Zgodovinski spominki za prosto slovensko Ijudslvo. V. Stari slovenski plemenitaši. Spisal Davorin Trstenjak. Tudi Slovenci so imeli svoje žlahtnike, kneze, vladike in vojvode. Eden naj imenituiših je bil Ingov, sicer na Koroškem doma, kjer je koroške žlabnike h kršanstvu spreobrnol, ali njegovi nasledniki 80 tudi na Štajerskem iuieli posestvo posebno na Pohorjn grajščino: Grumberje in Frajham. Še sedaj so rodbine z imenom Ingolič po Pohorju doma, inse jim pri hiši pravi: Knez, pri Knezovib. Drugi imeniten knez je bil Hotemir, imel je posestva okoli Maribora in je prebivavce mariborske okolice h krščanski veri spreobrnol. Pogaaski (ajdovski) staaovaiki so v borovju, ktero se sedaj veli: Stražun častili boginjo Maro ali Moro, bila je boginja viharnih oblakov, boginja pomora in smrti, zato se je hosta velela Marinbor, tam so stražili uoč in dan ajdovski duhovniki in njej na čast ogenj kurili. Sedaj še ljudstvo pravi, da je tam stalo staro rnesto, ktero pa se je pogreznolo, ko je Drava, ktera je prvlje tekla kraj Leuibaha miaio Vindenave se sem vrgla. Bregovje in rečišče še se sedaj pozna. Nemški Franki so pozneje na hribu, kjer so sedaj grof Brandisove gorice in kapela Device Marije stoji, postavili trden grad iu si branili mejo proti hrvatskim kraljem. Meja pa se po nemškem pravi: March, zato je dobil grad ime Marchburg poznejo popačeno: Marburg. Vendar itne Maribor je starejše, kakor sam Kemec Mayer trdi. Drugi imeniten plemenitaš je bil Rahovin, (Ralhwin) in je bil župan v cetinjski županiji. Stanoval je v Turmšah blizo Petuja. Cesar Otto III. (leta 935) mu je daroval na Pohorju, in petujškem poliu dosti zemljišč. Kraj Radeljna in Marenberga je bil plemenitaš Vesel (Wezil, Wezilo) imeniten Slovenec, in kraj Sotle, Savine in Save je imel velika posestva slovenski plemenitaš Valbun. Po gorujeni Stajeru,  kjer še so blizo do leta 1000 po Krist. Slovenci naseljeni bili, je slovel bogat Slovenec ,,Graraan zu Pouchskeho" toje Graman z Pouhskega, znamenje, da so tadajni Slovenci glasnik g kot h izgovarjali zato : Pohorje namesto Pogorje. To je bilo leta 931. Drugi imeniten sloveuski plemenitaš je bil Kernia, gospodar na Lobniku leta 933, tudi na gornjetn Štajeru, in pa Wituguauo po koroškein izgovorjeuo, po Štajerskem bi se glasilo : Vitoglav. On je živel leta 860. Žalibog so se pozneje slovenski plemenitaši vsi ponemčili in nemška imena sprijeli. —