© Za besedilo: Albina Ficko, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			spletna stran: VOLOSOV HRAM

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 117460227

			ISBN 978-961-7182-06-4 (ePUB)





Albina Ficko


			Dekle iz stolpnice





To je zgodba o mladosti,

o iskreni ljubezni dveh najstnikov.





ŽIVLJENJE V STOLPNICI BREZ DVIGALA


			Na robu mesta stoji visoka stolpnica. Zgrajena je bila pred več kot šestdesetimi leti. Dovolj je visoka, da do šestega nadstropja že komaj prisopihaš. Utrudiš se lahko še bolj, če z dvema polnima vrečkama hitiš do vrha zadnjega stanovanja. Zgradba pač nima dvigala. Ima pa zato ogromen, nikomur namenjen osrednji del. Tu naj bi obratovalo dvigalo. Govorili so, obljubili, a nikoli zgradili. Če so že tako neodgovorno, verjetno brez inšpekcije, postavljali tako visoki blok in pozabili na dvigalo, bi lahko vsaj zgradili večja stanovanja. Kopalnico bi lahko za meter, dva, povečali, da bi se ljudje v njej vsaj lahko obračali. Tudi drugi prostori bi lahko bili večji.

			Zgradba je že na zunaj kazala svojo starost. Stanovalci so se pritoževali, a nikoli ni bilo dovolj denarja za obnovo.


Svoje nezadovoljstvo je skoraj vsak dan pokazal gospod Joco. Stanoval je najviše v bloku, zato je moral krepko pešačiti, da je prišel domov. Ker je rad preveč pogledal v kozarec in je opotekaje težko lezel po stopnicah, si ga slišal pogosto godrnjati, celo kričati na ves glas.

			»Strela jasna! Kje je zdaj ta projektant, da ga po teh presnetih stopnicah pošljem v šesti štok? Seveda ga ni. Gospod sedijo v svoji vili, pijejo šampanjec in se že do prvega štoka vozakajo z liftom. Jaz, mali človek, pa moram po štirih plaziti do svojega doma,« je bentil, pa naj je bila ura šest popoldne ali dvanajst ponoči.

			Če je predolgo in glasno ponoči razgrajal, so stanovalci poklicali policijo. Ker so ga ti že dobro poznali, so ga pospremili do njegovega stanovanja. Pred njimi se je moral spraviti v posteljo, šele potem so odšli.

			V tej visoki zgradbi živi veliko stanovalcev. Nekateri se med sabo niti dobro ne poznajo. Veliko je takih, ki jim je stolpnica le prehodni dom, zato si ne iščejo prijateljev ali znancev. Njihov cilj je, da si čim prej najdejo boljše bivališče in se odselijo. Toda nobeno stanovanje ni dolgo prazno. Morda le nekaj tednov, potem se že nekdo seli in nekdo drug vseljuje. Največ je mladih parov, s kar več otroki. Ti nekaj časa ostajajo, da si finančno opomorejo, in potem tudi oni odidejo. Nekateri pa so se tako navadili na »majhnost«, da so stolpnico sprejeli za svoj dokončen dom. Verjeli so, da bodo v prihodnje posodobili tudi notranjost stavbe in potem bo vse drugače.

			Nekaj družin že dalj časa živi v tej stavbi. Vdova Metka Babič s sinom Samom. Letos bo odšel na študij v Ljubljano. Samo je edini polnoletni fant. Študirat bo šel pravo. Grofova Špela obiskuje gimnazijo v Mariboru, tudi Urbanova Urška je v Mariboru na medicinski šoli. Vsi ostali pa so mlajši. In ni jih malo. Več je fantov, zato je v stolpnici in okrog nje vsak popoldan pravi direndaj.

			Med dečki, ki najbolj razgrajajo in si ne dajo dopovedati ničesar, sta Vili Puc in Tomi Vogrin. Saj ni čudno, da sta tako razposajena, ko pa sta po cele dneve sama doma. Oboji starši delajo v Avstriji. Ko pridejo domov, pa ni časa, da bi se z njima pogovarjali o njunem prostem času. Še za razgovore o šoli jim pogosto zmanjka časa. Ker so fantje v šoli odlični učenci, tudi vedenjsko brez problemov, si ne belijo glave z njimi. Sosedje pa so tudi prizanesljivi in jih ne tožarijo.

			V vseh šestih nadstropjih domuje lepo število otrok. Fantov je več. Zato pa je deklic manj. Taja, Vanja in Katja so devetošolke. Mira, Silva in Petra pa še obiskujejo nižje razrede devetletke. Vsa dekleta so prijazna in tudi ustrežljiva. Posebej prijazne so devetošolke. Če le imajo čas, rade priskočijo na pomoč starejšim. Posebno so veseli tisti, ki jim »tovorijo« težke vrečke v višja nadstropja. Med stanovalci je tudi veliko upokojencev. Nekateri so prav tečni.

			V stolpnici živi tudi družina Sever, s črnolaso lepotico Tajo. Dekle je prijazna devetošolka. Črni lasje so postriženi na paža in ji valovito božajo lica, ki žarijo od mladosti. Kot oglje črne oči prešerno in brezskrbno opazujejo svet, ki se vrti okrog nje. Dekletce živi z mamo in očetom v drugem nadstropju. Velika ljubezen in spoštovanje povezujeta družino. Zato je Taja vedno dobre volje. Na njenem obrazu se zrcali smeh, ki redko izgine. Zato jo prijateljice pogosto kličejo smeškica. Taja se temu izrazu smeji še bolj prešerno. In to je vse.





V ŠOLI IN POT DOMOV


			Učenci devetletke so končali s poukom. Dan je bil kar naporen. Pisali so dva testa. Iz matematike in nemščine. Bili so utrujeni, kar si opazil na njihovih obrazih. Taja, Katja in Vanja so počasi stopale po poti proti domu.

			»Taja, povej, kako si rešila tretjo nalogo? Bila je kar težka,« je dejala Katja.

			»Ni bila pretežka, le misliti si moral malo globlje,« je odgovorila Taja.

			»Dajmo se raje o čem drugem pogovarjat. Vsi testi so več ali manj težki. Tisti, ki jih sestavljajo, so že zdavnaj pozabili, kako je njim bilo v šoli. Prav tekmujejo, kdo bo sestavil bolj zagamanega,« je Vanja zamahnila z roko, kot bi hotela odvreči težke naloge.

			»Dajmo, sedimo malo, da se še kaj pomenimo,« je Katja z ramen snela nahrbtnik in ga vrgla na klop pod visoko platano.

			»Samo malo ostanem z vama, ker grem s starši na parcelo,« se je oglasila Taja.

			»Kaj, hišo gradite?« začudeno obe pogledata Tajo.

			»Samo teren pripravljamo. Do hiše bo preteklo še veliko časa.«

			»Hitro povejte, kaj je novega. Meni se mudi. Kot volk sem že lačna,« reče Vanja.

			Katja skloni glavo in izpod čela pogleda kolegici. »Sta slišali, da se vrne Samo domov iz Ljubljane? Baje ne najde stanovanja, ki bi ga lahko financiral. Prepisal se bo v Maribor.«

			»To pa je vest,« se Vanja nasmeje. »Taja, si vesela? Tvoja ljubezen bo prišla domov,« se nasmehne in pomežikne Katji.

			Taji postane nerodno, da zardi. »Če kdo kaj izve, si to ti, Katja. Kako pa si zvedela? Kdo ti je povedal?«

			»Moja in Samova mama sta se pogovarjali. Samo malo sem prisluškovala.«

			»To pa ni lepo,« sta se zasmejali prijateljici.

			»Morala sem poslušati, da sem sedaj lahko Taji povedala. Naj se pripravi na srečanje.«

			»Zakaj me dražita! S Samom sva prijatelja in nič več. Tudi

			on se rad z nekom pogovarja. Ker sva soseda, se včasih srečava in kakšno rečeva. Pridite, gremo domov!«

			Dekleta so si oprtale nahrbtnike in šle proti domu.

			»Sem zvedela, tako po ovinkih, da si tudi ti njemu všeč,« jo je še naprej dražila Katja.

			»Vanja, boš proti večeru prišla na dvorišče? Lahko bi igrali badminton. Taja, ti pa ne boš še doma, kajne? Dobro, da nimamo dosti nalog,« se je pri bloku poslovila Katja, ki je pohitela po stopnicah.

			»Vanja, prideš?« je zgoraj še zavpila.

			»Bom, če bom imela dovolj časa,« ji je odvrnila.

			»Čao,« so zadoneli po stolpnici trije glasovi. Ključi so zaškrtali v ključavnicah. Dekleta so odšla v stanovanja.





TAJA IZVE ZA OČETOVO BOLEZEN


			Taja je poiskala ključ, da bi odklenila vrata. Poskušala je, a ni ga mogla vtakniti v ključavnico. Potem je prijela za kljuko in vrata so se odprla. Vstopila je. »Saj sem zaklenila, ko sem šla od doma,« je razmišljala.

			V kuhinji sta za mizo sedela mama in oče. Bila sta čisto tiho in videti zelo zaskrbljena.

			»Dober dan!« ju je pozdravila. »Kaj je narobe? Kaj se je zgodilo, da sta tako zamišljena?«

			»Taja, prisedi, prosim! Nekaj zelo pomembnega ti morava povedati. Ne bova ti več skrivala … Naš oči je zelo bolan. Se še spomniš, ko sva ti rekla, da morava urediti nekaj v zvezi z gradnjo? Takrat sva šla na pregled k zdravniku, ki je ugotovil, da ima raka na ledvicah. Že ta teden gre v bolnico na operacijo in potem na kemoterapijo. Upati moramo, da mu bodo pomagali. Mi pa mu bomo stali ob strani. Vsem nam je hudo, a moramo ostati močni. Tudi ti, Taja!« jo je mama objela in težko zadrževala solze.

			Taja ni mogla več zadrževati solz. Stol je pomaknila k očetu in ga objela. »Ne, ati, povej, da ni res, kar pravi mama!«

			Oče se je sklonil k svoji deklici in jo nežno pobožal. Tudi sam se je težko zadrževal, da ni zajokal. »Vse, kar je mami rekla, je res. Ne boj se zame. Saj me poznaš, da se tako hitro nikoli ne predam. Proti temu raku se bom boril z vsemi močmi.«





DOM, NJENO TOPLO GNEZDO


			Popoldan je hitro mineval, večinoma brez besed. Vsak je razmišljal o tem, kako bo potekalo življenje, če je oče tako bolan. Kaj če mu več ne bodo mogli pomagati? Ne …, so zanikali, saj bi bilo življenje brez duše družine popolnoma prazno. Spogledovali so se brez pogovorov, le z glavo je včasih kateri odkimal, s solzami v očeh.

			Obisk parcele je bil odložen. Taja se je odpravila k nalogam, mama je pripravljala očetu stvari za bolnico, oče pa je šel počivat. Dan je prehajal v večer. Nikoli pri družini ni vladala taka smrtna tišina. Povedati bi si morali veliko stvari, a zdaj jih čaka obdobje težkih preizkušenj, ki jih bodo morali prebroditi z dvignjeno glavo. Veliko je bilo razmislekov, mnogo nedokončanih odgovorov in še več vprašanj, na katera niso našli odgovorov.

			Tema je zajela mesto. Koraki v stolpnici so utihnili. Ljudje so odhajali na zaslužen počitek. Tudi Sevrovi so se odpravili v posteljo, ko so si zaželeli »Lahko noč«. Ugasnili so luči, ko se je iz sobe oglasila Taja.

			»Mami, ati, ali lahko pridem malo k vama v posteljo? Vem, da sem že prevelika za takšno cartanje, a zdaj, prav zdaj si želim vajine bližine.«

			»Le pridi,« sta se oba oglasila.

			Taja je priskakljala kot majhno dekletce. Skočila je pod mamimo odejo, stegnila roke in stisnila k sebi mamo in očeta. Zasmejali so se, Taja pa je na vsako stran lica dobila vroč poljubček. In potem so »odpotovali« leta nazaj, ko je dekle še bilo dekletce, ki se je tako rado ljubkovalo in poslušalo pravljice, ki sta jih pripovedovala mami ali ati. Med njimi je vladalo spoštovanje in ljubezen, ki so si jo nenehno izkazovali. Zdaj si morajo še bolj dokazati, da so močne njihove vezi, ki jih še tako kruta bolezen ne bo mogla pretrgati.

			»Dovolj je bilo ljubkovanja! Tudi vidva morata spati, zato še enkrat lahko noč.«

			Taja je skočila pokonci in stekla v svojo posteljo. »Kako srečna sem, da imam tako zlate starše,« je s to mislijo zaspala.





SLOVO ZJUTRAJ IN V ŠOLI


			Zjutraj so se žalostni poslavljali.

			Mama je spremljala očeta v bolnišnico, Taja pa je šla v šolo. Nič več ni igral na njenem obrazu nasmeh. Z mislimi je potovala z očetom. Bala se je, da ga bo izgubila. Brez njega bi bilo prazno njeno in mamino življenje.

			»Taja, počakaj!« je zakričala Vanja, ki je še vsa zaspana pritekla po stopnicah. »Veš, moja dva sta odšla v službo, jaz pa sem si pozabila naviti uro in sem zaspala.«

			»Res je že pozno. Pohiteti bova morali,« ji je Taja odvrnila.

			Dekleti sta pohiteli, da ne bi zamudili pouka. Prvo uro so imeli fiziko. Profesor grdo gleda, če pri uri zamudiš.

			Nista bili pozni. Šele zdaj je Vanja opazila, da se Taja ni še niti enkrat nasmejala.

			»Kaj se je zgodilo, da si se nehala smejati? Nekam žalostna si, kar ni tvoja navada,« jo je vprašala.

			»Nič takega se ni zgodilo. Vedno pa res ne morem biti smeška,« se je kislo nasmehnila, ker prijateljici še ni hotela izdati pravega razloga svojega počutja.

			Pravočasno sta prišli v razred. Profesorja še ni bilo. Sedli sta na svoje mesto in se pripravili na uro.

			V učilnici je nastala tišina, ko je vstopil profesor. Odložil je kup stvari, sedel za kateder in nič kaj prijazno dejal.

			»Prinesel sem teste, a nisem zadovoljen. Samo malo bi prelistali knjigo in bi vse šlo gladko. Saj vem, da vam zdaj vse drugo pleše po glavi. Malo še potrpite, saj bo kmalu konec,« je zaključil. Razdelil je liste in začel razlagati novo snov. Učenci so mirno sedeli. Toda njihove misli so dobile peruti in letele tja, kamor jih je nosilo srce.

			»Še dobrih pet ur,« je razmišljal Tomi. »Potem gremo s prijatelji na igrišče, kjer bomo tekmovali v kolesarjenju. Najhitrejši bo dobil vstopnico za nogometno tekmo med Muro in Olimpijo. Vili je res prava faca, saj je za njegovo vstopnico, ki mu jo je zrihtal oče, veliko zanimanje.«

			Večina otrok je bila v svojem svetu, kjer so bile sanje dovoljene in nihče ni zvedel zanje.

			Tudi Taja se je trudila, da bi prisluhnila razlagi, pa so jo misli odpeljale k očetu. »Vse bom storila, samo da bo ati okreval. Vsak večer bom molila, tudi v cerkev bom šla in prosila Boga, da nam ga ozdravi,« je premišljevala. Dve solzi žalosti sta spolzeli po licu mladega dekleta. Z dlanjo si ju je obrisala in za trenutek prisluhnila razlagi profesorja, dokler ji misli niso spet poletele tja v bolnico, k dragemu očetu.

			Konec je bilo pouka. Iz razredov se je vsula mladež. Vsem se je zelo mudilo. Enim domov, drugim na avtobus, tretje pa so čakali starši, da jih z avtomobili odpeljejo domov.

			Le »najstarejši« so se zbirali ob Tomiju in Viliju, da se dogovorijo za točno uro kolesarskega tekmovanja.

			»Taja, Vanja, Katja!« je zavpil Vili. »Počakajte, da vam povemo nekaj zelo pomembnega. Danes ob štirih popoldne bomo izvedli kolesarsko tekmovanje v hitrosti. Tudi ve se nam lahko pridružite, ali pa pridete samo navijat. Prijavilo se je še nekaj starejših fantov, zato bo zanimivo. Začne se danes popoldne ob štirih.«

			Vanja in Katja sta se odločili, da prideta. Taja pa se je opravičila, a ni povedala, zakaj ne more priti. Mladi so se razhajali na poti. Vsak je hitel proti svojemu domu.

			Tudi Taja je pohitela. Čim prej bi rada izvedela od mame, kako sta z očetom uredila v bolnišnici. Upala je na najboljše. Stekla je po stopnicah, odklenila vrata in pohitela v stanovanje. Mama je pripravljala kosilo zase in za Tajo. Stekla je do nje in s široko razprtimi očmi, ne da bi kar koli rekla, gledala mamo, kaj ji bo rekla.

			Mama jo je objela čez rame, šli sta do stolov in sedli. Žalostna je zadrževala solze, ko ji je morala razodeti najbolj kruto resnico.

			»Taja, oči je zelo bolan. Ima prav malo možnosti, da preživi operacijo. Tako so mi rekli zdravniki. Tudi če ostane živ, ne bo dolgo med nami, ker se je bolezen že razširila na druge organe. Deklica moja, morava biti močni,« je že v joku dopovedovala svoji Taji, ki je prav tako na ves glas jokala in se privijala k mami.

			»Jutri bova zgodaj zjutraj šli v bolnico. Njegov kirurg mi je dejal, da bo ati prvi na vrsti za operacijo. Počakali bova do konca, da ga vidiva,« je poskušala z mirnim glasom potolažiti hčerko.

			Mama je končala s kuhanjem, a krožniki so ostali nedotaknjeni. Le kako bi lahko tako žalosten spravil vase en sam grižljaj!

			Večer je prinesel žalostno sliko. Prazno posteljo, brez očetove prisotnosti. Zato sta mama in hči zlezli pod isto odejo. Stisnili sta se v objem in molče, vsaka zase razmišljali. Dolgo v noč nista mogli zaspati. Njune misli so tavale sem in tja. Iskale so rešitev, prosile pomoč za uspešno operacijo. Prosile za življenje človeka, ki jima je bil najdražji na svetu.





NOVO UPANJE


			Jutro je prineslo novo upanje. »Kaj pa če so se zdravniki zmotili, lahko da je aparat bil pokvarjen?« se je glasno tolažila Taja. Mama je odkimavala. Vedela je, da je nobena beseda ne bo potolažila. Molče jo je prijela pod roko in za sabo zaprla vrata bolnišnice.

			V čakalnici pred operacijsko sobo sta obstali. Mimo je prišla sestra in ju radovedno vprašala. »Kaj pa vidve tako zgodaj iščeta tukaj?«

			»Čakava na izid operacije moža. Sever se piše. Se je že začela?«

			»Vi ste žena? In ti si hčerka, domnevam. Ja, doktor je zgodaj začel. Danes ima cel kup operacij. Verjetno je gospod Sever že v intenzivi. Pojdite vprašat,« je prijazno dejala sestra in odhitela naprej.

			Po dolgem hodniku sta prišli pred vrata intenzivne terapije. Ustavili sta se in čakali, da se kdo prikaže.

			Prišla je sestra, prav tako zelo prijazna. »Gospod Sever je že prestal operacijo. Bi ga radi šli pogledat? Se je že zbudil iz narkoze. Ogrnita si haljo, obujta copate in za hip lahko gresta na obisk,« jima je dovolila.

			Vrata so se odprla in na postelji sta prepoznali svojega dragega. Pripet je bil na nešteto žic in raznih aparatur. V obraz pa je bil bled kot zid.

			Taja je stekla k postelji. Sklonila se je k njemu in ga poljubila.

			»Oči, ljubi moj ati! Te zelo boli? Če bi lahko, bi nekaj tvojih bolečin prevzela nase. Pogrešava te z mamo. Tako prazno je naše stanovanje. Tudi tvoja postelja te je pogrešala.«

			Božala ga je po roki in mu šepetala na uho. Oče jo je ljubeče opazoval in se ji žalostno nasmehnil. »Tudi jaz te imam rad, moja velika deklica,« je tiho izustil.

			»Taja, prosim, še mene malo pusti k očetu,« je mama narahlo potrepljala hčerko po rami. Sklonila se je k možu in komaj zadrževala solze. Poljubila ga je in nežno pobožala. »Ljubi moj, zelo trpiš? Le kaj te tako neumno sprašujem! Operacija je za tabo in ti si jo junaško prestal. Potem nastopi še drugo zdravljenje. Za njim pa bo konec trpljenja in se vrneš domov,« ga je tolažila. Taja pa je hodila po sobi in opazovala mnoge aparature, ki so čakale na naslednje bolnike.

			»Ljuba moja,« ji je tiho, da ne bi slišala Taja, zašepetal. »Veš, kaj so rekli zdravniki? Upanja ni, ker se je rak razširil. Pripravljen sem, čeprav z veliko žalostjo zapuščam ta svet. Zaradi vaju bi rad še živel, a usoda hoče drugače. Prosim te, ljuba moja, ne dovoli bolečini, da te zlomi! Najini dragi hčerki pa še ne povej, kako je z mano. Ko bo prišel čas, da se poslovimo, bo že dovolj boleče zanjo. Obljubi, da ji ne boš povedala! Poskrbi, da se bo razvila v dobro osebo,« je zašepetal. Obema so po licih tekle solze žalosti.

			Prikazala se je sestra in zahtevala, da se poslovijo. Taja se je nagnila k očetu in mu zaželela čim hitrejše okrevanje. Žena pa se je s solznimi očmi sklonila k možu in mu potihem rekla: »Kako bom živela brez tebe? Ljubi moj, nikar me ne zapusti!« Poljubila ga je in že sta zapustili sobo.

			»Srečno, moji veliki ljubezni! Naj vaju čuva Bog!« se je s solznimi očmi v mislih poslovil.

			Brez besed sta zapuščali bolnišnico. Taja je vprašujoče pogledala mamo. »Kajne, da bo ati ozdravel?! Saj se je lahko celo pogovarjal. Upam, da se bo pozdravil in kmalu prišel domov.« Mama je skušala čim bolj prepričljivo odgovoriti, da ima prav, pa so jo zalile solze. »Upanje umre zadnje,« je odgovorila. Več ni mogla povedati. Taja pa je pomirjena prijela mamo pod roko in zapustili sta bolnišnico. Pohiteli sta na avtobusno postajo, da čim prej prideta domov.





PRAZEN JE DOM BREZ OČETA




			Prispeli sta domov. Toda bil je hladen in prazen. Manjkala je prešerna očetova volja, njegov vselej šegavi pozdrav.

			»Živio, moji princeski! Danes sta pa pozni. In kje si, moja madam, da nam pripraviš kosilo? Ti si prišla. Kje pa je mala? Seveda, plesne vaje ima za konec šolskega leta,« je ponavadi pozdravil oče Marko. »In kaj boš kuhala? Lahko ti pomagam,« se ji je ponudil v pomoč.

			Prizor njegovega pozdrava se je mami Sari vrtel kot film. »Saj ni mogoče, da ga več ne bo!« Pomislila je na Tajo, kako naj ji pove, da je z očetom zelo hudo. Preveč sta navezana drug na drugega. »Težko, zelo težko bo sprejela njegovo slovo. Tudi sama sem obupana, pa ne smem pokazati. Ko bi se lahko vsaj na glas razjokala,« je žalostno premišljevala.

			Prekinila jo je Taja, ki je kot okamnela sedela na stolu. »Mami, povej mi, zakaj si ostala brez besed? Mi kaj prikrivaš? Saj bo ati ozdravel, zaupaj zdravnikom,« jo je tolažila hčerka.

			Sara se je s hitrimi koraki napotila v sobo. Obljubila je možu, da ji ne bo še zdaj povedala resnice.

			Takrat je nekdo pozvonil pri vratih. Taja jih je šla odpret in pozdravit prišleka. Za njo je prišla iz sobe tudi Sara. »Pozdravljena, Metka, le naprej!« je sosedo Babičevo povabila Sara. Odpravili so se v kuhinjo, ki je bila kot sprejemnica v majhnem stanovanju.

			»Sara, slišala sem za Marka, da je zelo bolan. Pa sem se ti prišla ponudit, če potrebuješ kakšno pomoč. Tudi Samo lahko priskoči, saj se bo od doma vozil v šolo. Pravi, da v Ljubljani ni našel primernega stanovanja, vsa so predraga, zato se je vrnil. Jaz pa sumim, da to ni pravi vzrok. Preveč je navezan na dom, pa se je vrnil. Zakaj pa bi moral biti tako daleč od doma, če ima šolo v bližini! Oprosti, Sara! Prišla sem ti ponudit pomoč, pa te niti do besede ne pustim. Povej, kako je Marko prestal operacijo?«

			»Operacijo je prestal. Celo pogovarjal se je z nama,« je vskočila v besedo Taja.

			»Res je pravi junak. Niti z eno besedo ni potožil, da ga kar koli boli,« je nadaljevala Sara.

			»Samo, da se čim prej pozdravi! Vem, kako težko je doma premišljevati in čakati …« je zamišljeno odvrnila Metka, ki je izgubila moža, ko je bila še precej mlada.

			Medtem je Taja skuhala kavo in jo postregla mami in sosedi. Mamo je prosila, če lahko gre h Katji, da se seznani, kaj so novega zvedeli v šoli. Ko so se zaprla vrata stanovanja, je mama zahlipala na ves glas. Končno je lahko pokazala vso svojo žalost, ker je mala odšla. »Metka, oprosti! Ne morem več zadržati svoje žalosti. Do zdaj sem jo morala skrivati pred Tajo. Metka, moj ljubi Marko bije zadnji boj. Zdravniki so ugotovili, da se je rak z ledvic razširil po notranjih organih. Da ni upanja.«

			Tudi Metka je zajokala. Čutila je bolečino svoje sosede. Objela jo je in obe sta zajokali. Metka se je spomnila tudi na svojega dragega, Sara pa je mislila na ljubega Marka, ki bije zadnji boj za življenje.

			Taja je zaprla vrata, ko so se sosednja odprla. Na vratih se je prikazal Samo. Postaven črnolasec se je postavil pred njo in jo pozdravil. »Živio, soseda z najlepšim pažem daleč naokoli!«

			»Po dolgem času se vidiva, pa mi ne moreš izreči normalnega pozdrava. Pozdravljen, sosed!« je prijazno odzdravila na njegov živio.

			»Kam se ti tako mudi? Včasih si imela čas, da sva poklepetala.«

			»Grem h Katji, da mi pove, kako je bilo v šoli. Danes sem manjkala. Z mamo sva šli v bolnico k očetu, ki je bil operiran. Operacijo je dobro prestal. Z nama se je celo pogovarjal.«

			»Oprosti, Taja! Nisem vedel, kaj se pri vas dogaja. Verjetno so ti povedali, da sem se prepisal na mariborski faks. Ljubljana je predrago mesto zame. Maribor ni daleč in se bom vozil z avtobusom. Deklica z najlepšim pažem, pa se bova drugič pogovarjala. Seveda, če hočeš.«

			Taja ga je rahlo udarila po roki in stekla po stopnicah h Katji.

			Samo je zaklenil vrata svojega stanovanja in se napotil po stopnicah, da se sreča s prijatelji, ki jih že dolgo ni videl.





SLOVO V BOLNIŠNICI


			Dnevi so tekli po pričakovanjih. Sara je vsak dan obiskovala v bolnici svojega Marka, ga tolažila in mu pomagala, kakor je le lahko. Videla je, da se mu stanje vsak dan poslabšuje. Bala se je, da se bo zdaj, zdaj poslovil. Če se je prej lahko pogovarjal, je zdaj že težko govoril, tudi premikati se ni več mogel.

			Taja je spet šla v šolo, saj jo je mama prepričala, da je z očetom vse v redu. Njen obraz je spet zasijal, le smejati se ni mogla na ves glas.

			Po tednu dni pa ji je mama morala povedati resnico. »Taja, jutri boš šla z mano v bolnico. Oči želi, da prideš. Hoče se posloviti.«

			»Mami, kaj pa govoriš! Kaj se hoče posloviti? Saj mu je bolje, si ves čas zatrjevala. Torej si mi ves čas lagala. Zakaj mi nisi povedala resnice?« je z glasnim jokom stekla do mame in jo stresla za ramena.

			»Oprosti, Taja, oči mi je prepovedal. Ni hotel, da trpiš. V šoli imaš veliko obveznosti in ne bi si mogel odpustiti, če bi nazadovala. Razumeš, zato ti nisem povedala. Misliš, da je meni bilo vseeno, ko sem ti dopovedovala, da mu je bolje. Najraje bi vpila na glas, a sem morala biti močna, močna zaradi tebe,« je v glasnem joku govorila hčeri.

			Taja je za trenutek nehala jokati. Stekla je k mami in jo močno objela. »Mami, zakaj mi nisi povedala? Obe bi laže prebolevali. Zdaj si pa sama skrivaj trpela.«

			Sari se je odvalil kamen od srca. Taja ve, kako je z očetom. Obe bova skupaj žalovali za najinim Markom in se tolažili.

			Zvečer sta objeti legli v očetovo posteljo. Morali sta ga čutiti, čeprav samo z vzglavnikom in odejo. Dolgo nista zaspali. Pogosto se je zaslišal zatajevan, tihi jok. Toda nobena ni spregovorila. V mislih sta potovali z očetom skozi njihovo skupno življenje.

			Zjutraj sta zgodaj vstali. Pohiteli sta na prvi avtobus, da čim prej prideta v bolnico. Ko sta se ustavili pred vrati očetove sobe, sta se prestrašeni spogledali. »Je oče še živ?« Odprla so se vrata in iz sobe je stopila dežurna sestra.

			»Kar pridita noter. Gospod Sever vas že čaka,« ju je povabila, sama pa se je umaknila v drugi prostor.

			Približali sta se postelji, kjer je ležal njun dragi. Bled in izčrpan je s težavo odprl oči, ko sta ga pozdravili. Taja je stekla k njemu. »Oči, moj ati,« se je stisnila k njemu, ga božala in poljubljala. Ves čas mu je govorila: »Rada te imam, ne smeš me zapustiti! Brez tebe ne morem živeti …« S težavo je oče izustil besede: »Tudi jaz te imam rad.« Glasno je zajokala, sklonjena k njegovemu obrazu. Črni kodri so se ji lepili na lice, ki je bilo mokro od solz.

			Nato se je nadenj sklonila Sara, ki je svojega dragega srčno ljubila. »Marko, ljubezen moja, rada te imam. Nikoli te ne bom pozabila … V mojem srcu boš ostal, dokler bom živela.« Poiskala je njegovo roko in jo rahlo stisnila. Začutila je rahel odgovor njegovih dlani in na obrazu pritrdilni nasmešek.

			Taja in Sara sta ga nežno božali, ko ju je Marko s široko odprtimi očmi pogledal, glasno zavzdihnil in zaprl oči. Prišel je čas njegovega slovesa. Sara je stisnila v objem svojo hčer in jokajoč dejala: »Ljubica moja, najin dragi se je poslovil za vedno.« Objeli sta svojega ljubega in glasno jokali.

			Vrata so se odprla. Vstopila je sestra, ki ju je sprejela in za njo zdravnik, ki ga je operiral. Stopila sta k njima in jima izrekla sožalje.

			»Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh. Toda pomagati več nismo mogli. Bolezen se je razširila,« je dejal zdravnik in jih zapustil. Sestra je še ostala z njima in razložila, kako in kaj morata še storiti.

			Taja se je odpeljala domov, Sara pa je šla urejat vse potrebno za pogreb. Ko je na Pogrebnem zavodu vse uredila, je poklicala sorodnike in jim sporočila, da je njen Marko umrl. Od njega se bodo poslovili že naslednji dan na domačem pokopališču. Ko je vse uredila, je sedla na avtobus in se odpeljala domov.

			Žalostna in utrujena je prispela do doma. Pred blokom so jo srečevali znanci in ji izrekali sožalje. Težko so verjeli, da je njihov sostanovalec tako hitro umrl. Zanimal jih je tudi datum pogreba.

			Sara se je poslovila in s težkim korakom stopila po stopnicah do svojega stanovanja.

			»Doma si. Si vse uredila?« je vprašala Taja. Ni več jokala, mislila je na mamo, ki si je naložila tako žalostno breme, ki ga je morala težko nositi in varno odložiti.

			»Mami, skuhala sem nekaj malega. Bova jedli?« je vprašala, ko se je mama šla preobleč v spalnico.

			»Nekaj res morava pojesti, sicer nama bo slabo. Najin Marko bi nama že obrazložil, zakaj moramo jesti,« je izčrpana dodala.

			Pogrnili sta mizo in pripravili krožnike. Taja je prinesla dišečo enolončnico in brez besed sta sedli k mizi. Jedli sta, a hrana je bila brez okusa. Čeprav je slastno dišala, je bila za njiju prazna, kot je bil prazen dom brez Marka.

			»Taja, pogledati morava, če imava črna oblačila. Jutri morava biti oblečeni v črnino, kot je naša navada. Tudi na pokopališče morava priti prej. Verjetno bodo prišli na pogreb Markovi sorodniki.«

			Takrat je nekdo močno pozvonil pri vratih. Taja se je dvignila s stola in stopila k vratom.

			Bili so otroci domačega bloka.

			Vanja je stopila naprej in dejala:

			»Draga Taja! V imenu vseh nas, ki smo tu, izrekamo iskreno sožalje tebi in tvoji mami! Vemo, kako vama je hudo, da sta ostali sami. Prinašamo sveče, ki naj gorijo v njegov spomin,« je Vanja izročila paket sveč Taji in jo objela s solznimi očmi. Nato so jima izrekali sožalje tudi ostali otroci. Čustveno ganjeni so s solzami v očeh odhajali.

			»Kakšno sočustvovanje! Hvala vsem! Koliko žalostnih čustev premore mlado srce! Vse vas imam rada,« se je zahvalila Taja in šla v stanovanje.





POČIVAJ V MIRU, DRAGI


			Po neprespani noči sta zjutraj oblekli črna oblačila in odšli na domače pokopališče. V veži je že stala žara. Ob njej so pogrebniki pripravljali sveče in cvetje. Ko je mož v črni obleki postavil pred žaro Markovo sliko, na kateri se je veselo smejal, sta obe zajokali. »To je torej zadnje slovo!«

			Čez nekaj časa so začeli prihajati ljudje, ki so Marka poznali. Prišli so se od njega poslovit. Pred pogrebce je stopil mož v črnem oblačilu in napovedal prihod župnika. Ta je najprej pozdravil žalujoče, potem se je začel poslavljati v Markovem imenu. Z zelo čustvenim nagovorom se je poslovil od Sare in Taje. Poslovil se je tudi od sorodnikov in vseh Markovih znancev. V imenu vseh sodelavcev in prijateljev se je ganjen poslovil najboljši prijatelj Tine. Zadnja je stopila k mikrofonu deklica. Njeno slovo je bilo tako čustveno, da ne bi našel na pokopališču človeka brez solznih oči. To dekle je bila prijateljica Katja iz istega bloka. Ob koncu govora se je poslovila še v imenu razreda, saj sta bili sošolki.

			Ob koncu pogreba so prišli izreč sožalje sorodniki in drugi znanci. Sara in Taja sta jih brez solz sprejemali, saj sta jih izjokali že mnogo prej.

			Ko se je pokopališče že skoraj izpraznilo, sta pristopila grobarja. Opraviti sta morala še zadnje dejanje. Varno zakopati žaro in urediti grob. Sara in Taja sta se prijeli za roke, se v mislih poslovili od svojega Marka in krenili k izhodu.

			Zunaj pokopališča sta ju pričakala soseda Metka in Samo. Skupaj so krenili proti postaji, da se odpeljejo domov.

			Pred blokom so se ustavili. Zasopli sta izza vogala pritekli Špela in Urška. Objeli sta Tajo in Saro ter se opravičili, da se nista mogli udeležiti pogreba, ker je avtobus imel zamudo.

			»Hvala vama! Saj vemo, da kar tako ne moreš oditi iz šole. Tudi Maribor ni blizu,« se je zahvalila Sara. Dekleti sta odšli, Sara pa je povabila soseda na popoldansko kosilo.

			Vstopili so v stanovanje, po katerem se je še vedno širil vonj po odlični hrani. Sedli so k mizi. Sara in Taja sta postregli gosta in se jima pridružili.

			Pogovor je tekel o tem, kaj vse so doživljali. Bilo je res žalostno. Toda konec pogovora je dal slutiti, da se bo kljub kruti usodi njihovo življenje razvijalo v pozitivno smer.





NOV ZAČETEK


			Dnevi so tekli z neverjetno hitrostjo. Sara in Taja sta v globini svoje duše vsaka po svoje žalovali za Markom. Pogosto sta se o njem pogovarjali. Solze so se posušile, a ljubezen do njega je še vedno bila tako močna kot prej.

			Sara je začela hoditi v službo, kjer so jo sodelavke z veliko mero spoštovanja ponovno sprejele medse. Sicer so bile vedno dobre prijateljice, a zdaj je Markova smrt pokazala drugačen način prijateljevanja. Ker so se pogovarjale o dnevnih dogodkih, o otrocih, ki bodo vsak čas zaključili šolsko leto, je Sara potlačila svojo bolečino in se pogovarjala o svoji Taji, ki bo končala devetletko in se vpisala na gimnazijo Mariboru.

			»Kaj pa misli študirati?« je zanimalo sodelavke.

			»Zdaj, ko se je oče poslovil, je trdno odločena, da bo postala zdravnica.«

			»Zdravnikov res primanjkuje. Tvoja Taja je pridno dekle in bo z lahkoto prišla do poklica.«

			»Misliš, da je postati zdravnik kar tako. Dosti je učenja in vsak ni sposoben, da bi delal z ljudmi. Biti moraš čustveno bogat, da razumeš bolnika,« se je oglasila ena izmed sodelavk.

			Ženske so še naprej klepetale, nato pa odšle na zasluženo malico.


Taja je vsako jutro zgodaj vstajala. Z mamo sta se dogovorili, da bo čez teden pripravljala zajtrk za obe, v soboto in nedeljo pa bo Taja lahko dalj časa poležavala in bo ona razvajala svojo deklico.

			Vsak teden je prinesel nove skrbi, zato sta morali o njih razmišljati. Marko je še bil z njima, a ne več v grenkih solzah, temveč v lepih trenutkih, veselih dogodkih in pogovorih.

			Nad Saro so se zgrnile mnoge obveznosti, ki jih je nekoč opravljal Marko. Morala jih je prevzeti nase, saj drugega ni bilo. Taja je bila še premlada. Postati je morala mati in oče v eni osebi. Na srečo ji je njena izobrazba dala dovolj znanja, da se je v vseh primerih znašla.

			Taji je dopovedovala, da je njena edina dolžnost, da se uči. Le tu in tam naj ji priskoči v kuhinji na pomoč.

			»Mami, saj me poznaš. Taka bom, kot sem bila že prej. Ne bom te razočarala. Šola je moja prioriteta. Dokazala bom, da se me ne boš sramovala in boš ponosna name,« je s prepričljivim glasom dejala mami.

			»Hormonska nevihta, ki me spremlja, se bo enkrat končala in takrat bo poveljnik, možgani, ki vse nadzorujejo, uredil dejavnost živčnih celic. Taja bo presenečena ugotovila, da je konec hormonske nevihte. Nekaj časa bo to še trajalo. Ker se tega zavedam, skušam biti čim bolj mirna.«





SPET V ŠOLI


			Takoj po pogrebu je Taja drugi dan šla v šolo. Preveč snovi ne sme zamuditi, si je dopovedovala. Še vedno v mislih na svojega dragega očeta je velikokrat preslišala katerega sošolca, ki se je hotel z njo pogovarjati. Tudi veseli smeh na njenem obrazu je zamrl. Sošolci so razumeli njeno bolečino, zato se ni nobeden obregnil obnjo, češ, »kje je tvoj veseli smeh.« Niso bili več majhni otroci in so veliko stvari že razumeli.

			Glasen razgovor je utihnil, ko so se odprla vrata v razred. Vstopila sta ravnatelj Tišek in profesor fizike Tomaž Vesel. Ravnatelj je zelo dobre volje stopil pred učence.

			»Prav gotovo vas zanima, zakaj sva vstopila dva v razred. Da ne bom krajšal ure, bom kar naravnost povedal, da sem ponosen na vaš razred.«

			Učenci so se radovedno spogledovali in stikali glave. »Kaj neki se je zgodilo tako pomembnega, da je ravnatelj prišel v razred? To ni njegova navada. Potem je moralo biti nekaj res zelo pomembnega.«

			»Dragi devetletniki, res sem ponosen na vas. Še bolj ponosen pa je profesor Vesel, ker je to njegova zasluga. Pri reševanju republiških testov iz fizike so trije naši učenci dobili lepa priznanja. Eno zlato in dve srebrni. Ali veste, kdo bi lahko bili lastniki teh priznanj?« se je nasmejal drugače strogi ravnatelj.

			Učenci so se spogledali in kmalu je zagrmel glasen vzklik. »Zlata je Taja, srebrni sta Katja in Vanja.«

			»Prvi dve držita. Vanji je malo zmanjkalo do srebrnega priznanja. Ga je pa dobil Tomi,« je ves ponosen dejal Vesel.

			Spet je zagrmelo vzklikanje in topotanje z nogami, da so se tresle mize.

			Ravnatelj je čestital nagrajencem in povedal, da je letos prvič, ko podeljujejo priznanja v Ljubljani. Nato se je kot baletnik zavrtel na eni nogi in zapustil razred. Tomaž Vesel pa je ponosno povedal učencem, da bi bili vsi testi v razredu uspešno rešeni, če bi jih reševali. To je res bila profesorjeva zasluga.

			Drugi teden se bodo odpravili v Ljubljano po nagrade. Potovali bodo kar z Veselovim avtomobilom, ki ga bo sam vozil.

			Ura se je hitro končala. V razredu je zavladal nemir. Vsi naenkrat bi radi čestitali nagrajencem. Bili so veseli, kot da so tudi sami zmagovalci. V zadnjem odmoru so že vsi na šoli vedeli, kdo so zmagovalci iz fizike in kako bodo odpotovali po nagrade.


Zadovoljni so devetletniki zapuščali šolo, ki se bo čez nekaj tednov izpraznila. Počitnice so pred vrati. Devetletko bo uspešno zaključilo vseh petindvajset učencev. Ti pa morajo za konec šolskega leta pripraviti valeto, in to tako, da se je bodo še dolgo spominjali.

			Po koncu pouka so se zbrali na igrišču, kjer so se dogovarjali za sestanek v naslednjem tednu. Brezhibno se morajo pripraviti. Dogovoriti se morajo, kako se bodo poslovili od šole in od učiteljev. Za pomoč bodo prosili tudi nekaj staršev, ki že imajo prakso s takimi pripravami.

			Taja in Katja sta poslušali samo z enim ušesom. Zanju je bilo najbolj pomembno, kaj bosta oblekli naslednji teden na podelitvi priznanj. Razumljivo, da sta hoteli biti lepi kot princeski, ki bi ugajali tudi princem.

			Tomi, Vili in Matej so še nekaj časa ostali in se dogovarjali o obveznostih, ki jih čakajo v prihodnje. Po končanem posvetu so se odpravili domov. Dan je bil poln zanimivosti in novih obveznosti, ki so si jih zadali na sestanku. Vse bodo zmogli opraviti, saj so kot skupnost enotni. Držijo se pravila, »vsi za enega, eden za vse.«

			Trojka devetošolk iz istega bloka pa je hitela domov. Staršem morajo čim prej sporočiti, kako so se odrezali na tekmovanju. Vanja je za las zgrešila, da bi dobila priznanje. Toda ona se ni niti malo sekirala. Fizika ni njen predmet. Tako dober rezultat jo je celo presenetil.

			Dekleta so se pred blokom poslovila in stekla po stopnicah do svojih stanovanj. Vseh staršev še ni bilo iz službe. »Dajmo malo brskat po telefonu, v šoli zanj ni časa.« Razkomotile so se na sedežih, prsti so z neverjetno hitrostjo poskakovali po zaslonu in počasi se je telo sprostilo. Mir in hlad sta blagodejno pobožala utrujeno telo, da je omahnilo v vodoravni položaj in se prepustilo božajočemu spancu.

			Tudi Tajo je premagal spanec. Samo en korak in že je bila na kavču. Potegnila je nase odejo, se zavila vanjo in že je »zmanjkala.«





PONOSNA MAMA SARA


			Tiho so se odprla vrata, ko je vstopila mama Sara. Zagledala je svojo hčer in se nasmehnila. »Le počivaj, moja mala! Vem, da si utrujena. Medtem bom nekaj skuhala in te potem zbudila,« je mama šepetaje govorila sama zase.

			»Hej, mami! Slišim te. A res samo na pol. Tako sem bila utrujena, da sem kar zaspala. Ti pa nisi utrujena? Še kosilo bi skuhala,« je Taja nagovorila mamo in se počasi dvignila s kavča. Stopila je k mami, jo objela in ji tiho zašepetala. »Mami, boš ponosna, če se ti pohvalim z zlatim priznanjem iz fizike?«

			Sara je stopila korak nazaj, nato pa skočila k Taji in jo tesno stisnila v objem. »Res? Pa ja ne boš pobrala vsa odličja? Seveda sem ponosna. Vsako delo obrodi sadove. Tvoje učenje je dokaz za to.«

			»Drugi teden naju s Katjo in Tomijem, ki sta osvojila srebrno odličje, profesor fizike pelje na podelitev. Mami, kaj si pa oblečem?« je vprašala Taja zaskrbljeno.

			»Pogledali bova v omare in poiskali nekaj, kar ti bo prav in bo primerno za tako prireditev.«

			»Prav. Zvečer bova prebrskali omare in prepričana sem, da nekaj najdeva,« je zadovoljno pripomnila Taja.

			»Da, zvečer bova rešili najtežji test. Zdaj pa pojdiva skuhat kosilo,« je Sara za roko popeljala hčer v kuhinjo.





KO JIH POBOŽA SREČA


			Čez tri dni so se zbrali na dvorišču šole. Ob zloščenem avtu je ponosno stal profesor Vesel in ob njem trije nagrajenci. Z njim se bodo odpeljali v Ljubljano na podelitev nagrad. Na vhodnih vratih šole se je prikazal tudi ravnatelj. Stal je na vrhu stopnišča in jim veselo mahal, ko so se spravljali v avto. Dekleti sta zlezli na zadnje sedeže, Tomi pa je sedel k profesorju na prvega.

			»Smo vsi pripeti? Tako, pa krenimo,« je dejal in avto je živahno zabrnel ter jih peljal sreči naproti.

			Pot je bila dolga, a so si imeli veliko za povedati. Niti dojeli niso, kdaj so se pripeljali na cilj.

			Dvorana, kjer so se zbirali nagrajenci, je bila skoraj polna. Le prva in druga vrsta sta bili nezasedeni. Dekle, ki je imelo nalogo, da posede nagrajence na določena mesta, je prišlo do prve skupine. Peljala jih je do stolov, kjer so sedli. Ves čas jih je spremljalo ploskanje množice v dvorani. Potem so prihajali tudi drugi in kmalu napolnili obe vrsti. Nato je na oder stopila tričlanska komisija, ki bo podeljevala nagrade.

			S pozdravnim nagovorom so začeli podeljevati nagrade. Ker je bilo v nekaterih šolah več nagrajencev, so jih klicali kar po imenih šol.

			»Šola Marka Slane,« je poklical vodja komisije.

			Junaki iz prve vrste so vstali in zakorakali na oder. Oglasil se je napovedovalec.

			»Med temi tremi junaki je zlata nagrajenka. To je Taja Sever. Vse naloge v testih je brez napake rešila. Ker je tudi odličnjakinja celih devet let, in ker je tudi zmagovalka na različnih tekmovanjih, ji je komisija podelila še štipendijo za naslednja štiri leta, če bo študij nadaljevala na gimnaziji.« V dvorani je zagrmel aplavz, ko se je Taja priklonila in sprejela mapo, v kateri je bila zapisana njena nagrada. V lepi škatli pa je bila »zlata« kolajna.

			Iz trojke je skočil Tomi. Iz rok napovedovalca je strgal mikrofon in dejal: »Nagrada je prišla v prave roke. Taja ni odlična samo pri fiziki, temveč pri vseh predmetih. Toda nikoli, res nikoli se ni s tem bahala. Je odlična prijateljica in pomočnica. Moram vam povedati, da je pred dvema tednoma izgubila očeta in sta z mamo ostali sami. Štipendija, ki jo je dobila, bo veliko pomagala.« Tomi je vrnil mikrofon, čestital Taji in ji na uho zašepetal: »Princeska, rad te imam.« Potem se je vrnil v svojo trojko. Taja je zardela do ušes in ga srepo prestrelila z očmi. Katja, ki je vse slišala, pa se je hudomušno nasmejala.

			Dolgo, predolgo je trajal aplavz in cepetanje v dvorani. Napovedovalec je pogosto zahteval tišino, predno sta svojo nagrado dobila Katja in Tomi. Na oder je bil poklican tudi profesor Vesel. Ko so prebrali, zakaj je tudi on nagrajen, je spet vskočil Tomi. »Zato, ker ni samo profesor, temveč naš prijatelj. Nanj se lahko obrneš s kakršnim koli vprašanjem. Lahko ga prosiš za pomoč. Nikoli, res nikoli ti je ne bo odrekel. Vsi bi morali biti njemu enaki,« je zaključil Tomi in vrnil mikrofon. Z vzkliki so z gromozanskim aplavzom pospremili nagrajence z odra.

			Podelitev priznanj se je zavlekla v pozno popoldne. Zdaj, ko je Tomi prebil led, so si tudi drugi upali marsikaj povedati o nagrajencih in učiteljih. Bilo je zabavno poslušati. Ko je zadnji nagrajenec odšel z odra, se je množica, med katero je bilo tudi veliko odraslih, začela razhajati.

			Tudi naši nagrajenci so posedli v avto. Profesor, šofer Vesel, jih je ponosno peljal domov. »Povsod je lepo, a doma je najlepše!«

			Svoje nagrajence je pripeljal do stopnišča stolpnice. »Jutri ne pozabite priti v šolo! Prinesite s seboj priznanja, da jih vidijo sošolci. Lahko noč! Lepo spanje in še lepše sanje!«

			»Hvala za vožnjo! Tudi vam lahko noč,« so se v en glas zahvalili ob izstopu iz avta.

			Potem so se poslovili in veseli, ker so doma, stekli po stopnicah.

			Katja je prva pohitela po stopnicah. Tomi pa se je obiral, samo da bi dočakal Tajo. Ko ga je dohitela, jo je prijel za roko in ji tiho dejal: »Taja, to, kar sem ti rekel na odru, je res. Že dolgo si mi všeč, a ti nisem mogel povedati.«

			Pred svojimi vrati je Taja iztrgala roko in mu odvrnila: »Tomi, žal mi je, meni do zdaj še noben fant ni nič pomenil. Vsi so mi samo prijatelji. Če bom kdaj drugače čutila, ti bom povedala,« se je nasmehnila in pozvonila pri vratih. Ključ je zaškrtal v ključavnici in na vratih se je prikazala Sara. Vesela, da vidi svojo hčer, je oba s Tomijem objela in jima čestitala za nagrado. Tomi se je zahvalil, pomežiknil Taji in odhitel po stopnicah proti svojemu stanovanju.

			Utrujeni, a veseli so vsi trije nagrajenci ves večer domačim razlagali, kako so doživljali podelitev priznanj. Niso pozabili povedati, kako je Tomi junaško izpulil mikrofon napovedovalcu iz rok in sam nadaljeval govor o Taji in profesorju. Pa o tem, kako se je dvorana tresla od žvižgov in aplavza. Kako so potem tudi ostali dobili pogum in odkrito govorili o svojih nagrajencih. Starši so s ponosom poslušali svoje otroke in jim še enkrat čestitali za pogum.





PRIPRAVE IN VALETA OB KONCU LETA


			Pouk v šoli se je nadaljeval. Učenci so mu bolj malo sledili. Ocene so bile zaključene, cvekarjev ni bilo, da bi si jih popravljali. V prostem času in v odmorih so stikali glave in se pogovarjali o valeti, o programu in seveda o tem, kdo bo to ali ono počel na proslavi. Sestavljali so program nastopov. Pri njem so sodelovali vsi. Taji, kot najboljši učenki, so predlagali, da sestavi najlepši govor ob slovesu, ki so ga kdaj slišali na kakšni prireditvi. Obljubila je, da se bo potrudila. Toda prej ga ne bo prebrala kot na valeti. Vsi so se s tem strinjali. Kulturni program je prevzel Sašo, s pomočjo Vanje. Za glasbo pa bo poskrbela Ditka, ki bo vse pevske nastope spremljala na klavirju. Tekst za razredno, zaključno pesem pa bodo sestavili trije. To so Vili, Mojca in Urša. Ko bo tekst pripravljen, ga predlagajo razredu, ki ga lahko še dodela.

			»Se strinjate?« je vprašala Mojca.

			Seveda so se vsi strinjali in še veliko drugih stvari dodali. Sklenili so, da se bodo dnevno dobivali v šolski telovadnici. Dovolil jim je ravnatelj.

			Sestajali so se, kot so se dogovorili. Vadili so z željo, da bi bila njihova zadnja prireditev izpeljana na »nivoju.« Z velikim veseljem so se učili tekst, ki ga je sestavila trojica in prepevali zaključno pesem na melodijo, ki jo je izbrala Ditka, ob spremljavi s klavirjem.

			Besedilo se takole začne:


Srečno, ti dragi, drugi moj dom,

			ki te nikoli pozabil ne bom!

			Tu sem se pisati, brati naučil

			ter mnoga druga znanja dobil …


Konec šolskega leta je bil pred vrati. Učenci so se prijavili na različne šole in na srečo bili vsi sprejeti tja, kamor jih je vleklo srce. Priprave na zaključek so izpilili do podrobnosti. Zato so bili prepričani, da bo to eden najlepših zaključkov devetletke te šole.

			Zadnji dan.

			Nervoza je vladala med devetošolci. Drug drugemu so dopovedovali, da bo vse OK, ker so se dobro pripravili.

			Bilo je res enkratno doživetje za starše, učitelje in mlajšo generacijo otrok. Toliko lepih in toplih besed je bilo izrečenih. Toliko solz radosti in tudi žalosti je preteklo med prireditelji in poslušalci. Prečudovito je izzvenela pesem, ki so jo morali večkrat ponoviti.


Po prireditvi so ostali na interni zabavi le devetošolci. Šele zdaj se jim je odvalil kamen od srca. Vriskajoč so se objemali in poljubljali. Tudi solze so tekle. To so bile solze slovesa med tistimi, ki so začutili tisti topel, nežen občutek pri srcu, ki mu pravimo ljubezen.

			Muzika je polnila prostor, ki je bil diskretno osvetljen. Fantje so počasi prihajali po dekleta, da z njimi zaplešejo. Saj so zato hodili na plesne vaje, kajne? Izbrali so tiste, s katerimi so plesali na tečaju.

			Tomi je nekaj časa okleval. Na koncu se je le odločil in elegantno prosil za ples Tajo, ki je že hotela plesati z Mojco. Pristopil je k njej in jo povedel na plesišče. Objel jo je okrog pasu in jo nežno zavrtel. Ko sta uskladila korak, se je zdelo, kot da drsita po gladini morja, brez enega samega vala. V počasnem ritmu plesa jo je privil k sebi. Začutil je utrip njenega srca in najraje bi jo poljubil. Toda spomnil se je njenih besed, ko so se vračali iz Ljubljane. Taja se je odmaknila in se mu nasmehnila. Zaslutila je njegovo namero.

			»Vsaj na lice dovoli, da te poljubim,« jo je zaprosil in jo pritegnil k sebi.

			Taja se je nasmehnila in obrnila glavo proti njemu, da jo je lahko poljubil.

			»Si zdaj zadovoljen?« ga je resno vprašala. Nobenega posebnega občutka ni zaznala v tem poljubu.

			»In ti, si kaj čutila?« jo je razočaran pogledal. »Jaz sem bil srečen, da sem se te lahko vsaj z usti dotaknil.«

			Taji se je Tomi zasmilil. Saj je simpatičen poba. Lepo je vzgojen in dekleta bi bila presrečna, če bi se zanimal zanje. Toda on že dolgo ni gledal drugega dekleta kot Taje. Včasih se ji je zdelo, da je vse le šala, a je bila resnica drugačna. Toda kako naj se obnaša, ko do njega čuti le prijateljstvo?

			Ob dvaindvajseti uri se je njihova zabava končala. Fantje so spremljali svoja dekleta proti domu. Vili je prijel za roke svoji blokovski kolegici Katjo in Vanjo in s skupnimi poskočnimi koraki so odhajali.

			»Kje pa je Taja?« se je spraševala Vanja.

			»Nista opazili, da jo je zadržal Tomi? Povem vama, da iz te moke ne bo kruha. Taja se požvižga nanj. Siromak pa je do ušes zatrapan vanjo. Kaj pa vidve čakata? Še nobena nima fanta,« se je zasmejal Vili.

			»Vsaka ga ima pol … To si ti,« se je glasno zasmejala Katja. Potem so se smeje, s poskočnim korakom približevali njihovi stolpnici.


Tomi je zaljubljeno opazoval svojo plesalko. Samo plesalko! Kako je to žalostno! Z nobeno gesto ni pokazala, da ga ima vsaj malo rada. On pa je že čisto zmešan. Spati ne more ponoči. V sanjah jo objema in poljublja. Ko se zbudi, je ves nesrečen. Kako naj si jo pridobi? Trenutno ne najde rešitve.

			»Tomi, kaj se obiraš? Vsi so že odšli,« je dejala Taja in prijela spremljevalca pod roko ter ga s hitrim korakom potegnila za seboj. »Daj, pohiti! Le kaj bo rekla mama, če bo videla Vilija z dekleti, mene pa ne bo zraven,« se je jezila Taja.

			»Samo malo počakaj,« jo je hotel ustaviti. Toda Taja se mu je iztrgala iz rok in stekla naprej. Vsa prepotena je dohitela trojico in se ji pridružila. Noben od treh je ni ničesar spraševal. Odgovor so poznali.

			Pred stopniščem so se poslovili in se napotili do svojih stanovanj. Taja je v torbici brskala za ključem stanovanja. Ker ga ni takoj našla, je počepnila in na kolenih pregledovala torbico. Ko se je mislila dvigniti, so jo neke roke nežno prijele pod pazduho in jo postavile kvišku. Taja se je prestrašena obrnila in zagledala soseda Sama, ki se ji je veselo nasmehnil.

			»Deklica zala, od kod pa ti sama tako pozno?« jo je vprašal. »Spomnil sem se. Zadnji dan šole. Valeta. Je bilo lepo in nepozabno? Naše je bilo. Nekoč, davno.«

			»Nekaj let nazaj pa res ne more biti prazgodovina,« se mu je nasmehnila in odklenila vhodna vrata. »Če boš imel jutri čas, ti lahko vse razložim. Lahko noč!« In že je izginila za vrati.

			»Lahko noč!« ji je odvrnil Samo in vstopil v njihovo stanovanje.

			Pod stopnicami pa je stal Tomi in poslušal, o čem se bosta pogovarjala. Nič dramatičnega ni slišal, zato je pomirjen šel proti svojemu domu.





BREZSKRBNE POČITNICE


			Učilnice so se izpraznile, šolska vrata so se zaklenila. Živio počitnice! Na igriščih je nastal živ-žav. Otroci so pozabili na šolo. Nekateri so odšli s starši na morje, drugi na počitnice k sorodnikom. Nekaj jih je odpotovalo v kolonijo na morje, korajžni pa so odšli v planinski tabor. Malo jih je ostalo doma.

			Med temi, ki so ostali doma, je bila Taja in ostali devetletniki. Taja je, kot za časa šole, vstajala zgodaj zjutraj, da sta z mamo Saro skupaj pozajtrkovali in se dogovorili, kakšne naloge bo opravljala, da ji ne bo dolgčas. Tudi ostali so dobili od staršev dovolj zadolžitev, da se ne bodo dolgočasili.

			Starši so odšli v službo in mladež se je brezskrbno obrnila v postelji na drugo stran in spala naprej. Nikogar ni bilo, da bi kričal nad njimi in jih vlačil iz postelje.

			Taja, ki ji zgodnja, jutranja ura ni delala težav, je začela pospravljati stanovanje. Zadala si je nalogo, da bo vsako jutro tekla, da ne bo ostala čisto brez kondicije. Ko je pospravila, se je preoblekla v tekaško opremo in stopila na hodnik. Zaklenila je vrata in s poskočnim korakom preskakovala stopnice. Pred zadnjo se je morala ustaviti, ker se je pred njo postavil, nihče drug, kot Samo.

			»Bravo, Taja! Greš na tek? Jaz pa sem bil na sprehodu. Izbral sem si lažji šport.«

			»Če nisi utrujen, seveda nisi po sprehodu, se mi pridruži. Ne bova tekmovala, le razgibala se bova,« ga je povabila Taja.

			»Pa grem, samo odložiti moram suknjič, sicer mi bo vroče.« Slekel se je in se pridružil Taji, ki je že začela teči.

			»Za začetek bova počasi tekla, da ti bom lahko povedala, kako je potekala valeta,« je rekla Taja in mu podrobno opisala celotno prireditev.

			»Škoda, da nisem bil prisoten! Res je moralo biti ganljivo.«

			Pritekla sta do prvega bajarja. Sedla sta na travo, ki se je medtem že posušila, in z brega opazovala divje račke, ki so drsele po vodi. Na eni je ponosno sedel mladič, medtem ko so drugi čofotaje plavali za materjo. Za četico mladičev je plaval oče, ki je oprezno pogledoval levo in desno, da ne bi kdo ogrozil njegovega zaroda.

			»Kako so ljubki! Premalokrat imam čas, da bi opazovala življenje v naravi. To bom morala spremeniti! Bojim se, da bo vse kot piš odletelo mimo mene … Odslej bom vsak dan odkrivala kaj novega in si prizor vtisnila v spomin.«

			»Odlična ideja! Tudi jaz se pridružujem tvojim ugotovitvam. Mimo mene je že ogromno lepih in zanimivih trenutkov zbežalo. Če dovoliš, da se ti pridružim na tej poti. Skupaj bova poiskala najlepše prizore in si jih zapisala v možgane.«

			»Prav. Poiskala bova poti, ki ne bodo enolične … Za prvič bo ta tek dovolj. Jutri bova nadaljevala in se podrobno zmenila o naslednjih tekih.«

			Brez dogovora sta po isti poti tekla domov. Mimo sta pritekli srednješolki Špela in Urška.

			»Malo pozni sta. Kmalu bo postalo vroče,« ju je nagovoril Samo.

			»Za prvič sva kar zgodaj vstali,« je odgovorila Špela. In že sta stekli naprej.

			Kako lepo je, da nisi osamljen, da imaš prijatelja, četudi samo za tek!

			Taja in Samo sta pritekla pred blok. Samo je najprej poiskal suknjič. Potem je prijel Tajo za roko in stekla sta po stopnicah vsak do svojega stanovanja. Poslovila sta se z »Zdravo« in »Čao« ter izginila za vrati.


Tomi se je premetaval po postelji. Ni se mu dalo vstati. Nočne more, ki jih je v snu doživljal, so ga spravljale ob živce. Nekaj mora storiti, sicer se mu bo zmešalo. Tuhtal je, kako bi osvajal Tajo, ki je bila hladna kot led. Čez nekaj časa se mu je posvetilo. Začel bo pri mami Sari. Najprej mora prepričati njo, potem bo do Taje pot že uhojena. Toda kako? Spomnil se je, da so se fantje pogovarjali o tem, da je začetek že to, če svojo deklico povabiš v kino. Ob dobrem filmu se čustva sprostijo in pot naprej je lažja. »Tako bom storil, pa naj se zgodi kar koli.«

			Skočil je iz postelje, za seboj pospravil in začel v časopisu iskati, kateri filmi se bodo v tem tednu vrteli. Po vrsti je prebral naslove in del vsebine. Odločil se je za sobotnega, ob dvajseti uri zvečer.

			Ko popoldne Sara pride iz službe, jo bo poiskal in jo prosil, če sme Taja z njim v kino. Če bo dovolila, je pot že pripravljena. Taja redko kdaj kam gre brez staršev. Z njim jo bo mama gotovo pustila. Samo upa lahko, da ga ne bo zavrnila.

			»Tako! Vse je splanirano, zdaj moram samo še počakati na popoldanski čas,« je sam sebi dopovedoval. »Skoraj prepričan sem, da bom tokrat uspel. Moram se primerno obleči, da ne bom izgledal kot kakšen vagabund. Mama me vedno opozarja, da obleka naredi človeka. Sari se ne smem prikazati kot postopač. Ker me bolj poredko vidi, si me bo verjetno temeljito ogledala, preden kar koli reče.«

			V stanovanju Sevrovih pa je Taja pospravljala in pripravljala kosilo. Mama obožuje zeljne krpice, zato se je potrudila in jih pripravila. Čeprav ji rezanje zelja na tako majhne koščke ni šlo najbolje od rok, se je trudila in ga nasekljala. Zraven je pripravila še paradižnikovo solato. Kosilo bo točno takrat na mizi, ko mama pride iz službe. »Žalostno, prišel bi tudi oči, če bi bil živ. Kako ponosen bi bil, ker sem mu jaz skuhala,« je globoko zavzdihnila in začela pripravljati mizo.

			Mama Sara je točno ob uri prišla domov. »Zdravo, moja mlada kuharica! Pa ne, da diši po zeljnih krpicah. Celo večnost jih že nisem jedla. Se mi že kar sline sedijo,« je dejala.

			Taja je na mizo nesla posodo s krpicami, ko je nekdo pozvonil. »Grem kar jaz odpret, ti vse pripravi.«





PRVO VABILO NA SREČANJE


			Na vratih je stal Tomi. »Pozdravljena, gospa Sara!«

			»Pozdravljen tudi ti, Tomi! Kaj je novega? Mi moraš kaj povedati? Pridi noter, ravno sva pri kosilu. Si se ti že najedel? Saj tvoji še ne morejo priti iz službe. Taja, daj povabi Tomija, da se nama pridruži … Si že kdaj jedel zeljne krpice? Pripravila jih je Taja. To je ena izmed mojih najslastnejših jedi. To je testo v obliki kvadratkov, seveda skuhano. Vanj se vmeša zelje, na drobno nasekljano in popraženo. Nekateri jih sladkajo, mi pa jih solimo in zraven jemo še solato. Precej dela je s tem, a Taja me je hotela presenetiti.«

			»Pridi in poskusi,« ga je povabila. »Če ti ne bo dobro, lahko pustiš.«

			Tomi se jima je pridružil. Hrana, ki jo je zdaj prvič jedel, je bila zelo okusna. In skuhala jo je Taja! Bila je brez mesa. Pri njih doma brez mesa ni kosila.

			Tomi je skoraj pozabil, zakaj je prišel. Spomnila ga je Sara.

			»Prišel sem vas prosit, če bi jutri lahko povabil Tajo v kino. Ona nikamor ne hodi, tudi jaz sem pretežno doma, na računalniku.«

			»Kdaj pa bi šla? ... Poznaš vsebino?« je zanimalo mamo.

			»Ob osmih zvečer. Je ameriški film. Vsi so si zelo podobni.«

			»Jaz ji dovolim, ne vem pa, če ona privoli,« je pogledala svojo na pol odraslo hčer.

			Taja je pokimala. Tomi bi najraje poskočil v zrak, a se je zavedal, da mora biti kavalir.

			»Hvala vama za najboljše kosilo, ki sem ga jedel brez mesa! Tebi, Taja, pa še čestitka. Ne verjamem, da katera od najinih sošolk doma kuha tako kot ti.«

			Ko je zaprl vrata Sevrovega stanovanja, je s poskočnim korakom preskakoval stopnice do svojega doma. Veselo je zaloputnil z vrati in glasno zakričal. »Jes! Taja bo moja in od nikogar drugega.«

			Ko sta starša prišla iz službe, sta komaj verjela lastnim očem. Vse stanovanje je bilo pospravljeno, Tomi pa je dobre volje brundal znane pesmi.

			»Živio, mali! Kaj se je zgodilo, da si tako dobre volje? Lota ne igraš, da bi zadel sedmico in se zato tako veselil. Pa menda nisi zaljubljen,« ga je po rami potrepljal oče.

			»Kaj pa, če sem?« mu je ta odvrnil.

			»Razkrij mi, katera je tista, ki ljubi mojega edinega sina,« se je nagnil oče k njemu in radovedno poslušal. »Saj ne bom mami povedal, če se tega bojiš.«

			»Tudi mama lahko ve, kdo je to dekle. To je najlepše dekle iz našega bloka. Ime ji je Taja. Pred kratkim ji je umrl oče. Se zdaj spomniš? Povabil sem jo v kino in rekla je DA,« je ponosno odgovoril očetu.

			»Če je to tista deklica, ki je tako pridna, nimam nič proti. Tu imaš nekaj evrov, da ne boš izpadel kot skopuh. Povabi jo na pijačo ali na sladoled. Kdaj pa gresta?« je zanimalo očeta.

			»Šele jutri. Bom pa že počakal, če sem moral več kot leto dni.«

			»Kaj? Tako dolgo jo imaš že rad? Pa ona ve za to?«

			»Mogoče je kdaj zaslutila, a ji nisem povedal. Ob priložnosti bo že izvedela.« To, da jo ima rad, ji je že povedal. Zakaj bi morali vsi vedeti za to. Glavno je, da ona ve.





PRVI POLJUB


			Tomi je ves nestrpen čakal, da pride tista ura, ko bo šel po Tajo. Tudi ona je bila vznemirjena, saj Tomi ni bil fant po njenem okusu. Vsaj tako je mislila, ker ga ni dobro poznala. V razredu se je vedel popolnoma drugače kot v prostem času. Sicer pa bo videla, kakšen kavalir zna biti takrat, ko je sam. Sam z dekletom.

			Prišla je ura, ko je na Sevrova vrata potrkal simpatičen in lepo oblečen fant. Seveda je bil Tomi. Vrata mu je odprla Sara, kar je fanta zelo presenetilo.

			»Gospa Sara, je Taja pozabila, da sva se dogovorila za obisk kina?« je užaljeno dejal Tomi namesto pozdrava.

			Sara se je nasmehnila in stopila na hodnik. »Mislim da ni, ker se oblači, kot bi šla na ples.«

			Za maminim hrbtom se je prikazala Taja. Bila je oblečena kot prava princeska, vsaj Tomiju se je zdelo tako. Čisto rahlo si je poudarila obrvi in ustnice ter spela svoje kodre tako umetelno, kot zna le ona. Tomi se je presrečen nasmejal in dejal. »Mama je rekla, da se oblačiš za ples. Pa si res prekrasna, pripravljena za ples. Morda pa te bom povabil kdaj, da se zavrtiš in pokažeš še drugo plat lepote.«

			»Le pojdita in se lepo imejta! Predolgo se ne zadržujta zunaj,« ju je opomnila Sara.


Bil je lep poletni dan, ki se je že začel nagibati k večeru. Lahen vetrič je božal mlada najstnika, ki sta prvič kot par sama stopala na novo, njima neznano pot. Pogovarjala sta se o šoli, o novem, neznanem okolju, ki ju čaka jeseni. Taja je že veliko izvedela o svoji gimnaziji od Grofove Špele, ki bo naslednje leto obiskovala drugi letnik. Špela ji je ponudila tudi pomoč, če bo potrebna. Tomi se je vpisal na strojno tehnično šolo v Ljubljani, kjer živi teta, mamina sestra. Pri njej bo tudi stanoval. Kako bo prihajal domov, si še ne zna predstavljati.


Taja in Tomi sta prispela v preddverje dvorane. Velika množica mladih je sproščeno kramljala in se smejala. Kako tudi ne? Za njimi so skrbi, kako uspešno zaključiti šolo. Strah, da jih ne bodo sprejeli na tisto šolo, ki so si jo izbrali in bo njihova življenjska pot. Končno tista prava svoboda, ko možgane pošlješ na pašo.

			Vrata kinodvorane so se odprla. Tomi je vzel iz žepa vstopnico in jo stisnil Taji v roko. »Hvala,« se mu je z nasmehom zahvalila. Poiskala sta svoja sedeža in sproščeno sedla.

			Dve vrsti pred njima je sedel Pucov Vili z Vanjo. Ko se je ta obrnil, je samo pokimal z glavo in se nasmehnil. Takoj se je nagnil k Vanji. Tomi je vedel, da ji je zašepetal na uho: »Pa se mu je le posrečilo osvojiti Tajo.«

			Film je bil povprečen. Manjkalo ni niti ljubezni niti sovraštva. Ko sta se na platnu mlada dva poljubila, je Tomi poiskal Tajino roko in jo rahlo pobožal. Ni mu je odtegnila. Zato se je ojunačil, nagnil glavo in ji nežno zašepetal: »Taja, ti si moja velika ljubezen.« Neznani občutek ji je preplavil telo. Je to sploh mogoče? Tomi je le prijatelj! Skoraj se je ustrašila sama sebe in svojih občutkov. Ko je dvignil njeno roko in jo poljubil, je vedela, da se z njo nekaj neznanega dogaja. Z mislimi je bila pri sebi, zato se je film kar sam zase odvrtel.


Počasi sta odhajala iz preddverja. Tomi jo je držal za roko, a mu jo je odtegnila in ga sama prijela pod komolcem. Srečen in poln upanja, da to ni iluzija, jo je povabil na pijačo, ali na sladoled.

			»Žejna nisem, sladoledu pa se ne bom odrekla.«

			»Katerega imaš rada? Meni dajte limoninega in dva jagodna,« si je naročil Tomi.

			»Jaz pa bom čokoladnega in lešnikovega. Na vrh pa še smetano. Plača pa spremljevalec,« je brez zadrege pokazala na Tomija, ki se je nagajivo zasmejal.

			Molče sta stopala proti parku in lizala sladoled, ko se je Tomi naenkrat ustavil. »Taja, daj da poskusim tvoj sladoled! Moja limona je tako kisla.« Stegnila je roko s sladoledom, da ga je polizal. Sama pa je pritegnila njegovo in napravila isto. Potem sta lizala vsak svoj sladoled in se hihitala drug drugemu.

			»Dajva, sediva in v miru poliživa sladoled,« je predlagal Tomi. Taja se je strinjala.

			Molče sta se sladkala, dokler ni Tomi glasno zavpil.

			»Prvi!«

			»Druga,« se je zasmejala Taja in poskočila, kolikor je mogla visoko.

			»Prvi dobi vedno nagrado. Kje naj jo vzameva, ko nimava sponzorjev? Dovoli, da jo jaz predlagam.«

			»Prav, a ne sme biti …« Ni dokončala stavka, ker jo je Tomi z obema rokama objel in jo poljubil na usta. »To je, draga moja, najlepša nagrada, ki sem si jo kdaj prislužil.«

			Taja je nemo obstala. V telesu je začutila drgetanje, ki pa ni bilo moteče, temveč božajoče in toplo. Spogledala sta se in se stisnila v objem.

			»Taja, ljubezen moja! Ljubim te,« je s poljubi in božajoč njeno toplo lice ponavljal Tomi.

			Ona pa se je stiskala k njemu in drgetala od ugodja, ki ga je čutila.

			»Nekoč si mi rekla, da mi poveš, če boš čutila kaj do mene,« jo je spomnil.

			»Ne bom lagala. Komaj verjamem sebi in tebi, da nama je obema lepo. Je to ljubezen?«

			»Princeska moja, končno sva začutila, kaj je ljubezen. Moja do tebe traja že dolgo. Srečen sem, da si jo sprejela. Odslej boš samo moja in jaz samo tvoj,« jo je s poljubom potrdil.

			Objeta sta nadaljevala pot proti domu. Večkrat sta se ustavila in si izkazovala ljubezen s poljubom. Najtežje se bo zdaj posloviti. Objeta sta vstopila v stolpnico. Ustavila sta se pred Tajinim stanovanjem.

			»Lahko noč, ljubezen moja! Sladko spi in lepo sanjaj!« se je od nje poslavljal Tomi. Taja pa ga je objela in zašepetala: »Tudi tebi lahko noč. Res sem začutila, da te …«

			Takrat so se odprla vrata in prikazala se je Sara. »Lepo, da sta prišla. Sicer bi Taja spet celo večnost iskala ključ od stanovanja. Mimogrede sem odprla vrata. Preden grem v posteljo, sem si rekla, pogledam, če morda prihajata. Imela sem srečo, pa tudi ti, da ne boš brskala za ključem.«

			Taja se je nasmehnila Tomiju in oba sta vedela, čemu problem s ključem. Tudi Sara se je nasmejala in radovedno vprašala. »Je bil zanimiv film? Sta šla na sladoled? ...«

			Koliko vprašanj. Kako debelo bi šele pogledala, koliko vprašanj bi še zastavila, če bi vedela, da se je »rodila« nova, mlada ljubezen.

			»Lahko noč,« se je najprej poslovila mama. Ko se je napotila v stanovanje, je priložnost izkoristil Tomi in hitro, da Sara ne bi prej pogledala nazaj, poljubil Tajo in ji že »stotič« rekel: »Rad te imam.«

			»Tudi tebi lahko noč!« mu je čisto tiho zašepetala na uho. »Sladki so tvoji poljubi.«

			Potem je za mamo stopila v stanovanje.





IGRIVA MLADOST


			Brezskrbnost, smeh in veselje se je podilo okrog blokov in hiš. Saj so vendar počitnice! Otroci so dali duška svobodi, ki so si jo zaslužili. Nekateri so odhajali s starši na dopust, drugi pa so prihajali domov, zarjaveli kot zamorčki. Eni so bili razigrani, polni novih doživetij, drugi pa v pričakovanju, kaj vse bodo doživeli. Tisti, ki so ostali doma, so izkoristili odsotnost staršev in celo dopoldne štrckali po telefonu ali po televiziji. Popoldne pa so se sestajali s prijatelji in skupaj ušpičili marsikakšno neumnost.

			Ena izmed zelo mikavnih je bilo »streljanje« v tarčo skozi votlo cev. V luknjo si položil rdečo, zrelo ribezovo jagodo, zajel sapo in močno pihnil. Če si imel srečo, je zadela tarčo, točno v sredino. Ker je jagoda bila zrela, je njen odtis točno dokazal strel. Seveda so tekmovali, kdo je najboljši.

			Toda mulariji tarča ni bila dovolj. Polde je predlagal, da bi šli pred blok, poiskali odprto okno in tekmovali, kateri je spretnejši, in lahko pihne jagodo skozi okno.

			Vsi so pripravili cevke, vanje položili jagodo in Polde je kot vodja zahteval, da gre vse lepo po vrsti. In so začeli. Tisti spretnejši so brez problema pihnili jagodo skozi okno. Drugim je padla na tla, nekatere pa so se zagozdile v sredini, ker so bile predebele. Smeh in veselo kričanje je odmevalo po ulici. Kmalu za tem so se na oknih bloka prikazali stanovalci, ki so debelo gledali, kaj neki se dogaja.

			Na oknu, skozi katero so letele jagode, se je prikazala starejša gospa. Nič kaj ni bila dobre volje.

			»Presneta mularija! Res ne poznate nobenih pametnih iger? Te vaše jagode so mi umazale posteljne prevleke. Slekla jih bom in odnesla v čistilnico. Račun pa bom dostavila vašim staršem,« je vpila tako glasno, da so se mulci razbežali.

			Proti večeru, ko je zapihal lahen vetrič, so prihajali iz svojih »gnezd« ljudje, da se ohladijo. Prišla je tudi Taja. Obračala se je levo in desno in iskala znani obraz. Toda obraza, ki ga je vzljubila, ni bilo. »Prav. Pa grem sama v mesto. Torej si me povabil na sprehod samo zato, da se lahko bahaš, da si me osvojil,« je jezna sklepala.

			Razočarana je stopala po ulici in bila besna sama nase. »Le zakaj sem bila taka trapa, da sem mu verjela?!« Čez nekaj časa pa so misli bile popolnoma drugačne. »Nemogoče, da bi se pretvarjal. Obema je bilo lepo. Morda ga je kaj zadržalo in mi ni mogel povedati …« ga je v mislih zagovarjala.

			»Hej, Taja! Kam pa tako hitiš? Dogovorila sva se, da me pred blokom počakaš,« jo je ustavil Tomi. »Res sem nekaj minut zamudil. Nikakor nisem mogel priti pravočasno, ker sta se pri nas ustavila Ljubljančana, kjer bom živel v času študija. Še sreča, da se jima je mudilo. Odhajata na dopust v Moravske Toplice. Ko bo konec dopusta, se bosta še ustavila in takrat se o vsem dokončno pogovorimo,« ji je dopovedoval.

			»Saj sem mislila, da te je nekaj zadržalo,« mu je odvrnila. Seveda mu ni povedala, da je v začetku dvomila vanj, da je bila jezna. Tomi jo je prijel za roko in stopala sta do središča mesta. Najprej sta se ustavila v blagovnici, kjer je Taja za mamo kupila naročeno blago. Pred izložbami sta ugotavljala, da so nekateri artikli predragi za njihov družinski budžet. Ko sta prispela do slaščičarne, sta si naročila sladoled. Sedla sta k mizi, da ga v miru poližeta.

			»Taja, se spomniš, ko sva ga prvič skupaj okušala?« ji je Tomi nagajivo pomežiknil.

			»Tega ne bom nikoli pozabila. Tekmovala sva, kateri ga bo prvi polizal. Bila sem šele druga. Vseeno sem dobila nagrado, brez sponzorjev. Toda tako sladko sem dobila prvič v svojem življenju,« je brez zadrege dodala.

			»Hvala ti, moja princeska! Srečen in hvaležen sem ti, da si jo sprejela. Tudi meni bo za vedno ostal v spominu sladoled, klopca in tvoj prvi poljub.«

			Ker je Taja mami obljubila, da se hitro vrne, sta se napotila proti domu. Kot dva mlada »golobčka« sta poskakovala in se veselila. To je mladost, ki ne pozna ovir, preko katerih bosta tudi onadva morala kdaj hoditi. Taja se je spomnila na Sama, ki ji je zvečer telefoniral, da zjutraj ne bo mogel na tek. Nujno mora v Maribor.

			»Če nimaš nič v planu, se nam z Urško in Špelo lahko pridružiš,« ga je povabila.

			»Pa se bom res, če ne bom zaspal. Tekmujete, katera je hitrejša? Jaz sem popolnoma brez kondicije in me bo sram, če bom zadnji,« je priznal Tomi.

			»Saj ne tečemo maratona. Lepo, počasi si nabiramo kondicijo. Pogosto se tudi ustavljamo in opazujemo lepote narave. Na koncu trase, ki smo si jo že prejšnji dan izbrali, pa posedimo, da se ohladimo. Pogovorimo se tudi o novostih doma in v svetu. Ne bo nam treba še enkrat poslušati in gledati teh negativnih novic. Vsaka izmed nas pove še kakšen smešen vic in potem se po isti poti vračamo domov. Vse skupaj traja po eno uro in pol. Se ti zdi to preveč? Začetek teka je ob pol sedmih.«

			»Pridem,« je obljubil.

			In že sta stekla po stopnicah stolpnice. Pred Tajinim stanovanjem sta se ustavila. Ker ni bilo nikjer žive duše, sta se objela in za slovo poljubila.





NAJBOLJŠA MAMA


			Ob vstopu v stanovanje je Tajo sprejel omamni vonj vrtnic. Na mizi, v vazi, so se ponosno bohotile bele vrtnice. Ob njih je ležal listek, na katerem je pisalo: »Taja! Šla sem k očetu na pokopališče. Odnesla sem mu šopek rdečih vrtnic. Drugič ga skupaj obiščeva. Zate sem kupila bele, ker si še vedno moje nedolžno dekle. Rada te imam,« mama.

			Žalostno je Taja pobožala šopek. Spomin na očeta je bil še vedno zelo živ in bo takšen tudi ostal. Odšla je v sobo, vzela v roke album s slikami, ki je ležal ves čas na nočni omarici in ob ogledu slik podoživljala trenutke s svojimi dragimi.

			V ključavnici je zaškrtal ključ. Sara se je vrnila. Tudi njo je pobožal vonj vrtnic. Z nasmehom na ustih je stopila k svoji deklici, jo poljubila na lice in prisedla. Skupaj sta obujali spomine na tiste lepe, skupne čase, ko je oče še živel.

			Po večerji sta sedeli pri mizi in se pogovarjali. Sara je želela vedeti, s kom njena hči hodi na sprehode. Prej je nisi mogel spraviti iz hiše. Za Tomija je vedela, da jo večkrat spremlja. Toda Taja zdaj pogosteje hodi ven. Toda s kom?

			»Mami, ne bodi užaljena! Nerodno mi je bilo povedati, da me vedno spremlja Tomi,« je vsa rdeča v obraz dejala. »Boš jezna, če ti povem, da sva s Tomijem par. Rada se imava,« je Taja povesila pogled.

			Nastala je čudna tišina … Taja je pogledala mamo in videla njen srečni nasmeh. »Torej ni jezna.«

			»Draga moja deklica! Kako si lahko sploh kaj takega pomislila? Tudi jaz sem bila zaljubljena. Moja prva in zadnja ljubezen je bil najin Marko. Ni pa rečeno, da bo Tomi tvoj zadnji. Ljubita se, dokler bo trajalo. Ljubezen je nekaj najlepšega. Tomi je super fant. Imela sem ga srečo spoznati, zato nimam nič proti temu, če se družita.«

			Taja je objela mamo in jo od veselja zavrtela. »Hvala, mami! Velik kamen se mi je odvalil od srca. Torej se lahko z njim sprehajam in grem z njim … kamor koli. Lahko mi zaupaš, sem pošteno dekle,« je prepričljivo dejala. Čez nekaj časa je mami izdala. »Tomi je domačim povedal za naju. Pravi, da so bili navdušeni. Ker je tudi on veliko sam, mu jaz, kot enako sama, lahko delam družbo in on meni.«

			»In ti mi tega nisi mogla povedati?! Oprosti! ... Odslej se lahko dobivata tudi pri nas doma, nič nimam proti,« se je opravičevala Sara. Ker je izvedela, kar jo je najbolj zanimalo, se je sprostila in začela pripovedovati o delu v službi, o svojih sodelavcih, o vsem, česar se je spomnila. Povedala ji je, da so jo njene sodelavke hvalile kot odlično učenko in prijazno dekle, ki bo »mimogrede« končala medicinsko fakulteto, ker je tako pametna. Temu sta se obe na ves glas smejali, saj vesta, da je študij medicine zelo, zelo težko dosegljiv. Končno še srednje šole nima za sabo. Sproščeni, dobre volje sta se odpravili spat.

			Brez zapletov se je vse uredilo. Taja je povedala Tomiju, on svojim domačim in zdaj sta se mlada dva lahko dobivala kjer koli. Oboji starši so svojima edinčkoma zaupali in mlada nista kršila njihovega zaupanja. Tudi starši so vzpostavili medsebojno prijateljstvo. In vse je »teklo« kot mora.





POČITNIŠKE LUMPARIJE


			Tekle so tudi počitnice. Hitro, prehitro je mineval njihov čas. Mladi so želeli izkoristiti zadnje trenutke svobode in vedno bolj razigrani so postajali. Vsake toliko časa so ušpičili kakšno neumnost, ki so se je velikokrat starši celo sramovali.

			Peter, Miro in Sašo so se sestali na skrivnem sestanku pri garažah, za stolpnico. Dogovarjali so se, da za konec počitnic pripravijo pravo lumparijo, ki se je bodo še dolgo spominjali. Vsak si je moral izmisliti eno. Najboljša bo potem prišla v poštev.

			Peter je prvi povedal, kaj bi on ušpičil. In to tistemu gospodu Ferku, ki kar naprej vrešči nad otroki, ki so malo glasnejši.

			»Takole vam povem. Priskrbel bom pravega ježa in ga trdno zavezal v vrečko. Nastavil ga bom pred njegova vrata in potem bomo videli, kaj bo gospod storil. Verjetno bo hotel videti, kaj je v njej in jo bo začel razvezovati. In potem bomo slišali … kaj vem kaj.«

			Miro in Sašo sta sklenila, da bosta sodelovala. Nastavila bosta past gospodu Jocu in čakala, ko se bo vrnil. Verjetno bo spet pijan in bo še bolj zanimivo, kako bo reagiral na zastavljeno past. Najprej pride na vrsto gospod Ferk, šele potem Joco.

			Vsi trije so komaj čakali noči, da izvedejo svojo lumparijo. Gospod Ferk, ki ni maral otrok, se je vračal s sprehoda. Ker se je utrudil, je zavil do prve gostilne in si naročil brizganec. Toda ni bil žejen le za enega, temveč še za dva. Začelo mu je šumeti v glavi, zato se je podal domov. Saj ni imel daleč do stolpnice, a zanj je bila pot vseeno predolga. Brundal je po poti, se večkrat spotaknil, a se vseeno obdržal na nogah. Ko je prestopil prag stolpnice, si je veselo zabrundal: »Pa sem doma, doma … Nisem še čisto doma, doma bo pa joj, doma. Joj doma, saj je stara doma,« je poskušal zapeti. Počasi, da se ne bi spotaknil, se je prijemal za ograjo, dokler ni prišel do svojih vrat. Pred vrati je na tleh ležala vrečka, trdno zavezana. »Le kaj dela ta vrečka pred našimi vrati?« si je zabrundal. Dvignil je nogo, da bi jo brcnil od vrat, a se je spotaknil in padel na vrečko. Z rokami jo je krepko objel in zakričal kot ranjena zver. Stresal je roke in klical na pomoč. Kmalu so se odprla vrata in prikazala se je njegova Barica.

			»Kaj se dereš? Te mora res poslušati cela stolpnica? Tudi pijan si že spet,« se je jezila.

			»Samo en brizganec sem popil … Le kdo mi je to nastavil?« se je začel jeziti.

			»Naj ti povem, kdo je bil? Vsi tisti, nad katerimi se dereš in jih podiš od bloka. Drugič naj ti še kaj hujšega ušpičijo! Poberi vrečko in pridi noter! Tega siromaka pa boš jutri zjutraj odnesel za garaže, kamor spada.« Starčka sta odšla v stanovanje. Vrata so se s treskom zaprla za njima.

			Izza vrat kolesarnice so stopili lumpi. Režali so se na ves glas. »Morda pa nam je ta lumparija prinesla srečo. Sta slišala, kaj je rekla njegova žena, da ga drugič lahko čaka še kaj hujšega, če bo kričal nad nami in nas podil z dvorišča,« je pripomnil Sašo.

			Takrat sta se na stopnišču oglasili Petrova in Sašova mama. »Takoj domov! Čeprav so počitnice, ne boste ponočevali. Premladi ste še.«

			»Že gremo,« so zaklicali in stekli domov z glasnim smehom.

			Zaenkrat se je Joco rešil. Kako bo potekalo nadaljevanje, bomo izvedeli še pravočasno.

			Drugi dan je vsa mladež že vedela za lumparijo z ježem. Tisti, ki niso sodelovali, so sklenili, da še oni postanejo junaki stolpnice. Zakaj samo trije izmed njih? Zbrali so se na sestanku za garažami. Ko je bilo lepo vreme, so sestankovali zunaj. V slabem vremenu pa so se zbirali v kolesarnici. Tokrat so prišli na sestanek starejši in nekaj mlajših, ki so jim dovolili. Manjkali so le devetletniki, ki so se že prištevali med odrasle. Trije junaki prejšnjega večera so morali podrobno opisati potek akcije. Bili so ponosni na svojo lumparijo. Še bolj pa so dvignili glave, ko so jim zbrani zaploskali in jih hvalili za izviren podvig. Zdaj je bila naloga na ostalih, da poiščejo takšno igro, ki bo dovolj zabavna in obenem strašljiva. Tuhtali so in tuhtali, dokler se niso naveličali. Sklenili so, da se drugi dan dobijo. Vsak naj doma premisli, morda se mu utrne kaj zanimivega.

			V skupini so odhajali proti klopci pred blokom. Zaustavili so se pred staro slivo, na katero so pred nedavnim obesili gugalnico. Miro je pogledal svoje prijatelje. »Predlagam, da se na gugalnici preizkusimo, kdo dalje skoči z nje.«

			»Si neumen. Z nje skočiti ni enostavno. Lahko padeš na glavo in si jo razbiješ.«

			»Če si taka reva, da si ne upaš, boš pač samo opazovalec. Jaz skočim prvi, da vam pokažem, kako se skače,« je dejal Miro in zlezel na desko. »Daj, zaženi me!« je zaklical.

			Pristopil je Peter, ga potegnil nazaj in nato z vso močjo porinil naprej. In Miro je letel v »višave«. Ko je hotel skočiti, se je deska snela z vrvi in oba sta telebnila na trda tla. Miro je besen vstal. »Nisem jaz kriv. Nekdo je nalašč odvezal desko. Sicer pa lahko drugič nadaljujemo.«

			Bili so še polni energije, zato bi jim vsaka, še tako nora igra, prišla v poštev. Mitja je predlagal, da tekmujejo, kdo pripleza na njihovo garažo. Lahko si pomaga z deskami, ki ležijo ob robu ali spleza na drevo in z njega skoči na garažo. Noben pa ni pomislil, da je streha iz salonita že precej stara in se lahko udre. In v garaži je avto, ki ga lahko poškodujejo.

			»Ti plezaj prvi. Garaža je vaša,« so sklenili prisotni.

			In Mitja se je počasi podal proti garaži. Vsi ostali so stopali za njim in opazovali, katero pot si bo izbral. Če bo uspel priti na streho, ga bodo lahko posnemali. Fant si je postavil več desk na kup, jih dvignil in prislonil h garaži. Previdno in počasi je začel plezati proti strehi. Nad seboj je zagledal precej močno vejo, ki je segala daleč nad garažo. Z zadnjim potegom navzgor je zagrabil vejo, se zagugal in pognal na streho. Spodaj so mu vsi zaploskali.

			Njegovo smer plezanja so izkoristili tudi drugi. Zadnji je ostal Vilko.

			»Reve! Noben si ne upa izbrati drugo smer. Bom pa jaz poskusil.«

			Splezal je na drevo, pogledal opazovalce in se zadrl.

			»Zdaj bom skočil.«

			Pognal se je, skočil na streho in že ga ni bilo več videti. Salonitna plošča se je udrla in Vili je padel na streho avtomobila. Na srečo je ugotovil, da se ni poškodoval. Tudi avtomobil je dobil na strehi le nekaj prask.

			Kako bi Vilko splezal iz garaže, so razmišljali tekmovalci. Najbolj na trnih je bil Mitja, ki je to vajo predlagal. Ker se je bližal konec delovnega dne, so sklenili, da počakajo njegovega očeta, ki ima s seboj ključe od garaže. V tej nezgodi, kjer so vsi sodelovali, ga ne smejo pustiti samega.

			Oče je prihajal iz službe. Čudno se mu je zdelo, da vsi dečki stojijo pred domačo garažo. Stopil je do njih. Noben se ni premaknil z mesta.

			»Zdaj mi pa le povejte, kaj ste spet ušpičili,« je vprašal in pogledal Mitjo.

			Ta je prestrašen stopil k njemu in mu povedal, da je predlagal plezanje na streho, a se je ta vdrla in v garaži čaka na rešitev Vilko, ki je padel skozi streho.

			»Ata, daj odkleni garažo in reši Vilka!« je zaprosil.

			Oče se je zasmejal in rešil fanta. Vsi so se oddahnili in se zahvalili očetu, da jih ni nadrl. Popoldne je prišel Vilkov oče in skupaj sta pokrila streho. »Presneta mularija, kaj jim vse pride na misel. Sreča, da se ni noben poškodoval.«

			Drugi dan so se zbrali in pohvalili Mitjevega očeta, ki je mirno, brez oštevanja fante opozoril, da so imeli srečo. Lahko bi se komu kaj zgodilo. Mitja je prijateljem vseeno priznal, da sta doma z očetom imela šolo.





SAMO JE UPAL ZAMAN


			Naslednje jutro je na Tajina vrata glasno potrkal sosed Samo. Taja je bila že pripravljena za tek, zato mu je takoj odprla.

			»Taja, kaj če danes ne bi šla tekat? Moram ti povedati veselo novico,« je skrivnostno, z nasmehom dejal.

			»Veselo novico? Zakaj si tako skrivnosten? Pa ne, da si zadel na loteriji? Tokrat je glavni dobitek štiri milijone. Le kaj bi s toliko denarja?« se je pošalila Taja.

			»Povedal ti bom, da ne boš ugibala. Prihranil sem si od pokojnine po očetu, prispevala je tudi mama in …«

			»…si si kupil avto,« je nadaljevala Taja.

			»Uganila si. Zato te vabim na vožnjo. Namesto na tek bi se odpeljala na izlet. Ti nisi šla na počitnice, tudi jaz sem samo doma. Pokliči mamo in jo vprašaj, ali ti dovoli, da se zapeljeva vsaj do Moravskih Toplic. Do večera bova že doma.«

			Taja je poklicala mamo, ki je v začetku bila proti. Samo je imel še premalo »kilometrine«. Ko jo je on zaprosil, je le s težavo privolila. Obljubiti ji je moral, da bo pri vožnji previden, da ne bo divjal in bo pazil na njeno hčer.

			»Pridi noter, da se preoblečem! V tem dresu ne morem s teboj, saj si kot iz škatlice urejen,« ga je povabila v kuhinjo. Sama pa je odšla v sobo, da se uredi. Iz omare je vzela tisto obleko, ki jo je imela oblečeno v Ljubljano. Uredila si je tudi pričesko in stopila v kuhinjo.

			»Zdaj tudi jaz lahko rečem, da si takšna, kot bi prišla iz škatlice.«

			Stopil je k njej, da bi jo objel. To dekletce mu že lep čas meša glavo. In zdaj stoji pred njim kot princeska iz filma. Toda premislil si je in stopil korak nazaj. Dobro je poznal to dekle. Večkrat jo je tudi zalotil skupaj s Tomijem. Prijatelja sta še iz šole. Fant je še premlad, da bi si upal kar koli imeti s Tajo. Ljubezen je zanj še tabu.

			Odpravila sta se za blok, kjer je bil parkiran lep, rdeč avto.

			»To je tvoj avto? Lepe barve je. In kako je ohranjen. Voziti ga je morala ženska,« je s prepričljivim glasom dejala Taja.

			»Res ga je vozila ženska. Ker bo odpotovala v tujino, ga je prodala. Mehanik, ki je bil z mano na dražbi, je rekel, da sem imel srečo. Kupil sem ga za nizko ceno in je skoraj kot nov, z malo prevoženimi kilometri.«

			Kot kavalir je Samo odprl vrata in povabil Tajo, da sede na prednji sedež. Pripela sta se in Samo je počasi speljal na ulico.

			Previdno, ne prehitro, je zapeljal na glavno cesto. Taja je ugotovila, da vožnjo obvlada, zato je mirno, brez strahu opazovala pokrajino, ki je hitela mimo. Ko sta se že nekaj časa vozila, se je Samo spomnil, da nista vzela kopalk.

			»Kaj praviš, Taja, če izpustiva toplice in jih obiščeva drugič? Peljala bi se naprej na Goričko, ki ga še ne poznava. Spotoma bi se ustavila nekje na kosilu, se odpočila in potem nadaljevala pot naprej po Goričkem. Tako lepo, sončno vreme je, da je razgled prekrasen s teh gričev. Se strinjaš?«

			»Moram se, kaj mi preostane drugega, če ti voziš,« je privolila z ne preveč sproščenim glasom.

			Vozila sta se po cesti, ki je bila na obeh straneh obdana z gozdom. Taja ga je opazovala skozi odprto okno. Bohotil se je s prekrasno zeleno barvo. Spomnila se je na pravljice, ki sta jih pripovedovala oče in mama. Oživeli so Sneguljčica s palčki, Rdeča kapica in druge zanimive pripovedi, ki so se dogajale v gozdu.

			»Kot da se peljeva skozi zeleno pravljico, tako lepe barve je ta gozd,« je glasno dejala.

			»Torej si zadovoljna z vožnjo. Ta del naše dežele je premalo cenjen. Veliko lepega ima pokazati. Skromni Goričani se ne znajo prilizovati in hvaliti,« ji je odvrnil. »Ko bova prispela na vrh te ceste, bova lahko opazovala večji del pokrajine. Šele takrat boš presenečena.«

			Taja je postala dobre volje. »Res spoznavam nekaj lepega,«

			je razmišljala.

			Cesta je bila še vedno prazna. Mimo je pripeljal le tovornjak, naložen z velikimi vrečami. Na desni strani se je prikazala lepo poravnana gozdna pot. Samo jo je prvi zagledal in zavil po njej v gozd.

			»Kam pa pelješ, cesta gre naravnost!« je glasno zavpila Taja.

			»Malo se odpočijeva in pogledava, če rastejo gobe,« ji je odvrnil in zapeljal globlje v gozd.

			»Ustavi, Samo! Kaj se pa greš?« je še glasneje zakričala. Odprla je vrata, da bi skočila iz avta, a jo je zgrabil za roko in potegnil nazaj na sedež. Ustavil je avto, poln pričakovanja, da bo končno lahko spregovoril o tem, kaj čuti njegovo srce. V upanju, da bo sprejela njegovo dolgo pričakovano ljubezen, se je nagnil k njej, da bi jo poljubil. Taja je dvignila roko in ga odrinila od sebe.

			»Kako si dovoliš kaj takega! Si me zato povabil s seboj, da bi se z mano poigral? Se spomniš teka, ko si Špeli in Urški razlagal, da sva iskrena, dobra prijatelja. Tako sem te tudi smatrala. Vedela sem, da se lahko nate zanesem, če bom kaj potrebovala. Zdaj pa sem ugotovila, da imaš druge namene. Seveda, v tvojo korist. Presneto se motiš, če misliš, da sem plehko dekle. Takoj spelji iz gozda! Domov.«

			»Oprosti, Taja! Nič slabega nisem hotel. Kar zaneslo me je. Že mesece nazaj sem ti hotel povedati, da sem zaljubljen vate. Ker si vedno bila tako nedostopna, si nisem upal spregovoriti. Vem, da to ni mesto za take pogovore, da sem se napak odločil. Oprosti, če lahko!« je skesano dejal in vzvratno zapeljal iz gozda.

			Brez besed sta se zapeljala do prvega križišča, kjer je obrnil avto in zapeljal po isti cesti nazaj. Tudi po dolgi vožnji nista spregovorila. Samo se je jezil sam nase. Moral bi biti bolj ljubezniv. Uporabiti bi moral več nežnosti …

			Taja si ni znala razložiti Samove neumne izpovedi na tako primitiven način. Eh, Samo! Ne moreš se primerjati s Tomijem in njegovo ljubeznijo do mene … Ali naj to nesrečno avanturo razložim Tomiju? Povedala mu bom. Odkrila bom, če zna razumeti, odpuščati in ne biti ljubosumen. Tomi ve, da sva s Samom samo prijatelja. Bom videla.

			Prispela sta na dvorišče pred stolpnico. Pred stopniščem je stala skupina žensk, ki so se živahno pogovarjale. Med njimi sta stali Sara in Metka, mami Taje in Sama. Najprej ju je zagledala Metka, ki je spoznala avto. Dregnila je Saro in z glavo pokazala na prišleka. Na uho ji je zašepetala: »Kako je to mogoče, da sta že doma?«

			»Upam, da se ni kaj neljubega zgodilo,« je pristavila Sara.

			Ko so se ženske začele razhajati, je iz avta stopila Taja. S hitrimi koraki se je napotila proti stopnišču in nato do svojih vrat. Za njo je pohitela zaskrbljena Sara, ki so jo obhajale nore, črne misli. Skoraj istočasno sta vstopili v stanovanje. Sara je takoj povprašala hčerko, kaj se je zgodilo, da sta že prispela domov.

			Taja je sedla na stol in s solzami v očeh pripovedovala o dogodku v gozdu. Bila je žalostna, saj je izgubila najboljšega prijatelja, kot je vedno trdila o Samu. »Mami, nikoli več ne bom z njim spregovorila. Najinega prijateljstva je konec.«

			Sara je v njegovo obrambo dejala: »Draga moja, zdaj vidiš, kako smo si ljudje različni. Sama sem spoznala, ko je bil še otrok. Vedno je bil plašen in nikoli nagajiv fantič. Pri vzgoji mu je manjkal oče, ki bi ga naučil moškosti. Ni hotel biti grob, le znal ni drugače ravnati. Bodi prizanesljiva in mu razloži, kako se mora vesti do deklet. Povej mu, da si ti že našla svojo ljubezen, da jo bo našel tudi on. Mora biti potrpežljiv.«

			»Nekaj časa mora preteči, da si uredim misli. Potem bom pa videla. Zdaj je še prezgodaj,« ji je odvrnila hči.





ZADNJI DNEVI POČITNIC


			Samo še teden dni in odprla se bodo šolska vrata. Da so se začele priprave na šolo, se je opazilo po miru, ki je zavladal na dvoriščih hiš in blokov. Starši so s šolarji ovijali zvezke in učbenike, šilili barvice in svinčnike, pripravljali torbe in nahrbtnike … Nemir se je preselil v domove, kjer so starši solili pamet svoji mladini. Učili so jih celo lepega vedenja, čeprav je to delala tudi šola že od prvega dne.

			Tudi Tomi in Taja sta se začela zavedati, da bo čez nekaj dni prišel čas slovesa. Bliže, ko je prihajal tisti trenutek, vedno teže sta se poslavljala. Njuna mlada ljubezen je gorela vedno močneje in vsako slovo je bilo težko, čeprav pred domačimi vrati.

			Dopoldne sta se sestajala pri Tomiju, ki je imel veliko sobo s televizijo. Objeta sta gledala filme, ki so bili velikokrat spregledani. Imela sta več, kot je dal film. Imela sta drug drugega in ljubezen, ki ju je božala in grela. Objeta sta poslušala utripanje srca, božanje metuljčkov po telesu in pila sladke poljube razžarjenih ustnic. Ko sta okusila vse to, je telo hotelo še več. Čeprav sta bila še mlada, sta bila močna. Vedela sta, da za tem pridejo velike obveznosti, ki jim ne bosta kos. Še bo čas, ko bo ljubezen v celoti zagorela! Tega so se zavedali tudi starši in jima dovolili, da je njuna ljubezen zorela.

			Prišla je sobota, ko so se Vogrinovi odpravljali s svojim fantom na »dolgo« potovanje. Ni jim vseeno, saj bosta ostala sama. Tomi bo obiskoval šolo v Ljubljani. Srečna sta, ker bo stanoval pri mamini sestri, ki bo zanj dobro skrbela. Tako bosta brez velikih skrbi še naprej v Avstriji služila lepe denarce. Ali čutita, kako težko je Tomiju, ker mora zapustiti svojo najdražjo?

			Mlada sta ugotovila, da imata veliko skupnih čustev, ljubezen je pri obeh enako močna, zato se bosta zelo pogrešala.

			Starša sta že sedela v avtu, ko se je Tomi s težkim srcem poslavljal od Taje. Objeta, s solzami v očeh, sta obljubljala drug drugemu zvestobo.

			»Zelo te bom pogrešal, moja draga Tajči! Vsak večer te bom poklical, da bom slišal tvoj mili glas.«

			»Tudi jaz bom pogrešala tvoje sladke poljube, nežne besede in tvoj topel dotik,« ga je z mehko roko pobožala po licu in ga poljubila v slovo.

			Iztrgala sta se iz objema in Taja je pospremila svojega ljubega do avta. Ko so krenili na pot, sta si dolgo mahala v slovo, dokler ni avto izginil za ovinkom.

			Žalostno je Taja stopala po stopnicah. Vračala se je domov, kjer bo žalostna premišljevala o svojem dragem Tomiju. Njen svet bo spet postal svet samote, ki se ga je odvadila.

			Takrat sta pritekli Katja in Vanja. Ne da bi spregovorili eno samo besedo, sta objeli Tajo. Vedeli sta, kako žalostno je slovo od tistega, ki ga imaš rad. Tomi je bil tudi njun prijatelj, odlično so se razumeli. Vedeli sta, da je Taja njegova velika ljubezen.

			Katja je preskočila stopnici, se zasmejala in veselo dejala: »Da ne boš slučajno jokala, Taja! Tomiju lahko zaupaš, da ne bo iskal druge. Predolgo se je boril zate, da bi te prepustil drugemu. Dekleti, gremo v mesto na sladoled! Kdo ve, če bomo imele drugi teden kaj časa.«

			»Prav. Samo mami skočim povedat, kam gremo, da ne bo v skrbeh,« se je oglasila Taja.

			Vesele najstnice, zdaj še brez skrbi, so s sproščenim korakom šle v mesto po sladoled. Smeha na svoj račun je bilo dovolj, kakor tudi na račun fantov, s katerimi se bo nadaljevalo šolanje. Njim se ne bo treba poslavljati, saj bodo skupaj gulili šolske klopi. Seveda, če se bo našla dobra simpatija ...

			Pred slaščičarno je bilo veliko otrok, mlajših in starejših. Kot da hočejo izkoristiti zadnji počitniški dan pred vstopom v šolo. Mira, Silva in Petra iz stolpnice so lizale svoj kornet. Ponosno so stale z dvignjeno glavo, češ, poglejte nas, ki stopamo že v osmi razred. Toda nihče se zanje ni zmenil. Drugi so imeli svoje pogovore.

			Razigrane najstnice so si naročile sladoled v kozarcih. Sedle so k mizi in kramljale o aktualnih stvareh, seveda o novem šolskem letu. Niso dolgo bile same. Pridružil se jim je Vili iz domačega bloka in jim predstavil visokega, črnolasega fanta, svojega bratranca. Prisedla sta k dekletom in mladina si je imela kaj povedati. Z zanimanjem so prisluhnili Vidu, ki je pripovedoval o svoji kmetijski šoli, ki mu je dala veliko znanja. Imeti ga bo moral kot kmet velike kmetije. S takim žarom je govoril o šoli in učiteljih, da so vsi brez besed strmeli vanj.

			Vanja in Katja sta zvedavo poslušali. Vili je karajoče pogledoval Vanjo, ki ni mogla odlepiti oči s simpatičnega Vida. Tolikokrat je bil z njo, seveda sam, da je razmišljal o malo več, kot samo o prijateljstvu. Tudi Katja se je zagledala vanj. Ko jo je vprašal, v katero šolo se je vpisala, je zardela kot kuhan rak, saj ga je preslišala.

			Ko so dekleta izpraznila kozarce, so se dvignila, da se vrnejo domov. Tudi Vili je z Vidom šel po svojih poteh. Dogovorili so se, da se proti večeru dobijo pred blokom in odigrajo kakšno športno igro.

			Ko je zapihal lahen vetrič in je vročina popustila, je dvorišče oživelo. Iz blokov so prihajali otroci in odrasli, ki so se že naveličali posedanja po stolih in ležanja po kavčih, z gledanjem televizije.

			Prišli so tudi tisti, ki so se dogovorili, da se dobijo za igro. Dogovorili so se, da bodo igrali odbojko. Da bi igra prav stekla, so poklicali še ostale »velike«, ki so z veseljem priskočili. Vili jih je razporedil tako, da je Metka bila v Vidovi skupini, Vanja pa v njegovi. Tudi Taja se jima je pridružila.

			Igra se je začela. Bilo je zelo razburljivo. Mlajši otroci so bučno navijali. Igralci pa so igrali tako divje, kot bi šlo zares. Kdor je opazoval igro, je lahko videl, da se Metka in Vid prepogosto lepo spogledujeta. To je opazil tudi Vili in bil vesel, da ni to Vanja.

			Zmagala je Vidova skupina. Vsi so se začeli objemati. Ko je prišla na vrsto Katja, jo je Vid močno stisnil v objem in poljubil na lice. Vsa rdeča ga je pogledala in se mu nasmehnila. Vili mu je hudomušno pokimal, objel Vanjo okrog pasu in jo tako močno zavrtel, da sta skoraj padla. »Ja, ja, Vid se je zagledal v Katjo.«

			Konec je bilo tekme. Mladež je odhajala domov. Tudi starejši so se vračali s sprehodov. Bližal se je večer, ki so ga naznanile prve zvezde in sonce, ki se je skrilo za obzorjem.

			Taja je pohitela domov, kjer jo je že nestrpno čakala mama. Hotela je zvedeti, kako prenaša odhod svojega Tomija. Igra ji je dobro dela, to je opazila. Nato sta se pogovorili, kaj in kako bo v ponedeljek, ko bo morala v šolo z avtobusom. Bila je pomirjena, saj se bosta z istim avtobusom peljali gimnazijka Špela in Urška iz zdravstvene šole. Taja pa tudi ni več majhno dekletce, da se ne bi znašla.

			Skozi okno je silila zadnja svetloba. Prihajala je noč. Ljudje so se umirili. Le tu in tam se je s stopnišča slišal korak stanovalca, ki se je vračal domov. Taja in Sara sta se odpravili spat. Zgodaj bosta morali vstati.





PRVI ŠOLSKI DAN NA GIMNAZIJI




			Zunaj je bila še trda tema, ko ju je budilka opozorila, da morata vstati. Brez negodovanja sta zlezli iz postelje. Taja je začela pripravljati zajtrk. Mama pa se je šla pripravit za službo. Nato sta se zamenjali in se je šla Taja urejat. Medtem je Sara skuhala kavo. Če zjutraj ne bi popila vsaj skodelice te dišeče tekočine, bi ji cel dan nekaj manjkalo.

			Sara je zgodaj začela s službo. »Srečno, moja deklica!« se je poslovila od Taje. »Ostani tako dobro dekle, kot do sedaj. V šoli pa, kaj bi ti pridigala. Dovolj si stara in veš, kaj so tvoje dolžnosti. Pazi nase!« je Sara objela svojo hčerko in ji še enkrat s poljubom voščila vso srečo na novi poti.

			Kmalu za Saro sta na vrata potrkali Špela in Urška.

			»Si pripravljena?« je poklicala Špela. »Danes gremo malo prej, ker bo gužva. Nekatere dijake še spremljajo starši, da uredijo glede stanovanj. Zato moramo biti pripravljene, da pridemo na avtobus.«

			Dekleta so pravočasno prišla na avtobus, na katerem ni bil problem najti prostih sedežev. Vožnja je bila dovolj dolga, da so še poklepetale in se dogovorile, kje se dobijo in s katerim avtobusom gredo domov. Na postaji so se razšle. Urška je zavila proti zdravstveni šoli, Špela in Taja pa sta krenili proti gimnaziji.

			Tako kot je Sara predvidela, takšen je bil začetek šolanja na gimnaziji. Razporedili so jih po razredih, spoznali so razrednika, predmete in kdo jih bo učil. Dobili so tudi že urnike ter se seznanili z novostmi, ki jih predvideva šola v tem šolskem letu. Na tretji gimnaziji se je zbralo za tri oddelke dijakov. Taja je bila dodeljena v A razred, kjer je bilo deset deklet in dvanajst fantov. V odmorih so se predstavljali drug drugemu, a zapomnili si gotovo niso vseh imen.





LJUBOSUMNA TAJA


			Po preteku štirih ur so zapustili šolo, da si uredijo še nekatere stvari, ki so jih dobili kot nalogo do drugega dne.

			Taja je hitela na avtobusno postajo. Bila je prezgodnja. Špele in Urške še ni bilo. Sedla je na prazno klop in opazovala vrvež okrog sebe. Toliko ljudi na kupu je redko videvala. Vsem se je mudilo. Hiteli so in se pogosto zaletavali drug v drugega. Taji je bilo to prav smešno. Ni čakala dolgo, ko sta prišli Urška in Špela. Tudi avtobus se je pripeljal in dekleta so skočila nanj ter se odpeljala domov. Tokrat so bile še brez skrbi, saj niso dobile domačih nalog. Te pridejo že jutri.

			Urška in Špela sta s postaje šli še v knjigarno. Taja je sama šla proti domu, proti svoji stolpnici.

			Vesela, da bosta z mamo preživeli še nekaj skupnega časa, je stekla po stopnicah. Pred domačimi vrati se je zgrožena ustavila. Zaslišala je globok moški glas in mamin tihi smeh.

			»Mama, saj ni mogoče, saj ni res! Domov si pripeljala moškega, ljubimca? Se zavedaš, da je oče šele nekaj mesecev mrtev? In kako si jokala. Govorila si, da ga ne boš mogla nikoli preboleti. Da bo ostal edini moški v tvojem življenju. Zdaj pa se hihitaš z drugim moškim. Zakaj si mi lagala?« je besno premlevala. »Ko bo odšel, ti bom že svoje povedala.«

			Odprla je vhodna vrata in jih s treskom zaprla. Stopila je do kuhinje in grobo pozdravila. Za mizo sta ob kavici sedela mama in moški, ki ga ni poznala. Sara je poklicala hčerko. »Taja, pridruži se nama!«

			»Ne, hvala! Kar klepetajta,« je z osornim glasom odvrnila. Hrupno je zaprla vrata za seboj in se umaknila v svojo sobo.

			Zvone je ugotovil, kaj se plete v glavi Sarine hčerke. Vljudno je vstal in se poslovil. »Sara, če boš kaj potrebovala, povej moji Vidi. Pridem ti popravit, če bom seveda znal. Srečno in bodi močna!«

			Ko so se zaprla vhodna vrata, je stopila iz sobe Taja. Vsa rdeča v obraz je od same jeze planila k mami. »Zakaj si mi lagala, da ne boš mogla očeta preboleti? Ni minilo še leto in že si prignala domov moškega. Sedela sta ob kavici in ti si se hihitala ob njem kot najstnica. Komaj si čakala, da me ne bo doma. Izkoristila si mojo odsotnost. Toda imeli smo samo štiri ure, zato sem prej prišla in te zalotila z novim moškim. To je nekaj nepopisnega,« je jokajoč očitala mami.

			Sara jo je mirila, a ni pomagala nobena beseda, dokler ni pošteno zakričala in jo potegnila v kuhinjo ter jo posadila na stol.

			»Kakšno krivico mi delaš! Utihni, nehaj smrkati in me poslušaj! Veš, kako je v kopalnici kapljala voda. Si slišala, kolikokrat sem klicala vodovodarja, da bi nama prišel popravit. Tudi odtok je bil potreben popravila. In kakšen je bil odgovor? Zasedeni smo. Šele drugi mesec, mogoče. Ja, mogoče. In sem v službi potožila, kako težko je dobiti razne mojstre. Sodelavka Vida je ponudila svojega moža Zvonka, ki zna popraviti mnogo stvari. Prijazen, kot je, se je takoj oglasil in mi vse popravil. Tudi plačila ni hotel vzeti, le za material sem mu plačala,« se je žalostna branila.

			Taja si je z dlanmi zakrila obraz, se naslonila na mizo in glasno zahlipala. »Mami, oprosti, oprosti! ... V začetku sama sebi nisem verjela, da bi ti že pozabila očeta. Zakaj sem bila tako neumna, ne vem. Prosim te, oprosti mi! Morala bi prisesti k vama, ko si me povabila. Takrat bi se prepričala, da nimam prav. Toda moja pamet …« se je opravičevala. »Oglasila se je moja hormonska nevihta, ki je s pomočjo možganov aktivirala živčni sistem. In jaz procesa razumevanja več nisem znala obvladovati.«

			»Oprostim ti že, a drugič se prepričaj pri vsaki stvari, da ti potem ne bo žal,« jo je pomirila mama in jo pobožala po njenih mehkih, črnih laseh.

			Kmalu sta pozabili na nesporazum in začeli pripravljati kosilo. V popoldanskem času sta se pogovarjali, kam bo vložila Taja svojo štipendijo. Sklenili sta, da bo najbolje, če bo varčevala za študij v Ljubljani, na medicini. Kar bo dobivala pokojnine po očetu, pa bo uporabljala za študij na gimnaziji.

			Prehitro je minil popoldanski čas. Taja je nestrpno čakala, da se ji oglasi njen Tomi. Medtem si je pripravila vse za naslednji dan. Ker se ni še oglasil, je vzela v roke knjigo in začela brati. Toda branje je ni pritegnilo. Pogledovala je k telefonu in čakala, da se ji javi njen dragi.

			Kdor čaka, dočaka. Taja je dočakala. Zvok na telefonu je bil na najvišji frekvenci, zato ga ni preslišala. Javil se je njen Tomi.

			»Pozdravljena, moja princeska! Povej mi, kako je bilo prvi dan v šoli!«

			»Tako, kot sem pričakovala. Sem v razredu A z dvaindvajsetimi dijaki. Dobili smo razrednika srednjih let. Tudi urnike že imamo. Pravo delo se začne že jutri. Znanega obraza v razredu nisem opazila, sicer pa se bomo že spoznali. In ti, kako je v Ljubljani?«

			»Mnogo ljudi se giblje po mestu. Med njimi je tokrat videti največ mladih. Na naši šoli je pravi direndaj. Prevladujemo fantje. Saj veš, tehnika. Zadovoljen sem zaenkrat. Kako bo pa naprej, ti bom sporočil.«

			»Moram ti povedati, kakšno neumnost sem danes ušpičila. Zvonko, mož mamine sodelavke, je prišel popravit kopalnico. Jaz sem ji ga že obesila kot ljubimca. Kako me je sram, saj sem celo vpila nanjo. Tega nisem še nikoli počela, nad nikomer. Saj mi je odpustila, le jaz si nisem.«

			»Lepa šola za vse življenje. Saj veš, da sem tudi jaz velikokrat bil neumen pobalin. Pravijo, da je kriva puberteta. Kakor

			koli, iz napak se učimo. Pustiva zdaj to. Me pogrešaš, moja lepotička? Veš, zvečer, preden zaspim, si v mislih pričaram tvoj nasmeh in nežen poljub. V želji, da tudi ti misliš name, končno zaspim.«

			»Tudi jaz sem s teboj. Večkrat na dan se mi pred očmi pojaviš in takrat vem, da tudi ti misliš name. Kdaj prideš domov, mi sporoči. Počakala te bom na avtobusni postaji. Lahko noč in lepo spi! In še lepše sanje.«

			»Tudi jaz te toplo objemam in vroče poljubljam za lahko noč,« so bile Tomijeve sladke besede.





DNEVI V ŠOLI. NESREČA


			Vsako jutro sta Sara in Taja zgodaj vstali. Morali sta še malo poklepetati in pozajtrkovati. Mama je bila ponosna na svojo hčer, ki je z velikim veseljem hodila v šolo in se rada učila. Nikoli se ni pritoževala. Trdila je, da je šola zanimiva in daje veliko znanja. Če poslušaš in si pri stvari, je vse lažje. Ker je bila ona slušni tip, je bilo zanjo, ki je sodelovala, vse enostavno. Hitro si je vse zapomnila, ni potrebovala domačega piflanja. Zelo rada je tudi sama raziskovala.

			Vožnja z avtobusom je bila zanimiva. Srečevala je mnogo ljudi, s katerimi se je celo spoprijateljila. Postala je spet vesela smejoča deklica, kot je bila prej. Nihče pa ji ni več rekel Smeškica. Z Urško in Špelo so postale prijateljice, ki so si zaupale vse skrivnosti. Tako sta izvedeli tudi za pravo, veliko ljubezen med Tajo in Tomijem. Vedeli sta že, vedeli, da se nekaj med njima iskri, a sta mislili, da je le prijateljstvo. Ker je Tomi bil v Ljubljani, se jima je Taja lahko vedno pridružila.

			Tudi v razredu je bila zelo priljubljena. Bila je odlična dijakinja, ki je svoje znanje rada delila tudi svojim sošolcem. Njen prešerni smeh je marsikoga rešil žalosti in slabe volje. Ker je bila še lepa povrhu, so fantje kar tekmovali, kateremu bo dovolila, da se ji približa. Seveda niso vedeli, da je njeno srce že oddano. Dekleta tudi niso bila prav nič ljubosumna. Nobeni v razredu ni »prišel v poštev« njihov sošolec.

			V četrtek zvečer se je po telefonu oglasil Tomi. Ves srečen je sporočil, da bo v petek proti večeru prišel domov. »Pridi, moja draga Tajči na postajo, da ne bom šel sam domov. Pridi, da te stisnem v objem, da si ukradem sladki poljub. Težko že čakam ta trenutek. Ne vem, kako bom do petka normalno funkcioniral,« je končal pogovor.

			»Prišla bom pote, seveda bom prišla. Čakam te z razprtimi rokami in toplim srcem. Za danes torej lahko noč in jutri na snidenje.« In sta se poslovila.

			Petek je bil za Tajo dan pričakovanja. Ure v šoli so počasi tekle. Še v šolsko knjižnico mora skočiti po knjige za domače branje. Ne bo čakala zadnji mesec, ko bo zanje pravi naval. Po končanem pouku se je povzpela po stopnicah do knjižnice in izbrala knjige. Ko je vse uredila, je stekla proti stopnišču. Želela je priti pravočasno na avtobus za domov. Toda takrat sta kot vihar pridrvela dva mulca in eden se je zaletel v Tajo, da se je zvrnila po stopnicah. Knjige so letele po zraku in se ustavljale na spodnjih stopnicah. S kolenom in ramenom je udarila na rob stopnice. Močno jo je zabolelo in zakričala je na ves glas. Prijela je z roko za boleče mesto, z drugo pa za ograjo, da bi vstala. Toda bolečina je bila premočna. Iz rane, ki je nastala na nogi pri padcu, je začela krvaveti. Obsedela je na stopnicah in čakala, da se je kdo usmili, ji pomaga vstati.

			Mulca pa sta stekla po stopnicah, ne da bi se ozrla, kaj je njuna »dirka« povzročila. Ustavila sta se šele pod stopnicami. Pogledala sta na vrh stopnišča, zamahnila z roko in stekla iz šole, skozi vhodna vrata.

			Taja je še vedno sedela na stopnicah, ko je začela prihajati iz višjih razredov skupina dijakov. Med njimi je bil Tilen, prijeten blondinec, ki je prvi zagledal dekle in stopil do nje.

			»Hej, mala, kaj se je zgodilo, da sediš na stopnicah? Pridi raje dol do klopi,« jo je prijazno nagovoril.

			»Saj bi šla, pa ne morem vstati. Padla sem in si poškodovala koleno. Poskusila sem stopiti na nogo, a ne morem. Preveč me boli.«

			»Kako si lahko tako nerodno padla?«

			»Vračala sem se iz knjižnice, ko sta pridirjala dva fanta do mene. Prvi se je z vso močjo zaletel vame, da sem se zavrtela nazaj in tako padla na koleno. Z ramenom pa sem udarila v ograjo. Vse čtivo se je razletelo po stopnišču, a ga ne morem pobrati.«

			Takrat je pristopila deklica, ki je pobrala knjige. Ena izmed njih se je razletela na listke. Dekle je tudi te pobralo. Sedla je k Taji in se ji predstavila. »Ime mi je Tjaša. Sem Tilnova sošolka. Ne sekiraj se, vse ti bom zložila,« jo je tolažila.

			Tilen se je nagnil k Taji in dejal: »Veš, deklica …« »…Taja sem, nisem se niti predstavila…« »…ne moreš celo popoldne sedeti na teh mrzlih stopnicah. Pomagali ti bomo, vsaj do spodnje klopi.« Prijel jo je pod roko, na drugi strani pa ji je pomagala Tjaša. Počasi je Taja skakljala od stopnice do stopnice in s pomočjo prišla do željene klopi. Sedla je in čez čas poskušala vstati. Ni šlo. Noga jo je zelo bolela. Od nemoči in bolečine so ji privrele solze v oči. Hotela je skriti nemoč in se je nagnila naprej. Njeni lepi kodri so ji zakrili obraz, ko se je dvignila. Pristopil je Tilen in ji nežno popravil lase. Hvaležno ga je pogledala in se mu nasmehnila.

			Ko so se pomenkovali, kako Tajo spraviti do urgence, da jo pregledajo in poslikajo koleno, se je prikazal ravnatelj.

			»Kaj pa se tu dogaja? Ne mislite domov? Petek je. Prej se vam je vedno mudilo,« jih je dobre volje nagovoril.

			Dijaki, ki so ostali zraven, so mu razložili potek dogodka.

			»Zakaj pa niste takoj prišli pome? Deklico je treba odpeljati na rentgen. Upajmo, da si ni zlomila kolena. Skočim po avto in jo odpeljemo na pregled. Tilen, ti greš zraven,« je odločil ravnatelj.

			Medtem je Tjaša prinesla iz razreda Tajin nahrbtnik s knjigami in zvezki ter vanj zložila še knjige iz knjižnice. Bil je pošteno težak.

			Ravnatelj se je hitro vrnil. Taji so pomagali, da je zlezla v avto. Tilen je prijel svoj in Tajin nahrbtnik ter sedel z njima na zadnji sedež.

			Vožnja ni trajala dolgo. Prispeli so na urgenco. Zdravnik je poslal Tajo na rentgen. Ker ni bilo pacientov, je kmalu prišla na vrsto. Po pregledu slik so ugotovili, da je koleno celo, le zelo močno udarjeno. Zato tudi tako ostra bolečina. Zdravnik jo je potolažil, da bo po enem tednu že bolje.

			»Veš, deklica, da si imela srečo. Če bi se še malo močneje udarila, bi si lahko koleno zdrobila in takrat bi dolgo okrevala. Zdaj pa ostani lepo doma. Noga naj miruje, da se prej pozdravi. Verjamem, da te boli, zato naj ti doma dajejo hladne obkladke. Če bo bolečina res zelo močna, vzemi tableto proti bolečinam. Me pa zanima, kje si padla.«

			»Na šolskih stopnicah. Vame se je zagnal fant, ki ga je podil drugi, za njim.«

			»Torej ti nisi kriva. Dobite lumpa, da si ne bosta drugič še koga privoščila,« je svetoval zdravnik.

			»Dobili ju bomo, dobili,« je odvrnil ravnatelj, ki je bil vesel, da se dekle ni huje poškodovalo.

			»Si dobila bergle, da si boš pri hoji pomagala? Po enem tednu boš že lahko stopila na nogo. Pomagala si boš lahko z njimi, če te bo še bolelo.«

			Taja se je zahvalila. Tilen pa je skočil po bergle. Nato sta moška prijela Tajo pod roko in jo odvedla do avta. Sedla je na prvi sedež, kot prej. Tilen pa na zadnjega.

			»Zdaj vem, da si Taja. Povej mi, kje stanuješ, da te odpeljemo domov! Ker je že pozno, bo že kdo doma.«

			»Mama je gotovo že prišla iz službe. Očija pa smo pred meseci pokopali. Sami živiva v tem bloku,« je z žalostnim glasom spregovorila.

			»Moje sožalje,« sta sočutno odvrnila oba.

			Pred blokom so se ustavili. Tilen je stopil po mamo. Vsa prestrašena je pritekla do avtomobila. Ko je zagledala ravnatelja, se je skoraj sesedla. Šele potem, ko so ji razložili, kaj se je zgodilo v šoli, da je že obiskala zdravnika, da so ji koleno preslikali z rentgenom in ji rano zaščitili, se je potolažila. Ravnatelj ji je zagotovil, da najdejo krivca, ki bo odgovarjal za nezgodo.

			Ravnatelj in mama sta Taji pomagala iz avta. Tilen pa je tovoril nahrbtnik in bergle do stanovanja. Ko so prispeli v sobo, se je Taja namestila na kavču. Moška sta se poslovila, čeprav jima je Sara želela še nekaj postreči. Mudilo se jima je, saj je moral še Tilen priti domov. Obema sta se lahko le zahvalili.

			Ranjeno koleno se je razbolelo tako močno, da je Taja začela stokati. Mama ji je prinesla mrzel obkladek in ji ga ovila okrog kolena. S čajem je popila še tabletko, ki ji je olajšala bolečino. Spomnila se je na Tomija, ki ga ne bo mogla pričakati. Mama ji je v nahrbtniku poiskala telefon, da mu je sporočila, zakaj je ne bo na postajo.





TOMI JE LJUBOSUMEN


			Dragi moj! Žalostna sem, ker te ne bom mogla pričakati. Pri padcu sem si poškodovala koleno in moram mirovati. Vse ti razložim, ko se vidiva. Nisem te hotela prej vznemirjati. Poljub, tvoja Tajči.

			Tomiju je v žepu zavibriral telefon, a ga ni slišal. Ko je stopil z avtobusa, se je zaman oziral po ljudeh. Med njimi ni bilo njegove dekleta, ki mu je obljubila, da ga bo čakala. Razočaran in z negativno slutnjo je počasi krenil proti domu. Si je našla drugega? ...

			Počasi je stopal po stopnicah svoje stolpnice. Pred vrati Sevrovih se je ustavil. »Vprašal bom, kje je Taja, da me ni pričakala. Potrkal bom … Ne bom … Bom!« Počasi je dvignil roko, pozvonil ter čakal.

			Vrata so se odprla. Na pragu se je pojavila Sara. »Pozdravljen, Tomi!« ga je veselo nagovorila. »Stopi noter! Taja te že nestrpno čaka.«

			Iz sobe se je oglasil žalosten glas. »Pridi, le pridi, da ti razložim, zakaj nisem mogla priti na postajo.«

			Počasi je stopal proti sobi. »Torej si ni našla drugega. Nekaj se je moralo zgoditi,« si je zadovoljen odgovoril. Potrkal je in vstopil. Na kavču je zagledal svojo drago, ki je s stegnjeno nogo, zavito v povoje, mirno ležala.

			»Tajči, kaj se ti je zgodilo?« Pokleknil je ob kavču in vroče poljubil svojo dekle. Božal jo je po licu, po katerem so tekle solze. »Boli te, kajne. Izjoči se in mi potem povej, kje in kaj se ti je zgodilo,« jo je tolažil.

			Ko se je Taja izjokala in je bolečina postala znosnejša, je opisala del dogodka. Tomi se je jezil na falota, ki sta jo poškodovala. Zvečer bi obiskala koncert Jana Plastenjaka. Oče jima je kupil karte, zdaj bosta pa šla sama z mamo na koncert. Izgovora ne bosta imela. Škoda bi bilo zavreči vstopnice. Za nekatere jih je celo zmanjkalo.

			Taja je Tomiju svetovala, naj gre domov in pove staršem, zakaj se je zadržal pri njej. Vrne naj se, ko bosta šla starša na koncert.

			Tomi se je sklonil k svoji Tajči in jo poljubil na čelo. »Ko bosta šla mama in oči na koncert, pridem k tebi. To bo okrog sedmih. Do takrat se malo naspi.«

			Ko so se za Tomijem zaprla vrata, je vstopila mama. »Taja, nekaj moraš pojesti. Razen čaja še nisi pojedla ničesar. Prinesla ti bom kosilo, potem se boš šla uredit. Pomagala ti bom,« jo je spodbujala.

			»Če že vztrajaš, bom pojedla samo juho. Potem mi boš res morala pomagati do kopalnice in do stranišča.«

			Mama ji je prinesla juho, ki jo je še prej zgostila s testeninami. Tako se bo vsaj malo nasitila. Potem ji je pomagala iz postelje, da se uredi pred spanjem.

			S težavo sta se urejali. Če bi ju kdo opazoval, bi rekel, da še nikoli ni videl bolj nerodnih žensk. Z eno normalno nogo in z drugo bolečo ne moreš poplesavati po kopalnici. Kamor koli se je Taja obrnila, je morala prestaviti tudi bolečo nogo. To pa ni bilo tako enostavno, ker je prostor bil majhen. Ko se je za silo uredila, sta bili obe prepoteni, kot da sta prišli izpod tuša. Mama ji je pomagala do postelje. Prevezala ji je rano in koleno ovila z mrzlim obkladkom. Položila ga je med dve plastični vrečki, da se vsa posteljnina ne bi zmočila. Prinesla ji je tudi zdravilo proti bolečinam, da bo lahko mirno spala. Nato je pobožala hčerko, jo poljubila na lice in zapustila sobo. Kmalu za tem je dekle zaspalo.

			Večerilo se je. Nad mesto se je začela zgrinjati tema. Skozi trdo temo so se začele lesketati rumene luči. Zavladal je mir. Na oknih zgradb se je prikazala svetloba. Ta je oznanjala, da nekdo za njimi tudi živi.

			Ko je Sara zapustila hčerko, se je odločila, da pripravi kosilo za drugi dan. Taja se še ne bo mogla normalno premikati. Dobro, da je jutri sobota. Učila jo bo hoditi z berglo. Z njo bo bolj pokretna in bo lahko kaj malega tudi zase postorila. Razmišljala je, kaj bi skuhala, da se dekle ne bi dosti premikalo.

			Takrat je zunaj zazvonil zvonec. Sara ni nikogar pričakovala. Taja ji pa tudi ni povedala, kaj sta se s Tomijem dogovorila. Šla je odpret vrata. Pred njo so stali Vogrinovi. Oče Dani in mama Lara sta bila elegantno oblečena. Sara ju je debelo pogledala. »Kam pa vidva tako lepo oblečena? Za koga sta se tako uredila?«

			»Ti Taja ni povedala? Dani jima je kupil vstopnice za Plestenjakov koncert. Toda zaradi Tajine nezgode ne moreta iti. Tomi naju je prepričal, da greva midva. Škoda bi bilo vstopnic. Nekateri so ostali praznih rok, tako hitro so pošle. Sara, tu sem prinesla nekaj slaščic zate in za Tajo. Ko se bova vračala, bova spotoma pobrala še najinega fanta. Ne čakaj naju, pojdi počivat! Tomi bo budno čuval našo deklico.« In napotila sta se veselemu dogodku naproti.

			Tomi je rahlo potrkal na vrata spalnice, da se ne bi Taja prestrašila, če je zaspala. Tiho je vstopil. Njegova Tajči je sladko spala. Sklonil se je k njej in jo pobožal s pogledom. Najraje bi jo objel in poljubil na topla, rdeča usteca. »Ne vem, kdaj bo prišel čar tistega trenutka, ko bom lahko tako srečen opazoval svojo ljubljeno Tajči. Mogoče šele čez nekaj let, ko bo čisto moja.«

			Tomiju je srce divje utripalo. »Moram se te dotakniti, samo dotaknem se te,« je misel v njegovi glavi razbijala kot kladivo. Nežno je prijel njeno roko. Poljubil ji je dlan, drobne prste in nazadnje pritisnil roko k svojemu obrazu.

			Taja je še zaspana odprla oči. Čutila je te poljube, ki so prihajali od srca. Počasi se je dvignila in ga objela. »Kdaj si prišel? Kako dolgo me že opazuješ?« je tiho vprašala.

			»Pred nekaj minutami sem tiho vstopil, da te ne bi zbudil. Kot Sneguljčica si spala in jaz kot kraljevič sem sedel k tebi na posteljo in čakal, da se zbudiš. Nisem te poljubil, ker bi potem ves čar opazovanja izginil,« je z dramatičnim glasom odgovoril.

			Nežno je Taja pobožala svojega kraljeviča po licu in se stisnila k njemu. Potem mu je začela razlagati, kako se je ponesrečila. Tokrat zelo podrobno. Prej mu je le na kratko povedala, kako je padla po stopnicah. Zdaj mu je povedala, kako sta ji Tilen in Tjaša pomagala. Kako jo je do zdravnikov odpeljal sam ravnatelj. Spremljal jo je tudi Tilen. »Veš, tako prijazen je ta fant. Prvi je bil pri meni in mi pomagal. Mislim, da se z ravnateljem osebno pozna.«

			»Tilen. Nekam znano mi je to ime. Mislim, da je to tisti fant, s katerim smo se skupaj srečali na morju. Samo malo je starejši od naju. Starši so prekrasni ljudje. Oče je mestni župan, a niti malo domišljav. Tudi mama je prijetna gospa. Zelo veliko smo bili skupaj. Moški so čez dan kartali, lovili ribe in bolj malo plavali. Ženske pa so se zabavale po svoje. Mi mulci pa smo zganjali vragolije v vodi in iskali školjke. Najlepši pa so bili večeri. Takrat so se moški zbrali in prepevali slovenske narodne in dalmatinske pesmi. Tilnov oče ima čudovit glas. Njegov tenor je bil pogosto solo napev. Tilen je torej njihov sin. Tajči, da me ne boš zamenjala z njim!«

			»Niti na misel mi ne pride. Lepo pa je, če imaš dobrega prijatelja, na katerega se lahko zaneseš.«

			Tomi in Taja, kot da se nista videla že celo večnost, sta si imela veliko za povedati. Ne o preteklosti. Govorila sta o prihodnosti. Čeprav sta bila še otroka, sta že zidala gradove svojega življenja. Ona bo zdravnica družinske medicine in imela bo tri otroke. On pa bo strojni inženir s privatno firmo. Kaj bo izdeloval, bo pokazal čas. Sicer pa bo oče Tajinih otrok. Seveda bosta še prej zgradila dom, ki bo dovolj prostoren za veliko družino. Mogoče tudi za stare starše. V bloku nočeta več živeti.

			Po samogovorih sta se prisrčno nasmejala. »Verjameta v te sanje, ki nekoč postanejo resničnost?« Čez leta … Morda.

			Bila je že pozna ura, ko je pri vratih pozvonil zvonec. Vogrinova Lara in Dani sta prišla s koncerta. Tomi je skočil s postelje in šel odklenit vrata. Starša sta tiho vstopila. Napotila sta se v spalnico, da pozdravita princesko, kot sta jo tudi onadva imenovala.

			»Pozdravljena!« ju je nagovorila Taja. »Vidim, da sta veselo razpoložena. Bil je odličen koncert, kajne. Plestenjak zna razgibati množico.«

			»Res jo je znal. Vse mlado pa tudi staro je plesalo. Ne plesalo, norelo,« je še vedno pod vtisom doživetega dejala Lara.

			Sara si je ogrnila haljo in se jim pridružila. Ko jih je zagledala, vesele, nasmejane, je vedela, da niso pripravljeni še na spanje. Povabila jih je na topel čaj in pecivo, ki ga je pred tem prinesla Lara. Sara, Dani in Lara so šli v kuhinjo, kjer so se namestili, kot da se do jutra ne premaknejo z mesta.

			»Tomi, kaj če se jim tudi midva pridruživa? Podaj mi tisto berglo in mi prosim pomagaj iz postelje! Poskusila bom hoditi, če bom znala. Namesto na bolečo nogo se bom oprla na berglo,« je upanja polna rekla Taja.

			Počasi in previdno jo je Tomi prijel pod roko. Pokazal ji je, kako naj si pomaga pri hoji z berglo. Kot da jo že ves čas uporablja, je dekle »shodilo«. Oba sta se na ves glas smejala in »pritacala« v kuhinjo. »Gostje« v kuhinji so glasno zaploskali in zavpili na ves glas: »Bravo, princeska.« Taja je smeje dejala: »Morala sem se naučiti čim prej shoditi. Imam dobrega učitelja. Sicer bi ga vsi zasmehovali.« Dolgo v noč so sedeli in se pogovarjali. Gnezdo, ki so ga spletali mladi, je vplivalo tudi na odrasle, da so postali dobri prijatelji.

			Sobota je prinesla veliko olajšanje predvsem Sari. Hčerka je sama »shodila« in ona je lahko brez vsake prisile pripravljala kosilo in še marsikaj drugega postorila. Popoldne je prišel Tomi. Tako je ona imela nekaj časa tudi zase.

			Nedelja se je prikazala v vsej svoji lepoti. Toda Taja jo je opazovala le skozi okno.

			Noga jo je še vedno bolela. Prejšnji večer jo je predolgo »mučila«. Zato je zdaj počivala, kot ji je naročil zdravnik. Dopoldne jo je obiskal Tomi. Prišel se je poslovit, ker bo takoj po kosilu šel na avtobus za Ljubljano. »Vsako slovo je težko.« Še težje je mladim, ki šele spoznavajo življenje …

			»Ljubim te! Tako zelo te ljubim!« sta si šepetala za slovo. Zadnji vroč poljub in solze slovesa so ju ločile. »Se slišiva zvečer,« sta si pomahala v slovo.





SOOČENJE Z RESNICO


			Prišel je ponedeljek. Kot sobota, ves s soncem obsijan. Ljudje so z veseljem odhajali v službo. Mladi pa so glasni in razposajeni šli v šole, čeprav jim je bilo doma lepše. Le dva pobalina sta zaskrbljeno drug drugemu šepetala na uho. Z nikomer se nista hotela pogovarjati, čeprav so ju kolegi nadlegovali. Z obraza si jima lahko prebral, da ju nekaj zelo skrbi. Ker se nista menila za druge, so ju pustili pri miru.

			Takrat se je oglasila Tjaša, ki je na avtobusu stala za njima.

			»Vesta, da se je Taja, deklica iz A razreda, težko poškodovala. Celo ravnatelj jo je peljal na urgenco. Nihče pa ne ve, kdo jo je porinil po stopnicah. Tilen mi je povedal, ker jo je spremljal. Dobila je močan udarec v koleno in rame. Morala bo mirovati vsaj en teden. Pozneje pa bo obiskovala še terapijo. Koleno res ni hec. Zdravnik je rekel, da je imela veliko srečo. Močnejši udarec bi lahko povzročil zlom. Le kdo sta bila falota, ki sta jo porinila po stopnicah? Verjetno bo danes ravnatelj razrešil problem.«

			Fanta pred njo sta se prestrašeno spogledala. Od strahu sta »okamnela« in prebledela. Poslušala sta, če bosta še kaj izvedela, a Tjaša je utihnila.

			Na parkirišču pred šolo se je avtobus ustavil. Dijaki so sestopali in se glasno pogovarjali.

			Ko so vstopili v stavbo, se je iz zvočnikov zaslišal glas ravnatelja. Nastala je smrtna tišina. Predvidevali so, da bo spregovoril o petkovem dogodku. Začeli so se spogledovati in iskati med prisotnimi krivce za nesrečni dogodek.

			»Dobro jutro!« jih je pozdravil in nadaljeval. »Verjetno že veste, da se je v petek zgodila neljuba nesreča na naši šoli. Dva neznana falota sta naše stopnišče uporabljala za tekaško stezo in pri tem treščila v dekle, ki se je vračalo iz knjižnice. Deklica je padla po stopnicah in se poškodovala. Skupaj s Tilnom sva jo odpeljala na urgenco, kjer so na srečo ugotovili, da je dobila močan udarec in bo morala vsaj teden dni mirovati. Zdravnik je dejal, da je imela veliko sreče. Pri močnejšem udarcu bi si lahko zlomila koleno. Zahtevam, da se tista dva junaka zglasita pri meni v pisarni. Moramo se pogovoriti, kakšno kazen sta si zaslužila. Ta nezgoda naj bo opozorilo za vse vas, da se ne bo nihče več lovil po betonskem stopnišču, ki kar kliče po padcih. Toliko za danes. Želim vam uspešen dan,« je zaključil ravnatelj.

			Dijaki so molče odhajali v razrede. Radovedni so med sabo iskali grešnika, ki pa se nista izdala. Nahrbtnika sta odnesla v razred in previdno zapustila učilnico. Pred vrati, kjer je z velikimi črkami pisalo RAVNATELJ, sta se ustavila in se prestrašeno spogledala. Bine se je nagnil k prijatelju in mu zašepetal: »Samo lovila sva se.«

			»Prav,« je prikimal Tine.

			Bine je potrkal na vrata in oba sta v zadregi vstopila. Pozdravila sta ter »poklapana« obstala pred »šefom« šole.

			»A, vidva sta ta hrabra junaka. Kaj je bil vzrok tega neumnega teka?«

			Oglasil se je Bine, ki je zbral pogum: »Gospod ravnatelj, oba veva, da sva ravnala nespametno. Tako neumnost ne bi storili niti četrtošolci osnovne šole. Hotela sva ugotoviti, kateri hitreje preteče stopnice. Pred mano se je kar naenkrat prikazala ovira, ki pa je nisem mogel preskočiti. Porinil sem jo in prvi pristal pod stopniščem.«

			»Zakaj pa sta potem pobegnila? Dekle se je resno potolklo. Morala bi ji pomagati, se ji opravičiti. Vidva pa lepo adijo. Nihče naju ni videl.«

			»Noben niti pomislil ni, da je tako hudo,« se je oglasil Tine.

			»Kakšno kazen si zaslužita? Obnašala sta se kot neuka mala šolarčka. Dobila bosta opomin in opravičila se bosta Taji, dijakinji iz prvega A razreda, ko bo prišla v šolo. Vprašajta jo, kako se ji oddolžita za to nezgodo. Upam, da je to šola za vaju, pa tudi za ostale dijake. Zdaj se pa vrnita v razred in kot heroja povejta vsem, da sta vidva tista mala pobalina, ki tekmujeta, kdo bo prvi pretekel stopnice.«

			»Hvala, gospod ravnatelj! Take neumnosti ne bova več nikoli počela.« In srečna, da se je vse dobro izšlo, sta krenila proti svoji učilnici. Ko sta zaprla vrata za seboj, je Bine glasno dejal: »Dragi moji sošolci! Midva sva tista butasta petkova junaka, za kar nama je iskreno žal. Končno sva spoznala, da nisva več četrtošolca osnovne šole.«

			Ves razred se je zasmejal, nekateri so celo zaploskali. »Bravo! V razredu nimamo več nobenega dojenčka.«

			Bine in Tine sta bila nadvse zadovoljna. Nista pričakovala tako gladkega razpleta. Celo staršem sta povedala, kakšno neumnost sta ušpičila. Bili so veseli, da sta bila odkrita. Seveda jim ni bilo vseeno za Tajo. Mami fantov sta se dogovorili, da pripravita deklici nekaj malega v opravičilo za dejanja svojih pobalinov.

			Drugi dan sta Bine in Tine šla obiskat Tajo. Spremljala ju je Tjaša, ki jima je pokazala, kje stanuje. Ko je Taja z berglo prišla odpret vrata, so vsi ostrmeli. Niso pričakovali, da ne more hoditi brez pomoči. Fanta sta se ji opravičila in ji izročila darilca. Taja pa jih je povabila v sobo, kjer so celo popoldne veselo klepetali. Iz teka z neumnim ciljem se je na koncu razvilo prijateljstvo.

			Po odhodu prijateljev se je vrnila iz službe Sara. Njena hči je bila zelo dobre volje, kar je mamo presenetilo. Ko ji je povedala, kdo jo je obiskal in se prišel opravičit, se je tudi sama razveselila. »Še se najdejo ljudje, ki vedo, kako je treba otrokom privzgojiti kulturo obnašanja,« si je v mislih potrdila.

			Pozno zvečer je Tajo poklical Tomi. Dokončati je moral naloge, ki jih je dobil v šoli. »Povej, moja princeska, kako si preživela dan! Ti je bilo kaj dolgčas po meni?«

			»Povem ti, da sem preživela pester dan. Nepričakovano sem dobila zelo zanimiv obisk. Ugani, kdo me je obiskal!«

			»Si mislim, kdo je bil. Tilen, kajne?«

			»Zelo, zelo si se zmotil. Povedala bom, ker ne boš uganil. Prišla sta Bine in Tine. Fanta, ki sta mi pomagala pasti po stopnicah. Spremljala ju je Tjaša iz Tilnovega razreda, da jima je pokazala, kje stanujem. Njune mame so mi poslale celo darilo za opravičilo. Polne vrečke domačega peciva.«

			»Škoda, da niso že prej prišli. Veš, kako rad imam pecivo. Hecam se. Tebi gre na bolje. Kajne? Do naslednje sobote, da se pozdraviš! Ne bova vse dni doma čepela,« se je pošalil Tomi.

			»Upam, da bodo bolečine do takrat že znosne. Lahko se bova kam odpravila. Za začetek bi se samo malo sprehodila, če ne bom zmogla še do kina.« Za trenutek je utihnila in nato dodala. »Veš, Tomi, naslednji teden bi rada šla v šolo. Preveč snovi bom zamudila, če ostanem doma še en teden. Do avtobusa bom že prišla. V učilnici pa bom sedela. Moram pridno vaditi hojo z berglo. Vzela jo bom zraven, pa bo šlo.«

			»Ne pretiravaj! Veš, da boš noge potrebovala vse življenje. Ker nisi še dovolj stabilna, ne izzivaj usode,« jo je svaril njen dragi.

			»Videla bom, kako se bom počutila. Ne mislim pretiravati, zabušavati pa tudi nočem.«

			»Saj ti verjamem. Sami ti je dolgčas. O vsem dobro premisli in se posvetuj z mamo. Moram končati. Čaka me še nekaj dela za šolo. Sladko spi, moja princeska! Pošiljam ti lepe pozdrave, s toplimi objemi, za mirno noč,« se je poslovil Tomi.

			Taja pa je dodala: »Z mislimi nate, na tvoje nežne besede in tople objeme, bom mirno zaspala. Nekaj vročih poljubov bom še tebi v Ljubljano poslala.«

			Vsi naslednji dnevi in meseci so si bili podobni. Šola, učenje in zopet šola. Večjih dogodkov ni bilo. Taja in Tomi sta še bila par. Nekaj sošolcev se je poparčkalo. Vse ostalo je bilo po starem.





V TRETJEM LETNIKU


			Čas teče hitro, prehitro. Tudi naši najstniki komaj verjamejo, da so že v tretjem letniku gimnazije. Dekleta so se v tem obdobju razvila v prave lepotice. Marsikatera med njimi bi lahko stopila na pisto. Med dekleti se je začelo tiho rivalstvo. Tekmovale so, katera bo lepše oblečena, katera bo imela lepšo frizuro, bolj urejene nohte ... Nekaj jih je pozabilo, da se morajo tudi učiti. Med dekleti, ki jo je puberteta najmanj oplazila, je bila Taja. Njen obraz je bil čist, brez ogrcev. Postava je bila izklesana, kot bi jo izklesal kipar. Črni, valoviti lasje so ji padali do ramen. Bila je res prava lepotica. Toda Taja se zase ni posebej zmenila.

			Tudi fantje niso hoteli zaostajati, zato so se »razgibavali« na fitnesih, da si pridobijo čim več mišične mase. Nekateri med njimi so se pridružili raznim športnim dejavnostim. Lepo izklesani bodo bolj všeč dekletom, so razmišljali.


Avtobus iz Ljubljane je imel zamudo. Taja je stala na postaji in ves čas pogledovala na uro. »Pol ure že zamuja. Jaz pa sem kot neumna hitela, da ga ne bi zamudila. Samo Tomi naj je še ostal v Ljubljani. Bil bi pravi hec. Ves popoldan bi še čakali.«

			Vedno več ljudi se je zbiralo na postaji. Večina njih je prišla pričakat svoje bližnje, nekaj pa jih bo nadaljevalo pot. Ker je avtobus zamujal, so se nervozno prestopali iz enega mesta do drugega in pogledovali na ure ali telefone.

			Končno se je prikazal. Avtobus. »Upam, da je Tomi na njem,«

			je pomislila Taja. Potniki so drug za drugim izstopali, le Tomija ni bilo med njimi. »Kar sem prej mislila, se uresničuje.« Obrnila se je, da bi odšla, a je zaslišala znan, njej ljubi glas.

			»Hej, Tajči, kaj Tomi ni pripotoval?«

			Z nasmehom do ušes se je zasmejala in stekla k njemu. Objela sta se in poljubila. Končno je to prava ljubezen in ne tista po telefonu.

			Avtobus je odpeljal. Zaljubljenca sta objeta stopala proti domu. Veliko sta si imela povedati. Po telefonu se vsega ne da. Dogovorila sta se, da gresta zvečer na svoj že mnogokrat prehojeni sprehod in se o novostih pogovorita. »Na tej poti naju nihče ne bo motil. Lahko te bom poljubljal in objemal, moja draga princeska. Kjer se je začela, naj se nadaljuje najina ljubezen.« Stisnil je svojo Tajči v objem in ji zašepetal: » Ljubim te, deklica moja!«

			Mimo je prišel starejši gospod in z glasom odobravanja dejal. »Sladka je ta mlada ljubezen, kajne. Tudi mi smo se imeli radi, a smo se morali skrivati. V mojih mladih letih je bila taka ljubezen velik greh. Naj traja vajina … Še dolgo.« In nasmejan je šel naprej.

			»Najina bo trajala večno,« sta odgovorila z roko v roki, ko sta nadaljevala pot.


Sonce se je skrilo za obzorjem. Dan se je nagibal k večeru. Čez pokrajino je zavel lahen vetrc. Najprej je pobožal že ozelenele trate, potem je zatresel veje dreves, da so se objemale in šepetale prihajajočo pesem pomladi. Po dolgi in mrzli zimi je takšen začetek pomladi pravi zemeljski raj, če ga začutiš in vidiš.

			Na Sevrova vrata je odločno potrkal Tomi. Prikazala se je mama Sara. »Pozdravljen, naš bodoči zet! Le vstopi, tvoja draga se šele oblači.«

			»Zdravo, mama Sara! Recite ji, da ne greva na ples. Lahko ima oblečeno trenirko.«

			»Kar ti ji povej! Veš, zakaj se oblači?« je zašepetala. »Rada bi ti bila všeč. Veš, to smo pa ženske. Moral se boš navaditi,« mu je tiho razložila Sara.

			»A tako. Hvala, da ste me poučili! Mnogih stvari se bom moral še naučiti. Mi boste pomagali? Moja mama o teh stvareh ne razpravlja.«

			»Le vprašaj me. Če bom znala, ti bom vedno odgovorila.«

			Na vratih se je prikazala Taja. Bila je oblečena v prelepo rožasto obleko. V njej je zgledala kot rožnata kraljica. »Če se je zaradi mene tako lepo oblekla, jo moram pohvaliti,« se je spomnil Sarinih besed.

			»Tajči, si to ti? Prava kraljica si v tej obleki. Ali ni škoda obleke za navaden sprehod? Lahko jo umažeš, strgaš. Razen mene te v njej nihče ne bo videl.«

			»Kaj misliš, da sem se oblekla za druge? Zate hočem biti lepa, ti gumpec moj.«

			Sara se je sklonila k Tomiju in mu zašepetala na uho. »Saj sem ti rekla, zakaj …«

			»Če ti je ni škoda, jo imej oblečeno. K meni zraven, ki sem v trenirki, pa preveč ne pašeš … Videl sem te, lepa si … Počakam te, če se greš preobleč v kaj bolj udobnega.«

			In že je izginila v sobo.

			Sara je počakala Tajo in Tomiju naročala: »Pazita nase! Slišala sem, da se po mestu potepajo neznani pobalini. Ti najbolj nagajajo dekletom … Kaj se bom sekirala, saj si ti z njo.«

			Iz sobe je prišla Taja, preoblečena v lepo modro trenirko. »In kakšna sem zdaj?«

			»Lepa kot vedno,« jo je pohvalil Tomi. Prijel jo je za roko in že sta stekla po stopnicah stare gospe.

			»Pazita nase in lepo se imejta,« se je za njima glasno oglasila Sara.

			Ob vznožju stopnic sta se ustavila, se smeje objela in si zašepetala, kar si šepetajo vsi tisti, ki so zaljubljeni. Nekaj časa sta stopala po pločniku, ki je kazal grde »zobe«.

			»Previden moraš biti, kje hodiš, sicer se lahko poškoduješ na razritem betonu,« je Tajo opozoril Tomi.

			Čez nekaj časa sta s pločnika zavila na drugo stran ceste. Tu pločnika ni bilo, pač pa so rasle visoke platane, ki so se že odevalo v zeleno odejo. Nekaj korakov niže se je začela lepo urejena pot, ki je poleti ponujala hladno senco. Takrat je bila polna sprehajalcev. Največ je bilo mamic z otroškimi vozički. Zdaj, na začetku pomladi, posebno zvečer, je bila pot brez sprehajalcev. Za dojenčke je bilo še premrzlo. Odrasli pa so čakali na toplejše vreme.

			Na drugi strani poti je bilo zasajeno grmovje, ki pa je kazalo še gole veje. Le tu in tam so se kazali brstiči in naznanjali pomlad. Za grmovjem je bila brežina, nič kaj varna za tistega, ki jo hoče preizkusiti.

			Taja in Tomi sta se objeta sprehajala po mnogokrat prehojeni poti. Pripovedovala sta si o šoli, domu … Najlepša pa je tista zgodba, kjer ljubezen premaga vse ovire, kjer s poljubom potrjuješ pripadnost ljubljeni osebi. Ko sta prišla do klopi, ki je bila usodna zanju, sta se ustavila. Tomi je skočil na klop in nežno »zrecitiral«:

			»Dragi moji! Prisluhnite, kaj bom povedal! Tu, na tem mestu, sem prvič poljubil dekle. Boril sem se zanjo. In zdaj se ljubiva. To dekle bo nekoč moja žena postala.«

			Skočil je s klopi in pričakoval odgovor.

			Taja se je zasmejala in rekla: »Rada te imam, a ne vem, to je še tako daleč, daleč …« Objela sta se in začutila, da njuna ljubezen ne more umreti.

			Takrat so tiho pristopili trije visoki, odrasli fantje. Nista jih opazila. Največji med njimi je odločno vprašal: »Sta vidva fant in dekle?«

			»Kaj pa vas to briga! Pustite naju pri miru in pojdite naprej,« je odvrnil Tomi.

			»Glej ga, mulca! Kako se sploh upaš oglasiti? Naprej bomo šli takrat, ko bomo mi hoteli. Sicer pa smo tu z namenom, da odvedemo tvojo pupo in se z njo malo poigramo. Pupa je luškana. Bom jaz začel, nato pa nadaljujemo do tri …« In že je stopil k Taji in jo potegnil k sebi. Tomi je skočil k njej, a že sta ga pograbila druga dva in ga začela vleči od nje. Taja je na ves glas jokala in prosila, da jo spusti.

			»Pustite jo, slišite!« je kričal Tomi, ki je pričakoval, da ga kdo sliši in mu pride pomagat. Ta najmanjši, ki je bil po videzu tudi najmlajši, je dvignil roko in ga z dlanjo treščil po obrazu. Iz nosa se mu je vlila kri. Na srečo je bil Tomi priseben, in je z zobmi zagrabil njegovo roko ter ga z vso močjo ugriznil. Fant je izpustil Tomija in se glasno zadrl. Tomiju se je posrečilo rešiti iz rok srednjega fanta. Pograbil ga je za lase in ga z nogo brcnil v mednožje. Ker ga je zabolelo, se je vrgel na tla in ječal od bolečine. Tomi pa je ves krvav stekel k Taji, a je ni mogel iztrgati iz ugrabljenčevih rok. Na robu poti je zagledal debelo vejo. Pobral jo je in z vso silo treščil z njo po hrbtu ugrabitelja. Ta je za trenutek izpustil Tajo, da se mu je iztrgala in s Tomijem zbežala na cesto. Imela sta srečo. Mimo je pripeljal policijski avto. Ustavil je in kmalu so policisti imeli v rokah nepridiprave. S policijskim avtom so jih odpeljali na postajo. Taja in Tomi pa sta počakala drugo vozilo, da ju je odpeljalo na policijsko postajo.

			Začelo se je zaslišanje. Najprej sta bila na vrsti Tomi in Taja. Policiste je zanimalo, če jih poznata. Ker jih nista nikoli videla, so nadaljevali z zaslišanjem osumljencev. Ti so se seveda izmikali z molčanjem, kljub temu da je bil ves krvav Tomi verodostojna priča in Taja vsa razkuštrana in raztrgana. Vse tri so poslali v pripor. Drugi dan jih bo prevzel sodnik. Policisti so med sabo komentirali, da so morda ti lumpi prav tisti, ki jih že dalj časa iščejo. Napadi na dekleta, lahko celo kraje, vlomi … Bomo videli.

			Vsa zasopla sta pritekla na postajo Dani in Sara. Poklicali so ju, da prideta iskat otroka. Prestrašena sta stekla do Taje in Tomija. Šele ko sta izvedela, kaj se je dogajalo in nista poškodovana, sta se pomirila. Dani se je na vsak način hotel soočiti s fanti, a ni dobil dovoljenja. Obljubili so mu, da bodo mulci za svoja dejanja odgovarjali. Tomi in Taja pa sta podpisala izjavi, da ne zahtevata ničesar. Ker oba študirata, nimata časa, da bi hodila na kakršna koli zaslišanja.

			Poslovili so se in se zahvalili za pomoč. Sedli so v avto in Dani jih je odpeljal domov. Dobili se bodo pri Vogrinovih na večerji, ki jo je pripravila Lara. Pogovoriti se morajo tudi o tej neljubi dogodivščini.





PRIŠLA JE POMLAD


			Končno je prišla. Po mrzli zimi je bila za marsikoga rešitev. Zmanjkovalo je kuriva. Tudi plačila za električno gretje so poletela v nebo. Vsa kurjava se je zelo podražila.

			Sončni žarki so božali ljudi, živali in stvari. Vsi so se veselili in pozabili na kruti mraz. Življenje je končno dobilo nov smisel. Hvala ti, sonce, za energijo toplote! V imenu vseh nas, ki smo od tebe odvisni.

			Ljudje so si v zimskem času postavili različne naloge za pomladni čas. Tudi svetniki na občini so sklenili, da se bo končno začela notranja obnova najstarejše stavbe, stolpnice. To je bilo veselje! Stanovalci so se dogovorili, da si tudi oni v tem času uredijo svoja stanovanja. Vsi tisti, ki so si pridobili lastništvo, so se odločili, da si preuredijo kopalnico in nekatere notranje prostore. Z delom morajo začeti takoj, da ne bodo ovirali dela ostalih, ki bodo obnavljali notranjost stavbe.

			Sara in Taja sta se dogovorili, da v kopalnico vgradita tuš kabino. Tudi pralni stroj bo dobil prostor na drugem mestu. Šli sta v mesto, da si izbereta kabino in ploščice. Izbirali sta in se veselili kot majhni otroci. Končno bo nekaj urejeno po njunem okusu. Šele zdaj je Sara ugotovila, da nima zidarja, ki bi to delo opravljal. Po pomoč se je obrnila na sodelavko Petro. Njen mož je mojster za vse. Mogoče pa on pozna koga, ki je vešč take gradnje. Petra ji je obljubila, da se bo pogovorila z možem in že jutri ji bo lahko odgovorila.

			Ni ji bilo treba čakati jutra, kajti že zvečer se je pri njej oglasil Petrin mož z dobro novico. Sam je zgradil že nekaj kopalnic, zato ji lahko pomaga pri prenovi. O tem je obvestil tudi prijatelja Jožeta, s katerim sta pogosto sodelovala. Z delom lahko začneta že naslednji dan.

			Sari je od veselja srce poskakovalo v prsih. Brez težav je prišla do mojstrov.

			»Jutri?« je nejeverna vprašala.

			»Da, jutri. Niso rekli, da se delo mora prej končati, preden oni začnejo.«

			»Nekako tako so rekli. Kaj pa naj jaz pripravim? S takim delom še nisem imela opravka. Pripravila bom malico in kosilo, če bosta delala tudi nadure.«

			»Zmenjeno. O materialu in o vsem drugem se bova midva z Jožetom dogovorila. Že jutri dopoldne bova vse dostavila. Ker bova rabila še ene delovne roke, vsaj v začetku, ko se bo odvažal in dovažal razni material, bi jaz poprosil našega mladega soseda Adija, ki je trenutno brez službe, da pride pomagat in si kaj zasluži. Sara, zdaj mi pa pokažite to staro kopalnico in vse to, kar sta s hčerko nabavili. Moram si napraviti načrt, da bo delo gladko teklo.«

			»Hvala vam! O gradbeništvu nimam pojma. Zato sem vesela, da vas je Petra poslala. V delo se ne bom vtikala. Le tu in tam bom izrazila kakšno željo, če bo izvedljiva. Jutri bom zgodaj šla na podjetje, da si uredim dopust. Upam, da ne bom zamudila vašega prihoda.«

			Kje sta Tomi in Taja? Še vedno se po telefonih slišita in si pošiljata ljubezenska sporočila. Ob petkih in sobotah se družita, se pogovarjata in si dokazujeta, da se ljubita. Nazadnje sta se dogovorila, da se v času obnove njihove kopalnice ne bosta srečevala. Se bosta raje o vsem pogovorila po telefonu. Vneto se bosta zagrizla med knjige in se čim več naučila. Uspeh ne more izostati.

			Taja se je dogovorila s prijateljico Lariso, da bo v času, ko bodo renovirali kopalnico, stanovala pri njej. Mami sta se dobro poznali, dekleti pa sta bili sošolki. Skupaj se bosta učili, delali naloge in pripravljali seminarsko nalogo, kakor je bilo

			določeno.

			Zjutraj, ko je Sara šla na podjetje, je Taja z velikim kovčkom potovala k prijateljici, kjer bo njen začasen dom. Obe sta bili veseli in zadovoljni. Čaka ju nekaj povsem novega. Še nikoli nista bili ločeni.





DELO SE JE ZAČELO


			Pred stolpnico so se ustavljali težki tovornjaki. Natovorjeni so bili s peskom, z vrečami apna, cementa, z barvami za notranje stene … z raznim drugim materialom … z visokimi lestvami in različnim orodjem, ki ga bodo mojstri pri delu potrebovali. Šestnadstropna stavba ni mačji kašelj. » Da se le ne bi zavleklo predolgo,« so negodovali starejši, ki so se težko prebijali mimo nujnih ovir. Ko je bilo materiala dovolj, so se končno prikazali mojstri. Bila jih je cela četa. Zidarji, pleskarji, mizarji in drugi pomagači so se ustavili in si ogledovali stavbo od vseh strani. Nato se je z avtom pripeljal nadzornik. Obkrožila ga je četa ljudi, ki je vneto poslušala navodila. Čez nekaj časa so prijeli za orodje in delo se je začelo. Vsak je našel svoje mesto, kjer je moral začeti. Stene so dobivale svetle barve. Ograja na stopnišču, ki je že kazala rjaste sledi, se je prelevila v prelepo zeleno barvo. Vhodna vrata v stanovanjih so postala snežno bela. Nekateri stanovalci so si nabavili nova, zato so bili tu mizarji. V »dnu« stolpnice, kjer so bile kleti, so zidarji bentili, kajti vse je bilo že dotrajano. Od odtokov, do kanalizacije, so morali vse razdirati. Urediti so morali tudi kletne prostore, kjer so odpadala celo vrata …

			Stanovalci so presenečeno opazovali, kako organizirano teče delo. »Vsak je res pravi mojster svojega poklica,« so med seboj šušljali.

			Stara, visoka dama, je dobivala izgled, kot ji pripada. Ko so električarji uredili razsvetljavo po hodnikih, je zasijala kot prava lepotica. Vstop v stavbo je dobil nova vrata. Pred vstopom v notranjost so na steni viseli poštni nabiralniki. Vse z enakimi velikimi črkami imen stanovalcev. Tisti, ki so poznali to staro gospo, so težko verjeli, da je še vedno ona.

			Notranjost je bila urejena. Zunanjost pa je še vedno kazala staro podobo. Zato so svetniki na sestanku z županom sklenili, da se tudi zunanja fasada prepleska. »Bravo, župan!« »Tilnov oče je to. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa,« so mladi takoj dodali.

			Ko je bila notranjost urejena, so mojstri mojstrsko prebarvali zunanjo fasado. S prelepo sončno barvo je daleč naokoli zasijala kot ponosna gospa.

			Veselili so se mladi in stari. Pripravili so velik in bogat piknik za tiste, ki v tej lepi hiši živijo in te, ki so staro gospo spremenili v lepotico. Niso pozabili na župana, ki so se mu zahvalili z gromozanskim hvala aplavzom.

			Tudi Sevrova kopalnica je dobila drugačno podobo. Vse je bilo novo in je svetlo sijalo. Mirko je prepustil zadnje delo, pleskanje, prijatelju Jožetu. Seveda z namenom, ki sta ga samo onadva poznala. Sara je stala med vrati in opazovala, kako mu spretno in natančno teče čopič po steni. Zaslutil je, da ga opazuje. Obrnil se je k njej in se nasmehnil. »Sara, moram ti povedati, da imam od vsega začetka občutek, da se že dolgo poznava. Ko si v moji bližini, čutim posebno toploto. Najraje bi te stisnil v objem in te poljubil. Takih toplih občutkov nisem čutil, odkar je umrla moja Ela. Ljubil sem jo tako močno! Sklenil sem, da se ne bom resno vezal z nobeno žensko. Za nobeno se mi ni ogrelo srce. Ko pa sem spoznal tebe, so se vrnili tisti topli občutki. Sara, tudi ti si sama. Si kdaj pomislila, kako prazno je življenje, če nimaš ob sebi človeka, s katerim bi delila lepe in manj lepe trenutke? Imaš hčerko, a čez nekaj let bo kot ptička poletela iz gnezda. In takrat boš še bolj sama … Oprosti, Sara! Moral sem ti povedati, kar čuti moje srce.« Stopil je do Sare, ki ga je s solznimi očmi poslušala.

			Ko jo je objel, se mu je naslonila na rame in glasno zaihtela. »Tudi jaz pogrešam svojega Marka. Bil je najboljši mož in oče, kar sva si ga lahko želeli. Zapustil naju je s Tajo in še vedno ga pogrešava. Vem, da si dober človek, a še vedno je z mano Marko, ki ga ne morem nadomestiti z nobenim moškim. Če želiš, sva lahko prijatelja. Lahko se srečujeva, poklepetava, spijeva kavo … Kadar koli se lahko oglasiš, če se ne boš znal kam podati,« je s tihim glasom dejala.

			»Prav, Sara, strinjam se. Ko se bolje spoznava, bova videla,« je Jože prijel za čopič in nadaljeval z delom. Po končanem delu se je ponudil, da gresta s Saro po Tajo k Larisi.

			V novi, stari gospe, je življenje steklo po starih tirnicah.





VRNITEV V STARO GNEZDO


			Ko je Taja stopila iz avta, je obstala kot vkopana. S široko razprtimi očmi je opazovala svojo stolpnico, ki naj bi bila njen dom.

			»Taja, tu si doma. Kaj ne verjameš lastnim očem?« jo je nagovorila mama. Mala je pozabila na prtljago in stekla proti stavbi. Za njo sta kovčke in torbe nosila Jože in Sara. Pred durmi, ki so se bleščala v soncu, je obstala. Na steni je zagledala domofon. Skočila je do njega, poiskala ime Sever ter pritisnila na zvonec. Toda nihče se ni oglasil. Seveda, ko pa niso bili doma.

			Potem je stekla do stopnic. Spet presenečenje. Notranjost kot v pravljici, ko so zagorele luči, ki jih je prižgala.

			»Brez ključev ne boš prišla v stanovanje,« je za njo zaklicala mama. Stekla je nazaj. Iz rok ji je iztrgala ključe in kot vihar stekla po stopnicah. Ko je odprla vrata, se je čez čas zaslišal vzklik veselja. Jože in Sara sta smeje vstopila v stanovanje. Taja je stekla k mami, jo objela in poljubila. Nato se je obrnila k Jožetu in še njega objela. Vsi so se glasno zasmejali. »Tako lepe kopalnice nima nihče v bloku,« je navdihujoče dejala.

			Jože se je poslovil. Dobre volje je odhajal. Bil je prepričan, da ga bo dekle sprejelo. V njej bo našel zaveznico pri mami.

			Sara in Taja sta se ustavili v kopalnici. Ogledali sta si jo od stropa do tal. Tokrat je bila takšna, kakršno sta si vedno želeli. S ploščicami po njunem okusu, s stekleno kabino … tla so bila videti, kot da stopaš po travi z jutranjo roso.

			»Mami, se lahko grem stuširat?«

			»Kaj, če bi še nekaj dni počakali, da se vse dobro posuši? Umijeva pa se lahko.«

			»Če ti tako praviš. Naj bo po tvoje. Res bi se jezili, če bi se stena ali kaj drugo začelo krušiti.«

			Ko sta pospravili kovčke, sta povečerjali, se uredili in zlezli v posteljo. Taja je legla v očetovo posteljo, a čez čas je že bila v maminem objemu. Kot majhna punčka se je privila k njej, da je začutila njeno toplo telo, polno materinske ljubezni. Objeti

			sta nekaj časa molče poslušali, kako ju greje ljubezen. Čez čas je Taja spregovorila: »Mami, zaspiva zdaj. Ti si gotovo utrujena. Še poljubček za lahko noč in zlezla bom v posteljo.«

			»Lahko noč, moj sonček zlati! Lepe sanje.« Zatisnila je oči in utrujena zaspala.

			Bila je sobota. Dan, ko vsi malo dalj časa poležijo. Tudi Sara in njena hči sta ostali v postelji. Bilo je prijetno toplo. Zbujeni sta se zasmejali ena drugi in sklenili, da še nekaj časa poležita.


Vstali sta šele čez nekaj časa in se oblekli. Takrat je nekdo zvonil in udarjal po vratih. Sara je stekla k vhodu in odklenila. Pred njo je stala vsa bleda soseda Tončka.

			»Sara, takoj pokliči rešilca! Na stopnicah leži ves krvav Joco. Zgleda, da je mrtev ali v nezavesti. Verjetno se je odpravljal v mesto. Najbrž mu je spodrsnilo in je padel. Tako zgodaj se še verjetno ni napil.«

			Na stopnišču so se zbirali ljudje in komentirali dogodek. Večina je pričakovala Jocov padec, saj je domov prihajal vsak dan pijan.

			Ko so zaslišali sirene rešilca, so se stanovalci začeli umikati. Prihitela sta reševalca in zdravnik. Po ogledu so Joca položili na nosila in ga odnesli v rešilni avto ter z vklopljeno sireno odpeljali.

			Kmalu so se na stopnišču zbrali stanovalci. Predsednik hišnega sveta, Dani Vogrin, je predlagal, da počakajo s kakršnim koli ukrepanjem. Zvedeti morajo, kakšno je Jocovo stanje. Vzel je telefon in poklical bolnišnico.

			Ljudje so se umirili in čakali odgovor. Predsednik je ugasnil telefon in oznanil: »Joco je umrl.«

			Ljudje so se zbrali okrog Danija in se spraševali, koga naj obvestijo o njegovi smrti. Nikoli niso videli, da bi ga kdo obiskal. Tudi sam ni o nobenih svojcih govoril. Dani je svetoval: »Najbolje bo, da se gremo pozanimat na občinski urad. Lahko pa določimo tri člane sveta, ki bodo šli v njegovo stanovanje in pogledali v predale, kjer ima shranjene dokumente. Če jih seveda ima. Tisti, ki ste prisotni, obvestite sosede, da se zvečer dobimo tukaj in se dogovorimo glede pogreba. Moramo biti človeški. Moramo se dostojno posloviti od njega.«

			Razšli so se, da se zvečer dobijo. Kmalu za tem so se za garažami srečali naši trije pobalini. »Joco se je poslovil in mi smo izpadli iz igre. Bolje za nas. Lahko bi se mu kaj hudega zgodilo pri naši vragoliji. Naj počiva v miru!« so soglasno zaželeli in se vrnili na stopnice pred stolpnico.

			Zvečer so se stanovalci v velikem številu zbrali na sestanku. Predsednik hišnega sveta je na predlog članov pozval ljudi, da prostovoljno prispevalo nekaj denarja. »Z njim bi poplačali pogreb in venec. Dogovorili smo se, da prevzamejo nekateri posebne obveznosti. Upam, da jih bodo sprejeli. Za sam pogreb se bom jaz dogovarjal, venec bo šla naročit Pucova Draga, k župniku se bosta šli dogovorit Urbanova Mojca in Vajsova Petra, za govor pa bo poskrbela Sevrova Taja. Se strinjate?«

			»Seveda,« so soglašali vsi.

			Čez dva dni so Joca pokopali. Bil je dostojen pogreb, ki bi ga bil Joco vesel. Čez nekaj dni so dobili izvide pokojnika, v katerih je bilo navedeno, da bi živel le nekaj tednov, ker je alkohol opravil svoj uničujoči pohod.

			Kljub raznim objavam kakšnih njegovih sorodnikov niso našli. Stanovanje so izpraznili komunalni delavci. Vanj se je kmalu naselila mlada družina, ki je dolgo prebivala v enosobnem stanovanju. Bila je presrečna, čeprav bo prebivala v šestem nadstropju, brez dvigala.





SPET SKUPAJ


			Po dvotedenski »ljubezni po telefonu«, sta se končno sešla mlada zaljubljenca, Taja in Tomi. Srečanje je bilo prav filmsko. Z objemi in strastnimi poljubi sta si dokazovala, kako zelo se imata rada. Tako zelo sta hrepenela po teh nežnih dotikih in toplih objemih.

			Počasi sta prihajala proti domu. Tomi je izpustil iz rok potovalko, se prijel za glavo in glasno zaklical: »To pa je bajta! Samo dva tedna me ni bilo domov, pa je že vse drugače. Kako izgleda šele notranjost? In naše kopalnice? Moji so mi javili, da je ne bom prepoznal. Si z vašo zadovoljna?« se je radovedno obrnil po odgovor k Taji.

			»Obe z mamo sva veseli, da je enkrat vse tako, kot sva želeli. Opremo sva sami izbrali, zato morava biti zadovoljni. Veš kaj je pri nas najlepše? Ploščice. Sicer pa boš videl ... Kako je urejeno pri vas, ne vem, ker nisem imela časa, da bi si šla ogledat.«

			Po stopnicah sta prispela do Tajinega stanovanja. Nežno ji je dejal: »Večer bo samo najin. Okrog sedmih pridem k tebi,« je dejal Tomi. Stopil je k svoji princeski, jo še enkrat tesno objel in poljubil na vroče ustnice, ki so željno čakale njegove.

			Sara je pripravila posebno večerjo in nestrpno čakala mlade, da pridejo jest. Toda prišla je le Taja. »Kje pa je Tomi? Se ni pripeljal domov? ... Zakaj ga nisi povabila na večerjo?«

			»Prišel je, prišel. Veš, tudi on ima starše, ki ga težko pričakujejo,« je pojasnila hči.

			»Res je, imaš prav. Jaz sem si ga že skoraj prisvojila kot sina, oziroma zeta,« se je opravičevala Sara. Taja se je glasno zasmejala ter objela svojo najbolj razumevajočo in ljubečo mami.

			Zvečer se je na vrata postavil Tomi. »Pozdravljen, bodoči zet!« ga je nagovorila Sara.

			»Pozdravljena, mama Sara. Prišel sem obiskat vašo hčer, če mi dovolite,« je glasno napovedal svoj prihod.

			»Prepričana sem, da te ta hči že nestrpno čaka. Samo prej si oglej našo novo kopalnico. Svetla je, lepa je in udobna. Kakšna pa je vaša?«

			»Svetla je, lepa je in udobna,« je ponovil isto kot Sara.

			Prikazala se je Taja, ki je slišala pogovor in družno so se vsi začeli smejati.

			Po temeljitem ogledu se je Sara umaknila. Mlada pa sta odšla v sobo, kjer se bosta pogovorila o dvotedenskih dogodkih. Sama, brez radovednih oči, bosta uživala v čaru ljubezni, ki te ponese v nesluteno večnost. Še vedno pa ni, zaradi obljube, med njima tiste globoke intime, ki ljudi povezuje za vedno.

			»Ljubezen moja, sreča moja, kdaj boš moja vsa,« je Tomi poljubljal svojo drago in jo prižemal k sebi, tako močno, da je zaječala.

			»Ko bova na morju. Sama, brez prič. Takrat, da, takrat bo najina ljubezen dobila krila. Takrat se ti bom predala,« je z glasom, polnim pričakovanja, tiho rekla Taja. »Obljubljam ti, ljubim te, tvoja bom, tvoja za vedno.«

			V nedeljo sta se poslovila. Čez teden dni se spet srečata. Po telefonu se bosta pogovarjala le enkrat na teden. Tako sta se dogovorila. »Morava se navaditi, saj tudi pozneje ne bova vsako minuto skupaj.«





ZADNJI LETNIK


			»Kdaj so ta leta minila? Vsi so nas že prerasli. Kmalu, če bo čas tako hitel, bodo poleteli kot ptički iz gnezda. Ostali bomo sami, osamljeni ... In potem … Tako se vrti krog življenja,« je premišljevala Sara in marsikateri starš te generacije.

			»Mami, v mesto grem. Upam, da se ne bom dolgo zadržala. Potrebuješ kaj iz trgovine?« je vprašala Taja, ko je že odhajala.

			»Ničesar. Zakaj pa greš v mesto?«

			»Ko se vrnem, ti bom povedala. Zdaj se mi že mudi. Adijo, mami,« je pozdravila in odhitela.

			Po poti je razmišljala, ali je prav, da mami ni nič povedala, kam in zakaj gre v mesto. »Povedala ji bom, ko pridem domov,« si je odgovorila.

			Ustavila se je pred zdravstvenim domom. Na tabli je poiskala napis Ginekološka ambulanta in po navodilu krenila v stavbo. Čakalnica je bila prazna. Počakala je nekaj časa, da je prišla sestra. »Ste pa točni. Zdravnica vas bo takoj sprejela. Prosim, pridite naprej!« jo je prijazno povabila.

			Taja je vstopila. Iz ordinacije je prišla nasmejana zdravnica. »Pozdravljeni, gospodična! Midve se še ne poznava. Jaz sem Silva,« ji je pomolila roko v pozdrav. Z drugo jo je objela okrog ramen in jo povabila k sebi v ordinacijo.

			»Jaz pa sem Taja Sever. Prvič sem prišla na pregled. Rada bi se z vami pogovorila o intimnosti, o spolnosti, o boleznih, tudi o prvem spolnem odnosu … Z mamo sva se že pogovarjali, a z njo mi je nerodno o teh stvareh razpravljati. Vesela sem, da sem prišla k vam. Z vami se bom lažje pogovorila, to čutim.«

			Vsa nasmejana je Taja poslušala zdravnico. Zapomniti si je hotela vsako besedo, ki jo je zdravnica izrekla.

			Potem je ta z roko nakazala, naj se uleže na mizo za ginekološki pregled.

			»Vse je v redu. Sedaj pa se usedi nazaj na stol, da se pogovoriva do konca. Predpisala ti bom kontracepcijske tabletke, ki najmanj škodijo tvojemu telesu in so najprimernejše za tvojo starost.«

			Ob odhodu se je Taja za vse napotke hvaležno zahvalila in zadovoljna odšla proti domu.

			»Mami, doma sem,« se je že na pragu oglasila. »Pridi, da ti povem, kje sem se potepala.«

			»Sem že tu. Res me zanima, ker mi nisi hotela prej povedati.«

			»Nikoli ne boš uganila. Zato ti raje povem. Bila sem pri najbolj prijazni zdravnici, s katero sva se pogovarjali kot prijate-

			ljici, o intimnih stvareh.«

			»Torej si bila pri ginekologinji Silvi. Z njo si se res lahko o vsem pogovorila. In prav je, da si se odločila za pogovor z njo. Ti je predpisala tabletke? ... Veš, katere mislim,« je mama, kot bi ji bilo nerodno, vprašala.

			»Ja, mami.« Malo je pomislila in odločno pristavila. »Dovolj sem stara. Če se bom še dolgo upirala, bom Tomija izgubila. Rada ga imam, to veš.«

			Sara si je oddahnila. Tudi Taji se je odvalil velik kamen. Mama zdaj ve, nič je ne bo spraševala. Ne bo ji treba odgovarjati.

			Zadnji letnik je res tista pika na i, ko boš moral dokazati, koliko znanja si pridobil in si ga tudi zapomnil. Odgovor te čaka ob koncu mature. Velikokrat so od uspeha odvisni tudi vpisi na fakultete. Taja in Tomi sta že od začetka šolanja vedela, kateri poklic bosta opravljala, ko bosta doštudirala. Taja bo družinska zdravnica. Tomi bo študiral tehniko, a bo nekoč sam svoj »gospod«, svoj podjetnik.

			»Ti meseci bodo meseci učenja, ponavljanja … Vse bova nadoknadila, ko zaključiva šolo. To je zakon!«

			Dijaki so se pripravljali na maturantski ples. Taja in Tomi sta s težavo uskladila urnike. On njene in ona njegove. Plesala bi na obeh maturantskih plesih. Ona z njim na gimnazijskem in on z njo na svojem. Nekoč, pred štirimi leti, sta bila najboljša plesalca med svojimi sošolci. Plesala sta, kot bi plavala z oblaki. Tudi tu sta se hitro prilagodila novim plesom, čeprav nista vseh vaj obiskovala.

			Zaključki na obeh šolah so bili odlično pripravljeni. Smeha in joka je bilo povsod dovolj. Kmalu se bodo razšli, a ostali bo-

			do še naprej prijatelji. Kdo ve, če se bodo njihove želje uresničile. Obljube so si dali, a nihče ne ve, kam jih bo zanesla pot.

			Taja in Tomi sta bila sprejeta na željeno fakulteto. Do oktobra bosta prosta. Do takrat si uredita stanovanjsko vprašanje. Ker v študentski dom nista bila sprejeta, je Tomi predlagal, da bi prosila teto, da ju sprejme vsaj za eno leto na stanovanje. Soba, v kateri je on prebival, je dovolj velika za oba. Najemnino bi plačevala, jedla pa bi zunaj. Le tu in tam bi si v njeni kuhinji pripravila večerjo. Naslednje leto pa si bosta poiskala stanovanje, če bo teta potrebovala sobo ali ne bo zadovoljna z njima.

			Teta ju je nekega dne povabila na večerjo. Pogovorili se bodo o stanovanju in o vsem drugem, kar bosta potrebovala študenta. Prijazna teta pa jima bo prav gotovo tudi postregla z dobro večerjo.

			Ob večerji so se nato pogovarjali o njunem domu, o zaposlitvi po končanem študiju … in o tem, ali razmišljata, da se nekoč v prihodnosti tudi poročita. Ko sta povedala, da sta par že od osnovne šole, sta naletela na presenečen odziv. »To pa bo dolga doba, če bosta čakala do konca študija.«

			Klepet se je zavlekel. Teta je predlagala, da se dogovorijo, kako bodo živeli v sožitju. Stanovanja ne bosta plačevala, ker sta sorodnika. Prispevala bosta le nekaj evrov za elektriko in vodo. Tuširala se bosta gotovo vsak dan. Tudi kuhinjo imata na razpolago.

			»Hvala,« sta se zahvaljevala. »Če bo potrebna pomoč, bova na razpolago. Zdaj pa morava pohiteti, da ne zamudiva avtobusa. Za vse še enkrat hvala. Kmalu se vidimo.«

			»Pozdravita doma,« je za njima zaklicala teta.

			Zadovoljna in srečna sta pohitela na postajo.

			»Urejeno je vse, zdaj si lahko privoščiva počitnice.«





IZPOLNJENE ŽELJE IN OBLJUBE


			Po zelo uspešni maturi so se starši obeh najstnikov dogovorili, da jima plačajo počitnice na morju. Ves čas šolanja sta bila vredna pohvale, zato naj si zdaj data duška svobodi.

			 Šele ko sta se vrnila iz Ljubljane, so jima izdali skrivnost. »Plačane imata počitnice na morju. Ob koncu tedna že morata na pot. Vama bo dva tedna dovolj?« so spraševali in radovedno opazovali, kako se bosta odzvala.

			Seveda sta bila oba prijetno presenečena. Vesela sta skočila k staršem in objemanja ni bilo konca. Tudi sama sta se objela in zavrtela kot na plesu.

			Toplo poletje ju je vabilo. Zato sta komaj čakala, da se odpeljeta svojim željam in obljubam naproti.

			Nastanila sta se v odličnem hotelu. Soba je bila velika in okusno opremljena. Imela je velik balkon z mizico in dvema stoloma. Z njega je bil prelep razgled na morje. Objeta sta stopila k ograji in poslušala šumenje valov, opazovala galebe, ki so se spuščali nad njimi in se igraje lovili …

			Takrat sta se spogledala in se objela. Dotik in nežen glas »Ljubim te!« je v srcu zanetil ogenj strasti. Zaželela sta si drug drugega. Tomi je stisnil Tajino roko in jo odvedel do postelje.

			Legla je na odejo in on ji je šepetal na uho tiste čarobne besede, ki so zdaj dobivale drug pomen. »Ljubezen moja, po tolikih letih boš moja. Tajči, tako zelo te ljubim, da ne zdržim več.« Strastno jo je poljubil in z dlanmi objel njen obraz.

			»Tvoja sem in tvoja bom za vedno,« je šepetala. Tam daleč, med zemljo in nebom sta plavala svojim sanjam naproti. Uživala sta v vsakem dotiku, gibu telesa in ljubečem pogledu. Pozabila sta na čas in se predajala ljubezni in strasti, ki sta jo leta zatajevala.

			Dva tedna sta dokazovala drug drugemu, da se bosta ljubila za vedno.

			Po vrnitvi domov sta bila leta starejša in zrelejša.





ČEZ NEKAJ LET


			Šla sta svojim sanjam naproti. Zvesta sebi in drug drugemu sta končala fakulteti in se zaposlila v domačem kraju. Taja je postala družinska zdravnica, njen dragi pa inženir za razvoj v domačem podjetju.

			Sara se je preselila v hišo k Jožetu. Uspelo mu je, da jo je prepričal, kako žalostno je biti sam v zrelih letih. Prodala je blokovsko stanovanje in denar predala mladima, da si zgradita hišo, o kateri sta že kot otroka sanjala. Tudi parcelo je prepisala na mlade.

			Vogrinova sta nekaj časa še ostala v stolpnici. Pomagala sta mladim, da so dogradili hišo. Ko so na svet privekali otroci, sta se preselila k njim. Tako so dobili zastonj varuško. Stanovanja pa nista prodali. Naj ostane za vnuke.

			Samo je končal študij prava in se preselil na Obalo. Prepričal je mamo Metko, da je prišla za njim. Bila je zadovoljna. Morska klima ji je koristila.

			Kaj pa, če se srečajo stari znanci? Vselej pogovor nanese na mladost, ko so kot pravi pobalini belili lase starejšim. Seveda niso bili vsi lumpi.

			Kaj pa ta stara, visoka gospa?

			Seveda še stoji. Ohranila je svojo držo. Toda nič več ni sama. Prerasli so jo novi bloki, ki so jih zgradili okrog nje. V njej teče življenje naprej. Verjetno se dosti ne bo spremenilo. Le drugi ljudje bodo živeli v njej.

			Taja se je pogosto spomnila očeta Marka. Bil bi ponosen na svojo princesko. Pred njo se ji je v mislih velikokrat prikazala podoba dekletca, ki v samoti žaluje za svojim dragim očetom.





Zgodbo o deklici Taji sem napisala svojim trem vnukinjam, Anji, Živi in Tjaši. Posebej sem hvaležna vnukinji Tjaši, ki me je ves čas pisanja bodrila. Brez nje te zgodbe ne bi bilo.


Vaša babi Albina