Poslednja misel. Gospod urednik! Prav lepo Vas prosim, da uvrstite ta-le članek, če ne drugam, med inserate, kjer se priporoča in ponuja raznovrstno blago. Ne bi namrec rad, da bi raojo poslednjo misel pogoltnila pozabljivost — Vaš vztrajno molčeči koš, ali pa — kar bi bilo še najhuje, — da bi sedaj v dobi najživahnejše konkurence napisal svojo poslednjo misel kdo drugi. Konkurenca na vseh koncih in krajih ! Minule božične praznike sem se naslajal ob pogledu na popolnoma zametano okolico in tajnostno zakrito, nam še vedno z obljubami prijazno bodočnost, ob staro-novih jaslicah, za katere nisem mogel dobiti niti mahu, kar se mi ni primerilo, odkar živira, ter premišljal, da ga poleg našega čislanega deželnega zastopa sploh ni potentata, ki bi nam zopet uredil, zvišal in izboljšal place. Pa glejte šmenta! Kar prifrfra nov odlok — prav slično kakor prifrfra — poštnine prost — tudi vsak pošten ukor — nov odlok, ki je zvišal, izboljšal in uredil moje že itak rejene dohodke za debelih lOO°/o! Zdrava konkurenca tukaj res ni škodovala, sem pritrdil učeno in hvalil c. kr. vlado, ki skrbi za nas kakor za vse svoje stvari od ministra do cestarja. A na novega leta dan sem smrče pozdravil vsoto svetlih kron kronske veljave, sicer večjo kot nekdanjih goldinarjev, pa z vsemi starimi napakarai. Takoj je bil narejen sklep: Tako, kakor nara je sedaj-le pomagala država, srao si znali sami že davno. Jezil sem se takoj početkom leta, in če je res, da vsakdo tudi med onira letom počenja isto, kar prvi dan, gorje meni, ako se je letos začelo celo novo stoletje; moje zdravje ne doseže miru do usodnega 1. 2000. Ves čas slabe volje, ves čas skvarjen želodec, kronska veIjava . . . tega ne privoščim svojerau najhujšemu konkurentu, niti onira tovarišem, ki so se poleg učiteljskega jarraa vpregli v jarem branilcev in ohranjevalcev krščanskekatoliške zavesti ter katoliškega mišljenja raed našim narodom, dasi bi jim privoščil s stališčem krščanske konkurence za dvojno delo tudi dvojno plačilo. Mi namreč, saj veste, gospod urednik, če pravim rn i, ni to. samo tista neverna trojica v beli Ljubljani, marveč ra i, ki smo zapisani liberalci, gotovo ne zaslužimo povišanja za tistih 1000/o, za katere bi se c. kr. vlada raorala zares zraotiti. Oni jih pa zaslužijo in sicer kar v starih, častitljivih goldinarjih. Da, ti presneta konkurenca! Zaradi nje, glejte, toliko da nisem pozabil na — poslednjo raisel. Omenjeni tovariši pa ne zaslužijo tega plačila za zaraeno pojmov, katerih so se oklenili. V naših vrstah bi bila takšna brizga sploh nemogoča. Jaz bi predlagal — saj veste, g. urednik, da sem jaz — moja malenkost, torej raoja malenkost ali pa jaz bi predlagal, da stvar prav bratski razdelimo po nekdanjem pedagoškera pravilu: Qui bene distinguit, bene docet! Gospodje duhovniki naj bi se potezali za šolo in učiteljstvo, rai pa za vero ter katoliško mišljenje in krščansko zavest. Uspeh bi bil gotov. Morda bi nam sčasoma posodili še talarje. Z mečem, šibo in peresora se dožene mnogo. Gerau bi vsi orali eno ledino? Mirna razdelitev bi blagodejno vplivala na oba prijatelja. To dokažemo lahko tudi s svetopisemskim zgledom: Očak Abraham je sporočil svojemu sinu Lotu, naj se umakne na levo ali desno stran Jordana s čredami, da ne bo več prepira med enim in drugira pastirjem. Ločila sta se. Mir je kraljeval po nižavah ob Jordanu, Abraham in Lot pa sta kraljevala svojemu vidno se ranožečemu zarodu. In — quod erat demonstrandurn — še dandanes bi bilo največje čudo, ko bi rekli: Žid preganja Žida! Tisti nesrečni ,,sittlich-religios" in sonadzorstvo, ki nas sedaj razdvaja, bi bil potem rešen za vse večne čase. Tudi mi učitelji — seveda ne liberalni — bi kraalu dosegli plače zadnjih treh razredov drž. uradnikov, ker »gospodje" vse bolje znajo kot učiteljska ,,Zaveza", tista trojica v Ljubljani in sploh vsi liberalci skupaj. Mi učitelji bi pa katoliško zavest, krščansko prepričanje itd. reeili iz sedanjih težav in stisk. Ali ni to pametna misel? No, pa danes v dobi parnega stroja, naduhe, brzojava, nerodnosti, telefona in nestrpnosti gre vse hitreje. Zato dokaz: toliko nesreč na južni železnici. Ni čuda, če se mešajo tudi pojmi zaradi konkurence. Gospod urednik! Dovolite, prosira, da v tej silni naglici tudi končam, ker le hitri, brzojavni konec rae reši strahu, da je bila ta-le moja poslednja misel: zakaj bi učitelj silil v delovanje duhovnikovo? — misel — brez konkurence! —ic.