Otroška individualnost. Fr. Gabršek. VI. V vsaki šoli se nahaja nekaj otrok, ki se odlikujejo pred vserai drugirni s svojo bistrouHinostjo. Take otroke navadno iraenujemo nadarjene ali talentovane. Vender je velika razlika v talentih. Pravi talent se kaže v vztrajnem naporu po dosegi stavljenega si smotra. Takov napor se pojavlja tudi v manj ugodnih okolnostih, kadar bi kakov diug učenec omagal pod težo sovražnih ovir. Take učence je najbolje prepustiti lastni sili, o kateri so uverjeni, da jim pomore do zmage. Podpirati jih gre še le tedaj, ko se pridruži njihovemu duševnemu naporu tolik trud, da je razvidno, da bi opešali v svojera teženji. V takih slučajih bodo uvideli blagohotni namen podpore, kar jih bode še le vzpodbujalo k nadaljni duševni borbi. Od pravega talenta pa gre razlikovati vsako povišno živahnost, kateri se inorda često jiridruži še dovtipno domišljevanje ali uganjanje kakih neumnih šal. Takovega duševnega pojavljanja ne moremo smatrati za podlogo praveinu talentu. Tak6 niso talenti niti take prebrisane glave, ki imajo najboljšo voljo, prisvojiti si duševnih dobor; vender jitn Cesto nedostaje duševnih sil, s katerimi bi vzprejeli in obdržali učno tvarino. Iz tega razloga je takira učencem pravi pouk skoraj nepristopen. Uče se bolj mehanično, manjka pa jim notranje razboritosti o vrednosti podanega gradiva. Pri tacih otrocih se o kaki odločnosti niti govoriti ne more; zato pa je jako težavno odpraviti to nepovoljno duševno stanje. Ozdravijo se le, ako jih uveriino, da se 3* more s pridnostjo nadomestiti marsikak duševen nedostatek in da sama prebrisana glava brez mnrljivosti ni še znak nporabnega talenta. Vcčkrat opazinm, da manjka boljšim učencem onega dobrodejnega čustva, ki tako lepo znači svojstvo nepokvarjenega svca. Taki učenci so potem često vazposajeni, in ni jih lehko vladati in v redu vzdržati. Tako bitje priča, da je notranjost otroška prepolna vsakojakih in nasprotnih čuvstev, pri kateiih se je v ugodnih trenotkih zauiudilo, da bi se bili dovedli v soglasje z vnairjim svetom. V otroku se inenjavajo predstave hitrejp, ncgo si jih more primenjavati ter jih urejevati. Ker se mu ne more novo predstavljanje zaprečiti ali ustaviti, rodi se v njem neko napeto stanje, ki mu razburja živce in učini, da postane otrok nestalen in za koristno učenje nesposoben. Ker so navadno taki otroci vzprejemljivi tako za dobre kakor za slabe vtiske, vplivaj nanje nepretrgoma z jednovrstnimi vzornimi sredstvi in ne pusti jim časa, da bi njihovo doumevanje motile kake postranske predstave. S tem se bodo navadili, dalje časa osredotočevati svoje misli na jednolike predinete in pri istih vztrajati. Naposled se bode njih duševna sila opazljivosti tako ojačila, da bodo mogli brez truda pripenjati nove nazore na prejšnje, ki so se jim uže utrdili v notranjosti. Vender bode tako vplivanje le tedaj inielo [povoljen uspeh, ako se niso uže preveč udali ljubezni do zložnosti in ako kažejo v svojem delovanji vsaj nekoliko pridnosti in srčnosti. S pravim talentom tudi onih otrok ne sroemo zamenjati, ki so sicer vzprejemljivi za vsak vtisek, tako tudi sposobni, da svoje misli prilagode vsakemu izpremenjenemu nazoru in vsaki novi predstavi, ki pa vender svojih misli ne morejo posebno oživiti, t. j. dati jim novo obliko ter jih tako dejanski obistiniti. Taki otroci govore prijetno, a brez temeljitega preudarka, rabijo pnsebne prispodobe, a manjka jim duhovitosti, radi bi bili dovtipni, kar pa ne prija otroškemu življu. Svojih sodrugov se hitro oklenejo, toda ne toliko iz Ijubezni do njih, temveč iz potrebe po družbi. Taki otroci se siccr lehko uče, a ker so jim misli nestalne površne, zato hitro pozabijo priučeno tvariDO. Prav zato je nestalnost in vedna nemirnost pri dobrem zdravji dvoumno znamenje, sosebno kadar ni nobenega vnanjega mika, ki bi vzbujal nebotno nemirnost. Taka nestalnost je vzlasti zaradi tega še posebno kvarna, ker se takov otrok najraje peča z nebistvenimi mislimi in ker se tnu v mišljenje vrivajo take predstave, ki škodujejo nežnemu čutu njegovemu. Ako pa se predstave tako menjavajo in v taki obliki porojajo, da otrok vedno obdrži neko glavno misel vodnico, tedaj tudi nemirnost, iz tacega predstavljanja izvirajoča, ni popolnem nevarna. Naopako more tako stanje učencu priporaoči do celo obsežnejše razvidnosti in do širjega duševnega obzora, ako ga namreč vodi umen učitelj, ki ve, koliko in kakih vtiskov je treba učencu, da se mu vzbudi napominano svojstvo. Pred vsem pa je potrebno, da imajo taki otroci vedno kako opravilo, ker uprav brezdelica provzroCuje, da se otroška duša ne poprime kake določene predstave s toliko močjo, da bi se zaprečilo pojavljanje sorodnih a nebistvenih predstav. Ako pa nara je otroka tako voditi, da ga obvarujemo nemirnosti in s tem raztresenosti, opazovati moramo vnanje okolnosti, v katerih živi ali v katerih je vzrastel, da le - tem priličimo naše postopanje. Na mah ga nikakor ne smerao prestaviti v drugačne okolnosti, niti ne saiemo vplivati nanj z novimi sredstvi, ne da bi ga poprej pripravili in usposobili za vzprejemanje tacih vplivov. Vrhu tega je treba otroka navaditi na natančen red in ga prisiliti, da izpolnuje vse ono, kar se mu nalaga. Najbolj pa nam gre paziti na to, da deluje otrok iz lastnega nagiba, ker le takovo delovanje more postopati trajno in roditi značaj. Zato je treba tudi minljivim razburjenostim modro in previdno prizanašati, ako se pojavljajo brez kljubovanja in brez strasti. Pred vsem pa je gledati, da se otrok sploh ne razburja. Ker se v skrajnostih redkokdaj nahajajo vrline, zato se tudi razburjenosti in strasti ne morejo smatrati za pravi izraz otroške individualnosti. Močna razdražbe zelo škodiijpjo duši in telesu; zdrava duša pa biva le v zdravem telesu; zato je posebna dolžnost vzgojiteljeva, da jih zapreči in brzda.