FILM IN ARHITEKTURA .ichel .ohor Vloga arhitekture v trilogiji Gospodar prstanov Beg skozi veliko podzemno dvorano izgubljenega škratovske­ga kraljestva. Vzpon v presvetljen vilinski dvorec med mogoc­nimi krošnjami. Stalna grožnja dveh mracnih stolpov. Prihod pred monumentalno mesto, vklesano v koleno visoke gore. To so poglavitne scene v trilogiji Gospodar prstanov (Lord of the Rings, 2001–2003, Peter Jackson), ko cudenje nad arhitekturo za trenutek stopi v ospredje, preden se ponovno zlije z neverjet-no uspešno režisersko sintezo scenarija, glasbe, igre in posebnih ucinkov. Arhitektura predstavlja pomemben element epskega knjižnega izvirnika J. R. R. Tolkiena, saj preko opisov hiš, palac, ruševin in mest veliko izvemo o zgodovini in stanju civilizacij in družb, katerih delo so. Za Tolkienov svet je dolgo veljalo, da ga je nemogoce preliti na film, a ravno to je v filmski trilogiji uspelo ekipi, ki je vkljucevala ilustratorja Alana Leeja in Johna Howeja, umetniškega direktorja Dana Hennaha in arhitekturnega obli­kovalca Granta Majorja. Lee, Hennah in Major so za svoje delo na tretjem delu leta 2004 prejeli tudi oskarja za scenografijo. Zaradi impresivne vecplastnosti, ki še danes vznemirja profesio­nalne in amaterske raziskovalce, se tako knjiga kot film uvršcata med najuspešnejše fantazijske trilogije vseh casov. Z esejem želim predvsem osvetliti vire perspektive in nacina razmišljanja, ki jih v Gospodarju prstanov posredno sporoca v nadaljevanju pred­stavljena in opisana arhitektura.1 Podzavestno jih razume vecina, zato sta bili tudi obe trilogiji (knjižna in filmska) tako vplivni, mo­goce pa jih imamo manj ozavešcene. Posebej se bom osredotocil na umetnostnozgodovinske premene v 18. in 19. stoletju, tako v arhi­tekturnih vzorcih in zacetkih sistematicnega ohranjanja spome­nikov kot v nacinih dojemanja anticne in srednjeveške preteklosti. RUŠEVINSKA IN ARKADIJSKA ARHITEKTURA Že Tolkien, nato pa v filmu še režiser Peter Jackson, sta glav­nino dogajanja umestila v civilizacijski prostor, poln mogoc­nih ruševin (Amon Sűl, Moria, Osgiliath), mest, ki ne zmorejo vzdrževati svoje nekdanje velicine in dedišcine (Edoras, Minas Tirith), ter v kraje in prostore, ki sicer še živijo, a so zaradi na­rašcajocega Zla mocno ogroženi (Dvojni vintgar, Lorien, Ša­jerska). Tiho cudenje nad dosežki prednikov, bolecina, ker vse mineva, in zavedanje, da ne živimo v zlati dobi – tudi v umetno­sti so to klasicni elementi romanticnega gibanja 19. stoletja in zgodovinopisja, ki je bilo od zacetka arheoloških izkopavanj v 18. stoletju obsedeno z anticnimi civilizacijami, najbolj z rim-skim imperijem. Thomas Cole, ameriški slikar prve polovice 19. stoletja, je v svojem ciklusu Carstva pot (The Course of Em­pire) uprizoril, kako so sodobniki, tudi Turner, dojemali življe­nje imperijev: ti iz barbarstva napredujejo v arkadijo, nato pa njihov vrhunec že vsebuje vse elemente neogibnega propada, ki mu sledi skromno bivanje med ruševinami. 1 V eseju govorim o arhitekturi, njeni metaforicni sporo-cilnosti in širšem okviru, v katerem jo lahko dojemamo. Namenoma se izogibam razpravi o Tolkienovi oz. filmski geografiji, zgodovinskih navdihih za dogodke in osebe ter pogovoru o literarnih ali jezikovnih referencah. FILM IN ARHITEKTURA Turnerjeve slike so bile navdih za scenografsko zasnovo Sivega Pristana. J. M. W. Turner, Dido gradi Kartagino, 1815, vir: Narodna galerija, London. Edini, ki ubežijo unicenju, so torej tisti, ki ne razvijejo mogocnih imperijev – v kontekstu knjig in filma so to omejene, arkadijske vilinske in hobitske skupnosti. Arkadija, poimenovana po ruralni grški regiji, je pomenila idealno civilizacijsko stanje, pravzaprav utopicno sožitje z naravo. Ideal je bil v praksi seveda neizvedljiv, ceprav so ga nekateri iskali med ameriškimi domorodci in britan­skimi druidi, Tolkien pa najverjetneje tudi v severnjaških sagah. Zahodno arkadijsko in ruševinsko arhitekturo najveckrat po­vezujemo s štirimi viri: prvi so romanticni dvorci, na primer Neuswanstein na Bavarskem in Miramare v Trstu; presežna arhitektura, namenjena estetskim užitkom in prostemu casu, brez gospodarskega potenciala in pravzaprav ponor sredstev – neprakticnost kot simbol vecnega blagostanja, carobnosti. Dru­gi vir predstavljajo angleški parki, ki so nastali okoli zapušcenih gradov in samostanov – Henrik VIII. je v letih 1539–1541 raz­pustil katoliške samostane in likvidiral njihovo premoženje, po­sestva so prešla v zasebno last in pogosto so jih uporabljali kot kamnolome za druge projekte. Od 18. stoletja dalje, z vzponom Britanije kot svetovne gospodarske velesile, so številne samo­stanske stavbe stabilizirali v estetske ruševine, obdane s parki. Tretji vir, ki povezuje tako zamisli romanticne arhitekture kot angleškega parka z ruševinami, je capriccio, slikarski motiv, na katerem so umetniki upodobili fantazijsko arhitekturo in ruše-vine. Uveljavil se je v rimski slikarski šoli in temeljil na ostankih Cetrti vir predstavlja japonska umetnost, ki je po prisilnem odprtju države zahodnim silam leta 1858 izjemno vplivala na Evropo in Ameriko. Umetnostna premena se je zacela v Franciji in preko velikih mednarodnih razstav usvojila Zahod. Japonska umetnost je poudarjala prazen prostor, asimetrijo, veselje nad majhnimi nepravilnostmi, bila je animisticna in je stremela k sožitju z (nadzorovano!) naravo. Tem estetskim idealom v filmu Gospodar prstanov ustrezata tako Lorien kot Dvojni vintgar: glavni bivališci vilincev v Sred­njem svetu sta jasno zamejeni in obvladljivi, s sonaravno arhi­tekturo. Filmski scenaristi so svoj koncept Dvojnega vintgarja opisali kot mešanico japonskih vrtov in del modernisticnega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta,3 velikega zago­vornika organske arhitekture in rastlinskih form. V filmih sta oba kraja polna gazebov, mostickov, platform, hiše so lesene, 2 Namenoma ne omenjam drugega tipa evropskih vrtov, to je francoski, ki je temeljil na popolnem obvladovanju narave (simetrija, nenaravno prirezane oblike grmicevja in dreves, monokulturni nasadi cvetlic itd.). 3 Russell, Gary. The Art of the Fellowship of the Ring. Boston, New York: Houghton Mifflin Company, 2004, str. 51. anticne arhitekture. Iz slikarstva se je motiv prenesel v zasnove parkov;2 tudi ob poteh okoli travnikov in gozdov, zasnovanih do 20. stoletja, najdemo stolpice, majhne, neuporabne templje in umetne jame, ki ustvarjajo obcutek bukolicne brezcasnosti. . Na naslednji strani: Bivanje med ruševinami, capriccio in idealna arkadijska krajina so bili motivi, ki so se iz Rima 18. stoletja širili po vsej Evropi. | Franc Kavcic, Idealna krajina z mostom in amfiteatrom, pred 1810, vir: Narodna galerija, Ljubljana. FILM IN ARHITEKTURA vrtovi in bivalni prostori se prepletajo. Tako kot v vseh urbani­sticnih zasnovah »dobrih« bitij v Srednjem svetu tukaj ne opa­zimo izrazitih gospodarskih objektov, arhitektura pa je neprak­ticna – od umestitve ali na pecine med slapovi (Dvojni vintgar, v slogu Wrightove Hiše Fallingwater) ali v drevesne krošnje (Lorien) – in v primeru slabega vremena ali mraza dobesedno nevarna – a narava ima lastno voljo in je vilincem naklonjena. SREDNJEVEŠKA IN MODERNA ARHITEKTURA Glavni vir perspektive cloveške, škratovske in tudi hobitovske arhitekture v filmih ostaja 19. stoletje, ko sta tehnologija in kon­servatorstvo tako napredovala, da so lahko gradbeniki širom Evrope smele srednjeveške arhitekturne objekte bodisi dokon-cali (stolnica v Milanu je v tem obdobju dobila svojo današnjo mogocno fasado), rešili (stolnici Notre Dame v Parizu je grozilo, da se bo zrušila) ali zašcitili (Mont Saint-Michel, ki so ga fran­coski vladarji uporabljali kot zapor, so razglasili za državni spo­menik). Razvoj konservatorstva je bil tudi odgovor na posledice industrijske revolucije (onesnaženje, nenadzorovana urbaniza­cija), hkrati pa želja po ohranjanju starih dosežkov v dobi hitrih sprememb. Legitimni cilji obnove arhitekturnih spomenikov so v 19. stoletju seveda imeli tudi pokroviteljsko, razredno in ideološko funkcijo, a vendarle je danes, po pošastnih izgubah dedišcine zaradi nesrec, urbanizacije, prve in druge svetovne vojne in revolucionarnih gibanj, težko biti cinicen do takratnih prizadevanj. Ravno prva polovica 20. stoletja, v kontekstu Gos-podarja prstanov in Tolkiena pa predvsem 1. svetovna vojna, je bila prelomnica, ki je še dodatno utrdila tak nacin razmišlja­nja. Belle epoque, obdobje med letoma 1871 in 1914, je bil cas neverjetnega napredka, urbanizacije, evropske premoci v svetu. Ko se je to obdobje koncalo s prvim evropskim samomorom, je marsikateri dogodek iz preteklosti doživel novo interpreta­cijo – najbolj znan primer je potopitev Titanika leta 1912, ki je šokirala svet, nato pa svoj srhljivi sloves utrdila še kot metafora bližajocega se svetovnega konflikta. Tudi likovni umetniki so v zadnjih desetletjih 19. stoletja zace­li oživljati in povzdigovati srednjeveško umetnost, arhitekturo, predvsem posvetno in »ruralno«. Rim je bil navsezadnje tako v svojih izdelkih (amfore, posoda) kot templjih in drugih stavbah uniformen, enak po vsem imperiju. Srednji vek, vsaj kot so ga in-terpretirali umetniki, je bil bolj izrazen, s poudarkom na lokalni produkciji. Poudarek na rocnem delu in individualnem pristopu je bil odziv na drugo stopnjo industrijske revolucije, ki je v ime-nu napredka in ucinkovitosti zagovarjala vedno vecjo standardi­zacijo. Predmeti, izdelki, arhitektura, ki so prednost dajali esteti­ki in so-naravnosti (uporaba lesa, rocnega kovanja, rastlinskega okrasja) in ne prakticnosti, so torej postali simbol odziva na novo dobo. V Britaniji so bili v tem casu najbolj znani prerafaeliti, na primer Dante Gabriel Rossetti in John Everett Millais, ceprav je njihov vpliv na Tolkiena zaradi naslona na poznosrednjeveško umetnost in arturijanske mite omejen. Bolj relevantno gibanje se zato zdi anglo-ameriški Arts and Crafts z Williamom Morri­som, ki se je zavzemal tudi za družbene reforme – za rocno in av-torsko delo in viktorijanski socializem. V trilogiji je s to premeno najbolj povezana Šajerska, torej hobitovska arhitektura – ta je blizu srednjeveški britanski leseni gradnji z vidnimi tramovi, ki imajo tudi estetsko funkcijo (tradicija je v dolocenih okoljih aktualna še danes). Tolkien je kot navdih uporabil viktorijanske vasice v okrožju Warwickshire in obmocje vasi Sarehole, ki so to tradicijo ohranjale. Tam je živel kot otrok,4 kraje pa je ogrožal rastoci Birmingham, angleška industrijska prestolnica. Ce je pristop k arhitekturi in umetnosti tako v filmih kot v knji­gah dedišcina 19. stoletja, pa ostane vprašanje specificnih prime-rov, ki so navdihnili scenografe in pisatelja vsaj deloma loceno. Med scenografskimi referencami v filmu tako opazimo, da je veduta Minas Tiritha povzeta po francoskem samostanu Mont Saint-Michel, citadela na vrhu mesta pa je generalizacija ita­lijanske pozne romanike, ki je glavno cerkev gradila v bazi­likalnem tipu, uporabljala bel kamen, locila zvonik od cerkve (kampanile) in notranjost okrasila v crnem in belem kamnu. Izpostavimo lahko tudi palatinsko kapelo v Aachnu iz casa Kar­la Velikega5– spet smo sooceni z dedišcino 19. stoletja, saj so ka­pelo obnovili ob združevanju Nemcije leta 1870. Velika dvorana Morie, z gozdom visokih stebrov, je podobna bizantinskim pod-zemnim vodnim cisternam v Istanbulu. Edoras, osrednje mesto Rohana, pa v urbanisticni zasnovi sledi severnjaški gradnji pred 12. stoletjem (strnjeno gradišce z lesenim obrambnim zidom, mogocna poglavarjeva dvorana). 4 Jahangir, Rumeana. »The Hobbit: How England inspired Tol­kien’s Middle-earth«. BBC NEWS, 7. oktober 2014. Dostopno na: https://www.bbc.co.uk/news/uk-england-29787528; pri­dobljeno: 2. februar 2024. 5 Praet, Raf. »The Throne of the King«. V: Matz, Alicia in Paproc­ki, Maciej (ur.). There and Back Again: Tolkien and the Greco--Roman World. Potsdam, Universität Potsdam, 2022, str. 243. FILM IN ARHITEKTURA Katedrala v Pisi, z blešceco svetlo zunanjšcino in crno-belim interjerjem, predstavlja vrhunec italijanske pozne romanike. Pogled na portal in interier katedrale v Pisi, vir: avtor clanka. TOLKIENOVA PERSPEKTIVA Viri iz resnicne zgodovine so le del sestavljanke, saj so pisatelj in preko njega scenografi gradili in prilagajali domišljijsko arhi­tekturo specificnim vzorcem in nacinom razumevanja preteklo­sti. Tolkienovo perspektivo lahko zacnemo odkrivati z njegovimi avtorskimi risbami, ki so izvrstno upodobile ta težko definirani prostor med besedo in podobo, custvom, ki ga v naših mislih izzove neki stavek. Tolkien ni bil edini umetnik, ki je združeval lastno besedo s potezo – kot soroden primer lahko omenimo Williama Blaka, cigar risbe so bile prav tako del ustvarjalnega procesa, predvsem zaradi obcutka lahkotnosti, ki ga tudi pri Tolkienu ustvarja akvarel – a Blake je bil dalec boljši figuralik. Prav tako se ne moremo otresti vzporednic s teozofijo, mistic­nim gibanjem, ki se je napajalo iz vec vzhodnjaških tradicij (hinduizma, budizma), pa tudi neoplatonizma. Zacelo se je v New Yorku leta 1875 in je bilo v prvi polovici 20. stoletja med umetniki in izobraženimi alternativci izjemno priljubljeno. Poleg naslona na srednjeveško heraldiko simetricni vzorci gr-bov Tolkienovih vilinskih protagonistov vsebujejo simbole, ele­mente narave,6 ki jih lahko povežemo s slogom art nouveau, hkrati pa spominjajo na vzhodnjaške mandale – Tolkien je bil veren in iskren katolik, a Gospodar prstanov je prežet z ani­mizmom (predmeti, živali, drevesa, ki imajo lastno voljo) in re-ferencami na Ne-vidni svet (The Unseen World), ki ga navadni ljudje zaznavajo le nagonsko, zares pa vanj vstopijo le posvece­ni (po rodu ali s pomocjo carobnih prstanov), ter platonisticni-mi idejami o idealnih formah. Med kraji, ki so navdihnili Tolkiena, razlicne publikacije ome­njajo Raveno,7 Konstantinopel,8 anglosaško kraljestvo Mercia in keltski Wales, med umetninami tapiserijo iz Bayeuxa9 (izve­zena po bitki pri Hastingsu leta 1066). Zgodovinsko je to cas preseljujocih se ljudstev in vzpostavljanja novih držav (Mercia 527–918), zavzemanja izgubljenega rimskega imperija s strani Vzhodnega rimskega cesarstva (najvecji obseg v casu Justinijana 6 McIlwaine, Catherine. Tolkien, Maker of Middle-earth. Oxford: Bodleian Library, 2018, str. 236–238. 7 Flood, Alison. »Tolkien’s annotated map of Middle-earth di­scovered inside copy of Lord of the Rings«. The Guardian, 23. oktober 2015. Dostopno na: https://www.theguardian.com/ books/2015/oct/23/jrr-tolkien-middle-earth-annotated-map­-blackwells-lord-of-the-rings; pridobljeno: 3. februar 2024. 8 Hammond, Wayne G.; Scull, Christina. The Lord of the Rings: A Reader’s Companion. London: HarperCollins, 2005, str. 570. Cit. v: https://en.wikipedia.org/wiki/Minas_Tirith; pridoblje-no: 3. februar 2024. 9 McIlwaine, str. 359. FILM IN ARHITEKTURA Kolektiv okoli švedske umetnice Hilme af Klint, prvic predstavljene šele v 21. stoletju, je simbol pogosto pritajenih teozofskih gibanj in vplivov širom Zahoda. Hilma af Klint, Drevo spoznanja št. 1, 1913–1915, vir: Wikipedia Commons. FILM IN ARHITEKTURA Velikega, 527–565), pokristjanjevanja Evrope, utrditev bizantin­skega sloga (6. stol.) na vzhodu in romanike (11. stol.) na zahodu ter vzpona islamskih držav. Navdih dojemamo kot ohlapen po­jem, a avtor je vendarle bil z obdobjem tudi strokovno povezan – prevedel je Beowulfa (8.–10. stoletje) ter med letoma 1925 in 1945 deloval kot profesor za anglosaški jezik in literaturo na Oxfordu. Pomembnejši se mi zdi njegov nacin razmišljanja, ki ga lahko razdelimo v dve povezani polovici: platonisticno in kršcansko. V knjigah bralca ves cas opominja, da je konec Tretjega veka Sred­njega sveta cas minevanja in da so nekoc obstajali boljši, lep­ši svetovi. Valinor (vecni dom vilincev in angelskih Valarjev) in pretekle dobe so nespremenljivi ideal, svet v knjigi in filmu pa le njegova senca – Lorien v Srednjem svetu na primer predstavlja le delcek Loriena v Valinorju. Tudi Ravena in Konstantinopel sta bili sekundarni prestolnici (Vzhodnega) rimskega imperija, resda mogocni mesti, a vedno neprimerljivi z Rimom. Enako je bil tudi Gondor le približek Numenorja, potopljenega otoške­ga kraljestva, od koder so izvirali gondorski arhitekti, ki so tudi zgradili v knjigi skorajda nezemeljski Orthanc in obzidje okoli Minas Tiritha. Ideja o idealnih formah in prispodoba o »sen­cah v votlini« sta gotovo najbolj znani Platonovi misli, vecina pa ne ve, da je Platon tudi izvirni avtor mita o Atlantidi – na žalost vseh sodobnih psevdo-arheologov in teoretikov to ni bila resnicna zgodba o neskoncno mocnem kraljestvu na drugi stra­ni Gibraltarja ali odmev izbruha vulkana na Santoriniju, ampak metafora za arogantne Atene, ki jih caka neogibno ponižanje. Hkrati pa je Tolkienovo zanimanje za zgodnji srednji vek poved-no še iz drugega razloga: na zacetku 20. stoletja so zgodnja kr-šcanska stoletja dojemali kot cas, ko je bila vera najbližje izvoru, še nepokvarjena s stoletnimi boji za moc in oblast – Jože Plec­nik, na primer, je bil med evropsko pomembnimi prenovitelji cerkvene arhitekture in obrednih pripomockov, ki se je ves cas obracal proti zgodnjemu kršcanstvu. Hkrati je bilo to obdobje pred veliko shizmo med Vzhodnim in Zahodnim kršcanstvom (1054), torej cas vsaj deklarirane kršcanske enotnosti. Ljudje pred 11. stoletjem so se deloma zavedali, da živijo v post-rim­skem obdobju, a dojemali so se drugace, kot bi si morda mislili. Ko je Rim pocasi, a neustavljivo propadal in so potujoca bojev­niška ljudstva ogrožala njegova mesta, so prebivalci, ki so ostali zvesti rimskim bogovom, obtoževali kristjane, da so ravno oni povzrocili propad svetovne velesile. Sv. Avguštin je s svojim delom O božjem mestu (De Civitate Dei, 426 n. št.) ustvaril univerzalno kršcansko podlago dojema­nja preteklosti: Rim je propadel zaradi degradiranja moralnih vrednot; nebes ne moreš ustvariti v posvetnem mestu na zem­lji, kjer se posvecaš užitkom in materialnemu in kjer hlepiš po moci, raj nas caka le v božjem mestu, zato se moramo ozirati k duhovnemu in nematerialnemu. Bizanc s Hagio Sofijo (537) in frankovski imperij Karla Velikega s Palatinsko kapelo v današ­nji Aachenski katedrali (805), sta povezana preko arhitekture bazilike San Vitale v Raveni (547), ki jo je tako kot Hagio Sofijo dal zgraditi Justinijan Veliki. Kljub politicnim in bogoslužnim razlikam, geografski oddaljenosti in raznolikim narodnostim so arhitektura, vera in dinasticne povezave še vedno združeva­le naslednike nekdanjega skupnega imperija. Ta kraljestva so se videla, kot da so nasledila Stari Rim, zdaj pa bodo, ocišcena nemoralnosti in s pomocjo prave vere, stopila na pot proti bož­jemu odrešenju – kar se zgodi, ce poskušamo biti optimisticni, tudi ob zakljucku trilogije Gospodar prstanov. PONOVNI RAZCVET Na koncu knjige (in manj filmske razlicice) nastane pomemben preskok: vilinska arhitektura bo skupaj s svojimi graditelji odšla iz našega sveta, medtem ko cloveško, škratovsko in hobitovsko caka nov zacetek, ki bo izviral ravno iz sloge in povezovanja treh humanoidnih ras. Razcvet je nagrada, da so protagonisti storili nekaj, kar prejšnjim generacijam ni uspelo – odrekli so se brez­mejni moci v svojem materialnem svetu. Tudi to (pravzaprav zgodnjekršcansko) ambicijo lahko deloma povežemo z 19. stoletjem, in sicer z gibanji v drugi polovici, ki so se trudila polepšati od industrije iznakažena mesta ter preko javne arhitekture in premišljenega urbanizma sprožiti družbene spre­membe (City Beautiful Movement, Garden City). Tako kot Tolki­en so tudi ta gibanja zelenje, urejenost in lepoto enacila z mirom, redom in s slogo – enako verjamemo še danes, le da te dejavnike ozavešceni urbanisti povezujejo še s socialno in ekonomsko di­namiko, ki jih takšne prenove sprožijo (gentrifikacija, kdo odloca v cigavem imenu, javno-zasebno sodelovanje, javno dobro itd.). Tako knjige kot filmska razlicica Gospodarja prstanov so to-rej naslednice likovnih in arhitekturnih matric, ki jim sledimo od 18. stoletja do konca prve svetovne vojne, ta pa je pokaza-la, kako krhka je zlata doba in kakšne so lahko posledice novih tehnologij. Neoklasicizem, romantika, vplivi vzhodnih kultur, arheološka odkritja in monumentalni konservatorski posegi, skupaj s platonisticnimi in kršcanskimi izhodišci, so torej viri specificnega dojemanja antike in srednjega veka, vedno v luci pospešene industrializacije, standardizacije in urbanizacije.