PAVEL STRMŠEK:
Jelen in volk.
.^^------^ i re nekega dne jelen k potoku, da si ugasi žejo.   Kar
I I                    \J   se prikaže onslran potoka izza grma volk in govori:
TjST         »Dragi jelen, nikar se me ne boj,  pridi rajši semkaj
^ISOiA       k meni, da se tudi midva prijateljski objameva, zakaj
^Sa     uf\    ? vedi, danes se je sklenil vesoljni  mir med živalmi."
JjjP\         j   I          Premeteni jelen pa,  sluteč,  da  zver ne govori
i       ^ri j^J )   fesnice, vzdigne glavo ter pravi:  »Ravno prav, da si
\KjAj&J/    m' to povedal! Tedaj pa nama ni treba bežati odtod.
^i^^^/         Vidim namreč, da  prihajajo  na oni strani proti tebi
lovski ps;."
Komaj pa jelen to izusti, že se okrene volk, a še reče: nMorda pa psi še ne vedo, kar so sklenile živali na zboru." Nato pa se spusti v go-ščavo. Jelen pa mirno pije dalje potočnico, vesel, da se je tako lahko rešil požrešnega volka.