Gerkvene zadeve. Katoliška cerkev in narndno življenje. ((invor niil. knpzoškofa dr. Mili. Xapot nik na katol. slioilu v Ljuliljani). (Daljc.) Kdo iz leh niodrib izrokov modrib mož iio zazvidi noizinernc vrednosti svete vcre za pravo sročo slebarnoga naroda? Ljnbimo lorej to najdražjo svotinjo, podedovano od avojili oeelov; pa časlimo in spoSlujmo maler, ki nam preskrbno varuje ta zaklad — aveto kalolisko oorkev. Ki-aj mojcga telesnega rojstva je mila moja domačija, po duhovnem prerojenju pa je cerkev druga moja domovina. To dvoje ae vjema dobro, kakor se vjemata lelo in duša v človeku. Dokler se drži ud telesa, živi, ker je duša v njem;' ko pa se loči od trupla, uinrje, ker ni duše v njem. Kar je duša za telo, to je cerkev s svojim svetim Dubom za kristijana. Dokler ostane v cerkvi, živi in bode živel; ko jo pa zapuati in zabi, zapuSčon in pozabljen je tudi on. Slovenci, stojte trdno na tej rešilni skali, ki že nad tisoč let varuje narod pogubne poplavo! Na tein temelju edinoati, in aicer edino le na tem stebru reanice ai premorete utrditi pravo aložnoat, ki traja stalno in ne le kratko. Grki so imeli avoje igre v OHmpiji. Družilo jih je tam skupno bogočastje^in pa tekmovanje po najvišji alavi v vaeh izdelkib bistrega uma in dlani človeške. .ludovaki narod se je shajal vsako leto po trikrat pri avetišču Gospodovem v Jeruzalemu, da si je ohranil edinost v veri in v državnem življenju. Jeroboam je pa poalavil zlata teleta v Danu in Hethelu, da bi zabranil po verski neslogi zopetno zjodinjenje vseh dvanajst rodov. Iludobni namen se niu je rcs poarečil. Ali s tem aramotnim početjem vsekal je nezaceljive rane svojemu narodu, ki je od te dobe razdvojen skoro vedno hlapčeval novernim tujcem. Skrb za aveto vero in njona obramba je družila avstrijske narode v turških vojskah. In Slovonci, katerih je peščica mala, naj bi ne mogli gojiti isto edinosti, naj bi ne mogli složno delovati za časni in večni dobiček svoj na podlagi krščanskih, večno trajnih načel, in bi se naj cepili po slabem vzgledu drugih narodov v dva sovražna tabora? Pa v evangelju še vedno stoji in se ne da izbrisati svarilo Gospodovo: »Vsako kraljestvo, katero je v sebi razdeljeno, bode razdejano, in vsako mesto ali dom, ki se je v sebi razdvojil, se bode podal. Et ruina eius erit magna nimis«. (Mat. 12, 25.) Pa kaj? Romo li sedaj sveti materi, katoliški cerkvi, obračali brbet, ti predobri in preskrbni maleri, ki nas je redila, vzgajala, edinila in kropila tisoč let? Fundamentum aliud nemo potest ponere praeter id, quod positum est, quod est Christus Jesus. Drugega temelja ne more nikdo vlagati, mimo onega, ki je vložen, ki je Kristus .lezua. (I. Kor.. 3, 11.) III. Preljubljeni zborovalci! Ko bi stopil najslavnejši apostolski misijonar sedaj med nas, zaklical bi nam, kakor nekdaj svojim Efežanom: »Bratje! hodite modro in rabite eas, zakaj dnevi so hudi«. (Efež. 5, 15. 16.) Resnieno, naši časi so hudi in nevarni najbolj zato, ker se danes ne zametuje ena ali druga verska in moralna resniea, kakor nekdaj, marveč ker se zanikuje in napada vse, kar je krščansko, katoliško, cerkveno. Ne trdim, da bi ae godilo to tudi že med Slovenci, vendar preti nevarnost, da priveje ta strupeni dub od drugod in okuži še sveži in zdravi rod slovenski. Ne da se tajiti, da išče tok sedanjega časa drugo strugo. Kdo ve, kam se obrne in kaj da učini? Kdo nas reši atraSne nevarnoati? V sveti cerkvi je že rešeno to vprašanje. Reši nas, kakor nas je odrešil, božji Odrešenik Jezus Kristus, pot in resnica naša in naše življenje. To je edini Izveličar, drugega ni, ako se odstrani ta. Predragi, Kristusova vera še bode praznovala svojo zmago — in to v kratkem, morebiti že o nastopu dvajsetega stoletja. Njeno rešilno nioe še bodo hvalili in slavili brezbožneži, in aicer tedaj, ko bode seme brezvernosti in brezbožnosti, katero so zasejali v slepi strasti in brezmejni oholosti, pognalo, raslo in sad rodilo. Takrat bode konec morali brez vere. Da ne okusijo Slovenci tega morilnega sadii in ne nmrjejo, ampak da stanovitno žive verskonravno življenje, na to treba delati brez odmora. Slavni prerok Elija se je po obilnem in ne vselej vspešnem trudu za sveto reč med Izraelci podal, ves užaljen in ves potrt, v samoto, da ai v tibi in mirni votlini odpočije od dela in da se akrije pred sovražnimi preganjaloi. Ali približal se je Goapod in vprašal: »Kaj delaš tu, Elija?« In odgovoril je: »Vnet sem gorel za Gospoda Hoga vojnih truni; a zapustili so tvojo zavezo Izraelovi otroci, tvoje altarje so razdjali, tvoje preroke so pomorili z mečem, puščen sem jaz sam, in iščejo moje duše, da bi jo vzeli. In zaklical mu je Jehova: »Pojdi vun«. (III. Kralj. 19, 9—11.) In na to je poučil Gospod Elijo, haj se zopet loti svoje alužbe, pa jo naj opravlja mirno in potrpežljivo, saj tudi Hog ne biva v pišu, niti v potresu, niti v ognju, pač pa v žumljanju tanke sapice. »Pojdi vun in slopi na Goro pred Gospoda. In glej, Goapod gre mimo. In velik in močen piš, ki preobrača hribe in lomi skale, pred Gospodom; ali v pišu ni Gospod. In za piSem potres, ali v potresu ni Gospod, in za potresom ogonj, pa v ognju ni Gospod- In za ognjem šumljanje tanke sapice. In iz te prijetne sapice je govoril Gospod: »Elija, pojdi vun in podaj se na svojo pot«! (III. Kralj. 19, 11. 12. 15.) In hipoma vatavši, zapustil je sveti mož svoje skrivališče in se je vnovič pogumno poprijel dela ter je z vso Ijubeznijo učil svoje ljube rojake, čednostno živeli in se popačenosti varovati, dokler ni bil za svojo gorečnoat povzdignjen na gorečem vozu v zračne višave. (Konec prih.) Cerkveno slovstvo. Duhovni pastir. S sodelovanjem vee duhovnikov vreduje Anton Kržič. —Izhaja vsak mesec.— Volja 4 gld. na leto. — Obseg 8. zvezka 1892 |(IX. letnik). Devetanedeljapobinkoštih. Jezuaove solze nad Joruzalemom veljajo nespokornemu grešniku. — Deseta nedelja po binkoštih. Ponižnost pri molitvi. Prava pobožnoat. —Vnebovzetje deviceMarije. Zakaj je bila Marijina smrt tako sladka? — Enajsta nedelja po binkoštih. Grešnik je slep, gluh in mutast. Sreča zdravih počutkov. — Dvanajsta nedelja po binkoštih. Jezus najboljši zdravnik bolnih src. Srečna tovaršija. Kot priloga. Zbirka lepih izgledov. (Nadaljevanje.) Prečastito duhovščino posebno pa gg. novomašnike, kateri kmalo v praksi duhovni paatirji postanejo, opozorimo s tem vnovič na ta izvrstno vrejeni, homiletični mesečnik. Duhovni paatir izhaja že od leta 1884 v zalogi Katoliške Bukvarne v Ljubljani, kjer so tudi poprejšni letniki v zalogi (izvzemši letnikov 1884 in 1885).