Devet pesmi VETER s svojim neslišnim veslom plava pod hribi. v vsakem zamahu se zlato rumena jadra razpno in potem pošumevajo vsenaokrog. stare kmetice se vračajo s koši. od daleč so videti čisto pijane, ker jih švist sončnih žarkov poj a okrog, vzburjene padajo 181 ^ 182 Štefan Remic in se pobirajo, da bi jih znova oplazil jadralec z neba. KAKOR RASTLINE, kot grmi so se premikale mlade perice, kot v zgodbah so se upogibale v vodo, kot vrbe, kot ženske so se preveč izpostavljene v prodnati ravni nesrečno spogledovale, ko sem prišel iznenada, popadle so v vodo in se premetavale v bučnih valovih, voda jih je nosila naprej, škafi so se peljali za njimi, ker so jih v naglici kar prevrnile, jaz pa sem gledal po reki navzdol in sem že hotel oditi, ko pa so zginjale v močnem zavoju, kjer je bil gozd in vse črno od bujne rasti, so mi pomahale s svojimi svežnji, ki so jih prale, kakor bi me vabile med drevje in mehko perilo, ki se je v vihri zelo naglo sušilo. / NA KONCU STRNISCA so bili naloženi vozovi, žanjci so pod njimi južinali in se slekli, 183 Devet pesmi nebo se je razlilo na vse kraje, zvečer, ko se je s sapo osvežilo v zraku, sem se vrnil in jo spet prehodil, dolgo samujočo njivo, vendar je bilo nebo zagrnjeno in daljno, komaj sem razločil, da strnišče svojo bridko pesem poje. v njem so z zadnjimi močmi izdihovali mahovci, ki jih je srp porezal in moril. v takšnih klicih je potem umrla tudi njiva, nikdar več ni raslo žito. nikdar več na svetu. ČAKAM NA ROBU KOTANJE, ki so jo gorske nevihte polnile z biserno vodo. sploh se ne ganem od nje, kajti ta je edina in čudovito zelena, hkrati pa tudi globoka, kot more biti globoko nebo, da jastrebi gladko potonejo vanj. vidim od tod, kako hodi na daljnem hrbtišču visokega hriba ena od koz, kako se mi skoraj približa, vendar počasna odide utrujena in zaskrbljena, ko pogleduje nazaj v prezeleno kotanjo, ki je edina rešitev. na drugem hrbtišču vidim dekle, 184 Štefan Remic ki jo čaka in jo zajaha, vendar ju več ne razločim, ker hodita daleč, včasih se mi približata, ker ne razumeta, da ju lahko opazujem v zelenem zrcalu, drgetam vse močneje, kajti žejni sta venomer bolj in bosta kmalu zleteli na rob moje želje. PREDVECERNO NEBO svoje rahlo pletivo izpušča, dolgo potuje v nerednem ritmu in malo ga je za primerno odejo. stare kmetice se vračajo s koši na lojtrnem vozu (za njimi so se narisale črte kolesnic, ostre kot šilo). spleten šal jim ovija vratove, stiska jih skupaj in v mrko popotno culo zaveže. in take so tam, ko jih mesec obliva, vsemu na voljo, pripravljene, da jih zima dokončno izriše, takšne so zdaj v moji pesmi, čisto nenadoma, kot prvi sneg. 2E ZARANA SE JE ZBISTRILA REKA in je naraščala vse nad kolena pridnim pericam, ki so se z njo ljubkovale pod slapom. bile so premočene in vzvalovane, tekale so in se razkazovale, priveslali so ženini in se skrivnostno smejali v rokah burne vode. ena perica pa je ostala, ko so že vsi odveslali v krikih in smehu. legla je v pesek in sama jokala. s strahom je novo jutro čakala in se ni znala z vodo igrati, ni vedela kaj s svojim nagim telesom. NA NEKEM OBRONKU so se pojavile koze in tista večerna svetloba jim je narisala rebra, imele so smešne vratove, vimena pa izsušena, in kaj so se drenjale v krogu? kaj jim je stiskalo pot v tem prostranstvu gmajn in lok? vedno hitreje so tekale, nobena se ni oddaljila, približal sem se in legel kraj njih, da so me božale sence, ki so jih delale s tekanjem, vabil sem jih, kajti v mojem naročju je topla večerna trava dišala, ampak nekdo nas je gledal, nadzoroval. 186 Štefan Remic dejal je: otrok, pojdi stran, ta zemlja ni vaša ... .. . tako smo še dolgo letali v krogu, koze in jaz — in smo se bali. REKO JE VPEL LED med bregove in jo ustavil, vendar so kljub vsemu perice hotele žehto opraviti, kajti v pretesnih zapetih oblekah niso več vzdržale, dolgo so samo sedele v prodnati zmrzali in premišljevale, že do kraja strte, potem pa so se vsule gorke želje in pričele so z dotiki, navsezadnje so začele spuščati premrle koze vzdolž po strugi, njihovo nabreklo mleko je prekrilo trden most in ga pojilo, da je počil in odplaval. vendar je vprašanje, kaj se je zgodilo, ker so v vodi, ki je drla, stale le presrečne žehtarice. STARE KMETICE se vračajo s koši in so še vedno skrajno vznemirjene. 187 Devet pesmi zad za ogradami divje vreščijo, ko snamejo koše in jih razsujejo. plodovi kar pokajo, koze zdihujejo, o srečni mesec, o kozoprsk!