Gospodarske stvari.
Kmetski stan na Hrvatskem.
Vsak dan slišimo tožbe o hudih težavah, s katerimi se je pri nas kmetskemu stanu boriti, da se čim dalje bolj v dolgove zakopava in da izgublja malo ne vso nado do boljših časov. Leta 1884. je bilo v Ljubljani zborovanje, na katero je prišlo tudi mnogo kmetov z dežele, da bi se posvetovali, s čim da bi se dal zabra-niti propad kmetskega stanu. Marsikaj pametnega se je govorilo, marsikatera dobra želja je bila povedana, ali vzroki propadu so tako različni, da jih ni mogoče odstraniti na mah. Tolažimo se le s tem, da se tudi iz drugih dežel oglašajo prav iste pritožbe, in da tudi drugod niso še iznašli leka, ki bi kmetskemu gospodarstvu ozdravil najbolj skelečo rano, silno zadolževanje, in oviral neomejeno razkosavanje zemljišč. Dolgovi razjedajo kmetsko gospodarstvo, kakor rak život, razkosavanje pa rodeva   kočarje in kmetski proletarijat.
Enako zborovanje, Kakeršno pri nas leta 1884. bilo je 12. aprila t. 1. in naslednje dni v Zagrebu. Tudi na Hrvatskem so opazili, da se kmetom čim dalje slabeje godi, da ne morejo več izhajati in da stokajo v bedi in uboštvu. Koder pa propada kmetski stan, tam ne morejo tudi drugi stanovi, zlasti trgovci in obrtniki uspevati. Hrvatska vlada je torej poklicala zvedene može iz vse kraljevine, da bi povedali svoje mnenje, kaj je propada krivo, in kaj bi se dalo proti njemu storiti.
Kako pa so na Hrvatskem urejene kmetije? — Pri nas je vsak kmet ali sam ali s svojo ženo vred lastnik. On sme na svojem zemljišči gospodariti, kakor zna in hoče, smeje zadolževati, smeje prodati vse ali po kosih. Naš kmet je toraj neomejen v svojih lastninskih pravicah. V starih časih ni bilo tako. Kadar so se naši pradedje bili tod naselili, prilastila si je vsaka rodbina za se ali po več rodbin   skupaj   toliko   zemlje,   kolikor se jim je
zdelo potrebno. Postavili so si svoje dome in obdelavah zemljo, pa vsa obdelana zemlja je bila skupna last vse vasi, kakor so na primer še zdaj mnogi pašniki in gozdi. Ta prvotna naprava je ostala do dandanes po večem delu Rusije. Vsi kmetje ene vasi nimajo samo skupnih pašnikov in gozdov, tudi njive so jim skupna last, pa so razdeljene tako, da ima vsaka hiša svoj del, katerega obdeluje in s katerega spravlja pridelke. Kmet ne more na svoj del zemlje delati dolgov, ker ni njegov za vedno. Hiša z vrtom je sicer njegova, pa prodati jo sme komu drugemu le z dovoljenjem vse vasi. Tako skupnost imenujemo na Ruskem „mir". Njive se vsakih deset ali petnajst let na novo razdele po številu moških, kolikor jih je pri vsaki hiši. Ubožne in onemogle ljudi preskrbuje ves mir. Ta naprava ima svoje dobre, pa seveda tudi svoje slabe strani, ker se umno kmetovanje ne more prav razvijati. Nobeden kmet ne bode vzboljšaval svojega kosa zemlje, ako ve, da ga bode morda čez nekaj let moral drugemu pustiti Vendar se Rusi trdno drže mira, in tiste občine, v katerih redkokrat dele zemljo, 80 najimovitejše, ker kmetje dobro obdelujejo svoje oddelke, in ker se fantje ne ženijo brž, kadar dorastejo, kajti nimajo upanja da bi kmalu dobili svoj oddelek zemlje.
Južni Slovani ne poznajo ve(^- mira. Pri nas Slovencih je vsa zemlja že zdavnaj razdeljena in je neomejena last posestnikova. Poprej se vsaj kmetije niso smele razkosavati, temuč naslednik je dobil celo kmetijo. Na Kranjskem pa jo ta določba bila že za francoskega vladanja 1809. leta odpravljena. Zato so se kmetije so-sebno na Notranjskem in Dolenjskem kosale in drobile brez konca in kraja. Pri drugih južnih Slovanih, pri Hrvatih, Srbih in Bolgarih pa so si do naše dobe ohranili velike kmetije, namreč zadruge, ker jih niso smeli razkosavati. Te kmetije niso last ni moža, ni žene ali otrok, temuč so last cele rodbine, kolikor jo jepri hiši, in včasi jih je celo po 30 do 40, navadno 15 do 20
------146    -----
namreč stari oča z žeao, sinovi s svojimi žeaami, aeo-možene hčere in vnuki. Vse gospodarstvo vodi starejšina navadno stari oča, in če je ta onemogel, edeo sinov, katerega si izbero drugi. Hiša in gospodarska poslopja, vsa zemlja, premičnina (inventar) in živina je skupna rodbinska last. Ako umerje en člen rodbine, ostane njegov delež zadružnega imetka zadrugi, katere členi 80 vdova in otroci, ako je pokojnik bil oženjen. Dekleta imajo pravico le do hrane in vzreje, ne pa do kake dote iz zadružnega imetka.
Skupne prihodke vzprejema in hrani gospodar, ki tudi pačuje davke in druge izdatke. Kar preostaja koncem leta, deli se med posamezne rodbine zadružne. Zemlje ima zadruga po 25 do 40 orali in še po več. Velike zadruge po posavskih in moslavinskih krajih imajo po tri do štiri pare volov, 10 do 15 krav, 8 do 14 konj, 50 do 100 ovac, obilo živeža in vina.
Taka dobra, kmetskemu ljudstvu koristna naprava bi se bila morala ohraniti, ni je pa bilo rušiti. A postave sklepajo dostikrat taki možje, ki so sicer prav učeni in modri ter imajo dobro voljo, a ne poznajo pravih kmetskih potreb. Kakor so pri nas dovolili prosto razkosavanje kmetij, isto tako so na Hrvatskem leta 1874. sklenili zakon, po katerem se smejo rušiti zadruge, ako to želi samo eden zadružnik, nove zadruge pa je prepovedano ustanavljat. Preteklo je 15 let, in že se kažejo po vsej Hrvatski, po Slavoniji in Krajini silno žalostni nasledki tega nesrečnega zakona. Ker je v vsaki veči rodbini kakšen svojevoljnež ali malomarnež, ki se neče brigati za skupno delo in skupno blaginjo, zahteva svoj delež iz zadruge, in po zakonu se mora deliti vsa zadruga. Potem dobi skupnega zemljišča vsak svoj kos, na katerim si postavi kočo, dobi nekaj glav živine, a ne dovolj zemlje, da bi jo mogel rediti, in namesto prejšnjih trdnih kmetij nastajajo pritlikave ko-čarije z ubogim ljudstvom. Če pojde tako še dalje, v 20 ali 30 letih po Hrvatskem ne bo več kmetskega stanu, temuč bodo sami kočarji in težaki. Poprej se zadruge niso smelo zadolževati, zdaj pa imajo ti majhni kmetici že nad 80 milijonov goldinarjev dolgov vknjiženih na svojih žemljicah.
Vlado je začelo močno skrbeti, kaj bode, če bode propadel kmetski stan, kateri daje največ davka in največ vojakov. Skrbelo je tudi rodoljube, kaj bode z narodom, ko hira in pogiblje glavni njegov steber, na katerega se opirajo vsi drugi stanovi. Izprevideli so, da 80 silno zagazili s svojimi zakoni in da jih treba izpre-meniti. Ali pa ni že prepozno? Ali ni že preveč zadrug razrušenih, vse pa izpodjedene po slabem vzgledu?
Na zborovanji, katero je hrvatska vlada sklicala v Zagreb, pripoznali so vsi, da je treba razkosavanje zadrug in sploh kmetij omejiti ter določiti, koliko zemlje mora pri kmetiji ostati. Koder so še zadruge, onod naj se izkušajo ohraniti. Ako se pa dele, potem se zemljišče ne sme razdrobiti na kolikor si bodi koscev, temuč ostati ga mora najmanj 4 do 8 orali pri kmetiji. Tudi zakon o dednem   pravu   na kmetih se bode   izpremenil.
Ne bode namreč dovoljeno,   da bi zemljišča  razdeljevali v toliko   delov,   kolikor  je   dedičev.   Tist,   ki prevzame kmetijo, dobil bode celo in sicer pj primerno nizki ceni, da ne bode zaradi izplačil precej prišel na kant.
Glavna napaka zakona o delitvi zadrug je, da se mora zadruga deliti, ako to želi le eden zadružnik, naj tudi vsi drugi žele skupaj ostati in skupno delati. Novi zakon bode določil, da se zadruga sme le tačas delit i, kadar to zahteva večina zadružniiiov. Pokazalo se j e namreč, da si navadno večino zadružnikov želi ohraniti zadrugo, ker vidijo, da se njim bolje godi, nego onim, ki so delili zadruge in žive zdaj kot majhni, pritlikav i kmetici borno. Pa povsod se nahaja kak nezadovoljnež ali prepirljive ženske, in zaradi enega so vsi drugi pošteni in pridni ljudje prisiljeni, odreči se svojim dobrim in priljubljenim razmeram in si nehote vzeti svoj delček zemlje ter se boriti z vsemi težavami kočarskimi.
Naj se   vladi in razumnim rodoljubom hrvatskim posreči blagi  namen, da bi mogli ustaviti propad kmetskega stanu   in tako rešiti deželo in narod socijalne krize.                                                         Dr. Vošnjak.