K clanku ..Nekaj misli o šolski disciplini". 28. februarja je prinesel BUčit. Tov." članek pod tera naslovom, ki nikakor ne odgovarja niti načelom moderne pedagogike, niti, kakor upam, prepričanju velike večine slovenskega učiteljstva. Zato raislim, da moj protest proti njemu ne bo edin; upravičen sem torej izražati se le kratko, ker mi zaradi drugega dela ni mogoče posvetiti stvari take pozornosti, kakršno zasluži. Prepričau sem sicer, da je imel gospod pisatelj najboljše namene, a mora mi odpustiti, če trdim, da pomeni njegov članek — povratek v predpestalozzijevo dobo. Moderni svet je prišel do prepričanja, da naj se kaznilnice podro in na njihovo mesto postavijo učilnice — tu pa se nam obeta izpremeniti šole v kaznilniee. V novi dobi zahtevamo, da se v vojašnicah uvede mesto Mslepe pokorščine" razumna disciplina, — naš članek pa priporoča, da uvedemo tudi v šolo tako disciplino, kakršna je v Buradih, v vojašnicah in med Ijudstvom". Zahtevamo, da se odpravijo ne le vsa obdarovanja (za pridnost), odlike i. t. d., ampak celo klasifikacija, g. F. S. pa hoče zopet uvesti še tisto, kar je — hvala Bogu — že odpravljeno. Doba sramotilnih odrov je že minula, a kakor kaže želja našega člankarja po njihovi obnovitvi: niso jih odstranili na zahtevo šolnikov in človekoljubov, ampak le iz ozirov na sramežljive Antone Bonaventure itd. Eako napačno sklepa g. F. S.: .Vsako vzgojevališče ima številne člane, ki žive v različnih odnošajih, ki so različne starosti, imajo različno znanje — različne sposobnosti ter različne moralne lastnosti." Baš vse to, kar je modernim pedagogom podlaga za zahtevo individualne izobrazbe, zbuja v našem šolniku zahtevo po pozitivnih sredstvih, natančnem redu, dobri disciplini. Ni sicer popolnoma jasno, kako si predstavlja to disciplino, zakaj v drugem delu navaja dva citata, ki nimata sicer z diseiplino v š o 1 i nič opraviti, a kažeta, da ima pisec zmisel za svobodo učitelja. Toda kako pride Pestalozzi v zvezo s prejšnimi citati, mi ni jasno, morebiti še komu drugemu tudi ne. Ne smemo pozabiti, da začenja svoboda pri disciplini sicer, toda pri disciplini p r o t i s e b i. Eer pa niti najboljši človek ne more imeti svojih strasti popolnoma v oblasti, ne moremo govoriti o absolutni svobodi, seveda tudi v bodočnosti ne bomo mogli, ker absolutna svoboda ima za predpogoj — a b s o lutno resnico. In te ni. Zato je v vsem obsegu (eelo napram kranjskim klerikalcem) veljaven zmisel besedi, ki sem jih že nekolikokrat čital, a ki ne vem Djihovega avtorja: vserazumeti pomenivseodpus t i t i. Pri tej priliki naj omenim še tudt z m i s e 1 besedi, ki jih je tudi napisal nekdo, ki mu ne vem imena, dasi so besede velevažne : Gorje n a m , 6e bi h o t e 1 i n a š i učitelji učiti našeotrokeživljenja, kakršno ž i v e sami! Pa mislec ne misli reči s tem, da bi učitelji slabo živeli, ampak hoče pokazati, da je vzgajanje nekaj popolnoma drugega nego u č i t i ž i vetipokakih paragrafih. Mibi rekli: razloček jemed vzgojoindres i r a n j e m , kar je že tudi fraza, dasi gosp. F. S. o nji menda ne ve. Oe v p o 1 i t i k i ne moremo vsega odpustiti, kakor bi bilo v principu treba — y vzgoji je to potrebno, če hočemo biti vzgojevalci. Jeana Paula žalibog ne poznam v originalu, toda kar vem o njem, je tak, da ni nihče upravičen ga v tem zmislu citirati. G. pisec se je pač motil v pojmu pokorščine, kar kaže najbolje njegova primera šole z državo. D r ž a v 1 j a n e , _ki žive v različnih odnošajih, ki so različne starosti, imajo različno znanje — različne sposobnosti ter različne moralne lastnosti" — te pač mora držati p oz i t i v n o pravo (ki se, kolikor pač napreduje splošna izobrazba, čimdalje bolj približuje p r ir o d n e m u , dasi počasi in brez upa na popolno izenačenje). V vzgoji pa o kakih ,,paragrafih" ne more biti več govora. Oe torej govorimo o pokorščini, moramo misliti le na stvari, ki so popolnoma evidentne, obenem pa tudi d o 8 e g 1 j i v e. Neumno bi bilo seveda, če bi kaka mati v preveliki Ijubezni čakala, da otrok spozna, da je že ptevelik za dojenje, tu treba o danem času postaviti otroka pred fakt: nič več, potem pa tudi dodržati »paragraf", ne pa iz usmiljenja — muciti otroka z vsakdanjim ponavljanjem ene prvih žrtev njegovih, ki jih mora žrtvovati življenju. A gotovo nerazsodnejši nego taka ^usmiljena" mati pa bi bil pedagog, ki bi hotel otrokov jok v tem slučaju imenovati nepokorščino. Če so otroci razgreti, pa pridejo k vodi, je vzgojevalčeva dolžnost, ne napisati na vodnjak, da bo k a z n o v a n , kdor pije, arapak onemogo6 i t i pitje vsem ; ne n. pr., kakor delajo, oziroma so delali učitelji često, postaviti tja onega, ki s e j i m z d i najubogljivejši, z listkom, ki naj nanj napiše vse nepokorneže — potem pa po katastrofi poslušati prepir nedolžnih lažnikov, kdo da je prvi začel. Pa o vsera tem je že toliko papirja popisanega! Postavimo v stavku: .Otrok se mora najprej pokorščine učiti" naglas na učiti, pa se ne bomo motili. Nikdar pa ne prepovedujmo ali ukazujmo, .e nimamo moči skrbeti za izpolnitev, ker navidezna Bbrezpogojna pokorščina" pušča stranska vrata nastežaj odprta pregreham in napakam, ki kot tajne skoro niso več odstranljive, ugonablja dalje značaj, namesto da bi bila v i r njegov ter uničuje sploh uspeh vzgoje že vnaprej s tem, da odjemlje vzgojevalcu avtoriteto, ki je edini vir prave šolske discipline. A seveda ne mislim avtoritete močnejšega, ampak boljšega, ne avtoritete palice, ampak ljubezni. Zato bomo nerednejše učenee vodili k dobremu s še večjim zatajevanjem, s še večjo ljubeznijo, ne bomo jih pošiljali za kazen v oslovsko kiop, ampak y svoje obližje i z r e č n o zato, da bodo lažje sledili pouku, ne pa, -dane bodo pouka motili". In če to ne pomaga, če vlada res -podivjanost duha in srca", potem pa v posebno šolo. A tudi tam velja, da je budodelstvo, v učencu ubiti čut do časti; čuta do časti pa ne ubijamo samo s psovanjem, anipak z vsako sramotilno kaznijo, in edino sredstvo v -poboljševalnicah" je zmanjšati število otrok kar najbolj in izročiti jih n a j b o 1 j š i m močem (ne najmoč n e j š i m). Citat iz Niemaverja dokazuje potrebo odprave obdarovanj, zakaj vsakovrstne častne kolajne in zaslužni križei so dandanes mislečim ljudem vsaj _u n s t a 11 h a f t", če ne še kaj drugega. Citat iz Seneke pa opravičuje g. pisca: pisal je namreč članek tako hitro, da ni opazil, da »nočem dokazovati" v oni zvezi nima zmisla; če bi bil to opazil, bi bil iskal vzroka in našel, da pomeni _non probo": _ni mi všeč". Z. B. Opomba uredništva: Piobčujemo ta članek, ker nam je mnogo do tega, da se vprašanje o šolski disciplini reši v s e stransko in temeljito. Eazume se, da ima tovariš F. S. za eventuelni zagovor naš list vedno na razpolago. Še bolj bi nas pa veselilo, da se oglasijo k temu vprašanju še drugi veščaki.