Jože Pogačnik
Filozofska fakulteta v Novem Sadu
JERNEJ KOPITAR
IN UKRAJINSKO VPRAŠANJE
Italijanski zgodovinar A. Tamborra je v študiji, v kateri obravnava slovansko politiko rimske kurije v prvi polovici XIX. stoletja, razčlenil tudi vlogo J. Kopitarja v nastajanju prave podobe o kultumo-zgodovinskem in političnem položaju Rusinov.' Gradivo iz vatikanskih arhivov mu je razodelo, da je ukrajinsko {=rusinsko) vprašanje Kopitarjeva stalna preokupacija (la sua costante preoccupazione);^ gre za problem, ki je eden od najbolj pomembnih in najbolj izdelanih konstitutivnih delov v slovanskem nazoru tega utemeljitelja modeme in znanstvene slavistike sploh. Tema, ki jo ta trditev začenja, v slavistiki ni nova; deskriptivno sta jo obdelala najprej M. Teršakovec'^ in nato A. Tamborra, kljub temu pa njen obseg še vedno ni spoznan tako, kakor zahtevata kompleksnost in globina vprašanja. Naslednji prispevek želi dvigniti problematiko na kritično in sintetično raven, na kateri naj bi prišle do izraza v enaki meri tako posameznosti kakor njihova medsebojna povezanost Raziskava naj pokaže na notranjo logiko, ki tematizirano vprašanje konstituira kot samostojen fenomen, istočasno pa naj bi ugotovila globljo zvezo tega posebnega pojava s Kopitarjevo načelno koncepcijo o slovanski problematiki sploh.
' Jernej Kopitar a Roma (1842-1843) e la politica slava di Gregorio XVI, Storiogralia e storia, Rim 1974, str. 947-74. ' N. d., str. 968.
' Teršakovec' v razpravi Vidnosini Vartolomeja Kopitara do galic'ko ukrajins'kogo pis'menstva, ki je objavljena v časopisu Zapiski Naukovogo Tovarištva im. Ševčenka, Lvov 1910, str. 1-71. Avtor je tu predvsem sintetiziral gradivo, ki ga je zbral in v istem časopisu leta 1903 objavil O. Makovej (Z istoriji našoji fiiol'ogiji, str. 59-76). Tamborrina razprava je navedena v opombi štev. 1.
6t
Jezikovni status Ukrajincev se v Kopitarjevih kulturoloških premisah pojavlja razmero- i ma pozno. Njihovo etnično ime srečamo prvič v sestavku Patriotische Ptiantasien eines > Slaven (1810), v njem je rečeno, da Avstrija vlada tudi »Rusom (Rusnjakom) v Galiciji in ; Vzhodni Ogrski«." Ta podatek sovpada s Kopitarjevo seznanitvijo z ukrajinskim teolo- ; gom I. Snjigurs'kym, ki je študiral in do 1818. leta tudi delal na Dunaju.' Pogovori med i obema so, tako lahko domnevamo, Kopitarja približali resničnim vprašanjem te dežele in i ga vpregli v njihovo reševanje. \
Kopitar je najprej zapazil nekaj značilnosti, ki so bile odločilne za kultumopolitični in zgodovinski položaj Ukrajincev.' Informacije, ki jih je dobival, so bile kulturne, cerkvene in poUtične narave, njihova vsebina pa je bila taka, da je zahtevala posplošitev in ukrepanje, ki naj bi za Ukrajince pomenilo spodbudo in pomoč. Kopitar je že kar na začetku spoznal vlogo Kijeva v nastanku vzhodnoslovanske kulture, hkrati pa je tudi ugotovil nekatere njene sestavine (srečanje grških in nordijskih elementov na slovanski osnovi). Ukrajinci, ki so jih takrat pogosteje imenovali Rusini ali Ruteni, so se v zgodovinski vertikali razkrih kot narod, ki ima močno razvito kulturno tradicijo s koreninami v književnosti tako imenovane kijevske Rusije. Ta kultura se je neposredno razvila iz iradiacijske-ga središča, ki ga je predstavljala cerkvena slovanščina s svojimi kulturološkim! razsežnostmi, po drugi strani pa je odkrivala odprtost za vplive, ki so prihajali iz nemškega kulturnega kroga (zlasti v pravnih znanostih in v splošni razširjenosti obvladanja nemščine). Enako pomembne so bile informacije o položaju in organizaciji cerkve. Bistvo tega problema je bilo unijatstvo, ki je s stališča latinske cerkve pomenilo le še reductio ad ritum latinum. Bizanc in Rim sta se spajala na tem področju, to spajanje pa je bilo, ker se je odvijalo v posebnem političnem kontekstu, za ukrajinsko ljudstvo težko. Unija namreč ni ustrezala deželnim gospodarjem; Moskva je s težnjo, da vzpostavi velikansko državo, pri-siljevala k ortodoksnosti, medtem ko so se Poljaki, pri katerih je pripadnost h katoličanstvu predstavljala narodnostno identifikacijo, ukrajinskemu vprašanju pribhževali v luči takih pretenzij.. Cerkveno zborovanje v Brest-Litovsku (16. do 20. oktobra 1596) je ukrajinsko cerkev razcepilo na ortodoksno in unijatsko, zgodovinske okoliščine pa so določile, da je samo unijatstvo branilo narodne koristi in zato postalo središčni problem ukrajinskega naroda.
Ukrajinsko vprašanje je bilo v Avstriji aktualizirano v času, ko je Kopitar pripravljal svoj kulturološki načrt za Slovane. Po delitvi Poljske so zahodna področja Ukrajine prišla pod Avstrijo, ki je tako postala prvi sosed Rusije. Kijev je bil že od XVII. stoletja pod Moskvo, na koncu »razsvetljenega stoletja« pa je bila vsa vzhodna Evropa z večjim delom Poljske in s prestolnico Varšavo pod Rusijo, ki je s Petrom Velikim dobila močno državno organizacijo. Na začetku XIX. stoletja je Rusija zelo močan in pomemben politični dejavnik v Evropi, kar je narekovalo zahodnoevropskim državam, med njimi še posebej Avstriji, da resno prilagode svojo politiko ruski ekspanziji, ki je postajala vse bolj očitna.' V takem kontekstu je v vzhodni politiki zahodnih držav Ukrajina dobila središčno mesto in postala predmet zelo vitalnih interesov.
* Kleinere Schriften, Dunaj 1875, str. 70. ' M. Teršakovec' n. d, str. 16-8.
' Kulturnozgodovinski položaj Ukrajine je monogralsko obravnaval E. Winter v knjigi Byzanz und Rom im Kampf um die Ukraine (955-1939). Delo je bilo napisano do jeseni 1940, a je izšlo šele 1942. leta v Leipzigu. Poglavitne li-, terarne informacije prinaša S. Suboün v prispevku Ukrajinska književnost, ki je objavljen v knjigi Povijest svjetske književnosti, knjiga 7, Zagreb 1975, str. 427-70.
' Prim. E. Winter, n. d., str. 107 si. ^
62...........................................................,...„-,...-„.^,..^...................___
Leta 1815 je Kopitar kot cenzor dobil v roke ukrajinsko knjigo (katekizem za kmečke otroke) z naslovom Nauka hrjistjianskaja, ki je bila objavljena v Budimu, sestavil pa jo je Ivan Mohyl'nyc'kyj. To priložnost je izrabil, da v krajši recenziji Russniakische Literatur, ki jo je objavil 1816. leta v časopisu Wiener allgemeine Literatur-Zeitung, strne svoje informacije in, kar je bistveno, predlaga nekaj rešitev.* Recenzent ugotavlja najprej ukrajinsko etnično samobitnost, ki jo konfrontira s poljsko, v zvezi s tem pa izreka svojo tezo o rusinski etnogenezi in jo veže za južne Slovane (»nicht so der ältere Grundkern der Population, die Russniaken auf dem Lande, die ihrer Religion nach zur griechischen Kirche, ihrer Sprache nach aber, mit den Kleinrussen, zu einem von dem Polnischen sehr verschiedenen Dialekt gehören, der zur Ordnung der südslavischen Mundarten gehört, während der polnische zu jener der nordslavischen«). Ukrajinsko narečje mu je v primerjavi z velikoruskim, zaradi južnega geografskega položaja, mehkejše, politične okoUščine, v katerih živi narod, pa so krive, da ta idiom »lebt nur im Munde des gemeinen Volks«. Ukrajina je po številu prebivalstva večja od »iUrskega« ah češkega dela (ceni ga na kakšnih devet mihjonov), podložna je ruskim, poljskim in avstrijskim gospodarjem ter zato nima tiste politične teže, ki bi jo mogla imeti, »aber die Sprache von 9 Millionen Menschen hat auch ohne augenblickliche politische Bedeutenheit, an sich Interesse genug für den Sprachforscher, wie für den Menschenfreund. Für letzteren besonders, wie für den österreichischen Patrioten, ist es erfreulich zu sehen, wie unter Franzens väterlichem Zepter die Cultur so verschiedener Völker auf der natürüchsten und solidesten Basis, der Muttersprache, mächtig und daurend gefördert wird«.
V nadaljevanju recenzije Kopitar omenja vlogo metropohta M. Levic'kega, ki je za vizi-tacije spoznal, da je za nizko kulturno stanje Ukrajincev krivo pomanjkanje knjig, katere bi bile narodu vsebinsko in jezikovno razumljive. Katekizem, ki ga ocenjuje, povezuje s takimi prizadevanji, hkrati pa omenja tudi duhovniško družbo (Societas presbyterorum), ki jo je 1815 pod pokroviteljstvom omenjenega vladike osnoval I. Mohyl'nyc'kyj z namenom, da bi oskrbela dobre šolske knjige in knjige za ljudstvo v ukrajinskem jeziku. Ko-, pitarjevo odobravanje te družbe je bilo načelno nasprotno stališčem oblasti. Galicijski gu-bernij je namreč 13. septembra 1816 poslal predpostavljenim mišljenje, »dass die ruthe-nische Sprache eine Mundart sei, in welcher gar nicht oder doch nur sehr weniges geschrieben werde.Klie mithin noch ganz ungebildet sei und deshalb nicht zum Gegenstand des Schulunterrichtes gemacht werden könne«. Poljska oblast je osumničila družbo v Rimu, dunajski nuncij Severoh pa je že 1817 s posebnim dekretom družbeno dejavnost prepovedal.' Kopitar je ravno od te družbe pričakoval, da se bo lotila urejanja jezikovne problematike (slovnica in ustrezna besedila), zato jo je radostno pozdravil in ji zaželel srečo (»wir ihm und seinem Vaterlande zu dieser gewiss folgenreichen Gesellschaft Glück wünschen«). V isti sapi je navrgel tudi vprašanje pisave. Izrekel se je zoper okrajšave, ki so nastale iz stare cerkvene slovanščine, predlagal pa črke, ki naj bi bile enostavne, jasne in estetsko oblikovane. V tem kontekstu je bila misel, ki razkriva avtorjevo polemično naravnanost do Rusije (»Soli man tm Slavischen erst auf die Russen warten?«), za kulturološki vidik pa je vredno omeniti obrambo aktualizacije stare cerkvene slovanščine (»Uebrigens versteht es sich, dass wir, indem wir uns der Pflege der Volkssprache freuen, dabey dem slavischgriechischen Priester die grammatische Kenntniss seiner altslavi-schen Kirchensprache keineswegs zu erlassen gesonnen wird«). Za reševanje takšnih vprašanj naj bi rabile predvsem stoUce za ukrajinščino, ki bi ustrezno gradivo znanstveno obravnavale (»Wir wünschen vielmehr, dass an jeder ihrer theologischen Anstalten zugleich eine Kanzel dieser alten Sprache bestünde, und... neben ihr eine der lebenden Volkssprache«). Vsak duhovnik, ki mu je kaj mar do svojega dostojanstva, naj bi ob stari cerkveni slovanščini poznal tudi ukrajinščino.
' Kopitar še ni vedel, kdo je avtor knjige. Recenzija je objavljena na str. 1423-24. ' E. Winter, n. d. str. 147-48.
63
II
'»N. m., str. 123, 124 in 143-44. " S. Suboün, n. d, str 430-36. '2 E. Winter, n. d., sU. 150-53.
" Po vzoru na podobno knjigo, ki jo je napisal poljski romantični pesnik A. Mickiewicz.
64
v recenziji, katere vsebina je bila podrobno analizirana, je implicitno prikazana celotna i Kopitarjeva koncepcija, ki jo je zasnoval za vse Slovane, ob tej priložnosti pa jo je pri- | lagodil za Ukrajince. S tem dejanjem se je Kopitar vključil v prizadevanja, ki so v Avstriji že obstajala, glede na svoj službeni položaj in glede na kulturne iniciative, ki jih je začenjal, pa je v omenjeno dejavnost vnesel nekaj dragocenih novot V času razsvetljenih vladarjev Marije Terezije in Jožefa II so ukrajinski bogoslovci v kolegiju sv. Barbare na Dunaju dobih šest mest (1784), leta 1787. pa je bil odprt Studium Ruthenicum, v katerem je bil jezik pouka ukrajinski. J. Ch. Engel je 1796 v Halleju objavil študijo o zgodovini Ukrajine, v času, ko je Kopitar priobčil svojo recenzijo, pa je bilo službeno začeto poenotenje pravopisa v poljskih deželah, s čimer se je pojavila misel o latinski grafiji za Ukrajince. Ukrajina se je, skupaj s problemom vzhodnega krščanstva, našla v središču zanimanja tudi v delu Fr. Schlegla; le-ta je napisal uvod v knjigo H. J. Schmitta Harmonie der morgenländischen und abendländischen Kirche, ein Entwurf zur Vereinigung beider Kirchen (1823), V katerem je zastopal popolnoma ekumenska načela in kazal veliko razumevanje za unijatstvo.'"
Istočasno je Kopitar intenzivno spremljal tudi slovstveni napredek v ukrajinski književnosti, ki je prav tedaj opuščala ljudsko-popularni standard ter prehajala v romantične in prerodne literarne manifestacije." Znamenje tega obrata je bilo večje število zbornikov, časopisov, almanahov, zbirk ljudskih besedil in podobnih izdaj, v katerih je opazen interes za tradicionalno ustvarjanje in za zgodovinsko preteklost ukrajinskega naroda. Zelo pomembno vlogo je v tem vzdušju imel 1.1. Sreznjevski, ki je v posebno združbo zbral ljubitelje »slavistike«, v objavljenih Zaporoških starinah pa je med obiljem mistifikacij prinesel tudi dovolj resničnih ukrajinskih ljudskih pesmi. Pozornost zasluži tudi Vaclav z 01eska,_ ob njem pa še posebej tako imenovana »ruska trojka« (ruska trijcjaj, v kateri so bili M. Šaškevič, I. Vagilevič in J. Golovacki; njihova dela je Kopitar poznal, pri nekaterih pa je celo aktivno pomagal, da so lahko izšla. Njegovo zanimanje za Ukrajino je raslo čim bolj je rasla organizacijska urejenost ruske države pod Nikolajem I. V tej državi se je ob podpori oblasti razmahnilo slavjanofilsko gibanje (J. Kirijevskij in K. Aksakov), ki je označeno z mesijanistično idejo o Moskvi kot »tretjem Rimu«, okrog katerega naj bi se zdru-žih vsi Slovani. Pritisk na Ukrajino se je s tem večal; 1839. leta so trije škofje in tisoč tri sto duhovnikov demonstrativno prestopili v pravoslavje, kar je izzvalo močne proteste med ukrajinskimi unijati in v zahodnoevropskih državah, povzročilo pa celo, da se je končno zainteresirala za Ukrajino tudi vatikanska kurija.'^ Ukrajinska kultura je izrabila ugodno klimo, vendar so dela, ki so v tem času nastajala, razodevala mistične in romantične značilnosti. Krščanski idealizem, ki je bil logičen nasledek pritiska dveh sovražnih sosedov, je 1846. botroval nastanku Družbe sv. Cirila in Metodija. Pojav imen slovanskih apostolov v označbi društva je razodeval težnjo njegovih utemeljiteljev, da se opro na kulturno tradicijo (M. Kostomarov, P. Kuljiš, T. Ševčenko in skupina študentov). Nacio-nalno-poliučni program, ki je bil spremešan z mističnimi in utopičnimi vidiki, je formuliral M. Kostomarov v delu Knjige bitja ukrajinskega naroda." V formulacijah te knjige in v dejavnosti kirilo-metodistov se pojavlja Ukrajina kot središče vzhodnega slovanstva in slovanstva sploh. Po mišljenju nekaterih posameznikov iz Kijeva lahko pride »zdravilo« za vse Slovane, ker je to mesto zaradi kulturnega pomena v preteklosti središče svetovnega duha, ki naj bi prešinil slovanske narode, jih združil v zvezi svobodnih republik, ukinil tlačanstvo in pripravil prostor, na katerem bi bili vsi ljudje bratje. Dekabrisučna vstaja
(1825) je povečala budnost ruskih oblasti, upor Poljakov (1831) pa je intenzivno obrnil avstrijsko politiko v ukrajinsko smer. Trenja med Moskvo in Dunajem so se s tem povečala; Avstrija je bila na strani ukrajinskih zahtev, Rusi pa so v kah hoteli zatreti sleherni poskus, ki naj bi pripeljal do kulturne, narodne ali pohtične svobode. Delovanje kirilo-me-todistov je zato brutalno pretrgala ruska žandarmerija, poglavitni predstavnik ukrajinskega preroda T. Ševčenko pa je bil obsojen na izgnanstvo, še posebej pa je bilo ukazano, da se mu tam onemogoči tako pisanje kot slikanje.
Kopitar je bil v Avstriji osrednja osebnost, ki je kot slavistični ekspert lahko usmerjal tako kulturološka kot politična prizadevanja monarhije v razmerju do Ukrajine. Področja, na katerih je zapustil vidne sledove svojega koncepta, so naslednja:
Politično področje je označeno najprej z msofobijo, ki je bila v tem času izredno močna v vseh zahodnoevropskih državah, nato pa z avstroslavizmom, ki je značilna dominanta; Kopitarjeve slovanske koncepcije. Za to trditev je dovolj dokazov v njegovi cenzorski in ; publicistični praksi, Negodovanje, ki ga je Kopitar čutil do Rusije in njene carske politike, veje iz omenjene recenzije, izrecno pa je formuhrano v gradivu, ki se nanaša na Ukrajince." Ko je pisal poročilo o nekem zgodovinskem tekstu, je bil zoper objavo, »dass die Abfassung des in Rede stehenden Werkes unverkennbare Spuren des russischen Einflusses auf die in Königreich Galizien bestehende griechisch-unirte Kirche an sich trage«.'' Ko je šlo za umestitev ukrajinskega cenzorja, za kar je Kopitar veliko naredil, je v svoji argumentaciji značilno pripomnil: »Ich habe schon früher einmal bemerkt, dass die kleinrussische Literatur ein Miesenhafter Rival den Petersburger{n) werden dürfte«." Srbskemu cenzorju v Pešti je zameril, ker je dovohl rusofilski Letopis v Novem Sadu, ukrajinskemu pa, ker ni dal Imprimatur za Rusalko^^. Enako nezaupljivo je spremljal tudi poljsko politiko v Ukrajini, katero je že 1823. v nekem cenzorskem poročilu obsodil, hkrati pa je izrekel tudi svojo srčno željo »um Galizien zu depolonisiren, die Cultur der Landessprache Galiziens (die nicht polnisch, sondern kleinrussisch ist) durch die Gesellschaft des Metropohten Lewitzki zu begünsügen«." S tem stavkom je Kopitar povezal politični vidik s kulturološkim in organizacijskim, kar vse naj bi Ukrajino tesno navezalo na Dunaj in Avstrijo, ki sta v avstroslavistični koncepciji naravno središče vseh Slovanov.
Kulturološko področje v Kopitarjevi koncepciji zajema nekaj premis, od katerih uresničitve je odvisen obstanek neke etnične kulture. V tem sklopu je na prvem mestu potreba po kodifikaciji knjižnega jezika; vzporedno s tem je treba poiskati resnično etnično fiziog-nomijo (romantiki so rekli »dušo«), katera se najlepše razodeva v folklornem gradivu. Obstajajo dokumenti, ki pričajo o Kopitarjevi skrbi za ukrajinsko slovnico. Prvi zgled take skrbi je dokumentiran ob cenzurnem rokopisu slovnice J. Levickega, ki je bila kasneje tudi objavljena pod naslovom Grammatik der ruthenischen oder kleinrussischen Sprache in Gahzien (Przemysl 1834). V rokopisu, ki ga hrani Ivovska vseučiliška knjižnica, so na voljo s Kopitarjevo roko zapisane pripombe, katere je avtor v predgovoru v celoti, v jezikovnem delu pa delno upošteval.^" Za tale kontekst so predvsem značilne kulturološke opazke, ki jih je cenzor beležil v zvezi z dvema problemskima področjema, in sicer z raz-
" O Kopitarjevem družbenopolititnem in kulturnem statusu prinaša podatke avtor tega prispevka v monografiji Barlbolomäus Kopitar (Leben und Werk), München 1978 fGeschidKe, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, XV. Band), 231 + ai)str.
" Gre za omenjeni stavek: »Soll man im Slavischen erst aul die Russen warten?«. " M. Teršakovec', n. d., str. 52. 1' N. m., Str. 44. " N. m., Str. 45. "N. m., Str. 11.
Besedilo teh pripomb je objavil R. Nahtigal v Jerneja Kopitarja Spisov II. del, 2. knjiga (1825-1834), Ljubljana 1945, str. 294-351.
...........................,...................   fi5.
merjem ukrajinščine do starocerkvenoslovanskega jezika ter ob vprašanju samobitnosti etničnega idioma Ukrajincev. Kopitar zavrača zgodovinske in etimološke zveze s starocerkvenoslovansko tradicijo, vendar pa ne zavrača genetičnih vezi; zanj je poglavitno načelo resnično govorjeni jezik, ki ga je potrdila vsakdanja praksa (Si veteri slavica utebantur, carebant literatura dialecti suae). Na avtorjevo opazko, da S. G. Linde v svojem slovarju ukrajinščine ni omenil. Kopitar odgovarja: »Natürlich, weil er keine Literatur bisher hatte. Ahud est esse in natura rerum, aliud esse in literis. Sic nec serbicae meminit, nec bulgaricae. Linde nonnisi Mexico consuluit, ex libris librum fecit«.^' Bistven je razloček med dvema eksistencama, naravno in literarno, enako pomembno pa je tudi poudarjanje pravice, da jezik obstaja in da sledi svojo lastno evolucijo. Obstoj (eksistenca) in evolucija sta za Kopitarja imanentni sestavini življenja, odločilni tako za naravo kot za kulturo, zato je treba spoštovati koeksistenco pojavov in izbegavati nasilje (Possumus amare nostra, sine odio aliorum). Slovnica Levickega je, po strokovni sodbi, tradicionalistična v kulturnem in konservativna v filološkem pogledu, Kopitarjeve pripombe pa kažejo »ostroumne in pravilne nazore enega prvih slavistov«."
Istočasno je Kopitar prejel tudi slovnico J. Lozinskega, ki se je je lotil z enako pozornostjo, a je za posledico imela večje praktične rezultate. Knjiga je bila sicer objavljena šele 1846. leta (Giammatyka jezyka ruskiego malloiuskiego), pred tem pa je doživela več predelav, ki so privedle do nastanka gramatike resničnega ukrajinskega narodnega jezika." Lozin-ski je slovnico napisal v poljščini, zato je imel težave z Ivovsko cenzuro; za zgodovino pa ostaja nespremenljivo dejstvo, da gre za delo, katerega filološki model je bila Kopitarjeva gramatika slovenskega jezika. Z njo je bil utemeljen ukrajinski knjižni jezik, pravilnost kodifikacijske zasnove pa je potrdil kasnejši zgodovinski razvoj.2" Lozinski je prosil Kopitarja pomoči tudi 1840. leta, ko je poslal na natečaj svoj rokopis rusinsko-nemške slovnice, ki ni bila odobrena. Kopitarjev odgovor je zanimiv predvsem zato, ker razkriva, da je avtor pogosto šel mimo pragmatične vladine politike. Tako piše: »Ich kann Ihnen nicht helfen, weil ich bei der Studienhofkommission wegen meiner Freimüthigkeit nicht beliebt bin; alles hängt von Ihrem Bischöfe ab«."
Srečanje Kopitarja z Lozinskim je ob jezikovnih problemih načelo tudi vprašanje graflje. Dunajski slavist je v članku Slavische Literatur Ukrajincem predlagal, da prevzamejo poljsko (latinsko) grafijo,^' kar je Lozinski sprejel v zborniku Ruskoje vesile, v katerem je objavil svatovske pesmi in folkloristične opise obredov ter običajev. Kopitar je ob tem dostavil nekaj opomb (Nota amici rei et personae)," s katerimi je podprl omenjeno prakso, s tem pa posredno med Ukrajinci povzročil malo abecedno vojsko, katere izid je bil drugačen od njihovih želja (ukrajinski jezik je zadržal cirilico). Dunajski cenzor je spodbujal tudi k izdelavi slovarja, kar izhaja iz njegovega pisma J. Golovac'kemu (1. februarja 1839). V njem teče beseda o leksikalnih razločkih med ruskim in ukrajinskim jezikom (habebitis tamen vocabula nulta propria et ignota Rusšis), kot sama po sebi razumljiva naloga za Duhovniško družbo pa je omenjena izdelava slovarja (Illius esset et idioücon et grammati-cam populi quasi pro lundamento substernere vitae suae).
Zavzemanje za reformo grafije je bilo vodeno ob folklornem gradivu, kar je tretji element Kopitarjeve kulturološke koncepcije. V omenjenem članku je namreč lepo sprejel zborni N. m., str. 303.
" Misel O. Makoveja navaja R. Nahügal, n. m., str. 295.
" Podatki o tem so v Nahtigalu, n. m., str. 296-302 (tam je navedena tudi ukrajinska strokovna literatura). " Prim. R. Nahügal, n. m., str. 297-98. " N. m., str. 298.
Gre za prispevek Slavische Literatur, ki je izšel v omenjenem časopisu 8. decembra 1833 (na str 1580). " Objavljeno pri Nahtigalu, n. m., str. 315-16, čeprav je, po avtorjevih lastnih besedah, treba predpostaviü obširne pripombe, ki očitno niso ohranjene (tekst izjave Lozinskega na istem mestu, str. 315, v opombah).
66 ........^...............
nik ljudskih pesmi Vaclava z Oleska (1833), v sklepu pa je posebej pohvalil vsebino in pravopis. Kopitar tako pravi: »Sowohl die polnischen als die kleinrussischen Lieder sind mit lateinischen Lettern geschrieben, letztere zum erstenmale so, und wir wünschen und hoffen, dass die beiden angekündigten Grammatiken der von 8 Millionen gesprochenen (klein) russischen Sprasche von Lewicki und Lozinski sich Hrn. v. Olesko Treue auch in dieser grammatischen Rücksicht zum Muster nehmen werden«.Navedek razodeva, da je opisane akcije Kopitar povezoval in usmerjal, ker pomeni, da so bile od začetka enotno zamišljene in modro vodene.
Organizacijsko področje razkriva prav tako nekaj zanimivih iniciativ. Omeniti velja najprej Kopitarjevo skrb za ukrajinske izobražence, ki so se mudili na Dunaju in katere je v osebnih stikih skušal pridobiti za svoje načrte. V takšnih pogovorih so se mnogi od njih nacionalno osvestiU, nekateri pa tudi odločiti, da aktivno pomagajo v prerodu ukrajinskega jezika in književnosti." Z mislijo na posebnega (ukrajinskega) cenzorja in z načrtom za periodični časopis, ki naj bi obveščal zainteresirane o kulturnem dogajanju, jih poskuša intenzivno vezati za Dunaj in svoje načrte. Cenzor za ukrajinski tisk naj bi bil, po njegovih besedah, »ein deufsch-gebildeter Mann..., der in allen billigen Sachen den Ruthe-niern und ihrer beginnend(en) Literatur Wohlwollen und Recht erzeigte«." Odlikovala naj bi ga avstrijska zavest, ker bi le tako lahko kljuboval ruskim in poljskim tendencam v Ukrajini, s tem pa delal tako za narodne kot državne interese. Iz enakih pobud je izšla tudi Kopitarjeva zamisel o tedniku, ki naj bi, po vzoru podobnih listov, prinašal jezikovne, folklorisUčne in književne sestavke iz ukrajinske kulture.Kopitar je s tem želel pomagati ukrajinskemu narodnemu prerodu; temu je podredil tudi svojo cenzorsko dejavnost (zgled sta objavi Zarje in Rusalke Dnjistrovej. Njegove namere se sicer niso popolnoma uresničile, ker je emotivno privrženost premagal politični pragmatizem.
V zadnjih letih življenja se je Kopitar z vsem žarom lotil še enega načrta, ki naj bi z uresničitvijo bistveno pomagal tako Ukrajincem kakor slovanski stvari sploh. Želel je, da avstrijskemu zanimanju za Ukrajino pridruži še aktivno sodelovanje rimske kurije. Aktiviral je svoje znance in prijatelje v vatikanskih krogih, med njimi so bila pomembna politična in znanstvena imena (G. G. Mezzofanti, A. Mai, G. Secchi in A. Theiner, ob njih pa še tajnik vatikanske države kardinal Lambruschini in papež Gregor XVI)." Kopitar je z njihovo pomočjo poskušal, da ustanovi kolegij za ukrajinske duhovnike; v njem naj bi se v skladu z njegovo premiso o vlogi tega staleža v narodnem preporodu" pripravljali na poklic in vzgajali v duhu ljudstvu privržene inteligence. Na naslov prvega človeka v Avstriji, C.W.L. Metternicha, je prišlo pismo z naslednjo vsebino: »Pour cet effet il jugea avant tout indispensable l'institution d'une chaire de langue slave au College urbain dit de la Propagande. La reputation dont ä si juste titre jouit Mr. Kopitar dans le monde sa-vant, considere comme autorite dans les langues slaves, a fait maitre dans le Pape et son ministre le vif desir de profiter pendant quelque temps des lumiers de ce savant Le voue du Saint-Pere serait que Sa Majeste veuille permettre au dit savant de passer une annee ä Rome, afin d'y organiser une ecole de langue slave et de former quelques eleves pour cet etude«.^" Vprašanje se je na diplomatski ravni hitro rešilo in Kopitar je bil že prve dni novembra 1842. leta v Rimu. Lotil se je organizacije prve katedre za staro cerkveno slo-
M. Teršakovec', n.m., str. 31. " O tem prinaša obilo podatkov M. Teršakovec', ki analizira značilno vzdušje takih družb, ilustrira pa ga z vsebino pesmi Domobolie prokljalib (1822), katere zadnji stihi se glasijo: Tam' pri neba kraju /ja otčiznu maju./ No ahl ja izgnan' i plaču,/ otcizny ne obaču (str. 20). '»M. Teršakovec', n. m., str. 44. " N. m., str. 48-51.
" To vprašanje je podrobno obdelal A. Tamborra v navedeni razpravi (opomba štev. 1). " Prim. J. Pogačnik, n. d., str. 89-129 (poglavje Kultur). "A. Tamborra, n. d., str. 961.
67
vanščino, pri tem pa ni zanemaril tistega, kar naj bi ji čimbolj olajšalo delo. Med temi stvarmi je na prvem mestu tiskarna, ki naj bi bila kos, da tipografsko zadovolji pisanost in zahtevnost slovanskih grafij. Načrt se je izjalovil: slušatelji iz Ukrajine niso prišli, a Kopitar se je v prvih dneh maja 1843 vrnil na Dunaj. V zvezi z ukrajinskim pohučnim in cerkvenim položajem pa se mu je, čeprav po smrti, izpolnila še ena želja, namreč, da eden od tamkajšnjih škofov postane kardinal.^' Ta ideja, ki ji je v Kopitarjevi korespondenci mogoče slediti že prej, se je uresničil 1856. leta,- s tem se je ukrajinska unijatska cerkev afirmirala v svetovnem merilu, pa tudi njen delež v narodnem prerodu je bil tako priznan.
J. Kopitar je še tik pred smrtjo (19. aprila 1844) zapisal: »Ruthenos non dimitte ex ani-mo«.^' Beseda je očitno o resnični prevzetosti z ukrajinskim vprašanjem, ki ga je spremljala vse življenje. Na tej črti je Kopitar postavil ukrajinstvo kot eksistencialni in zgodovinski problem. Pripravil je pogoje, v katerih se je lahko izrazila ukrajinska etnična identiteta, ta proces pa je spremljal nastanek izvirne (romantične) filozofije, v kateri naj bi bila osmišljena celotna tradicija. Kodifikacija govorjenega jezika, ki je šel skoz empirično in diahronično razčlembo, je pomenila začetek duhovne geneze ukrajinskega naroda v modernem smislu. Ob kultivaciji jezika je podpiral ugotavljanje nacionalnih in etničnih posebnosti, ki jih je mogoče »prebrati« iz zgodovine jezika in iz razvoja pesništva. S tem je mislil zgraditi pregrade do Rusov in Poljakov; Ukrajinec naj bi bil samostojen zgodovinski subjekt, ki naj živi in dela v skladu s svojo notranjo močjo. Hotenja te vrste je navdihovala in plemenitila vera v evolucijo tega naroda; to vero so kasnejši dogodki potrdili. Kopitar je vsekakor s svojo dejavnostjo vpleten v ukrajinsko novejšo zgodovino in sodobno kulturo. Narodni preporod Ukrajincev je sicer nastal zunaj Kopitarjevega vpUva, vendar ga je on v bistvenem usmerjal in pripravljal zanj ugodne pogoje, da se je njegova duhovna fiziognomija lahko hitreje razvijala in uresničevala. Objektivna zgodovina ukrajinskega narodnega preporoda ne bo mogla drugače, kakor da tej plemeniti prizadevnosti posveti posebno poglavje, v katerem bo morala trezno razbrati zapleteno in vsestransko sodelovanje J. Kopitarja v moderni kulturni usmeritvi svoje dežele.