Milena Piškur POMENSKA ANALIZA BESEDE BABA Izredna pomenska razvejanost besede baba je značilna ne samo za slovenščino, temveč tudi za druge slovanske jezike, zato se mi zdi, da zasluži podrobnejšo obdelavo. V slovenščini lahko ugotovimo več pomenskih kategorij. Najbolj pogosta Je baba pri nazivih za žensko osebo, kjer označuje staro mater, staro žensko, obstetrix (babica), zakonsko ženo (od tod preneseno tudi v živalski svet: babica »samička pri ptičkih, zajcih, polhih«). V številnih izpeljankah je sinonim za starikavo, grdo, nemarno, klepetavo in opravljivo žensko (v pejorativnem po- 6 .menu baba tudi moški s slabimi, tj. ženskimi lastnostmi; zapečkar, strahopetec, slabič, blebetač). Ločeno od tega je treba jemati pomen baba i»'demon, čarovnica«. V drugo pomensko kategorijo spadajo izrazi za predmete, ki služijo za podlago ali oporo (babica »nakovalce«, »pokrov pri stiskalnici«; baba »rezilni stol«, »kamen pri kozolcu«, »kamen pod vratnimi podboji«; baba »deska, za katero zatikajo orodje«) in spet v drugo izrazi za steber, podpornik (baba »steber v cerkvi«, »steber pri kozolcu«, »nosilec pri mostu«). Tudi sinonima za »matica, matrica« (babica »vijačna matica«, »kalup za črke«) spadajo v posebno kategorijo, prav tako izrazi za »dediščina« (babina, babščina »dediščina« že pri Me-giserju). Posebej je treba ločiti babo v izrazih za orodje (baba »grablje za škopanje«), dalje v primerih, kjer pomeni ostanke, izpraznjeno stvar {baba »voz sena, na katerem so v glavnem pograbljine«, babica »prazna kostanjeva jezica, prazen koruzni storž«; (h)ajdena babica »ajdina pleva«). Ostane še nekaj pomenskih kategorij: izrazi za padavine (babja jeza, babje pšeno »sodra«), za jedi (baba »vrsta kolača«, »tlačenka«), geografska imena (Babin nos, Babna gorica, Babje koleno); rastlinska imena (babna, babji trebuh »kadulja«), gobe (baba »star jurček s širokim klobukom«), mrčes (babuška »vrsta črva«, baba tušlja »stenica«) in za ribe (babica »Cobitis barbatula«). Seveda je vprašanje, če moremo in smemo iskati za vse te pomene eno samo izhodišče. Etimološko je beseda baba prastara reduplikacija iz otroškega govora, podobno kot tata, mama, papa itd. Kot taka ni omejena na določeno jezikovno območje, ampak je splošna. Tako imamo prasorodno lit. boba, lot. bäba, oboje »Btar'ka«, v istem pomenu jo pozna v obliki babe, bobe srednjevisoko-nemščina, starovisokonem'ščina pa kot boubo »Knabe, Diener«, medtem ko ima stara angleščina obliko böfa, danes baby »otrok«, albanščina pa bebe »dojenček«. Italijansko babbo pomeni »oče«, isto turkotat. baba. Baba je bila preko slovanskih jezikov izposojena tudi v madžarščino (baba), romunščino (bäbä), novo-grščino (baba). V furlanščini jo najdemo v oblikah babe »boletus edulis« in babisse »obstetrix«, ki sta stari izposojenki iz slovenščine. Dotakniti se je treba tudi problema nekaterih nejasnih pomenov. Zgolj slučajna je verjetno zveza med sloven, baba »iz gorskega grebena štrleča skala« z južno r. baba, kamennaja baba »kamenit spomenik«, kar naj bi bilo izposojeno iz turkotat. baba »spomenik«. Kot v slovenščini gre namreč lahko tudi tu le za metaforičen prenos od baba »anus, avla«. Prav tako sloven, baba v pomenu »čarovnica« verjetno nima zveze s sbh. babuni »bogomili«, rcsl. babuny »čari«, ukr. bobona »vraža«, r. in ukr. za-bobony, p. za-bobon, č. bobonek »vraža«, kar predstavlja verjetno dve različni osnovi. Miklošič je babuni »bogomili« spravljal v zvezo z gorskim imenom Babuna, medtem ko so druge slovanske besede s pomenom »vraževernost« bolj verjetno iz neke onomatopoje 'btb—. Baba v imenih rib označuje navadno majhno, manj vredno ribo. Daničič (ARJ I, str. 128) je suponiral za takšne pomene onomatopoično osnovo bab- ali celo bob-, s pomenom »malenkost, neznatnost«. Toda novejši etimološki slovarji te možnosti ne omenjajo več. Tudi če računamo z njo, nam to pri razmejevanju pomenov ne koristi dosti. Ne čutim se poklicano, da bi se spuščala v težavna etimološka razglabljanja; moja naloga je, da ob materialu, ki mi je bil dosegljiv, analiziram pomenski razpon semantema baba v slovenščini, poiščem paralele v slovanskih jezikih in ob tem ugotovim, kaj je skupnoslovanska dediščina ter kaj je slovenščina izgubila, ohranila ali pridobila v stoletjih svojega samostojnega razvoja. I. 8' Osnovni pomen besede baba se je razvil v otroškem govoru v opoziciji s pomenom mama in je vključeval sprva verjetno samo najbližjo sorodnico, staro mater, ki se je v družini največ ukvarjala z otroki. Kasneje se je beseda posplošila tudi za druge ženske. Na prenos pomena so vplivali skupni karakteristični znaki. Poleg stare matere so namreč živele v prvotni sorodniški skupnosti tudi druge starejše sorodnice, npr. sestra stare matere po očetu ali materi' (sbh. še danes baba jara za očetovo mačeho in baba tetka za dedovo sestro), ki so jih otroci prav tako imenovali babe. In podobno kot se je razširil izraz mati na vse ženske, ki bi lahko bile matere (še danes pravijo na deželi vsaki starejši ženski mati), se je tudi izraz baba prenesel na vse ženske,-ki so imele nekaj skupnega s staro materjo, Odločilna je bila lahko dejavnost (tj. ukvarjanje z otroki) ali pa starost (ženske, ki so bile vrstnice starih mater). Tako se je baba pomensko posplošila tudi na mlajše ženske, ki so imele opravka z otroki (sorodnice, varuške, dojilje, porodniške babice) poleg stark, ne glede na to, s čim so se ukvarjale. Tako se je baba približalo pomenu ženska (mulier). Brez tega bi težko razumeli sbh. dial, baba mokra ali baba suha (v Dubrovniku za dojiljo in za varuško, čeprav ji je šele 12 let). Na drugi strani pa je bila baba vsaka stara samska ženska, ki se je morala preživljati z beračenjem ali s priložnostnimi zaslužki. Tak pomenski razvoj lahko zasledujemo v vseh slovanskih jezikih. Ruščina pozna babo v pomenu preproste, neizobražene ženske iz revnega sloja, ukr. je baba beračica, p. beračica, ubožna ženska, ki se preživlja z miloščino ali s priložnostnimi zaslužki pri cerkvi (baba košcielna), in nekaj podobnega je sbh. baba crkvena. Babe so opravljale pri cerkvi najrazličnejša dela: pekle so npr. hostije (sbh. baba poskurača, baba klisara^), umivale mrliče (č. bdba smr-telnä) in urejale pokopališča. V cerkvenih vežah' so-prodajale sveče (č. bdba svičkovd), na proščenjih sladkarije (č. bdba cukrovä). Babe so se imenovale tudi branjevke, ki so vozile pridelke iz vasi v mesto (v tem pomenu znano v polj. in prekm.), zraven tega pa tudi delavke za vsa opravila (p. je baba »delavka, postrežnica, dninarica, služkinja«). Kasneje se pomen diferencira; začno se razhajati znaki, ki so bili prej ¦ skupni. Baba »mlada ženska« se pomensko osamosvoji s poudarjenimi karakte- ¦ rističnimi lastnostmi: zdrava življenjska moč, telesna privlačnost, plodnost ipd. ; Analogno se oddvoji tudi pomen baba »starka« s poudarjenimi negativnimi { znaki. Takšna osnovna opozicija pomenov izzove vrsto sprememb. Potrebna i postane natančnejša razdelitev pomenov, kajti z enim samim nazivom ni bilo • več mogoče označevati stare matere, beračice in ženske,' ki je pomagala pri porodih. Zaradi tega nastanejo v kategoriji »staro« nove diferenciacije, izkazane • tudi v besedotvorju. Po eni strani so zelo tvorna avgmentativa (pejorativen pomen — navadno za označevanje neprijetnih, zlobnih, grdih, klepetavih in opravljivih stark; piibliževanje pomenu »čarovnica«), na drugi strani pa deminutiva (hipokoristika — sinonima za staro mater in tudi obstetrix). Osnovno razmerje med baba »mlada ženska« in baba »starka« se tudi kasneje ni prekinilo, 1 Sbh. loči veliko (očetovo) in malo (materino) babo.. ' Poleg tega danes tudi že samo klisara, poskurača, kar pomeni, da je baba tu že izgubila prvotno funkcijo nosilca pomena in ima praktično samo še vrednost sufiksa. " V zvezi s tem primerjaj p. babiniec »cerkvena vežas. »poselska soba v plemiških hišah«, č. babinec »cerkvena veža, kjer sede beračice«, ukr. babinec »prostor v cerkvi, namenjen ženskam« č. tudi »mesto za starejše omožene ženske«, polj. tudi »stanovanjski del, namenjen ženskam«, slov. pa babinec »del norišnice:<. ker je vedno izražalo nasprotje starega proti mlademu, močnega in zdravega proti slabotnemu in šibkemu. Izven opozicije baba »starka« ; baba »mlada ženska« je ostala baba »obstetrix«. Poleg izraza baba pozna polj. v tem pomenu tudi babka, babica, babiarka, r. babka, ukr. pa ima zaradi razlikovanja še baba spovi tuha in baba puporizka, medtem ko ima češ. porodni bäba in pani bäba, sbh. poleg babica"* še baba pup-čena, slov. samo babica^. Še dalje je izvedeno č. babiti »pomagati otroku na svet«, stp. babczyc »biti babica«, novejše p. babic »odvzeti otroka, ukvarjati se s. porodništvom«. Tu pa je treba omeniti tudi č. dial, (vzhodnolaško) pobaba v pomenu »pomoč sosedom pri različnih opravilih«, ki ni nič drugega, kot zanimiv pomenski prenos od babiti »pomagati otroku na svet«. Razlagamo si ga lahko le tako, da se je intenzivnost osredotočila na »pomagati«. Baba se pojavlja tudi v rastlinskih imenih, bodisi pri zdravilnih zeliščih, nekaterih gobah ali imenih dreves (o zadnjih kasneje). Pri nazivih za gobe ¦— sem spada slov. baba »boletus edulis, če je star in ima širok klobuk«, č. babka »drobna goba z rjavim, na pol razpočenim klobukom« in p. babki »vrsta gob« ¦— gre verjetno za nabiralski tabu, ki pa mora biti star; furlansko- babe »boletus edulis« je namreč izposojeno iz slovenščine. Pri nas je izpričana vrsta rastlinskih imen, npr. babji list »trpotec, Plantago maior«, babji trebuh »Salvia pratensis«, bab;a dušica »materina dušica, Thymus«, babin koren »Lathraea squammaria«, babina »Salvia glutinosa«, babkovina »Berberis vulgaris« ipd., ki pojasnjujejo uporabo rastline, obenem pa tudi vlogo babe v ljudski medicini. Primerjalno slovansko gradivo, npr. bolg. Ij. babka, babuch »Salvia«, slov. babna, babkovina, babji trebuh, r. babka in č. babske ucho, babi rucho, priča, da imamo pred seboj že praslovanske nazive. Sinonim kadulja »Salvia« namreč izvajajo od »kaditi« (kaduljo so nekdaj zažigali zaradi aromatičnih učinkov v prostoru, kjer je ležala porodnica). . Zanimiv je slovenski fitonim babji zob »Secale cornutum« (n. »Mutterkorn«, sbh. »izrodica«, sin. tudi »rogata rž«, ki se uporablja v moderni medicini v ginekološke namene). Značilna oblika — črnkasto zrno, ki spominja na zob — in učinek •— zrno vsebuje strup ¦— dajeta slutiti, da se v imenu skriva nekdanja magična uporaba. Baba je tudi eden izmed sinonimov za čarovnico, v skupnem slovanskem izročilu pa tudi naziv določenih demoničnih sil: sin. npr. ježi baba in jaga baba, kar pa ne moremo s popolno gotovostjo proglasiti za avtohtono slovensko dediščino, ampak je morda izposojeno iz drugih slovanskih jezikov, primerjaj r. bdba jaga, ukr. bdba jaha, p. baba jqdza (b. jaga), č. baba jaga »zla žena«. Domače pa je pehtra, vehtra baba, kontaminacija germanskega demona s slovanskim demonološkim epitetom. Med demonskimi in magičnimi silami ni jasne meje. Na oboje se verjetno nanaša termin baba v astronomskih in meteoroloških predstavah. Sin. npr. Vehtra baba! Deža daj! / Lanu ti dam debel kučaj! (SNP IV 406, št. 7817), dalje izrazi tipa babje pšeno, babja jeza »sodra«, p. baby »moker sneg«, č. bdba (pl. bäby/baby) »oblak, ki prinaša nevihto«, babka »temen oblak«, podobno p. baba (pl. forme baboki, babuni, babiaste chmury) »osamljen deževen oblak«. Machek (ESČ, 20) sicer skuša razlagati pomen baba »oblak« z asociacijo na neoblikova-nost in košatost te,r po teh znakih primerja oblak z žensko, vendar je pri te vrste ¦' Sbh. še krvava babica »zakotna babica«. ' Všegarica, všegarstvo, št. n. beseherin, besehnerin, beseherci (glej Ramovš, Hist. gram. II, 182, v starejšem liter, jeziku pri nas edini izraz za babico, vendar kaže furl, babisse »obstetrix« na staro izposojenko iz obrobnih slovenskih narečij). 9 oblakih oblika sekundarnega pomena, kajti neprimerno bolj karakterističen je grozljivi vtis grmenja in črnine^. Razumljiva je tudi predstava babji kot (č. babi kout, sbh. babin kut) »kraj, od koder prihajajo nevihtni oblaki«. Težko bi babji kot povezovali z zapečkom v hiši, od koder prihaja babja zlovolja, sitnost, godrnjanje, kot je poskušal Machek (ESC, 20). Za magični obseg našega pojma pričajo tudi imena metuljev'', kjer z deminutivom izražena captatio benevolentiae kaže na izvor iz baba »demon« ali »čarovnica«: r. babgčka, baburka, babuška, č. babočka, baboška, babička »vrsta metuljev«, p. tudi babka »mrčes«, č, Ij. babka »hrošč«, sbh. babuška, babica, babura »millipeda«, sin. babuška »Kellerwurm« in baba tušlja »smrdljiva stenica«. Po predstavah primitivca se v metuljih skrivajo čarovnice, vešče (!) ali duše pokojnih prednikov. Za zadnje govori tudi r. dial, dušička »metuljček« (Vasmer REW I, 35) in ngr. psyhari »metulj«, 'kar je prav tako v zvezi z »duša«. ¦Vprašanje pa je, če med mitološke ostaline lahko štejemo tudi babo v geografskih imenih. Slovenska Baba je ime različnih pečin, gorskih rogljev, čeri, osamljenih skal izrazitih oblik, obenem pa jo dobimo večkrat v sestavljenih terenskih imenih tipa babin zob, nos, glava, gora, gorica, brdo, potok, vrh, studenec, polje, koleno, gomila itd. Badjura (Ljudska geografija, str. 132) misli, da so bile Babe »ibajeslovna bitja, zli duhovi (poose'bljenje, predoč'ba smrti, zime, mraza, neurja^), ki so se prikazovale ljudem po gorskih rebreh, duplinah in jamah«. Čeprav vpliva babe »čarovnice« v te vrste imenih ne moremo čisto zanikati (prim, jamsko ime Divje babe pri Mostu ma Soči), je na drugi strani ne moremo vzeti za izhodišče imenom tipa babin nos, glava itd., ki so pogosto samo personifikacije in metafore. Pri tem se velja ustaviti ob številnih slovenskih ledinskih imenih babje koleno (imamo pa tudi zvezo Mačkino koleno ali samo koleno). Po mnenju F. Bezlaja bi bilo tu zelo verjetno treba iskati zvezo s sbh. koleno »rod«.° Babje koleno bi torej utegnilo pomeniti »dediščina po ženski liniji«, primerjaj s tem babina, babščina »dediščina« (izpričano že v 16. stol. pri Megiserju in v 18. stol. pri Gutsmanu), stp. babczyzha, babina, np. babizna, ukr. babizna (poleg mate-rizna) »dediščina po materini strani«. Tu se verjetno skriva staroslovanski pravni pojem, pomemben za presojanje žene v predhistoričnem pravu. II. Rekli smo že, da je baba v osnovi zaznamovala dva nasprotujoča si tipa ženske — staro nasproti mladi — in da se je pomensko razvijala v dve smeri. Na eni strani označuje stare, iztrošene, nerodovitne, zato manj vredne, na drugi strani pa mlade, žive, rodne, bujne stvari. Da to drži, spoznamo iz razmerja baba proti matica, kjer je baba deloma v opoziciji z matica ali pa nadomešča matico. Tako imamo ukr. babana »stara ovca, ki je ne vodijo več« proti sbh. ' Holub-Kopečn^ pa vidi v baba »oblak, prinašajoč dež« simbol rodovitnosti, kar ni povsem prepričljivo, kajti nevihtni oblaki obetajo često neurje s točo. ' V. Väzny, O jmenech motylü v slovenskych nafečich. Bratislava 1955, str. 81-88, 254. ' Babo kot simbol zime srečujemo v slovenskih narodnih običajih (žaganje ali sežiganje babe; prim, pa tudi LMS 1887, str. 109). Sem spada še sbh. babini dni »čas, ko se bliža zima«. Znana pa je tudi v oznakah za druge letne čase big. baba marta »mesec marec«; splošnoslovansko in evropsko pa še babje leto »lepi, topli dnevi pozne jeseni, po Martinovem« in »pajčevina«. Babje leto (n. Altureiber-sommer) spravljajo v zvezo s pozno ljubeznijo vdov (F. Kluge EW, str. 14). tU ni značilna. 10 matica »žival, ki jo goje za pleme«, enako sbh. baba »stara čebela (trotovka)« proti malica »čebela ali mravlja, ki odlaga jajčeca«. V istem razmerju, vendar že preneseno, sta tudi ukr. babka »suha soteska, kotanja usahle reke« ter sin. in sbh. matica »struga reke«. Na drugi strani pa staroruskemu matka, matica »podporni tram v izbi, greda, ki drži poprečne tramove« ustreza sbh. baba v istem pomenu, ukrajinskemu maticja »čep, zatik v mlinskem kolesu« pa sbh. baba »tram, ki drži vreteno mlinskega kamna«. Isto razmerje kaže sin. babica »vijačna matica« proti matica, dalje sin. babica »kalup za tiskarske črke« in p. baba »model, na katerem oblikujejo klobuke« proti matrica. Iz predstave starega, praznega, nerodovitnega, brez vrednosti lahko izhajamo pri dolgi vrsti poimenovanj z baba. Sin. pomeni baba »star, krivenčast, izsušen hlod, deblo« (verjetno spada sem tudi p. in sbh. baba »ladijsko sidro«), p. baba »star bor«, babica »vrba žalujka«, č. babka »pritlikavo, zakrnelo drevo, štor«, babyka »pritlikav, košat javor«; p. babiczka »rožni grm«, babiniak »grm v živi meji«. Šmilauer (NR XXVI, str. 194) definira, da sklonjene, skrivljene predmete jezikovna psihologija primerja s starkami (glej tudi V. Machek, Ceska a slovenska jmena rostlin. Praha 1954, str. 144). Deloma bi moglo veljati to tudi za gobe z velikim, odprtim klobukom, sin. baba »star jurček«, č. babka »goba z odprtim klobukom«. Tudi koruzni storž z redkimi zrni se je zdel podoben škr-bavim ustom starke in se danes v sbh. imenuje baba, babica, bakica. Sbh. babara »igla z velikim ušesom« je dobila ime po tem, ker so jo uporabljale stare žene, ki niso videle vdeti navadne šivanke (Daničič ARJ I, str. 128). Glede na to, da so si starejše ženske na poseben način zavezovale ruto, je v češčini ohranjen izraz šatek na babku, tj. »ruta, zavezana tako, kot si jo zavežejo starejše ženske« (Machek ESC, 19). Primerjaj tu tudi p. babieć »postfejati podoben babi, starati se«, č. babčeli »kremžiti se, gubati se (za jabolka, ki se na spomlad suše in grban-čijo)«; zababit, zababušit, zababülat, zababühat »zamarušiti se«. Isto izhodišče imajo tudi izrazi, ki označujejo prazno, nerodovitno, majhno, malo vredno stvar. Poleg sin. babica, »prazen koruzni storž«, »prazna kostanjeva jezica«, ki sta prehodnega pomena (vežemo ju lahko tudi na pomen »mati«), spada sem tudi sin. baba »zadnji voz sena, na katerem so v glavnem pograbljine«, p. babka »majhna krava«, sbh. baburak »oboleli plod slive« in sbh. babica »prazna kost, luska« (kar izvaja Popovič, JF XIX, 167, iz drugega korena). Posebej zanimiva je tudi sin. (hjajdena babica »prazen mešiček, ovojnica brez zrna; pleva«, poleg izraza babičasta ajda »gluha, prazna ajda«'". Od tod ni daleč do pomena drobiž, tj. denar brez vrednosti. V tem pomenu srečujemo babo v skoraj vseh slovanskih jezikih, razen v slovenščini: sbh. bapka, babuška (zadnje razlaga Daničič iz »nadimati se«), big. babka (kar Georgiev razlaga iz navade, da so ženske dajale droben denar za uroke), č. babka »madžarski drobiž«, stp. ziamana. babka »počen groš, prebita para« in puibabcza, danes babka. Slovani so tako imenovali tuj drobiž, ki ni imel plačilne vrednosti. Brezpomembnost tega denarja je razvidna tudi iz č. fraze koupit (prodat) neco za babku, kar pomeni »zelo poceni«. Zanimiva pa je tudi fraza mä penez jako babek (mi bi rekli ,denarja ko pečka, smeti'), ki kaže, da babka označuje poleg brezpomembnosti, majhne vrednosti tudi množičnost (česar je dosti, to je poceni)^'. Ni pa izklju-; čeno, da je babka v tej zvezi morda naslonjeno na babka »hrošč«. ' » v vremenskem pregovoru imamo zapisan tudi izraz babiti se (Dež o Vidu rii ječmenu k pridu; pšenica bo slaba, vino se babi.), kjer pomen ni čisto jasen. Babiti se verjetno pomeni, da gre vse v nič, da grozdje, tj. vino, ne bo obrodilo. " Morda gre sem tudi p. baby »plejade«, za katere je značilna gostota. ni v nasprotju s pomeni,