ČAST BOGU, ČAST VINU
Sostrški župnik pater Mirko Pihler je zanimiva osebnost. Ukvarja se z števil-nimi »konjički«. Je tudi eden izmed petih slovenskih vinskih vitezov. Želeli smo izvedeti, kako je našel svoje talente in kako jih razvija. Med našim obiskom so v župnišče prihajali farani. Kljub temu, da se je pater vsakemu posvetil, niso motili našega pogovora. Pater Mirko Pihler je namreč odprt, živahen in iskren sogovornik.
Lani ste kol župnik prišli v Sostro. Kako ste se vživeli v novo okolje?
Mirko Pihler: V to župnijo se nisem težko vživel. ker sem bil od leta 1972 do 1978 tu že župnik. Medtem sem bil 14 let v minoritskem samostanu na Ptuju. Mo-ram povedati, da sem iz Ptuja odšel s tež-kim srcem, ker tudi drevo. ki požene glo-boke korenine, trpi. ko ga požagate. Po redovnih pravilih pa je treba dekret spre-jeti. V Sostro sem prišel z veseljem. saj že poznam ljudi in razmere. Nisem pa poznal
mladih ljudi, zato si zdaj prizadevam z njimi vzpostaviti stike. Kar zadeva pasto-ralo pa je precej novih prijemov. novih gibanj, potem so nove skupine, in sicer od Frančiškove skupine do Karitasa.
Od znancev iz vaše župnije smo izve-deli, da se ukvarjate s številnimi ko-njički . Kako vse to zmorete ob zahlev-nem pasloralnem delu?
Res je. da je časa zelo malo. Poleg re-dovnega življenja in pastoralne dejavnosti je zelo malo časa za druge dejavnosti. Za te konjičke izkoriščam predvsem do-pust. V zvezi s tem bi rad povedal tole. Pred tremi leti sem se peljal z vlakom proti Reki in potem z ladjo na Cres na dopust v naš creški samostan. Ker to počnem že desetletja, je to postalo monotono. Spom-nil sem se, da bi lahko ustvarjal. V osnovni šoli v Dornavi in nato v Ptujski gimnaziji sem bil najboljši risar. Tiste slike, ki sem jih delal v šoli. so se porazgubile po razsta-vah, ostale pa so tiste, ki sem jih risal zase. Toda pozneje sem šel v drugo smer. Odšel sem v šolo v Zagreb, časa je bilo vedno manj in taient. ki sem ga gojil od najnež-nejših let. je zarnrl. in sicer vse do ome-njene poti na Cres. Kupil sem si slikarski material in začel slikati sonce. morje in pokrajino. Tako sem naslikal deset akva-relov, Ob slovesu s Cresa sem za patre. nune in za drugo osebje samostana pripra-vil kulturni večer. Razstavil sem slike in uprizoril magični program. Večer je uspel. tako da je bila to vzpodbuda za naprej. Vse. kar lahko pokažem. je nastalo na mojih dopustih.
Omenili ste, da se ukvarjate z magijo. Za kakšno magijo pravzaprav gre?
Res je. da sem znan prav po magijt. Magijaje moj najstarejši konjiček. Z njose ukvarjara približno trideset let. Danes sera v magiji že tako visoko, da mi ni nič nezna-nega. To pa je bela in ne črna magija. To so ročne spretnosti, to so iluzije in manipu-lacije.
Kako ste začeli čarati?
To mora imeti človek v krvi, to se ne da naučiti. Veliko fantov smo sprejeli v tečaje artističnega društva. Ko pa so izvedeli za določene trike, so ušli. Morda je pri meni nekaj tega že v rodu. Oče je bil namreč »tavžentkinstler«. Iz Cicibana sem se mar-sikaj naučil. v srednji verski šoli v Zagrebu sem bral revijo Tehnika, ki je na koncu prinašala tudi po en trik. Za Miklavža sem moral v semenišču pripraviti majhen pro-gram. Glavni trik večera je bil »nož v glavo«. ki je tako uspel. da me je to pritegnilo. Ko sem bil kaplan na Ptuju. sem si v Mariboru ogledal čarovniški pro-gram. Tam so me sprejeli tudi v društvo Carovniški krog. katerega član sem še da-nes. V času prvega mandata v Sostrem sem bil med soustanovitelji Društva slo-venskih artistov v Ljubljani. Dve leti sem društvo tudi vodil. Na raednarodnem kon-gresu v Poreču leta 1989 sem dobil tretjo
nagrado za iluzijo. naslednje leto pa sem v Karlovih Varih dobil drugo nagrado. Zdaj nimam časa, da bi se ukvarjal z dru-štvom. čaram samo še za zaključene sku-pine in na ohcetih. ko me izzovejo.
Ko smo Vas prvič obiskali v župnišču, smo na notranji strani vral opazili obe-šeno nenavadno ogrinjalo in pokrivalo. Povedali s(e nam, da je u> slovesno obla-čilo vinskega viteza. Kako sle postali vin-ski vitez?
To se je zgodilo po naključju. Bil sem
gvardijan v minoritskem samostanu na Ptuju. ko so se naši vinarji domislili, da bi v Sloveniji ustanovili konzulat gradiščan-sko-panonskih vitezov vina. Direktor ptuj-skih kleti ing. Jani Gonz me je nagovoril, da postanem monsinjor v tem redu. ker se vse slovesnosti opravljajo z obredi in z maso v cerkvi. Znano pa je. da so bili minoriti tudi dobri vinarji. Za sedež kon-zulata so izbrali minoritski samostan. Da smo ustanovili konzulat gradiščansko-pa-nonskih vitezov, smo morali na zahtevo avstrijskih vitezov iz Eisenstadta. kjer je senat vitezov, izpolniti naslednje pogoje: sedež konzulata mora biti tam. kjer so vinske kleti; tam. kjer je primeren bogo-služni prostor. tam. kjer so prostori za shajanja in vinoteko. četrti pogoj pa je bil ta. da morajo biti najmanj štirje kandidati po hitrem postopku imenovani za vinske
viteze. Tako smo bili pred dvema letoma štirje imenovani za vinske viteze. letos se nam je po ustreznem postopku pridružil še peti. Viteški red ima namreč štiri stopnje. ki jih mora prehoditi kandidat. Prva stop-nja je pripravnik. druga svetnik, tretja je vinski sodnik in najvišja stopnja je vitez reda.
Kdo je lahko vinski vitez?
Vinski vitez je lahko samo tisti. ki je na vinskem področju nekaj ustvaril. Ni po-membno ali ima visoko izobrazbo ali pa je navaden kmet. Jaz sem postal vitez, kot rečeno, po duhovniški strani. Od strokov-njakov sem se veliko naučil o vinu in ga znam ceniti. Pijem ga z obCutkom in po pameti - toda samo dobro vino! Vino je glavna pijača. z vinom se sklepajo po-godbe. Vino je končno liturgična pijača. Vino so namreč imeli na zadnji večerji. v Svetem pismu najdete besede: popij malo vina za zdravje. To je vino. ne pa pijančevanje. »In honorem dei in honorem vini« (»Čast bogu. čast vinu«) je pozdrav vinskih vitezov. ki gojijo vinsko kulturo. Poudariti pa še moram. da to ni politini niti religiozni, ampak kulturno-družabni red. ki ima stroga pravila za zdravo življe-nje, kar seveda ni nič slabega.
Izvedeli smo tudi, da pišete tudi pesmi.
Tudi pesmi sem v zadnjem času začel pisati na dopustu. čeprav sem jih pisal že zgodaj. Moje pesmi so predvsem poskus in se še iščem. Na nastanek pesmi zelo vpli-vata prostor in čas. Zdaj skušam magijo, pesmi in slikarstvo združiti v enoten kul-turni večer. Takšen večer sem imel skupaj z bogoslovci za Slovence v Tinjah v Av-striji. Recital pesmi sem povezal z magijo, bogoslovci so prepevali in igrali s\ojc iz virne pesmi in skladbe, hkrati pa sem imel razstavo. Sklenili smo. da bomo še posku-sili s takšnim večerom. Razmišljamo, da bi ga organizirali v Dolskem. kjer je daleč naokoli znan kmečki turizem »Pri krači«. Marjan Kovačevič-Beltram