38 VSE ZA ZGODOVINO Janez Cvirn Kdor te sreča, naj te sune, če ti more, v zobe plune Dragotin Dežman in slovenstvo cVIRN Janez, red. prof. dr., oddelek za zgodovino filozofske fakultete Univerze v ljubljani, aškerčeva 2, Si-1000 ljubljana 329.12(497.4):929Dežman D. 94(497.4):929Dežman D. 929Dežman D. KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE Dragotin Dežman in slovenstvo V slovenskem zgodovinopisju prevladuje mnenje, da je dragotin dežman prelomil s slovenstvom iz liberalnih razlo- gov. avtor meni, da so bili za njegov odpad odločilni drugi razlogi – predvsem njegovo nasprotovanje (jugo)slovanski orientaciji slovenske politike. Vse do svoje smrti je odločno kritiziral slovensko posnemanje politike Čehov in kulturno in politično povezovanje s hrvati označeval za civilizacijski korak nazaj. V svojem stališču ni bil osamljen. odnos do ju- goslovanskega vprašanja je pomembno vplival na proces na- cionalne diferenciacije meščanstva. Ključne besede: 19. stoletje, dragotin dežman (karl de- schmann), avstro-ogrska, slovenska politika, liberalizem, politične povezave. cVIRN Janez, full Professor, history department, faculty of arts, University of ljubljana, aškerčeva 2, Si-1000 ljubljana 329.12(497.4):929Dežman D. 94(497.4):929Dežman D. 929Dežman D. wHOEVER cOMES yOUR wAy SHOULD BEAT yOU, AND If THEy cAN, SPIT IN yOUR fAcE Dragotin Dežman and Slovenian-ness The predominant opinion in Slovenian historiography has it that dragotin dežman broke with Slovenian-ness for liberal reasons. The author thinks other reasons were decisive for his desertion – particularly his opposition to the (yugo) slav orientation of Slovene politics. Until his death dežman remained a sharp critic of Slovenians imitating the policy of the czechs, and he believed political and cultural linkage with the croats was a civilizational step backwards. his view was shared by many. The position on the yugoslav question had considerable influence on the process of national differentia- tion of the citizenry. Key words: 19th century, dragotin dežman (karl de- schmann), Slovenian-ness, Slovene politics, austro-hungary, national differentiation. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 39 Uvod dne 1. maja 1861 se je po desetletju absolu- tizma znova sestal državni zbor. cesar je v prestol- nem govoru poslance pozval, naj pokažejo celemu svetu, »da politične, narodne in cerkvene različno- sti, ki so v okrožji avstrijanskega cesarstva tako ozko skupaj zvezane, niso tolikšne overe pametnega po- razumljenja, da bi se ne dale s posredstvom zvišane omike po prijazni spravi tako premagati, da bo za vse prav«.1 Prednostne naloge novega parlamen- ta naj bi bile potrditev zaključnega računa za leto 1860, izvedba davčne reforme, ureditev vprašanja odnosa med državo in nacionalno banko, zmanj- šanje vojske, vzpostavitev okrožne, okrajne in ob- činske avtonomije ter zlasti sprejem uravnotežene- ga proračuna.2 ker je bila večina nalog, ki naj bi jih opravil državni zbor, po februarski ustavi v izključ- ni pristojnosti skupnega (razširjenega) državnega zbora, poslanci iz ogrske (85), hrvaške-Slavonije (9), Sedmograške (26), Benečije (20) in istre (2) pa se na dunaju niso pojavili, se je v okrnjenem dr- žavnem zboru pojavilo vprašanje: kako naprej? Že v adresni debati se je državni zbor razdelil v dva tabora, ki sta se z vso silo spopadla okoli vpraša- nja: ali je državni zbor skupni ali ožji? ko je moral na seji 5. junija 1861 državni minister anton von Schmerling končno priznati, da je obstoječi držav- ni zbor ožji, torej državni zbor cislajtanskih dežel, je v razpravah povsem prevladalo kompetenčno vprašanje. nemški liberalci, ki so imeli v držav- nem zboru večino, so vztrajali, da parlament začne z delom, da uresniči v cesarjevem prestolnem go- voru zahtevane naloge in hkrati nadgradi ustavo v svobodomiselnem smislu, federalisti pa so naspro- tno menili, da za večino omenjenih zadev ožji (ci- slajtanski) državni zbor ni kompetenten. Sklicujoč se na oktobrsko diplomo so hkrati zahtevali, da o nekaterih pomembnih zadevah odločajo posame- zni deželni zbori. Pristojnosti, ki jih je deželnim zborom dajala februarska ustava, so se jim zdele veliko preozke.3 avtonomija, ki daje deželam zgolj 1 Novice, 8. 5. 1861. 2 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich 1848-1904, I., Graz 1972, str. 64-67; Novice, 8. 5. 1861. 3 Poljski poslanec Smolka je na 15. seji dne 19. 6. 1861 med drugim dejal: »Und was helfen uns die freisinnigsten Ge- setze, wenn wir in unseren Lebensfragen der Nationalität, der Sitten und Gebräuche, der Schule, der Kirche, der Re- ligion, der Gemeinde, der Administration und in der Ge- setzgebung in allen diesen Zweigen, wenn da, sage ich, die Aussprüche der Vertreter unseres Landes nicht maßgebend pravico do popravljanja »razmajanih mostov in ustanavljanja umobolnic«, ni nobena avtonomija.4 Pri zahtevah po večji pristojnosti dežel so se slovanski poslan- ci sklicevali na načelo nacionalne enakoprav- nosti. Poljski poslanec Smolka je tako na seji 19. junija 1861 dejal: »Nam, gospoda moja, posebno z ozirom na čisto poseben položaj naše dežele, se zdi svo- boda, se zdi enakoprav- nost narodnosti utele- šena v deželni avtonomiji, utelešena v avtonomiji dežel, kakor so zamišljene kot zgodovinsko-politične individualnosti.«5 enako je razmišljal slovenski po- slanec lovro toman, ki je na seji 22. junija 1861 dejal: »V avtonomiji deželnih zborov, v avtonomiji leži varovanje naših narodov, element kulture, izo- brazbe in njihove samostojnosti.«6 centralisti so jim odgovarjali, da je istovetenje deželne avtonomije z nacionalno enakopravnostjo nesmiselno, saj v ci- slajtaniji skorajda ni dežele, ki bi bila enonacional- na. (dr. herbst je upravičeno opozoril, da Čehi kar naprej govorijo o avtonomiji, hkrati pa ne omenja- jo, da na Češkem poleg treh milijonov Čehov živi sein sollten.« Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrathes, Wien : Aus Der K. K. Hof- u. Staatsdruckerei, 1862 (dalje: SPHAR), 15. seja, dne 19. 6. 1861, str. 298. 4 Ibidem. 5 Vasilij Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let, v: Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki, Maribor 2002, str. 229. 6 SPHAR, I. sesija, 16. seja, dne 22. 6. 1861, str. 327. Poslopje začasnega avstrijskega državnega zbora leta 1861 Lovro Toman 40 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 tudi dva milijona nemcev).7 Pozivali so jih, naj se v interesu celote odrečejo svojim posebnim težnjam. eugen von mühlfeld je celo menil, da je »duša zgo- dovinskega prava […] egoizem«.8 nasprotniki centralistične februarske ustave so v svojih nastopih izkoristili vsako priložnost za obsodbo sistema nacionalnega zatiranja nenem- ških narodov. Za Čehi in Poljaki so priložnost izkoristili tudi slovenski poslanci. najprej je svo- jo puščico v vlado usmeril lovro toman, ki je 8. junija 1861 na državnega ministra Schmerlinga naslovil interpelacijo z vprašanjem, kdaj namerava vlada uresničiti cesarjev ukaz iz leta 1859 in tudi v slovenskih deželah vpeljati gimnazije s slovenskim učnim jezikom.9 goriški poslanec anton Černe, ki je sicer sedel v vrstah vladne večine, pa je na seji 27. junija 1861 vlado naravnost obtožil sistematične- ga kršenja nacionalne (jezikovne) enakopravnosti Slovencev na Primorskem in v drugih slovenskih deželah. Potem ko je brez dlake na jeziku predsta- vil žalostni položaj slovenskega jezika v osnovnem in srednjem šolstvu ter v upravi in sodstvu, je dra- matično zaključil, češ da je Slovenec v primerjavi z drugimi (slovanskimi) narodi monarhije »noch immer ein wahrer Paria ist.« od vlade je zahteval, da »lepa načela«, zapisana v februarski ustavi (ena- kopravnost, svoboda, avtonomija, samostojnost), čim prej uresniči tudi v praksi.10 Mi nismo nikaki Parija! Černe je s svojimi navedbami močno razbu- ril ministra za upravo lasserja, še zlasti pa sloven- skega poslanca dragotina dežmana, ki ga je zmo- tila trditev, češ da so Slovenci parije. Še na isti seji se je javil k besedi in samozavestno pobijal »nere- 7 SPHAR, I. sesija, 17. seja, dne 25. 6. 1861, str. 357. 8 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 92–93. 9 Schmerling je na Tomanovo interpelacijo odgovoril na seji 19. junija 1861. Poudaril je, da je vlada sicer naklonjena uveljavljanju jezikov različnih narodov, da pa se lahko za učni jezik izbere »samo tisti, ki je že znanstveno izdelan, da so si profesorji in učitelji v njem pridobili svoje obsežno znanje, v katerem je tudi literatura toliko napredovala, da nudi ustrezna učna sredstva v narodnem jeziku.« SPHAR, I. sesija, 19. junij 1861, str. 293; prim. tudi: Novice, 26. 6. 1861. 10 SPHAR, I. sesija, 18. seja, dne 27. 6. 1861, str. 378–382; prim. tudi: Andrej Gabršček, Goriški Slovenci 1840–1900, I. del, Ljubljana 1932, str. 56–57. snične« navedbe svojega rojaka:11 »Meine Herren! Wir sind keine Parias. Ich bin ein Slovene, bin Ver- treter des Landes, welche vorzugsweise von Slovenen bewohnt ist, und ich weise mit aller Entschiedenheit diese Verhöhnung unserer Nation zurück. (Bravo links). Meine Herren! Eine Nation, welche einen Dolliner, der als Rechtslehrer groß dasteht, gezeugt; eine Nation, welche hunderte von Männern, die für Wissenschaft und Kirche Großes geleistet haben, hervorgebracht hat, ist keine Nation von Parias. (Bravo links). Seien Sie versichert, das wir Ehrgefü- hl, daß wir Muth genug haben, wenn es sich darum handeln sollte, daß einer sich erkühnt, uns als Helo- ten und Parias zu behandeln, wir müßen das mit al- ler Entschiedenheit zurückweisen. (Bravo links).«12 V nadaljevanju je vzel pod lupo trditve češkega 11 SPHAR, I. sesija, 18. seja, dne 27. 6. 1861, str. 399–400; prim. tudi: Novice, 10. 7. 1861. 12 Slovenski prevod v Novicah se glasi: »Gosp. predsednik, mi nismo nikaki Parija! Jaz sem Slovenec, sem zastopnik deže- le, ki ima z večino slovenske prebivavce; pa takošni zasmeh naše narodnosti na vso moč odbijam … (Pravo! Na levi). Gospod predsednik, narod, ki je izredil sto in sto mož, ki so mnogozaslužni za znanstva in cerkev, ni narod Parije; verjemite mi, da se krepko upremo vsakemu, ki bi nas hotel za helote, za Parijo imeti. « Novice, 10. 7. 1861. Dragotin Dežman Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 41 poslanca Zelenýa, ki je na eni izmed prejšnjih sej trdil, češ da je češka literatura pomembno vplivala na južnoslovansko (torej tudi na slovensko). »Ich gehöre dem Stamm der Südslaven an, lebe für mein Volk, nehme an dem geistigen Auffschwunge dessel- ben den regsten Antheil; doch kann ich dem Herrn Professor Zelený versichern, daß mir bis jetzt ein merklicher Einfluß der czechischen Literatur auf uns Slovenen unbekannt sei. – Ferner kann ich aber dem Herrn Professor sagen, daß bei uns in der ärmlich- sten Bauernhütte Jedermann davon zu erzählen weiß, von welch einer hohen Bedeutung, von welch einem hohen Einflusse für das materielle Wohl und für den geistigen Auffschwung die deutsche Cultur sei. (Bravo links). Meine Herren! Bei uns wird der Spruch: 'quotlinguas cales tot homines vales' redlich und getreu geübt. Wir leben mit den Deutschen in brüderlichen Eintracht und Gott bewahre, daß jeder Same der Zwietracht und des Hasses zwischen uns gesäet werden solle! (Lebhaftes Bravo links. Unruhe rechts.) Meine Herren! Erlauben Sie mir eine Bemer- kung, seien wir nicht engherzig, seien wir liberal! Ich bin vollkommen einverstanden, daß dem Volke in nationaler Beziehung alles Recht geschehen müsse; ich bin vollkommen einverstanden, daß in den Vol- ksschulen die slovenische Sprache das Mittel sei, um dem Volke die Bildung beizubringen (Bravo!), aber dort, wo es sich um höhere Cultur, wo es sich um den höheren geistigen Aufschwung handelt, dort würde ich das wahre Interesse meiner Nation verkennen, wollte ich für die Beseitigung der deutschen Sprache und der deutschen Cultur das Wort reden.«13 13 Zadnji odstavek se v slovenskem prevodu Novic glasi: »Jaz sem južnoslavenskega plemena, živim za svoj narod, ude- ležujem se živo njegovega dušnega napredka, pa moram gosp. dr. Zeleny-a zagotoviti, da mi ni znano, da bi bila dozdaj češka literatura s kakim vidnim uspehom delovala na slovensko; nasproti morem, gospod predsednik, poterditi, da vsaki v najbornejši kmečki koči pripovedati zná, kako važno pomembo, kako veliko moč ima nemška kultura za naše telesno blagostanje, in za naš dušni napredek. (Pravo! Na levi). Mi živimo z Nemci v bratovski slogi, in naj nas Bog varuje, da bi se kedaj seme prepira in sovražtva med nas zasejalo. Moja gospôda, ne bodimo malodušni; tudi jaz hočem, da naj se narodu vse pravice podelijo; da je v ljudski šoli narodni jezik sredstvo, po katerem se ljudstvo izobra- žuje; al kjer gré za višjo duševno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi svojega naroda, ako bi besedo poprijel za odpravo nemškega jezika in nemške kulture.« Novice, 10. 7. 1861; prim. tudi: Dragotin Lončar, Dragotin Dežman in slovenstvo, v: Razprave znanstvenega društva za humani- stične vede, V-VI, Ljubljana 1930, str. 325–326. ob sklepu svojega odmevnega nastopa je dežman – sklicujoč se na cesarjev umirjeni poziv v prestolnem govoru, naj se vse razlike v državi premagajo »s posredstvom zvišane omike po pri- jazni spravi« – Slovane pozval, naj v imenu višjih interesov (tj. interesov skupne države) vendarle nekoliko popustijo pri svojih nacionalnih zahte- vah. Slovanske poslance je opomnil, da »žlahtni nemški narod« neupravičeno krivijo za vse napa- ke starega (neoabsolutističnega) režima, ki da je zatiral vse narode enako. Prav tako je opozoril na realno kulturno zaostalost slovanskih narodov v primerjavi z nemškim, ki pa se je ne gre sramovati. »Wir Slovenen vergeben uns dadurch nichts, wenn wir einer in der Cultur hochstehenden Nation die Führerschaft in der Wissenschaft bereitwillig zu- erkennen. Wir werden trachten, daß wir, was uns fehlt, mit allen Kräften ersetzen, und seien Sie versi- chert, daß nur dort, wo geistige Concurenz ist, und nur dort ein Fortschritt möglich ist; daß sonst eine Versumpfung und Apathie eintreten muß (Bravo links).« na koncu je poslanskim kolegom svetoval, naj ožji državni zbor razglasijo za kompetentnega in končno začnejo z delom. »Kar se tiče vprašanja o kompetencii, menim, da avstrijanskemu deržav- nemu svetovavstvu pripada zastopovanje vsega, kar je avstrianskim deželam koristno; pa duševne koristi ne cenim manj od telesnih.« državni zbor bi moral vzeti v svoje roke tudi urejanje znanosti in višjega šolstva, ki nikakor ne moreta biti stvar deželnih zborov. »Torej menim, da deržavno svetovavstvo prav stori, ako izreče, da je oblasten, da uredbo nau- ka in znanstva v svojo roko vzame.«14 Si veliko nam obetal, pa si z nami le pometal dežman, ki je v državnem zboru nastopil kot ponosen Slovenec, ki se ne počuti manj vre- dnega, četudi se dobro zaveda, da je njegov narod kulturno slabo razvit, v svojem govoru pravzaprav ni izustil nič »izdajalskega«. njegovo »proslavlja- nje« nemške kulture se ni v ničemer razlikovalo od stališč, ki sta jih na prvi seji kranjskega deželnega zbora 6. aprila 1861 v razpravi o opravilnem jeziku deželnega zbora zagovarjala miroslav Vilhar in lju- bljanski škof Jernej Vidmar.15 to je bil še vedno čas, ko je nemajhen del slovenskega meščanstva in izo- 14 Novice, 10. 7. 1861. 15 Vasilij Melik, Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman, v: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 282. 42 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 braženstva še vedno »živel v prepričanju, da sloven- ščina še ni sposobna v celoti prevzeti vloge nemščine v javnem in kulturnem življenju.«16 Vseeno pa so njegove besede v slovenski javnosti naletele na veli- ko neodobravanje in zgražanje. medtem ko so ga v nemških listih slavili kot »nemškega kranjca« (der deutsche Krainer),17 mu peli hvalo in objavljali za- upnice18 (idrijski in kasneje tržiški občinski odbor sta mu nemudoma podelila častno občanstvo),19 je v slovenski javnosti naraščalo ogorčenje nad nje- govim izdajstvom. V dunajskem listu Ost und West so z njim brezkompromisno obračunali slovenski študentje, ki so »gnusnega renegata« kar dvakrat pozvali na dvoboj.20 V domovini je urednik Novic Janez Bleiweis z veseljem objavljal dopise »ogor- čenih« rodoljubov, ki so – ob zaupnicah tomanu in Černetu – dežmana pripenjali na križ. nezna- ni goriški dopisnik Novic ga je označil za »sužnja« nemške kulture, ki kot tak ne more biti zvesti sin slovenske zemlje.21 Sovražen odnos do dežmana je bil še posebej močan med kranjsko duhovščino, ki mu ni mogla pozabiti zabavljanja čez farje.22 Janez Bilc, tedaj bogoslovec v ljubljanskem semenišču, si je 30. junija 1861 v svoj dnevnik ogorčeno zapisal: »Pretekel teden je za slovenščino lepo govoril g. Čer- ne, goriški poslanec; zavernil ga je Dežman ter rekel, da za nas je 'deutsche Kultur' osrečevavna. Odpa- dnik! izdajavec!!!«23 mož, ki se je na dunaj odpra- vil kot velik Slovenec in Slovan, visoko spoštovan učenjak in domoljubni pisatelj in pesnik (avtor slo- vitega nagovora Slava Slavjanom in pesmi Proklete grablje), je že poleti 1861 postal narodni sovražnik 16 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne dr- žave. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana 2006, str. 76. 17 Novice, 3. 7. 1861. 18 Novice, 14. 8. 1861. 19 Damir Globočnik, 12 jeznih mož. 12 zgodb o slovenski kari- katuri, Radovljica 1997, str. 37. 20 Novice, 10. 7. 1861. 21 Gabršček, Goriški Slovenci, I. del, str. 58. 22 Da preveč zabavlja čez farje, so mu očitali tudi slovenski študentje z Zarnikom na čelu v pismu z dne 24. 2. 1861: »Da so Vam 'farji' trn v peti, ni čuda, in zares niso vredni drugega imena tisti, ki take vraže med svet trobijo; ali ne- spodobno se nam zdi in celo nevredno za moža, ki je od nemške omike pijan, cel stan, kterega zasluge za slov. narod se dozdaj ne dajo utajiti, tako 'gassenbübisch' vedno in ve- dno le z far in farštvo 'traktirati'!« Arhiv Republike Slovenije (dalje:ARS), fond Dragotin (Karl) Dežman (AS 854), a. š. 5, pismo dunajskih študentov Dežmanu z dne 24. 2. 1861. 23 Ivan Vrhovnik, Pred petdesetimi leti, Ljubljanski zvon 1911, str. 503. številka 1, ki se je v slovenski kolektivni spomin vtisnil kot »pravzor narodnega odpadnika«.24 od poletja 1861 so v slovenskem taboru vsak, tudi najbolj banalen napad na politiko slovenske stranke (v nemškem časopisju) v celoti pripisovali dežmanu. menili so, da je prav on avtor anonimne brošure Eine Thierfabel aus Krain, ki je ob božiču 1861. izšla na dunaju.25 V njej je »neznani pisec« (verjetno friederich keesbacher)26 v nemških »knittel-verzih« smešil Bleiweisa in ljubljanske pr- vake, pa slovenske narodne zahteve, slovenski jezik in ljubljansko čitalnico. V odgovor na to »strupeno zasramovanje« je dr. Valentin Zarnik marca 1862 v Zagrebu izdal knjižico Don Quixotte della Blatna vas,27 ki je na duhovit način dežmana obtoževala odpadništva iz koristoljubja in častihlepnosti. de- žmanu so po krivici pripisovali tudi avtorstvo bro- šure Das Deutschtum in Krain,28 v kateri je neznani pisec dokazoval, da je kranjska, čeravno večinsko slovenska dežela, nemško kulturno območje.29 tr- ditve neznanega avtorja je v brošuri z naslovom Krain und das Deutschtum še v istem letu (1862) argumentirano pobijal fran malavašič.30 V časopisju so ga nenehno zasipali z očitki o narodnem izdajstvu. na njegov naslov so zače- le vedno pogosteje prihajati žaljive anonimke, ki 24 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928, str. 997. 25 Eine Thierfabel aus Krain, erbauliche Historia für männi- glich zu Nutz und Fromm. In zierliche Knittelreimlein ge- bracht durch Jocosum Hilarium den Jüngeren, Wien 1861. 26 Ivan Prijatelj je avtorstvo pripisal dr. Fritzu Keesbacherju, Dragotin Lončar pa Dežmanu. Dušan Kermavner je njuni oceni združil. Menil je, da sta avtorja oba, s tem da je Kees- bacher Dežmanovo zgodbo prestavil v »knitelverze«. Prim.: Kermavner, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slo- vstvena zgodovina, II., str. 546-547. 27 Don Quixotte della Blatna vas. Načrt tragične komedije v štirih dejanjih s predigro in petjem. Za rabo prihodnjih dramatikov nekoliko v prozi, nekoliko v preprostih rimah načrtal Servantes mlajši, Zagreb 1862. 28 Das Deutschtum in Krain – Ein Wort zur Aufklärung, Graz 1862; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, II., str. 52–55; Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Ljubljana 2002, str. 28–30. 29 Dušan Kermavner je upravičeno oporekal mnenju Lončarja in Prijatelja, češ da je bil avtor pamfleta Dežman. Strinjamo se lahko, da je bil avtor oseba iz Dežmanovega kroga. Prim.: Kermavner, Opombe, v: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno- politična in slovstvena zgodovina, II., str. 544–545. 30 Krain und das Deutschtum. Entgegnung auf die Flugschrift 'Das Deutschtum in Krain', Ljubljana 1862; Matić, Nemci v Ljubljani, str. 30–31. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 43 so postajale iz leta v leto bolj nizkotne. kmalu po odpadu ga je neznani nemški kranjec (podpisal se je: »Ein Deutscher, aber kein Verräther seines Va- terlandes, wie du deines«) počastil takole: »Bednik! Leta 1848 si proti nam Nemcem vihtel kopje, sedaj žreš svoje lastne ljudi! Pravi Nemec ob tvojem ime- nu pljune. Sramuj se svoje grdobije! Požeruh svojih rojakov nam Nemcem ne more biti v čast […]«31 na marčevskih deželnozborskih volitvah leta 1867 je moral v idriji, kjer je ponovno kandidiral, poslu- šati kričanje neke ženske volilke: »Wenn ich den katholischen Glauben für mich allein verläugne, so komme ich allein in die Hölle, wenn ich aber den Deschmann wähle, so kommt über das ganze Land der Unglaube, u. alle Krainer sind der ewigen Ver- dammniß preisgegeben!«32 31 ARS, fond Dragotin (Karl) Dežman, a. š. 5, anonimna pi- sma, s. d. 32 Dietmar Scharmitzer, »Der Landtagsfeldwebel hat schon seinen Säbel geschärft«. Briefe von Karl Deschmann an Anastasius Grün, v: Zur Geschichte der österreichisch-slo- wenischen Literaturbeziehungen, Hrg. von Andreas Bran- dtner und Werner Michler, Wien 1998, str. 145. ko so se po zmagi nemške ustavoverne stranke na občinskih volitvah v ljubljani maja 1868 do skrajnosti zaostrili nemško-slovenski odnosi v ljubljani in na kranjskem, sta se nanj usmerila vsa slovenska jeza in ogorčenje.33 Že marca 1868 mu je »slovenski Kranjec« v imenu celega naroda poslal anonimno pesmico, ki mu je sporočala, da je med Slovenci za vedno oplel: »Vražni Dežman, kaj si storil! Da čez nas si spregovoril; Si zatajil lastni dom, V jasnem trešči nate grom! Iškarjot je moral biti, Tebi ni za odpustiti, Ti si narod naš golj'fal, Oh, zakaj si ga izdal! Da bi bile tvoje grablje, Razcepile tebi žnablje! Tisti hip ko zoper nas Si izrekel pervi glas. Si veliko nam obetal Pa si z nami le pometal, In zato si nemški 'Kranc' Suh od kletve ko hrustanc. Kolikor si domà zapravil Nikdar več ne boš popravil, Kar je storil tvoj napuh Ti je vdihnil hudi duh. Ti si hotel zasloveti Dalječ po širnem sveti, Kakor nemški kulturant Šel s poštenjem si na kant. Kmalu je pošlo kadilo Vse je nate pozabilo, Nas pa jeza ne pusti, Vse se nàte togoti! Nemci mačka so ti spekli In obirat ti ga rekli – Pa zatajil narod si!!- Kar ti Bog ne odpusti!!!!! 33 Matić, Nemci v Ljubljani, str. 60–71. Anonimni dopis Dežmanu (ARS) 44 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 Kdor te sreča naj te sune, Če ti more v zobe plune. Svet prepričal se je zdaj, Kakšen imaš značaj. Dokler kri ti k sercu teče, Naj te grize vest in peče, Nič se smilil nam ne boš – Zgin le naj te vzame noč. Večno bodemo te kleli, V grobu mira ne želeli, Zemlja vrzi te na dan, Kjer kol bodeš zakopan! Orli naj te ogolijo, V solncu krog kosti trohnijo, To zaslužiš ti zločin – Izdajalcem v spomin. To si pomnite Slovenci, Domoljubni vi vlastenci, Kam zagazi tak hinavc Domovine izdajavc. Če se hočeš spreobrniti, K nam Slovencem se vrniti, Pa spečemo mačka ti, Da ti malo zadiši.«34 Po krvavih dogodkih v Vevčah 1869 (v spo- padu so zabodli Jakoba rodeta)35 je na njegov na- slov prišla celo vrsta anonimk, ki so mu grozile s smrtjo. »Prekleti izdajalec! Preverjen bodi, da ne boš umerl v postli! Pes ne vmerje, ampak crkne! Ure tvojega satanskega življenja so štete!« Pripravi se na pogin. Spravi se z Bogom, za narod nisi več. 34 Pesem je podpisal: »v imenu celega naroda Slovenski Kra- njec Nv. Furtnapreju Njim Dragotinu (Karlu) Dežmanu. V pasji luknji 33. marca meseca 1868. leta.« 35 Dragan Matić, Spopada pri Vevčah in Jančah – grenki epiz- odi ljubljanskih turnarjev, v: Slovenska kronika XIX. stole- tja, II. del, Ljubljana 2003, str. 196–198. Sveta nam je osveta! Ako si pregleden boš spoznal, da si Ti kriv, da je nedolžna kri tekla!«36 ali pa: »Bog se usmili tvoje Duše Bež Bež Če ne u 14 dneh te bo konc ti nemškutarski Vagabund.«37 ali pa: »Proklete grablje! Še 3 dni, potem pojdeš rakom žvižgati! Se vidimo!!!« kar nekako modno je postalo, da so z njego- vim imenom poimenovali pse. Psa z imenom de- žman so imeli v ljubljanskem semenišču in v dru- žini franje koširjeve v Vižmarjah.38 Zaradi stalnih groženj in »mačjih muzik«, ki so mu jih prirejali Slovenci pred njegovo hišo v šempetrskem pred- mestju, si je leta 1870 moral priskrbeti celo v »za- varovanje svoje osebe… policijsko stražo«.39 V času, ko si je v vlogi ljubljanskega župana (1871–1873) in deželnega odbornika zapravil še zadnjo trohi- co spoštovanja, je veljal za osebo, ki naj bi vsake- ga narodno zavednega Slovenca navdajala z gnu- 36 ARS, Dragotin (Karl) Dežman, a. š. 5, anonimna pisma, s. d. 37 Ibidem. 38 Dragan Matić, Pes z imenom Dežman, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, str. 242–243. 39 Globočnik, 12 jeznih mož, str. 43–44. Anonimni dopis Dežmanu (ARS) Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 45 som. aleševec, ki ga je v Brenclju (1869–1875 in 1877–1886) povzdignil v najbolj osovraženo figuro na kranjskem, si je zanj izmislil kopico žaljivih na- zivov: renegat, regenmož, oča grabljan, vitez Bla- tnovaški, narodni renegat in general ljubljanskih liberaluhov, vitez de la tagblatna vas, vitez pro- kletih grabelj in košenega križa na hrbtu, general renegatov, »častni ud vseh društev, ktera Slovence jedo« in pa »mož, kteri zasluži po smrti priti v muzej na mesto krokodila«.40 V času taaffejeve vlade, ko je nemška usta- voverna stranka na kranjskem hitro izgubila svojo politično moč (leta 1882 so Slovenci zmagali na občinskih volitvah v ljubljani in leta 1883 v kranj- ski deželni zbor), so se napadi nanj postopoma razvodeneli. mnogi so bili prepričani, da v bistvu ne nasprotuje slovenstvu, ampak zgolj prvakom.41 40 Globočnik, 12 jeznih mož, str. 45. 41 Anton Domicelj je že leta 1867 menil, da Dežmanovo »ne- prestano mrzko nasprotovanje« velja »bolj prvakom našim nego slovenstvu«. Slovenec, 23. 3. 1867; citirano po Prija- telj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, II., str. 81. nič čudnega torej ni, če ga je po Bleiweisovi smr- ti leta 1881 skupina »rodoljubov« z notranjske poskušala prepričati, naj se vrne v narodni tabor in postane nov »oče naroda«. med drugim so no- tranjski rodoljubi poudarili: »Smert, katera nam je zopet enega pervih voditeljev naše mile slovenske domovine pokončala, povzročila je hudo rano, ka- tera je neozdravljiva, ker sedaj smo brez voditelja, brez očeta; še eno nadejo imamo, da se nam ta velika rana zaceli, ako zopet Vi visokorodni pristopite na- zaj k naši stranki, Vas hočemo imeti za voditelja, za očeta, zagotavljamo Vam, da se bomo po Vaši volji ravnali in le Vas edino slušali, ker imate med našem slovenskem narodom največ zaslug, in le Vi zasluži- te, da posedete, tako častno mesto, ker ste najstareji in naj bolj izurjeni, ker ste bili uže poprej, še v hujših časih, na naši stranki prvi boritelj, in Vam je znano, kako da se mora tako mali narod, kakor je slovenski voditi. Konečno Vas najuljudneji prosimo, da vsliši- te to našo malo prošnjo in sprejmete nas pod Vaša blagodejna krila.«42 Prepričanje, da se ni nikoli izneveril sloven- stvu, ampak zgolj konservativnemu »prvaštvu«, je velo tudi iz večine nekrologov (1889). V času, ko je miazmatično politično ozračje na kranjskem zače- la razpihovati silovita kraška burja (v osebi anto- na mahniča), so zlasti v liberalnem taboru nekateri obžalovali, ker je kapituliral pred konservativci, ne pa prevzel vodstva sicer šibkega slovenskega libe- ralnega tabora v svoje roke. leta 1912 je neznani komentator v tržaškem Jutru celo zapisal, da smo Slovenci tega odličnega moža izgubili zgolj iz »ne- strpnosti Bleiweisove družbe«, ki ga je prisilila, da je »proti svojemu boljšemu prepričanju začel delovati proti svojemu narodu«. V razmerah, ko »drugih po- litičnih struj na Slovenskem sploh ni bilo, nego No- vičarji in pa Nemci«, so mu onemogočili »delovati tam, kjer bi bil sam najraje«, zato se je odločil za nemce. »Ker je bila takrat kaka nova struja še ne- mogoča in ker Dunaj še ni čutil potrebe razdvajati Slovence, ni imel Dežman nobenega torišča, kjer bi bil razvijal svoje prekipevajoče moči. No, Bleiweis je postal – vitez, Dežman po politični vodja – Nemcev, tako spretno je aranžirala vlada to za Slovence tako nesrečno igro.«43 Skoraj edina izjema je bil nepopu- stljivi Janez trdina, ki je po njegovi smrti – zgra- 42 ARS, Dragotin (Karl) Dežman, a. š. 5, s. d, 43 Citirano po: Globočnik, 12 jeznih mož, str. 39. Anonimni dopis Dežmanu (ARS) 46 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 so se l. 1861 slovenski poslanci peljali na Dunaj, so jih slovesno pozdravljali na Dunaju in v Gradcu slo- venski dijaki. Tomanu, ki je bil ognjevit govornik, so prirejali velikanske ovacije, za Dežmana, ki kot go- vornik nikogar ni mogel navdušiti, se pa nihče zme- nil ni.«48 mnogi kasnejši razlagalci dežmanovega odpada so omenjene očitke združili v enostaven psihogram, ki ga je v klasični obliki podal Stanko Janež (1953): »Bil je zelo stremljiv človek in se je ho- tel uveljaviti v političnem življenju. Zaradi telesnih napak, pa tudi ker ni bil govornik, v tem stremljenju ni uspel. Videl je tudi, da je na Slovenskem svobo- domiselnemu človeku težavno obstati v boju s sta- roslovensko konservativno skupino. To oboje je bilo krivo, da je prestopil v nemški tabor in postal voditelj nemškutarstva na Slovenskem.«49 toda »značajske« razlage »psihološke ugan- ke« dežman, ki se sicer še vedno pojavljajo,50 niso (bile) najbolj prepričljive. V Vošnjakovo »zgodbo« je upravičeno podvomil franjo Šuklje, ki je v spo- minih zapisal: »Sodilo se je z mnogih strani, da se je zgodil Deschmannov prevrat vsled žaljenega samo- ljubja in malenkostne ljubosumnosti na bolj popo- larnega dr. Tomana. Meni se dozdeva, da se s tako sodbo dela krivica Deschmannovi duši.«51 Zarniko- vo in hribarjevo oceno je v komentarju Prijateljeve »razlage« ovrgel dušan kermavner, ki je upravi- čeno opozoril, da ugodni materialni in družbeni položaj, do katerega je prišel, ni bil prvenstveni cilj skromnega in ne preveč ambicioznega moža.52 raziskovalci njegovega odpada so zato – ob osebnih nesoglasjih s prvaki, zlasti s costo – vzro- ke za njegov odpad iskali predvsem v politiki. ob na moč splošni oceni frana levca (1889): »Poli- tika je bila nesreča naša in – njegova«,53 je njegov sorodnik fran Šuklje povsem konkretno menil, da je bil neposredni povod dežmanovega odpada »Bleiweisov rustikalni konservativizem in Jeranova 48 Dom in svet, 1904, str. 123. 49 Stanko Janež, Pregled zgodovine jugoslovanskih književno- sti, I. knjiga, Slovenska književnost, Maribor 1953, str. 229. 50 Igor Grdina npr. uvršča Dežmana med tiste nadarjene po- sameznike, ki so si »s prestopom med 'priučene Nemce' od- prli pot k uspešnim karieram«. Prim.: Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1860–1918, Ljubljana 2003, str. 22. 51 Šuklje, Iz mojih spominov, I. knjiga, str. 35. 52 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, II., str. 559–560. 53 Ljubljanski Zvon, 1889, str. 256. žajoč se nad prijaznimi ocenami pokojnika44 – v pismu Pavlu turnerju zapisal: »On je bil najgrji lo- pov in naš najnevarnejši nasprotnik in hudodelec, dokler je živel in za lopova in hudodelca moramo ga imeti tudi po smrti njegovi. Na grob trebalo bi mu postaviti črn steber z gadovo podobo in napisano: 'Tukaj počiva najgnusnejši izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njen črni izdajalec in morilec, pravi naslednik Jude Iškarijota, Dragotin Dežman. Popotnik, ki bereš to vražje njegovo ime, pljuni mu na grob in prekolni ga ter hvali božjo pravičnost, ki je začrtala v srce vsemu človeštvu sveti zakon, da vsakega izdajalca domovine zaničuj, črni in prekli- njaj rod za rodom zdaj in do konca vekov.' Tako bi morali častiti take svinje kakor je bil Dežman …«45 »Bleiweisov rustikalni konservativizem in Jeranova tesnosrčnost.« na vprašanje, zakaj je dežman zapustil »narodno zastavo, uskočil v nasprotni tabor ter se iz žarečega narodnjaka prelevil v osovraženega ko- lovodjo kranjskih nemškutarjev«,46 so zlasti njegovi sodobniki poenostavljeno odgovarjali: kriva sta koristoljubje in stremuštvo. dunajski študentje so mu povsem direktno očitali »trebušarstvo«: »Kaj so kope Vaših del – kakor zakladi Vaše pohlepnosti? Kaj so tvori Vašega umovanja – kakor utešenje vaše trebušnosti? Kje Vam je slava narodova – kakor v Vaši mošnji?« enake očitke sta nanj naslovila Va- lentin Zarnik v brošuri Don Quixotte della Blatna vas in (kasneje) ljubljanski župan ivan hribar: »Po- stal je zaradi gmotnih koristi – tedaj iz želodčnega ugodja – 'praktični Kranjec'«.47 Josipu Vošnjaku se je zdel njegov odpad zgolj posledica samoljubja in ljubosumja na priljubljenega lovra tomana: »Ko 44 Takšne ocene so se zdele Janezu Trdini nekaj nepojmljivega. V pismu Pavlu Turnerju z dne 26. julija 1889 je o laskavih ocenah pokojnega Dežmana v nekrologih ogorčeno pribil: »Slovenci so ga na vseh straneh zlatili in lepoličili, samo to so obžalovali, da ga je ločila od našega naroda 'nesrečna po- litika'. Kaj bolj podlega nego je bila ta hvala, ne more se lah- ko misliti: 'Nesrečna politika!' ha ha ha. Ako se bo ubogi naš narod iztrgal kdaj iz davečih ga sovražnih parkljev, rešila ga bo politika, ne pa nadeti srakoperji in pravilno posušene zeli prokletega Dežmana«. Prim.: Aleksander Hudovernik, Spo- mini na Janeza Trdino, III. del, Ljubljanski zvon 1913, str. 353–354; prim. tudi: Globočnik, 12 jeznih mož, str. 34–35. 45 Ibidem. 46 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. knjiga, Ljubljana 1988, str. 35. 47 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1983, str. 488. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 47 tesnosrčnost«.54 Po njegovem naj bi dežman »istini- to ljubil svojo deželo in narod«, vendar je – prežet z modernimi idejami, goreč za razširjanje omike in prosvetljenosti – na koncu »obupal nad možnostjo, da bi pod takim vodstvom naš narod mogel doseči one cilje, koje je on stavil svojemu ljudstvu«.55 nje- gova tragika naj bi tičala v nerazumevanju bistva vsake politike: »da mora politik delati 'auf lange Si- cht', na dolge roke«, v tem, da ni spoznal, »koliko je vredna v politiki – potrpežljivost…« neučakan, kot je bil, si je vbil v glavo, »da more slovenski narod napredovati zgolj v tesni zvezi, v ozkem prijateljstvu z naravnimi svojimi prijatelji, z Nemci, in na tej fundamentalni napaki se je uničil ta izredni mož. Podal se je na poševno ploščo in ko je začel iti nav- zdol, ni bilo več moči, da bi se ustavil. Celo njegovo delovanje je postalo nekakšen paradokson: ker je v istiniti ljubil slovenski narod, je postal njegov zakleti 54 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I., Ljubljana 1926, str. 25- 26. 55 Podobno kot Šuklje so mu študentje v pismu 24. 2. 1861 oči- tali nemožatost: »V zadnjih časih je mož potrebnejše, kakor kdaj. Nočemo spominjati, kako drugi slov. možje ravnajo – čemo samo povedati, da kadar bi naši velikaši pristopili k svojemu narodu in bi govorili v njegovem imenu, da bi tedaj ne bilo tuge, ne obupa. Vi in drugi naših rojakov, ki se bahate z omiko, stopite v borno kočico, vzdignite prostaka na srečno stopnjo svoje izobraženosti, ne suvajte ga reve- ža od sebe, podajte mu svojo roko in pomozite mu!« ARS, Dragotin (Karl) Dežman, a. š. 5, pismo dunajskih študentov Dežmanu z dne 24. 2. 1861. sovražnik! Mož ne zasluži našega sovraštva, marveč globoko naše milovanje!«56 dragotin lončar je glavni vzrok za dež- manov odpad videl v njegovi izraziti liberalnosti: »Kot svobodomislec je imel… v cerkveno-političnih vprašanjih svoje stališče, različno od večine narodne stranke. Kje naj bi našel tla za svoje ideje? Med kme- tiskim ljudstvom, ki ga je vodila duhovščina in čigar narodno-politični program je zastopal dr. Bleiweis, ni bilo misliti na uspešno delo. Zakaj, slovenski kmet ni mogel pogrešati vodstva svoje duhovščine, ker je bila vsa naša socialna struktura še v povojih in ni bilo razven duhovnikov in peščice posvetnjakov – inteligentov nobenih drugih slojev, ki bi bili delali za narodno osvoboditev Slovencev.«57 toda hkrati je menil: »Usodno za nas in za Dežmana je bilo to, da je začel nemško kulturo, ki mu je bila izprva le sredstvo, zamenjevati s ciljem.«58 tudi ivan Prijatelj, ki je dežmanovo od- padništvo naslikal kot zapleten idejno-psihološki proces, v katerem je svobodomiselnega slovenske- ga intelektualca vedno bolj (vsaj od leta 1858) pre- veval obup nad »farško potuhnjenostjo«, nad »na- zadnjaškimi lastnostmi in kulturnimi nečednostmi« staroslovenskega kroga, ki je za pesnika kronal koseskega, za znanstvenika davorina trstenjaka, v politiki pa promoviral konservativnega »Germa- na« dr. etbina henrika costo,59 je bil prepričan, da je dežman odpadel predvsem zato, ker mu »je bilo več za svobodo kakor za narodnost, nad katero je glede Slovencev obupal«.60 Pri tem se je Prijatelj zlasti oprl na dežmanovo pismo Zarniku (9. janu- arja 1861), v katerem je (zavračajoč predlog glede ustanovitve slovenskega političnega časnika) prav po vzoru na marxa in engelsa na avstrijske Slova- ne (in Slovence) naslovil očitek, da so – kot nekoč Judje kristusa – leta 1848 »sveto svobodo, katera je v naše dežele pribegnila, zverižili, kot mrho na glavi bili in tako dolgo trpinčili, da je uboga reva oči za- tisnila in za 11 let srečno v Bogu zaspala«, Slovence 56 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I., Ljubljana 1926, str. 25- 26. 57 Dragotin Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, v: Ble- iweisov zbornik, Ljubljana 1909, str. 188–189. 58 Ibidem. 59 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, II., Ljubljana 1956, str. 69 in 560. 60 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo- dovina, II., str. 82; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Sloven- ska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, II, str. 561. 48 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 pa je pozval, naj se spokorijo in nehajo iskati krivca za svojo zaostalost pri nemcih in nemški kulturi, ampak pri sebi samih. Po Prijateljevem mnenju je dežman »po- splošil trenutno prihuljenost javnih kulturnih priza- devanj« in prišel do odločitve: »čemu bi po zgledu ostalih slovenskih javnih delavcev modificiral ali celo prikrival svojo svobodomiselnost in si s to žr- tvijo pridobival možnost, klesati neke efermne, pri- mitivne stvore, ko vendar vse to ljudstvo in njegova dela nimajo drugega namena, nego da se v bližnji bodočnosti porabijo za tlak ceste, po kateri pojde Ne- mec na Jadran«.61 njegovo odpadništvo je bilo tako po Prijateljevem mnenju posledica »njegove lastne bolezni preslabotnega, slovensko premalo samoza- vestnega značaja«, še veliko bolj pa »bolezni našega takratnega javnega življenja«.62 Zato je menil: »Vi- soka tragika tiči v povesti o Dežmanu, in sicer ne samo njegova osebna, marveč tudi narodna. Njegov primer nudi slovenskemu kulturnemu in literarne- mu zgodovinarju izkrivljeno, karikaturno ogledalo, iz katerega se reži marsikatera spaka tedanjih dni …«63 dušan kermavner, ki je Prijatelju očital, da je s svojim poskusom »idejno-psihološke rešitve 'Dežmanovega problema' obtičal na plitvini« (po njegovem ni znal ločiti dežmanove upravičene »nezvestobe« prvaškemu krogu, od njegove mo- ralno sporne in neupravičene »nezvestobe ljudstvu, iz katerega je izšel in od katerega ga liberalizem ne bi bil smel odtrgati«),64 je tudi sam videl »visoko tra- giko« zgodbe o dežmanu predvsem v tragiki slo- venskega liberalizma, ki da vse do sedemdesetih let ni tvegal javnega političnega nastopa izven okvira oficialno enotne slovenske politike.65 (Za razliko od Prijatelja je celo menil, da bi se dežman znašel v veliko hujšem položaju, kot se je v vlogi vodi- telja nemškega liberalnega tabora na kranjskem, če bi poskušal oblikovati prvakom konkurenčno 61 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo- dovina, II., str. 82. 62 Ibidem. 63 Ibidem. 64 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, II., str. 557, 561–562. 65 Ibidem; prim. tudi: Dušan Kermavner, Prispevek k pojmov- nemu razčiščenju oznake »Jungslovenen«, Zgodovinski ča- sopis, 1970/1-2, str. 21–37. slovensko liberalno »stranko«).66 toda kermavner se ni zadovoljil zgolj z »liberalno interpretacijo« dežmanovega fenomena. V sklepu svojih komen- tarjev je tako menil, da za dežmanovo odpadni- štvo (in nemškutarstvo sploh) v zadnji instanci ni bila odločilna njegova svobodomiselnost, ampak sovraštvo »do slovenske narodnostne prebuje in do slovenskega narodnostnega ponosa«!67 Šlo naj bi za »razumsko opredeljen« primer narodnostne asimi- lacije v smislu ponemčenja, ki ga moralno ni mo- goče opravičiti. Neumno je blebetanje zoper nemščino mnenju tistih, ki vzroke za dežmanovo od- padništvo iščejo tako v »nesoglasjih s slovenskimi voditelji« kot tudi v nasprotovanju njihovemu, »neredko patriarhalnemu konservativizmu«,68 vse- kakor ni mogoče oporekati. njegova osebna na- sprotja s costo (v okviru Zgodovinskega društva za kranjsko),69 ki so polagoma prerasla v spor z »očetom naroda« Janezom Bleiweisom, so kritič- nemu dežmanu gotovo olajšala odločitev za javni prelom s politiko slovenskih »prvakov«, ki se mu 66 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, II., str. 559–560. 67 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, II., str. 561–562. 68 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 76. 69 Dežman je nasprotoval uredniški politiki tajnika društva Henrika Etbina Coste, ki je objavljal nekritične prispevke Davorina Trstenjaka. Neumorni štajerski rodoljub je s svoji- mi avtohtonističnimi prispevki sprožil ostre kritike uglednih nemških zgodovinarjev, s katerimi sta se strinjala tudi Dež- man in Elze. Prim.: Olga Janša Zorn, Historično društvo za Kranjsko, Ljubljana 1996, str. 65–66. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 49 je v danem političnem trenutku zdela povsem ne- sprejemljiva in vse preveč konservativna. Pri tem očitno niso bile v ospredju zgolj razlike v cerkve- no-političnih vprašanjih, kot je menil lončar, am- pak popolnoma drugačen pogled na konstruktiv- no ureditev države po obdobju neoabsolutizma. V pismu Zarniku 9. januarja 1861 je povsem jasno zapisal: »Moje misli so sedanjim terjatvam sloven- skih kolovodij diametralno nasprotne.«70 V spopadu med »nemškimi centralisti« in »slovanskimi fede- ralisti« se je dežman postavil na stran prvih, kar je bilo seveda v popolnem nasprotju z izključno na kranjsko orientirano avtonomistično politiko lju- bljanskih »prvakov«. medtem ko je v teku zasedanja razširjenega državnega sveta Bleiweis v Novicah ves čas zagovar- jal predloge visokega ogrskega in češkega plemstva, ki so dobili epilog v konservativni, federalistično zasnovani oktobrski diplomi (20. oktobra 1860), je dežman delil mnenje »liberalne manjšine« v raz- širjenem državnem svetu, ki je zagovarjala centra- listično organizacijo države (nobenih predpravic ogrski) in njeno čimprejšnjo politično demokra- tizacijo. neoabsolutistični sistem, ki je monarhijo pripeljal v globoko notranjepolitično krizo, bi bilo treba po najkrajši poti zamenjati s pravo parlamen- tarno demokracijo, v kateri bi dobilo odločilno besedo meščanstvo, hkrati pa monarhijo spreme- niti v pravno državo, ki bi ponovno upoštevala v času Bacha suspendirane temeljne pravice človeka in državljana. V skladu s temi stališči je dežman videl v februarski ustavi (z njo je 26. februarja 1861 državni minister Schmerling po centralistič- no predelal oktobrsko diplomo) dobro osnovo za postopno nadaljnjo demokratizacijo političnega življenja v monarhiji – in tudi pomemben korak na poti k uresničitvi v času neoabsolutizma neu- poštevanega načela nacionalne enakopravnosti. Slednjega naj bi bilo moč uresničiti šele potem, ko bodo zagotovljene politične pravice vsakega posa- meznika (državljana). V politični svobodi je videl pogoj za nacionalno enakopravnost in nacionalni razvoj. V »blebetanju« Slovanov o narodnih (jezi- kovnih) pravicah je videl nevarnost za ponovitev scenarija iz leta 1848. V pismu Zarniku in dunaj- skim študentom 9. januarja 1861 je zapisal: »Komaj začenjamo zdaj nekoliko prostejše sopsti, komaj je vlada z verigami, ki so nas skozi 11 let zvezane dr- 70 Dragotin Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Ble- iweisa, Naši zapiski 1909, str. 11–13. žale, nekoliko odjenjala, se zopet čujejo ravno tisti ostudni glasovi o narodnosti in jeziku. Mi hočemo politizirati, pa smo še otroci v vseh državnih zade- vah, smo gluhi za ojstre stvaritve zgodovine, smo neobčutni za krvave rane, ki so jih nam zadnja leta vsekala, in zares zaslužimo, da nas tiranska vlada zopet v zasluženo suženjstvo telebi.«71 Z zornega kota »svobode« se mu je zdelo napačno stališče, češ da je slovenske nerazvitosti kriva nemščina.72 glavni vzroki za slovensko za- ostajanje naj bi bili: »… naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdra- ve in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apa- tija za javne reči, naša tesnoserčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost …«73 Znanje nemščine in zavezanost razvitejši nemški kulturi se mu je zdela edina prava pot za napredek slovenskega naroda: »Ruski pro- fesor Gregorovič, ki je bil zadnjikrat v Ljubljani je rekel, da na Ruskem imajo sledeči pregovor: 'Kdor hoče človek postati, mora francoski jezik znati.' Rav- no tako je pri nas z nemščino. Velikane slovenskega duha, Kopitarja, Dolinarja, Vego, Cojza je nemška omika na visoko stopnjo pripeljala. Najkrepkejši možje slovenskega naroda, vrli Gorenjci, nemščino visoko cenijo in svoje sinove na Gorotan pošiljajo, da se nemško nauče, in kdo bi rekel, da so Gorenjci polutani? da so zvrženci? […] Profesor Petruzzi je meni mnogokrat rekel, da učenci, ki so v slovenščini prvaki bili, kakor Levstik, Valjavec i. t. d., so se tudi v nemški prozi najbolj odlikovali.« kardinalni dokaz za pravilnost svojih trditev je dežman (kot nekaj let prej Vinko fereri klun)74 iskal v času reformaci- je, ko smo Slovenci s pomočjo nemškega tutorstva 71 Ibidem. 72 Študentje so mu očitali malikovanje nemščine in Nemcev in mu pripisali stališče: »Ako se ne boš ponižni sluga za peč nemške izobraženosti vsedel, glej! zabredeš v kalužo prej- šnjih vekov! Torej, pusti, nap[a]čni Slovenec! narodnost svo- jo, bodi Nemec in potem boš le práv Slovenec! Tako modruje Vaša učena glava o nemški kulturi; Vaš jezik govori, kakor da bi bil vse sladkosti te omike posrkal – in v sladki pijano- sti ponujate (kak je Vaša ljubezen proti žejnemu narodu!) vsem, vsem edinozveličavno kupico, ako ravno jo mora vsak hlápen pivec s svojo narodnostjo plačati! Po Vaših mislih bi se mogel vsak Slovenec v nemški omiki ne skopati, ampak raztopiti, potem bi še le bil – prava spakedrija!« ARS, Dra- gotin (Karl) Dežman, a. š. 5, pismo dunajskih študentov z dne 24. 2. 1861. 73 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 11–13. 74 Olga Janša Zorn, Historično društvo za Kranjsko, str. 217. 50 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 v kratkem naredili velik kulturni preskok: »Sloven- skim farjem od časov reformacije sem nobeden ni branil, da so se v verskih zadevah slovenščine po- služevali, nemščina se v to reč ni nikakor vtikala. In kaj so oni ta dolgi čas na dan spravili? Kvečjemu mo- litvine bukvice, ki so kot mušice proti velikanskim knjigam, katere so reformatorji Slovencem podarili. Bohorič, učenec slavnega Melanchtona, Trubar in Dalmatin so na nemških učiliših pri virih modro- sti in učenosti svoje žejne duše napajali. Vrnili so se domov s krepostjo nemške vrednosti, prvi so Sloven- cem pisali in s podporo nemških knezov slovenske knjige na svitlo djali. Torej glejte, kako neumno je blebetanje zoper nemščino, po kateri smo vendar edino luč v temnih časih dobivali. Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli.«75 Podobno stališče je dežman ponovil v pismu franu levstiku 11. mar- ca 1861: »Duhovne produkcije je Slovencem treba, vse vpitje o narodnosti in vse zaničevanje nemške omike nas ne spravi niti koraka naprej […] Ko grmi- mo zoper nemškutarijo, sami ne poznamo zakladov našega slovstva.«76 V skladu s stališči, izraženimi v pismu Zar- niku, je dežman nastopil v državnem zboru.77 ko so že v teku adresne debate maja 1861 (slovan- ski) federalisti v odporu do preveč centralistične februarske ustave načeli vprašanje kompetenc ob- stoječega državnega zbora, je dežman v več pismih Bleiweisa svaril pred nespametnim posnemanjem Čehov (»mi Slovenci ne moremo ž njimi iti«)78 in se zavzel za sodelovanje z nemškimi ustavoverci. Po- litika čeških poslancev s Palackym in riegerjem na čelu, ki so iz »formalnih« in nacionalnih razlogov poskušali blokirati sprejem vrste svobodomiselnih zakonov, ki bi koristili vsem, se mu je zdela ško- 75 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 11–13. 76 Avgust Žigon, Bridka zgodba iz Levstikovega življenja, Slo- van, 1917, str. 155–156. 77 Bistvo Dežmanovih stališč iz pisma Zarniku je v dopisu No- vicam 26. 1. 1861 predstavil Zarnik sam, ne da bi navedel Dežmanovo ime: »Nekateri sicer še vedno ragljajo, da slo- venski narod ni za drugo na svetu, kakor ravno za nemško omiko; le ona ga mora opiliti in zveličati častno in večno. Vsako drugo prizadetje je neumno, celo nevarno… Iščimo rajši zveze z Nemci; ž njimi se zedinimo ter se bojujmo, da dobimo omiko in svobodo; (ktero neki?). Ogibajmo pa se svojih slovanskih bratov, ki so leta 1848. svobodo pokopali in čujte! tudi v nekem kraji ves 'šnops' popili!« 78 Lončar, Iz politične korespondence, str. 14–15; isti, Dragotin Dežman in slovenstvo, str. 323–324. dljiva in v popolnem nasprotju z interesi države in njenih posameznih delov. Prav ob čeških zahtevah po večji avtonomiji dežel kot pogoju za nacionalno enakopravnost je dobil vtis, da se ponavlja zgodba iz leta 1848, ko so avstrijski Slovani s svojim ne- prestanim blebetanjem o narodnosti in jeziku »iz- dali svobodo«.79 »Zares škoda, da 'Slovani' zgodovi- ne leta 1848 si nočejo v poduk vzeti«, je maja 1861 zapisal v pismu Janezu Bleiweisu. »Ravno tako se tudi zdaj snuje pogin svobode. Namesto, da bi vsa ljudstva z obema rokama po zlatih jabolkih svobode segla, bodo še zoper svobodo protestirati začeli, mi- sleč, da bi to njih 'avtonomiji' škodovati moglo.«80 Čehi naj bi si prizadevali le za »svojo češko krono, oni hočejo to delati, kar pri Madjarih izvedeno vidi- mo«; zadovoljni bi bili »ako se le cesar v Prago pre- seli ali ako Clam Martinic minister postane«, četudi potem »najhujši absolutizem vlada«.81 Poleg tega pa naj bi v češki stranki ne bilo prave demokracije, ampak vladavina riegerja (in Palackega): »To jaz ne imenujem svobodno gibanje, temuč drugo obliko absolutizma.«82 V pismu svojemu svaku Pauerju z dne 17. junija 1861 je z odkrito nejevoljo okrcal politiko vodstva »narodne stranke« na kranjskem (Bleiweisa) in radikalna stališča dela dunajskih štu- dentov, ki da so pod popolnim vplivom Čehov.83 Hrvati so bili od nekdaj rablji absolutizma Poleg odločnega nasprotovanja posnemanju Čehov, ki mu je ostal zvest tudi kasneje (strinjal se je s prijateljem grofom antonom alexandrom au- erspergom, ki je slovenske politične voditelje več- krat imenoval za »učljive opice Čehov«),84 pa je bil dežman v veliki koliziji s politiko prvakov tudi pri presojanju nekritičnega povezovanja in bratenja s hrvati, ki je prav v času obnove ustavnega življenja dobilo nov zagon. Svoj odpor do hrvatov je jasno izrazil že v pismu Zarniku 9. januarja 1861, v ka- 79 Vasilij Melik, Nacionalnopolitične razmere v slovenskih de- želah v času neoabsolutizma, v: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 190–130. 80 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 37. 81 Ibidem. 82 Ibidem. 83 Gorazd Stariha, Politične razmere na Slovenskem od obno- ve ustavnega življenja (1860/61) do dualizma (1867), rkp. dis., Ovsiše 2003, str. 42. 84 Melita Pivec Stele, Pisma Antona Auersperga Karlu Dež- manu, Glasnik Muzejskega društva Slovenije, 1930, str. 64; pismo A. A. Auersperga K. Dežmanu, Gradec 12. 1. 1871. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 51 terem je med drugim zapisal: »Kaj pravi zgodovina o Hrvatih? Odgovor: Hrvati so bili od nekdaj rablji absolutizma. Tudi dokler so bili sami svoji, njih slav- na zgodovina le o umorih in enakih grozovitostih pripoveduje. Kaj mislijo kranjske branjevke o Hrva- tih? Komaj se po mestih začuje, da 'rešitelji Avstrije' primarširajo, vsi peki vrata svojih pekarij zalopnejo in branjevke svoje štante spraznujejo. Kaj pravi dr. Hyrtl na Dunaju o Hrvatih? On reče: ta drhal, ki je pod Jelačićem l. 1848 na Dunaj privihrala, mi je iz vseh posod, kjer sem anatomične preparate imel, špirit popila.« – »Le prenapeti Slovenci pravijo: Slo- venski narod mora 'mit Sack und Pack' v hrvaško ta- borišče pobegniti, sicer ga bo nemščina popolnoma okužila. Tako malo torej sebe in svoj narod cenijo, da ne premislijo, da se celo kranjske branjevke njihovim zveličavnim idejam posmehujejo. Edini Prešeren več velja kot cela hrvaška literatura, in kam bo lepa slo- venščina prišla, ako jo hrvaškemu barbarstvu izro- čimo […] Tam, kjer je prava omika, kjer je prava svoboda, bo tudi za Slovence najbolje. Ne bodemo se sicer toliko bahati mogli, kakor bratje Hrvatje, pa tudi v zvezi z omikanimi narodi se nam ne bo treba bati, da bo drugi narod naš jezik in narod zatrl.«85 Če lahko dežmanovo nasprotovanje posne- manja Čehov še nekako umestimo v spor med cen- tralisti in federalisti (avtonomisti), ki se je odvijal v državnem zboru, ima njegov odpor do jugoslo- vanske orientacije slovenske politike vendarle širše razsežnosti. na eni strani gre res za tedaj močno razširjeno stališče (nemških) liberalcev in demo- kratov o negativni vlogi bana Jelačića in »hrvatov« v revoluciji 1848.86 toda hkrati gre za povsem ja- sno prepričanje (pri posameznih slovenskih inte- lektualcih ga srečamo že v predmarcu in zlasti v letu 1848), da bi povezovanje s hrvati za Slovence pomenilo civilizacijski korak nazaj.87 iz pisma, ki so ga 24. februarja 1861 poslali dežmanu dunajski študentje z Zarnikom na čelu (gre za odgovor na dežmanovo pismo z dne 9. januarja 1861), se jasno kaže, da jih je (poleg »slavljenja« nemškega jezika in kulture) očitno najbolj zbodlo prav dežmanovo protihrvaško stališče: »Drugo, kar čemo opomniti, so Vaše misli o Hrvatih. Hvala Bogu! da takrat no- benega v naši družbi bilo ni. Vaše medene misli bi sicer bile slogo, vzajemnost med nas posadile!?! Mi zelo dvomimo, da ste Vi kdaj misli pravih ter omi- kanih Hrvatov brali, misli o slovanski narodnosti, akoravno ste učen, da, skozi in skozi učen gospod; tudi ne vemo, koliko ste se soznanili z duhom hrva- ških rodoljubov. Vi praktični in umni naravoslovec ste menda tudi tukaj prezrli duha, ker Vaše vedno ostre oči le anatomično rerum naturam preiskava- jo. Tiste cunjaste in plesnjive misli, ki so se, žalibog! med našim ljudstvom vkoreninile, ki kažejo, kako malo da čuti narod sorodnost svojo, ste Vi pregreli nad lešrbico svojega uma in sejete nov grah med sči- njeno žito današnjih zdravejših misel. Pravična roka ne pobira kamnja po svojem dvorišu in ga ne meče na sosedovo selo. Tu kažete tisto divjačnost, ktero našemu ljudstvu oponašate!«88 in po dežmanovem nastopu v državnem zboru 27. junija 1861, v ka- 85 Lončar, Iz politične korespondence, str. 11–13; isti, Drago- tin Dežman in slovenstvo, str. 319; prim. tudi: Prijatelj, Slo- venska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, II., str. 72–73, 336. 86 France Klopčič, Engels (in Marx) o »nezgodovinskih« slo- vanskih narodih 1847–1895, v: France Klopčič, O preteklo- sti drugače, Ljubljana 1984, str. 11–56. 87 Prim.: Stane Granda, Dr. Jožef Muršec-Živkov v revolucio- narnem letu 1848/49, Kronika 55, 2007/1, str. 32. 88 ARS, fond Karl Dežman, a. š. 5; pismo »več razžaljenih Slo- vencev«, Dunaj, 14. 2. 1861. Češki voditelj František L. Rieger 52 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 terem hrvatov sploh ni omenjal, je prav njegovo odklonilno stališče glede slovenskega povezovanja z brati na jugu vneslo razdor med študente, ki so na Zarnikovo iniciativo dežmanu izglasovali ne- zaupnico. felix Schaschel je v pismu Petru gras- selliju (10. julija 1861) spor med študenti opisal z besedami: »Nas (kakih deset), ki nismo podpisali nezaupnice Deschmannu, bi Zarnik, ki se vnema za ustanovitev jugoslovanske države, in njegovi bodoči pretorijanci, najrajši v žlici vode utopili.«89 Ponovila se je zgodba iz leta 1858, ko so iz neformalnega »ju- goslovanskega študentskega društva« (ustanovil ga je Zarnik) izgnali aleksandra Schemerla, ker je po- rogljivo govoril o (južnih) Slovanih in društvu.90 Po sili izvirne teze? Z izjemo dušana kermavnerja, ki se mu je zdel »protislovanski« pasus v pismu Zarniku (v njem je položil »težišče v napad na grdo ravnanje avstrijskih Slovanov s 'sveto svobodo' v letu 1848«) zgolj taktična poteza, s katero naj bi dežman po- skušal dodatno utemeljiti svoj odpor do slovenske politike (»ker je vedel za radikalno liberalno razpo- loženje mlajše generacije, ki ni mogla vedenja svojih očetov v letu revolucije kaj prida zagovarjati«),91 ni dežmanovemu zavračanju (jugo)slovanske orien- tacije slovenske politike do nedavnega namenil po- sebne pozornosti skoraj noben slovenski zgodovi- nar. kot da bi se – v duhu »bratstva in edinstva« ali iz strahu pred očitkom nacionalizma – bali prizna- ti, da so obstajali tudi Slovenci, ki se z nekritično (jugo)slovansko orientacijo slovenske politike niso strinjali. Potem ko sem v Slovenski kroniki XIX. stoletja predstavil dežmanovo odpadništvo pred- vsem kot posledico zavračanja nekritične (jugo) slovanske orientacije slovenske politike,92 je Peter Vodopivec (brez podrobnejše argumentacije) ta- kšno razlago kategorično zavrnil. (Po njegovem naj bi šlo celo za po »vsej sili 'izvirno' in skrajno tezo«, ki naj bi koreninila v podcenjevanju »ideo- loških in nazorskih nasprotij v slovenski politiki 19. 89 Marjan Drnovšek, Arhivska zapuščina Petra Grasselli- ja 1842-1933, Gradivo in razprave 6, Ljubljana 1983, str. 265–266; prim. tudi: Kermavner, Prispevek k pojmovnemu razčiščenju, str. 34. 90 Levstikova pisma, ur. Avgust Pirjevec, Ljubljana 1931, str. 121; Levstikovo pismo Simonu Gregorčiču, 9. 3. 1887. 91 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tična in slovstvena zgodovina, II., str. 557. 92 Janez Cvirn, Vražji Dežman, kaj si storil, v: Slovenska kro- nika XIX. stoletja, II. del, str. 36–38. stoletja«).93 Za razliko od njega je andrej rahten v svoji monografiji o slovensko-hrvaških političnih odnosih v dežmanovem nasprotovanju stališčem narodnjaškega vodstva, češ »da se je potrebno v boju za uresničitev narodnih zahtev nasloniti na Hrvate«, vendarle videl enega izmed (sicer števil- nih) razlogov za njegov »strankarski (in miselni) prestop«.94 Vasilij melik je že pred desetletji upravičeno opozoril, da so na proces nacionalne diferenciaci- je med meščani in izobraženci, torej med ljudmi, »ki so znali oba jezika, ki so živeli v obeh kulturah, slovenski in nemški«, vplivali številni momenti. nekaterim se je zdelo, da politika narodne stran- ke preveč »trga vezi z nemško kulturo, s katero so bili zrasli«, spet drugi so imeli narodno gibanje za preveč radikalno in klerikalno, tretji so prestopi- li iz koristoljubja. med njimi pa so bili tudi taki, ki so zapustili narodno stvar iz »odpora do slo- vanskega ali jugoslovanskega čustvovanja, ki se je uveljavljalo«.95 nobenega dvoma ni, da so bili pri dežma- nu na delu skoraj vsi našteti momenti. toda zdi se, da je na njegov »odpad« bolj kot ideološka in na- zorska nasprotja vplivalo naraščajoče nestrinjanje z nekritičnim jugoslovanstvom, ki so ga zavračali tudi mnogi drugi.96 to dokazuje že sama kronolo- gija dežmanovega »izstopanja« iz narodne stranke. mož, ki je v pismu dunajskim študentom 9. janu- arja 1861 sicer kategorično trdil: »Moje misli so se- 93 Peter Vodopivec, Slovensko zgodovinopisje med tradicijo in inovacijo, Prispevki za novejšo zgodovino, XLIV – 2/2004, str. 26. 94 Andrej Rahten, Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko- hrvaških političnih odnosov v Habsburški monarhiji 1848– 1918, Ljubljana 2005, str. 47. 95 Vasilij Melik, Problemi in dosežki slovenskega narodnega boja v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, v: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 241. 96 Tako je npr. predstojnik okrajnega urada ljubljanske okolice Johann Pajk Levstikove očitke v listu Naprej (1863), češ da pri pisnem poslovanju z ljubljanskimi okoliškimi občinami premalo upošteva slovenščino, zavrnil z besedami: »Podpi- sani predstojnik je bil že od nekdaj Kranjec, Slovenec in Slo- van in bo tak v vsakem poštenem smislu brezpogojno ostal. Že od nekdaj je govoril in pisal kranjsko in slovensko enako kot nemško, toda kot Kranjec je tudi Avstrijec, brezpogojno predan državni upravi in zvest prevzvišenemu monarhu. Je tudi ves zavzet za nadaljnji razvoj, za dobrobit svoje naro- dnosti – toda Hrvat, Srb, Bosnijak ne želi postati.« Naprej, 26. 5. 1863; ARS, Deželno predsedstvo, 1221/1863; podatek mi je posredoval dr. Gorazd Stariha, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 53 danjim terjatvam slovenskih kolovodij diametralno nasprotne,«97 je na občinskih volitvah v ljubljani mirne duše kandidiral na listi »prvega mestjanske- ga odbora« skupaj z Bleiweisom. Volilni program, ki je poudarjal svobodomiselnost in nacionalno enakopravnost, je bil očitno sprejemljiv za oba.98 Po izvolitvi za državnozborskega poslanca se je aprila 1861 odpravil na dunaj kot slovenski dr- žavnozborski poslanec in bil tudi v delegaciji, ki je državnemu ministru Schmerlingu predala peticijo s slovenskimi narodnimi (jezikovnimi) zahtevami. do tega trenutka (domnevno velika) ideološka in nazorska nasprotja med njim in Bleiweisom očitno niso bila dovolj velika za prelom z narodno stran- ko. do usodne odločitve je prišel šele po začetku zasedanja državnega zbora, ko je – v režiji Ble- iweisa in tomana – slovenska politika nenadoma začela ostreje udarjati po centralistični februarski ustavi in pihati v rog avtonomistov. Za javen pre- lom s politiko narodne stranke se je odločil šele po neuspešnem prepričevanju Bleiweisa, češ da je posnemanje Čehov in ostalih Slovanov v nasprotju z interesi Slovencev in cele avstrije. namesto slepe solidarnosti s Slovani, ki s svojo egoistično politiko nehote služijo reakciji, bi morala slovenska politika podpreti prizadevanja vlade in nemških ustavover- cev, da po desetletju črnega absolutizma avstrijo spremene v moderno ustavno in pravno državo, ki 97 Dragotin Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Ble- iweisa, Naši zapiski 1909, str. 11–13. 98 Novice, 30. 1. 1861. bo vsem državljanom za- gotavljala temeljne pravice in svoboščine. Politična demokratizacija bo ustva- rila pogoje za nemoten kulturni razvoj slovenske- ga naroda, ki mu nihče, še najmanj pa nemci, ne na- sprotuje. Pri premoščanju kulturne zaostalosti pa bi se morali Slovenci (kot do- tlej) nasloniti na nemce, s katerimi jih je usoda tesno povezala, nikakor pa ne na kulturno zaostale (Jugo) slovane. takšne povezave bi bile civilizacijski korak nazaj, cokla v razvoju slo- venskega naroda. nasprotovanje (jugo)slovanski orientaciji slovenske politike je bilo tudi kasneje tista točka, ki je dežmana najbolj ločila od »narodnega tabora«. V članku Nemškutar (1869), ki je izšel v dnevniku kranjskih ustavovercev Laibacher Tagblatt, je tako med drugim poudaril, da se tudi t. i. nemškutar ne odpoveduje svojemu slovenskemu izvoru in je- ziku, temveč le drugače presoja slovensko-nemška razmerja kot slovenska stranka. nemškutar ne so- vraži nobenega naroda, predvsem pa ne nemškega, »od katerega so se Slovenci tako veliko naučili«. ker se zaveda nemškega vpliva na slovensko literaturo (reformacija je prinesla kulturo v deželo), zlasti ceni nemško kulturo in si seveda želi, da bi se njegovi otroci poleg slovenščine učili tudi nemščine. »Tudi on želi dvig svojega jezika, saj ga ljubi. Vendar meni, da mu znanje nemškega jezika prinaša velike pred- nosti. Ve, da bo prihodnost njegovim otrokom lepše cvetela, če se bodo učili tudi nemščino, saj ga trgovi- na in obrt postavljata v stik s sosednjimi nemškimi deželami. Tako je veliko bolj v stiku z Nemci kakor z manj civiliziranimi deželami slovanskega juga, kjer še obstaja krvno maščevanje in kjer morajo ljudje še obdelovati polja s puško na rami.«99 na viharni seji kranjskega deželnega zbora 16. septembra 1878, na kateri je slovenska manjšina zahtevala razveljavi- 99 Laibacher Tagblatt, 20. 1. 1869; Dragan Matić, Nemci v Ljubljani, str. 80–81; prim. tudi: Peter Vodopivec, O soci- alnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranjskem od konca 60. do začetka 80. let 19. stoletja, Pri- spevki za novejšo zgodovino XXVII, 1987, str. 13. Nemškutarji v deželnem zboru Kranjskem (Brencelj, 1878/17 in 18) 54 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 tev mandata v postojnskem volilnem okraju izvo- ljenega dr. deva, je dežman na Vošnjakove očitke o renegatstvu odgovoril: »Običajno v naši deželi imenujejo za renegata vsakogar, ki zagovarja ustavo in državne interese in nima posluha za fantastične panslavistične sanjarije!«100 ko so na naslednji seji (20. septembra 1878) slovenski poslanci (Bleiweis) dežmanove besede zlonamerno interpretirali kot očitek Slovencem, češ da zasledujejo veleizdajal- ske tendence, je dežman njihovo interpretacijo odločno zavrnil. »Moja gospoda! Če sem govoril o panslovanskih sanjarijah, se sprašujem, ali je mo- goče očitek nekomu, češ da je panslavist, enačiti z očitkom, da je veleizdajalec? Poznam veliko pansla- vistov, ki jih spoštujem, oseb, ki panslovanske ideje javno častijo. Gospodo bi rad spomnil le na to, da se v naši deželi pogosto pretresa vprašanje, ali ne bi bilo dobro slovenski jezik povsem odpraviti v korist nekega drugega slovanskega jezika, ali ne bi bile že matere pripravne, da pri vzgoji svojih otrok rečejo zbogom slovenskemu jeziku. – Takšno ravnanje, ta- kšne intence imajo zagotovo panslovanski priokus, čeprav nikakor niso veleizdajalske, ampak so na ravni sanjarij«.101 Če zaključimo: na dežmanov »odpad« so nedvomno vplivala osebna nesoglasja s prvaki in odpor do njihove preveč konservativne orientaci- je, še zlasti pa bistveno drugačen pogled na kon- struktivno ureditev države in »pravilno« strategijo kulturnega razvoja Slovencev znotraj monarhije. V tem kontekstu se je zdelo dežmanu povezovanje s hrvati in ostalimi (Jugo)slovani civilizacijski korak nazaj, kar je vse do svoje smrti nenehno ponavljal v časopisju in predstavniških telesih. Viri – arhiv republike Slovenije, fond aS 854 (drago- tin (karl) dežman). – das deutschtum in krain – ein wort zur au- fklärung, graz 1862. 100 Stenografski zapisnik druge seje deželnega zbora kranjske- ga v Ljubljani dne 16. septembra 1878, str. 34; prim. tudi: Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik, Ljubljana 1940, str. 156. Njegova izjava je tako razburila slovenske poslance, da so z razbijanjem po mizah (Svetec) in kričanjem Slava slavjanom (Zarnik) ter Proklete grablje (Vošnjak) prisilili deželnega glavarja, da je zaključil sejo. 101 Stenografski zapisnik tretje seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 20. septembra 1878, str. 46. – dom in svet – don Quixotte della Blatna vas. načrt tragične ko- medije v štirih dejanjih s predigro in petjem. Za rabo prihodnjih dramatikov nekoliko v prozi, nekoliko v preprostih rimah načrtal Servantes mlajši, Zagreb 1862. – eine Thierfabel aus krain, erbauliche historia für männiglich zu nutz und fromm. in zi- erliche knittelreimlein gebracht durch Joco- sum hilarium den Jüngeren, wien 1861. – ivan hribar, moji spomini, i. del, ljubljana 1983. – krain und das deutschtum. entgegnung auf die flugschrift 'das deutschtum in krain', lju- bljana 1862. – laibacher tagblatt – levstikova pisma, ur. avgust Pirjevec, ljubljana 1931. – ljubljanski Zvon – naprej – novice – Slovenec – Stenografski zapisnik druge seje deželnega zbo- ra kranjskega v ljubljani dne 16. septembra 1878. – Stenografski zapisnik tretje seje deželnega zbo- ra kranjskega v ljubljani dne 20. septembra 1878. – Stenographische Protokolle des hauses der abgeordneten des reichsrathes, wien : aus der k. k. hof- u. Staatsdruckerei, 1862. – fran Šuklje, iz mojih spominov, i. knjiga, lju- bljana 1988. Literatura – Janez cvirn, Vražji dežman, kaj si storil, v: Slo- venska kronika XiX. stoletja, ii. del, ljublja- na 2003. – marjan drnovšek, arhivska zapuščina Petra grassellija 1842-1933, gradivo in razprave 6, ljubljana 1983. – andrej gabršček, goriški Slovenci 1840–1900, i. del, ljubljana 1932. – damir globočnik, 12 jeznih mož. 12 zgodb o slovenski karikaturi, radovljica 1997. – miroslav gorše, doktor Valentin Zarnik, na- rodni buditelj, pisatelj in politik, ljubljana 1940. Janez Cvirn, KDOR TE SREČA, NAJ TE SUNE, ČE TI MORE, V ZOBE PLUNE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 55 – igor grdina, Slovenci med tradicijo in perspek- tivo. Politični mozaik 1860–1918, ljubljana 2003. – Stane granda, dr. Jožef muršec-Živkov v re- volucionarnem letu 1848/49, kronika 55, 2007/1. – aleksander hudovernik, Spomini na Janeza tr- dino, iii. del, ljubljanski zvon 1913. – Stanko Janež, Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti, i. knjiga, Slovenska književ- nost, maribor 1953. – olga Janša Zorn, historično društvo za kranj- sko, ljubljana 1996. – dušan kermavner, opombe, v: ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, ii., dZS, ljubljana 1956 (1957). – dušan kermavner, Prispevek k pojmovnemu razčiščenju oznake »Jungslovenen«, Zgodo- vinski časopis, 1970/1-2. – france klopčič, o preteklosti drugače, ljubljana 1984. – gustav kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich 1848-1904, i., graz 1972. – dragotin lončar, dragotin dežman in sloven- stvo, v: razprave znanstvenega društva za humanistične vede, V-Vi, ljubljana 1930. – dragotin lončar, dr. Janez Bleiweis in njego- va doba, v: Bleiweisov zbornik, ljubljana 1909. – dragotin lončar, iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, naši zapiski 1909. – Josip mal, Zgodovina slovenskega naroda, celje 1928. – dragan matić, nemci v ljubljani 1861–1918, ljubljana 2002. – dragan matić, Pes z imenom dežman, v: Slo- venska kronika XiX. stoletja, ii. del, ljublja- na 2003. – dragan matić, Spopada pri Vevčah in Jančah – grenki epizodi ljubljanskih turnarjev, v: Slovenska kronika XiX. stoletja, ii. del, lju- bljana 2003. – Vasilij melik, Slovenci 1848–1918. razprave in članki, maribor 2002. – melita Pivec Stele, Pisma antona auersperga karlu dežmanu, glasnik muzejskega dru- štva Slovenije, 1930. – ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, ii., dZS, ljubljana 1956 (1957). – andrej rahten, Zavezništva in delitve. razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918, ljublja- na 2005. – dietmar Scharmitzer, »der landtagsfeldwebel hat schon seinen Säbel geschärft«. Briefe von karl deschmann an anastasius grün, v: Zur geschichte der österreichisch-slo- wenischen literaturbeziehungen, hrg. von andreas Brandtner und werner michler, wien 1998. – gorazd Stariha, Politične razmere na Slovenskem od obnove ustavnega življenja (1860/61) do dualizma (1867), rkp. dis., ovsiše 2003. – Peter Vodopivec, od Pohlinove slovnice do sa- mostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, lju- bljana 2006. – Peter Vodopivec, o socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na kranj- skem od konca 60. do začetka 80. let 19. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino XXVii, 1987. – Peter Vodopivec, Slovensko zgodovinopisje med tradicijo in inovacijo, Prispevki za novejšo zgodovino, XliV – 2/2004. – ivan Vrhovnik, Pred petdesetimi leti, ljubljanski zvon 1911. – avgust Žigon, Bridka zgodba iz levstikovega ži- vljenja, Slovan, 1917. Zusammenfassung wer dich trifft, soll dich schubsen, wenn er kann, in die Zähne spucken Dragotin Dežman und das Slovenentum auf der Sitzung des reichsrats am 27. Juni 1861 beschuldigte der görzer abgeordne- te anton Černe die regierung, die sprachliche gleichberechtigung der Slovenen systematisch zu verletzen. er betonte, dass im Vergleich mit den anderen (slavischen) Völkern der monarchie der Slovene „noch immer ein wahrer Paria ist“. einer solchen charakterisierung der Slovenen wider- sprach dragotin dežman, slovenischer abgeord- neter aus krain, auf das entschiedenste. in seiner 56 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 rede rechnete dežman in weiterer folge auch mit den Behauptungen des tschechischen abgeordne- ten Zelený ab, der erklärt hatte, die tschechische literatur hätte einen bedeutenden einfluss auf die südslavische (also auch die slovenische) literatur ausgeübt. „Ich gehöre dem Stamm der Südslaven an, lebe für mein Volk, nehme an dem geistigen Auff- schwunge deselben den regsten Antheil; doch kann ich dem Herrn Professor Zelený versichern, daß mir bis jetzt ein merklicher Einfluß der czechischen Lite- ratur auf uns Slovenen unbekannt sei. – Ferner kann ich aber dem Herrn Professor sagen, daß bei uns in der ärmlichsten Bauernhütte Jedermann davon zu erzählen weiß, von welch einer hohen Bedeutung, von welch einem hohen Einflusse für das materielle Wohl und für den geistigen Auffschwung die deut- sche Cultur sei.« mit seiner rede erntete dežman ovatio- nen der deutschen linken, in der slovenischen Öffentlichkeit aber erregten seine worte anstoß. während er in deutschen Blättern als der „deut- sche krainer“ gerühmt und gelobt wurde und ihm das Vertrauen ausgesprochen wurde, wuchs in der slovenischen Öffentlichkeit die entrüstung über seinen „Verrat“. der mann, der als großer Slovene und Slave, als hochangesehener gelehrter und hei- matliebender Schriftsteller und dichter nach wien aufgebrochen war, wurde bereits im Sommer 1861 zum Volksfeind nummer eins, der sich als „Urbild des national abtrünnigen“, des deutschtümlers, in die slovenische kollektive erinnerung eingeprägt hat. obwohl viele überzeugt waren, dass dežman aus eigennutz und krankhaftem ehrgeiz vom Slovenentum abgefallen war, überwog schon unter seinen Zeitgenossen die einschätzung, dass die gründe für seinen abfall – neben den persön- lichen konflikten mit costa und Bleiweis – vor al- lem politischer natur waren. auch die mehrheit der historiker (dragotin lončar, ivan Prijatelj) war der meinung, dass sich dežman als prononcierter liberaler aus widerstand gegen die konservative Politik der führenden Persönlichkeiten mit Janez Bleiweis an der Spitze und aufgrund der extrem klerikalen Standpunkte des redakteurs des Blattes Zgodnja danica, luka Jeran, zum Bruch mit dem Slovenentum entschloss. die „liberale“ erklärung des Phänomens dežman, die noch heute in der slovenischen historiographie (Peter Vodopivec) vorhanden ist, verweist aber nur auf eine Seite der medaille. denn sowohl die chronologie von dežmans „austreten“ aus der nationalen Partei als auch seine spätere politische tätigkeit zeigen klar, dass die entschiedene gegnerschaft gegen die unkritische (jugo)slavische orientierung der damaligen Politik für seinen „abfall“ vom Slo- venentum entscheidend war – und nicht so sehr seine persönlichen und ideologischen meinungs- verschiedenheiten mit den führenden politischen Persönlichkeiten. Statt dem nachahmen der ver- hängnisvollen tschechischen Politik („wir Slo- venen können nicht mit ihnen gehen“) und dem (kulturellen) Zusammenschluss mit den „barba- rischen kroaten“ schien ihm die engste politische und kulturelle Zusammenarbeit mit den „zivili- sierten“ deutschen, die der slovenischen kulturel- len entwicklung angeblich immer gewogen waren, die einzige Perspektive für die Slovenen zu sein. die ablehnung der (jugo)slavische orien- tierung in der slovenischen Politik war eine kon- stante in dežmans politischer tätigkeit bis zu sei- nem tod im Jahr 1889. dabei war er mit seinem Standpunkt nicht allein. auch viele andere gebil- dete einzelpersonen wandten sich insbesondere wegen der unkritischen (jugo)slavischen orientie- rung von der nationalen Partei ab. daher ist die meinung berechtigt, dass die haltung zur (jugo) slavischen orientierung den Prozess der nationa- len differenzierung erheblich beeinflusst hat. Schlagwörter: dragotin dežman (karl de- schmann), reichsrat, nationale abtrünnigkeit, jugoslavische orientierung, slovenische Politik in Österreich-Ungarn, nationale differenzierung.