807
8. Wilson A, Parker H, Wynn A, et al. Randomised controlled trial of effective-
ness of Leicester hospital at home scheme compared with hospital care.
BMJ 1999; 319: 1542–6.
9. Fortin M, Bravo G, Hudon C, et al. Multimorbidity Among Adults Seen in
Family practice. Annals of Family Medicine 2005; 3: 223–8.
10. Demografska statistika. Dostopno na URL: http://www.stat.si.
11. Kersnik J. Oskrba na domu. In: Premik M, ed. Zbornik strokovnega posveta.
Oskrba na domu. Ljubljana: Inštitut za socialno medicino Medicinske fakul-
tete 1997: 7–15.
12. Vodopivec-Jamšek V. Sporazumevanje med zdravnikom in družino na hi-
šnem obisku. In: Kersnik J, ed. Zdravnikovo delo izven ambulante. 18. učne
delavnice za zdravnike družinske medicine. Ljubljana: Združenje zdravni-
kov družinske medicine SZD, 2001: 33–42.
13. Klemen P, Štefek G. Meritve na terenu. In: Kersnik J, ed. Zdravnikovo delo
izven ambulante. 18. učne delavnice za zdravnike družinske medicine. Ljub-
ljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2001: 103–7.
VIZIJE PEDIATRA NA PRIMARNI
RAVNI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Martin Bigec, Vesna Plevnik-Vodušek
Uvod
Ker je predvidena reforma zdravstvenega sistema primarne-
ga zdravstvenega varstva naravnana predvsem v najbolj ob-
čutljivo točko sistema: lastništvo oziroma status javnih podje-
tij lahko pričakujemo, da se bo s spremembo njihovega statu-
sa ob nepripravljenih vsebinskih, kadrovskih in strokovnih
rešitvah zamajal trenutni sistem vrednot in s tem kazalci zdrav-
stvenega stanja otroške in mladinske populacije. Z nepremiš-
ljenimi koraki in ukrepi se lahko poruši sistem, ki se je 80 let
izgrajeval in v tem času dosegel rezultate, ki v marsičem pre-
segajo evropske.
Model družinskega zdravnika ni edini model primarnega sti-
ka v Evropi oziroma po svetu. Sistema se po našem mnenju
ne da kopirati ali prenesti iz enega okolja v drugega, lahko se
le postopno izgradi z upoštevanjem vseh posebnosti in na-
vad nekega naroda oziroma družbe.
Kratka zgodovina razvoja otroškega zdravstvenega
sistema v Sloveniji
Odločilno vlogo za razvoj pediatrije v Sloveniji ima prvi slo-
venski pediater profesor Bogdan Derč, ki se je leta 1906 vrnil
iz Gradca v Ljubljano. Prvo plačano službeno mesto je dobil
pri Okrajni bolniški blagajni v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je
osnoval prvi Slovenski ambulatorij za otroke. Tak ambulato-
rij je osnoval tudi v ljubljanskem Mestnem domu; ta je poslo-
val le eno uro dnevno v prostorih ordinacije za mestne reve-
že. V tistih časih ni bilo zdravstvenega zavarovanja za družin-
ske člane delavcev, zato so Derčevo ordinacijo obiskovale
predvsem revne matere, ki so namesto plenic za dojenčke
uporabljale strgane cunje iz svojih spodnjih kril (1).
Andrija Štampar, načelnik Higienskega oddelka pri ministr-
stvu za zdravje v Beogradu, je leta 1922 poslal v Ljubljano
dr. Matijo Ambrožiča. Ta je z odločbo Ministrstva za narodo-
vo zdravje 1923. leta postal predstojnik novo ustanovljenega
Zavoda za socialno-higiensko zaščito dece v Ljubljani, ki so
ga leta 1928 preimenovali v Zavod za zdravstveno zaščito ma-
ter in otrok. Ambrožič je v okviru zavoda najprej organiziral
otroški dispanzer, ki je začel delovati 9. julija 1923. Do konca
istega leta je v njem obravnaval 522 otrok v starosti do 14 let
in je pri njih opravil 1434 zdravniških pregledov. Kot pod-
oddelek tega dispanzerja pa je osnoval posvetovalnico za ma-
tere dojenčkov in majhnih otrok.
Naenkrat o vprašanju dispanzerjev govori toliko različnih lju-
di, da je prav čudno, zakaj nenadoma toliko vetra, prej pa so
desetletja ustvarjali, delali, gradili in strokovno izpopolnjeva-
li, ne da bi se kdor koli zanimal za to področje. Republiške
strokovne institucije so marsikdaj zviška gledale na »dispan-
zerce« kot na rutinerje, uradnike za pisanje napotnic ali celo
kot na strokovno kompromitirane profile, češ, za bolnišnico
nisi dovolj dober, si pač v dispanzerju. Da ne govorimo o nor-
mativih, ki so za doseganje strokovnega dela na specialistični
ravni dobesedno nerazumni ali celo nečloveški.
Koliko različnih teorij smo že slišali o dispanzerjih v priho-
dnosti, da nam je kar nerodno pogledati v zgodovino, s kak-
šno ljubeznijo so nastajali in s kakšno požrtvovalnostjo so bili
grajeni. Skoraj vse so zgradili ljudje sami s samoprispevki. Po
drugi strani nam ob srečanjih s tujimi eminentnimi strokov-
njaki vedno postane nerodno zaradi naše skromnosti. Tega,
kar nam drugi čestitajo za izreden dosežek na področju soci-
alne pediatrije in zunaj bolnišničnega zdravstvenega varstva
otrok, nas je včasih, ko se peljemo v našo prestolnico, že sko-
raj malo sram. Prvič, niso nam še pri dnevni svetlobi predsta-
vili nasprotnikov sedanjega sistema dispanzerske dejavnosti
v Sloveniji, drugič, nismo še konkretno slišali, kaj v tem seda-
njem sistemu ni dobro, in tretjič, nismo se še na nobeni ravni
soočili s predlogi za novo organizacijo, strokovno doktrino
ali metodo dela na primarni zdravstveni ravni.
Evropska stališča o organizaciji primarnega
zdravstvenega varstva otrok
Nacionalna pediatrična združenja in druge organizacije na
področju otroškega in mladostniškega zdravstvenega var-
stva morajo nenehno opozarjati in svariti zdravstveno admi-
nistracijo, odgovorna ministrstva, zdravstvene odbore v skup-
ščini in vlado, da je dolžnost države in pravica njenih držav-
ljank in državljanov do takšnega zdravstvenega varstva otrok
in mladine, ki zagotovlja pediatra/pediatrinjo na vseh treh
ravneh. Še zlasti pomembno je zagotavljanje pediatra na pri-
marni ravni, kajti izkušnje iz preteklosti v nekaterih evrop-
skih državah, kjer ni bilo zagotovljenega primarnega varstva
otrok in mladine s strani pediatrične službe, pač pa splošne
ali družinske medicine (npr. Velika Britanija, Nizozemska,
kjer pa so se stvari v zadnjih letih precej izboljšale), ali pa v
tistih državah, kjer so začeli opuščati primarno pediatrično
zdravstveno varstvo (npr. Poljska, Slovaška, Estonija, Franci-
ja), so pokazale katastrofalne rezultate. Takšna zdravstvena
politika je izrazito kratkoročna in prinaša morda trenutne
možnosti za prihranek denarja v zdravstvu in morda napolni-
tev državne blagajne, dolgoročne negativne posledice tak-
šnega vodenja zdravstvenega varstva pa so obsežne in nepo-
pravljive. Podrejo se osnovni temelji javnega zdravja otrok in
mladine, zmanjša se precepljenost, osnovna načela zdravlje-
nja se zanemarjajo, struktura usmerjanja in napotitev otrok
in mladine se povsem podre in v terciarno obdelavo se poši-
ljajo bolniki, ki tega sploh ne potrebujejo, oziroma se krati
pravica tistim, ki bi jo nujno morali biti deležni, poveča se
število pritožb v medijih, ministrstvu in varuhu človekovih
pravic in končno se pojavijo (najprej posamični, potem pa
vedno pogostejši) primeri hudih napak in zmot, zgolj zaradi
nepoznavanja opozorilnih simptomov in znakov. Ministrst-
vo za zdravje in odgovorne službe moramo zato javno opo-
zoriti, da s takšno nespametno zdravstveno politiko prevze-
majo odgovornost za vse morebitne prej opisane posledice
na svoja pleča.
Pediatrija namreč pomeni zdravstveno varstvo otrok in mla-
dine, in to nikakor ni interna medicina za otroke, temveč
vključuje tudi prepoznavanje in poznavanje osnovnih načel
vseh možnih kirurških stanj (ne pa tudi obvladovanja kirur-
ških tehnik), duševnega zdravja otrok in mladine, dermatolo-
ških stanj, bolezni s področja ORL, ortopedskih težav in pred-
vsem javnega zdravja. Vedno je nujni sestavni del pediatrije
tudi zdravstveno varstvo mladostnikov in mladostnic. Po-
142. SKUPŠČINA SZD
808 ZDRAV VESTN 2005; 74
udarek je tako na zdravstvenem varstvu dolgotrajnih in kro-
ničnih stanj in motenj, kot tudi na akutnih, in takoj ter zlahka
(pediatričnemu očesu) prepoznavnih stanj, na preventivi in
kurativi, poznavanju epidemiologije, statističnih načel in
osnovnih načel dobre klinične prakse, preizkušanja zdravil
in etike na področju perinatologije, pediatrije in mladostni-
ške medicine.
Iz tega sledi, da mora pouk temeljiti na dobro pripravljenem
skupnem deblu za primarno, sekundarno in terciarno raven
skupaj, ki naj traja od dveh do treh let in naj bo usklajen z
nacionalnimi posebnostmi specializacij (ne more pa biti kraj-
ši od tega časa ali prilagojen drugim profilom, ki bi želeli pri-
dobiti delno znanje na področju pediatrije). V teh zgodnjih
letih specializacije mora biti poudarek predvsem na splošnih
pediatričnih zdravstvenih problemih in manj na hospitalni
obravnavi.
V vseh evropskih državah je zato treba stremeti k temu, da se
v primarno zdravstveno varstvo otrok in mladine vključujejo
zgolj pediatri in pediatrinje, lahko pa se združujeta primarna
in sekundarna raven v centre, kjer bi to pomenilo bolj smotr-
no finančno učinkovitost ali je premalo osebja za zagotavlja-
nje učinkovitega zdravstvenega varstva otrok in mladine na
eni ali drugi ravni. CESP pozdravlja ustanavljanje tovrstnih cen-
trov, ponovno pa svari pred reševanjem težav na kateri koli
drug način, ki ne bi zagotavljal pediatrične oskrbe na primar-
ni ravni zdravstvenega varstva otrok in mladine (2).
Srečanje ambulantnih pediatrov v Milanu je namenjeno aktu-
alnim vprašanjem pediatrov v Evropi, zlasti kako specialistič-
no zdravstveno varstvo čim bolj približati otroku. Namen sre-
čanja je nasloviti na vse vlade evropskih držav, da prilagodijo
in reorganizirajo zdravstvene sisteme tako, da bodo otroci lah-
ko imeli neposredni dostop do pediatra (3).
Še širše in globlje so potrebo otrok in mladostnic ter mladost-
nikov izrazili pediatri Evrope in tudi od drugih delov sveta na
letnem srečanju Evropskega združenja za socialno pediatrijo
(ESSOP 2005, Šibenik, Hrvaška).
Regionalna strategija za zdravje otrok in adolescentov Sve-
tovne zdravstvene organizacije – Evropska regija. V Evropski
uniji ne obstaja enoten model zdravstvenega sistema. Upo-
števajo se posebnosti vsake države, njene politične ureditve,
ekonomsko-socialne zmožnosti ter kulturne in druge poseb-
nosti. Obstajajo sicer enotna priporočila oziroma izhodišča
in eno od teh je, da naj bi otroci in mladostniki uživali najbolj-
šo možno obliko in stopnjo zdravstvenih pravic, kar jih pre-
more posamezna država. Skupni cilj mora biti, da mladi dose-
žejo najvišjo možno raven zdravja v luči sedanjega znanja in
možnih sredstev. Namen je spodbuditi zdravo rast in razvoj
in zmanjšati obolevnost in smrtnost ne samo med otroki in
adolescenti, ampak tudi med odraslimi v kasnejših obdobjih
življenja. Današnje vlaganje v zdrav razvoj mladih bo zaneslji-
vo prispevalo k boljšemu gospodarjenju jutri.
Svetovna zdravstvena organizacija –
Štiri temeljna strateška izhodišča:
Pristop k zdravju glede na življenjsko obdobje. V pristopih in
programih morajo biti poudarjeni vidiki zdravja v posame-
znih življenjskih obdobjih od prenatalnega življenja do ado-
lescence.
Pravičnost. Pri ocenjevanju zdravstvenega stanja in oblikova-
nju pristopa in načrtovanju ukrepov moramo eksplicitno upo-
števati potrebe tistih, ki so v najbolj neugodnem položaju.
Medinstitucijska dejavnost. Vse institucije v sklopu javnega
zdravja morajo sprejeti iste programe in izhodišča pri obliko-
vanju pristopov in programov za izboljšanje zdravja otrok in
adolescentov.
Soudeležba. Javnost in mladi ljudje naj bi bili vključeni v pla-
niranje, nastajanje aktov in spremljanje izvajanja dejavnosti.
Svetovna zdravstvena organizacija – Sedem
prednostnih področij delovanja v Evropi
Matere in novorojenčki. Zdravje in razvoj otroka so povezani
z zdravjem matere, prehranjenostjo in dostopnostjo zdravstve-
ne oskrbe za njeno reproduktivno zdravje (antenatalna skrb,
rojevanje in prvi tedni po porodu) so bistvenega pomena za
optimalni razvoj in zdravje od rojstva do adolescence in odra-
sle dobe. Čeprav matere in dojenčki uživajo visok standard
družbene skrbi v nekaj evropskih deželah, veliko pa je še po-
trebno narediti za zagotavljanje optimalne zdravstvene skrbi
mater in dojenčkov v najrevnejših državah evropske regije, a
tudi za najbolj ranljive skupine v bogatejših deželah.
Prehrana. Dobra prehrana je osnova za zdrav otrokov razvoj.
Pomanjkljiva in nezadostna prehrana pripelje do t. i. bolnega
– zdravja (Ill Health), kar povzroči poslabšanje prehranske-
ga statusa. Čeprav so učinki podhranjenosti omejeni na do-
jenčke in male otroke najrevnejših dežel, je zaradi nezdrave
prehrane povečana skrb tudi v vseh evropskih deželah, ker
vodi do debelosti v šolski dobi otrok in povišanega tveganja
za srčno-žilne in druge sistemske bolezni kasneje v življenju.
Problem čezmerne teže in debelost med otroki je v naglem
porastu v mnogih delih evropske regije.
Prenosljive bolezni. Povzročitelje smrti, kot so akutne respi-
ratorne infekcije (ARI), driska in TB, lahko preprečimo v veči-
ni primerov in ozdravimo. Kljub temu še vedno predstavljajo
pomembne vzroke mortalitete v nekaterih državah evropske
regije. Bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, so v glav-
nem dobro nadzorovane razen nekaterih, kot so na primer
ošpice, ki so še nezadostno cepljene v številnih državah, vključ-
no z zahodno Evropo. Spolno prenosljive infekcije so v pora-
stu v mnogih državah članicah. HIV/AIDS je resna urgentna
grožnja na vzhodu evropske regije.
Poškodbe in nasilje. Pogosto so v ranljivih skupinah poškod-
be in nasilje resno breme za otrokovo in adolescentovo zdrav-
je v gotovo vseh deželah regije. Poškodbe v otroštvu in ado-
lescentnem obdobju imajo visoko tveganje dolgoročnih tele-
snih posledic in psihosocialne škode. Breme uličnih poškodb
in domačega nasilja so še posebj visoki, kljub vsemu se še
vedno premalo ukrepa in napravi v smislu organiziranega pre-
prečevanja in rehabilitacije.
Fizično okolje. Otroci so posebej dovzetni za pomanjkanje
zadostnega vira vode, higiene in sanitarij. Bivalno okolje in
okoliš, kjer otroci prebivajo, je še posebej pomembno v pre-
natalnem obdobju in v zgodnjem otroškem obdobju, ko so
otroci še posebno ranljivi. Ženske v reproduktivnem obdob-
ju so posebno izpostavljene. Članice Unije so nedavno usta-
novile Komisijo za posebne dejavnosti na tem področju s spre-
jemom Plana zaščite okolja in zdravja otrok za Evropo, ki ga
je sedaj potrebno izvajati.
Zdravje adolescenta. Za obdobje adolescencije je značilno raz-
iskovanje, včasih tvegano vedenje. V času tega razvojnega ob-
dobja se oblikuje življenjski slog, ki lahko vpliva na celotno
življenje. Zelo majhno število dežel je sprejelo strategije, ki se
ukvarjajo s splošnim zdravjem adolescenta in nudijo adol-
escentu prijazno zdravstveno oskrbo. Na adolescente se še
vedno gleda kot na problem. Bilo bi potrebno na njih gledati
kot na resourse reševanja problema in prispevati njihovemu
lastnemu zdravju. Ravnajoč tako, oni bodo tudi prispevali
zdravju bodočih generacij.
Psihosocialni razvoj in mentalno zdravje. Pozornost zdravju
se je tradicionalno usmerila na telesno zdravje, kljub jasnim
znakom, da se je povečalo breme bolezni, ki izhajajo iz psiho-
socialnih in mentalnih zdravstvenih problemov. Število mla-
dih s problemi obnašanja in mentalnega zdravja je naraščajoč
problem po vsej Evropi. Vse življenje čutimo korist od vlaga-
nja v razvoj otroka in adolescenta, ampak se na tem področju
809
naredi premalo, razen nekaj pionirskih programov za pod-
poro staršem pri pridobivanju vzgojnih veščin in metod za
izboljšanje psihološkega razvoja mladih generacij (4).
Katz je največji poznavalec zdravstvenih sistemov za otroke
in mladino v Evropi. Podatke za svoje prispevke je pridobil z
anketami in intervjuji v posameznih državah s pomočjo pred-
sednikov pediatričnih združenj in predstavnikov vlad. V Evro-
pi obstajajo velike razlike v načinu izobraževanja pediatrov,
ki variirajo od države do države (5).
jo mnogo subtilnejši kazalci, kot so: trajanje izključnega doje-
nja, precepljenost, pričetek in intenzivnost kajenja, izpostav-
ljenost kajenju, debelost, telesna dejavnost, t. i. TV & chips
syndrome, metabolni sindrom, uživanje alkohola, drog, splav-
nost med adolescentkami in podobno. Izredno pomembni
so tudi podatki o strukturi družine, obiskovanja vrtcev, dolži-
ne zaključenega izobraževanja in podobno. Iz zbranih po-
datkov se izračunavajo indeksi, ki so temelji za izkazovanje
kvalitete zdravja, učinkovitosti zdravstvene službe, kadra in
stroškov, ki so za to potrebni. Ker se bo informatizacija siste-
ma še izpopolnjevala, lahko z optimizmom pričakujemo, da
bomo v bližnji prihodnosti lahko sprotno spremljali dogod-
ke in posledične učinke in na osnovi njih sprejemali tudi
strokovne ter učinkovite ukrepe (7).
Pred nami so novi izzivi, nove bolezni otroške in mladostni-
ške populacije: nasilje in zanemarjanje med otroki in mladost-
niki v okolju, šoli in družini, bolezni nepravilne prehrane, kavč
sindrom, bolezni odvisnosti, spolno prenosljive bolezni zara-
di tveganega spolnega vedenja in tako dalje. V tem pogledu
bi morali dodatno izobraziti pediatre, šolske zdravnike in gi-
nekologe in nameniti nova sredstva za spreminjanje in poso-
dabljanje metod dela.
Nimamo ustreznega informacijskega sistema primarnega
zdravstvenega varstva žensk, otrok in mladostnikov za sprem-
ljanje dela in epidemiološko prikazovanje učinkov. Brez tega
si ne moremo več predstavljati ustrezno načrtovanje kadra,
izobraževanja in stroškov.
V zadnjih letih opažamo zmanjševanja števila kadra na pod-
ročju patronažnega varstva, predvsem njene preventivne de-
javnosti, kar se bo v prihodnosti negativno poznalo pri kako-
vosti preventivnega zdravstvenega varstva otrok. Istočasno
opazujemo povečano število obiskov odraslih v ambulantah
specialistov splošne medicine oziroma družinske medicine.
Zaskrbljujoč je tudi podatek o napotitvah na sekundarno
raven, kjer je ta trend nasploh bolj opazen pri odrasli popula-
ciji.
Upam, da se razumni strategi zdravstvene politike, predvsem
pa razumni državljani, ki niso pod vplivom trenutnih modnih
strokovnih hitov – prenesenih od drugod (in nikjer preizku-
šenih) – ne bodo pustili vplivati in bodo raje verjeli v verodo-
stojnost zdravstveno statističnih in epidemioloških podatkov.
V mnogih državah Evrope ugotavljajo pozitivne premike v
otroškem zdravstvenem varstvu, predvsem tam, kjer je pedi-
ater na primarni ravni. Predvsem pa nas strašijo hude posle-
dice v državah bivšega socialističnega sistema, ki so zaradi
sprememb v zdravstvenih sistemih povzročile katastrofalne
posledice na zdravju prebivalstva. Naši kazalci zdravstvenega
stanja otrok so na evropski ravni. Še več, mnoge države EU
nimajo tako ugodnih vitalnostatističnih podatkov za otroke,
kot jih imamo v Sloveniji. Pomembno je tudi to, da je lahko to
zdravstveno stanje še boljše ob razumnem nadgrajevanju in
posodabljanju obstoječega sistema, ne pa v njegovem spre-
minjanju ali ukinjanju (8).
Zaključki
Otroka in mladostnika naj tudi v prihodnje obravnava in zdravi
pediater oziroma specialist šolske medicine. Zdravstveno var-
stvo žensk naj ostane na primarni zdravstveni ravni in naj ga
izvaja specialist ginekolog.
Kjer zaradi geografskih in drugih razlogov temu pogoju ni
mogoče zadostiti, naj ženske, otroke in mladostnike obravna-
va ustrezno usposobljen družinski zdravnik ali specialist splo-
šne medicine z ustreznim znanjem. Izdelati je potrebno stro-
kovna merila (znanje), ki bodo določila, kdo je dovolj uspo-
sobljen, da lahko odgovorno prevzame delo za določeno po-
pulacijo prebivalstva.
Družinski zdravnik oziroma specialist splošne medicine si mo-
ra pridobiti licenco za delo z ženskami, otroki in mladostniki.
Profesor Aidan Mcfarlane govori o perspektivah socialne in
preventivne pediatrije v Evropi. Izhaja iz definicije socialne
pediatrije in vloge ter mesta pediatrije v zdravstvenem siste-
mu nasploh. Še posebej poudarja pomen preventivnega zdrav-
stvenega varstva. Po njegovem so trenutne glavne zdravstve-
ne težave: revščina, socialna in geografska razslojenost (be-
gunci, azilanti, potniki), poškodbe in smrti, bolezni prehrane,
vključno z debelostjo, mentalno zdravje, tveganja iz okolja.
Poudarja pa potrebo po informacijskem sistemu in sprotnem
spremljanju kazalcev (indikatorjev) zdravstvenega stanja
otrok. Podaja strateške smernice za ukrepanje za izboljšanje
zdravstvenega stanja otrok in mladine (6).
Köhler je v svojem delu Indikatorji otrokovega zdravja v
Evropi predstavil povzetek izjemne študije EU z imenom
CHILD (Child Health Indicators of Live and Development) in
švedske študije Save the Children (Child Health Indicators in
Sweden – a Contribution to a Municipality Index). CHILD
project je tretji del obsežnega projekta Evropske skupnosti
Health Monitoring Program (HMP). Poseben poudarek v tej
študiji so kazalci zdravja otrok in mladine, ki morajo biti
enotni za vso regijo in postati temelji za enotne informacij-
ske sisteme. Samo z enotnimi kazalci zdravja lahko spremlja-
mo kakovost izvajalcev zdravstvenih sistemov, stroškov in
tudi napak, ki se v posameznih sistemih dogajajo. Kazalci so
razvrščeni v štiri skupine: A. Demografski in socialno-eko-
nomski, B. Zdravstveni status in dobrobit za otroka in mla-
dostnika, C. Pokazatelji zdravja (dejavniki tveganja in dejav-
niki zaščite), D. Zdravstveni sistem in politika. Včasih smo
kakovost nekega sistema spremljali samo s pomočjo podat-
kov o mortaliteti, morbiditeti in podobno. Sedaj se vključuje-
142. SKUPŠČINA SZD
810 ZDRAV VESTN 2005; 74
Obseg znanja in storitve, katere bi želel opravljati, bi morali
uskladiti v okviru specializacije iz družinske medicine (vsaj
eno leto). Podiplomski tečaji ne morejo zadostiti tem pogo-
jem.
Družinski zdravnik z licenco za obravnavo žensk, otrok in mla-
dostnikov bi moral ob svojem delu imeti dogovorjen obseg
dela z najbližje geografsko ležečim specialistom ginekologom,
pediatrom in specialistom šolske medicine.
Preventivni programi in projekti, kot so CINDI in drugi, ki jih
izvaja nacionalna zdravstvena politika, se morajo ustrezno
vključiti tudi v področje pediatrije in šolske medicine in ne
zgolj in izključno za odraslo populacijo.
Vzpodbujati, posodabljati in krepiti je potrebno stroke na pri-
marni ravni zdravstvenega sistema enakopravno in enakovre-
dno. Nedopustno je že v zasnovi reforme protežirati eno stro-
ko in zanemarjati ali celo ukinjati druge, ki so neposredno
odgovorne za izvajanje zdravstvenega varstva žensk, otrok in
mladostnikov.
Od stanovskih organizacij, predvsem od Zdravniške zborni-
ce Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, pričakuje-
mo, da bo enakovredno in enakopravno zastopala vse stroke
na primarni zdravstveni ravni, kot so socialna pediatrija, šol-
ska medicina , dispanzerska ginekologija, medicina dela, pe-
dopsihiatrija, ortodontija in tako dalje v luči zgodovinskega
razvoja strok, njihovih strokovnih podlag in specifičnosti de-
la in rezultatov.
Od civilne družbe pričakujemo podporo in razumevanje. Kri-
tično se naj izrazi o zadovoljstvu in pričakovanjih, o obstoje-
čem primarnem zdravstvenem sistemu žensk, otrok in mla-
dostnikov. Starši in občani naj bodo seznanjeni z ukrepi in
nameni zdravstvene politike v luči reforme, ki jim ukinja ne-
posredni dostop do specialistov pediatrov in šolske medici-
ne in ženskam neposredno možnost do ginekologa.
Nujno v Sloveniji potrebujemo Nacionalni inštitut za zdravje
matere in otroka. Naloga Inštituta mora biti spremljanje ka-
zalcev (indikatorjev) zdravja otrok in voditi nacionalni infor-
macijski sistem za Otrokovo zdravje. Izvajati bi moral razisko-
valno dejavnost s področja otrokovega zdravja in določati sku-
pne normative in protokole dejavnosti.
Socialna in preventivna pediatrija v Sloveniji potrebuje Kate-
dro za socialno in preventivno pediatrijo. Nujno potrebuje-
mo ustrezen učbenik socialne pediatrije, ki bo zvest strokov-
ni posnetek naše dispanzerske in preventivne dejavnosti, uč-
ni pripomoček za prihodnje strokovnjake na primarni ravni
in temelj strokovne rasti.
Naše poslanstvo ni samo ambulantna obravnava zunajbolni-
šničnega zdravljenja otrok, ampak je daleč več od tega. Samo
z ustreznim strokovnim, informacijskim in organizacijskim raz-
vojem bomo kos tudi potrebam, ki jih otroci, mladostniki in
mladostniki v današnjem svetu tudi imajo.
Viri
1. Jeras J. Začetki pediatrične dispanzerske dejavnosti in šolske medicine na
Slovenskem. Med Razgl 1983; Suppl 1: XIV.
2. Neubauer D. Povzetki zasedanja z letne skupščine CESP (Confederation of
European Specialists in Pediatrics, Specialist Subsection of UEMS), Amster-
dam, maj 2002 in Rhodes, maj 2003. Vsi dokumenti CESP, uporabljeni v tem
prispevku, so na voljo pri Združenju za pediatrijo Slovenskega zdravni-
škega društva.
3. Truden-Dobrin P, Brcar P. New trends in paediatric primary care organiza-
tion National Institute of Public Health, Ljubljana, Slovenia. 14. Congress of
the European Society for Ambulatory Pediatrics, Milano 2003.
4. Ostergren M. A strategy for children and adolescent health in the European
region. ESSOP 2005. In: Grgurić J, Jovančević M, eds. Child health care durin
the period of transition – ESSOP 2005; 2005 Jun 22-25, Šibenik, Croatia.
Šibenik: European society for social pediatrics; 2005.
5. Katz M, et al. Primary Care Paediatrics (PCP) in Europe. Demography of
Care and Forecast for the Profession. Pediatrics Vol 109 No 5, May 2002.
6. Macfarlan A. A perspective of social and preventive paediatric care in Eu-
rope in 2005. In: Grgurić J, Jovančević M, eds. Child health care durin the
period of transition – ESSOP 2005; 2005 Jun 22-25, Šibenik, Croatia. Šibenik:
European society for social pediatrics; 2005.
7. Köhler L. Indicators for children’s health in Europe. In: Grgurić J, Jovančević
M, eds. Child health care durin the period of transition – ESSOP 2005; 2005
Jun 22-25, Šibenik, Croatia. Šibenik: European society for social pediatrics;
2005.
8. Rigby M, Köhler L. European Union Community Health Monitoring Pro-
gramme. Child health Indicators of Life and development (CHILD). Report
to the European Commission. European Commission Directorate-Generale
for Health and Consumer Protection, September 2002.
PREDLOG NACIONALNE STRATEGIJE
RAZVOJA PRIMARNE PEDIATRIJE
V SLOVENIJI*
Vesna Plevnik-Vodušek
Članek predstavi predlog nacionalne strategije razvoja primar-
ne pediatrije v Sloveniji. Nacionalna strategija je predstavlje-
na iz štirih vidikov: financiranje, sodelovanje med posame-
znimi ravnmi, zagotavljanje kakovosti in vodenje v osnovnem
zdravstvu.
Izhodišče za dobro dolgoročno strategijo splošne/družinske
medicine in primarne pediatrije mora biti konsenz, ki smo ga
v Odboru za osnovno zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slo-
venije dosegli februarja 2004 s sklepom: Zdravniki splošne/
družinske medicine, pediatri in specialisti šolske medicine naj
se na primarni ravni v novo opredeljeni mreži razporedijo
tako, da bodo lahko ustrezno oskrbeli tiste starostne skupine,
za katere so se specializirali.
Cilj vsakega zdravstvenega varstva je zagotoviti in vzdrževati
zdravje čim večjemu številu prebivalstva glede na razpoložlji-
va finančna sredstva, ki jih država ima oziroma jih je priprav-
ljena nameniti za zdravstvo. Čim bolj je država socialno usmer-
jena, tem več posluha ima za dobrobit vseh svojih državlja-
nov, zato toliko več denarja namenja tudi zdravstvu. Koliko
ga dejansko lahko nameni, je seveda odvisno od njenega bo-
gastva (bruto družbenega proizvoda posamezne države).
Za razliko od ostalih evropskih držav so se v Sloveniji zaradi
večje zahtevnosti obravnave in dosežkov medicine v osnov-
nem zdravstvu splošnim zdravnikom že v 50. letih prejšnjega
stoletja pridružili pediatri, specialisti šolske medicine in gine-
kologi. To se je zgodilo zahvaljujoč posluhu zdravstvenih po-
litikov za argumente stroke, da posebne skupine prebivalstva
potrebujejo dodatno zdravstveno varstvo.
Pediatri in specialisti šolske medicine v osnovnem zdravstvu
v Sloveniji že od samega začetka svojega delovanja otroka ce-
lostno obravnavamo v bolezni in zdravju, izvajamo preven-
tivno zdravstveno varstvo po aktivni metodi dela in svoje va-
rovance obravnavamo v družini, šoli in vrtcu po načelih jav-
nega zdravja. Iz tega sledi, da že desetletja tradicionalno delu-
jemo kot »družinski zdravniki« za otroke in mladostnike.
Zahvaljujoč dobri strokovni obravnavi naših otrok pediatri
na svetovni zdravstveni sceni glede trenutno priznanih kazal-
cev zdravja že vrsto let dosegamo izvrstne rezultate.
Umrljivost dojenčkov na 1000 živorojenih leta 2002.
R Slovenija 3,83
Nizozemska 5,13
Velika Britanija 5,2
* Predlog nacionalne strategije primarne pediatrije je maja 2005 v imenu RSK za
pediatrijo predstavila njegova predsednica Vesna Plevnik-Vodušek, dr. med.,
na konferenci »Strategija razvoja primarnega zdravstvenega varstva v Sloveni-
ji«. Konferenco je organiziralo Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z Evrop-
skim uradom Svetovne zdravstvene organizacije, Evropskim observatorijem za
spremljanje zdravstvenih sistemov in Katedro za družinsko medicino.