.Ogrski Slovenci./ Spisal Anton Trstcnjak. (Dalje.) II. grskoslovenskih književnikov ni mnogo. Malo vemo o njih življenju, zlasti o prvih pisateljih vemo samo to, kaj so pisali. Nihče izmed nas se ni brigal zanje, kakor se sploh premalo zanimamo za svoje brate, ki prebivajo v drugi vasi. Kar sem še mogel iz- vedeti in najti, to sem si skrbno zapisa val, in tu podaj em življenje in delovanje le nekaterih ogrskoslovenskih književnikov, da vidimo, kaj je vplivalo na postanek in daljnji razvoj njih književnosti, in da spoznamo potrebe, iz katerih so postala književna dela. Prekmursko ozemlje je majhno, na katerem še danes ni tiskarnice. Knjige so se torej morale spočetka tiskati v tujini, a danes v oddaljenejših ma- djarskih mestih. To so neugodne razmere, katere ovirajo živejše razvijanje in gibanje književnosti. Kakor šola, tako je tiskarnica naj- večja razŠirjevateljica prosvete in napredka. V tiskarnici pa se morajo poleg molitvenikov tiskati tudi druge posvetne knjige, katere pospe- šujejo občno narodno naobrazbo. Teh pa je malo na Prekmurskem. Edino knjige »Družbe sv. Mohorja«, katerih se malo čita, skrbe danes za splošno naobrazbo. Slovenska književnost na Ogrskem je nabožne vsebine. Pisatelji so bili duhovniki, a ti so skrbeli za svoje potrebe. Sčasoma se je to predrugačilo, in književnost se je razširila na razne stroke. Jožef Košič je že pisal znanstvene in ukovite knjige, a Imre Agustič je bil prvi, in kakor razmere kažejo, tudi zadnji žurnalist onkraj Mure. Začel je leta 1875. izdajati v Budim - Pešti list »Prijatel«, spo- četka v madjarskem, pozneje pa v slovenskem pravopisu, ker se je uveril, da se ogrski Slovenci morajo v knjigi združiti z ostalimi Slovenci. Umrl je leta 1879., a slovenska stvar na Ogrskem je danes še na slabšem. Protestantski duhovniki so pisali za svoje ovce, ustanovili so si torej svojo književnost; a katoliški duhovniki so pisali knjige za svoje župljane, ustanovili so si tudi svojo posebno književnost. Vendar raditega ne delimo njih književnosti na dvoje, ker književnosti ne ločimo po veri, nego po jeziku. Najstarejši pismeni spomenik v prekmurskem narečju je neka kupna pogodba iz 17. stoletja, katero sem našel v župnem arhivu v Martijancih. Martijanski župnik mi jo je podaril. To kupno pismo je jezikovno jako zanimivo, in o priliki ga priobčim. Književno delovanje Slovencev na Ogrskem se pričenja leta 1715., torej s početkom 18. stoletja, ne pa, kakor se navadno trdi in piše, v početku 17. stoletja. Leta 1715. je prišel na svetlo prvi katekizem za Slovence, in sicer v Halli, torej na Nemškem, kjer so se tiskale sploh prve slovenske knjige. Kakor pri nas stanovi, tako so bili ogrski plemenitaši goreči pristaši protestantovstva. V župnih knjigah v Gornji Lendavi se čita Še dandanes, kako je grof Szčcsy bil vnet protestant in kako je neusmiljeno preganjal katoliške duhovnike. Vsi njegovi podložniki na »Goričkem« so postali protestantje. Pro- testantovska doba na Kranjskem se pričenja z letom 1550.; torej za 165 let pozneje so se vzbudili in oglasili ogrski Slovenci. Trubar torej ni mogel vedeti za Stevana Küzmicsa, a da je Küzmics bil dobro po- učen o književnem delovanju Trubarjevem, to bodem dokazal in tako dognal stvar, katera dosihdob ni bila jasna in znana. Küzmics je vendar krenil svojo pot; ni se naslanjal na Trubarja. A da je to storil, na to so ga prisilile tesne okolnosti, v katerih se je nahajal z majhnim številom svojih vernih ovčic. * I. Franc Temlin je prvi izmed slovenskih pisateljev na Ogrskem. O njem vemo malo. Šafaffk piše, da je Franc Temlin »z Krajne z Le'zenya«, was ich wegen der unsicheren Schreibart nicht zu bestimmen weiss.« Mi si to lahko razjasnimo. Krajina je vas blizu Cankove v tišinski župniji, a beseda »z Le'zenya« pomenja »rodom«. O njem ne vemo ničesar več. Znan nam je samo naslov njegovega katekizma, izdanega v Halli leta 1715. Števan Küzmics omenja Temlina v predgovoru svoje knjige: »Vöre krsztsanszke krätki navuk ... v Halli 1754.« ter navaja vzrok, zakaj je sam spisal novo knjižico. In sicer je spisal novo knjižico zato, ker so že pošle prejšnje knjige, katere sta spisala »Ferencz Temlin i Vanecsaj Mihao.« V opomnji pod črto navaja namreč Stevan Küzmics, da je bil Franc Temlin »Zkräjne zle'zenya. Od toga je vö dani zvogrszkoga györszki Katekzmus stampani v Halli 1715. kaksiva szem jasz Ii dvh moje dni vido.« Števan Küzmics je torej dva primerka Tcmlinovega katekizma videl. Iz tega pa, kar nam po- roča Küzmics, sklepamo, da je bil Franc Temlin protestantski Slo- venec, in da je prvi prekmurski pisatelj bil protestant. II. Mihao Szever z Vaneča. Tudi o tem pisatelju vemo toliko, kar nam je zapisal Stevan Küzmics v svoji knjigi »Vore krsztsänszke kratki nävuk.« V predgovoru tega katekizma piše Küzmics njegovo ime »Vanecsaj Mihao, nacsi: Szever Mihao Zva- necsa. Te je znčmskoga preobrno Red Zvelicsansztva i escse nikaj vecs znisterimi molitvami i peszmami, med sterimi szo vnouge nasse v Halli 1747.« Iz teh besed Küzmicsevih se vidi, da se je rodil Mihao Szever, ali kakor se je pisal sam po madjarski Vanecsaj Mihdly, v Vaneči, občini župnije pečarovske v Železni stolici in da je za Temlinom drugi slovenski pisatelj, ki je prevedel katekizem iz nemškega jezika. Iz opomnje Küzmicseve vidimo nadalje, da je Szever spisal »ne- katere molitve in pesmi«, in ker pravi Küzmics, »med sterimi so vnouge nasse«, namreč molitve in pesmi, smemo izvajati z tega, da je bil Mihao Szever katoliški duhovnik, ki je med svoje molitve in pesmi uvrstil tudi tiste, katere so imeli protestantje, sicer ne bi Stevan Küzmics mogel poudarjati, da je Szever »naše« molitve in pesmi med svoje uvrstil. Pavel Šafarik poroča, de je eden iztis Szeverjeve knjige imel profesor Supan v Ljubljani. Evo naslova, kakor ga je zapisal Šafarik: »Red Zvelicsansztva, pouleg ednoga zna- menüvanya toga na poglavitejsega recsenya jedro szvetoga piszma, vu sterom szc vöre najvčksi Artikulusi grüntani jeszo, rävno i tak nistere krätke Molitve i Peszmi etc. Stampano v Ilalli Saxonszkoj v leti 1747. 12°. str. 96.« * III. Števan Küzmics. Tudi o njegovem življenju ne vemo ničesar. Vemo namreč samo to, da je bil župnik v Šurdu, v šo- modski stolici, torej v čisto madjarski pokrajini. V Šurdu se je namreč naselilo nekaj trdih slovenskih rodovin protestantskih, katere so osnovale občino in si pozvale slovenskega duhovnika. Prvi slo- venski propovednik je bil v Šurdu Števan Küzmics, za njim je prišel Szabö okoli leta 1836. Ali Szabö je že bil trd Madjar, in četudi ni znal slovenski, vendar je šurdskim Slovencem moral moliti slo- venske formule. Naravno je, da so se ti Slovenci morali pomadjariti. Ta proces se je tako vršil. Moški so se hitreje pomadjarili nego ženske. Nedavno je še kak starček govoril slovenski, tako da danes tam ne potrebujejo slovenskega duhovnika, ker so ti Slovenci iz- ginili. Da je Szabo moral v cerkvi čitati slovenske molitve, katerih ni umel, to so zahtevale same ženske, katere so vobče bolj zveste, ali recimo konservativne. Prva knjiga, katero je dal svojim ovčicam, je bila ta-le: »Vöre krsztsänszke kratki navuk csfszte rejesi bo'ze vözebräni i na nyou Vszejm vernim vu vszakom szküsävanyi na podperanye, vu nevouli na pomaganye, vu szmrti na troust, ino potemtoga na vekivecsno . zvelicsanye, Pouleg nisteri szem szpodobni Molitev ino Pejszen, Nazaj gori poezimprani. V Ilalli MDCCLIV. (1754.).« Predgovor ima XX strani, ostala knjiga pa še 275 strani. Eden iztis imam sam. Predgovora ni pisal sam Števan Ktlzmics, ampak neki V. J., torej nekdo drugi, ker je bila taka navada. Drugo delo mu je prevod Novega zakona na slovenski jezik. Evo popolni naslov: »Nouvi zdkon ali testamentom goszpodna našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z greskoga na sztari szloven- szki jezik obrnyeni po Števan Küzmicsi Surdanszkom F. (Ta F. po- menja »Farar«) u Halli Saxonszkoj MDCCLXXI. (1771.). 8°.« Pred- govor ima XIV strani, drugo 854 strani. Od str. 818.—854. so: »Molitvi na vszako nedelo i szvetek zrendelüvanoga Evangyelioma«. Predgovor je spisal M. Torkos Jo'zcf prednycisi Farar Sopronszki, trd Madjar, v madjarskem jeziku, ki ga je potem bržkone prevedel sam Küzmics in mu še nekaj pridodal. Simonič prišteva TorkoŠa slovenskim pisateljem, kar pa on ni, ker še slovenski ni znal. Drugo izdajo novega zakona je oskrbelo biblijsko društvo za evangeličanske Slovence na Ogrskem v Požunu leta 1818. Tretjo izdajo je popravil in preskrbel Aleksander Trpljan v Ktlszegu leta 1848. pri Karlu Rcichardu. A četrto in zdaj najnovejšo izdajo je natisnilo angleško biblijsko društvo na Dunaju, a popravil jo je Ivan Berke. Raičev Božidar misli, da je »ta knjiga najstarša med doslej znanimi tiskopisi prekmurskimi.« On trdi: »zlog ovaja, da Kuzmič ni vedel za Dalmatinovo prestavo.« To je treba popraviti, ker Küz- mics je bil h jour o Trubarjevem delovanju. (Konec prihodnjič.)