Resnica in laž. (Koi.ec.) Kadar iaiaš pa z lažajivcom opraviti, pred vseoi poglej , zakaj da se je zlagal. Če se otrok zlaže iz lahkomiselnosti, boječaosti ali slraliu, kaznuj ga le aiehko; če se pa zaabiti zlaže iz zveslobe do prijatla, tako bi včasih že bilo zadosti, da se pokrega in da se mu pokaže, kako je to napčao. Ce se pa olrok zlaže iz sataopridnosti ali hudobije, aaj se ojstro kazauje. Se bolj kot Bedolžaeiau otroku, ki še resaico Ijabi, dokazuj laži aavajeaeaiu, da pošteaje nad vse velja, da si resBični zaslužeao kazeB zmaajša, laŽBJivec pa svoje zadolžeflje se le povekša, da se odkritoserčai že s teia plačuje, da se mu zaupa, — da se pa lažajivcu ioliko aiaiij verjaaie, kolikor večkrat se je zlagal. V spoaiin pokliči lažBJivcu Boga aeskoačao resaičaega ia pravičaega, ki vsako laž sovraži, ter jo ojstro kaznuje. Sv. pisaio aaai to v veliko zgledili pokaže, kteri naj se biu pred oči stavijo. — Otrok naj se lairno in pohlevao izprašuje, da (ako ložeje resnico pove. Varovati se je treba preveč zvitih in zapletenih vpra.šajij, ker take otroka zaderžujejo ia obtežujejo, da bi povedal resaico. LaŽBJivec pa aaj se s tiBi kazauje, da se osranioti; to je boljši, kakor telesao kazaovati ga, ako ai zravPB laži še kaj drugega pregrešil. XTekteri pa otroka pri pervi laži verlo našeškajo, da bi si dobro zapoaiail in se tako laži ae navadil. Ako se je pa otrok aa pot poboljšaaja podal, poinagaj aiu, kolikor se dti; zopet mu zaupaj, da bi tako postal bolj odkritoserčeB. XTiko!i potem Bi treba otroku reči: Gotovo ti ae boš resaice povedal, moram že kje drugej pozvediti. — To zbada, poboljša pa ne. Privabi sebi otroka z Ijubezaivim in krotkim obaašanjeni; pokaži, da se v resnici veseliš aad ajegovim poboljšanjem, — dobil bo moči in staaovitaosti; zaupal ti bo popolnoaia, ker vidil bo, da le za Bjegov blagor skerbiš, in rešil si njegovo dušo. Dveh reči je treba iukaj omeaiti. Kako namreč ravnati, kadar se iih ie veliko poo-ovorilo, da bodo terdovratno la- 20 # gali, kadar se je kaj aespodobnega v šoli zgodilo, od česar pa deležniki nic nočejo vediti? Kako ravaati z otrokom, od kterega je pričakovati, da vkljub vseaiu kazaovaaju iz prevzetaosti ali svojeglavaosti resnice ae bo povedal. Vzemimo to oboje pod eno, ker mislimo, da se mora obakrat po eaem načelu ravnati. Če učeaik kaj takšaega zapazi, naj" pusti to reč za ea čas, pa ae tako, kakor da bi tukaj aič storiti ae aiogel. Xaj reče naravaost: Govorili bomo od tega drugi pot. — Xa skrivnem naj pa oprašuje ia opazuje, kaj delajo ia govoretisti, ki jih to zadeva, in skoraj bo vselej tako srečea, da bo kaj gotovega zvedel. Lažnjivcov aaj pa nikar dalje ne izprašuje, aaipak aaj jih prepriča, ia v tem poduči, da resnica nikoli ne ostaae prikrita. Zaaesljivo jih poteoi more kazaovati. Če boš tako ravnal, resaičai in odkritoserčai bodo tvoji učeaci. Ako je pa kakšen otrok tako svojeglavea in terdovraten, da ne aeha lagati, pa tudi aikar ae nehaj kazaovati ga. Zraven tega pa Boga prosi za lakšno zgubljeno dušo, ki naravnost v pogubo dere. Xekteri skušeai odgojitelji tadi svetajejo za takega otroka ocitao v šoli moliti, dasiravao ae imenovati, koga da aiislijo. To se aam ravno nič čadaega ae zdi, ker le Bog saai more predelati človeško serce. Bog pa hoče, da ga prosimo. Ako se boaio oineiijeaili vodil deržali, marsikterega bomo od pota pogubljeBja odveraili; pogubljea bo pa le tisti, ki sam hoče tako imeli. — k.