PARALELE  MED  OVIDOM  IN  PREŠERNOM
»Ovidove glavne vrline so lep jezik, tekoč ritem, slikovitost izraza in eleganten slog. Ob teh vrlinah so se učili pisatelji vseh narodov in tudi slovenski klasiki. Zanimivo je opazovati vzporednost misli in sloga naših pesnikov Prešerna in Gregorčiča na mnogih mestih, ki spominjajo na Ovida. Ovid je pač prvi latinski pesnik, ki se z njim sreča dijak na gimnaziji, in naravno je, da rad sprejme vase njegovo živo tekočo poezijo.«
Tako ugotavlja Josip Jurca v spremni besedi k svojemu skrbnemu prevodu Ovidovih Zalostink (Tristia, skrajšano T) in Pontskih pisem (Ex Ponto, skrajšano EP). V pripombah nam nato na vsak korak odkriva sledove Ovidovega vpliva. Sicer ima bralec vtis, da je prevajalec z nekaterimi »vplivi« le preveč radodaren. Kaj imajo n. pr. skupnega Prešernovi verzi podplat je koža čez in čez postala, ne straši več je trnjevka bodeča z Ovidovimi distihi Telo, prej navajeno dela, nežno, neutrjeno še, šibko za slednji napor, v vednih se mukah utrjuje in čuti nekako se zdravo? Ce jih prevajalec vzporeja (glej str. 234, ad T V 12, 48), tedaj samo dokazuje, da ni razumel globljega pomena Prešernovih besed. Dobro polovico paralel bi lahko prevajalec brez škode črtal, saj gre v teh primerih kvečjemu za podobne življenjske situacije, ki pa jih lahko najdemo tudi v sodobnem življenju.
Vendar je med vplivi, ki jih je nakazal J. Jurca, tudi nekaj prav lepih prispevkov, in ti odtehtajo vse prej omenjene pomanjkljivosti. Sem sodijo na primer:
Ovidovo valovanje in nihanje med upom in strahom, ki ga zasledimo že v prvi žalostinki (T I 1, 102: majhen je namreč moj up, večji mi v duši je strah) in ki se poslej pogosto ponavlja (prim. T I 4, 23; T II, 147—154; T IV 3, 11—12), nas močno spwminja na povezovanje teh dveh pojmov v Prešernovem mottu: Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal...
Ovidove verze Kar bom povedal, samo od vzhoda bo šlo do zahoda, jutro bo zvedelo vse, kar bo govoril večer J. Jurca upravičeno vzporeja s Prešernovimi stihi iz prve gazele V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel od zahoda do izhoda tvojega imena.
A. Slodnjak je opozoril na zvezo med Prešernovim verzom dni mojih lepša polovica in pa svetopisemskim izrekom dnevi našega življenja — vseh je sedemdeset let in Dantejevim mezzo del camin di nostra vita. J. Jurca je zdaj to opozorilo duhovito dopolnil z omembo Ovidove slabše polovice življenja (T IV 8, 34: parte premor vitae deteriore meae; prim. tudi EP I 4, 1): kakor je Ovidu starost v pregnanstvu slabša polovica življenja, tako je Prešernu mladost lepša polovica.
Ovidove verze prijatelju Salanu (EP II 5, 25—29: Dokler na majhnih stvareh še pesniško žilo poskušam, moja slabotna že moč drobno obvlada še snov. Zadnjič, ko semkaj prispel o velikem je glas zmagoslavju, tvegam poskus, da slavil takšno mogočno bi stvar. Zame pa to je bilo prevzvišeno vse, preveliko...) in podobne verze iz II. knjige Zalostink (T II, 331—334) vzporeja prevajalec s Prešernovimi verzi Preslabe peti boje vam sloveče ... iz soneta Očetov naših imenitna dela. Italijanski slavist B. Calvi primerja vsebino tega Prešernovega soneta z Ovidovim distihom Am III, 12—13 (Cum Thebae, cum Troia foret, cum Caesaris acta, ingenium movit iolo Corinna meum) ter z vsebino Horacove ode Laudabunt alii (c. I 7; glej Fonti italiane e latine nel Prešeren maggiore, str. 83!). Resda izražajo vsi navedeni citati precej podobno misel, vendar se mi zdi, da je Prešernovemu sonetu še veliko bližja Horacova oda Scriberis Vario (c. I 6), ki bi se v površnem prevodu glasila nekako takole: »Junaštva tvoja, zmage nad sovragi, / kaj je vojak pod tvojim hrabrim vodstvom / izvojeval na ladjah in na konjih, / bo Varij pel, poet Homerjevega kova. // Jaz pa, Agripa, tega ne poskušam, / ne pojem jeze žolčnega Ahila, / ne pojem morskih blodenj Odiseja    in ne grozot na Pelopovem dvoru: '/ preslab sem za snovi tako
189
visoke, / slabost mi brani, brani moja Muza, , da ne bi morda Cezarjeve slave, / da ne bi tvoje hvale s tem okrnil. // O divjem Marsu v železnem plašču / in o junakih na trojanskem polju, / o Diomedu, ki se meril je z bogovi, / o tem vam bo prepeval Varij. /7 Jaz bom o vinu in dekletih zalih, / ki se bore s porezanimi nohti, / — pa najsi žge me ogenj ali ne — / lahkotne pesmi pel kot po navadi.«
Prešernovi verzi Ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži v resnici spominjajo na Ovidov distih Moj pepel položen bi v grob bil k mojim očetom, moja domača bi prst zopet sprejela telo (T IV 3, 45—46; podobno misel izraža tudi T III 3, 32).
Nedvomno je tudi Ovidova poslanica prijatelju Rufinu (EP I 3) vplivala na Prešernov sonet Kadar previdi učenost zdravnika, zlasti oba distiha, ki ju navaja J. Jurca, eden na začetku (Da bi ozdravil bolnika, ni vselej v zdravnikovi moči, včasih bolezni je zlo jačje ko vsa učenost), drugi konec pesmi (Pač pa bojim se, da z mano najbrž zaman se boš trudil, jaz sem bolnik zgubljen, več me ne reši pomoč).
Posebno zanimiva se mi zdi paralela med Prešernovo kitico »V hram poglejte, / mi povejte, / zvezde, al' res ona spi; / al' posluša, / me le skuša, / al' za druzega gori« in Ovidovimi distihi (T IV 3, 1—10) »Veliki medved in Mali, nebeški mi suhi ozvezdji, / ladij sidonskih mi ta, oni pa grških vodnik, / vidva z visokega svoda vse vidita, kar je na svetu, / nič ne potapljata v dno daljnih zapadnih se vod, / nad nedotaknjeno zemljo visoko na nebu stojita, / v večnem se krogu vrteč, etrski stražita grad. / Prosim, ozrita na tisto zidovje se. Rem ki ga nekdaj, / Ilijin sin, baje slabo preskočil je bil. / Tamkaj uprita bleščeče oči še v ljubo mi ženo, / name, povejta, če kaj misli še, da ali ne.« Glej Jurčevo opombo na str. 229! Denimo, da so ti Prešernovi verzi res nastali pod vplivom O Vidovih: ob tem se še bolj zavemo resnične umetniške potence in veličine našega pevca. Kakšna izumetničenost, kakšna nabrekla retoričnost pri Ovidu! In kakšna kristalna jasnost in preprostost pri Prešernu! Zdi se, kot da je šele naš Prešeren iz tega motiva naredil resnično poezijo.
To so po mojem mnenju najtehtnejše paralele, s katerimi je J. Jurca obogatil naše poznavanje Prešernove pesniške umetnosti. Prešeren sam se Ovida s sočutjem spominja v Glosi, njegovo ljubezen Korino omenja v Gazelah, v namečku nemških poezij pa kot motto navaja Ovidov verz Getico scripsi sermone libellum. Naši slavisti so že opozorili na vzporednost nekaterih mest med obema pesnikoma, na primer na podobnost med Ovidovim stihom Quot coelum atellas, tot habet tua Roma puellas in Prešernovim Kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana. Josip Jurca pa je s svojimi pripombami to podobo bistveno dopolnil. In zato je njegov prevod pomemben ne samo kot naš obolus ob dvatisočletnici Ovidovega rojstva, ampak tudi kot dragocen prispevek k prešemoslovju. Kajetan Gantar