Cesarjeva milost in naši klerikalci. + Prva notica današnjega politiškega pregleda v našem listu govori o pomiloščenju povodom cesarjevega jubileja. Cesar se ob svojem jubileju spominja tudi ,nesrečnikov, ki so se pregrešili proti državnim postavam ter zapadli kaznujoči pravičnosti'. Najugodoejše v tem cesarjevem aktu vpliya pač pasus, ki govori: BSpregledam tedaj vsem osebam, ki so bile pred razglasitvijo tega pomiloščenja pravomočno obsojeue zaradi budodelstva razžaljenja veličanstva ali zaradi razžaljenja članov cesarske rodovine, še ne prestano kazen ter odrejam, da zaradi teb hudodelstev, ako so se zgodila pred odločenim dnevom, se ne uvede kazensko postopanje ali pa se že uyedpno ustavi.11 — Poleg drugih pomilošeenj navaja akt še 752 oseb, ki se jim odpušča kazeD, oziroma spregleda globa. S tem dejanjem je najjasnejše uteraeljena opravičenost proslavljanja cesarjeve milosrčnosti. S tem dejanjem milosti pa je tudi dokazal naš vladar, kakšno siželi proslavo svojega vladarskega jubileja. Tara, kjer govori stroga pravica in kazen, naj blagodejno zavlada Ijubezen in usmiljenje. Trda roka železnega kazenskega paragrafa naj omahne in izgubi svojo moč pred milostjo plemenitega srca. Odpuščanje namesto kazni, tako govori cesar. Ljubezeu namesto strabu in bojazni, tako govori nesrečnik! Oboje pa se izliva v blagoglasen akord človekoljubja in demokratizma . . . Tako se godi, kadar ylada in obbaja svoj 601etni vladarski jubilej cesar, ki mu ni bridka usoda prizanesla niti z eno bolestjo, ki more z njo udariti človeka do krvavib ran. Naj živi milost in usmiljenje do ubogega in trpečega čloyeštya, ki največkrat samo v bedi in resignaciji izgreši legalna pota! Naj se zlomi sila železne pesti, ki pozna samo trdo besedo neizprosnega kazenskega zakonika! Naj živi človekoljubje! Toda — žalost! Cesar je daleč — Bog je visoko. In tako vladajo po naših slovenskih pokrajinah — zlasti na Eranjskem — tirani, ki preko cesarjeve milosti razvijajo syojo kruto oblast. Te oblasti niso dobili v svoje roke po dednib pravicah, ampak ugrabili so sijo od ljudstva zaradi slučajne politiške konstelacije. Zato je njihova krutost in maščevalna strast toliko grša in ostudnejša. Brez src so, zato so tudi njihova dejanja brezsrčna. In ravno sedaj, ko sije cesarjeva milost brez razlike na vse narode in na vse stanove, se kaže krutost teh nasilnikov v toliko temnejših in gnusnejših baryab. To so naši klerikalci; a tisti, ki najbridkejše čuti njih nasilno moč — to je naše učiteljstvo 1 Zavladali so na Eranjskem v vsi mogožai prešeraosti. Deželni šolski svet — cesarska ia kraljeva oblast — jim je sedaj tisto mesto, odkoder vihte svoje palice, ki udarjajo po učiteljstfu. Ne samo, da mu odrekajo krub, ugrabiti mu bočejo celo one pravice, ki mu jih jamči državni šolski zakon in državni osnovni zakou, oba sankcionirana od onpga vladarja, ki proslavlja sam svoj jubilej z dejanji človekoljubja! Cesar odpušča onim, ki so se pregrešili proti zakonom, ter jih imenuje nesrečnike, klerikalei pa neusmiljeno preganjajo učitelje samo zato, ker so drugačnega politiškega raišljeiija kakor oni, čeprav je po določilih državnega osnovnpga zakona vsako mišljenje dopustno. Svoje krute moči pa ne uveljavljajo samo v deželnem šolskem svetu, teraveč gonja proti učiteljstvu se je začela vsepovsod po deželi, po cerkvah, po krajnih in okrajnih šolskih svetih. Ostudna gonja ostudnih ljudi! Lampe, Terseglav, Eavnihar, M a n d e I j — to so ljudje, ki hodijo nedeljo za npdeljo po deželi, med kmetiško Ijudstvo, tamkaj hujskajo proti šoli ia učiteljstvu, pozivljajo naravnost na poboj, denuncirajo, jemljejo čast in izpcdkopavajo ugled. Eadar niso zunaj, izlivajo v predalp svojega časopisja najgrše psovke, blate in obrekujejo, da je čudež, ker se papir sam ne ustavi toliki zlobnosti. Pa kaj hoče papir, ko ploska in blagoslovlja sam škof, potrjen od cesarja, ki proslavlja sam svoj jubilej z dejanji človekoljubja! Eaj vseje raoralo prebiti naše učiteljstvo vzadnjih dveb, treh mesecih, to je nam vsem v živem spominu. Mnogi so bili disciplinirani kruto in brezsrčno, — kar ob kruh so jih hoteli spraviti ! — Druge trga klerikalno časopisje ali jih zasramujpjo klerikalni govcrniki. Toda tpmu preganjanju in tej gODJi še ne bo konca, tudi v jubilejskem letu ne, saj gioze klerikalni naši prijatelji, da pridejo na nas še vse hujše reči. Tako je vsaj obljuboval dr. Lampe, ko je zadnjič razlagal svojo ljubpzen do učiteljstva v dolenjskih Toplicah. Zdi se, da si hočejo nekaterniki z vso silo pridobiti v jubilejskem letu takib zaslug, ki naj popolnoma zateraue cesarjev akt človekoljubja! Tovariši Fabiuc, Siherl, Salberger, Silvester, Eorbar, Šemerl, Žirovnik, Wigele, Urbančič, Bunc — ti nam labko povedo, kako daleč sega klerikalna maščevalnost, zlobnost in budobija! Mi te in take tovariše eastimo ia ljubimo, saj je o njib poštenosti, vestnosti ia delavnosti najlepši dokaz klerikalno sovraštvo. A hudo je po nedolžnem trpeti preganjanje, ko stoji ob njih vendar toliko slu&ajev, ki so ostali nekaznovani, ker jib ščiti klerikalno strankarstvo. (N. pr. prof. Jarc v Eranju.) Vsa dežela je sedaj nahujskana proti učiteljstvu, ki izvršuje svoj poklic na podlagi državnega šolskpga zakona. Elerikalno hujskanje je seglo tako globoko, da globlje ne more: med mladino seje hudič ljuliko! In to v jubilejeskm letu, ko je izrekel cesar željo, naj bo vseh dobrih dejanj deležna mladina! Obžalujerao, da so se šolske oblasti vrgle pod noge klerikalnerau nasilju sedaj, ko deli cesar milosti! Toda učiteljstvo ne mara nobene milosti, ono hoče samo to, kar mu jamčijo zakoni, sankcionirani od cesarja. Početje naših klerikaleev pa, ki je v kričežem nasprotju z dejanjem cesarjeve milosti, je tisto zlo, je tista senca, ki zmaujšuje naša vesela čuvstva.