PODLISTEK Januš Golec: OdločiSne občinske voSiive Ban dr. Marko Natlačen je počastil pred dvema letoma kmečki tabor na Remšniku v marenberškem okraju ob severni meji. Gosp. ban je nagovoril obmejne Slovence ob tej priliki pomenljivo in je pohvalil zlasti Remšničane, kar se tiče njihove neustrašene zavednosti že v hudih časih pod rajno Avstrijo. Zavedni Remšničani so vzdržali ter odbili svojčas vse navale »Siidmarke« tei »Schulvereina« in jih nista mogla podjarmiti in pojaničariti ponemčevalno nasilje ter prefriganost. V zadnjih resnih časih zaslužijo še živeči remšniški obmejni borci, da se zabeleži in ohrani poznejšim rodovom v spomin one v narodnem oziru odločilne občinske volitve decembra leta 1911., katere so za vedno zajezile val nemštva. Ponemčevalno delo Iz predvojnih let je znana poleg Št. IIja s Slovenskimi goricami tudi Dravska dolina, katero so obdelovali Nemci z vsemi silami, da bi jo ponemčili. Po raznih postojankah so stavili šulferajnske šole. Kjer ni šlo z usiljenjem nemščine po šolah, tamkaj so kupovali od zadolženih kmetov hribovska posestva, katera so nazivali hoube. Na hubah so imeli svoje majerje in ti so bili priganjači za nemškutarske tabore. Na Remšniku n. pr. ni šlo s šulferajnsko šolo, ker ne bi bili dali domačini dovoljnega števila otrok v ponemčevalnico. Nemci in nemškutarji so pač kupovali pod roko in na dražbah posestva in na ta način so se skušali za vsako ceno vtihotapiti v občino. Nemškutarski občinski zastop bi bil dovolil brez vsega šulferajnsko šolo in po par letih bi bila padla v nenasitno germansko žrelo poleg Sv. Primoža nad Muto najbplj zanesljiva slovenska trdnjava — Remšnik. Hvala Bogu se to ni zgodilo, ker je odločnost Remšničanov Marenberžanom zaprla vrata v občino in so opustili po odločilnem porazu pri občinskih volitvah leta 1911. vse nadaljnje napadalne poskuse. Kako je prišlo do sijajne slovenske zmage, naj pojasnijo naslednje vrste. Razmere pred volitvami Pisec naslednjega spomina iz narodnih bojev je bil tri leta pred izbruhom svetovne vojne mlad kaplan na Remšniku, kjer je bil za župnika poznejši in danes že upokojeni zavrčki g. dekan Anton Podvinski, kateri preživlja -zasluženi pokoj na Gorenjskem. Že davno blagopokojni remšniški g. župnik Jurij Žmavc in Podvinski sta v tej župniji tako populila nemškutarski plevel, da je ostala velika občina odločno slovenska, daai je bila okrog in okrog obdana od nemškutarskih občinskih zastopov. Vsem pritiskora kljubujoči narodni otok je bil trn v peti premožnim nemškim in nemškutarskim Marenberžanom. Od- pirali so skozi leta svoje listnice ter mošnje, izmetali so poleg tega še toliko Sudmarkinega denarja, da so pri občinskih volitvah leta 1911. računali s prav sigurno zmago v vseh treh razredih po tedaj veljavnem volilnem redu za občine. G. Podvinski se je zavedai oo padla občina, pride nemška šola in za _j nemške pridige itd. Ako bi se bil lotil arr^.cije po časopisju, bi bil izgubljen. V tiŁ . letih borni hribovski narod ni bil bogvekaj naroeen na tednike. Za primer pa, da bi bil prinesel »Slov. gospodar • le eno opozorilo, naj se pokažejo Remšničani tudi pri teh volitvah neomajni hrasti, bi bili Marenberžani nastlali vso župnijo z vsemi grožnjatni ter lažmi, katere bi bile tiskane z debelimi črkami. Vsaka tiskana agitacija od slovenske strani bi bila razkrila zanimanje za volilni boj in s tem bi že bila zasigurana zmaga Nemcem, kateri bi se ne bili plašili nobenega nasilja, ker je bila oblast itak na njihovi strani. V poštev je prišla edino le ustna agitacija od volilca do volilca, tako zaupno, da bi zanjo Marenberg sploh ne zvedel. Pri tej najbolj preprosti agitaciji sem prišel v poštev samo jaz, ki sem bil tedaj gibčnih nog; medtem ko je g. župnika privijal posebno v zimskem času protin in niti prav hoditi ni mogel. Sneg dobrodošel obeina taboroma Občinske volitve na Remšniku so bile razpisane zc A°¦'>™hor 1911. Največ^ je pripomoglo do zmage nebo, katero je iz*sulo po hribih in grabah 14 dni pred volitvami tako na debelo snega, da je bil tako rekoč onemogočen promet iz ene grabe v drugo, kaj šele, da bi si bil upal kak agitator iz Marenberga po vrhih obširne remšniške občine. Nemškemu in slovenskemu taboru je bil žezkolenski sneg dobrodošel. Marenberžani so itak imeli odločilno besedo radi svojih hub v prvem in drugem razredu. V tretjem razredu 80 hoteli na konja s svojimi majerji in kajSlerji. Z vso sigurnostjo so računali, da se radi vremenske neprilike zavedni in starejši RemSničani volitev sploh ne bodo udeležili. Nemci bodo prikobacali s svojo gardo, Slovencev ne bo in Remšnik bo smuknil brez truda in boja v nenasitno nemško malho! Tak je bil položaj, ko me je poslal 14 dni pred volitvami g. župnik v visoki sneg, da boljše posestnike pridobjm za sigurno osebno udeležbo, od manjših in manj zavednih pa poberem pooblastila. Snega je bilo toliko, da bi sam ne bil zmogel prenaporne poti niti preko prve grabe. Moral sem si poiskati spremljevalca, da bo gabal nekaj časa eden sneg na celoma ter itopal drugl za njim, ter obratno. Za spremstvo mi je pridobil g. župnik že rajnega Hartmana, kateri si je bil ravnokar pozidal ne daleč od fare malo pekarijo in je bil mož najboljših let ter mu je bila dobro znana vsaka steza, hiša, bajta ter kajža s prebivalci vred. Hartman je vzel s seboj poleg dolge planinske palice cekar, ki je bil edina vaba in brez katerega bi tudi jaz ne bil pridobil za slovensko sveto stvar najbrž nobenega volilca. Hartmanov cekar Na hribovitem Remšniku je bilo v predvojnem času takole: ako se je bližal nenapovedano kakemu domu duhovnik, je ženski svet odklopotal na podstrešje hiše, moški so se pa potuknili kam v hlev ali kam drugam, da ni bilo na prvi pogled žive duše pri hiši. Moral si dolgo čakati, da se je hišna gospodinja na dilah preoblekla ter se počasi primuzala v izbo. Po dolgoveznem govorjenju semtertja si lahko nagovoril mater, da je ona priklicala gospodarja, s katerim si se lahko razgovoril, zakaj si ga obiskal in ":aj da hočeš od njega. Hartman je bil obče poznan domačin s cekrom in ta je že od daleč oznanjal, da pride cekar v poštev samo za gospodinje, katere so imele v nedostopnem času jajca na prodaj. Jaz sem moral daleč zaostajati za Hartmanom, kakor hitro je bila kaka hiša z volilcem na vidiku. Spremljevalec je moral zaplesti in zatopiti domače v jajčjo kupčijo, da sem lahko stopil od daleč nevidno na sredo izbe, iz katere mi nikakor ni mogel več uiti gospodar. Hartmanov cekar je rodil za Slovence še to dobro, da je bil enkrat v hiši s to vabo presenečeni ženski svet odločno na moji strani. Za primer, da bi bil imel ače kake pomisleke proti podpisu pooblastila ali obljubi osebne volilne udeležbe, bi ga bil ženski svet tako prijel, da bi se bil moral vdati. Remšničane pa je poleg drugih dobrih lastnosti dičila še ta, da so držali dano obljubo in bi jih ne bil pretental noben Marenberžan več. Agitacija od volilca do volilca je bila zelo utrudljiva samo radi visokega snega. Končana je bila par dni pred volitvami in je obetala zmago v vseh treh razredih, če se ne bo zataknilo kaj nenavadnega ter nepredvidenega. V jutro na dan volitev Na dan volitev sta bila uverjena vsak tabor zase, da bo zmagal, in sicer samo radi izrednih snežnih težkoč in ovir. Komaj je razsvetlilo sonce hribe ter grabe, že so prisopihali k Sv. Juriju na Remšnik v dolgi, dolgi procesiji marenberški volilci za prvi in drugi razred, za njimi pa tretjerazredna raja majerjev in kajšlerjev. Preprosti možje — volilno orodje nemške gospode — so bili otovorjeni s težkimi nahrbtniki, o katerih nismo vedeli, kaka presenečenja prikrivajo. Gospodje volilci so bili oznojeni, da se je kar kadilo od njih, utrujeni in so koj odcepetali v volilni lokal, kateri je bil v obeh gostilniških prostorih pri »Virtu« prav pri župni cerkvi. Volilni komisar je bil še danes v Sloveniji v pokoju živeči upravitelj šole na Breznu. Orožnika ni bilo nobenega. Raca na vodi, je bila gospoda iz nasprotnega tabora s svojim podložnim spremstvom presenečena, ko je prestopila prag krčme, katera je bila zasedena od moških, na kojih prisotnost ni računal niti eden Marenberžanov. Razočaranju na prvi pogled je bil vzrok, da nosači niso smeli izložiti za kuhinjo v nahrbtnikih prenešenih dobrot, s katerimi so nameravali omastiti in zaliti zmago njihovi gospodje. Volitve Osebna navzočnost vseh slovenskih volilcev za prvi in drugi razred, s katerimi ni računalo rtemštvo, celi šop pravilno podpisanih pooblastil za tretji razred, je poučil gospode iz Marenberga, da so se zaman potrudili v tako visokem snegu na Remšnik. Volitve so potekale skraja mirno in na zunaj vidno razdraženi volilci »gosposkega naroda« niso očitno kazali nejevolje, presenečenja ali kakega razpoloženja za nasilje ter razgrajanje. šele seštevanje oddanih glasov za prvi razred je pognalo bombo razdraženosti med tako bridko presenečene. Manjkal jim je v tem razredu samo en glas. Bog znaj kolikokrat je seštel komisar oddane glasove, a eden je bil preveč na slovenski strani in ta je zapečatil nemški poraz celo v prvem razredu. Nejevolja g. komisarja je prikipela do nerazsodnosti. Glasno je zakrical: »Prokleto, sami smo krivi! Zjutraj sem prosil gospoda Sonsa (res nemški in že davno rajni veleposestnik in gostilničar na Breznu ter protestant): pojdi z menoj na volišče! In kaj mi je odgovoril? Remšnik je slovenski in moj glas ne bo odločil! Sedaj pa imamo vraga, vse zavoljo neodpustljive brezbrižnosti enega,« se je hudoval g. komisar, preden je prešel na seštevanje za drugi in tretji razred osebno oddanih glasov ter predloženih pooblastil. Ko je šlo za ugotovitev popolne zmage v teh dveh razredih, pa so se gospodje že toliko spozabili, da so me dvakrat vrgli iz volilnega lokala in so me opsovali z jajčim agitatorjem. O Hartmanovem cekru z jajci so zvedeli šele na Remšniku na dan volitev. Niso me pustili k ugotovitvi zmage, katere niso mogli utajiti in tudi zapisnika si niso upali potvoriti. Sklenili so samo priziv radi nasilja, katerega sem vršil s cekrom, v katerega sem kupoval navadna kurja jajca. Po volitvah Prihod na Remšnik iz Marenberga je bil na dan volitev sicer težaven, a vendar vesel, ker je obetal padec zadnje važnejše slovenske trdnjave na Radlu. Kdo bi naj popisal odhod po tolikem in za Marenberžane v vsem življenju največjem in najbolj bridkem razočaranju ?! V nahrbtnikih so prinesli nosači svinjsko ter telečje meso in pitane kapune. Najboljšega vina je bilo bogznaj koliko steklenic. Povrh so bili v teh nahrbtnikih topiči ter smodnik za gromoviti razglas zmage. V enem nahrbtniku so ti kulturonosci prinesli s seboj gnila jajca, s katerimi bi bili obmetali v nočni temi po zmagoslavni pojedini župnišče. Gostilničarko so naprosili koj po prihodu za pokrivavke in drugo ropotijo za mačjo godbo vsem, kateri so si bili drznili oddati glas za v naprej propadlo slovensko stvar. Našteti daleč in v visokem snegu prinešeni proslavni pripomočki so bili najdebelejši pljunki v lastno skledo! Poraženi Nemci in nemškutarji niso ne jedli ne pili od dobrot, katere so prinesli s seboj. Nahrbtniki so odromali zavezani nazaj v Marenberg. Izpraznili so skrivaj le enega, kateri je prikrival gnila jajca. V temi so se začeli razhajati posamič. Ko se je podal na umik z bojnega polja generalni štab, sem oddal dva strela v zrak iz lovske pnške. Nobeden se ni ozrl, le eden je glasno priznal propast v dveh besedah: »Pfui Teufel!« Priziv proti opisanim občinskim volitvam je bil poslan na namestništvo v Gradcu, katero je volitve po dolgem oklevanju potrdilo v prilog Slovencem. Marenberžani so se spustili s pritožbo v drugo ter zadnjo inštanco, na ministrstvo. Ministrstvo na Dunaju je potrebovalo cela tri leta, preden je volitve potrdilo enkrat med vojno. Hvala Bogu me je klicala vojaška dolžnost po razglasitvi mobilizacije leta 1914. koj na fronto, sicer bi še danes prebridko pomnil germansko maščevalnost radi odločilnega volilnega poraza v decembru leta 1911.