Poštnina platana v gotovini.
MBKNIk®CIANE\©jEMNE-ZWAROVAlNICEV-LJUBLJANI
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16'—.
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK V.
SEPTEMBER 1940
ŠTEV. 9
Štirideset let v službi narodu
(Slavnostni govor, ki ga je govoril na proslavi štiridesetletnice Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani njen II. podpredsednik ljubljanski
Spoštovana gospoda!
Dne 1. avgusta 1900, tedaj ravno pred štiridesetimi leti, je objavila Vzajemna zavarovalnica v slovenskih listih, da je začela poslovati v Ljubljani na Dunajski cesti v Medijatovi hiši.
Mnogim je ta vest povzročila neko zaskrbljenost. Niso še povsem pozabili prvega poskusa samostojne slovenske zavarovalnice, zavarovalne banke »Slovenije«, ustanovljene
1.	1872., ki je pa že v nekaj letih zabredla v take težave, da je morala likvidirati in je povzročila premnogim našim ljudem veliko škodo in zgubo; slovenski listi so ji zapisali v posmrtnico, da je sicer imela poklic in zmožnost, postati blagoslov v deželi, pa je postala premnogim nesreča.
Po tem prvem ponesrečenem poskusu so v 90 letih hoteli naši javni in politični delavci izvesti program prvega slovenskega katoliškega shoda iz 1. 1892. na polju zavarovalstva. Deželni poslanci Šuklje, dr. Žitnik, Povše in drugi so predlagali 1. 1896. v deželnem zboru kranjskem, naj bi se ustanovila v Ljubljani deželna zavarovalnica proti požaru, toči in živinskim boleznim po vzoru drugih avstrijskih kronovin. Toda odpor vseh obstoječih kapitalističnih zavarovalnic, ki so imele svoje centrale na Dunaju, v Pragi, v Trstu itd., pri nas pa popolno gospodarstvo na zavarovalnem polju v svojih rokah, v zvezi z nemško-avstrijsko upravo je bil tako velik, da je takratna nemško-liberalna večina v kranjskem deželnem zboru predlog zavrnila. Kar so po drugih kronovinah že izvedli, so pri nas označili kot nezrel načrt in politično agitacijo.
Toda porojena misel in želja po osamosvojitvi slovenskega zavarovalstva ni ugasnila. Česar niso mogli izvesti javni in politični delavci v kranjskem deželnem zboru, je z uspehom ustvarila petorica slovenskih gospodarjev z veliko ljubeznijo in nesebično Požrtvovalnostjo. Na povabilo državnega poslanca in odvetnika Vencajza Ivana se je
župan dr. Juro Adlešič.)
zbrala 3. decembra 1899 v Ljubljani v Tivolskem gradu petorica idealnih mož: poleg sklicatelja še gg. kanonik Sušnik Ivan, indu-strijalec Pollak Karel, veleposestnik Jarc Josip iz Medvod in kancler Šiška Josip. Dogovorili so se, da pristopijo k realnemu delu brez vsake borbe v javnosti, da ustanove novo samostojno slovensko zavarovalnico na podlagi vzajemnosti; sklenili so, da sestavijo pravila, zaprosijo za koncesijo, zberejo ustanovni sklad in čimprej prično poslovati.
Tako zamišljeno podjetje naj bi bilo v resnici narodno in pristopno vsakemu tudi najmanjšemu človeku, ki bo iz njega črpal svojo korist.
V najkrajšem času so izvršili svoje sklepe in 5. julija ]900 je bil že ustanovni občni zbor Vzajemne zavarovalnice, 1. avgusta 1900 pa je Vzajemna zavarovalnica odprla svojo pisarno.
Brez ozira na otroške bolezni vsake nove ustanove je bilo usojeno Vzajemni zavarovalnici veliko težav, ki jih je morala prestati, morda baš zato, da se že od vsega početka še bolj utrdi in požene globlje korenine za svojo rast. Najtežje je bilo premagati odpor, ki so ga dvignila vsa obstoječa tuja zavarovalna podjetja, brez razlike narodnosti, ker so se čutila na mah prizadeta v svojem neomejenem gospodarstvu. Začela so hud konkurenčni boj proti edinemu slovenskemu zavarovalnemu podjetju, kažoč na neuspeli poskus prve slovenske zavarovalnice »Slovenije« in poudarjajoč, kako Slovenci nismo sposobni, da ustvarimo in vodimo lastno zavarovalnico. Začeli so z napadi na mlado podjetje tudi po časnikih, tudi v slovenskih, in pomilovali uboge zavarovance, ki so se zaupali Vzajemni. Da bi Vzajemno zavarovalnico čimprej zamorili, so začeli zniževati premijske stavke, zviševati provizije svojim potnikom, skušali z medsebojnimi dogovori odvrniti celo pozavarovalnice, da bi sklepale pozavarovalno pogodbo z Vzajemno zavarovalnico, klicali pa so nanjo tudi revizijo nadzorne oblasti.
Baš ta revizija je pa pokazala, da si ja mlado slovensko podjetje postavilo za načelo samo solidnost in vneto službo za pomoč slehernemu po nesreči prizadetemu bližnjemu. Vsakemu zavarovancu je Vzajemna zavarovalnica posvetila vso pozornost, pravilno ocenila vsako škodo, ne oziraje se na zgubo, ker ni iskala dobička zase, saj je bila zasnovana na ideji vzajemnosti in vzajemne pomoči. Vera v Boga in ljubezen do naroda je ustanoviteljem in prvim voditeljem Vzajemne zavarovalnice pomagala premagati vse ovire, ki so bile mlademu zavodu postavljene od najrazličnejših strani, in uveljaviti mlado podjetje kot uspešnega tekmeca s tujimi zavarovalnicami.
Slovenski narod je hitro uvidel in znal oceniti to ljubezen in požrtvovalnost voditeljev Vzajemne zavarovalnice ter se je oklenil zavoda z vsem zaupanjem kot svojega lastnega zavarovalnega podjetja, da je začelo rasti in se razvijati od leta do leta do nepričakovane višine. Do svetovne vojne je razvilo svoj delokrog po vsej slovenski domovini, začelo pa tudi dobivati prijatelje izven slovenskih mej po štajerskem in Koroškem.
Svetovna vojna je zavrla razvoj Vzajemne zavarovalnice za več let, po vojni pa je Vzajemna zavarovalnica morala najprej celiti rane, ki so jo zadele z izgubo slovenskih pokrajin Koroške, Goriške, Notranjske. Nato je pa gledala, da čim bolj razširi svoj delokrog v novi narodni državi, na drugi strani pa, da uvede nove panoge zavarovanja tako, da bi mogla nuditi našemu človesu pomoč zoper vsako vrsto nesreče, ki ga utegne zadeti v življenju ali gospodarstvu.
Tako praznuje danes Vzajemna zavarovalnica svojo pomembno štiridesetletnico narodnega dela in popolne zmage narodne misli na gospodarskem polju. Porojena v najhujši borbi s tujim kapitalom, v borbi s političnim vplivom tujerodne države, je premagala vsa ovire in se povzpela v teh 40 letih na tako višino, da zavzema danes prvo mesto med vsemi zavarovalnicami v Sloveniji, drugo ma<
eto med vsemi domačimi zavarovalnicami v življenjskem zavarovanju in četrto mesto med vsemi zavarovalnicami v elementarju v vsej naši državi. Ol'.: urila je domovini težke milijone in okrepila s tem celokupno slovensko in jugoslovansko narodno gospodarstvo in narodno premoženje.
Tako praznuje danes Vzajemna zavarovalnica štiridesetletnico nesebičnega in uspešnega dela za našega malega človeka. Pred 40 leti je bil naš narod ubog in ni zmogel snovati podjetij z velikim kapitalom, da bi se boril s tujimi močnimi denarnimi družbami. Zato so si ustanovitelji izbrali za osnovno misel Vzajemne zavarovalnice delo na podlagi vzajemnosti, kjer delamo vsi za enega in eden za vse v smislu socialne pravičnosti in krščanske ljubezni. S tem je Vzajemna zavarovalnica pokazala pravo pot, kako morejo tudi mali ljudje s skupnim in nesebičnim delom ustvariti velika podjetja.
Tako praznuje Vzajemna zavarovalnica danes štiridesetletnico pravega krščanskega človekoljubnega in nesebičnega dela za bližnjega. Vsi sodelavci Vzajemne zavarovalnice pri vodstvu zavoda od začetka do danes so delali in delajo brezplačno, brez tantijem, brez dividend in brez deleža na dobičku, ki gre ves edino zavarovancem v korist. Edino gibalo vseh naših prizadevanj je nesebično delo za bližnjega v duhu sklepov prvega katoliškega shoda in ustanoviteljev zavoda. Tako delo je tudi najboljše jamstvo za še večji razmah podjetja na poti k še bolj plodonosnim jubilejem.
Vzajemna pa praznuje danes tudi štiridesetletnico širokega narodno-pposvetnega dela. Od svoje ustanovitve do danes prireja
leto za letom po slovenski domovini nešteto sestankov in zborovanj, kjer razpravlja ne samo o zavarovanju v vseh njegovih panogah, nego tudi o vseh ostalih gospodarskih podvigih slovenskega naroda. Višek tega prosvetnega dela pa tvori njen list >Naša moč« s poljudno izobraževalno vsebino, ki gre vsak mesec v 115.500 izvodih med narod ter kot najbolj razširjen slovenski in jugoslovanski časopis obišče vsako našo kočo v zadnji vasi in je postal povsod prav ljub prijatelj sleherne slovenske družine.
Vzajemna zavarovalnica praznuje danes tudi štiridesetletnico svojega karitativnega dela na vseh poljih dejanske ljubezni do bližnjega. O tem bi mogla mnogo povedati naša karitativna društva, predvsem gasilska, dijaške ustanove itd. Prav za današnjo štiridesetletnico je ustanovila 10 dijaških ustanov po 3000 din letno za popolno srednješolsko šolanje sinov siromašnih zavarovancev.
Vzajemna zavarovalnica pa praznuje danes tudi praznik hvaležnosti do vseh svojih velikih mož, katerih uspešno in plodonosno delo smo pravkar občudovali. Veselimo se predvsem, da ob tem jubileju moremo med seboj pozdraviti njenega predsednika g. kanonika Ivana Sušnika, enega izmed petorice tivolskega sestanka, našega dosmrtnega predsednika, ki gleda vedno na to, da ostane med nami živ nesmrtni duh tudi že pokojnih ustanoviteljev zavoda. Žal, zapustili pa so nas: prvi predsednik in ustanovitelj Ivan Vencajz, ki je v prvih in odločilnih bojih izbojeval zmago podjetja; prvi pokrovitelj naš rajni vladika Anton Jeglič, ki je položil temeljni kamen osnovne glavnice; dalje premnogi drugi nesebični sodelavci. Vsem tem: Slava!
Vzajemna zavarovalnica pa praznuje danes tudi praznik hvaležnosti vsem svojim sodelavcem in nameščencem, zlasti svojemu generalnemu ravnatelju Josipu Pehaniju, ki načeljuje našemu zavodu od prvega dneva do danes, kakor tudi vsem vnanjim sodelavcem, ki so s svojim vestnim delom pomagali graditi to našo mogočno stavbo. Iz te hvaležnosti je uredila na včerajšnji seji nadzorstva prvim dopolnilno pokojninsko zavarovanje, drugim pa zagotovila popolno starostno preskrbo in s tem kot edina in prva zavarovalnica v naši državi postavila zgled socialnega sočustvovanja do svojih zastopnikov.
Končno čestitamo naši Vzajemni zavarovalnici ob njeni štiridesetletnici kot tistemu večno mlademu in življenja polnemu zavodu, ki vzgaja slehernega našega človeka za samostojnost in napredek. Zato naj Vzajemna zavarovalnica v svojem bodočem razvoju nudi vsakemu našemu človeku vsako pomoč v vsaki nesreči, ki utegne človeka zadeti, s posebnim zavarovanjem, tako da ne bo več med nami ponižnega reveža, ki bi ob kakršni koli nezgodi v življenju ali gospodarstvu pri svojih sosedih ali oblasteh beračil za podporo in miloščino, marveč da bomo vsi Slovenci samostojni in zavedni gospodarji, ki iščemo in terjamo vedno in povsod le svojo pravico. S to mislijo in tako vzgojo slovenskega človeka bo Vzajemna zavarovalnica poleg materialnih dobrin ustvarila še neizmerno večje idealno delo pri vzgoji slovenskega in jugoslovanskega človeka iz prosjaškega hlapca Jerneja v svobodnega in borbenega državljana.
Zato naj Vzajemna zavarovalnica živi, se krepi in napreduje v venec novih, še lepših proslav!
Nikolič, tajnik trgovinskega ministrstva dr. Dragoljub Markovič, pristav trgovinskega ministrstva Antonije Tasič, načelnik odelka za trgovino, obrt in industrijo pri banski upravi dr. Davorin Trstenjak, podpredsednik Zveze zavarovalnic kralj. Jugoslavije dr. Josip Der-mastia in drugi. V ospredju dvorane so sedeli polnoštevilni člani nadzorništva Vzajemne ter njeni najstarejši zastopniki. Ostalo dvorano so pa izpolnili nameščenci in drugi sodelavci.
Zborovanje je vodil I. podpredsednik Vzajemne prof. Janko Mlakar, ki je uvodoma lepo pozdravil navzočne odličnike, nadzorni-štvo, stare sodelavce, nameščence in nove mlade moči, ki delujejo pri zavodu šele nekaj časa. Predlagal je vdanostne brzojavke Nj. vel. kralju, kraljevski visokosti knezu namestniku Pavlu in vsej kraljevski hiši. Ta predlog so vsi navzočni z gromkim navdušenjem sprejeli. Z dvora je Vzajemna zavarovalnica prejela sledečo zahvalo:
^Po najvišjem naročilu mi je čast izraziti zahvalo za lepe želje in izraze vdanosti, poslane Nj. Vel. kralju, Nj. kraljevski visokosti knezu namestniku in kraljevski hiši ob proslavi 40 letnice delovanja Vašega podjetja. — Minister dvora: Milan Antič.«
Z velikim navdušenjem so bili sprejeti tudi številni drugi pozdravi ne le s strani zavarovalnic, temveč celo s strani zavarovancev. Med drugimi je bilo posebno toplo sprejeto pismo Prve češke pozavarovalne banke v Pragi, s katero vzdržuje Vzajemna zavarovalnica že štiri desetletja poslovne zveze. Ta banka je pisala:
>Dne 1. avgusta t l. praznuje Vaš ugledni zavod 40 letnico svojega obstoja. Dovolite,
Proslava štfiMgs&ilsiiiicg UZ v HiiMiaai
Morda je tudi med našimi spoštovanimi čitatelji kdo, ki misli, da štiridesetletnice Vzajemne zavarovalnice ne bi bilo treba proslaviti s tolikim poudarkom, kot se je to zgodilo. Takemu povemo samo tole: Vzajemna zavarovalnica se dobro zaveda, da danes niso časi za bučne slovesnosti. Ona se tudi zaveda, da je samo upraviteljica od zavarovancev poverjenega ji imetja, katerega mora tako upravljati, da bo v vsakem primeru lahko izvršila napram zavarovancem prevzete obveznosti v vsem obsegu. Zato tudi ve, da tega premoženja ne sme trošiti za brezploden zunanji lesk. — Na drugi strani se pa Vzajemna zavarovalnica prav toliko tudi zaveda, da je njeno vodstvo in da so njeni številni sodelavci v teku 40 let ustvarili našemu malemu narodu podjetje, ki je na svoj uspeh upravičeno ponosno in ki ima dolžnost, da se vsaj vsakih 10 let skromno oddolži vsem tistim, brez katerih ljubezni in žrtev bi bili vsi napori brez takih uspehov. Zato je tudi vsa proslava naše štiridesetletnice bila sicer skromen, a prisrčen izraz hvaležnosti vsem, ki so v teku 40 let nesebično pomagali graditi danes mogočno stavbo Vzajemne in tako ogromno prispevali za ugled vsega našega naroda.
Proslava štiridesetletnice se je prav za prav pričela že lani z razpisom velikega jubilejnega nagradnega tekmovanja za zavarovance elementarnega oddelka. V mejah možnosti se skuša Vzajemna zavarovalnica s tem tekmovanjem izkazati hvaležno svojim zava-2‘
rovancem, ki s svojo zvestobo in tečnostjo v «plačilih zavod vzdržujejo v neprestani rasti.
Ožja proslava štiridesetletnice se je pa vršila 1. avgusta t. 1., tedaj točno na dan, ko je pred 40 leti Vzajemna zavarovalnica odprla svojo pisarno v skromni sobici Medija-love hiše na sedanji Tyrsevi cesti 17.
Za zaključek 40 letnega dela se je zbralo prejšni dan v dvorani osrednje palače okoli 70 najstarejših in najzaslužnejših zastopnikov Vzajemne iz vseh delov Slovenije. Na tečaju, na katerem so skozi 8 ur poslušali strokovna predavanja, so hoteli pokazati, da hočejo vstopiti v novo desetletje z vso delavoljnostjo in pripravljenostjo. Tako so z delom najlepše zaključili štiridesetletni obstoj Vzajemne.
Dne 1. avgusta je v nabito polni domači kapeli naše osrednje palače, v tako zvani tu-ristovski kapeli Marije Pomočnice, pokrovitelj Vzajemne prevzv. škof ljubljanski opravil službo božjo za vse rajne in žive člane ter sodelavce Vzajemne zavarovalnice. Med božjo službo je ubrano prepeval mešani zbor, sestavljen iz nameščencev Vzajemne.
Takoj po službi božji se je zbrala v veliki poslovni dvorani Vzajemne, ki je bila za to priliko lepo okrašena, odlična družba: ban dr. Marko Natlačen, divizijski poveljnik general Dragoljub Stefanovič, škof dr. Gregorij Rožman, ljubljanski župan dr. Juro Adlešič, zastopnik lavantinskega škofa stolni kanonik dr. Alojzij Osterc, zastopnik hrvatskih zavarovalnic generalni ravnatelj iCroatie« Mihovil
da Vam ob tej priliki izrekamo tem potom svoje prisrčne čestitke in sicer kot zavodu na poslovnih in kot vodstvu na osebnih uspehih, doseženih v tej dobi.
Vašemu zavodu želimo mnogo najlepših uspehov tudi v bodoče in Vas najtopleje pozdravljamo.«
Izmed velikega števila čestitk omenjamo samo čestitke predsednika senata in prosvetnega ministra dr. Antona Korošca, gradbenega ministra dr. Mihe Kreka, predsednika Zveze zavarovalnic kralj. Jugoslavije Božidarja Brzakoviča, načelnika v trgovinskem ministrstvu Milana Boškoviča, Prosvetnega društva v Beogradu, Mednarodnega velesejma v Ljubljani, Legije koroških borcev, Kmečke zveze in Zveze združenih delavcev.
Sledil je slavnostni govor II. podpredsednika Vzajemne zavarovalnice, ki ga objavljamo na čelu lista.
Nato pa se je dvignil g. ban dr. Marko Natlačen in s krasnimi besedami čestital Vzajemni zavarovalnici k 40 letnici, poudarjajoč, da je ta proslava tudi proslava zmage narodnih sil nad tujim kapitalom. H koncu svojega izklesanega govora je g. ban sporočil, da je delo Vzajemne zavarovalnice in njenih požrtvovalnih vodij in sotrudnikov na-
šlo priznanje tudi na najvišjem mestu. Predvsem je bil odlikovan predsednik Vzajemne zavarovalnica stolni kanonik Ivan Sušnik z visokim redom sv. Save III. stopnje in generalni ravnatelj Josip Pehani z redom Jugoslovanske krone IV. stopnje. Vsi navzoči so sivolasima borcema za domače zavarovalstvo priredili prisrčne ovacije, ko jima je g. ban pripel visoka odličja. Nato je g. ban izročil še red sv. Save oziroma zlate kolajne za državljanske zasluge številnim zaslužnim krajevnim zastopnikom Vzajemne, katerih imena objavljamo na drugem mestu.
S tem je bila proslava 40 letnice končana. Opoldne so bili udeleženci proslave pri skupnem kosilu, popoldne pa so napravili kratek izlet v Stično, kjer so ob gostoljubnosti belih menihov za nekaj ur zbujali spomine na pretekle borbe in snovali sklepe za tvorno delo v prihodnosti. Zlasti so se pa hoteli pokloniti spominu utemeljitelja Vzajemne zavarovalnice vladike dr. Antona Bonaventure Jegliča s tem, da so z globokim spoštovanjem poromali v samostanske prostore, v katerih je veliki nadškof umrl.
Na zunaj skromna, bogata pa na notranjih doživetjih je bila ta proslava, prava slika bogatega in plemenitega dela naše prve domače zavarovalnice.
Od 31. avgust© cäo O. septembra
LJUBLJANSKI VELESEJEM
RAZSTAVA inčustn'kift in cSjitnišdh izdelkov Posebne razstave:
Pohištvo. Mala obrt. Turizem. Motorna in jadralna letala. Zaščita pred napadi iz zraka. Zobna tehnika. Naša vsakdanja hrana, ('vetje in zelenjava. Perutnina, kunci, golobi. Likovna umetnost. Zabavišče. Toti teater. Tekma harmon karjev 8. IX. Žrebanje daril za obiskovalce. Polovična voznina na železnici in parnikih. Na postajni hla^ajui kupite rumeno žel. izkaznico za din 2’—.
Pod pokroviteljstvom Nj. Vel. kralja Petra II. bo v Ljubljani od 31. avgusta do 9. septembra 1940 ve« lesejmska prireditev. V splošnem delu bo razstavljeno: Strojna in kovinska industrija, fina mehanika. Kadio in elektrotehnika, razsvetljava in kurjava. Vozovi, dvokolesa, motorna kolesa, šport. Poljedelski stroji in. orodje. Lesna industrija, pletarstvo, ščetarstvo, igrače. Usnje in galanterija, krznarstvo. Papir in pisarniška potrebščine. Kemična industrija. Živilska industrija. Steklo, porcelan, keramika, bižuterija. Glasbila. Stavbarstvo in stavbni material. Kazne novosti. Posebna razstave: Pohištvo in stanovanjska oprema. Mala obrt. Turizem. (Priredila Zvezi za tujski promet v Ljubljani in Mariboru.) Kazstava motornih in brezmotornih letal ter modelov. (Priredi Aeroklub »Naša krila« v. Ljubljani.) Aktivna in pasivna obramba pred napadi iz zraka. (Priredi Zaščitni urad mestnega poglavarstva v Ljubljani.) Zobna tehnika. (Priredi Društvo zobnih tehnikov ob svojem 30-letnem jubileju.) Naša vsakdanja prehrana. (Priredi Zveza gospodinj.) Razstava cvetja in zelenjave. (Priredi Vrtnarski odsek Sadjarskega in vrtnarskega društva v Ljubljani.) Kazstava perutnine, golobov in kuncev. (Priredi društvo »Rejco malih živali« v Ljubljani.) Razstava likovne umetnosti. Za razstavno blago so dovoljene izdatne prevozne, carinske in trošarinske olajšave. Na jugoslovanskih železnicah imajo obiskovalci velesejma brezplačen povratek. Na postajni blagajni kupijo poleg vozne karta še rumeno železniško izkaznico za 2 din. Ko dobe potrdilo o obisku velesejma, imajo s to izkaznico in staro vozno karto brezplačen povratek. Velja za do-polovanje od 2(i. VIII. do 9. IX. in za povratek od 31. VIII. do 14. IX. Na parnikih Jadranske in Dubrovačko plovidbe velja vozna karta nižjega razreda za vožnjo v višjem. Na parnikih Zetske plovidbe pa 50V« popust na voznini. Posebna zanimivost bodo večerno gledališke predstave »Totega teatra«. Tekmovanje jugoslovanskih harmonikarjev, ki je na Ljubljanskem velesejmu že tradicionalno, bo v nedeljo 8. septem-I bra 1940. Za obiskovalce velesejma (izvzerašj imetnike 9 permanentnih legitimacij za Ljubljano) je uprava 9 preskrbela lepo število izbranih daril. Ljubljanski ve-B lesojem vos vabi. Pridite in poglejte! Izbirajte, ku-j| pujte, naročajte!
Javna saJ&vala,
s katero se podpisana Koren Marija iz Turnišča pri Dolnji Lendavi najprisrčneje zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, ki mi je izplačal tako hhro in točno vsoto zavarovalnine po mojem umrlem možu Korenu Ivanu, čevljarskem mojstru iz Turnišča. Zavarovalnina mi je biia v prav veliko pomoč. Kaj bi počela brez vseh sredstev s svojimi mladoletnimi otroki, ko bi mož ne bil zavarovan? Bil je zavarovan prav. kratek čas. Zatorej svetujem starim in mladim, da se takoj pustite zavarovati pri edini slovenski zavarovalnici Vzajemni, oddelku KARITAS.
Pripominjam še, da je po nagovarjanju drugili pred par meseci, ko še ni čutil bolezni, hotel moj mož od zavarovanja odstopiti. Le v mojo korist in s pametnim nasvetom ter na prigovarjanje tukajšnjega inkasanta je ostal še nadalje zavarovan ter plačeval premijo. Prosim, da mojo zahvalo objavita v »Naši moči«.
Turnišče, 28. junija 1940.
Koren Marija 1. r.
Lepa tolažba. Častniku v bitki odtrga nogo. Njegov sluga ga nese na obvezovališče in pri tem zaradi nesreče dobrega častnika joče. Častnik: »Ni5 se ne jokaj, temveč bodi vesel, ker boš moral odslej čistiti samo po en škorenj!«
Ugasle im nmtsssstiiie iiÄsiiii© si mmš&m bjsIU&sesb
tsknunjsmiu
Naše veliko nagradno tekmovanje se bliža koncu. V začetku septembra bo še eno žrebanje kuponov, to je tistih, ki nam bodo poslani v teku meseca avgusta in najdalje do 5. septembra t. 1.
Na to opozarjamo vse tiste naše zavarovance, ki imajo plačati premije v avgustu, ali so pa s premijami od prej v zaostanku. V avgustu — in samo v avgustu še — imajo priliko, obenem s plačilom dolžne oziroma zaostale premije predložiti tudi nagradni kupon ter se tako udeležiti našega nagradnega tekmovanja.
V začetku oktobra bo žrebanje za dobitke. Takrat se bo odločilo, kdo izmed tistih, ki so bili v teku leta pri mesečnih žrebanjih izžrebani, prejme glavni dobitek in kdo druge deloma visoko vredne, deloma vsaj zelo lepe dobitke.
Pozor tedaj! Avgust vam nudi poslednjo možnost za dosego lepega dobitka! Nagradni kupon vas nič ne stane. Pri vsakem zastopniku ga brezplačno dobite. Niti poštnine vam ni treba plačati, ker lahko izpolnjeni kupon zopet izročite zastopniku, ki nam ga bo pravočasno poslal. Izpolnite le tisto svojo dolžnost, ki jo itak imate, čeprav ne bi bilo žrebanja, t. j. poravnajte dolžno premijo! Tekmovanje tedaj vas ne zahteva niti najmanjše žrtve, nudi vam pa lepe možnosti za dosego dobitka.
Predzadnje, t. j. 10. mesečno žrebanje je bilo pred pristojno komisijo dne 10. avgusta in so bili izžrebani:
1.	Novak Ivan, kmetovalec, Sv. Lenart 14,
p. Brežice;
2.	Zakovšek Mihael, posestnik, Dobje 16, p.
Slivnica pri Celju;
3.	Peklar Ožbald, posestnik, Nova vas 76, p.
Sv. Marko niže Ptuja;
4.	Zrimšek Andrej, posestnik, Rudnik 61, p. Ljubljana;
5.	Riedl Anton, gostilničar in posestnik, Dogoše 31, p. Maribor;
6.	Podlipnik Franc, tesar, Rateče-Planica 46;
7.	Brglez Karel, posestnik, Pragersko 20;
8.	Špes Jurij, posestnik, Juršna vas 10, p. Tinje na Pohorju;
9.	Grabnar Stanko in Draga, posestnika, Ljubljana, Florijanska 15;
10.	Bezlaj Anton in Amalija, uradn. v pok., Ljubljana VII, Kamniška ulica 44;
11.	Širovnik Julijana, posestnica, Dolena 7, p. Ptujska gora;
12.	Cerjak Franc, posestnik, Cundrovec 8, p. Brežice;
13.	Lednik Martin, posestnik, Zgornja Hudinja 50, p. Ceije;
14.	Turin Anton, Krasna 1, p. Studenice pri Poljčanah;
15.	Vehovec Jože, delavec, Dragočajna, pošta Smlednik;
16.	Štravs Anton, mizar, Tacen 97, p. Št. Vid nad Ljubljano;
17.	Lambergar Peter, tesar, Nevlje 14, pošta Kamnik;
18.	Zupančič Jožef, posestnik, Veliki Lipoglav 3, p. Šmarje-Sap;
19.	Gogala Josip, ravnatelj Drž. dvorazredne trg. šole, Ljubljana, Gregorčičeva 29/IV.;
20.	Kralj Franja, gostilničarka, Veliki Mengeš 73, p. Mengeš.
Ponovno opozorilo! Z avgustom je naše tekmovanje končano! Ne odlašajte s plačili premij, ki vam nudijo možnost, udelo-žiti se še tega velikega tekmovanja! Pazite! Tudi tisti, ki imate kako premijo v zaostanku, pa zaostanek v avgustu plačate, ste upravičeni za tekmovanje!
I Vzajemna zavarovalnica sinovom svojih zavarovancev
NE VEMO NE URE NE DNEVA ...
V zadnjem žasu je »KARITAS« med drugim izplačala
cele zavarovalne vsote
ob smrti sledečih zavarovancev:
Tomažič Ana, Drvanja 30;
Novak Antonija, Pršetinci 21;
Pongratz Georg, Zg. Vižinga 18;
Steiner Genovefa, Laze 34, p. Št. Ilj pri Velenju; Kristanc Meta, Bled-Grad 39;
Gajšek Frančiška, Maribor, Puškinova 3/11; Kuttnig Franc, Slov. Javornik 55;
Kunstelj Jakob, Vrhnika, Pod sv. Trojico 9; Muravec Helena, Ustje pri Šmartnem 43;
Koder Marija, Zg. Kokra 15 pri Kranju;
Babič Anton, Maribor, Aleksandrova 27;
Kastelic Ivana. Male Lašče 44, p. Vel. Lašče; Javernik Jurij, Sp. Grušovje 20, p. Prihova; Hrašar Jožef, Podvin 45, p. Polzela;
Malej Marija, Slov. Javornik 18;
Koren Magdalena, Sv. Miklavž 79, p. Hoče pri Mariboru;
Javornik Barbara, Letuš 20, p. Šmartno ob Paki; Bobik Marija, Škalce, p. Slov. Konjice;
Šilar Janez, Jesenice, Cesta na Golico 10;
Letonja Ivana, Sv. Bolfenk v Slov. gor.;
Krmelj Franc, Šk. Loka, Fužinsko predmestje 19; Zupan Ignacij, Kropa 40;
Kovačič Jakob, Hrašenski-Rački vrh 3, p. Slatina-Radenci;
Krumpl Ivana, Kozjak 58, p Zg. Sv. Kungota; Novak France, Ljubljana, Bohoričeva 30;
Logar Tončka, Železniki 4;
Dolenc Anton, Ljubljana, Resljeva 10;
Krcwalder Anton, Šmihel pri Pliberku;
Dvojno zavarovalno vsoto je KARITAS izplačala ob smrti Jakelj Riharda, Kranj, Prešernova 7, ki je bil povožen od vlaka.
Brezplačno sozavarovano vsoto je KARITAS izplačala po ceniku CT zavarovanim staršem ob s mri otrok:
8letne Miklavčič Ane, Vešter 29, p. Škofja Loka; 10 letnega Padovana Franca, Novo mesto, Ljubljanska 36;
8 letnega Grčarja Franca, Zalog 73, p. D. M. v Polju.
»KARITAS«
Nov redilni prašek
»REDIN« za prašiče. —
Vsak kmetovalec si labko hitro in z malimi stroški ^|jijjgžžlSrLj**'B'Jp W zredi svoje prašiče. Zado-	* r *
stuje že 1 zavitek za 1 prašiča ter stane 1 zav. 6 din, po pošti 17 din, 3 zav. po pošti 29 din, 4 zav. po pošti 35 din. — Mnogo zahvalnih pisem.
Pazite: pravi Redi n se dobi samo z gornjo sliko.
Prodaja drogerija Kanc, Ljubljana, Židovska ul. 2
Na deželi pa zahtevajte Redin pri Vašem trgovcu.
Charlie Chaplin. Ta slavni kinoigralec je sedel nekoč z nekim mladim kinoigralcem pri ki-nopredstavi, pn kateri je ta njegov tovariš igral glavno vlogo. Igralec Chaplinu: »Res, to je čisto poseben doživljaj, ko vidi človek prvikrat samega sebe na platnu.« — Chaplin: »Da, da, šele tedaj človek razume, kaj vse mora ubogo občinstvo prebaviti.«
Nadzorništvo Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani je na svoji seji dne 31. julija 1940 — ob štiridesetletnici obstoja zavoda — sklenilo ustanoviti deset dijaških štipendij po letnih 3CÜ0 din za popolno srednješolsko šolanje moralno neoporečnih in nadarjenih sinov siromašnih zavarovancev, pri čemer so sinovi članov uprave in nameščencev Vzajemne zavarovalnice izključeni.
Štipendije podeljuje iz tekočih sredstev na predlog ravnateljstva nadzorništvo Vzajemne zavarovalnice po svobodni presoji pro-silčeve vrednosti.
Pravico do teh štipendij imajo sinovi, ki se šolajo na državnih ali zasebnih srednješolskih zavodih s pravico javnosti. Pod zavarovanci je razumeti osebe, ki imajo pri Vzajemni zavarovalnici v veljavi katero koli plačano zavarovanje.
Prvikrat razpiše Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani vseh deset štipendij v »Naši moči« in to za nastopne prvošolce, ki morajo v prošnji navesti, na katerem zavodu se nameravajo šolati.
Prošnji za podelitev razpisane štipendije mora vsak prosilec priložiti:
Dragi mladi prijatelji'
To je bila zamera prejšnji mesec! Listali ste in listali po »Naši moči«, ki je imela kar 16 strani, a o »Mladi moči« ne duha ne sluha. Seveda ste se vsi skopali name in kričali: »Ti si krivi Seveda, če imamo mi počitnice, misliš, da jih lahko imaš tudi ti. Pa ti jih ne privoščimo!« Da ste taki, si pa res nisem mislil. Hvala Bogu, da niste vsi tako bodeči. Le Franček in Meta in Štefan in Vida, pa še nekaj drugih neugnancev je, ki so mi pisali in svojo jezico v bridkih besedah hladili. Kako je torej bilo?
Vidite, res je »Naša moč« imela 16 strani, pa ste jo tudi prebrali? Kaj ne, sami veliki gospodje so pisali vanjo. In kako naj jaz ubožec rečem temu ravnatelju ali onemu doktorju: »Hej, Vi, v našo koruzo nam hodite! Tule bo ,Mlada moč‘,
Vi pa počakajte za drugič!« Saj razumete, da to ni mogoče. Sem sicer korajžne sorte in se tudi medveda ne ustrašim, če se piše z veliko začetnico, a pred ravnatelji in doktorji imam veliko spoštovanje. Nikdar ne veš, kdaj ti prav pride, če z njimi lepo ravnaš. Prav gotovo pa veš, da ti ne bo dobro, če se jim kaj zameriš.
Da ne bo preveč hude krvi, vam obljubim, da se bom popravil. A danes še ne. Prihodnjič, ko bo »Naša moč« zopet zrastla na 12 strani, boste spet imeli več prostora. Današnja »Naša moč« pa je tako mršava, da niti za kako križanko ali zlogovnico ni prostora. In ker je vam nisem mogel zastaviti, sem prosil urednika, naj tudi odraslim nič ne da. Saj vidite, da tudi odrasli to pot ne bodo imeli kaj reševati. Prav jim je.
»mem i'iniii ihuiii iMimnimniii
1.	Ubožni list, potrjen po pristojnem občinskem uradu in davčni upravi.
2.	Potrdilo župnega urada, da je prosilec moralno neoporečen.
3.	Zadnje šolsko spričevalo v originalu ali prepisu, ki ga pa mora šolsko upravitelj-stvo overoviti.
Prošnje in prilog ni treba kolkovati.
Ker se štipendije izplačujejo polletno v začetku vsakega polletja v roke zavarovanca, mora štipendist pred vsakokratnim izplačilom dokazati s posebnim izkazom o napredku in vedenju, da je prejšnje polletje dovršil najmanj s prav dobrim uspehom in prav dobrim vedenjem. V začetku vsakega šolskega leta pa mora štipendist poleg tega predložiti še novo potrdilo pristojnega župnega urada, da je moralno neoporečen.
V primeru, da štipendist ne izpolnjuje več katerega izmed zgoraj navedenih pogojev, mu na predlog ravnateljstva nadzorništvo Vzajemne zavarovalnice štipendijo odvzame in jo zopet razpiše.
Prošnje za razpisane štipendije je vložiti najkasneje do 6. septembra pri ravnateljstvu Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani.
Mislil sem in tuhtal, kako bi napravil, da vi ne bi prišli preveč na kratko. Pa sem rekel: Osem dobitkov razdelimo za julijsko križanko, ker je v avgustu odpadla, pa bo. In tako je žreb rekel, da dobijo knjižne nagrade sledeči:
1.	Gradišek Stanislava, dijakinja III. c razr. drž. II. realne gimnazije v Ljubljani, Poljanska cesta 54.
2.	Rozina Borko, dijakinja I. razr. drž. real. gimnazije v Ptuju, Sv. Bolfenk pri Središču ob Dravi.
3 Valant Marijan, dijak klasične gimnazije, Ljubljana, Gerbičeva ulica 14.
4.	Galun Anton, učenec 5. razr. ljud. šole, Preša 6, p. Majšperk. (Tone, pa še druge Maj-šperčane pozdravi!)
5.	Vidmar Ivan, dijak II. c razr. drž. klasične gimnazije, Fužina 7, p. Zagradec pri Stični.
6.	Glinšek Cirila, učenka 5. razr. ljud. šole. Št. Ilj pri Velenju.
7.	Breceljnik Lado, učenec 3. razr. ljud. šole, Dravlje, Vodnikova cesta 261, p. Št. Vid nad Ljubljano.
8.	Kobal Vida, dijakinja III.c razr. drž. II. realne gimnazije v Ljubljani, Bleivveisova c. 50.
Konec dobro, vse dobro, pravijo nekateri. Jaz pa pravim, da je tudi dober začetek potreben za dober konec. Zato vam pa vsem želim, da bi brez vsake nesreče začeli novo šolsko leto in ga čez 10 mesecev enako srečno ter v miru končali.
Vse lepo pozdravlja
brat Ivo.
MLAD
Železarna ♦ lil. MII & (o.
UilBUftNA, Tyrševa cesta 9 • Telefon 34-71
NOSILKE - CEMENT - Betonsko železo - Strešna lepenka - Mreže za pesek - Ventilacijske vratiče Opreme za kopalnice: Banje - Peči - Umivalniki - Bideti - Obešalniki za brisače - Etagere - Kozarci Vse vrste pip - Kompletna stranišča - Sesalke - Vodovodne cevi - Okovje za stavbe in pohištvo Štedilniki - Trajnogoreče peči znamke: ZEPHIR, „H“ in REKORD - „Sted-Regulstor" obročev in plošč za štedilnike, 50% prihranka na kurivu - Orodje za vse obrtne stroke - Tehniški predmeti NA VELIKO — Kuhinjska posoda in vse gospodinjske potrebščine — NA MALO
Nameščenci osrednjega urada Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani ob njeni štiridesetletnici.
V prvi vrsti sedijo z leve proti desni: Pavel Pleničar, dolgoletni in zaslužni potovalni uradnik; Ivo Peršuh, urednik »Naše moči«; Valentin Serše, eden najstarejših uradnikov Vzajemne zavarovalnice; Karel Turšič, glavni knjigovodja; Tone Jeglič, ravnatelj oddelka Karitas; Janez Triler, Šetaktuar; Ivan Martelanc, ravnatelj življenjskega oddelka; Josip Pehani, generalni ravnatelj; dr. Josip Dermastia, generalni tajnik; Avgust Novak, ravnatelj finančnega oddelka; Stanko Sušnik, ravnatelj elementarnega oddelka; inž. Janez Umek, vodja škodnega oddelka; inž. Boris Pogačnik, uradnik škodnega oddelka; Stanko Velkavrh, uradnik elementarnega oddelka.
Najvišje priznanje zaslužnim
Na slavnostnem zborovanju ob proslavi štiridesetletnice Vzajemne zavarovalnice je g. ban Marko Natlačen izročil visoki odlikovanji predsedniku in generalnemu ravnatelju Vzajemne zavarovalnice. Istočasno pa je bilo odlikovanih lepo Število najstarejših krajevnih zastopnikov, s čimer je naivišji činitelj v državi poudaril, da je
Prevzvišeni škof ljubljanski in pokrovitelj Vzajemne zavarovalnice gosp. dr. Gregorij Rožman daruje ob štiridesetletnici Vzajemne v turistovski kapeli osrednje palače mašo za vse žive in rajne sodelavce in člane Vzajemne zavarovalnice.
zavarovalnim zastopnikom.
tudi delo in napor skromnega zavarovalnega zastopnika za državo zaslužno. Na gornji sliki stojijo od leve proti desni: Kralj Štefan iz Ljubljane, Kovač Ignacij iz Št. Janža na Dol., Čebela Jože iz Leš, Sava pri Litiji, Nagode Janez iz Hotederšice, Novak Ignacij iz Vnanjih goric, Petrič Marko iz Bojanje vasi pri Metliki, Poje Jernej iz Starega trga pri Rakeku, Kern Josip iz Klanca pri Komendi, Jakopič Anton iz Podpeči pid Vidmu-Do-brepolju, Pugelj Ivan iz Lipe pri Strugah, Lovrenčič Anton iz Sodražice, Prašnikar Josip iz Medije-Izlak, Črnoga Ivan iz Zdol in Stanovnik Janez iz Horjula. — Izmed teh je g. Novak Ignacij prejel red sv. Save V. stopnje, vsi drugi pa zlato kolajno za državljanske zasluge. — Na sliki manjkata odlikovana Topolnik Martin iz Križevcev pri Ljutomeru in Simončič Ivan iz Radeč pri Zid. mostu, ki se zaradi bolezni nista mogla udeležiti proslave. — Našim zvestim in delavnim sotrudni-kom k visokim odlikovanjem prisrčno čestitamo z željo, da bi jim bilo še mnogo let usojeno delati z dosedanjo ljubeznijo za slovensko zavarovalnico.
Na kaj vse so otroci ponosni! Tonček in Pepček se na poti iz šole glasno prepirata. Ko prideta do hiše Tončkovih staršev, začne Tonček na ves glas klicati: »Mama, mama!« — Tončkova mama pomoli glavo skozi okno. Tonček: »Veš, mama, poklical sem te, da bo Pepček videl, da imaš res bradavico na nosu. On mi namreč tega noče verjeti.«
Poveljnik dravske divizije divizijski general Dragoljub Stelanovič prihaja k slavnostnemu zborovanju ob štiridestletnici Vzajemne zavarovalnice.
Ban g. dr. Marko Natlačen pripenja predsedniku Vzajemne zavarovalnice velečastitemu g. Ivanu Sušniku visoko odlikovanje reda sv. Save 3. stop.
Slovenec ima bistro glavo, to hvalo mu daje, kdor koli ga pozna; toda človeku ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi.
(Fran Levstik: Besede Slovencem.)
„Psšlen ÜDUE14 us£ laže pcsispl nspo oliisü» sio. ie iz&atsalet suolepa imtcfla!“
To Levstikovo, za naše čase prav posebno pomebno misel je številnim reševalcem odkrila julijska zlogovnica. Za nagrade so bili izžrebani:
1.	Rupnik Janez, šolski upravitelj, Stranje pri Kamniku, p. Stahovica.
2.	Farkaš Tone, stud. med. vet., Iljaševci, p. Križevci pri Ljutomeru.
8. Kos Vera, gospodinja, Ljubljana, Ižanska cesta 61.
4.	Resnik Ignac, posestnik, Šmiklavž 40, p. Gornjigrad.
5.	Marn Eleonora, odv. uradnica, Ljubljana, Masarykova cesta 14, L nadstropje.
6.	Žerdni Verona, trgovka, Žižki 52, p. Čren-sovci, Slovenska Krajina.
7.	Belak Martin, posestnik, Arclin 5, p. Vojnik pri Celju.
8.	Inž. Prezelj Marjan, mestni gradb. inž.-pri-pravnik, Ljubljana, Sv. Petra c. 79a, III. nadstr.
9.	Keber Pavel, rudar, Mežica 71.
10.	Supin Karel, župnik, Tržišče na Dol.
Vsak nagrajenec prejme do konca avgusta t. 1. v dar po eno lepo slovensko knjigo.
Pusnm utdia
Pomen iznajdbe radia moremo po učinkovitosti in vplivu na življenje narodov primerjati edino ž iznajdbo tiska in železnice. Če sta tisk in železnica nosilca razvoja preteklih stoletij, se pojavi v našem stoletju radio kot nova velesila. Če zgodovinsko gledamo na njih razvojno črto, se nam ob bežnem razmišljanju ne zdi, da bi bila v tem kakšna posebna medsebojna povezanost. In vendar je! Tiskarstvo, časopisje, knjige — vse to je razbilo osamljenost duhovnega življenja posameznih narodov in približalo duhovne vrednote enega naroda drugemu. Železnica je skrajšala razdalje, približala med seboj narode in države in jih napravila za osvojitelje cele zemlje.
Iznajdbo radia in televizije v našem stoletju pa moremo smatrati kot zmago duhovnega obvladanja prostora. Radio je razdalje še bolj zožil, tako da jih skoraj več ni. Iznajdba radia nadaljuje iznajdbo tiskarstva in železnice in ju obenem tudi nadkriljuje. Razširjanje duhovnih vrednot ni več vezano na višino naklad te ali one knjige, marveč je omejeno edino na število poslušajočih. Čim pa se je razširil radio po vseh deželah in postal skupna last in skupna dobrina vseh kulturnih narodov, potem še komaj moremo govoriti o kakšnih razdaljah.
Radiofonija je prav za prav še na nepopolni stopnji; vrh te iznajdbe sega v televizijo in morda še v neslutene svetove. Radio je narode in dežele, njihovo kulturo, navade itd. še bolj med seboj povezal.
Ko tako govorimo o splošnem pomenu, ki ga ima radio za človeštvo, za narode, moramo posebej še poudariti pomen radia za poedine narode, za poedine ljudi. V našem narodu igra radio vedno večjo vlogo. Kdor tega ni deležen, zamudi veliko. Vse, kar je v narodu dobrega, vrednega, lepega^ in plemenitega, vse to posreduje radio, izobražuje, poučuje, zabava itd.
Za vsak narod je radio danes izrednega pomena, prav tako pa tudi za poedinca.
Prav s tega stališča moramo pojmovati radio, njegov pomen in ta pomen tudi pravilno ocenjevati in se ga tudi zavedati. Iz tega pojmovanja, da je danes radio nepogrešljiv spremljevalec sodobnega človeka, bi moral pri nas vsak, kdor le zmore, postati naročnik radia. Na ta način morejo biti zares vsi deležni tega, kar radio nudi; po radiu so povezani z vsem domačim življenjem in dogajanjem in obenem z dogodki vsega sveta.
Kdor radio prav pojmuje in prav ceni, gotovo poskrbi, da kmalu postane radijski naročnik.
To je pa res. »Peter, ali že veš, da pri nas odpirajo vsa pisma, ki prihajajo iz inozemstva?« — »Ni mogoče, Karel!« — »Pa jel Drugače jih namreč ne bi mogli pročitati.«
*
Zaletelo se mu je. »Gospod profesor, obljubili ste, da boste v našem društvu predavali nekaj o možganih. Naše ljudi bo to gotovo zanimalo.« — »Pa res sedaj ne bom mogel. Imam trenutno čisto nekaj drugega v glavi.«
Fr. Kafol, Ljubljana:
Ssuta mmm cli nutcmelagia
Bolj je znano ime marmelada, kakor izraz sadna mezga. V južnih krajih pravijo temu pekmez, na Češkem povidel. Pod marmelado razumemo prav za prav oslajeno sadno mezgo, t. j. da dodamo sadni mezgi primerno količino sladkorja z namenom, da jo zboljšamo. K sadni mezgi (pekmezu) v ožjem smislu besede se ne dodaje sladkor, ampak se kuha sadje takšno, kakršno je.
Na ta način uporabimo zelo koristno vsako sadje: jabolka, češplje in hruške, razen nekaterih moštnic, ki vsebujejo preveč trdih snovi (kamenčkov), ali pa če so predrobne.
Preden začnemo razpravljati o napravi marmelade, je potrebno nekaj splošnih pojasnil. Različna so sredstva, s katerimi lahko ohranimo sadje v tej ali oni obliki pred pokvarjenjem. Niso pa vsa sredstva priporočljiva. V ta namen služi predvsem sušenje, gosto vkuhavanje sadja, dodatek sladkorja, dalje uporaba raznih kemičnih sredstev, ki so več ali manj zdravju škodljiva. Uporaba kemičnih sredstev je zato razen sredstva »Nipakombin« prepovedana.
Posnemajmo druge narode (Čehe, Nemce itd.) in izdelujmo doma marmelade za prehrano družine. To delo je zelo enostavno, ki ga moremo v vsaki hiši izvesti.
Za napravo marmelade so najboljše češplje, ki so letos skoraj povsod obrodile. Iz 100 kg češpelj dobimo 25—80 kg mezge.
Za vkuhavanje sadne mezge nam služijo kotli, ki so dovolj veliki. Najboljši so oni, ki so vzidani kje pod kako streho z lastno kurjavo in dimnikom. Zelo pripravni kotli za kuhanje marmelade so oni z vodno kopeljo (Wasserbad), ki so bakreni (ne železni) in morajo biti tudi počinjeni, z vsebino najmanj 70—80 litrov. V takih kotlih mezge ni potrebno toliko mešati. V južnih krajih države kuhajo pekmez blizu sušilnic, kar na prostem pod streho, v navadnih velikih, plitvih kotlih z vsebino 200—400 litrov. Sicer pa je za kuhanje marmelade tudi emajliran kotel dober.
Za vkuhavanje mezge v večjem so potrebne razne priprave: lesene kuhalnice (greblje), razna sita, strgulje, brezove metlice, večje in manjše žlice ter posode za polnjenje mezge.
Čim slajše je sadje, tem boljša je mezga
Za napravo mezge uporabljamo le popolnoma zrelo sadje. Ako vkuhamo še kislo, nezrelo sadje, je samo po sebi umevno, da ostane tudi mezga kisla. Ker je pa sladkor drag, moramo izrabiti naravne prilike, t. j. da pustimo sadje, čimbolj dozoreti, preden ga predelamo. Jabolka morajo popolnoma dozoreti, kakor pravimo zmediti, t. j. da jih pustimo vsaj 5—G dni na kupu, da postanejo sladka in užitna — zrela. Hruške morajo tudi dozoreti (ne zmehčati), pri češpljah se mora kožica okoli pecliev nagubaneiti. Torej, čim slaiše je sadje, tem boljša je marmelada. V krajih, kjer ie taka naprava mezge v navadi, vkuhavajo sadje nepretrgoma noč in dan, da izrabijo čas in obvarujejo blago pred kvarjenjem.
Kuhanje mezge iz češpelj
Popolnoma zrele, zdrave češplje (ne nagnite) napolnimo v čist kotel, kjer jih polagoma razkuhamo v kašo. Zraven kotla postavimo dve primerni kadi (dve posodi). V eno kad izpraznimo razkuhane češolje, prazen kotel na ponovno napolnimo s svežimi češpljami. Medtem časom razkuhano brozgo precedimo (pasiramo) na primernem situ (luknje sita so od 4—6 mm velike), da ostanejo na situ samo koščice. Ako uporabljamo finejša sita, ostanejo v njem tudi kožice.
Ko so se v kotlu češplje razkuhale, jih precedimo. V prazen in očiščen kotel vlijemo potem precejeno mezgo. Najvažnejše delo prt tem je, da mezgo neprestano mešamo, da se ne prižge. Polagoma dodajamo k prvi mezgi še drugo, ki smo jo med tem časom precedili.
Vkuhavanje mezge traja približno 8—10 ur. Kuhar(ica) se mora za to delo previdno pripraviti. Priporoča se, da si delavec ovije roke s cunjami in pokriie deloma Uidi obraz, da se zavaruje pred opeklinami. Mezgo vkuhavamo toliko časa. dokler ne dobi bleščeče temne barve in da postane tako gosta, da se delajo kar kepe, odnosno dokler ne stoji kuhalnica v mezgi pokonci, ako jo postavimo v njo.
Vkuhano mezgo napolnimo še gorko v lonce, ali tudi v večjo leseno posodo. Dišav (limonovih olupkov, nageljnovih žbic, cimeta itd.) navadno ne dajemo k mezgi. Napolnjeno posodo zavežemo s papirjem in shranimo na hladnem prostoru.
V nekaterih krajih vlivajo mezgo gospodinje tudi na cenejše krožnike in sklede, ali v navadne lonce, ki jih potem postavijo v krušno peč, ko so spekle kruh. Marmelada se še bolj strdi in napravi na vrhu skorjo; taka mezga je potem še bolj stanovitna.
Na sličen način vkuhavamo tudi jabolčno in hruškovo mezgo. Priporoča se pa, da se to sadje s češpljami meša na polovico, aii kakor je. Z dodatkom sladkorja pri vkuhavanju ali pred uporabo se okus jabolčne mezge izboljša. Paziti moramo tudi na lepo barvo mezge, zlasti pri jabol-kah. Marmelade barvamo običajno z žganim sladkorjem (karmelom) ali pa z dodatkom soka od borovnic, bezgovih jagod; drugih barvil (anilino-vih barv) ni uporabljati, ker so zdravju škodljiva, zato prepovedana. Pred uporabo take sadne marmelade jo moramo primerno z dodatkom vode razredčiti, da jo potem lahko mažemo na kruh, testo itd.
Gospodarji! Skrbite za prehrano družine s tem, da določite čim več sadja za vkuhavanje marmelad. Povedano velja posebno za češplje in tudi za ostalo sadje, ki naj se ga čim manj skuha v žganje. Vaše gospodinje, zlasti pa otroci vam bodo za to hvaležni. Blagor hiši, v kateri je dovolj posušenega in. vkuhanega sadja za prehrano družine.
Javna, szafpvala
Podpisani Anton in Marija Goste, Loke 188, in Marija Stavec, Retje 08, Trbovlje, se Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, najtopleje zahvaljujemo za točno in solidno izplačilo zavarovalnine po pokojni Mariji Vozelj, katero smo imeli zavarovano pri največji slovenski zavarovalnici.
Zato vsakomur svetujemo, da se na kateri koli način zavaruje pri tem zavodu.
Trbovlje, dne 16. aprila 1940.
Gošte Anton in Marija, 1. r., Marija Stavec, 1. r., rudar.	rudarjeva žena.
Klepetulja. Soseda, ki je pol ure klepetala s prijateljico na cesti: »Tako, sedaj pa moram iti. Veš, vodovodna cev nam je počila. Moj mož z roko zadržuje vodo, dokler ne pripeljem inštalaterja.«
Ilustracije In kiiiejl
dajo reklami šele pravo lice. — Za reklamo v visokih nakladah uvaiujie le o ff s e Iti sk, ki je dane t n a j c e n e j lil
pŽ1)
Kamenotisk • Kn jigetfsk Bakrotisk • Kliiarna litografija • Offsettisk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
Nevarnosti v oralen
Navadno je zrak tak, kakor smo ga doslej opisovali, pravšno sestavljen in zdravju primeren, omenjena je bila izjema glede ogljikovega dvokisa, ki je časih nevaren tudi v prirodnih razmerah. V obljudenih krajih pa, kjer so razmere izumetničene, vsebuje zrak marsikje tudi nepravšne, zdravju škodljive primesi. Te primesi so plini in toga telesa.
Najbolj pogosten in nevaren plin je ogljikov samokis, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju, nezadostnem okisanju gorljivih teles. Ogljikov samokis se tvori v pečeh in štedilnikih s slabim zračenjem, pri tlenju žarečega oglja, v ogljenih kopah, pri izdelovanju svetilnega plina, ki vsebuje povprečno 15% ogljikovega samokisa, v izpuhu plinskih motorjev ga je mnogo, zato je nevaren zrak v zaprtih garažah.
Ogljikov samokis je hud strup, nevaren že v majhnih množinah. Že en odtisoček ogljikovega samokisa v zraku je škodljiv, pol odstotka pa že smrten, če kdo diha v takem zraku dalje časa. Ogljikov samokis se namreč spaja z rdečilom krvnih telesc, ki prenašajo kisik iz pljuč v telesne dele in ogljikov dvokis iz telesa v pljuča v rahlih spojih, v trdno spojino. Z ogljikovim samokisom združeno rdeče krvno telesce ne more več sprejemati drugih plinov in je za svoj življenjski posel onesposobljeno, uničeno. Na tak način se nam kri skvari kaj hitro. Posledica je notranje zaduženje z nezavestjo pri naglih zastrupitvah, pri počasnih zastrupitvah pa glavobol in druge živčne motnje, slabokrvnost z raznolikimi težavami v drobju. Take pojave opazujemo pri likaricah, ki delajo z likalniki na oglje ali plin in pri deiaveih v garažah. Nagle in pogostne smrtne zastrupitve se dogajojo s svetilnim plinom ali v prostorih, segretih z ogljem ali zakurjenih s pečjo z zataknjenim oddušnikom, pa tudi na ogljenih kopah.
Pogostna primes je amonijak, ki se razvija ob razpadanju organskih teles in izločin, posebno seča. Ker je zoprnega duha in močno draži sluznice, ni ta plin v obče nevaren, saj odganja; bolj nevaren je pri delu v greznicah in smradotočih.
Žvepleni okis nastaja pri izgorevanju žvepla samega in premoga. Ta lin močno draži sluznice, iglasto drevje in cvetlice ga ne prenašajo, vepleni okis je v rabi za razkuževanje sodov, kleti in hlevov.
V mnogih obrtnih in tovarniških obratih se razvijajo še drugi zdravju škodljivi plini, ki so manjšega pomena za splošnost radi omejene porabe. Večjega pomena pa so vojni strupeni plini, prava sramota novodobne omike, ki je po svojem izvoru brezdušna in po svojih učinkih brezsrčna. Kavnanje v taki sili in potrebi bo opisano kasneje.
Nadaljna škodljiva primes v zraku zaprtih prostorov so zoprne vonjave ali smradovi, izločki ljudi in živali. Neki vonj ima vsak človek in sicer vsak svoj posebni vonj, ki ga živali s tankim vohom razlikujejo prav zanesljivo, časih celo na daleč. Ta vonj je v obče neopazen posamič, v zaprtih prostorih pa, kjer je mnogo ljudi, ga čuti tudi top nos. Poleg tega človeku svojskega vonja pa se kopičijo še drugi duhovi, ki puhte jz žlez znojnic in lojnic (pot sam diši, maščobne kisline tudi), iz nosa, ust, sopil in želodca, prav tako črevesni plini. Taka ogabna zmes povzroča občutljivim ljudem nekakšen glavobol ali omotico z bruhanjem, ali nezavest s krči, drugim dušico.
Končna primes, zdravstveno zelo pomembna, je prah. Popolnoma brez-prašnega zraka menda ni na zemlji nikjer, malo prahu v zraku je na višinah ali sredi širokega morja.
Kaj je prah? Prah so drobcena trda telesca, tako lahka, da jih nosi gibajoči se zrak ali da plavajo v gibajočem se zraku; dim, nezgorjen a segret ogljik se celo dviga. Prah je glede velikosti posamičnih delcev ali viden, ali samo v močnem žarku sredi temine viden (»sončni prah«), ali samo z dobrim povećalom viden (»drobnogledu! prah«).
Zelo razširjen je dandanes premogov prah, ponekod, kjer se izdeluje in porablja oglje, tudi ogljeni prah. V prirodi je časih čuda dosti prahu in sicer cvetnega prahu, ko cvete drevje in grmovje v mačicah, posebno pa ob cvetju trav in žita. V prah se drobe seno, slama in listje, praši se močno ob mlačvi in mletvi. Tudi živalske kože in dlake dajejo mnogo prahu, posebno pa ptičje perje. Celo na živem človeku se dela prah, koža in dlake se nevidoma in sproti luščijo, ko neprestano odmetajo vrhnje luskinice, izrabljene ostanke nekdanjih slanic.
Prav posebne omembe je vreden prah, ki mu pravijo po pravici živi prah, saj sestoji iz živih kali, največ glivic. Živega prahu je ponekod v zraku zelo mnogo, drugod manj, nekaj celo v visokem pogorju ali na širnem morju. V tem živem prahu so raznovrstne kali, brezpomembne za zdravje, pa tudi nevarne. V zraku samem se žive kali menda ne množe, pač pa ostajajo žive v vlažnih in temačnih prostorih, v suhoti in močni svetlobi zamirajo.
Kakšne so zdravstvene škode zavoljo prahu v zraku? Dokler je koža cela in primerno negovana, prenaša prah kakršnekoli vrste brez posebnih motenj; količkaj rušena koža pa se zaradi prahu vnema, če pa se še pritaknejo kakšne kužne kali, nastane prisad z nedoglednimi nasledki.
Oči so za prah zelo občutne. Kdor živi in dela v prahu ali dimu, oboli prej ali slej ra vnetju očesne vrhnjice (veznice) in pridruženih naprav.
Z zrakom prihaja prah tudi v notranjost telesa, v dihala, kjer nastajajo bolezenske spremembe. V gornjih in srednjih delih (nosu, goltu, grlu, sapniku in dušniku) nastaja vnetje sluznice, ki je kaj različno po kakovosti in množini vdihanega prahu, s kihanjem, hrkanjem, kašljanjem se ponavadi izločuje dražeči prah s sluzom sproti. Hujše je stanje, če zahaja prah v dolnja dihala, t. j. pljuča, kjer zastaja in napravlja trajne in ne-popravne škode.« Pljuča premogarjev in oglarjev so črna, kamenarjev in klesarjev svetlosiva, železarjev rjava, drugih »prašnih delavcev« tudi po svoje spremenjena že na površju, a še hujše v notranjosti z znaki trajnega vnetja pljuč in dušnikov, kar se čuti kot bolezen pod imenom naduha, dolge, mučne in neozdravne nadloge.
Dolga je vrsta »prašnih poklicev«, ki so znani ali razupiti zaradi pogostne bolehavosti in zgodnje umrljivosti svojih članov. Najhujše sem videl kot mlad zdravnik pri ogledu neke papirnice (biizu Gradca). Stopili smo v veliko dvorano, kjer se je tako prašilo, da nam je jemalo vid in sapo, tiščali smo si robce pred nos in brisali neprestano se solzeče oči. Videli smo, ko smo hiteli skozi »prašni pekel«, 50—60 deklet, ki so cefrale
in parale cunje, kakršne leže po smetiščih. Prišedši iz »prašnega pekla«, kakor je krstil naš vodja, vseučiliški profesor, to delavnico, smo se obrnili na tovarniškega obratovodjo, ki nam > razkazoval naprave v tovarni, kako opravičuje take razmere, ki so poroga najpreprostejšiin zdravstvenim zahtevam. Hladnokrvno se je mož nasmehnil in menil, da se tako delo ne da opraviti s stroji, da se blago (cunje) ne sme močiti, ker bi trpelo na vrednosti, da delavke nočejo nositi predpisanih praholovnih nastavk na nosu in ustih, češ da jih ovirajo pri klepetanju. Vprašali smo ga, kako dolgo zdrži delavka pri takem nezdravem delu.
»Eno leto, kvečjemu dve,« je odvrnil.
»In potem?«
V	odgovor je mož skomizgnil z rameni. Menda so kasneje na ovadbo našega profesorja napravili tam nekakšno prezračevalo, ki je sesalo prah navzdol in navzven.
Prav tako, kakor »obrtni« prah po delavnicah, tovarnah in rudnikih, je nevaren in škodljiv stanovanjski prah po bivališčih, šolah, cerkvah in drugih zaprtih zbirališčih. Nekaj se ga dela v bivališčih z mencanjem obleke, drgnjenjem, pospravljanjem, postiljanjem, drugi se prenaša od zunaj.
Kaj vse se zbira v stanovanjskem prahu, je težko našteti; cestni in zemeljski prah, izsušeno blato, živalski in človeški odpadki, izsušeni pljunki se z gibanjem in navadnim pometanjem spravljajo s tal v zrak in krožijo v njem. Najbolj nevarne sestavine »stanovanjskega« prahu so kužne glivice, ki ostajajo v zaprtih prostorih žive. Jetika velja po vsej pravici za stanovanjsko bolezen.
Doslej naštete prašne nevarnosti ogrožajo približno enako vse ljudi. So pa še druge motnje, ki jih povzročajo neke vrste prahu samo nekaterim ljudem prav posebno občutljivega ustroja. Najbolj znan je cvetni prah trav in žita, v tisti dobi ooboievajo taki občutljivci za vročnico z vnetjem oči, nahodom; drugi za dušico (ali astmo, ki je mučno stanje dušenja, prena-pihnjena pljuča so ovirana pri izdihavanju); tretji za nenadnimi prebavnimi motnjami, četrti za srbečim priščem na koži (koprivnico), pet morda za enostranskim glavobolom. So še taki, ki prenašajo cvetni prah brez težav, a prišedši v konjski hlev, dobijo prav tako dušico od konj, kakor oni od cvetja, ali pa drugačne motnje. Posebno razupit je perni prah, ki ga je vedno kaj v kurnikih in golobnjakih, še več se ga dela sproti, kjer se obdeluje in ujrorablja ptičje perje, kakor v tako priljubljenih pernicah. Marsikdo se znebi svoje mučne dušice, ko odpravi iz spalnice vse perje.
S tem so naštete samo bolj splošno znane vrste škodljivega prahu, a je še mnogo drugih, ki sprožajo pri nekaternikih enake nevšečne odzive. Zdravnik je neredkokdaj v zadregi, predno pogodi pravo šodljivost v danem primeru preobčutnosti bolnikovega ustroja (anafilakse ali alergije).
V	zraku plava mnogo kužnih kali. Najbolj nevarna med njimi je kal jetike, po zraku se prenašajo tudi hripa, oslovski kašelj, ošpice, davica, Škrlatica, neke pljučnice, neka vnetja možganskih mren in hrbtnega mozga, pa tudi nevarni prisadi ran, otročniška vročnica in šen. Okužbe se dogajajo malone samo v zapitih prostorih, na prostem pa redkokdaj ali nikoli. Sonce je največje in najboljše razkužilo.
*
Kako se varujemo vseh teh in tolikih nevarnosti, ki nam prele iz zraka, ko nas je čedalje več, ki smo vezani na zaprte prostore glede dela in bivanja?
Preprečevanje in odpravljanje prahu v delavnicah in bivališčih pride na vrsto kasneje v posebnem poglavju, zdaj bodi omenjeno osebno varovanje.
Malokdo se zaveda, kako čudovita zdravstvena naprava je nos! Nos je odličen čuvar našega zdravja v več ko enem pogledu. V nosu imamo zelo občutno čutilo, voh, ki nas opozarja zelo zanesljivo na neštete nevarnosti, ki jih ne moremo zaznati drugače. Nevarnosti, ki preže na nas iz zraka, so bile ravnokar naštete pregledno, mnogo teh voha dober nos; nevarnosti v hranivih spoznava vsaka dobra gospodinja in kuharica z nosom, nekaj več o tem bo v razpravi o prehrani.
Zunanji nos, najsibo še tako obilen, je le manjši del, samo vhod v neverjetno obsežen prostor, ki zavzema dobršen del glave. Ta prostor je po sredi predeljena velika duplina, ki je v zvezi še z drugimi kostnimi votlinami (v ličnici, čelnici in ušesu). Vsa ta votlina ima zelo zgubane notranje stene, podobne onim v kraških jamah, kar znatno povečuje njeno površino. Vsa notranjščina je prevlečena z močno sluznico, z obilnim žiljem in sluzaslo vlago po vrhu. Nos je očitno dihalna priprava, kjer se zrak sproti segreva oziroma shlajuje, ovlažuje in čisti. Nos ima stalno toplino, ki jo vzdržuje »osrednja« kurjava po žilju. pri vsakem pravilnem vdihu skozi nos se pomakne v nosu segreti oz. shlajeni zrak v nižja dihala, tako da je prehlajenje, ozir. pregretje sopil nemogoče. Tudi presuhi zrak se v nosu napoji z vlago, da se dolnji deli ne kvarijo. Najbolj važno nosno opravilo v zdravstvenem pogledu pa je razpraševanje vdihanega zraka. Pri vdihu ne gre zračni tok naravnost skozi nos, ampak kroži po njem v vrtincih, pri tem se vlegajo prašni delci na sluz vrh sluznice in na njem obtiče. Če je dosti te nesnage v zraku, se izločuje kar sproti s kihanjem, sicer se nabira in po potrebi izpraznjuje z usekovanjem.. Osnaži si zjutraj nos temeljito, dihaj vsaj do poldneva zdržema skozi nos in usekni se pred kosilom v čist robec, da se prepričaš, koliko neverjetno mnogo je prahu v zraku, ki se ti zdi čist in kako važno nalogo ima nos!
Zato pa imej v čislih tega odličnega čuvarja svojega zdravja, tudi če ti ni v diko njegova zunanjost. Skrbno ga neguj in trajno rabi za dihanje, zlasti v zaprtih prostorih. Kaj pa če je nos zamašen, neprehoden in nesposoben za dihanje? Če je ovira trajna, treba zdravniške pomoči, zakaj če hočeš ostali zdrav, moraš dihati samo skozi nos. Ali naj greš k zdravniku radi kratkotrajnega nahoda? Varuj se tisti čas prašnih prostorov in mrzlega zraka, drži pred ustmi robec, vdihuj v nos toplo paro. njuhaj po malem salrnijak ali metov cvet, da se ti nos odpre čimprej. Vedi pa, da ne dobiva nahoda zlepa oni, ki ima noge stalno suhe in tople. Čudna je ozka vez med nosom in nogami! Kako dosežeš to stanje, izveš v poglavju o utrjevanju
tl letni tUiak se |e smrtne pone-ste til v plnninok
Med dijaki, ki so bili na pofitnicah v koloniji pod Stolom na Zabreški planini, se je nahajal tudi 14-letni Mirko Maher, sin kovača-strojnika iz Ljubljane. 25. julija se je z nekaterimi tovariši iz kolonije odpravil proti vrhu Stola. Med potjo je stopil v pečevje, kjer mu je zdrsnilo. Padel je v globino in se hudo potolkel po glavi. Spravili so ga v dolino in prepeljali v ljubljansko bolnišnico. Sprva so mislili, da ga bo mogoče rešiti, ker poškodbe niso bile videti nevarne. Stanje pa se mu je naglo poslabšalo in je Mirko zaradi dobljenih poškodb umrl.
Starši so se pred letom dni zavarovali pri KARITAS in pa niso mogli slutiti, da jim bo KARITAS že tako kmalu izplačala sozavarovano vsoto za Mirka. Ker se je ponesrečil, je KARITAS za ponesrecnega otroka izplačala sozavarovano vsoto v dvojnem znesku.
+
Javna 3af}vala
Podpisana Ivan in Marija Maher, Ljubljana, Cesta dveh cesarjev, se iskreno zahvaljujeva oddelku KARITAS v Ljubljani za izplačilo dvojne sozavarovane vsote po smrti najinega sina Mirka, ki se je v planinah smrtno ponesrečil.
To domačo slovensko zavarovalnico vsakomur toplo priporočava. Kdor še ni zavarovan pri KARITAS, naj se takoj zavaruje, kajti človek ne ve, kje in kdaj ga čaka smrt. Nihče se prezgodaj ne zavaruje.
Ljubljana, dne 27. julija 1940.
Ivan in Marija Maher, I. r.
Marljiv dijak. Stric Peter: »No, Marko, kako je kaj v šoli?« — Marko: »O, kar dobro! Če preskočim enega svojih tovarišev, bom predzadnji.«
Nikolaj Kuzmin:
Za domovino
Zgodba iz španskih bojev.
(Nadaljevanje.)
Sedmo poglavje.
Na pragu večnosti.
Jutro je bilo sončno in lepo. Ko je Pedro v spremstvu štirih falangistov stopil na jetniško dvorišče, ga je skoraj zadušila omama, ki je je bil zrak prenasičen. Kot skozi meglo je videl sredi dvorišča poveljujočega častnika ter vrste vojaštva, ki so izkazale obsojencu poslednjo čast, kakor to predpisuje pravilnik. Polagoma mu je pa postal pogled jasen, vendar si nikakor ni mogel prav predstaviti resnice. Bolj se mu je vse skupaj zdela komedija kot pa kruta resnica.
Povsem se je zdramil šele, ko je stopil pred njega častnik in mu začel čitati smrtno obsodbo. Pedro jo je brez zanimanja poslušal. Sredi čitanja so mu misli pobegnile nekam daleč. Skoraj bi bil preslišat častnikovo vprašanje, ko je ta nehal s čitanjem: »Ali ste pripravljeni?«
Pedro je nemo prikimal. Podčastnik mu je hotel s črno ruto zavezati oči. Pedro je ruto odločno odklonil in glasno zaklical:
»Če blagoi Španije zahteva, da umrem, hočem smrti pogledati v oči, kakor to stori vsak pravi španski vojak v boju.«
Častnik je znova pristopil k Pedru ter mu strgal znake častniškega dostojanstva. Pedro pri tem opravilu ni niti trenil z očmi. Poveljujoči častnik je nato s službenim glasom dejal:
»Pedro Entiez, po običajnem pravu lahko izrazite še svojo poslednjo željo, ki vam jo bomo
Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar
Na banovinski kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu se prične novo šolsko leto v začetku novembra 1940. Šola ima dva oddelka: letno in zimsko šolo. Letna šola traja eno leto, zimska pa dve zimi po 5 mesecev. To zimo, ki pride, se vrši II. tečaj zimske šole. Letos se torej sprejemajo učenci samo v celoletno šolo.
Vsi učenci stanujejo v zavodu (internatu), kjer imajo vso oskrbo. Sprejemajo se pridni, dovolj nadarjeni sinovi kmetskih staršev, ki bodo po dovršenem šolanju ostali na kmetiji.
Lastnoročno spisane prošnje, kolkovane z banovinskim kolkom za 10 din, je poslati ravnateljstvu šole na Grmu čimprej, najkasneje pa do 10. septembra t. 1. Prošnji je priložiti: 1. Krstni list. 2. Domovnico. S Zadnje šolsko spričevalo. 4 Spričevalo o nravnosti onih prosilcev, ki ne stopijo v zavod neposredno iz kake šole. 5. Izjavo staršev odnosno varuha (banovinski kolek za 4 din), s katero se zavežejo plačati stroške šolanja (šolnino). Zavezati se morajo tudi, da bodo plačevali šolnino do konca šolskega leta. če bi sin ali varovanec brez opravičenega razloga predčasno zapustil zavod. 6. Tisti, ki reflektirajo na banovinsko ali kako drugo štipendijo (podporo) iz javnih sredstev, morajo priložiti obvezno izjavo (banovinski kolek za 4 din) staršev ali varuha, da bo njihov sin odnosno varovanec ostal na domači kmetiji, v nasprotnem primeru pa, da povrnejo zavodu sprejeto podporo iz javnih sredstev. 7. Uradno potrdilo občine: a) koliko je posestvo veliko (v ha); b) kolikšen je predpis direktnih davkov; c)š!evilo družine, posebej koliko je še nepreskrbljenih otrok ter eventuelne druge družinske razmere; č) koliko redijo konj, goveje živine, prašičev?
Starost najmanj 16 let in najmanj z dobrim uspehom dovršena osnovna šola.
Pri vstopu v šolo napravijo učenci kratek sprejemni izpit iz slovenščine in računstva. Hkrati se preišče njihovo zdravstveno stanje po šolskem zdravniku. Mesečna oskrbnina znaša od 350 do 100 din po premoženjskih in družinskih razmerah prosilca in se plačuje mesečno vnaprej. Prosilci za banovinsko znižano mesto morajo priložiti pod 6 navedeno izjavo in pod 7. navedeno občinsko potrdilo o velikosti posestva in višini letnih davkov z navedbo družinskih in gospodarskih razmer.
Slabo je videl Sodnik; »Kaj vam pade v glavo, da greste in ukradete par starih čevljev?« — Obtoženec: »Oprostite, gospod sodnik, bil je mrak in zdelo se mi je, da so novi.«
izpolnili. Vendar upoštevajte, da vam je čas le kratko odmerjen.«
Entrez je nenadno oživel, kot da so mu sporočili oprostilno razsodbo ali pomiloščenje.
»Moja zadnja želja? Moja zadnja, edina, največja želja? Ta je. da osvobodite nedolžnega človeka, ki ni ničesar drugega zakrivil, kot da je preveč ljubil Španijo in ...«
Z neko posebno toplino izgovorjena Pedrova beseda je očividno ganila celo robate falangiste, ki so stali v nerednih vrstah okoli dvorišča in kadili. Oči vseh so namreč bile sedaj uprte v Pedra. Tudi poveljujoči častnik se je za hip zmedel in dejal le:
»Toda ... razumite vendar. To je ... nemogoče ...«
»Ah da! Nemogoče je! Vi, častnik, ste pri tem nedolžni. Vi mi lahko napravite le še male usluge. Da, storite mi eno, ki bo zame velika. Rad bi še enkrat videl sestro Lucienno. Recite ji to! Zadnjikrat bi jo rad videl!«
Sestro Lucienne so vsi poznali kot angela, v čigar rokah šo se ranjenci čutili varne in srečne. Častnik, ki mu ni bilo znano, da je bil tudi Pedro njen varovanec, se je nemalo začudil njegovi želji.
»Sestro Lucienno?« — je dejal presenečen.
»Da, sestro Lucienno!«
»Vaše želje vam seveda ne morem odbiti. Vendar, ali nimate druge bolj pametne želje?«
»Ne! Sestra Lucienna je moja zadnja želja. Prosim vas, izpolnite, kar ste obljubili izpolniti!«
Častnik je poklical podčastnika in mu nekaj naročil. Hitrih korakov se je podčastnik odstranil. Pedro je ostal sam sredi dvorišča. Poveljujoči častnik se je živahno razgovarjal s falangisti, ki so nekam plašno pogledovali na Pedra.
Tedaj se odpro vrata dvorišča in skozi nje
Posojilnica Kmetske zveze v Ljubljani. — S 1. avgustom t. 1. je začel poslovati nov kmetski denarni zavod — »Posojilnica Kmetske zveze v Ljubljani, zadruga z neomejenim jamstvom«. Njen lokal se nahaja na Tyi-Sevi (Dunajski) cesti 38, pritličje, v palači Zadružne zveze. Poslovala bo vsak delavnik od 8—12.
Kmetje na splošno nimajo denarja Vendar je tudi mnogo takih kmetskih ljudi, ki jim je mogoče ob varčnem gospodarjenju prihraniti kakšen znesek »za slabe čase«. Opazili pa je, da v mnogih primerih kmetski ljudje svojih prihrankov ne vlagajo v domače kmetske hranilnice, temveč jih nosijo v mesto v nekmetske denarne zavode.
Vodilni možje slovenskga kmetskega gibanja so z ustanovitvijo novega kmetskega denarnega zavoda omogočili, da bodo kmetje odslej lahno svoj denar vlagali tudi v mestu pri lastnem kmetskem zavodu, ki bo pod vodstvom najuglednejših kmetskih gospodarjev iz vseh delov Slovenije nudil popolno varnost vlog in jamstva, da bo naloženi denar uporabljen v okrepitev kmetskega gospodarskega življenja. Pri tem pa je poudariti, da novi denarni zavod ne bo škodoval domačim rajfajznovkam; njegovi ustanovitelji so namreč naglasili sledeča načela: Kmetski denar v kmetske denarne zavode! Svoje podeželske hranilnice varujmo kot punčico svojega očesa! V »Posojilnico Kmetske zveze« naj se steka le oni denar, ki ga iz katerega koli razloga ne morejo zajeti naše rajfajznovke.
Mark Twain. Mark Twain je bil človek, ki ni mnogo dat na svojo zunanjost. Nekoč je šel na obisk k neki družini brez kravate. Gostiteljeva žena je bila silno užaljena in je smatrala za škandal in za omalovaževanje, ker Twain prida brez kravate. O njenem ogorčenju je seveda kmalu govorila vsa okolica in polagoma vse mesto, dokler ni o tem slišal tudi Twain. Slavni dovtip-než pa je vzel iz omare svojo kravato, jo lepo zavil in poslal užaljeni gospej s sledečim pismom« »Pošiljam vam naknadno svojo kravato, ki sem vam jo pozabil predstaviti obenem s svojo malenkostjo, da vam tako omogočim, da me vsestransko spoznate ter se prepričate, da imam kravato. Po pozornem vpogledu mi, velecenjena gospa, izvolite kravato vrniti, ker imam samo to...«
Gasilci pozor! KSrsSÄ
zgalne, spojke „KnausP". prehodne dele ter druge gasilne potrebščine dobavlja LtVQmfl Ogrinc, Ljubljana Vil, Jernejeva c. 47
nn—MawK,,vMW»u'w—niHnaBB—a—
plane sestra Lucienna. Ko je zagledala Pedra, je za hip postala in sklenila roki. Nato se je vrgla Pedra okoli vratu in jok je pretresal njeno vitko telo.
»Sestra!« — je komaj slišno šepnil Pedro.
»Pedro, naj ti rečem Pedru! Ti nisi kriv! Jaz edina ti verjamem, da nisi kriv!«
»Sestra!« — je znova šepnil Pedro. Njegove oči so se poglobile v sestrine, iz katerih so se utrinjale solze.
»Pedro, sedaj vem, da me resnično ljubiš. Jaz te ne pozabim nikoli. Le smrt more pokopati ljubezen, ki mi je napolnila srce.«
Poveljujoči častnik je nekaj zaklical falangi-stom, ki so se vstopili v strumne vrste. Stopil je k Pedru in kratko dejal:
»Vaš čas je potekel. Pripravite se!«
Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je vse pretreslo. Lucienna je skočila pred častnika ter se divje udarila po prsih. Iz njenih drugače tako blagih oči so švignili bliski. Njen glas je dobil kar moško barvo, ko je kriknila:
»Jaz sem kriva in ne ta — nedolžni! Mene ustrelite! Cujte! Jaz sem vohunka! Mene so poslali, da vohunim za madridsko vlado! Pedro Entrez je nedolžen! Jaz sem mu zmedla pamet, da je poskušal brezumno zbežati iz ječe! Jaz, jaz...«
Falangisti so jo prijeli in jo zvezalL^Povelju-joči častnik je o dogodku obvestil sodišče, ki je odredilo, naj se izvršitev smrtne kazni nad Pedrora odloži do nadaljnjih sodnih odločitev. Pedra so odgnali nazaj v ječo, Lucienno pa v bolnišnico, ker so jo smatrali za blazno. Nov žarek upanja je posvetil v Pedrovo dušo. A za kakšno ceno! Pedru se je zdelo, da bi bil srečnejši, ako bi bilo že vse končano in ne bi bil doživel strašne slike, ko so Lucienno zvezali in odgnali...
(Se bo nadaljevalo.)
!•
Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)