GDK: 907.11 :156(497.12) Lov in lovstvo v Triglavskem narodnem parku: do kdaj še? Miha MARENČE* Vsi, ki nas živalski svet in njegovo varstvo privlači ter tako ali drugače zaposluje, raz- mišljamo in preverjamo svoja mnenja z ,,argumenti drugih in iščemo najboljšo pot za varstvo in upravljanje s prosto živečimi živalmi. Najprej se dogovorimo o uporabi strpkov- nih besed, ki so vsebinsko primernejše od teh v vsakdanji rabi. Nič več ne govorimo o divjadi kar počez, ampak o prosto živečih (divjih) živalih. K divjadi spada le del vrst prosto živečih (divjih) živali, ki so predmet regulacije (odstrela) in posebnega prav- nega predpisa. Namesto gospodarjenja uporabljamo besedo upravljanje. Regula- cija je širši in vedno bolj naravovarstveno uporabljen pojem, ki vsebinsko več pove kot beseda odstrel. Predvsem pa ne govo- rimo o >>gojitvi divjadi« in vseh drugih vse- binah, ki so vezane na besedo »gojenje«, ker je .. gojenje divjadi« popolni nesmisel. Gojimo lahko domače (udomačene) živali, ne pa prosto živečih. Misliti, da prosto živeče živali z lovčevimi ))biotehničnimi ukrepi« gojimo, je vrh naše domišljavosti. To je hlevska miselnost, ki je žal pri mnogih lovcih še vedno prevladujoča. Glede vprašanja pravilnosti uporabe izra- zov >>prosto živeče živali«, ))divje živali« ali sestavljenke obeh, so mnenja različna. Mi bomo uporabljali izraz ••prosto živeče živa- li«, to so vse živalske vrste, ki živijo v prosti naravi neodvisno od človeka. Po vsem dosedanjem znanju in vedenju torej govorimo o varstvu, biologiji (ekologiji) in upravljanju prosto živečih živali. Lov v narodnem parku da ali ne? Kakšne oblike, kje, kdaj, način izvajanja? Te stvari so opredeljene v IUCN (International Union for Conservation ol Nature) konvenciji o narodnih parkih. Narodni park v pravem • M. M., dipl. inž. gozd., Triglavski narodni park, 64260 Bled, Kidričeva c. 2, SLO 198 GozdV 51,1993 pomenu besede je po tej konvenciji 11. varstvena kategorija (1. so naravni rezerva- ti), ki prepoveduje kakršnokoli rabo, torej zahteva ohranitev prvobitne narave ozi- roma ustvarjanje pogojev za nastanek in razvoj od človeka nemotene narave. »Ne- motenostcc razumemo ožje lokalno, ker je v širšem planetarnem že vse ••zmoteno«. Večina evropskih narodnih parkov vključuje v svoja območja tudi kulturno ali vsaj polna- ravno krajino. Tu živijo stalni prebivalci parka, ki s svojim prostorom gospodarijo, torej ga tako ali drugače izkoriščajo. Po IUCN konvenciji je takemu delu parka pri- znana V. kategorija. Dovoljena je gospodar- ska raba, vendar po načelu sonaravnosti, zlasti pa je poudarjena nenadomestljiva vloga domačinov pri negi in vzdrževanju kulturne krajine. Površinsko razmerje med obema kategorijama je v evropskih narod- nih parkih zelo različno. Veliko parkov 11. kategorijo (pa tudi V.) šele pripravlja. Dolo- čila IUCN konvencije so posledica stanja v praksi. Pogledi in tolmačenja naravovar- stvenih strokovnjakov so zato nekoliko raz- lična, ne glede na dogovorjene normative v konvenciji. Vsak si očitno še malo po svoje predstavlja vsebino (bistvo) narod- nega parka, kar je posledica prakse, iz katere prihaja. Tudi zato določila o lovu oziroma varstvu in upravljanju s prosto živečimi živalmi v narodnih parkih še niso povsem dorečena in so subjektivna. Kako si naj sicer razlagamo določilo, da se ko- mercialnega lova (prodaje) na območju V. kategorije ne sme izvajati, ker je neetično in nemoralno za denar prodajati živali, hkrati pa je dovoljeno izkoriščanje in s tem tudi vsaj delno prodajanje drugih naravnih dobrin, na primer les iz gozda. V čem je razlika ,,vzeti naravi in prodati(( smreko ali srno? Oboje je povezano s kulturno krajino in neposrednim človekovim interesom. Pre- živetje domačina pomeni več kot samo pridobivanje za lastno uporabo, nekaj mora tudi prodati. Enako velja za vzdrževanje organizma, ki se mu reče infrastruktura in upravljanje narodnega parka. Seveda so področja »pridobivanja« dohodka lahko zelo različna, različna tudi v povezavi z ekonomskim razvojem posamezne države, vendar morajo biti omejitve realne, brez sentimentalna obarvanosti. Triglavski narodni park glede navedenih dilem ni izjema. Nasprotno. Pri nas so stvari ekonomsko tako zaostrene, da je nerealno in tudi tvegano pričakovati, da bo država iz proračuna v celoti pokrila »gospo- darstvo« narodnega parka, in to z domačini vred. Tudi ni prav nobene potrebe za to. Delitev narodnega parka na dve vsebinsko različni kategoriji popolnoma uresničuje na- ravovarstvene cilje za današnji čas oziroma današnje razmere, s tem pa ne mislim, da je to dokončna vsebina prihodnosti. O njej naj se odločajo zanamci. Morda gre za nesporazume tudi zato, ker »Se iščemo« med »pravim« narodnim parkom (11. kate- gorije) in narodnim parkom, kakršnega imamo (11. in V. kategorije). Razumljivejše bi bilo, če bi govorili o narodnem parku (11. kategorije) in zunanjem (robnem) območju polnaravne in kulturne krajine, kjer s sana- ravnim gospodarjenjem in upravljanjem us- tvarjamo del dohodka za domačine in par- kovno varstvo (gre za vsebino varovanih območij nižjih rangov, kot so naravni, krajin- ski, regijski parki). Triglavski narodni park ima za to vse pogoje. Izhodišče je že danes njegova delitev na osrednje in robno ob- močje. Dejstvo je, da se v Triglavskem narod- nem parku upravlja z nekaterimi vrstami prosto živečih živali tudi z odstrelom, kjer gre predvsem pri odstrelu trofejnih živali za komercialni lov, namenjen pridobivanju do- hodka, s katerim se pokriva polovica let- nega parkovnega proračuna. Seveda je takšen pristop za reševanje parkovnih fi- nanc v nasprotju z dogovorjenimi cilji in poslanstvom narodnega parka. Medna- rodni dogovori o narodnih parkih prepove- dujejo lov v pridobitne namene, dovoljujejo pa regulacijo rastlinojedih vrst v robnih območjih parkov (V. kategorija). Takšno stališče je samodejno trajno zavarovalo vse vrste, ki imajo samo trofejno-statusni značaj. To je pravilno in dobro. Ni pa najbolj razumljivo, da se določilo nanaša tudi na rastlinojede vrste, za katere sicer tudi nara- vovarstvo meni, da jih moramo regulirati z odstrelom iz znanih vzrokov: prenaselje- nost zaradi boljših, zlasti prehranskih pogo- jev v kulturni krajini in zaradi pomanjkanja in/ali izpada plenilskih vrst. Bistveno je, da v Triglavskem narodnem parku določimo del parkovnega območja kot »pravi« narodni park (11. kategorija), kjer vse prepustimo naravi in tudi živali obravna- vamo kot >>svobodne otroke narave«. Kolik- šen površinski del naj izločimo v l. in 11. kategorijo, je stvar strokovne presoje, kon- kretnih danosti in postopnosti. V Triglav- skem narodnem parku vsekakor imamo možnosti, da izločimo dovolj veliko površino za >>pravi« narodni park. Druga bistvena odločitev je razdelitev prosto živečih živalskih vrst na trajno zava- rovane (teh je največ) ter na tiste, s katerimi upravljamo tudi z regulacijo - na območju V. kategorije (to so predvsem rastlinojedi). Vse živalske vrste, ki imajo trofejno-statusni pomen, niso več predmet lova ampak traj- nega varstva. Tako smo v Triglavskem narodnem parku v letu 1992 trajno zavaro- vali ruševca, z njim pa tudi vse ptice ter večino zveri. Medved in ris sta še posebej zavarovana oziroma njuno trajno zavaro- vanje še posebej poudarjamo. Medved je v našem parku redni sezonski gost, ris pa je postal stalni prebivalec parkovnih go- zdov. Od lova na zveri dovoljujemo lov lisice - predvsem iz zdravstvenih razlogov (steklina) in delno jazbeca, vendar le živali na manjših območjih okoli naselij, ki so predmet odškodninskih zahtevkov. Vse omenjeno varstvo velja za lovišče ))Tri- glav«, ki ga upravljamo sami. Lovišče s 56.000 ha zajema večji del narodnega par- ka. Ostali del je v upravljanju lovskih družin in GL Prodi. Ker še nimamo ustrezne zako- nodaje, ki bi upoštevala novo vsebino, sku- šamo le to sporazumno uveljaviti z vsemi subjekti upravljanja. Pripravljamo predlog programa o enotnem in celovitem varstvu in upravljanju s prostoživečimi živalmi v narodnem parku. Poleg strokovnih določil bomo v njem predlagali usklajeno načrtova­ nje vseh upravljalcev lovišč znotraj Triglav- skega narodnega parka. Program bomo GozdV 51, 1993 '199 utemeljili z določili IUCN konvencije ozi- roma s stališči naravovarstva v posebej varovanih območjih. Tretja bistvena stvar so točno določena pravila regulacije. Postavljamo biološka in etična načela. Z ožjega strokovnega sta- lišča so pomembna predvsem biološka na- čela. Gre zlasti za primerno višino ter sta- rostno in spolno strukturo odstrela. Te stvari so z raziskovanjem ugotovljene. Seveda pa niso dane enkrat za vedno, ampak se dopolnjujejo z novimi odkritji in spoznanji. Vsaka živalska vrsta ima svoje biološke značilnosti, kar moramo pri upravljanju upo- števati. Izhodišče načrtovanja za varstvo in regulacijo so bioindikatorji, to so kazalci stanja populacij, ki jih ugotavljamo zlasti s tehtanjem in zdravstvenim stanjem uplenje- nih živali ter bivalne in prehranske obreme- njenosti njihovega življenjskega prostora, kar ugotavljamo z objedenostjo vegetacije po metodi vzorčnih ploskev. Pri biološko postavljenih pianih regulacije ni več komercialnih špekulacij. ln to je za . narodni park bistveno. Sestavni del regula- cije še vedno ostaja t. i. trofej ni odstrel. Del biološko načrtovanega odstrela so namreč vedno tudi t. i. trofej ne živali, vendar trofeja ni postavljena kot cilj. Kdo izvaja biološko regulacijo v narodnem parku je predvsem stvar politične (upravljalske) in ne strokovne odločitve. Seveda pa je z vidika stroke potrebno tudi ustrezno znanje ljudi, ki regu- lacijo izvajajo oziroma neposredno na te- renu odločajo, kaj se odstreli. Ukrepa biolo- ške regulacije sta tudi nekrmljenje ter var- stvo in ustvarjanje pogojev za stalno prisot- nost plenilnih vrst. Nedopustno je t. i. siste- matično krmljenje, to je zalaganje krmišč poleg sena še s svežo in močno krmo. Nesporne so ugotovitve raziskav, da je takšno krmljenje za živali in okolje škodljivo in je izključno špekulativne narave. V Tri- glavskem narodnem parku sistematičnega krmljenja ni. Tudi >>klasična(< krmišča za srnjad smo večinoma opustili. >>Intenzivna<< ostajajo predvsem krmišča za muflone. Mu- flon pa je neavtohtona vrsta in zato dolo- čena za postopno izločitev iz narodnega parka. Ponovna naselitev plenilskih vrst zahte- va, da jih zavarujemo in ohranimo ter, če je potrebno, ustvarimo primerne habitate. 200 GozdV 51, 1993 V Triglavskem narodnem parku je še dovolj ustreznih naravnih predelov, moramo jih le določiti za naravne rezervata in območja miru. Pri regulaciji na kratko omenimo še po- men »hitrosti« izvajanja odstrela; velja pra- vilo »čim prej«, ker to pomeni čim hitrejšo razbremenitev življenjskega okolja in skraj- šanje lovne dobe, s tem pa zagotovitve miru v energetsko najbolj neugodnem času -zimi. Tu omenimo praktični problem regu- lacije; to je poglavje, ki je nedorečena. Pravzaprav smo nemočni pri določitvi naj- boljše metode, zato vsak narodni park po svoje izloča številčni >>presežek« populacij rastlinojedov. Tako na primer v Berchtes- gadnu regulacijo izvajajo poklicni lovci - gozdarji, v Bayerischer Waldu izločijo dolo- čeno število pred ponovno izpustitvijo iz obor, v švicarskem Engadinu poženejo div- jad iz narodnega parka na robna območja, kjer jo pričakajo lovci itd. Je vse to potreb- no? Očitno je. Ali je to etično? Odgovor ni tako preprost, kot je morda videti na prvi pogled . Uvedli smo tudi določilo, da zaradi atrak- tivnosti, zanimivosti, posebnosti, pestrosti, ki jih narodni park ima, ne izločamo posa- meznih zdravih živali, ki v okolju vizualno izstopajo (barva dlake, rogovje). Ves čas govorimo o narodnem parku, o Triglavskem narodnem parku kot veliki temi slovenskega naravovarstva, zato vsi priča­ kujemo, da bomo v njem ohranili izjemne naravne vrednote in doživljali najvišja člo­ vekova kulturna in etična načela. Kulturna in etična načela nam v narodnem parku prepovedujejo izločanje v času razmnože- vanja (parjenja), dovoljujejo regulacijo le nekaterih vrst zaradi znanih vzrokov, strogo varujejo večino prosto živečih živalskih vrst, določajo način izvajanja odstrela (kdo, kje, kdaj itd.). Najpomembnejši je vsekakor lo- vopust v času razmnoževanja in parjenja, ki je etična zahteva, za samo biološko regulacijo pa ni bistven. S trajnim varstvom pretežnega dela živalskih vrst smo to vpra- šanje na najboljši možni način rešili. Najbolj nedopustno je bilo namreč odstreljevanje gozdnih kur v času rastitve. Datumi lovopu- stov v času razmnoževanja zajemajo čas razmnoževanja in najbolj intenzivnega par- jenja za vsako vrsto posebej. Tako smo prišli nekako do konca sploš- nega razmišljanja o statusu prosto živečih živalskih vrstah v Triglavskem narodnem parku in naši vlogi pri tem. Poudarjam, da gre v nekaterih stvareh tudi za osebno mišljenje, predvsem pa gre za koncept postopne hoje k cilju; gre za koncept var- stva in izvajanja v tem srednjeročnem ob- dobju in verjetno še v naslednjem ali nekaj naslednjih. ln prav na koncu namenjam naslednjo misel predvsem strokovnemu naravovar- stvu: pri zavzemanju za »Čiste« naravovar- GDK: 902:903 stvene cilje upoštevajmo razmere v času in prostoru. Naša osnovna naloga ni v tem, da rezervatno zavarujemo čim več narave (prostora), ampak v tem, da ustvarimo po- goje, da bodo zanamci lahko več in bolje varovali. Želimo si, da bodo naši potomci materialno bogatejši, predvsem pa du- hovno zrelejši ter jim bo varstvo narave potreba in moralna obveznost. Sami pa ostanimo na realnih (današnjih) tleh. Zato pri zavarovanjih V. kategorije poudarjamo možnost ••samovzdrževanja(< s sonaravnim ustvarjanjem dohodka od vseh naravnih dobrin. Razvoj gozdnega gospodarjenja od konca 2. svetovne vojne do danes Marjan ZALOKAR* Sem upokojeni gozdarski tehnik, ki sem sam doživljal vse spremembe v povojnem času in jih primerjam z dogajanji zadnjih dveh let. 40 let delovne dobe mi je gozd pomenil drugi dom. Službo gozdarja sem začel v državnem gozdu. Takrat je država terjala od gozdov veliko - za obnovo države. Gozd je bil glavni surovinski vir naše države. Potrebe po lesu so bile zelo velike. Ker so bile v vojnih letih sečnje lesa minimalne in še te so se v tem času izvajale le ob prometnicah (cestah, železnicah, utrdbah), zaradi varno- sti okupatorjevih objektov, intezivne po- vojne sečnje v gozdovih niso povzročile tako hudih škod. Menim, da škode, ki so v gozdovih nastale v zadnjih dveh letih, pre- segajo tiste iz zgodnjega povojnega obdo- bja. Tedaj je večini nepravilnostim botrovalo predvsem dejstvo, da je imela politika tudi vse vajeti gozdarjenja v svojih rokah, pri- manjkovalo pa je tudi gozdarskih strokov- njakov. Posamezna obdobja od povojnih časov * M. Z., gozd. tehnik, 64260 Bled, Prisojna 9, SLO do danes so bila zelo različna v pogledu ravnanja z gozdovi. To je bilo bolj odvisno od državne politike kot pa od same gozdar- ske stroke. Za boljši opis tega časa bi bilo potrebno opisati vsako posebej. V spremembah pa je najbolj trpel gozdar, saj jih je moral, ne glede na to, ali so koristne ali ne, upoštevati v praksi. Kot gozdar- revirni vodja sem v službi doživljal vse spremembe te dobe, razen zadnjih. Vse do l. 1951 sem služboval v državnem gozdu. Razmere za delo in gozdarjenje so bile tedaj zelo slabe. Delovni čas je veči­ noma trajal od zore do mraka, v nedeljah pa smo delali še na udarniških akcijah. V času obvezne oddaje lesa iz zasebnih gozdov, posebno v spomladanskem času, ko so bile velike nedeljske akcije, je priha- jalo do pojava žarišč lubadarja, ker se les ni tekoče predeloval. Pri nadaljnjem trans- portu rezanega lesa so bile pogoste škode, ker les ni bil primerno suh za prevoz z ladjami. Nad celotnim delom v gozdarstvu je bdela udba, ki je ne glede na to ali je prišlo do okvare naprave - stroja ali pa do ne- sreče pri delu, takoj poslala na kraj dogodka ljudi (ki se na gozdarstvo niso spoznali), da GozdV 51, 1993 201