma zunajduhovnih interesov. V takšni
interpretaciji se izgubi pomen znanosti kot samostojne proizvajalne sile, prav
tako pa je brez lastne zgodovine. V najboljšem primeru deli zgodovinsko usodo
epohalnega razvoja določenih metafizik (npr. v Heideggerjevi filozofiji znano-
sti).
Izenačenje dejavnosti pojasnjevanj z miselno recepcijo ali povzemanjem
tehničnih (ali eksperimentalnih) operacij je sicer bila zelo privlačna teza, toda v
povsem zgreši pomen in bistvo znanstvene pojasnitve in s tem tudi pomen in
bistvo znanosti. Iskanje in oblikovanje hipotez pojasnitve in na to vezanih
teoretičnih konstruktov je nekaj načelno drugega kot je v bistvu avtomatski in
povsem algoritemski postopek tehnične (instrumentalne) prakse. Pa celo v sami
tehniki je iskanje in preverjanje različnih rešitev problemov prej podobno
kreativnemu delu v iskanju primernih znanstvenih hipotez in teorij, kot pa
avtomatskemu poteku že realiziranih tehničnih rešitev. V tezi o zgolj
operacionalnem smislu znanstvenih pojmov zakonov in teorij in o miselni
podvojitvi tehnike v naravoslovnih teorijah je prisotna tipična ideološka teza, ki
jo v bistvu lahko poljubno razširjamo in dopolnjujemo, ne moremo pa ji
definirati postopka možne falsifikacije. Ne služi pojasnitvi znanstvenega dela,
pač pa obrambi same sebe in preko tega družbenih interesov, (predvsem
tehnokratskih, pa tudi interesov dela levice, ki prišteva sodobno znanost med
temelje meščanske družbe).
Vendar dejstvo, da je tudi del moderne (predvsem analitične) teorije znanosti
sprejel instrumentalistično interpretacijo znanosti, in da se celo mnogim
znanstvenikom zdi samoumevna, kaže, da je ta ideološka predstava pomešana
s samim znanstvenim delom, kar dokazuje našo tezo, da ni vnaprejšnje in
splošne ločitve znanosti od ideologij, in celo samo znanstveno delo predstav-
lja izvor ideoloških psevdotolmačenj (vendar ta predstava ni edini primer
ideološkega tolmačenja in samorazumevanja znanosti).
175
V razpravi o znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoopravičenju sem se oprl
predvsem na model naravoslovnih ved in teh zaključkov zato ne morem
avtomatično prenašati na druge vede, posebno ne na eksaktne vede kot sta
matematika in logika, ki sta strogo deduktivni vedi in ne poznata neke
empirične baze, na katero bi se morali trajno in sistematsko nanašati. Za analizo
teh znanosti in njihovih tipov pojasnitve je šele treba razviti adekvatna teorijska
sredstva (pojem ,.paradigme" kot ga najdemo v sodobni teoriji znanosti npr. ni
primeren za analizo razvoja teh znanosti).
Prav tako se tu nisem spustil v odgovarjanje na vprašanje, ali filozofija je
znanost in kakšna naj bi bila ta znanost. Omenim naj le to, da delitev
znanost: ideologija ne pomeni, daje vse, kar ni znanstveno že tudi ideologija.
Ta delitev ne pomeni niti popolne negacije pojasnevalne moči vsake ideologije
(mnogo ideologij se je razvilo iz nekdanjih plodnih znanstvenih zasnutkov,
toda v nadaljnjem razvoju so dogmatično okosteneli). Ideološki sistemi, ki so
sprva še ohranjali neko zvezo z znanostjo, se sčasoma čedalje bolj spreminjajo
v produkcijo navideznih pojasnitev in dajanja „praznih formul", ki obljubljajo
neko vsebino, dejansko pa je nimajo. Iz sistemov znanja se spreminjajo vedno
bolj v sisteme verovanja. Načelno lahko rečem, da po mojem mnenju nobeni
znanstveni teoriji ni v naprej in za vse čase dana „svetla bodočnost" v okviru
znanosti. Kaj lahko se zgodi, da se v trenutkih krize dogmatizirajo in
postanejo izvor sektaških prepričanj, še posebno, če se jih oprime dovolj
močna družbena skupina kot dela svojega „svetovnega nazora". Imanentni
znanstveni kriteriji ne branijo nobene teorije pred tem zdrsnenjem ali
..apdcem" v regresivne miselne sisteme.
Imanentne znanstvene kriterije o tem, kaj je res znanstveno delo, znanstvena
hipoteza, zakon, teorija, dokaz ipd. je treba dopolniti z analizo in kritiko
družbenih pogojev znanstvenega dela, da bi lahko dovolj zgodaj zavrnili težnje
ideologiziranju določenih delov znanosti in ideoloških predstav o znanosti sami.
Na zaključku tega verjetno preobširnega razpravljanja (ki je zastavljeno na
neformalnem nivoju), naj omenim še en, morda fundamentalni problem, ki
izrašča iz vseh diskusij o naravi znanstvenih pojasnitev, hipotez, teorij in
induktivnih posplošitev. Kljub vsem naporom teorije znanosti in tudi tu-
kajšnemu razpravljanju nismo mogli odgovoriti na vprašanje, ki si ga je
verjetno marsikdo med branjem sam zastavil, namreč na vprašanje: kako
pride do odkritja oz. bolje do sprejemanja vrhovnih postulatov in principov
znanstvenih teorij, torej do odkritij vrhovnih zakonitosti, ki so glede na dano
empirično bazo in celotno paradigmo „apriorni" (v smislu relativizirane
apriornosti, kot smo jo uporabljali v tem sestavku)? Tako stvaritev „ex
nihilo" (zgolj spekulativno razvijanje zakonov) kot tudi empirično, induktiv-
no posploševanje iz nabranih dejstev ne vodita do njih, niti nista opravičilo
sprejemanja teh zakonov. Tudi kombiniranje obeh metod ni nobena rešitev
tega vprašanja.
Očitno je sicer, da se novi temeljni zakoni razvijejo, pa tudi deloma opravičijo v
znanosti s tem, da ohranijo neko formalno jedro prej sprejetih zakonov
nedotaknjeno in da omogočajo kontinuiteto znanstvenega izkustga (ohranjajo
že doseženo empirično bazo znanosti). V tem primeru predstavljajo znanstveni
zakoni bistveni faktor za ohranjanje in obenem razširjanjeznanstvene produkcije
(dela), namreč njene imanentne in samostojne produkcije novih teorij in
pojasnjevalnih strategij. Če pa jih skušamo dojeti s tega stališča, ki nikakor ni
neki sociologizem ali ekonomizem, tedaj je vprašljivo, ali lahko znanstvene
zakone in tudi ostale znanstvene hipoteze razumemo le kot stavke, torej kot
176
enote v logičnem prostoru jezika in jih moramo nemara razumeti kot idealna
jedra znanstvene produkcije kot takšne. Takšno gledanje bi povsem spremenilo
osnovni pristop k znanosti v dosedanjih teorijah znanosti, kjer povsem
prevladuje „jezikovni" pristop, namreč pojmovanje znanstvenih teorij in metod
kot celot stavkov in logičnih operacij z njimi (ta pristop sem tudi sam vzel za
izhodišče v tej razpravi).
Nekateri teoretiki znanosti so se že zavedli omejenosti tega pristopa in iščejo
drugačne rešitve. Tako sta aameriški teoretik J.D. Sneed in kasneje nemški
teoretik znanosti W. Stegmiiller na osnovi intuicij P. Suppesa o „množično-
teorijskem" značaju (MT — značaju) znanstvenih teorij predstavila znanstvene
teorije kot družine več množic, med katerimi je ena od njih tudi nabor
teorijskih stavkov določene teorije, toda ostale množice včlenjajo vase tudi
druge elemente (npr. „intendirane modele uporabe" teorije, temeljno vzorčne
realne primere pojasnitev ipd.). Osnova znanstvenega dela ni le razumevanje
stavkov teorije, temveč celokupno „obvladovanje" teorije, npr. njenega
matematičnega aparata in njene uporabe na možne modele pojasnitve (ob
naslonitvi na vzorčne primere pojasnitev). Ta koncept pomena znanstvene
teorije sta oba avtoija podala v strogi formalni, množičnoteorijski interpretaciji,
čeprav ga je mogoče razumeti tudi neformalno (gl. J.D. Sneed, n.d., W.
Stegmüller, n.d. 1973/1, 1979, 1980, 1983 idr,).
Na tem mestu ne morem podati prikaza te teorije, ker bi to zahtevalo dokaj
obširno razlago logičnega in matematičnega aparata te teorije. Pomembno pa se
mi zdi ugotoviti, da Stegmüller svojo teorijo imenuje „non statement wiev", t.j.
„nestavčni pogled" in zavrača tradicionalni analitični „stavčni" pogled kot
nerealizabilen (npr. W. Stegmüller, n.d. 1973/1, 13, n.d. 1980, 2, n.d. 1983,
1036 idr.). V tej teoriji znanosti se pojmuje znanstvene teorije kot nekakšne
„topilnike", ki s svojo dejavnostjo preoblikujejo empirično izkustvo v dejstva
teorije.
Pomembna Stegmülleijeva ugotovitev je tudi, da je treba radikalno ločiti med
pojasnitvami dejstev (in posameznih delnih zakonov) ter pojasnitvami teorij (ter
nanje vezanih temeljnih zakonov terorij). Prvi primer pojasnitve sem obravnaval
v tem sestavku, drugi primer pa zajema fenomene t.i. „redukcije" teorij in
„potiskanja" teorij z bolj razvitimi teorijami, v čigar okvirih se nato parcialno
reprezentira staro teorijo. Po mnenju Stegmüllerja ni nobenega vseobsežnega
pojma pojasnitve, ki bi na enak način zajel tako pojasnitev dejstev kot
pojasnitev teorij, oz. ki bi se ujemal z vsemi vidiki in razlogi, in zajel obenem
pojasnitev dejstev in pojasnitev teorij (W. Stegmiiller, n.d. 1983, 1070,
1074).Kljub nedvomnim uspehom tega novega tolmačenja znanstvene teorije in
uspešni „racionalizaciji" takšnih problemov kot je „nesorazmernost" (in v
skrajnosti „neprimerljivost") različnih teorij, preskokov v dobah znanstvenih
revolucij, pojma paradigme ipd. vendarle po mojem mnenju ta „nestavčni
koncept" teorij še ni dovolj razvit, predvsem še ni dovolj jasno razvit
„nestavčni" moment teorij, ker zgolj drugačna matematična ravnava
strukture teorij še ne pomeni, daje res dosežen nestavčni značaj teorij.
8 V Sneed — Stegmullerjevi teoriji (ki danes sledi že veliko teoretikov znanosti po vsem
svetu) konec koncev igra odločilno vlogo t.i. Ramseyev stavek, s katerim bi se dala
izreči vsa empirična vsebina neke teorije brez eksplicitne uporabe teorijskih terminov.
Ta stavek predstavlja nekakšen temeljni stavek teorije, ki izreka vse, kar lahko teorija
pove o tistih realnih modelih, ki jih lahko pojasni oz. za katero se jo lahko uporabi. Ne
glede na vprašanje, ali se da s tem stavkom res eliminirati teorijske termine in postaviti
povsem empirično trditev, je vsekakor centralni pomen tega stavka v ćeli Sneed —
Stegmiillerjevi teoriji znanosti le ponovno uvajanje „stavčnega" pristopa k teorijam.
177
Za kaj takšnega bi bilo treba teoretično povezati „nestavčno" teorijo
znanstvenih teorij z bolj razdelanim pojmom dela, namreč s takšnim pojmom
dela, ki bi bil dejansko sposoben izraziti specifičnost znanstvene proizvodnje.
Danes nam odločno manjka teoretičnih konceptov za izvršitev te naloge in sicer
tako na polu razdelave same znanosti (znanstvene teorije in njenih sestavin) kot
tudi na polu razdelave pojama dela, ki bi presegel tiste koncepte, ki so izšli iz
analize materialne produkcije oz. instrumentalne dejavnosti.
Drugo vprašanje je tudi, ali zgolj formalna matematična rekonstrukcija çojma teorije v
neko strukturo množic in ne v strukturo stavkov že pomeni ,,nestavcni" pristop k
teorijam (in njihovi uporabi y pojasnitvah). Sam pojem množice je teorijsko (logično,
ontološko) problematičen. Če želimo imeti množice za neke realitete (in le v tem
primeru bi bilo podano „množičnoteorijsko" pretolmačenje teorij kaj več kot formalna
igra), tedaj smo hote ali nehote obtičali v ,,platonizmu" (postvarjanju univerzalij), če
pa jih nimamo za realitete, tedaj je podana preinterpretacija, zgolj formalna sprememba
v načinu govora o teorijah, ne pomeni pa še drugega pojma znanstvene teorije.
Vprašanja, kako obstajajo in se porajajo t.i. „teorijska jedra" in „intendirani modeli
uporabe" teorij in sestavni deli teorijskih jeder (množice različnih modelov, za katere se
lahko bolj ali manj popolno uporabi neko teorijo) ostajajo povsem odprta in kar kličejo
po pritegnitvi imanentnega družbenega in proizvodnega konteksta teorij. Da tudi avtorji
te sole razmišljajo o tem, kaže tudi teorija znanosti C. U. Moulinesa, ki je poleg
„teorijskega jedra" in množice „intendiranih uporab" teorije upošteval v osnovni
strukturi teorije še njenega razvoja (gl. o tem W, Stegmuller, n.d.) 1980, 98, n.d., 1983,
1072), Stegmuller sam pa upošteva „pragmatični" moment „uporabe teorije" pri
relaciji „A uporablja teorijo T v času t") (W. Stegmuller, n.d., 1980, 150).
178
Literatura
1	Aristotel, Organon, Beograd 1965.
2	G. Bergman, The Methaphysics of Logical Positvism, Milwaukee 1967.
3	M. Black, Indukcija, v A.N. Prior, Istorija logike, Zagreb 1970.
4	M. Black, Self — Supporting Inductive Arguments, v:R. Swinburne, The Justification of
Induction, Oxford 1974.
• 5 R.B. Braithwaite, The Predictionist Justification of Ind.
6	R. Carnap, The Methodological Characters of Rheoretical Concepts, v H. Feigl, M.
Scriven, Minnesota Studies in the Philosophy of Science I, Minneaopolis 1956.
7	R. Carnap, Der logische Aufbau der Welt, Dunaj 1928.
8	R. Carnap, Logical foundation of Probalitiy, Chicago 1950.
9	P. Feyerabend, Wider den Methodenzwang, Franfurt na Maini 1981.
10	N. Goodman, Tatsache, Fiction, Vorausgabe, Frankfurt na Maini 1975.
11	C.G. Hempel, P. Oppenheim, Studies in the Logic of Explanation, v C.G. Hempel,
Aspects of Scientific Explanation, New York, London 1965.
12	E. Husserl, Die Krise der europaischen Wissenschaften und die transzendentale
Phänomenologie, Husserliana VII, Haag 1954.
13	D. Hume, Raziskovanje človeškega razuma, Ljubljana 1974.
14	S.A. kripke, Naming and Nesessity, v:D. Davidson, G. Harman, Semantics of the
Natural Language, Doedecht 1972.
15	J. Klüver, W. Muller, Die Entdeckung der Benzolformul, V:Ztschur. fur allgemeine
Wissenschaftstheorie, zv. III/2, Wiesbaden 1972.
16	T. Kuhn, Struktura naučih revolucija, Beograd 1974.
17	I. Lakotos, (izd.) The Problem of Inductive Logic, Amsterdam 1968.
18	E. Nagel, Struktura nauke, Beograd 1974.
19	K. Marx, F. Engels, Nemška ideologija, MEID II, Ljubljana 1971.
20	H. Putnam, The Meaning of Meaning, v Phil. Papers II, Cambridge 1975.
21	A. Pap, Analytische erkenntnistheorie, Dunaj 1975.
22	K. pooer, Logika naučnog otkriča, Beograd 1973.
23	W. v. O. Quine, From a Logical point of Wiev, New York 1963.
24	W. v. O. Quine, Word and Object, Camridge 1976.
25	B. Russell, Problemi filozofije, Beograd 1977.
26	J.O. Urmson, Some Questions Concerning Validity, v R. Swinburne, The Justification
of Induction.
27	W. Stegmüller, Das ABC der modernen Logik und Semantik. Der Begriff der Erklärung
und seine Spielarten, v Probleme und Resultate der Wissenscaftstheorie und Analytischen
Philosophie Zv 1/1, Berlin - Heidelberg 1974.
28	W. Stegmuller, Das Problem der Induktion, Humes Herausforderung und moderne
Antworten, v:H. Lenk, Neue Aspekte der Wissenschaftstheorie, Braunschweig 1971.
29	W. Stegmüller, Aufgahen und Ziele der Wiesenschaftstheorie. Induktion . . . ,v: Proble-
me . . . , Zv. IV/A, 1973.
30	W. Stegmüller, Erklärung, Voraussage, Retrodiktion . . . Probleme . . . Zv. 1/2, 1969.
31	W. Stegmüller, Beobactungssprache, theoretische Sprache und die partielle Deutung
von Theorien, Probleme .... II/C 1970
31	W. Stegmüller, Erklärung, Bergrudung, Kausalitat, Probleme . . . I/G, 1983.
32	W. Stegmüller, Neue Wege Wissenschafttheorie, New York, Heidelberg, Berlin 1980.
33	W. Stegmüller, The Structuralist View of Theories, A possible Analyse of the Borrbaki
Programme in Phyl. of Science, New York, Heidelberg 1979.	.
34	W. Stegmüller, Theoriendynamik, Probleme . . . ZV. II/E, 1973 .
35	W. Stegmüller, Logische Analyse ausgereifter physikalischer Theorien, Non — statement
view' von Theorien, Probleme .. . Zv. II/D, 1973 .
36	W. Salmon, The Pragmatic Justification of Induction, v R. Swinburne, The Justification
of Induction.
37	J.D. Sneed, The Logical Structure of Mathematical Physics, Dordrecht 1971.
38	J.D. Urmson, Some Questions Concerning Validity, v R. Swinburne, The Justification
of Induction.
179

Analitična teorija znanosti
kot racionalna rekonstrukcija znanosti
in njenih preobrazb
Andrej Ule
Slavko Hozjan
Za naslov tega kratkega, uvodnega sestavka sva povzela naslovno temo ene od
knjig sodobnega teoretika znanosti, Wolfganga Stegmülleija, kjer poskuša v
nekoliko bolj poljudni obliki razložiti svoje poglavitne zamisli v teoriji znano-
sti.1 Obenem ta naslov zelo dobro povzema bistveno usmeritev večjega dela
sodobne zahodne teorije znanosti, še posebno tiste, ki se tesneje veže na tradici-
jo analitične filozofije. V teorijah, ki se lotevajo tiste, ki se tesneje veže na
tradicijo analitične filozofije. V teorijah, ki se lotevajo znanosti, najdemo danes
nedvomno sila različne zastavitve in miselne smeri, tako da se sprva zdi, kot da
se lotevajo povsem različnih stvari. Med fenomenološko, npr. fundamental-
no-ontološko filozofijo znanosti in med epistemološko analizo znanosti (v Fran-
ciji), marksističnimi teorijami znanosti in med analitično rekonstrukcijo znanosti
se zdi, da skoraj ni skupnih točk in še manj skupnih izhodišč ali metodoloških
pristopov, še manj skupnih rezultatov. Po drugi strani paje danes teoretiziranje
o znanosti nedvomno ena od „konjunkturnih" teoretskih dejavnosti, tako
da lahko glede na disparatnost osnovnih zastavitev, metodologij raziskovanja,
oblik pojasnitev in različnosti rezultatov (pri enakih predmetih obravnave) skle-
pamo, da tu znanost nastopa predvsem kot „ideološki objekt", medtem koje
treba tisto „znanstveno" ali „racionalno jedro" teoretskih pristopov k znanosti
šele odkriti s posebno analizo.
Ti pristopi se ločijo predvsem v dve glavni struji, v tisto strujo, ki se oklepa
različnih filozofij in od tod prehaja k znanosti kot „objektu" analize in na
drugo, ki poskuša čim bolj zvesto izhajati iz samih znanosti in poskuša odkriti
1 W. Stegmuller, Rationale Rekonstruktion von Wissenschaft und ihrem Wandek, Stutt-
gart 1979.
181
odtod njihovo notranjo konstitucijo in forme njihovih preobrazb, da bi tako
dosegla takšen nivo svoje lastne racionalnosti in znanstvenosti, ki bi ustrezal
racionalnosti samih znanosti oz. bi samim znanostim pomagala korak dalje v
lastnih raziskovanjih in teoretiziranju.
Seveda ne smemo v naprej pozitivno ali negativno ocenjevati teh dveh pogla-
vitnih usmeritev, saj imata deloma različne cilje. Medtem, ko se bolj filozofsko
razmišljujoče in celo spekulativne teorije znanosti gibljejo predvsem na polju
osmišljenja fenomena znanosti (in tehnike) v sodobnem svetu ali vzemajo iz
določenih znanosti kakšne posebne teze, ki si jih potem filozofsko razložijo in
je treba njihovo uspešnost ocenjevati predvsem s filozofskega stališča, se teorije
drugega tipa gibljejo na terenu samih znanosti in skušajo tudi v sebi sami vgra-
diti najvišji doseg racionalnosti sodobne znanosti. Ne smemo si misliti, da so
prve „višje" in „daljnosežnejše" kot druge (zato ker so prve „splošnejše" ali
„globlje",) ali da so to neupravičene problemske skrajšave, toda za oceno vred-
nosti določene teorije znanosti je tudi pomembno, koliko se v njej resnično
prepozna kreativni znanstvenik in njegovo delo.
Prav ta kriterij je bistvenega pomena tudi za marksistično teorijo znanosti, kajti
za zgodovinski materializem je bistvenega pomena ravno analiza znanosti kot
specifične oblike proizvodnje, ki se kot takšna vključuje v obseg splošne druž-
bene proizvodnje. Toda ravno tu, v nalogi, da se osvetli specifičnost znanstvene
proizvodnje in sicer z njenimi imanentnimi zakonitostmi in da se od tod išče
tudi globjo družbeno posredovanost znanosti s splošnim stanjem proizvajalnih
sil in proizvajalnih odnosov, je bil do sedaj marksizem sila slab in seje po večini
gibal na ravni analogij materialne in znanstvene proizvodnje ali na ravni eksternih
družbenih učinkovanj na razvoj znanstvenih teorij in paradigem. S tem je seveda
ostalo nepojasnjeno glavno: v čem in zakaj je znanost sama „neposredna proiz-
vajalna sila", kar jo bistveno loči od ideologij (ki so sicer oblikovale družbene
prakse, toda nikoli niso samostojne proizvajalne sile). Ravno v tem, ker je
znanost sama proizvajalna sila z lastnim relativno samostojnim proizvajalnim
jedrom in „pogonom", tudi pozna svojo dejansko zgodovino, svo| razvoj, ki
torej nista zgolj odseva dejanske zgodovine in družbenega razvoja. Ce naj torej
zgodovinski materialisti ohranijo tezo o znanosti kot neposredni proizvajalni
sili bi morali imeti na razpolago ravno kak koncept znanstvene proizvodnje in
znanstvene zgodovine (kot procesa relativnega samorazvoja znanosti, ki izhaja iz
zgodovinskih temeljev sodobne znanosti). Tudi novejši zgodovinskomateriali-
stični poskus teorije „finalizacije" znanosti, kot so jo razvili teoretiki iz Max
Planckovega instituta v Starnbergu, ni primer takšne teorije, ker še vedno ostaja
pri hipotezah, ki jih niso mogli dokazati z imanentno analizo strukture in
geneze znanstvene proizvodnje. Potrebno bi bilo poprej najti strogo teorijsko
formulacijo „znanosti kot dela" enostavnih sestavin znanstvenega dela in nji-
hovega sinhronega in diagronega povezovanja v večje celote, pri čemer bi se
razkrila mesta, kjer „vdira" parcialni družbeni interes v notranjo genezo in
strukturo znanstvenih teorij, tako da se zdi povezava z določenimi načini te-
hnološke in druge uporabe odkritij in teorij vedno bolj naravna. Tudi sicer
obetavni poskusi izgradnje teorije znanosti na osnovi sicer nerazvitega Marxove-
ga pojma „splošnega dela" (Ruben, Bayertz) še niso prišli do tiste faze, ki bi
obljubljala tako razdelano teorijo znanosti kot smo jo (kot nalogo) očrtali
zgoraj.
2	Böhme in dr.. Die gesellschaftliche Orientierung wiss. Frotschritts, Frankfurt/m 1978.
G. Böhme. Finaliracija znanosti, Tribuna št. 2-7, 1981/82.
3	P. Ruben, Wissenschaft als allgemeine Arbeit, v: Ruben; Köln 1978.
K. Bayertz, Wissenschaft als historischer Prozess, München 1980.
182
V tem položaju se nujno postavlja vprašanje, ali so nemara kakšne druge so-
dobne teorije znanosti vede ali nevede prišle kaj dlje oz. ali so se dejansko
približale tako tistim normam racionalne in znanstveno utemeljene teorije, kot
jih poznajo najvišje razvite znanosti (predvsem eksaktne vede) kot tudi prikazu
imanentnega „dela znanosti"? Kajti, če so kakšne podobne teorije, potem so
nedvomno izrednega pomena za vsako teorijo znanosti, še posebno za zgodovin-
skomaterialistično teorijo znanosti.
Na tem mestu bi bilo potrebno ločiti tiste teoretične zastavitve, ki ostajajo pri
splošnih opredeljevanjih in osmišljevanjih znanosti kot celote, toda ki se ne
približajo imanentni strukturi in imanentnemu delu znanosti (v grobem so to
„filozofske" zastavitve) od onih, ki to počnejo ali si vsaj resno prizadevajo za
tem. Prve imenujmo „filozofije znanosti", druge „teorije znanosti". Misliva, da
so danes izredno pomembne ravno „teorije znanosti", kajti danes se nasploh
zahteva, da ima določena teorija vsaj podoben nivo racionalnosti, vsebinske in
formalne izdelanosti kot njen predmet oz. model, po drugi strani pa se vse bolj
zastavlja problem „načrtovanja in usmerjanja" znanstvenega dela (in podobno
tehničnih raziskovanj) ne le k razreševanju vsakodnevnih ugank (Kuhn), temveč
k novim ,paradigmam" (Kuhn). To pomeni, da bi morale biti teorije znanosti
vsaj potencialno sposobne prispevati k sami znanstveni produkciji in se ne več
zaustavljati zgolj pri opisovanju teorij in pri njihovi naknadni rekonstrukciji.
Toda danes večina filozofij in teorij znanosti še vedno niha med splošno filozof-
sko refleksijo znanosti in med metodologijami posebnih ved. Na eni strani se
obračajo h golemu osmišljevanju celote, na drugi strani h golemu opisu metodo-
logij posebnih ved ali k logični rekonstrukciji njihovih sedanjih postopkov brez
kritične refleksije. Kljub vsemu se vse bolj izčiščuje mnenje, da je potrebno
doseči teorijo znanosti, ki bo onkraj teh dveh ekstremov, ki bo znanstveni
program (v smislu Lakatosa), vendar je obenem ne bo strah „tveganih" splošnih
hipotez in refleksij, ki zajemajo celoto znanstvene produkcije. Na tem mestu
pustimo spregovoriti Stegmüllerju o tem, kaj naj predstavlja (oz. ne predstavlja)
dejanske teorije znanosti. Citat bi lahko spadal tudi k poglobljenemu
radikalizmu zgodovinskomaterialistične teorije.
„V zgoščeni obliki lahko izrazim svoje stališče do tako imenovanega filozofske-
ga raziskovanja temeljev v opisanem smislu najbolje z nekoliko moderniziranim
parafraziranjem zadnjega odstavka Humovih Raziskav o človeškem razumu:
Privzemimo, da naletiš na knjigo, katere avtor namerava podati temelje za eno
ali za več znanosti. Potem vprašaj:,Ali vsebina knjige zboljša naše razumevanje
nam danih matematičnih znanosti? ' Ne. ,Ali povečuje naše razumevanje
nam danih naravoslovnih ved, zgodovinskih ali družbenih ved? ' Ne. ,Ali vsaj
izboljša naše poznavanje simbolične reprezentacije dejanskosti v formi jezika, ki
jo je iznašel in jo uporablja človek? ' Tudi ne. .Tedaj vzemi knjigo in jo vrzi v
ogenj. Kajti lahko vsebuje le slepilo in prevaro'."4
Ta vrsta teorije znanosti se torej odpoveduje „poslednjim utemeljitvam" te ali
one znanosti ali celo vse znanosti in želi doseči „boljše razumevanje" znanosti
oz. njihovega postopka reprezentacije dejanskosti v podobah teorij. Eksplicitno
torej tudi tu še ne nastopa proučevanje znanosti kot dela, toda nekateri prispev-
ki „teorije znanosti" pomenijo vendarle prispevek k temu vprašanju.
Med „teorijami znanosti", kot smo jih skicirano orisali prej, so gotovo najbolj
razvite tiste, ki so izšle iz različnih šol „logične analize", t. i. „analitične teorije
4 W. Stegmuller, Rationale Rekonstruktion . . ., 13.
183
znanosti". Pri tem morava takoj dodati, da danes ne sodijo sem zgolj ožje
logično formalistične rekonstrukcije znanstvenih jezikov, kar je bila prvenstve-
na naloga „logičnih pozitivistov" (Carnap, Schlick, Neurath, Hempel, Nagel,
Pap idr.), temveč tudi različne smeri teoretične rekonstrukcije razvoja in men-
jav znanosti. Ta preobrat je predvsem povzročilo izzivalno delo Thomasa Ku-
hna, Struktura znanstvenih revolucij (1962), in njegova teorija radikalnih prelo-
mov, ki jih v toku znanosti povzročijo „znanstvene revolucije". Ta teorija je
sprva prisilila analitične filozofe v obrambo „racionalnosti znanosti", saj se je
zdelo, da jim Kuhn podira temelje zaupanja v znanost kot racionalno početje.
Zanimivo je, da so se v tej obrambi angažirali posebno Popper in njegovi učenci,
čeprav so ravno oni že pred Kuhnom predstavljali izziv logičnemu pozitivizmu,
s tem ko so negirali indukcijo in ko so za svoj predmet vzeli „znanstveni
napredek". Že v tem se je še pred „Kuhnovo revolucijo" kazala težnja analitič-
nih teorij znanosti, da se pomaknejo od gole rekonstrukcije teoretičnih jezikov
znanosti k teoretični rekonstrukciji „poti znanosti". Vendar so popperjanci
v tolikšni meri zvesti analitični tradiciji, da jih ne zanima dejanska zgodovina
znanosti in dejanski razvoj, temveč le logični ali idealni kriteriji znanstvenega
napredka (kriteriji podkrepljenosti hipotez in teorij), ker so menili, daje za racio-
nalno analizo znanosti vse psihološko, sociološko in zgodovinsko znanje neko-
ristno.5
Toda Kuhn je bil izzivalen ravno tu, ko je pokazal z metodo zgodovinske
rekonstrukcije dejanskega toka odkritij in dogajanj v obdobje znanstvenih revo-
lucij kako se nikakor ni upoštevalo pozitivističnih ali poppeijanskih napotkov
glede verifikacije ali podkrepljevanja hipotez, da obstaja med posameznimi para-
digmami tako empirična kot logična neprimerljivost, kije po njegovem ne more
preseči noben eksperiment ali formalni kriterij. Seveda je bila tu tudi Kuhnova
slabost kajti dejansko ni mogel svoje teze dokazati, kolikor je zbolj takstično
opisoval vedenja znanstvenikov v dobah revolucij, saj faktično še ni logično. Tu
so videli kritiki Kuhna sprva tudi najmočnejše „orožje" proti njemu. Toda
kuhnovska pozicija je dvostranska, kajti dejansko ne skriva le izredno izdelano
zgodovinsko analizo proti znanosti, temveč tudi neizdelano logično tezo o
razvoju znanosti, ki je ravno teza o empirični in logični neprimerljivosti paradi-
gem, kar je načelno ukinjalo možnost tradicionalne predstave o linearnem na-
predovanju znanosti. Nadaljnja Kuhnova teoretsko-logična teza je bila tudi teza
o nujni notranji povezanosti „priznanih dejstev" in teorij, ki se nanje nanašajo, s
čimer je odpadla tako možnost od teorije neodvisne verifikacije kot neodvisne
falsifikacije hipotez (prvo so terjali neopozitivisti, drugo popperjanci). Toda
Kuhn je dobil nekako nepričakovano „pomoč" s strani nekaterih „analitičnih
filozofov", ki so ravno z logičnimi sredstvi dokazovali „holistično" (celostno)
zaprtost znanstvenih teorij in nemožnost teorijsko neodvisne verifikacije in fal-
sifikacije hipotez, ker se v principu ne da načelno ločiti „empiričnega" od
„teorijskega" (in temu ustrezno „sintetično" od „analitičnega"). K tem zago-
vornikom , Jiolizma" se prišteva posebno ameriškega filozofa W. v. P. Quinea, ki
je sicer radilani naslednik Russelove „analitične metode" in je v mnogočem
delil podobna mnenja kot neopozitivisti.6 Predhodniki modernega holizma so
„konvencionalisti" (Duhem, Poincaro, Dingier idr.), proti katerim so se vneto
borili že neopozitivisti in Popper. Vendar se je med nasledniki in učenci Popper-
jevega „falsifikacionizma" ravno ob soočenju s Kuhnom razvila smer, ki je
5	Papper, logika naučnog otkrića, Beograd 1973, 65.
6	Gl. W. v. O. Quine, Two Dogmas of Empiricism, v: From a logical Point of View, New
York 1963.
184
akceptirala vedno več „holističnih" argumentov in tez, predvsem pa tezo o
„teorijski obloženosti dejstev" in razlikovanje običajnih znanstvenih teorij (in
hipotez), ki nastajajo v okviru neke globalne teorije (paradigme) od globalnih in
celostnih znanstvenih teorij, ki nastanejo v dobah znanstvenih revolucij. Tu je
treba omeniti predvsem Imre-ja Lakatosa (bivši Lukacsev učenec) in Paula Fe-
yerabenda, od katerih je Feyerabend razvil še daleč bolj presenetljive in radikal-
ne teze kot pa sam Kuhn (npr. tezo o principielnem „metodološkem anarhiz-
mu" znanosti).7
Kritika je tem teoretikom očitala predvsem implicitni in eksplicitni „normativi-
zem", saj poskušajo dajati nekakšne norme znanosti za to, da ostane racionalna
dejavnost in da napreduje. Zato se je postavljalo vprašanje, ali je mogoča še
kakšna drugačna oblika racionalne rekonstrukcije znanosti in njenih menjav, ki
bi bila sicer več kot formaliziran prepis faktičnih teorij, vendar ne tudi apriori-
stični normativizem, in ki bi uspela logično rekonstruirati „racionalni koren"
Kuhnovega „pragmatskega obrata" v teoriji znanosti.
V	to smer je prvi krenil Patrick Suppes, ko je zavrnil do takrat edino verzijo
logične rekonstrukcije znanosti, namreč tisto, ki je izhajala iz teorij kot siste-
mov stavkov. Skušal je reprezentirati znanosti oz. znanstvene teorije kot svojske
izraze, posnete po matematični „teoriji množič". Aksiome, hipoteze, stavke, ki
opisujejo dejstva, pojasnitve itd., bi bilo mogoče prikazati kot množično teorij-
ske predikate oz. elemente množic, teorija pa bi predstavljala množico tako
pojmovanih elementov (ki bi bili sami za sebe lahko spet množice). Suppes te
svoje intuicije ni dalje razvil, ostala paje kot možnost.8
V	to smer je uspešno zakoračil ameriški logik in fizik J. D. Sneed s svojim
delom Logična struktura matematične fizike (Dordrecht 1971), kije obenem
pokazala na presenetljivo možnost povsem logičnega oz. matematičnega upra-
vičenja nekaterih Kuhnovih konceptov (npr. pojma „paradigme", neprimerljivo-
sti „paradigem", poteka znanstvene evolucije in revolucije, teorijske obloženosti
dejstev itd.). Ravno to primerjavo s Kuhnom je razvil dalje Wolfgang Stegmüller,
ki je delno poenostavil in predvsem razširil Sneedove koncepte (njegovi
učenci so do sedaj uspeli aplicirati te koncepte tudi na nenaravoslovne zna-
nosti).9 Stegmüller je sicer kmalu nato odkril, da te analogije s Kuhnom ne sme
gnati predaleč, ker gre le za delno prekrivanje, toda vendarle je bila s tem
ponujena možnost racionalne rekonstrukcije vrste navidezno iracionalnih odno-
sov in procesov v znanosti in njenem napredovanju, s čemer je bila obenem
izbita ost kritike proti „pragmatskemu obratu" v teoriji znanosti, ter dosežena
nova podoba „racionalne rekonstrukcije" znanosti in njenih menjav, ki se je
izvila iz klasičnih pozitivističnih vzorcev in je predvsem uspela prvikrat formal-
no zajeti vsaj nekatere momente „znanosti kot oblike produkcije".10 Temeljno
stališče teh avtorjev ni bil več klasični „statement view", (stališče stavkov), po
katerem so znanstvene teorije le sistemi stavkov in je racionalna rekonstrukcija
teorij predstavljala sicer neskončno težavno delo logične aksiomatizacije in for-
7	Lakatos, The methodology of scientific research programmes, Phil. Papers, Vol. 1,
Cambridge 1978.
P. Feyerabend, Wider den Methodenzwang, Frankfurt/M 1981.
8	P. Supper: Studies in the methodology and Formdalits of Science, Produckt 1969.
9	W. Stegmuller, Logische Analyse der Struktur ausgereifter phisikalischer Theorien, v:
W. Stegmuller, Probleme und Resultate der Wiss. theorie und Analytischen Philoso-
phie, Bd. II, Teil D, Berlin 1973, in W. Stegmuller, Teoriendynamik, v: Prav tam, Teil
E, Berlin 1973.
10 W. Stegmüller, „The Structuralist View of Theories, Berlin 1979.
185
malnega izčiščenja teorij, temveč stališče, po katerem so znanosti sistemi dejav-
nosti oz. še natančneje, sistemi dela, pri katerih so teorije in teoretski zakoni
momenti delov, ne celote znanosti (so delovno sredstvo, delno material in cilj
dela). Avtoiji zgoraj opisane smeri sicer tega niso jasno izrekli, pogosto govorijo
zgolj o „pragmatskem obravnavanju" znanosti, kjer so znanosti predvsem siste-
mi dejavnosti, ne pa zgolj sistemi stavkov. Navidezno nepregledna množično-
teorijska interpretacija znanosti tu nastopa kot nujno formalno adekvatno orod-
je reprezentacije znanosti kot sistema dejavnosti. Pri tem se npr. Stegmiiller
sklicuje na poznega Wittgensteina in na njegov koncept jezika kot sistem dejav-
nosti (iger), .,ne pa kot sistema stavkov kot filozofsko pobudo svojega pra-
gmatskega preobrata", menimo pa, da se enako in morda še plodneje ponuja
navezava na marksistični koncept znanosti kot „splošnega dela".11 Zaradi tega
so sodobne analitične teorije znanosti postale bolj kot kdajkoli relevantne za
marksistične teoretike, čeprav je seveda še daleč od kakšne tesnejše teoretske
sinteze teh zastavitev (neposredna zveza verjetno ni mogoča zaradi nakaterih
filozofskih razlik v izhodiščih obeh teorij kot sta razviti do danes). Na tem
mestu bi bilo treba predstaviti še moderno zvrst analitične (logične) rekon-
strukcije znanosti, tako imenovani „erlangenski konstruktivizem",ki skuša zdru-
žiti elemente Dingleijevega konvencionalizma, in tuicionistične logike in pra-
gmatizma, kar leži nekoliko vstran od tiste smeri, ki jo skušamo reprezentirati
in kije najbolj pomembna za nas. Prav tako je še v zametkih prenos „struktural-
no-analitičnih" teorij na področju izven ožjega naravoslovja in koncept početja
znanosti kot dela družbene proizvodnje, kajti za to bi bilo treba verjetno izdela-
ti tudi nov, podrobneje razdelan koncept dela in proizvodnje, ker bi sedanjem
stanju pretežno filozofske ali pa ekonomistične in psihologistične interpretacije
pojma dela (proizvodnje, prakse) ostali pri plitvih analogijah. Tako ponuja so-
dobna teorija znanosti provokacijo marksistom ne le zato, ker je uspela pred
njimi poseči po imanentni, čeprav formalni analizi nekaterih momentov znanst-
veno-teorijske produkcije, temveč tudi zato, ker zahteva novo marksistično
teorijo dela, ki bi bila tako natančna in formalno razdelana, da bi se vanjo
dejansko lahko dalo vključiti tudi pojem znanosti kot splošnega dela (in od tod
sledeče možne navezave na probleme družbene in zgodovinske posredovanosti
znanosti ter na problem planiranja in usmerjanja razvoja znanosti ter njene
tehnološke uporabe). Ne smemo se slepiti, da smo do sedaj prišli kaj daleč po
poti razdelave teh konceptov in tudi „strukturalistična teorija znanosti", kot jo
je razvil Sneed in njegovi nasledniki po vsem svetu, je samo začetni element te
razdelave, čeprav po našem mnenju neizogiben. Analitična teorija znanosti je ta
„uspeh" plačala prav tako z znatnim odstopanjem od svojih prvotnih absolu-
tizmov in pričakovanj, spreminja se v dejanski znanstveni prispevek k teorijam
znanosti in že dolgo ni le scientistično zakrinkana „antimetafizika" (empirici-
zem). Zaključimo tedaj s Stegmiilleijevimi značilnostmi, ki naj bi jih imela
bodoča „filozofija znanosti";1 2	,
„realistična bo, ne da bi bila metafizična (kajti metafizični realizem se ruši in
sicer ne šele zaradi svoje nevzdržnosti, temveč že zaradi svoje nerazumljivosti);
precizna bo, toda nasprotno ne formalistična (Suppes-Sneedov postopek na-
mesto Carnapove metode);
pragmatična in zgodovinsko orientirana bo, vendar ne relativistična (kot sem to
poskušal pokazati npr. v interpretacijah Kuhna in Lakatosa);
11	W. Stegmüller, Neue Wege der Wissenschaftsphilosophie, Berlin 1980, 87-102.
12	Gl. npr. P. Lorevizer, Konstruktive Wissenschaftsphilesophie, Frankfurt/M, 1974;
J. M. Meistrab, Wissenschaft asl Lebensform, Frankfurt/M, 1982
186
znanstvena bo, t. j. skrbela bo za jasno rekonstrukcijo, ne da bi posnemala
strokovne vede, vključno z metamatematiko."13
Še nekaj besed o tu objavljenih tekstih. Predstavljajo seveda le izbor iz zelo
obsežne bibliografije sodobne teorije znanosti. Izbrali smo nekaj značilnih in
izrazitih tekstov najpomembnejših avtorjev, ki so zaslužni za „pragmatski
obrat" v sodobni analitični teoriji znanosti. Začenjamo z dvema tekstoma T.
Kuhna (čeprav nekateri prištevajo Kuhna bolj k zgodovini kot k teoriji
znanosti, meniva, da njegova dela po daljnosežnosti zgodovinskih raziskav
vsekakor spadajo v teorijo in ne le v ožjo zgodovino znanosti), nato sledita dva
pomembna teksta iz obsežnega opusa dveh najpomembnejših avtorjev iz
neopoperjanske šole (lahko bi celo dejali, ,,popperjanske levice"), Lakatosa in
Feyerabenda, zadnji sestavek pa je prevod Stegmüllerjevega članka o „struktu-
rialistični teoriji" znanosti, ki je še relativno enostaven in razumljiv tudi za
matematično in logično nepodkovane bralce. Na koncu sva dodala še obsežnejši
lasten tekst, ki obenem zapolnjuje „praznino", t.j. odsotnost klasičnih logičnih
in analitičnih teorij znanosti (Carnapovega ali Popperjevega kova), ker izhaja iz
analize znanstvene pojasnitve in indukcije, po drugi strani pa sega tudi do analiz
znanstvenega napredovanja in menjave paradigem, presega pa podani izbor v
tem, ker poskuša imanentnoanalitično začrtati diferenco med znanstveno
pojasnitvijo in ideološkim samoopravičevanjem, ker meniva, da je ta razlika
konstitutivna za vsako znanost.
13 Med različnimi posegi te teorije zunaj ožjega naravoslovja naštejemo npr. uporabo T.
Hermanna v psihologiji (T. Hermann, „Die Psichologie und ihre Forschungspro-
gramme", Gottingen 1976), W. Balzer, „Empirische Theorien: Modelle- Strukturen-
Beispiele", Braunschweig/Wiesbaden, 1982) in celo v interpretaciji Marxovega „Kapi-
tala" (W. Diederich/H. F. Fulda, Sneed'sche Strukturen in Marx' „Kapital", Neue
Hefte für Philosophie, Zv; 13, 1978).
187
AVTORSKI SINOPSIS
UDK 165.4
Ule Andrej, O ZNANSTVENI POJASNITVI IN IDEOLOŠKEM SAMOOPRA-
VIČEVANJU
V članku avtor raziskuje razmeije med ideologijo in znanostjo in ugotavlja, da
tudi v tem razmerju ideologija predstavlja okvir za izbiro določene znanstvene
metode. Avtor ugotavlja, da so ideologije po svoji tendenci trovrstne:
hiperkonsistentne, totalizirajoče in samoopravičujoče. Hiperkonsistentne zato,
ker poskušajo ohraniti koherentnost strukture svojih trditev in se izogibajo
soočenju z empirijo, totalizirajoče zato, ker skušajo pojasniti vse, kar pripada
njihovemu področju vedenja in samoopravičujoče zato, ker njihove pojasnitve
služijo opravičevanju same ideologije in njenih resnic.
UDC 165.4
Ule Andrej, ABOUT SCIENTIFIC EXPLANATION AND SELFEXCUSING
In the article author examines the relation between ideology and science.
Author ascertains that also in this relation ideology is giving up a framework for
scientific methods.Ule finds out that ideologies are hiperconsistent, total and
selfexcusional. Hiperconsistent because they try to preserve coherency of their
statments-structures and are avoiding confrontation with empiric reality, total
because they are trying to explane everything what belongs to their fields of
knowing and selfexcusional because their explanations serves to apology the
ideologies itselfs.