KMETOVALEC Gospodarski list s podobami. Uradno glasilo c. kr. kmetijske f&p družbe yojYodstya kranjskega. Ureduje Gustav Pire, tajnik družbe. Kmetovalec' izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter velja po pošti prejeman 2 gold. na leto. - Udje e. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. - Inserat (oznanilo) v ..Kmetovalcu" stane enkrat objavljen na celi strani 16 gold., na «/. strani 8 -old na > strf.m 4 gold., na ' strani 2 gold. m na V« strani 1 gold. Pri dvakratnem objavljenji 10«/o in pri trikratnem objavljenji 20«/ ceneje Za večje inserate m priloge plača se po dogovoru. - Vsa pisma, naročila in reklamacije pošiljati je e. kr. kmetijski družbi v Linbl tono Salendrove ulice štev. 5. ' Štev. 13. V Ljubljani, 15. julija 1887. Leto IV. Obseg. Zdravljenje smolike na drevju, — Kedaj se naj molze. — Preveč sejmov imamo. — Oranje pred zimo na korist pomladanjski setvi — umetna polžja reja. — Vzgoja ukoreninjenih trt. — Razne reči. — Gospodarske novice. — Vprašanja in odeovori — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Tržne cene. — Inserati. Zdravljenje smolike na drevju. Vse drevje našega koščičastega sadja, kakor marelice, breskve, mandli, črešnje in slive, podvrženo je bolezni smoliki. Tisti deli drevesa, katerih se ta bolezen prime, navadno tudi poginejo. Priporočali so dosedaj to bolezen s tem zdraviti, da se bolni deli izrežejo, in tudi mi smo t0 dlje časa zvrševali, ker boljšega sredstva nismo poznali, ako ravno nismo imeli povoda zadovoljni biti z uspehom. Smolika nastane vsled ovir, ob katere zadene sokov tok. Ovire pa nastanejo vsled slabe lubadne prožnosti, vsled vnetja, ozeblin ali drugačnega poškodovanja lubadi. • Pred vsem naj se varuje drevje takega poškodovanja. Marelice in breskve moramo vsled tega čuvati po zimi mraza, po leti pa vročine. Za zdravljenje smolike rabimo pa mi nastopno sredstvo, in sicer uže pet let z najboljšim uspehom. Kakor hitro zapazimo, da se je začel nabirati nad lubadjo drevja smoli podoben sok, vemo, da je drevo bolno za smo!iko. Ako proti bolezni ničesar ne ukrenemo, bode bolni del navadno poginil in sicer prav kmalu. Mi se torej požurimo narediti ob bolnem deblu, bolni veji ali mladiki 2 do 4 podolžne zareze. Te podolžne zareze, katere nekateri tudi puščanje imenujejo, imajo namen prerezati lubad po dolgosti odvzgor navzdol ali pa narobe. Vsled zareze se lubad laže raztegne in sok se laže pretaka. Zato tudi te podolžne zareze rabijo, če se kaka veja ali deblo noče debeliti, ali če je drevo rakovo. Pri smoliki narede se torej tudi zareze, in sicer ena, ki gre skoz rano, druga pa vzadi. Ako je dotični del zelo debel, narede se tri ali celo štiri zareze. Zareze imele bodo pa le tedaj uspeh, ako lubad skoz in skoz noter do lesa prerežejo. Čas, zareze de- lati, je od marca do avgusta. Strogo je paziti na to, da je nož oster, ker skrhan nož naredi rano, katera bolezen še poveča. S porabo tega sredstva (tako piše neki praktičen sadjar v nemškem strokovnem listu „Der praktisehe Obstztichter), rešili smo marsiktero drevo, ki smo mislili, da je uže izgubljeno. Bolezen ni le izginila, še celo rane, ki so bile po 20%» dolge, porasle so se hitro. Priporočamo to sredstvo z zaupanjem rabiti in dostavljamo, da nikakor ni treba, ampak je še celo škodljivo rane od smolike s kako rečjo spirati ali pa s cepilno smolo zamazati. Ako je pa rana od smolike posebno velika, priporočamo jo napolniti z drevesno raavto (2 dela kravjaka in 1 del ilovice) ter jo pokriti s kosom platna. Kedaj se naj molze. Tistim kravam, ki imajo zdravo vime, dobro de molzenje. To spoznamo precej po tem, ko krava mirno stoji, poveša glavo, mežika z očmi ali nepremično gleda v steno ali na tla. Zato pravijo mnog;: krav ne motiti mej molzenjem, torej tudi ne polagati. Vsekakor pritrjujemo temu. Ce motimo kravo mej molzenjem, vznemirja se in zadržuje mleko. Slednje utegne tudi na dobroti trpeti. Kajti znano je po izkušnjah, da mleko od vznemirjenih, splašenih in prestrašenih krav ni trpežno in tudi teletom ne ugaja. Mnogi vender pravijo, da krave ne moti ter škodljivo ne vznemirja, če se jej mej molzenjem položi krme. Da, nemirne, uporne ali na vimenu bolne krave se drugače niti mlesti ne dade, nego da se jim položi krme. Več nemira dela kidanje, zlasti če so hlapci surovi, brezobzirni in z gnojnimi vilami si- mo tarno klatijo m tolčejo. Zatorej se naj kidanje preloži do pomolzenja. Vender slednje ima časi ne-povoljnih posledic, katerih ne smemo prezirati. Hitro potem ko krava zjutra vstane, je vime bolj ali manje nesnažno in treba je umiti, za kar pa dekle niso rade pripravljene. Nesnaga je zlasti tedaj večja, kedar stelje pomanjkuje. Tudi od dolgega ležanja postane vime nesnažno, in od nesnage lehko precej kaj pade v mleko mej molzenjem. Hlevni zrak je zjutraj poln sopuka. ki tudi neprijetno vpliva na mleko, kidanje pa razširja še huje gnojni sopuh po hlevu, kar trpežnosti mleka škoduje. Hlev bi naj pred molzenjem vselej prevetrili. Če mej krmljenjem kidajo, vznemirjene so krave, kar jim ne ugaja. Za polaganjem mlesti ni praktično. Kajti site krave se uležejo in hočejo počivati. Zatorej kaže najpoprej kidati, zatem hlev prevetriti. Zatem se polaga in mej polaganjem molze. Mej krmljenjem so krave mirne, in mleko rado teče. Vime naj bi vselej pred molzenjem z gobo, ki je bila v topli vodi namočena, snažno umivali in z laneno vrhačo obrisavali. Ta navada je hvale vredna, pa le na Holandeškem udomačena. Poglejmo pri nas, kake ima dekla mlekarica roke po molzenji, in prepričali se bodemo, da je potreba vime umivati. Po nekod molzejo na dan po dvakrat, po drugod po trikrat. Izkušnje dajejo prednost trikratnemu molzenju, ker dobivajo tako več mleka. Mlečnosti kravji škoduje, če se predolgo mleko pušča v vimenu, kar se godi pri dvakratnem molzenji. Čas mej vsakeršnim molzenjem mora biti vselej enako dolg. Zatorej molzejo pri trikratnem molzenji vsako osmo, pri dvakratnem vsako dvanajsto uro. Če se tega ne držimo, škodujemo nare-janju mleka. Preveč sejmov imamo. Železnic gradijo zmeraj več. Vsled tega kmetovalci tudi laže prodavajo svoje pridelke, posebno: pitano in plemensko živino, mleko, surovo maslo in sir, kupčijske rastline, sočivje, sadje itd. Manje prodavajo in odvažajo pri nas žitnega zrnja. Tega porabijo največ doma ali ga pokupijo parni mlinarji, zmeljejo v moko in to prodavajo. Sejmi za zrnje nimajo več prejšnje važnosti. Kjer torej veliko živine redijo ali pitajo, tje prihaja sedaj veliko več in daljnjih kupcev. Kajti po železnici se hitro pripeljajo, in živina jih po železnici odpeljana veliko menj stane, kakor nekdaj. Vsled tega so živinski sejmi večjo važnost dobili. Promet tudi v stranske kraje postal je živahnejši. Ti dogodki so pa nekatere ljudi zapeljali na zelo krivo pot. Izprosili so za kraje, koder ni bilo sejmov do sedaj, novih, in drugi so število obstoječih podvojili, češ, sedaj bode več prometa, več dohodkov pri krčmarjik in mesarjih. Toda temu nasproti imamo pomisliti, da mora sejem tem bolj zanesljivo dober biti, čim dalje prihajajo kupci. Ti morajo uverjeni biti, da najdejo na sejmi, česar iščejo. Na dalje jako važna je za kmetovalce konkurencija kupcev, ker tako pridejo do najboljše cene. Zatorej bi kazalo zavoljo pomnoženih železniških prog število sejmov skrčiti, da bi tem več prometa bilo tam, kjer živine mnogo pitajo ali kjer na meji med hribovitim in ravnim svetom veliko mlade živine prodajo. Tako zgoščenega prometa bi trebalo zlasti takrat, kedar se take živine največ na prodaj postavlja Pomnoženo število sejmov pa pojavlja ravno nasprotnih posledic. Vse se nekako drobi. Prigodi se namreč, da pride na prvi sejem mnogo tujih kupcev, a živine malo, na drugi sejem pa tujih kupcev ni, a živine obilo; to je tem hujše, kedar se vršijo sejmi blizu na dveh krajih. Zavoljo takih nepovoljnih izkušenj izostanejo tuji kupci. To pa takoj porabijo domači mesarji in manjši mešetarji, ki pravijo, da je povpraševanje po živini slabo, in tako cene stisnejo kolikor mogoče na nizko. Ubogi kmetovalci so tem sedaj izdani na milost in nemilost. Če nečejo brez denarjev domov, morajo živino po vsakej ceni prodati. Zatorej pravimo: pomnoženo število sejmov daje prodajalce v roke kupcev. Preveliko število sejmov ima še drugih nedo-statkov. Oni ponujajo preveč prilik, da ljudje popuščajo plug in brano ter hitijo v mesto ali v trg. Ljudstvo zahaja preveč v krčme, troši denarjev, izgublja veselje do ščedenja. In tako zvrne se marsikteri posestnik v pogubo zavoljo .prepogostih sejmov. Želeti je torej, da razumni kmetovalci o tej reči resnobno premišljujejo. Sejme treba urediti. Kmetijske podružnice naj bi o tem razgovarjale se in potrebnih nasvetov stavile na primernih mestih. Oranje pred zimo na korist pomladanjski setvi. Še imajo nekateri kmetovalci navado, da puščajo njivo nepreorano čez zimo po poletni ali jesenski žetvi. To je slaba navada in na veliko škodo jarini ali pomladanjski setvi. Poglejmo pa korist, če se njiva po žetvi uže pred zimo preorje in če preorana čez zimo leži. 1. Voda, kolikor se je je čez zimo in konec zime, ko je sneg skopnel, na njivi nabralo, gre lahko spomladi pod zrahljano zemljo, katera potem dobi potrebne vlage, da more vsejano seme hitreje kaliti in veseleje rasti. Če pa njiva pred zimo ni bila preorana, in zemlja nezrahljana v trdih gručah še v pri-četku pomladi leži, to more le malo mokrote s površja njive v globočino njeno; voda dalje časa zastaja na površji njiv in ne daje spodnjim plastem potrebne vlage. Tudi rastlinstvu potrebni podnebni zrak lahko prešine zrahljano zemljo, ne pa v trdih gručah ležeče. 2. Zmrzlina more čez zimo ležečo razorano zemljo dobro prešiniti, zato postane prhka in se zdrobi, če tudi je pred zimo še tako gručasta in kepasta bila. 3. Ker se pred zimo preorana njiva koj ob prvem suhem vremenu spomladi, ko je sneg skopnel, hitro usuši, zato je kmetovalcu potem moči, jarino prav zgodaj vsejati, in ker tako pripravljene njive včasih niti ni treba na novo orati, ampak jo le z brano povleči, je potem poljsko delo tudi kmalu končano. 4. Če pa je spomladanjska setev uže zgodaj opravljena, ostane gospodarju dovolj časa za druga poljska dela, posebno pa za obdelovanje senožeti. Tako je gospodar za celo leto s svojimi opravili precej naprej. 5. Če je spomladi setev jarega žita dosti zgodaj opravljena bila, pride potem seme v zemljo uže v takem času, ko je v njej še dosti zimske vlage. To pa dela, da žito hitro in enakomerno kali in da potem tudi čvrsto in hitro raste in zdatno plenja. 6. Pred zimo preorana njiva drži pa sploh dolgo časa svojo vlago in sicer zato, ker se je zemlja več vode čez zimo napila in popita vlaga tudi bolj počasi izhlapeva. 7. Ce pa je uže mlado žito čvrsto in lepo, ostane mu ta krepka rast ves k s, in pričakovati je bogate žetve. 8. Polje, pred zimo preorano, je manj podvrženo mrčesom in plevelu : mrčes zaduši ali prežene voda, ki je globoko v zemljo segla, plevel pa, ki rad uže v začetku zime kali, pokonča mraz. Posebno koristno pa je orati polje pred zimo zato, ker tako uničujemo škodljive hrošče in ogerce (njih črve). Naj bi tu našteti dobiček napeljal kmetovalce na to, da bi svoje polje uže pred zimo orali in opustili napačno oranje šele po končani zimi. Umetna polžja reja. O tej reči piše H. Hitschmann v svojem „Vade-mecum fiir den Landvvirt" tole: Od mnogoštevilnih polžjih vrst redijo največkrat vrtnega polža (latinski helix pomatia) po tako zvanih polžjih vrtih. Ti vrti so trate, ki so obdane z globokimi jarki. Na več mestih narede majhne kupe, katere pokrijejo z mahom. Tu notri skrijejo se polži ob suhem vremenu. Polže krmijo z zeljem, z bežolom. z repo, z odpadki od zelenjadi, s sladkim sadjem ali z mešanico, ki jo na-rejajo iz pšeničnih otrobov, moke in vina. Ob taki krmi postanejo polži hitro debeli in okusni. Na jesen, kadar poneha toplota, nasujejo pa po vrtu na več mestih finega, čistega peska 15 % na debelo. V ta pesek zlezejo potem polži, tam ustja svoja zapro z apne-nim pokrovcem ter ostanejo skriti skoz celo zimo. Polže redijo tudi po jamah, katerim pokrijejo dno z rušino. Da polži ne uidejo, mora biti jama pokrita z gosto mrežo od žice. Po noči, ob dežju in pozneje ob mrazu pokrijejo jame z deskami in s slamo. — Najboljši čas v nabiranje polžev za rejo sta meseca julij in avgust. Polži se jedo kadar imajo ustja zaprta. Polže rede posebno po južni Nemčiji, in jih od tam daleč okrog razpošiljajo. Polži z našega Ljubelja so svetovno znani. Vzgoja ukoreninjenih trt. Spisal baron Babo, vodja e. kr. vinarske šole v Klosterneuburgu. Kadar pomnožujemo rastline, moremo njih pravo sorto ohraniti le z mladiko, nikakor pa ne s semenom. Rastlinice, vzgojene iz semena, se predrugačijo, in le poganjki iz popja obdrže vsa prvotna svojstva. Pri tem je pa enako, kateri način izberemo za daljnje razvijanje popkovo, bodi si okulovanje, cepljenje ali vsa-ditev mladike. Vseh rastlin pa ne kaže ob navadnih razmerah pomnoževati s potaknenci; potaknenci nekaterih rastlin se težko ukoreninijo ali celo ne, nekaterih pa se hitro in lahko. Na srečo je naša trta rastlina, katere enoletne mladike tako hitro narede korenine, kakor topolove ali vrbove. Ako se torej različna trsna plemena in trsne sorte lehko ukoreninijo, vender so tudi razmere t. j. nekateri pogoji, ob katerih je uspeh bolj ali manj gotov, in o tem hočem navesti nekaj skušenj in opazek. Vsaka enoletna trta je sposobna pogDati korenine, in to na različnih mestih. Vender v praksi ne smemo računiti z možnostjo, ampak z dejanskimi uspehi, t. j. s katerimi pogoji se največ rezanic (kolči) ukorenini. Poleg tega ozirati se je nam tudi na kakovost trt. Najboljša rezanica je on del mladike, ki je najbliže lanskega lesa. Pri poskusih se je pokazalo, da se je rezanic, narejenih iz spodnjega dela mladik, veliko več ukoreninilo, nego rezanic, narejenih iz vrha mladik; tudi poganjki od rezanic prve vrste bili so še dvakrat daljši od rezanic druge vrste. V drugem letu bil je res razloček med poganjki manjši, pri izkopavanji trt pa se je pokazalo, da je bilo od trt prve vrste 75%, od trt druge vrste pa le 50% rabnih. Različne, največ neugodne uspehe z ameriško trto „ripario" izvajati je tudi od tod; ker skušajo dobiti mnogo rezanic, zato pa posamezne mladike zrežejo na tri in tudi na več rezanic. Nasledek je, da dobivajo potem največ tretjino dobrih ukoreninjenih trt. Tudi starost trt, od katerih jemljemo rezanice, vplivajo na uspeh v trtnici. Tanki, dobro dozoreli les je boljši nego debeli in strženasti. Zato niso dobre rezanice iz mladih in bujno rastočih vinogradov. Dokazano je tudi, da rezanice, ki imajo nekoliko starega lesa, bolje uspevajo, nego pa brez njega. Celo mladike, ki se od starega lesu odkrhnejo, bolje uspevajo nego odrezane. Samo ob sebi se umeje, da se sveže trte bolje ukoreninijo nego take, ki so uže nekaj dni ležale v vinogradu. Glede dolgosti rezanic velja načelo, da se rezanica toliko pravilneje ukorenini, kolikor krajša je (na pr. z dvema očesoma). Kolikor daljša je trta, t. j. kolikor globoče sega v zemljo, toliko dlje je oddaljen spodnji del trte, ki ima največ korenin narediti, od površja zemlje. V globočino se pa zmožnost koreninska zmanjšava in v globočini metra poneha popolnoma. če se tudi najbolje ukoreninijo kratke rezanice, moramo v našem podnebju vender dolge trte rabiti, in to zaradi mraza. Vsako leto naredijo se stranske ko- * reniue. katere more mraz doseči. Uspevanje trte je za-visno od trpežnosti koreninskega debla in od dosti globoke lege spodnjih korenin. Na jugu delajo naj torej kratke rezanice, na severu pa dolge. Tudi lega rezanic v trtnici vpliva na ukoreni-njenje. Tu velja načelo, da trta naredi toliko več močnih spodnjih korenin, kolikor navpičneje je vsajena, in da naredi toliko več stranskih koienin, kolikor poševneje leži v zemlji. Ako delamo trtnico, pa rezanic ne bodemo pokladali navpično, ker bi nam tako polaganje delalo težave pri zasipanji, vender jih toliko poševno polagajmo, da se kolikor moči bližajo navpični legi. Kadar trtnici odbiramo zemljo, izberimo ji tako, ki drži veliko zraka, ker od tega je zavisno ukore-ninjenje. Peščena ali prstena zemlja je najboljša, vender ne v kaki nižavi, koder more škodovati spomladanjski in jesenski mraz. Uspeh trtnice bode pa vzlic vsem navedenim pogojem zavisen od primerno pripravljenih rezanic. Rezanice je pa najbolje pripravljati po znanih načinih, ali da jih v zemljo poveznemo ali pa v vodo postavimo. Rezanice se poveznejo v zemljo (glej podobo 44.) v ta namen, da začno na pravem mestu hitro koreninice gnati. Po sto trt, povezanih v šope, postavi se narobe in navpično v jamo, torej tako, da pride spodnji del na vrh. Vsi prazni prostori med posameznimi šopi zadelajo se na vrhu z mahom, katerega se še kake tri prste na debelo po trtah potrese. Na mah natrese se čistega peska. Dokazano je namreč, da se dela kalus in korenina najhitreje v vlažnem, toplem zraku. Mah daje enakomerno vlažnost, pesek se pa hitro zgreje na spomladanskem solncu ter oddaja toploto svojo mahu. Dnu jame na mrzlem ležeči del rezanic ostane pa mrtev. V tej jami pa trte ne smejo biti predolgo povez-nene, ampak le toliko časa, da naredijo kalus (neko belo. gobi podobno reč). Ko se je to zgodilo, polože naj se trte v trtnico. Naj omenimo, da storjeni kalus, ki je bele barve, ne sme predolgo na zraku ležati. Kakor hitro kalus vzrumeni, ne vzrastejo več iz njega koreninice. Ako moramo take trte prenašati, to jih je najbolje v kaki z vodo napolnjeni posodi. Na drugi način se rezanice za trtnico pripravijo tako, da se v šope povežejo ter 10 % globoko v tekočo vodo postavijo (glej podobo 15.) V vodi narede trte proti njeni toploti Kalus in tudi korenine. Gorenja očesa močno poženo, spodnja pa ostanejo mrtva. Ako se je torej kalus naredil, odreže se gorenji ozeleneli del, ter imamo trto s kalusom in s spečimi očesi. Razne reči. — Valjanje travnikov. V Belgiji, posebno pa v Flandern, kateri deželi sloviti po svojem poljedelstvu, je navada spomladi, kakor hitro vreme dopušča, travnike dobro zvaljati. Pravijo, da je to za travnike zeio dobro. Valjanje potlači rušino, katero je mraz privzdignil, in spravi nepotrebno vodo, katera se je po zimi v zemlji nabrala, na površje, kjer lažje in hitreje spuhti. Trdijo, da vsled tega trava prej rasti prične, in da se več klaje dobi. — Seno kislih travnikov. Če pustiš, da dež in rosa seno s kislih travnikov tako pre-pereta, da izgubi svoj pristni, govedi neprijetni okus, tedaj izgubi tudi tečnost (redilno moč). Jaz dam seno s kislih travnikov, ko je dva ali tri dni pokošeno, na kupe do visokosti moža znesti in step-tati (stlačiti) Ko se seno v Uh kupih raz-greje, raztreseni je in posušim. Vsak voz sena potresem pa tudi z nekaj kilogr. živinske soli. Še neprevidno zgodaj spravljeno seno ostane s soljo potreseno dobro in zdravo, da celo seno s kislih travnikov potem živina rada zoblje. — Redkovna kal za salato. Relkev, ki je vso zimo s peskom v gorki kleti zadelana, zgodaj kali in dobi precejšnje število peresc. Ako ta peresca kot en-divijo s krompirjem pripraviš, jedel bodeš izvrstno salato. — Mleko za perutnino. Pri gospodinjstvu, kjer imajo krave, je vredno nekaj posnetega in pinjenega mleka perutnini dajati. S tem pospešuješ nesenje jajec. Mleko izlij ali v korito ali je pa zmešaj s poparjeno moko, s čtolčenim krompirjem i. t. d. Gospodarske novice. * V podkovski šoli vršile so se dne 27 in 28. junija t. 1. skušnje iz podkovstva in ogledovanja klavne živine in nje mesa. Prvi dan bili so na vrsti kovači, kateri niso obiskovali podkovske šole, bilo jih je 22, in sicer Podobo 45. vprvič izprašanih 14, ponavljalo pa je skušnjo 8 kovačev. Po narodnosti bilo je 6 štajarskih Slovencev, vsi drugi bili so Slovenci s Kranjskega. S zadostnim uspehom prebilo je pa skušnjo le 15 kovačev, 3 jo morajo ponavljati čez eno leto, 4, ki so vdrugič propadli, obiska-vati pa podkovsko šolo. Drugi dan delalo je skušnjo petero učencev podkovske šole in dva neizprašana mesogledca. Vsi učenci bo z dobrim uspehom prebili skušnjo, med njimi bila sta 2 štipendista, po narodnosti pa 3 kranjski. 1 šta-jarski Slovenec in 1 Hrvat. Izprašana mesogledca pa morata ponavljati skušnjo, ker nista zadostila. Izpra-ševalni komisiji predsedoval je vodja podkovske šole, izpraševalca pa sta bila c. kr. deželni živinozdravnik in učitelj podkovske šole. * Trtno uš zasledili so torej tudi uže v metliškem okraju. Kakor nam poroča gospod predsednik kmetijske podružnice v Metliki, našli so mrčes v vinogradu sv. Ane občine Drašiške. * Za govejo razstavo v Metliki dovolilo je vis. c. kr. kmetijsko ministerstvo 500 goldinarjev. Program za delitev državnih premij pri tej razstavi je glavni odbor c. kr. kmetijske družbe uže odposlal ministerstvu v potrdilo. Razumništvo okrajev, iz katerih je udeležbe pri razstavi pričakovati, naj pa dela na to, da bode udeležba mnogobrojna, ter da bodo kmetovalci lepo živino na ogled prignali. * Zanimanje za sadje iz slovenskih pokrajin je uže sedaj živahno postalo. Opozarjamo na dotični poziv kmetijske družbe med uradnimi vestmi današnjega lista. * ftavod, kako šolske vrte urediti, ukazalo je spisati vis. c. kr. kmetijsko ministerstvo uredniku našega lista. Ministerstvo je ob enem nakazalo primeren donesek za pokritje tiskovnih stroškov tega navoda. Vprašanja in odgovori. Vprašanje 55. Imam na prodaj 26 % še neumor-jenih svilovnili kokonov, a ne vem kupca za nje. Do koga naj se obrnem zarad prodaje? (A. D. v Potoški vasi.) Odgovor: Bližnji trg za svilovne kokone je Gorica. Priporočamo Vam poprašati za kakega trgovca s tem blagom pri c. kr. poskusni postaji za svilarstvo in vinarstvo v Gorici. Kakor iz „Soče" posnemamo, je letošnja cena kokonom 1 gld. 40 kr. do 1 gld. 70 kr. za kilogram. Sicer Vam pa ob enem pismeno več poročamo. Vprašanje 56. Med jari ječmen sejal sem deteljo. Bodi si, da je bilo seme slabo, bodi si, da ga je uničila silna suša ob hribu navzgor sploh, detelja se kaže preredka. Kaže li po ječmenovi žetvi prevleči njivo z 1 brano ter dosejati detelje, da bode gostejša? V obče pa želim rediti več molznih krav, ker se mleko blizu mesta dobro spečava. Katero deteljo mi priporočate? Moja zemlja je po največ strma, vender pa rodovitna, lapornata (ob Rainerkoglu pri Gradcu). Ali mi morda svetujete kako drugo zel kot dobro krmo za molzne krave? (A. R. v Gr.) Odgovor: Ako deteljišče vender ni preredko, splača se mu nekoliko pomagati z gnojem in sicer precej po žetvi z gipsom, prihodnjo zimo pa z gnojnico. Ako je pa detelja vender le preredka, nevarno je zelo, da se na njivi ne zaraste preveč plevela. V tem slučaju ne svetujemo Vam detelje dosejati, ako ravno nekateri to priporočajo, ampak skusite raje z inkarnatno deteljo. Inkarnatna detelja da Vam morda še letos eno košnjo, na vsak način pa dobro pašo, drugo leto je pa uže konec maja, najpozneje začetka junija, kositna. Omenjati moramo občutljivost te detelje proti jesenskim in pomladanjskim mrazom. Ako je Vaša zemlja sploh rodovitna in zraven še strma, potem za Vaše razmere ni boljše krmske rastline kot je lucerna. Lucerna vztrajala Vam bode 10 in še več let na eni in isti njivi. Vprošanje 57. Kaj priporočajo sejati na pšenično strnišče, repo ali ajdo? (A. R. v Gr.) Odgovor: Na pšenično strnišče sejejo oboje. Repa kakor ajda zahtevata dosti redilnih snovi. Po našem mnenju bode pri Vas najbolj čas odločeval. Ako se imate bati jesenskega mraza, potem Vam bode dala repa sigurnejši pridelek kakor ajda. Vj)rašanje 58. Več kmetov ton, da se jim zarejajo meseca maja in junija v žitnih shrambah majhni, črni hrošči. Kako je te hrošče odpraviti? (Fr. A., župnik v M. pri Kočevji.) Odgovor: Hroščec je žitni molj (latinski tinea gra-nella), katerega gosenica iz.jeda žitna zrna. Žitni molj prezimuje po špranjah žitnih shramb, katere zapusti, kadar postane toplo. Jajca svoja leže v zrna. Iz jajca izleže se gosenica, katera se potem spremeni v bubo. Iz te bube izleze potem hroščec. Druga zalega naredi se meseca septembra. Žitni molj ljubi toploto ter družbo, na podlogi tega jih tudi lovijo. Ako namreč pogrnete žito z kožuhom (z dlako navzdol), pridejo molji v kožuh, katerega treba potem varno odvzdigniti ter otresti nad vodo ali blizu kokoši, katere hrošče pojedo. Dobra je tudi namesto kožuha kaka stara konjska odeja. To delo je vršiti spomladi in na jesen. Zraven tega mora se pa žito večkrat prevetrati. Kadar so žitne shrambe prazne, osnažijo naj se z vročim iugom. Drugi tudi trde, da se žitni molj prežene s koperčevim semenom (Fenhelsamen), katerega duha ne more prenašati. Vprašanje 59. Gospodu J. J. na D. Na Vaše vprašanje odgovorimo Vam s posebnim pismom, ker javno razpravljanje Vašega vprašanja ni umestno. Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. Poziv kranjskim sadjarjem! Vsled neposrednje zveze z virtemberškimi sadnimi trgovci zvedela je podpisana družba, da tudi letos namerava priti mnogo nemških kupcev na Kranjsko po sadje Že sedaj je pa bila družba od teh kupcev na-prošena pozvedeti, ali bode mogoče dobiti tudi letos na Kranjskem več vagonov jabolk in hrušek za mošt. Vsled tega prosi vljudno podpisana družba poročil iz vseh onih občin ali krajev, v katerih bode mogoče dobiti jeseni vsaj po eden vagon takega sadja. Zlasti prosimo gospode duhovne, učitelje in one. kojim je kaj mar koristi naših sadjarjev, da naši prošnji blagoizvolijo prav kmalu ustreči. C. kr. km etij s k a družba kranjska, v Ljubljani 8. julija 1887. Tržna poročila. Žito in poljski pridelki. V Ljubljani 13. julija: Hektoliter: pšenice 7 gld. 15 kr., rži 4 gld. 55 kr., ječmena 3 gld. 25 kr., ovsa 2 gld. 92 kr., ajde 4 gld. 22 kr., prosa 4 gld. 22 kr., turšice 5 gld. 20 kr., leče 12 gld. — kr., graha 12 gld. — kr., fižola 11 gld. — kr.; 100 kilogr. krompirja — gld. — kr., 100 kilogr. sena 1 gld. 60 kr., 100 kilogr. slame 2 gld. 05 kr. V Kranji 11. julija: Hektoliter: pšenice 6 gld. 82 kr., rži 4 gld. 55 kr., ovsa 2 gld. 92 kr., turšice 4 gld. 87 kr., ječmena 4 gld 39 kr., ajde 4 gld. 88 kr.; 100 kilogr. sei