December 1927. Izdajajo slov. frančiškani v Ameriki. 19. Letnik. Ko čakamo božje... B. C.: DO bi sedal.je — v adventu, ko pričakujemo božičnih dni govoril o čem drugem kakor o veliki milosti odrešenja božjega. Stopimo k Bogu, ki je razveselil našo mladost, ko smo s tako živo radostjo čakali svete noči. Bog ve, če je klic svete noči še danes v nas, danes, ko nismo več otroci, ali nam božič govori k srci kakor nekdaj. V jasnih nočeh človek rad gleda proti zvezdam*. Vsa veličastnost noči ga prevzame, da nekam tiho vzklikne: tukaj-le gori je večni Bog. — Imenujmo tako predstavo otročjo ali kakor že hočemo, vsa ta nebeška krasota ni nič v primeri z lepoto božjo, vse nebo, da tako rečem, v vsem svojem žaru ni vredno, da bi bilo tl^ neskončno lepim stanovanjem božjim. O pri Bogu je še vse drugačno sonce, vse drugačno ozvezdje, kaj je zemeljska pomlad s svojim petjem, kaj je naša radost, pa naj je še tako globoka in velika, kaj je še sploh lepo na zemlji v primeri z božjo radostjo, ki vlada v nebesih? Brezmejna moč je prestol božji, brezmejna veličastnost je Bogu kakor vladarsko odelo in krona mu je neskončna slava. Morje pesmi in melodij, morje brez dna, ga obdaja krog in krog, vrste blaženih, vrste serafinov in kerubinov pa so kakor žarki te božje veličastnosti . In glejte vso to lepoto, to morje blaženosti je zapustila Večna Beseda in je meso postala in je med nami prebivala, zato da bi nam prinesla zopet pomlad, da bi nam ne bilo življenje kakor pust de-cemberski dan poln megle in zadušljivega dima, žalosti in bridkosti. — Bog, ki biva v nebesih je postal Bog in človek na zemlji. Zakaj ? Zato, ker nam je hotel povedati in nam hoče govoriti venomer do konca dni: Prah in pesek, ki leži na vaših stezah, tega sem poznal tudi jaz, trnje, ki rani vaše roke je tudi moje roke ranilo, ostro kamenje, ki se zadeva v vaše noge, je tudi moje noge raztrgalo do krvi, Lakoto, ki vas tako baše, sem trpel tudi jaz, Ogenj žeje mi je bil v vsem telesu kakor je vam. Viharji, toča in nalivi življenja so tudi meni razbi-čali obraz, in mi močili obleko. Ljudje božji ljubljeno domovino ste zapustili, o tudi jaz sem jo moral zapustiti in se mi je trgalo srce v slovesu. Tudi jaz sem spremljal dragega očeta na zadnji poti k grobu, od matere sem moral vzeti težko slovo in iti v trdo življenje, da se tam bijem z njim. Prijatelji, ki vas zapuščajo v trpljenju, o take ljubeznive prijatelje sem imel tudi jaz. Obrekovali so me, natol-cevali kakor obrekujejo in natolcujejo vas. Kamenje preklestva in jeze so metali za mano kakor mečejo sedaj za vami. Nehvaležnost žanješ v svojem delu tudi jaz sem ga žel, križ sem moral nositi kakor ga ti nosiš in neznosne smrti sem umiral kakor umiraš ti z neskončno tesnobo v srcu.—Tako-le nam je hotel govoriti Bog in zato je prišel na zemljo. In kakšen kraj si je izbral v bivališče? Za glavo se mora prijeti človek in se čudom čuditi? Bog, ta neskončni Bog, ki mu je lepo nebo podno-žek, pa leže v jasli v zasmrajenem hlevu. To niso bile take jaslice, kot nam jih danes predstavljajo, lepo pomalane, Jezuček ima lepo zrahljano podglavje, očaran osliček stoji na eni strani, na drugi krava začudena, krog in krog pa pastirčki lepo počesani, pofrizirani, Bog je bil rojen v ubožnem in zatohlem hlevu, ki ni bil veliko drugačen od naših hlevov danes. . . V hlevu pa je prišel na svet, da bi nam povedal: pot dO Boga ne vodi ravno skozi kraljevske hodnike in koridore, ni treba posebnih oblek in ceremonij za sprejem pri Bogu, povedati nam je hotel, da stanuje z nami, ločijo nas samo lesene duri in k njemu pridemo lahko kot patsirčki v delavski obleki, ubožni in bosi. K Bogu vodijo tudi zakotne tovarniške ulice, vodijo elije in mmm "AVE MARIA" mmmmmmm Naročniki so deležni vseh duhovnih dobrot in milosti frančiškanskega Komisarijata.— Naročnina $3.00, zunaj Združenih držav $3.50. je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok večne zvestobe Sveti materi Kat. Cerkvi. proletarske steze pravtako dobro kakor bulevarji modrijanov, visokih izvoljencev in kronanih glav. Samo to premišljujmo te dni, ko čakamo Boga in vsega božjega, pa se nam bo srce sSmo od sebe raztopilo v molitev: O Bog, Ti veliki mogočni, sveti Bog, ki boš prišel k nam in zopet legel v jaslice u-tožne, glej kaplica bi bil rad v brezmejnem morju Tvoje svetosti, plamenček bi bil rad v ognju Tvoje ljubezni in obroček bi bil rad v brezkončni verigi Tvoje dobrote, ki oklepa ves svet kakor eno družino. Rad bi postal zopet otrok, kakor si otrok postal ti, zakaj vem, da bom samo takrat mogel do Tebe, ko bom zopet otrok, ves priprost, ves nesebičen in ves udan v tvojo sveto voljo. P. Krizostom: POROMAJ V BETLEHEM NOCOJ! Poroma j bratec moj, z mano v Betlehem nocoj! Nocoj so angeli mali cekinaste zvezde na nebu prižgali, stezice in ceste z belim srebrom posejali. Betlehemski hlevček v sončne iskre so zavili, božje Dete in Marijo-Mater tajno pesem prepevaje nežno okrožili. Poromaj bratec moj, z mano v Betlehem nocoj! Cekinaste zvezde bodo nama pot kazale, srebrne ceste same naju bodo tja peljale. S sončnimi iskrami bodo nama angelčki čelo ovili, tja k Mariji blaženi poleg Deteta-Boga naju posadili. Novomasnik Rev. Bratina v krogu sester. Nazaj k otroku. B. C.: 1 —i^jlTROŠKE oči je treba sedaj imeti in otro-■ •&1 dušo, če hočeš videti skrivnost svete božične noči, če hočeš občutiti ljubezen, ^.yi P ki seva tam iz drobnih jaslic. Ves svet O^jLl Je te dni kakor eno samo božično drevo, ŽJ na njem gori tisoče lučk in svečk, na teh svečkah pa visi miljion oči in duš, milijon želja visi na njih. Vise želje milijonarjev, veselja in zado-voljnosti hočejo, ki je ne morejo najti, dasi sede na žakljih denarja in bogastva in zopet vise na njih želje, uboge, toda velike želje beračev, proletai-cev, delavcev in vseh onih ljudi, ki sejejo znoj in kri po njivi življenja, pa jim noče obroditi ta trda gruda. Setev imajo leto za letom, toda žetve ne poznajo in jo morda še ne bodo poznali, dokler ne ležejo v žetev lastnega življenja, v smrt. — Predragi, ali pa ne bo uslišanja tej ogromni želji, pod katero gine ves svet. Od prvega trenutka do zadnjega živi v slehernem človeku, pa jih je morda komaj v vsakem stoletju deset, ki so našli obljubljeno deželo radosti in zadovoljnosti in še ti so si jo stekli s svetničko vztrajnostjo in močjo, ki vsakemu ni lastna. Predragi, ali bi ne mogli utopiti raztrganih zvokov, ki donijo po vsej zemlji, ali bi jih ne mogli utopiti v prelepo božično pesem, sveta noč, blažena noč, vse življenje bi nam bilo en edini božični večer, vsi ljudje bi živeli v radosti in domačnosti kakor krog božičnega drevesa in bi bili v ljubezni, zastopnosti in lepe medsebojnosti. V morje božične noči naj bi zginila kor bratje in sestre. Ta pesem gorja in zla, pesem solzne doline, ki nam trga srce iz prsi, da smo kakor živine drug proti drugemu da sikamo sovraštva in hude volje proti svojemu bratu in si kljujemo oči. in se koljemo. — Dvom gori v očeh, vam gori in meni gori. Toda njemu ne gori, njemu, ki tam v jaslicah leži. Večnemu Bogu, ki je prišel zato na svet, da nam pokaže, da lahko utopimo svoje gorje v večno pesem božiča. O da predragi, lahko. Poglejmo v jaslice z očmi vere, poglejmo v jaslice z očmi katoliške Crkve in kaj bomo videli. Videli bomo, da leži tam v bornih plenicah odgovor na naše vprašanje, da leži tam vsa naša tolažba, vsa naša moč, vsa naša volja in naša večna božična pesem, ki po njej tako goreče hrepenimo. — V jaslicah leži? Da, dragi moji, v jaslicah. Samo bliže stopi in boš slišal besedo Deteta, besedo: Ljudje božji, pa čemu tako iščete, čakate in sanjate že celih 1927 let in še niste našli odgovora, dasi sem vam ga dal že v prvi betle-hemski noči. — Po čemu, vas vprašam? Ali nisem Toda naj bo, povem še devetnajstošestindvajsetič. prišel zato na svet, da Vam pokažem rešenja. — Človeštvo, ti ubogo, stiskano človeštvo, ki sam sebi koplješ jamo gorja, preroditi se boš moralo znova. Clej Bog sejri bi), Bog veličagtv?1 in slave, pa serrv stopil iz visokega neba in sem legel na borno ležišče kot ubogo dete, ali ne poznaš v tem moje volje. Če sem stopil jaz iz božjih višin na zemljo in postal otrok, ali potem ti ne moreš stopiti iz višin svoje dvajsetstoletne iznajdljivosti, modrosti v priprostost otroško. Vedi, o človeštvo, ko boš postalo zopet otroško v svojem spoznavanju, otroško nedolžno v svojem nehanju in otroško ljubeznivo v svojem življenju, potem bo zagorela šele zarja za gorami,zarja novega solnca, zarja odrešenja in večnega Božiča, v njem ne bo več žalosti, dokler boš pa norelo in norelo naprej za svojo sebičnostjo in za svojo lastno osebo, kadilo in kadilo samo sebi, bližnega pa brcalo, dokler boš gledalo le vedno v lastno dlan in svoj žep, drugim pa še dobre besede ne privoščilo, dotlej ne bo zadovoljnosti, pa naj se ves svet raztopi v željah in solzah. Devetnajststosedemindvajsetič ti povem, vrni se v dni otroške. Toda, kako moremo postati otroci? Otroci sedaj, ko smo že odrasli v leta in moč, ali bi se morali še enkrat roditi. Da še enkrat. Roditi se moramo duhovno. Prerodil se boš, če boš zopet zaživel v vero svojih otroških dni. Ali je to pretežko? Ne, prav nič težko ni. — O ljudje božji, ki vam je življenje večen advent brez božiča, ali se ne morete uživeti enkrat v sveto noč božjega veselja, ki ga prinaša vera. — Glejte, pozabili ste na ono veliko vprašanje "zakaj in čemu", na vprašanje, ki je otroku ob vsaki priliki na jeziku. — Vprašujte se že, toda ne v verskih rečeh in tako se zgodi, da ima časih človek tisoče odgovorov na svoje zakaje, nima pa ne enega na verska vprašanja in nasede verskemu nasprotniku ob prvem vogalu. Treba je torej biti otrok v svojem spoznavanju, treba se je vedno vpraševati, zakaj mi je Bog,, čemu mi daje svoje zapoevdi, čemu sem na svetu. Ni Bog, da bi ne našel enkrat domovine, miru in ljubezni. Našel jo boš, pa četudi si morda desetletja taval v tujini brezverstva in brezbožnosti in zopet boš užival sveto noč, kakor si jo užival nekdaj, postavljal si boš altarček in-jaslice kakor nekdaj, samo, da bo podoba božja na tvojem altarju vse bolj žiša in resnična in zadovoljen boš in srečen, kakor si bil srečen samo enkrat, ko si doživljal sveto noč v materinem naročju. Kako moremo postati otroci, še enkrat? Otroci bomo postali s trenutkom', ko se naučimo gledati ves svet, z ljudmi in stvarmi vred kot lepo igro božjo.— Pri vsakem igrokazu je zlasti dvoje potrebno: igro-kaz vzemi kot igro in glej, da svojo vlogo dobro igraš. — Božičnica je naše življenje, potem je pasi-jonska igra. Nihče ne bo mogel storiti kaj boljšega kakor da svojo vlogo dobro doigra, da jo igra z vso resnobo in resničnostjo, tako kakor nastopajo otro- ci pri svojih božičnicah, nobeden ne zavida radi vloge drugega, vsi so priprosti in nepokvarjeni in hočejo izraziti to, česar jih je kdo naučil. Svetonočni čas. . . Spomin onih lepih ur, ko smo bratje in sestre kot majhni otroci lepo sedli krog peči in si segli v roke, četudi smo se enajst mesecev preje vedno kavsali. Svetonočno veselje pa nas je navdalo z ljubeznijo, da smo pozabili na vse in samo strmeli v jaslice in božične drevo. . . Človeštvo, o vi bratje, vi sestre, ki ste se borili in kavsali med seboj, prižgite sedaj svetilko in ogenj ljubezni v sebi in dajte si roke, poskusite, če res ne morete postati otroci več, otroci, ki vedno hitro odpuste, hitro pozabijo in jim je s solzo vred tudi smeh v očeh. Dete v betlehemskem hlevcu pa nas blagoslavljaj. Novomašnik Rev. Bratina, Novomašnik Rev. Bratina v krogu družine. Betlehem J. K.: TAJINSTVENO temo je skrita velika skrivnost v Nazaretu, kakor za zaveso v Najsvetejšem v jeruzalemskem templju. Veliki duhovnik tu, siromašen tesar tamkaj čuvata skrinjo zaveze, le s to razliko, da stoji veliki duhovnik na straži pred podobo, Jožef pa pred resnico. Kraljevega rodu je ta preprosti tesar. Namerava li Veliki duhovnik nove zaveze, čigar revna pred-podoba je veliki duhovnik stare zaveze, prikazati se izza zavese v kraljevskem sijaju, s krono na glavi? — Jožef je res na poti v kraljevo mesto Davidovo; gre li objavit tja, da se bliža kralj, ki ga čakajo narodi? — Po okoliščinah soditi pa je videti, da bo naj-prvo objavljen pred svetom tisti naslov, ki ga bo sedaj ne še rojen kralj judov nosil na prsih, ne kakor veliki duhovnik judov svoj Urim Tumin v zlatu in dragih kamenih, ampak na sramotilni deski zločinca, — ne na kraljevem prestolu, ampak na križu kot znamenje obsojenca. Nazarenčan je že sedaj, predno se je rodil, zaznamovan s Židom ljudskega mnenja, da ne more biti dosti prida. In vendar bodo kmalu po njem popraševali v judovskem glavnem mestu kot po novorojenem kralju. Njegovi materi je ime Marija; Jožefa imajo ljudje za Njegovega očeta: — na poti sta v Betlehem, v mesto kruha. Od kod to ime, Betlehem, mesto kruha? Mesto je ustanovil tisti Hur, ki je imel Mozesovo sestro za ženo in ki je s svojim zetom Aaronom podpiral roki Mozesu na Sinaju, ko je ta vodnik izraelskega ljudstva molil za zmago med bojem z Amalekiti. V tem predpodobnem dogodku je videti, da je oko Božje previdnosti zrlo ne samo na Golgoto, kjer je dajalec nove postave Mozesu enako razpel svoje roke na križu in v boju s satanom molil za zmago svoje Cerkve, ampak je zrlo tudi na Betlehem in na Marijo, ki jo kot mater Sina človekovega srečamo pri Njegovi zibeli in pod Njegovim križem1. V resnici, Betlehem, mesto kruha je v svoji pred-podobni pomembnosti tesno združeno z Jeruzalemom in s Kalvarijo. V Jeruzalemu je stal veliki oltar na Kalvariji, pripravljen, da sprejme nase žrtev v spravo sveta z Bogom : v Betlehem pa je bila v skalo vsekana zibel tako rekoč prva in spodnja stopnjica, na katero je bilo položeno Božje jagnje in že tukaj darovano po Mariji v spravno žrtev. Tako je Zveličar v dogodkih pred rojstvom v Nazaretu in v Betlehemu ob rojstvu nosil na sebi vse znake svojega zvanja kot žrtev. Božja previdnost, ki vse čudovito vodi v svoji modrosti, je imela v mislih še kaj drugega, kakor le to, da se spolni prerokovanje Miheja, ko je stariše Zve- ličarja vodila v Betlehem. — Kakor je bilo mesto Jeruzalem že iz časov Abrahama po nekrvavi daritvi Melkizedeka in krvavi, četudi le nadomestivni z kozličevi krvi, izvoljeno in posvečeno kot oltar za krvavo in nekrvavo daritev nove zaveze, tako je bilo tudi bližnjemu Betlehemu v dogodkih ob rojstvu Zveličarja vtisnjeno znamenje posvečenja, ker tu se je rodilo Božje jagnje, tu ga je Marija darovala v spravno žrtev in tu je v Betlehemu pri obrezovanju prelilo prve kaplje krvi v odrešenju sveta. Poseben odsev iz davne zgodovine obdaja rojstni kraj Deteta. Očaki človeštva in izvoljenega ljudstva obkrožajo kakor venec jaslice in Božje dete: žarki njih zgodovine in njih prerokovanj se kakor v go-rišču strinjajo v Njem. Adam in Eva spoznavata v Detetu sad prve obljube, Abraham gleda prvenca, v katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi; Mozes se divi preroku, ki ga je Gospod obudil v Izraelu; David moli potomca svoje krvi, čigar prestol bo stal na veke: Izaija se klanja Sinu Device, na čigar ramenih sloni vladarstvo vsega stvarjenja; Daniel gleda Maziljenca, ki bo umorjen v sredi sedemdesetega tedna; Malahija vidi v Njem jedilni dar, ki bo naredil konec vsem drugim darovom. S tem odsevom stoletij in tisočletij človeške davnine se spaja v čarobno svetlobo luč iz nebes, ki jo angelji prinašajo seboj iz odprtega neba na betle-hemsko polje. Pa temu Detetu naj ne manjka tudi svetlobe, ki je v svoji vrsti še čarobnejša: malo Dete je Jagnje, ki bo darovano za grehe sveta: čisto mora biti in brez madeža; to Dete, ki bo ob svojem drugem pri-kazanju prišlo v odsvitu svetnikov — in splendori-bus sanctorum —, leži pred nami sedaj v Betlehemu v svitu popolne svetosti. Vse kar se greh imenuje, je daleč proč od Njega: ni je sledi ob Njegovi zibeli ali nečimurnosti, čutne zložnosti, ali celo samovoljnosti starišev pri določevanju bitja ali nebitja, sadu zakonske dolžnosti: kar gledamo, je vse siromaštvo, ponižnost, čistost, ljubezen in popolna soglasnost z božjo voljo. Čednostna stopinja vzor, ki so si jo svetniki v spolnovanju evangelskih svetov po dolgem prizadevanju le s težavo in še to ne popolno pridobili, je tu popolno dosežena že v trenotku rojstva. In kakor da je bilo poleg pravega Kristusa, Boga-človeka, ravno takrat tudi Njegovo mistiško, skrivnostno telo — Cerkev — rojeno, stojita ob njegovem rojstvu poleg Njega tudi prva dva in to najsvetejša člana Cerkve, Marija in Jožef. Takorekoč na poti med Jeruzalemom in Rimom' se je rodil v znamenje, da je On Zveličar vsega človeštva in ne samo judovskega naroda. Saj Njegovega imena niso vpisali samo v rodovniške knjige judov, ampak tudi že v zapisnik in davčno knjigo rimskega imperija. Tako imamo v priprosti božični povesti o Njegovem rojstvu že začrtane glavne poteze vladarstva, čigar kralj bo On ki so ga kot takega priznali najprvo betlehemski pastirji, čigar prvi dvorjani pa bodo priprosti ribiči, in čigar kraljestva ter kraljevanja vkljub vsej priprostosti in ponižnosti in siromaštvu ob Njegovem rojstvu na bo konca. Ali ni Betlehem, kakor smo rekli, prva stopinja, ki vodi k oltarju, s krvjo oblitem sicer na Kalvariji, poveličanem pa sedaj v Cerkvi po nekrvavi daritvi sv. maše? Ob jaslicah v Betlehemu se je prvikrat glasila pristopna molitev, — Introitus bila je kakor pri sv. maši uvod v zgodovinsko tako pomenljive dogodke našega odrešenja. Prišla je iz ust pastircev, ki so prihiteli molit Božje dete, ki so vsičeno zapeli prvi Kyrie, ko so hiteli pozdravit Gospoda, ki so prvi čuli slavospev Gloria. In potem kaj drugega je dogodek v templju pri Marijinem darovanju kakor slovesni Credo, tisto veroizpovedanje starčka Simeona, ki si želi smrti, ker ve, da mu svet in življenje ne more dati večje sreče, kakor jo je čutilo njegovo srce, ko je pozdravil in objel svojega Mesijo? Pa saj bi bilo predolgo naštevati vse korake Gospoda iz betlehemskega hlevca ven po celi judovski deželi do vrha Kalvarije, in pojasniti njih pomen v delu našega odrešenja. Ponavlja jih pa Cerkev in pojasnuje v svoji liturgiji pri sv. maši. Dogodki človeštva, namen, zakaj je Bog človeka vstvaril, kako se je človek temu namenu izneveril, kaj je Bog storil v kljub temu v dosego svojega na-pismo pripoveduje, je ožarjeno s svetlobo, ki odseva mena pri stvarjenju človeka, — vse to, kar nam sv. od jaslic, od Božjega deteta. Zlasti pa se svitlo kaže v čudovitih dogodkih ob rojstvu Odrešenika namen in pomen žrtve, ki bo darovana za nas v spravo, pa tudi kot daritev, ki bo ob enem jed v življenje sveta. Njegov navidezni oče se imenuje Jožef, ki ga v njegovi predpodobi, v egiptovskemu Jožefu sv. pismo imenuje "filius accrescens" t. j. sina vspeva-nja (1. Moz. 49, 22.). Bil je res krušni oče, pa ne samo za Jezusa in Marijo, ampak za vse človeštvo, ne izvzemši poganski svet, ki je hrepenel po kruhu resnice in v čigar bivališča je bil Jožef kmalu prisiljen bežati. Sam predpodobljen v egiptovskem Jožefu je postal po svojem zvanju kot krušni oče pred-podoba očeta krščanstva, čigar naloga je skrbeti, da svetu ne zmanjka kruha, ki prihaja iz božjih ust in tistega kruha, ki je v še popolnejšem pomenu besede hrana sveta v Presv. Evharistiji. Zvezda nad jaslicami, nad rojstnem Njegovem krajem ga označuje kot luč sveta, kaplje krvi pri obrezovanju kot daritveno Jagnje v spravo za grehe sveta, ime pa Njegovega rojstnega kraja Betlehem' in ime Njegovega rednika nam Ga prestavlja kot pravi kruh, ki je iz nebes prišel in ki daje življenje svetu. Niko Kuret: MLADENKA. Snežinke padajo. Ob oknu sedim in v ples snežink strmim. V moji mračni sobi pred Marijo v kotu luč brli. Snežinke padajo. Ne vem, zakaj drhtim . . . Anton Martin Slomšek.