Boljši pogoji dela, Ljubezen do živali ostaja!
Volksvvagen LJ 157-110. Čigav je ta avto? Vprašajte Poloneo iz gostilne Strah. Mirno vam bo zaščebetala: »Od strica Vilarja je. K nam pride pregledovat meso za pečenice, klobase.«
Na ropot »hrošča« čakajo mnogi kmetje med Turjakom in Dobrovo. Vedo, da z njim prihaja pomoč. V prijazni besedi, nasvetu, tolažbi, stro-kovnem posegu pri živalih. Mladim, naimlajšim je nasmejani stric, zaradi katerega mora biti, tako kot tudi vnukinja pri Trčkovih v Črni vasi, vedno čisto in pospravljeno v hiši in hlevu. Odraslim pa poznavalec kmetskega življenja,
kmetove prednostne skrbi za živino, kmetovih težav in nad. Zato so mu odprta vrata vsake domačije. in hleva v naši občini. Zaradi zaupa-nja, ki si ga je nabral pri ljudeh v preteklih desetih letih.
»Od 1948. leta sem v veterinarski službi. Najrazličnejša dela sem opravljal v tem obdob-ju. Marsikje sem oral ledino. To pri nas ni zavidanja vredna naloga,« je izpostavil pripove-dno jcdro dipl. veterinar Franc Vilar.
Pred desetimi leti je pričel delati v Veterinar-skem zavodu KRIM Grosuplje DE Ljubljana
Vič Rudnik. Devet let je bila v njegovi hiši na Soški cesti pisarna enote. Devet let ni imel počitka. Ko so tudi naši veterinarji dobili nove prostore, so si Vilarjevi oddahnili. Dvakrat. Za-radi preselitve sedeža enote, predvsem pa zaradi uvedbe dežurstva. Tudi zanje so končno nasto-pile proste sobote in nedelje.
»Pa sem kar bolan, če ne grem na teren. V vseh teh letih se je delavnik povezoval z delav-nikom in kmetje so se me tako navadili, da sem vedno delavno oblečen, da se jim zdi prav nena-vadno, če me vidijo v praznični obleki, Bojijo se, da takrat ne bi mogel pomagati živini. Njiho-va skrb je odveč. Na prste obeh rok bi lahko preštel dneve, ko so me videli tako oblečenega,« je nizal svoja in ljudska spoznanja.
Dober opazovalec že v enem delavnefn dnevu veterinarja na terenu spozna razliko med veteri-narjem in zdravnikom. Pa brez zatnere. Če zdravnik ni povsem gotov v svojo ugotovitev, napiše pacientu napotnico in ga pošlje k specia-listu.
Kaj pa veterinar? Človeško rečeno, lahko stisne le zobe, poišče v hipu v zadnji možganski celici vse svoje znanje in s krepkimi rokami
Vzgradbi Varnosti na Koperski uli-ci so viški veterinarji dobili prepo-trebne prostore, S pomočjo varnost-nika, ki 24 ur zbira naročila, dežurni veterinarji in ostali delavci lahko gospodarneje razdelijo poti in de-lovtd čas. Franc Vilar ne more preh-valiti te pridobitve in rad pristavi, »Končno sem tudijaz doživel proste dneve.«
izvede operacijo, poseg pri živini. Pred budnimi kmetovimi očmi,
»Po porodu telička sem včasih tako izmučen, da še komaj stojim na nogah. Največkrat ni časa za premišljevanje. Zavihali je treba rokave, seči v kravino notranjost in recimo, zasukati telička, da se ne bi zadušil. Kmet ne vpraša za tvoj pogum, tvojo moč, tvojo starost. Zanj si veteri-nar, živinozdravnik. S svojim znanjem in ravna-njem mu moraš pomagati. Kadar pa rečeš, da pomoč ne bo uspešna, ti mora kmet popolnoma verjeti. Šele takrat si njihov,« je razpredal po-sebnosti svojega poklica Franc Vilar.
Delo veterinarja je raznoliko. V enem dnevu je sodeloval pri uprav-nih delih na občini, pregledu živine in konj za prodajo v škofjeloško klavmco oziroma v Italijo, v gostil-nah Pratkar in Strah je preveril me-so za gostilniško uporabo, si ogledal kravo mlekarico pred porodom v Podsmreki, dal inekcijo z minerali preslabotni živali... Toliko je vsak dan opravil, da se na kilometrskem števcu nabere po okrog štiri tisoč kilometrov na mesec. O cestah pa je dejal: »Obupno!« Pa kljub temu včasih prav predrzno hiti po naših cestah. Popoldanski del dneva, ki smo ga preživeli skupaj na zavodu, v Notranjih Goricah, Podsmreki, Čmi vasi je zaključil pri Francu Be-deniču na Lavrid. Meso prašičev je bilo zdravo in gostilničar ter veteri-nar sta bila zadovoljna s končanim delavnikom.