Emil Filipčič, Marko Derganc: Butnskala. Režija Vito Taufer. PG Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, maj 2016 v SMG. Taufer pri svojih uprizoritvah pogosto v prizorih prikaže, kaj je glavna kohe zivna sila v družbi, kje je osišče in kje biva vrhovna oblast, kolikor nima te res ljudstvo, pri čemer nikakor ne smemo pozabiti, da se ljud­ skemu reče tudi vulgarno: v časih, ko je na pohodu vulgokracija, diktat rumeniziranih množic, se je fokus – kolikor lahko razberemo iz Tauferjevih režij – preselil krepko navzdol. V sfero kulture in proizvodnje (ne)smisla. Oziroma polemičen prikaz čistega govejega užitkarjenja ob banalnostih. Spomnimo; Taufer je podpisal tri režije Linhartovega Matička, eno od njih lutkovno, malo pozneje – kolikor se lahko naslonim na porozni spomin – pa še (primorske) Zdrahe po Goldoniju. V vseh teh uprizoritvah je sodišče, tribunal ena od ključnih postaj, predvsem pa nekakšno naličje oblasti, njen morda na prvi pogled najbolj strašljivi in reprezentativni del. Mali človek, pa naj gre za Smrekaričine zahteve do Matička, takšne ali drugačne, in s tem povezano Matičkovo nelagodje, če že strah prav komedijsko in z vehemenco prikrije, ali pa ves čas med sabo sprto ribiško srenjo in ribiške 'družine', ki jih ob članih posadke na barki sestavljajo še priženjeni in krvni sorodniki – vsi so prestrašeni. Zvijačni in premeteni, to da, saj je oblast toga in okostenela, preveč formalizirana za vse te prismuke, Matej Bogataj Elite pri petju in plesu 808 Sodobnost 2016 Gledališki dnevnik ki spreminjajo mnenja, ki govorijo vse drugo samo tistega, kar so vprašani, ne, ki resnico skrivajo kot kača noge, vendar so tudi nekako nemočni, ne­ okretni ob soočenju s poustvarjenim jurističnim žargonom, tisto zaresno pravo, ki bo krojilo njihove usode, je nekje drugje in visoko nad človekom in nedostopno njihovi zdravi kmečki (ribiški) pameti. Seveda je neke vrste proces oziroma sodna razrešitev situacije tudi tisto, kar se zgodi ob koncu v Tartuffu. Orgon, poštenjakar, je scela in komedijsko brezrezervno očaran nad svetohlincem, ki se dela čez vse poboženega, svetuje celi družini, kolikor se pusti, pri zadevah morale in kaj je prav in kaj se sme, še bolj pa, kaj nikoli in nikakor ne, hkrati pa bi najraje nabrisal v hiši vse žensko (z izjemo Parnellove, Orgonove matere, ona je izven seksualne menjave in z njo občuje svetopisemsko, torej oralno predvsem o Svetem pismu in izpeljanih uporabnih nasvetih v njem); Molière si s kakšno skrivno orientacijo parakleričnih krogov in raznih čednostnih bratovščin ni hotel poslabšati že tako slabega položaja na dvoru in v družbi, kjer ga je samo suverenova samovolja ubranila pred pregonom in izgonom, njega in besedilo, ki je bilo celo prepovedano, z zahtevanimi spremembami pa je otopela njegova kritiška ost. Vendar je Tartuffe ob svetohlinstvu tudi novceklinec, pogolten na denar, predvsem pa rad sodeluje v zarotah in o njih govori takrat, kadar jih ni. Ovadi Orgona, ki ima kompromitirajoče papirje, menda jih skriva za nekega prijatelja, ki je v nemilosti – si ob tem mislimo svoje tudi o Orgonu in njegovih zarotniških prijateljih. Vendar pred popolno katastrofo zadevo reši kraljevi sel, ki po nalogu kralja, ki prepozna poštenjaka in se brez sodbe, s suverenovo odločitvijo, postavi na pravo stran. Razkrinka laž in zlo, verjetno zato, ker prva še ni postala svetovni red. Proces, to sem jaz, je poanta Tartuffa, in v zadnji, novogoriški uprizoritvi postavi kraljevega sla Taufer izrazito kičasto in neverjetno, na­ lašč karikirano in zmaknjeno, kot angela, takega pravega iz mašine, če se iz tega (po)stroja že sam Bog ne pojavlja več. Kot bi nam goriška uprizoritev hotela povedati, da je spregledala Molièrov iz prstov prisesani razplet, da pa vanj nikakor ne more verjeti, da se ji zdi puhla domislica, tudi malo servilna, pa jo zato zamenjajo kar z angelčkom, ki se spusti na elastičnem trapezu z neba. Odrskega, jasno. Vendar se zdi, da se je v zadnjem času Tauferjeva pozornost iz prika­ zovanja delovanja oblasti in sodišč preselila tja, kjer je dejanska oblast, tja, kjer vlada ljudstvo, namreč v stvareh okusa in družbenih ritualov: v različne sfere umetnosti in kulture kot zadnjega zatočišča, kjer so ljudje, kar so, neolepšano. Če so se prej do tribunala obnašali sicer zvijačno – kako tudi ne, Matička so vzgojili cigani in je temu primerno nabrit, kako Sodobnost 2016 809 Elite pri petju in plesu Matej Bogataj bi se sicer kosal z nebrzdano pofukljivostjo barona Naletela, ribiči pa so seveda v samem strahospoštovanju pred oblastjo tudi zelo nekredibilne in preveč zgovorne priče, nekaj podobnega se pred zgroženo komisijo za znotrajpartijske odklone dogaja tudi ob Malikovem prostodušnem priča­ nju v Partljičevem Kulaku; ugotovijo, da jih bo vse namočil, ravno zato, ker je bolestno resnicoljuben in čistega srca – so kljub vsemu povedali stvari, ki jih sicer vsi vejo, vendar se na njihovem ignoriranju družba konstituira. Kar je seveda nevarno, če postanejo tabuizirane stvari javne, javne pa po­ tem zdrknejo za stopničko niže. Zdi se, da je takšna pozicija do sodišča kot brezprizivne instance izhajala iz domnevne zgodovinske nesuverenosti; sodišče je bilo vedno odtujen ritual, ne samo zaradi juristične latovšči­ ne, še bolj zato, ker so ga vodili tisti, ki so bili više in od drugod; nemško oziroma italijansko plemstvo, vse do tistega menda sanjanega trenutka, ko si Slovenci končno sami vol'jo vero in postave. Verjetno tudi zato takšno ogorčenje ob sojenju četverici, ker je – čeprav ne bi smelo, če bi obveljala deklarativna enakost iz Ustave '74, ki je bila ravno s tem kršena – potekalo v tujem jeziku in po tujih zakonih (v tem primeru vojaških in ne civilnih, čeprav pretežno civilom). Vendar se Taufer veselo napase tudi ob različnih ritualih in ob razume­ vanju vloge kulture in umetnosti; bodimo realni, v času, ko smo izgubili suverenost nad vojsko (nebo nam čuvajo tujci, vojake pošiljamo na misije, ki so našim interesom izrazito nasprotne, kar naenkrat smo med povzro­ čitelji kolateralnih žrtev in tako med objekti mržnje in morebitnega jutriš­ njega napada), nad gospodarstvom in prihodnostjo, ki nam jo odmerjajo nekje zunaj, sta šolstvo in kultura edina preostala državotvorna sektorja. V katera Bruselj ne posega, temveč dopušča, da tam kadrovske ostanke raz­ vrščamo po naši volji in postavi. V skladu z našimi nacionalnimi interesi; da so tisti, ki imajo polna usta domoljubja, ukinili oziroma združili ravno te resorje, je dovolj pomenljivo. Močna vaja iz portretiranja Slovencev skozi kulturo in umetnost je bila nedvomno Tauferjeva režija Psihe, ki jo je Filipčič spisal po Molièrovi dramski predlogi Amor in Psiha. In jo izrazito preoblekel in aktualiziral, dogaja se v Sloveniji, za stroške olimpijade mora predsednik države dati v zamož svojo hčer, Psiho, in to Ogabeju, najgršemu in ostudnemu milijar­ derju, ki je v resnici preoblečen Amor. Združi se svet olimpijskih bogov in pritlehno domačijsko zabavljaštvo, medtem ko Šmihovčev ata – kolikor se spomnim – v skeču gajžla kiklope, odmeva domačijski umtata, umtata … vsepovsod, eni prdijo himno, zraven pa Venera, Amorjeva mati, v visoki operni maniri poje, “da ji gre res na kurac, da je ena baba iz Kranjske 810 Sodobnost 2016 Matej Bogataj Elite pri petju in plesu Gore lepša od nje”, citiram po spominu. V tej poroki neba in zemlje, da ne rečemo firmamenta in človeškega podna, pripade Slovencljem vloga muzikalnih govejizatorjev planeta, vsesplošna veselica je prav ljudska, vulgarna. Prikaz visokega in nizkega je skoraj preroški in takšna postavitev sveta kapitala, globalne ekonomije pa ljudskega slavja je napovedala tisto, kar se je zgodilo na pogrebu 'ljudskega' glasbenika: premier in predsednik naših src sta se prerivala v Begunjah in tam je slednji izjavil, da je Golica naša kraljica. Kot da bi hotel reči, da nam na svatbah in v prestolnici igra­ jo balkanske viže, naši pa se usedejo z oberkrainer frajtonarco v srce še tako zagrizenega in zakrčenega Avstrijca; mu ponudijo v banalni izvedbi tisto, kar hoče njegovo srce, klarinet in harmoniko in ponarejeno nošo in ponarejeno alpsko bukoliko. In nekaj podobnega vidimo tudi zdaj, ob uprizoritvi Butnskale: Slo­ venclje pri petju in plesu. Kaj so, kadar so najbolj oni sami in zase. Butnskala se nam zdaj kot dramska predloga kaže kot tridelna; spomni mo se, nastajala je sproti, kot radijska igra, improvizirano, Filipčič piše v svojem zadnjem romanu Serafa s Šarhove 2, posvečenem njunim AGRFT­jev skim akademijskim letom, kako sta recimo takrat, ko sta hotela posneti pot Ervi­ na Kralja v Medvode ali Pirniče, skočila na avtobus za Medvode in tam sne­ mala, pri čemer jima je bil zvočni ambient avtobusa pač rudnik zvokov za zvok avtobusa. Vse glasove sta posnela sama in sproti. Pogosto se je doga­ jalo, piše v svojih memoarih na to obdobje File, ki zdaj, po romanu Ervin Kralj, vse popiše še z drugega, morda Dergančevega stališča, da je kateri od obeh veseljakov osupnil, ker je njegov soigralec in partner vpe ljal nov lik; osupnil, ker je bil lik še prazen, brez vsebine in karakterja, na katerega se je bilo treba še prilagoditi. O kakšni strogi strukturi torej težko govorimo, kar je tudi zagata same uprizoritve; druga je dejstvo, da feni pozna jo glasove in so pri njihovem poodrenju ortodoksni, gledališče pa mora dati glasovom podobo in takrat vedno nastopi razkorak med pričakovanji in realizacijo. Duhovito je dilemo razrešil Derganc; ko je risal Butnskalo v stripu (eBesede, 2014), je dal vsem likom, ki jih je odigral File, njegovo podobo, nos in sploh, ostalim pa svojo. Slabše se je izšlo Slakovemu filmu; razlika med vnaprej znanimi in skoraj ponarodelimi – vsaj za ljubitelje – replikami in njihovo filmsko artikulacijo je bila prevelika. Butnskala je, kolikor razumemo njeno parodično dimenzijo, najprej igra o skupini izgubljencev in ljudi s psihičnimi težavami, ki se v terapevtske namene – buta. Obožujejo skalo, se vanjo zaletavajo in ji namenjajo vse svoje bitje in žitje; seveda z izjemami, ki nam potem takoj potegnejo na obra čune znotraj sicer katere koli homogene skupine, tudi najvišje in Sodobnost 2016 811 Elite pri petju in plesu Matej Bogataj najbolj poklicane, partije. Radijska igra, koliko razumem, je nastala na podlagi predhodnega skeča, ki se dogaja na pokopališču, butal pa naj bi se župnik – v nagrobnike. Skupina pod vodstvom Eminence ima seveda krte, dvojne agente, in sovražnika, in to so frutisti, ki se frotirajo, in s temi in njihovo vojsko steklih lisic se potem v znameniti bitki pod Šmarno goro spopade jo butnglavci; priprave na bitko in samo kaotično in osmešeno bojevanje tvori drugi sklop prizorov. Zmagajo in utrpijo žrtve, ki jih potem zazidajo v temelj, ko prevzamejo oblast, ki je seveda spet totalitarna in nepo tistična, gre za zlorabo oblasti in krvavo zatiranje drugačnosti, zato jim preti, da jih bodo vrgli z oblasti: množice bodo našle kakšno drugo sku­ pino, ki bo zajahala konja oblasti, verjetno enako prismuknjeno, verjetno kmalu enako nestrpno do drugačnosti. Tretji del Butnskale je poroka Fanči, ene od nosilk gibanja, to je dru žabni dogodek novopečene elite pod Šmarno goro, še prej pa vidimo praznovanje prevzema oblasti, nekakšno proslavo zbranih osvoboditeljev. Vendar sta obe slavji, oblast vzpostavljajoče in poročno, po svoji formi kar najbolj dile­ tantski, ljubiteljski – avtor glasbe je Aleksander Pešut ­ Schatzi. Na prvem, osamosvojitvenem, imamo vse od panka, ki ga v stilu enega obtožujočega verza odrjove Peter Musevski s spremljevalnim bendom, konča pa se z ovinkom prek Bregovićevih balkaniad, priredb tradicional nih ciganskih balkanskih skladb, z Avseniki in njihovimi Murkami. Vmes imamo pravo agitko; odigrajo nam mešanico otroške igrice in radikalnega pesimizma temnega modernizma, v zaustavljenih in zdizajniranih prizo rih, to je očitno tisti vrh umetniškega; osmešeno prikazovanje prazne odrske pre­ tencioznosti. Konča se z nebesnim prikazovanjem Mici, ki gleda na podobo svojih rojakov z varne, onstranske dimenzije, sprijaznjeno in malce vzvišeno; Mojca Partljič jo že prej disciplinirano ozemlji, njena nevrotičnost in nepri­ padnost skupini je prikrita z masko obvladanosti, ki jo samo občasno pre­ bijejo akcije, ki kažejo resnično razrvanost in živahno notranjo dinamiko. Kar je morda enako pomenljivo kot glasbeni slavnostni program, v katerem ne manjka skečev, recimo imitacije marša vojske s pregibanjem časopisnega papirja, je umeščenost vodje te skupnosti; Miha Rodman kot Ekscelenca je blaziran in nevaren tip, po modelu enega tistih novodobnih gurujev, ki za pozunanjeno in skoraj sladkobno skrbjo za ovce skrivajo mar­ sikaj, predvsem pa na zunaj spominja na motivacijske trenerje, ena sama pozitivnost ga je, eno samo sladko razumevanje. Zdi se, da so butnglavci ostali brez vsega, brez prave oblasti, brez prave duhovne oskrbe, brez vsega razen vojske, ki pa je medtem dobila nove uniforme, tako podobne 812 Sodobnost 2016 Matej Bogataj Elite pri petju in plesu zavezniškim za puščavske namene – kostumografijo in scenografijo pod­ pisuje režiser –, vendar ohranila nekdanjo, jugoarmijsko stopnjo (ne)razu­ mevanja situacije. Borut Veselko in Aljoša Ternovšek sta kot pripadnika soldateske Kugla in Bomba nevarna, vendar tudi nekako smešna s svojimi omejitvami in skoraj primarnim, da ne rečemo primitivnim razumevanjem razmerja med oboroženimi in ostalimi silami; razmerja, če odmislimo njuno lucidno odklanjanje napada na svetovne velesile, ki jima ga pred­ laga in ga morda celo zahteva generalica Fanči, so predvsem erotična. Natančneje; ob možnosti državnega udara se kot prava vojaka ukvarjata predvsem z osebnim rivalstvom, s tem, kdo bo s Fanči. Tej da Vesna Jevni­ kar nekaj surove nepopustljivosti in odločnosti. Nekaj tistega, kar seveda manjka ključnemu paru, Profesorju Blaža Šefa in Ervinu Matije Vastla; prvi je seveda vzdraženi hiperintelektualec in zmedenec, hiter z jezikom in enako hiter v zmedenih akcijah, drugi pa pasiven, izgubljen, vendar brez tiste delirantne dimenzije, ki postavlja dogajanje Butnskale v nedoločljivo razmerje do fantastike. Izstopa tudi Dario Varga kot Valentinčič, s svojo pojavo na koncu spominja na rečnega polboga, nekoga, ki se je naveličal podobe plemena in se je umaknil v savske tolmune. Taufer je igro, ki je medtem izgubila svoj model, torej skupino zanese­ njakov na oblasti, ki ne prenesejo konkurence, nadgradil s tistim, kar smo prepoznali kot kvaliteto pri Camusovem Kaliguli; z uprizoritvijo dvorne umetnosti, ki ves čas drsi proti množični zabavi znižanega tipa, ali pa, obratno, postaja samozadostna in pretenciozna v svoji hermetičnosti. S tem je zgodbo izpred štirih desetletij izrazito posodobil in priskrbel komentar zdajšnjosti; komentar, ki ji ni naklonjen, pač glede na model, stanje stvari na terenu. rokgre: Tarzan. Režija Eva Nina Lampič. SNG Drama Ljubljana, Mala drama, maj 2016. Tarzan je besedilo, ki se naslanja na tradicijo spisja o plemenitem divjaku, to dodobra obdelano temo, ki je najbolj zaživela v spekulacijah razsvetljen­ cev; medtem ko so si eni prizadevali za postopno in vse večjo civiliziranost vseh, so drugi že videli zametke propada in deviacije razsvetljenske ideje ter se zavzemali za izvorno čistost, brez konceptov postopnega odstranje­ vanja 'narave' iz človeka na račun racionalizacije. rokgre (psevdonim Roka Vilčnika) uporabi predlogo in imaginarij lorda, ki ga posvoji gorila in ga pozneje najdejo njegovi, beli zavojevalci Afrike, tako, da postavi Tarzana Sodobnost 2016 813 Elite pri petju in plesu Matej Bogataj kot tistega, ki – kljub civiliziranosti in omiki, ki je pravzaprav ovinek in stranpot v njegovi džungelski karieri – izhaja naravnost iz narave in je njen ozaveščeni skrbnik. Varuh njene pestrosti, hkrati pa kralj džungle, torej vladar, pri čemer seveda njegova vladavina temelji zgolj na moči in je glede tega, da ga bodo pojedli v hipu, ko ga bodo lahko, povsem realisti­ čen. Vendar je Tarzan tudi posodobljen; njegovo delovanje ni usmerjeno recimo proti divjemu ali sploh vsakršnemu lovu, ni naiven zaščitnik nara­ ve, temveč je bistveno bolj ekološko ozaveščen in dejaven; nevarnost zdaj niso samo karavane in izkoriščevalci, gre hkrati za krik narave, ki je pred dokončno devastiranostjo, tik pred tem, da jo pokupijo multinacionalke in povzročijo katastrofo v ekosistemu. Če Tarzan iz človeškega napreduje v zaščitnika in glede divjih živali prve ga med enakimi, je njegov protiigralec in rival pri Vilčniku hijena Mike; videl je dovolj sveta, da nima o človeški vrsti nobenih iluzij, hkrati pa se je s svojo mrhovinarsko naturo dovolj prilagodil, da deluje skoraj človeško. Njegov veliki projekt je izgradnja bitja, ki bo nekje med člove škim in živalskim, ki bo združevalo najboljše lastnosti obeh, tako pravi. V resnici pa je skušnjavec in predstavnik umazanega dela civilizacije; tistega dela, ki vse umaže in uniči v imenu kratkoročnega učinka, zaradi pohlepa in bogatenja. Medtem ko se Tarzan druži s svojimi džungelskimi vrstniki, postavi Mike zabavišče in ima seveda še veliko pravih idej, podjetnih in za okolje pogubnih. Vendar polje spopada ni samo odnos do narave, temveč gre tudi za rival­ stvo pri Jane. Ta je seveda prava gospodinja, imela bi otroke – in pralni stroj, televizor s komedijskim programom, reklame, pozornost, viške in kopičenje, vse tisto, česar ji Tarzan ne more in morda noče priskrbeti, Mike pa je seveda strokovnjak točno za te vrste potrošništvo in modernizacijo. Jane, kot jo odigra Maša Derganc, vidimo v stanju nezadovoljstva, v kate­ rem je skoraj zrela za zapeljevanje, za nove izzive, zdi se ji, da je Tarzan neodgovoren in premalo podjeten, Mike pa poln pozornosti in daril in obljub lepše prihodnosti. Po nekaj zapletih in preobratih, ko Jane zanosi z Mikom, začasno zapu sti Tarzana in se veselo obseva s tevejem, se stvari postavijo na staro mesto. Vendar je to za vedno spremenjeno in uničeno, namreč prvotna enotnost med človekom in naravo; Tarzan si priskrbi mir zase in za 'svoje' živali tako, da z zlatom, ki mu ga pokažejo pasavci nekje zgoraj ob reki, odkupi zemljišče, ga obda z bodečo žico, da idile ne bo nihče motil, Jane Mika ustreli – in zdaj čakata, kaj bo z njenim plodom: Mike je le hijena, rezultati torej negotovi, nova vrsta, spaček, morda nekdo, ki bo združil vse najboljše od obeh vrst, človeške in živalske. 814 Sodobnost 2016 Matej Bogataj Elite pri petju in plesu Vilčnik se je s podobno dilemo med pristnostjo in neodgovornostjo na eni in preračunljivim kšeftarstvom na drugi strani že ukvarjal, že v svoji prvi igri To; tam je naslovni junak spontan in neugnan, nekakšen akviziter, ki ga obišče, pa ga poskuša navleči na razne potrebe, s katerimi bi ga potem držal v pesti. Če imaš potrebe, si se pripravljen uklanjati, da bi jih zado­ voljil; svoboden človek je samo tisti, ki ga potrebe pri njegovi motivaciji in delovanju ne omejujejo. Tarzan je postavljen v dovolj abstraktno, pa hkrati tudi sodobno situacijo; njegov humor se napaja iz dejstva, da ima očitno odnose s Čito in še kom, kar se izključuje s tistim razumevanjem zveze, ki ga zastopa Jane, hkrati pa je v svoji dvojni naturi tudi smešen. Ne samo kot mož, ki ga vse drugo zanima bolj kot stilska preobrazba doma (na drevesu) in je potem nekaj žmohtnega kreganja z družico, tudi njegova prizadevanja za red v džungli so dvojna, živalska in človeška obenem, ta razpetost pa je seveda vzrok negotovosti in smešnih, nepremišljenih akcij. Kolikor sploh lahko govorimo o njegovem razvoju, je ta bolj zunanji; kot kralj živali je najprej prvi nad enakimi, vendar na koncu tudi že lastnik zemljišča, in to je seve da tempirana bomba: če ne on, pa morda njegovi – ali Mikovi – potomci ne bodo imuni proti pohlepu, hitremu zaslužku, luksuzu, ki ga prinašata civilizacija in življenje v metropolah. Režiserka Eva Nina Lampič ob dramaturški podpori Simone Hamer se Vilčnikovega besedila loteva kot komične parabole, postavlja ga na sceno­ grafijo Jasne Vastl, ki jo ob različnih nivojih – ne nazadnje se dobršen del dogaja v drevesni krošnji, v Tarzanovem drevesnem domovanju – zazna­ muje predvsem zaraščenost, plastična trava prekriva vse. Odnos med Tarzanom in Jane je tipičen, skoraj stereotipen odnos med partnerjema v krizi, Jane Maše Derganc je poganjalka napredka in samica, ki ne razume povsem, zakaj se mora ob razvoju bele tehnike še vedno ročno mučiti z gospodinjskimi opravili. Samca sta stilizirana; Tarzan Marka Mandića je ob nedvomnem poudarjanju telesne moči v drži ohranil nekaj od svoje vzgoje pri primatih, kot vedno je izredno gibalno artikuliran, tudi pri obvladovanju različnih ravni prostora, Uroš Fürst nosi ob zapeljivosti in zvijačnosti še spomin na štirinožen izvor, voh in hijensko huljenje butata izpod njegove kultiviranosti. Odrekanje civiliziranosti in njenim pogubnim učinkom pri enem in postopno učlovečenje, ali vsaj imitacija človeškega, pri drugem sta seveda komična; uprizoritev te skoraj parodične moralitete naj prek obeh nosilcev pokaže spor med naravo in njenimi reprezentanti ter predstavniki napredka in nosilci kolonizacije. Tarzan je kratkočasna in zabavna, režijsko domiselna in igralsko visoko artikulirana predstava. Sodobnost 2016 815 Elite pri petju in plesu Matej Bogataj