‘sO'%1 o vred 55 kr. ^ ~70 ,j» vši “ I. E •H* IIIU!liMlIIII(llli # j VENEC S: S n m SS Sv PREVODI ruščine, poljščine, češčine, siovaščine in srbohrvaščine. . g§^ ; • V GORICI. Tiskala in založila Goriška Tiskarna A. Gabršček. SS ;#■ » » » » » ❖ '' •* « ❖ te fA c .h' S" <*r m 5' Jiktz. PREVODI iz ruščine, poljščine, češčine, slovaščine in srbohrvaščine. I. V GORICI. Tiskala in založila Goriška Tiskarna A. Gabršček. 1806 . I l b b h ^ < i IM'«- 03oOOTf ^ ib t /- .f : *hPf / z 'l f7 \ * p. ./ s? :’*/-> ——' -fc' *• »- / Te povesti so bile tiskane v «K o 1 e d a r j ti g o r iške nadškofije* za 1. 1896. in 1897. ter v podlistkih «Soče» in «Primorca». Zbrali smo jih pa v knjigo zategadel, ker bodo gotovo dobro došle Slovencem v drugih po¬ krajinah, kateri jih doslej niso dobili pred oči. — Ko se nabere takih povestij zopet za 10 do 12 tiskanih pol, iz¬ damo jih zopet v posebni knjigi. Tako se razširijo v širše kroge narodove. \ I Povest. Ruski napisal Leskov. — Prevel Podravski. /1«..- j tTtJt I 1 ¥ /. ' t ' I. Že je temu več nego trideset let, kar sem bil v Kijevu. Tam sem se seznanil z nekim človekom, o katerem sem na prvi pogled sodil, da je kmet. Pisal se je Vigura, toda nihče ga ni klical tako; znanci so ga imenovali «Figuro», ali po¬ pačeno po maloruski «Hvigura». Ko sem se seznanil s Fi¬ guro, bilo mu je 60 let; toda nihče bi mu ne bil prisodil te starosti, tako je bil še krepek in močan. Bil je velike rasti in krepkih udov, lase je imel goste, črne in skoro nijed- nega sivega med njimi; le brke so mu že osivele. On sam je dejal o sebi, «da postaja siv od gobca, kakor pes*. Brado bi bil imel bržkone tudi sivo, toda ni je pustil rasti. Imel je velike sive, nekoliko kalne ^oči, rdeče ustnice in obrito lice. V njegovem drznem, modrem pogledu si opazil le senčico skrite maloruske ironije. Figura je živel za mestom «na svojem zemljišču*, kakor drugi kmetje. Z gospodarstvom se ni ukvarjal ssffai, marveč mu je pomagala mlada, a jako zala Kristina. Figura je delal vse s svojima rokama in imel gospodarstvo v takem redu, da mu nihče ni mogel očitati ničesar. Največ je imel opraviti na vrtu; tu je gojil vse, kar sploh goje na vrtih; pridelke pa je vozil v mesto na trg, kjer se jo postavil v vrsto z ostalimi kmeti. Ilazun sadja z drevesc je pro¬ dajal še kumare, dinje, zelje, solato, repo in vsakovrstno drobnejšo zelenjavo. Ljudje so raj še kupovali pri njem nego pri drugih, ker je imel tudi boljše blago. Žlasti so kaj radi kupovali pri njem dinje in buče, katere je imel kaj izvrstne kako¬ vosti. Pa tudi kumare, zelje in pesa bile so dokaj lepše pri njem. Na trgu so ga rnadi tega poznali vsi prekupniki in govorili, «da nad Hviguro ni ničesar*, kar je pomenilo, da drugje ne dobiš nič boljšega; toda Figura ni rad prodajal prekupnikom, da ne bi odirali lj udi j ■, marveč je prodajal naravnost «ljudem», to je temu, ki je kupoval za svojo potrebo. Na prekupnike in prekupnice je imel piko», in ve¬ selilo ga je, če je mogel odkriti njih oderuštvo. Večkrat se l* - 4 — je kateri prekupnik preoblekel, ali poslal koga drugega kupovat k njemu, toda Figura je to takoj ovohal in na vprašanje po ceni odgovoril: «Prodajam za denar, toda tebi ne». Ce se je prišlec rotil, češ, da kupuje za-se, odgovoril mu je Figura skozi zobe, ne pustivši pipe iz ust: «Ohb! saj se poznamo, zaman si brusiš jezik!» in dalje se ni niti razgovarjal ž njim. Figuro so vsi poznali na trgu; tudi to so vedeli o njem, da se je nekako pokmetil, toda odkod je prišel in čemu se je tako «pokmetil» — tega ni vedel nihče niti se kdo za to mnogo ni brigal. Tudi j az dalje časa nisem vedel tega. II. Za stanovanje je imel Figura navadno, z glino ometano malorusko hišico, ki je bila pregrajena na kuhinjo in izbo. Figura je zaužival vedno le rastlinsko hrano, priprosto po kmečko pripravljeno, za katero je skrbela Kristina. Kristina je bila prelomila šesto božjo zapoved. Imela je zalo de¬ kletce Katrico. Sosedje so govorili, da je «Hvigurova», Fi¬ gura sam pa, ko je to slišal, se je namuznil ter dejal: «Tak6 je, tako, to se ve, da je moja! Bog je tako hotel, da naj jo odgojim, pa je moja, — toda njenega očeta, tega jaz jiares ne poznam. Ljudje pa naj govore, kar ho¬ čejo: če je moja, pa je moja meni je vse jedno». O Katrici torej ljudje niso vedeli nič gotovega, toda o zali Kristini so mislili brez dvoma, da je Figurova žena. Figura je bil malomaren tudi na te besede, in ko ga je nekdo radi nje pokaral, odgovoril mu je: «Kaj mi jo zavidaš ?» Za to pa so se vsi trije postili, Figura, Kristina in ne¬ dolžna mala Katrica. Nikdo njih ni jedel mesa, niti rib sploh nič takega, kar čuti, da živi. Sosednje ženske so pak dobro vedele i to, čemu so si naložili tak post. Figura se jim je pa smejal ter dejal: «Oj, ve klepetulje, ve!» III. Kristina se je obnašala v hiši kakor kaka bližnja so¬ rodnica. Nosila je vodo, pomivala, zamazovala špranje, prala, šivala za-se, za Katrico in Figuro; samo krav ni molzla; te je molzel Figura sam, ker so bile «trdomolžne», toda za njegovi močni roki je to bila le zabava. Obedovali so pri jedni mizi, katero je pokrivala in oskrbovala Kri- stina. Čaja niso ]>ili nikdar, ker to je baje nepotrebna pi¬ jača; ob praznikih so pili le višnjevo ali malinovo vodo. 'Gostje niso zahajali k njim, razim dveh že postaranih gospa in mene. Ko smo bili tam, se je Kristina vedno dokaj tru¬ dila za nas; težko jo je bilo pripraviti, da bi se za trenutek usedla; ko smo odhajali, bila je takoj pri nas ter nam po¬ magala obleči se. Mi smo se sicer branili tolike postrežlji- vosti, toda ona je vztrajala pri svojem, in tudi Figura je bil na njeni strani: «Pustite jo, naj izvrši, česar se je lotila». Kristina se je le takrat pomirila, ko so ji gostje pu¬ stili, da jih je oblekla in obula, kakor to ukazuje sveto pismo. Naumila si je, da hoče opravljati delo služabnice ter je tudi vztrajala v tem sklepu. V razgovoru med seboj niso si rekali enako. Figura je govoril Kristini «ti» ter imenoval jo Kristino, ona pa je njega »vikala». Dekletce Katrico sta oba klicala «deklino», ono je klicalo Figuro «očeta«, a Kristino «mater». Katrica je imela 9 let; bila je povsem podobna svoji materi, — kra¬ sotica, kakor ona. IV. Figura in Kristina si nista bila v sorodstvu. Kristina je bila sirota, in Figura, dasi je imel sorodnike, med njimi tudi nekega profesorja na vseučilišču, vendar ni imel z Vi- guravci nikake zveze — «kajti ti so bili gospodje*. Figura ni videl v tem sicer nič nepoštenega, toda ugajali mu tudi niso. «Sam Bog ve, kaj so že; mogoče, da so asesorji ali nekaki profesorji; mi pa smo, kakor lahko razvidite, le navadni kmetavzarji*. Tako je dejal Figura, kadar je na¬ nesla govorica na njegovo rodbino. Po svojem značaju in svojih dejanjih je bil Figura tak original, da si težko ocenil njegovo izobrazbo. Povem Vam samo jedno njegove dejanje, ki je po¬ stalo pomenljivo za vse njegovo življenje, kajti prav po njem je dobilo njegovo življenje popolen obrat. Težko, da bi kdo vedel zanj, toda meni je pripovedoval sam Figura, in povem ga vam, kakor mi je ostalo v spominu. V. Prebival sem v Kijevu, v oddelku med Mihajlovsko in Žofijsko cerkvijo. Ob praznikih je tam bil tak hrup in trušč, da skoro ni bilo mogoče prestajati ga. Vse ulice naokrog so bile polne naroda, krčma pri krčmi, na velikem trgu so bili komedijanti, gugalice, pripravljene narodu v zabavo. 6 V takih dnevih sem iskal zavetja pri Figurovih. Pri njih je bilo tiho in mirno f malo dekletce se jo igralo na travi, dvoje dobrih ženskih očes se je oziralo po njem, in prijetno je bilo poslušati razumen in trezen razgovor Figurov. Nekoč sem se mu pritožil o nemiru, kakoršnega moram prestajati v svojem stanovanju. On pa mi je odvrnil: Niti mi ne govorite o tem. Že od mladosti mrzim te naše ruske praznike in vedno se bojim, da se nekaj pri¬ peti. V svojem času so nas kot kadete večkrat vodili na trg gledat kmete, kako se zabavajo, govore nam: Le dobro pazite na vse, ker to je narodna zabavah Toda jaz sem si mislil že takrat: «Kaj je vendar na tem znamenitega daši je narodno!» Prerok Izaija pravi: «Vaše praznike sovraži moja duša» — in nisem imel zaman črne slutnje, da se mi enkrat v tak praznik pripeti nekaj slabega. Zgodilo se je, in Bogu bodi hvala, da se je vse obrnilo na dobro. « Ali mi hočete povedati, kako jo to bilo?» «čemu-ne? Povem vam. Ko se je to zgodilo, valjali ste se vi še na blazinici. Bili ste pri nas v tem času dve armadi, jedna se je imenovala prva, druga — druga. Služil sem ob času generala Sakena. Ta Saken je bil kaj pobožen človek, molil je na kolenih po cele ure; če se jo kam napotil ali vzel kaj v roke, vsakokrat se je prekrižal. Mnogi v vojski so ga v tem posnemali, da bi se mu pri¬ kupili, in mnogim se je to posrečilo; enkrat celo meni sa¬ memu, za kar še sedaj dobivam doslužnino. Zgodilo se je to tako: VI. Naš polk je ležal v nekem mestu na jugu ; v istem mestu je bil tudi Sakenov generalni štab. Pripetilo se 'je, da sem moral iti dan pred velikonočno nedeljo z oddelkom vojakov k prahami na stražo. V soboto o poldne sem na¬ stopil službo in imel bi jo opravljati do drugega poldneva. Z mano je odšlo 42 pešcev in šest kozakov. Bližal se je slavnostni večer, in meni je jelo postajati dolgočasno. Bil sem mlad in vleklo me je domov. Takrat so še živeli moji stariši in sestra... toda najbolj me je vleklo k materi,... oj ti moja dobra mati!... ‘Imel sem prečudežno mater — z dobroto zakrito, v dobroto povito... Tako je bila blaga, da nikdar niti najmanjše stvarce ni razžalila; — niti mesa, niti ribe ni vzela v usta od usmi¬ ljenja do vsega, kar živi. Oče ji je. dejal: Bodi vendar pa¬ metna ; pomisli le, da se ti kuretina pomnoži tako, da ne boš vedela kam ž njo. — ,«Ako bi se tudi, moj Bog! toda sama sem jo izrodila in . kot moji rejenci mi je ona pri srcu; kako jo torej hočem jesti , odvrne mu mati na to. 7 Kmalu potem tudi sosedovih kokoši j ni jedla radi tega, ker so ji bile znanke, in sploh nobenih več. Prigovarjal ji je celo duhovnik ter kazal ji v obredniku molitev, ki se moli o blagoslovljenju mesa, toda ni je mogel pregovoriti. « Dobro, ko tako molite, pa jo jejte!* Očetu pa je dejal duhovnik: « Tako delajo vse bedaste ženske; vedno modrujejo in hote A r se bolje vedeti od drugih*. Mati je na to odgovorila očetu: Jaz nisem bedasta, niti ne modrujem, pač pa čutim v sebi, da to ne sme biti, da bi jedli meso živalij*. Nikdar se ne morem brez vznemirjenja spominjati svoje matere; tako je bilo tudi takrat. Neprestano sem mislil na njo! Hodim gori-doli, grizem slamo od dolgega časa in si mislim: sedaj odpravlja v cerkev svoje domače, potem po¬ zove v hišo vaške sirote, nekatere nage, nepočesane, druge umazane, revne vse omije, glave jim počeše, ter obleče jim čiste srajce. Kako blago bi mi bilo pri njej! Ko bi ne bil plemič, živel bi pri njej, delal in ne stal bi tu na straži. Čemu mi to tu stražimo ? Toda, čemu se žalostiti! Sramota!... Saj dobivam za to plačilo, imam svoje stališče, a reven priprost vojak je daleč za menoj, pa si vendar ne jemlje tega k srcu. Moram biti pogumnejši in vse pojde dobro. Kaj si naj počne človek, mislim si, kadar ga nekaj trapi? Spominjal sem se jednega, pa druzega, toda naposled mi je ostalo samo to, kar je govorila mati : «Kadar ti pojde slabo, pojdi k njim', katerim se godi še slabeje nego tebi ... Priprostim vojakom godi se slabeje nego meni, mislim si... Napravim enkrat vojakom veselje! Pogostim jih,, napojim s čajem, — naj se razvesele za moj denar! To se mi je zdelo najprimerniše. VII. Pozovem ordonanca, dam mu svojo mošnjo ter mu ukažem kupiti V 4 funta čaja, 3 funte sladkorja, (io jajec, za ostale novce pa kruha toliko, da bo dovolj za vse. Ukazal bi mu bil kupiti še več, toda vedel sem, da za več nimam denarja, ker to je bil ves, kar sem ga imel. Ordonanec je urno stekel, prinesel vse, kar sem mu ukazal; usedel sem se za mizo, delil sladkor ter mislil edino na to, koliko pride na vsakega. Neznatno delo je to: deliti sladkor, toda meni je pri tem odleglo; pozabil sem, da me nekaj trapi. Sedim tako, delim sladkor ter si mislim: «Vojaki so priprosti ljudje, nihče se ne ljubka ž njimi, pa se bodo veselili; ko v mestu zapoje zvon, pozovem jih: «Nu fantje! Hristos voskrese! (Kristus je vstal) in pozovem jih na gostovanje. Prahama je stala za mestom, kakor je to sploh na¬ vadno, mi pa smo bivali v praznem poslopju, kjer sedaj - 8 — ni bilo smodnika. Sedeli smo tako, jaz in vojaki; le oni so manjkali, ki so stali na straži. Luči v mestu smo dobro videli. Ura je že kazala, da ljudje vsak hip pridejo iz cerkve, in v tem hipu se bomo tudi mi «hristosovali». Ustanem, da stopim še pogledat za stražniki, nakrat pa čujem krik... bijejo se... Napotim se tjekaj pogledat, kaj je to... med tem se mi nekaj zaplete pod noge, dobim krepko zaušnico;... kaj se čudite? zaušnico sem dobil. A precej na to raps, nekdo mi od¬ trga naramnik. «Kaj je to?... Kdo me je udaril?» črna tema se je razgrinjala naokrog. «I-Iej, fantje!», zakličem. «Naj se odbija!«, vzdihnejo ob enem ganjeni vojaki. Vsi so se stresli... vsi so bili v tem trenutku združeni v Kristusu — kakor bi bili zagledali oddaljeno, njim ne¬ pristopno luč. «Bratje!», rečem jim na to, »molčimo o činu tega na¬ šega brata!« Vsi so me razumeli. »Če ste mu vi odpustili, odpusti mu tudi Gospod«. «A sedaj: Hristos voskrese!«, zaklical sem in poljubil Kozaka, ki mi je dal zaušnico., in potem ostale vojake po vrsti. Hristos voskres ! Vo istinu (v resnici) voskres!« Z radostjo smo se objemali. Kozak pa je govoril jo¬ kaje: «V Jeruzalem pojdem na božjo pot... Duhovnika napro¬ sim, naj mi naloži pokoro«. «Naj ti Bog pomaga, toda bolje storiš, če ne greš v Jeruzalem, marveč da nehaš piti«. Ne, vaše blagorodje«, odgovori mi jokaje, «niti pijan- čeval ne bom, v Jeruzalem pa vsekako pojdem . »Stori, kakor se ti ljubi«. V nedeljo opoludne nas je zameiiila druga straža. Jaz sem najavil, da je bilo vse v redu, tudi vojaki so molčali. Vendar pa je dogodek prišel v javnost. X. Tretjega dne po praznikih me pozove k sebi poveljnik moje čete, zapre za seboj vrata ter mi reče: 11 «Kako ste mogli zadnjič najaviti, da je vse v redu, ko se je pa pripetil pri vas nečuvon nered?* Tako je, gospod poveljnik, nečuven bil jo to nered, toda Bog nas je razsvetil in vse se je dobro končalo . «Kozak priloži zaušnico častniku, ta pa to pusti kar tako ... to vi imenujete dober konec? Kakor vidim, vi nimate pojma o podložnosti, nimate niti za makovo zrno vojaškega ponosa!» «Gospod polkovnik, Kozak jo drugače trezen človek; le takrat je zgubil pamet, ko so ga drugi «napojili». «Pijanost ne opravičuje !» > - «Pijanost ne opravičuje — toda je kvara za ljudi. Kako bi mogel prenesti, da bi radi mene kaznovali vojaka vsled njegove pijanosti? Kriv sem, gospod polkovnik, priznavam, odpustil sem mu ...» Vi niste imeli prava odpustiti!» «Vem to, gospod polkovnik*. Po tej naključbi ne morete dalje ostat] v službi . (Pripravljen sem odstopiti». Podajte torej prošnjo za odpust*. 1 )a». Jaz vas iskreno pomilujem, toda to se nikakor ne da opravičiti. Krivico pripišite samemu sebi in njemu, ki vas je to naučil*. Zabolelo me je to nekoliko, toda ponižanega sc nisem čutil. Prosil sem polkovnika, naj mi tega ne šteje v,greli, ter mu povedal, da no bom dolžil nikogar, ker sem se ravnal po nauku Kristusovem. To moje opravičenje polkovniku ni bilo všeč. v Kaj mi blebečete o krščanskem nauku? Mari sem jaz kak trgovec ali nekaka sentimentalna dama? Jaz izvršujem svojo dolžnost; ne dajem darov na zvonove, niti ne po¬ krivam pogrinjala duhovnikom pod noge. Vojak ima za¬ jemati pravila iz svoje prisege in, če niste bili na čistem v kakem verskem vprašanju, imeli ste za to vojaškega patra, s katerim ste se mogli posvetovati. Kozak, ki vas je udaril, je bolje poznal svojo dolžnost; ta je šel naravnost k duhovniku in mu povedal vse. In le to mu jo pomagalo, ne pa vaše odpuščanje. General mu je odpustil duhovniku na ljubo, a ne vam, in vojaki, ki so bili z vami na.straži, bodo razvrščeni med različne polke. Vidite, kaj vam je pri¬ neslo vaše krščanstvo! Sedaj pojdite k' Sakenu, on hoče osobno govoriti z vami, njemu pripovedujte o krščanstvu, ker on pozna sveto pismo, kakor službeni pravilnik. Sicer pa so vsi jednih misli j, da nočejo z vami dalje služiti po takem sramotnem dogodku. Nočejo! N o-če-j o !» V mojih letih se mi je zdelo tako postopanje nekoliko prestrogo. 12 - «Da, gospod polkovnik, pojdem k grofu Sakonu, povem mu vse tako, kakor je bilo, — ničesar ne zatajim. On bo, upam, drugih mislij». Polkovnik samo mahne z roko. «Bodite zagotovljeni, da vam ne bo nič pomagalo. S aken dobro pozna cerkveni red, toda pri tem izvršuje strogo svojo vojaško dolžnost. Za meniha se on še ni dal ostriči. XI. Jaz takrat za nobeno ceno nisem hotel, da bi si Saken mislil o meni, da le radi tega se nisem maščeval za zaušnico, ker sem upal ge dalje ostati v službi. To bi bilo povsem napačno. Ali pa to ni vsejedno? Sedaj se mi zdi to smešno, takrat pa mi je bilo mnogo mar za to malenkost, kako nas drugi sodijo . . . Tako sem bil razburjen, da cele tri noči nisem zatisnil očesa . . . Mrzelo mi je, da general Saken in moji sotovariši slabo mislijo o meni. Prav kakor bi vsi ljudje imeli dobro misliti o nas!... Napotil sem se zarano v Sakenovo stanovanje. Ko sem prišel v sprejemnico, ni bilo tam še nikogar razun au- ditora. Polagoma pa se je dvorana polnila. Na vseh straneh so si šepetali, le jaz jedini nisem imel znanca; sedim tako in molčim, spanec me jame premagovati; bil sem ves za nič. Oči so se mi zapirale. Dolgo sem z drugimi vred čakal na Sakena, ki je molil v svoji sobi. Tako dolgo je molil kleče, da je večkrat padel vznak in tako ležeč molil dalje. Bog obvaruj, da bi ga bil kdo motil. Na to bi se nihče ne bil predrznil, niti takrat ne, ko bi se pričel napad, kajti to bi bilo tako, kakor zbuditi otroka, ki se ni dovolj naspal, pa se kromži in jezi, da ga z ničemur ne moreš pomiriti. Adjutanti so to dobro vedeli, in nekateri njih bili so tudi taki. Takim se je najbolje godilo. Precej, ko se je Saken prikazal v vratih, so častniki vedeli, ali se je dovolj na- molil ali ne, kajti takrat je bil dobre volje in vsi so se ri¬ nili k njemu s prošnjami, katere je brez odloga podpisoval. Na srečo prišel sem k njemu v pravem času, kajti ko je stopil v sprejemnico, pošepetal mi je nekdo: dobro ste jo pogodili, sedaj vam učini vse po volji, ker pozna se mu, da se je dovolj namdlil. •Po čem to poznate?-, vprašam ga. ^Poglejte, kako ima kolena bela in jasno lice . . . To pomenja, da bo danes dobrotljiv*. Nisem sicer videl, da bi bil posebno jasnega lica, toda kolena je imel zares vsa bela. Poslušal je vsakogar, kar je kdo imel na srcu, vse se mu je izpolnilo ; jaz sem ostal poslednji. Pokliče me s seboj v — 13 — svojo sobo. Nh, pomislim si, tu se boš sedaj spovedoval. Spanec me je prešel. XII. Prvo, kar mi je padlo v oči v sobi, bila je sveta slika v kotu s tremi svetilnicami. Saken je stopil k sliki, prekri¬ žal se in na to obrnil se k meni. «Vaš polkovnik se je potegnil za vas. Hvalil vas je ter dejal, da ste jako vrl častnik, toda jaz vas ne morem pustiti dalje v službi!* Na to odgovorim, da niti ne prosim tega. «Vi tega ne prosite? A zakaj ne?» «Dobro vem, da to ne gre, zato tudi ne prosim*. «Kako ošaben ste!» «Nikakor ne». «A čemu tako govorite? To je povsem francoski duh!* «Jaz tega ne govorim iz ošabnosti. V meni ni napuha!* « Torej je to kljubovanje! . . . To je vse po francoski! . . . Svojeglavnost! . . . Hočete li, da bi šlo vse po vaši volji! Jaz tega ne morem dopustiti. Tudi jaz imam višje glave nad sabo ... Vaš dogodek more priti pred naj višjega go¬ spoda . . . Kaj vam je vendar prišlo v glavo! ...» fKozak, ki me je udaril, je bil pijan ter ni vedel, kaj dela». «In vi ste mu odpustili?* «Hej, jaz si nisem mogel kaj, da bi mu ne bil odpustil!* « Zakaj ste mu odpustili ?» «Le tako, srce mi je tako velelo*. «Hm! . . . Srce velelo! ... V službi je pravilnik, a ne srce! . . . Saj obžalujete svoj pregrešek!» «Kriv sem, nisem mogel drugače*. «Torej ne obžalujete?* «Ne». «Niti vam tega ni žal?» «Žal mi je njega, toda sebe — ne». «Torej bi mn drugič zopet odpustil?* «Mislim, da bi mi bilo še lože drugič odpustiti*. «Tako? ... To je lepd! ... A kje imate ponds?* ((Ravnokar sem imel čast povedati vam, da nimam ponosa*. « Ste-li plemič?* «Da, plemič*. « A nimate niti za mak plemenitaškega ponosa ... noblese oblige ... v sebi?* «Nimam». « Plemič brez ponosa?* Jaz sem molčal ter si mislil: 14 — «Nu, hej, tako je: plemič brez ponosa; kaj mi učiniš za to?» Toda on me je izpraševal dalje: < Jaz mislim, da tudi vojaškega ponosa nikakega ni¬ mate?* Molčal sem nadalje, on pa me je izpraševal: «Nimate onega ponosa, ki povzdiguje človeka! Sirah je ukazal: «Skrbi za svoje ime* . . .» Na to mu odgovorim, kot popolnoma opravičen človek, da v svetem pismu nikjer nisem čital o ponosu, razim o napuhu hudiča, katerega pa Bog sovraži. Saken je odstopil od mene ter zaklical: «Prekrižajte se! . . . Li čujete? . . . Pravim vam, takoj se prekrižajte!* Jaz sem se prekrižal. «Še enkrat!* Jaz sem se prekrižal. «Še enkrat... v tretjič!* Še sem se prekrižal v tretjič. Na to je stopil k meni, prekrižal me sam ter sprego¬ voril šepetaj e: «Ne imenujte satana! Saj ste vendar kristjan?* «Da, kristjan sem*. «Ali se niso odpovedali za vas hudiču vaši botri pri sv. krstu ... od njegovega napuha in od vsega, kar izvira iž njega? On je podlež, skušnjavec in oče laži. Pljunite tudi vi nanj! Pljunil sem. «Še enkrat!* Pljunil sem še enkrat. «Prav mu je! Pljunite še enkrat!* Pljunil sem. Tudi Saken je pljunil ter zatopotal z nogo. Vsega satana sva opljuvala. «Tako je prav! . . . Sedaj pa mi povejte, kaj si počnete, ko boste upokojeni?* «Še ne vem*. «Imate li kako zemljišče?* «N imam *. «To ni dobro! Imate kaj sorodnikov, s katerimi ste si dobri?* «Niti teh nimam*. «To je slabo. Na koga se opirate?* «Ne na duhovnike, niti na sinove človeške: vrabec ne pogine pred božjim obličjem, tudi jaz ne poginem*. «Sveto pismo pa poznate dobro! . . . Hočete li postati menih ?» «Na nikak način ne». «čemu ne? Jaz napišem Inoceneiju* . . .» i — 15 — «To me ne veseli». «A kaj torej hočete?» «Nočem nič druzega, samo^ to, da bi si nihče ne do- mišljeval, da sem zamolčal zaušnico za to, da bi ostal v službi; jaz sem jo zamolčal samo za to, da rešim . . .» «S voj o dušo! Razumem vas, razumem! Prav zato vam tudi svetujem, da postanete menih». «Ne, jaz ne morem biti menih, niti sem hotel rešiti svojo dušo, marveč diišo svojega bližnjega, da bi ga ne pretepli do smrti s palicami». «Dobro, dobro . . . Kazen je človeku večkrat koristna. «On, ki ljubi, kaznuje». Toda vsekako mi je vas žal. No- čete-li dobiti službe pri komisarijatski komisiji?® «Ne — lepa hvala®. «Cemu to?» «Ne vem, a povedati moram resnico . . . nisem spo¬ soben za to». «Nemara pri provijantu?® «Niti tam nisem sposoben®. Tako me je utrudil s svojimi vprašanji, da sem bil kakor magnetizovan in truden, da je bilo groza. Saken pa je stal pred menoj ter le časih pa časih po¬ kimal z glavo in številil na prstih: «Pozna sveto pismo, vojaškega ponosa nima, dobil je zaušnico; h komisarijatu noče iti, k provijantu tudi ne, pa tudi menih noče biti! Toda jaz vas razumem, čemu nočete postati menih: Vi ste zaljubljeni?® Na to mu odgovorim zaspano: «Zares nisem zaljubljen®. «Hočete li se ženiti?® «Ne». «Cemu ne?» « Slabega značaja sem!® »Saj se vam to pozna. Torej se bojite žensk?® «Bojim se nekaterih®. «Prav imate! Ženske so hudobne, toda vse ne goljufajo®. «Jaz se le bojim, da jaz katere ne bi goljufal®. «Inu, kako to mislite?® «Dvomim, da bi žena bila z menoj srečna®. «Cemu? Bojite se, da bi ne bili sposobni za soproga?® «Tako je. Nemara, da ženi ne bo všeč to, kar je po- všeči meni in nasprotno®. «Lahko ji dokažete, da imate vi prav®. »Dokazati se da vse, toda iz tega nastane prepir in človek postane hujši, ne pa boljši®. «Vi se bojite prepira?® «Ne morem ga trpeti®. — 16 — «Torej postanite menih! Tam ne bode prepira. Tam najdete same svete ljudi po svojih nazorih*. «Ne mislim*. «čemu? Čemu ne mislite? Ha?» «Nimam naklonjenosti k temu». «Vi se motite — razžaljenje odpustiti, biti neoženjen . . . nu katere so še samostanske naklonjenosti? Kaj vam še manjka?! Ne jesti mesti? Tega, mislim, se bojite ... ha? -Jaz mesa itak ne jem». «Toda v samostanu imajo za to izvrstne ribe». «Niti rib ne jem*. «Kaj, vi ne jeste rib. čemu to?» « Neprijetne so mi!» «Kako morejo biti ribe neprijetne?* «Gotovo mi je to prirojeno - tudi moja mati nikdar ni jedla mesa*. «Torej ne jeste nič razun sočivja?* «Jem jedila od moke, mleko in jajca. Saj je mnogo jedil*. «Tako ne poznate niti samega sebe. Vi ste rojen za meniha. To me veseli. Zelo me to veseli. Taltdj vam dam pismo k Inocenciju!* «Prosim vašo ekscelencijo, jaz ne bom menih!* «To ne, bodete! Takoj vam napišem pismo*. Nikarte pisati, jaz ne bom menih. Želim si v potu svojega obraza pridelovati svoj kruh*. XIII. S aken se je jel jeziti. «Pfuj, ti moj Bog!*, mislim si, «kako me je utrudil ta človek*. «Vaša ekscelencija!*. rečem mu, «rekel sem vam že enkrat, da nimam v sebi naklonjenosti do samostanskega življenja*. «To nič ne de, pojdite tudi brez naklonjenosti! Na¬ klonjenosti pridejo kmalo, toda to se ne da dovolj oceniti, kar imate od prirode. Ne le mesa, niti rib ne jeste. Kaj še hočete več?» Molčal sem. Nisem mu odgovoril, marveč si samo mi¬ slil: «ko bi me že spustil, da bi se mogel enkrat naspati!* Toda on mi položi roki na rame, gleda mi dolgo v oči ter reče: «Dragi brate! vi imate vrle zmožnosti, samo da tega še doslej ne veste! ...» «Da, ne vem!», odgovorim mu. čutil sem, da mi je že vse jedno — da takoj stoje pred njim zaspim, zato sem mu odgovoril instinktivno: — 17 «Ne vem*. 'Pomoliva torej skupaj pred to podobo. Ta slika je bila z menoj v Franciji, v Perziji in na Dunaju . . . Mno¬ gokrat sem že padal pred njo v negotovosti na kolena in ko sem vstal — bilo mi je vse jasno. Pokleknite tukaj-le na preprogo, poklonite se . . . jaz začnem*. Pokleknil sem in se poklonil, on pa je začel z zateg¬ njenim glasom molitev: « Pravični svet, ki ti ga Gospod odkriva ...» Dalje ga nisem slišal; spametoval sem se še le, ko sem butil z glavo ob tla — in potem, kakor bi bil letel, letel navzdol v središče zemlje. Ko se mi zopet povrne zavednost, ogledam se okrog sebe, pa ničesar nisem mogel spoznati. Pred sliko so go¬ rele tri svetilnice, v oknih je bila tema, a pred menoj na preprogi je spal general. «Kje neki sem?» Nisem se mogel spametovati. Potihoma se dvignem, sedem ter si mislim: «Kje neki sem? Gledam — vidim — tudi general se giblje . . . vstane in sede ter me gleda . . . « Figura!*, zakliče. «Da, jaz sem». Prekriža se in tudi meni ukaže, naj se prekrižam. Jaz sem se prekrižal. Torej sva bila skupaj ?» «Da, skupaj». «Kaka slast je to!» Nisem razumel, kaj meni s tem. < Videli ste to svetišče?* «K j e ?» «V raju!» «Jaz nisem videl ničesar». *Kako, vi niste videli? Saj sva letela skupaj, tja gori . . . v višavo!*' Jaz mu odgovorim, da sem padal navzdol. «Navzdol?» «Da». «Zares navzdol?* «Da». « Spodaj je satan*. « Nisem ga videl*. «Niste ga videli?* «Nu, kateri bedak te je spustil k meni?* Grof Osten-Saken*. «Saj sem jaz grof Osten-Saken. Poberi se ven!» Tema je, ne vidim, kam imam iti*. Vstal je sam, odprl mi vrata ter dejal: «Pojdite včn!» — 18 — Nekoliko suho sva se razšla, toda njegova milost se me je vendar spominjala. XIV Bil sem popolnoma zadovoljen, ker sem vedel, da mi je vrneno to, kar mi je najdražje - moja svoboda, ko mi bo mogoče živeti po jednem zakonu, a ne po mnogih, ne prepirati se z nikomur, ne uklanjati se pred nikomur in nikomur ničesar ne dokazovati, če mu ni dano od zgoraj; — vedel sem, kje in na kak način se da tako živeti. No¬ bene službe nisem maral, niti take, kjer je potreben «ple- mitaški ponos», niti take, kjer ni potreben. Človek v no¬ beni službi ne more biti samostojen, on mora izvrševati to, česar se je lotil, in jaz dobro vem, da obljubovati ničesar ne morem, ničesar ne smem, ker je sobota radi človeka, a ne človek radi sobote. Srce v meni salme, a jaz ne morem izpolniti obljube: gotovo jo prelomim! V službi mora biti človek trd, a jaz ne morem biti trd. Meni je potrebno po¬ vsem priprosto življenje. Sklenil sem obdelovati zemljo. Nti, čakala pa me je še nagrada po službi. Pred mojim izsto¬ pom naznani mi polkovnik: «Niste bili zaman pri Sakenu. On je bil takrat dobre volje in zdi se mi, da sta potem do večera skupaj molila >. «Hej, molila sva». «Vi ste velik politik! Vi ste se mu zelo prikupili. Zato pa vam najavlja, da vam zasebnim potom pridobi do- služnino». «Jaz si še nisem zaslužil doslužnine». «Nii, on se je pobrinil za njo. In njemu ne odrečejo . In dobil sem doslužnino, 36 rubljev na letp. Dobivam jo še dandanes. Tudi z vojaki sem se lepo poslovil. «To ni nič», dejali so, «mi vas, vaše blagorodje, imamo radi in sami sebe ne pomilujemo. Nam je to vsejedno, v katerem polku služimo. A vam pa, vaše blagorodje, bi že¬ leli, da postanete duhovnik, da bi nas blagoslovili, kadar odrinemo na vojsko*. Tudi oni so mi to privoščili! Toda jaz sem si raje kupil to hišico . . . Daši ni ve¬ lika, toda dobra je . . . Sčasoma utegne v njej še Katrica s svojim možem gospodariti . . . Revna Katrica! Njo in njeno mater našel sem pod topoli Podolinskega sadnika. Mati jo je hotela prepustiti v tuje roke, sama pa je name¬ ravala iti k neki gospej za dojnico. Jaz sem jo pokaral ter ji dejal: ali si bedasta že od mladosti, ali še le sedaj pri- — 19 — bajaš ob pamet! Kaj ti je prišlo v glavo, da hočeš svojega otroka tako pustiti ter iti dojit gospodiča s svojim mlekom! Mati, ki ga je rodila, naj ga tudi doji; tako je ukazal sam Bog; ti pa pojdi naravnost k meni ter skrbi za svoje dete. Vstala je, zavila Katrico in šla z menoj. «Pojdem, kamor me usoda zanesel* dejala je. In tako, glej, živiva, orjeva, sejeva, česar nimava, po tem ne hrepeniva, ker smo si vsi enaki: mati sirota', dete brez močij, jaz pa odstavljen častnik z zaušnico in pri tem še brez ponosa. Izgubljena figura! 7 Iz križarskih bojev na Poljskem. Poljski spisal Edvard Zorjan, — Poslovenil Podravski. I ,ilgpgg ffPred šestimi stoletji je bilo na Poljskem vse drugače nego dandanašnji. Toda saj je to velika množina let. Šest sto¬ letij človeškega truda, to ni malenkost! Tam, kjer se dandanašnji razprostirajo ljudnata mesta in vasi, šumeli so takrat prastari, neizmerni gozdi, dre¬ mala močvirja, ali gugala se trava na brezljudnati stepi, človeške naselbine in mesta so le redko bile nasejane po deželi, ker tudi ljudij je bilo malo. Primanjkovalo je rok za delo, torej je bil tudi kraj na videz nekako divji. A vendar, kdor se je enkrat nastanil sredi poljskih livad, poljan in gozdov, on ni zapustil več tistega kraja; zdelo se mu je, da je prirastel k njemu, ter se tolažil, da bodo tu živeli njegovi otroci. Bogastva v poljskih deželah ni mnogo, pač pa dokaj plodne zemlje in lesov. Pa tudi miru so pogrešali prebivalci, ker bilo je več vojsk in na¬ padov, nego časa za mirno delo na polju. A vendar so prebivalci ljubili svoj kraj, ker je bil njihova last. Niso poznali pozlačenih soban, niti dragocene obleke, toda ljubili so zemljo kot svoje, kot najlepše domovje; a ko bi bilo le nekoliko miru, ko bi se bilo mogoče oprostiti sovražnih napadov nemirnih sosedov, našlo bi se bilo go¬ tovo tudi bogastvo, ki se je skrivalo v zemlji, v globočini lesnih pustinj. Znali so za to sosedje, ker nekateri so ne¬ prenehoma napadali Poljsko, razsajali po njenih zemljah, dokler jih Poljaki niso odbili; drugi pa niso prihajali z orožjem, marveč s plugom in sekiro, naseljevali se, snovali va“si in mesta ter urno bogateli. Večji del poljskih mest je nastalo iz nemških naselbin. Torej tu ni moralo biti slabo, ker so Nemci tako silili v poljske kraje; dasi so imeli svojo zemljo, zapuščali so jo brez žalosti. Ob času, ko se začenja naša povest, sedel je na polj¬ skem prestolu kralj Vladislav, ; Paketek* imenovan, kakor stoji zapisano v starih pismih. Imenovali so ga tako vsled majhne postave, toda bil je to pravi velikan po duhu in značaju. Bil je majhne postave, toda velik po junaštvu' in razumu in, dasi je moral biti kot bojevnik večkrat strog in neizprosen, bil je vendar največji dobrotnik Poljske; on jo je namreč dvignil iz razvalin. Že dvesto let je razpadala Poljska na čedalje manjše kose med potomce Boleslava - 24 — Krivoustega, kateri je hotel priti v okom bratovski neslogi s tem, da je razdelil Poljsko 1139. 1. med svoje štiri sinove; tako se je vršila ta delitev od roda do roda dalje, da so naposled iz mogočne države nastale male-kneževine, ki so se prepirale med seboj; zato so bile preslabe, da bi se oprle močnejšemu sosedu. Še le Vladislav Laketek je izgnal iz dežele Čehe ter 1306. 1. zasedel stari pjastovski prestol. Od tega časa jela se je Poljska znovič krepiti, in ohranitev vseh srečno zdru¬ ženih zemelj je bila glavna naloga Laketka. Pa je tudi redko kedaj sedel v krakovskem gradu, ker bilo je treba z mečem v roki čuvati državne meje. Kralj pa je tudi bil raje brez spanja in jedi, nego da bi imel zgubiti le jedno ped krvavo pridobljene zemlje. In ko mu je Bog dal sina (roj. 1310. 1.) Kazimira, bil je edini smoter njegovih sanjarij : ohraniti moč Poljske, da bi na¬ slednik dobil za njim močno državo ter mogel delovati dalje v njen blagor. To se je potem tudi zgodilo, in narod je Kazimira imenoval Velikega. Ker ni mogel biti sam v vsakem kotičku svoje države, postavljal je Laketek staroste in vojvode, ki so potem v njegovem imenu vladali v okraju; aii vedno se je trudil: izbrati sposobnih in hrabrih ljudi j, ki bi si v vojski ali miru znali pomagati. Tak vojvoda in kraljev namestnik je bil v Veliki Poljski Vincencij Šamotul. Ta je bil kaj prebrisan človek, izku¬ šen in junak, ki si je pridobil dokaj zaslug za kralja. Ko se je vrnil namreč Laketek po dolgem potikanju po svetu v Poljsko, niso ga vse pokrajine takoj priznale za svojega go¬ spodarja. Takrat je pritekel Laketku na pomoč Vincencij Šamotul, in ta pomoč je bila izdatna, ker je prinašala s seboj moči vse Velike Poljske ter množico hrabrih vitezov. Vincencij Šamotul je bil premožen mož ter poglavar mo¬ gočnega rodu Nalečov; torej so v vsakem boju stali ž njim vsi Nalečanje kakor jeden mož, in gorje temu, kdor si je drznil postaviti se njim po robu. Kralj je bil Vincenciju Šamotul hvaležen za pomoč; bogato ga je obdaroval ter mu dal poveljništvo in namest¬ ništvo Velike Poljske. Stal je torej na straži te najstarejše pokrajine poljske ter rastel na moči in ponosu. Na njegovih ramenih je ležalo veliko breme; naročeno mu je bilo, vladati zemljo, ki je bila zibeljka Pjastov, toda imel jo je tudi braniti sovražnih napadov. In teh takrat ni manjkalo, kajti knezi šlezki, kralj češki, najhuje pa še križarji, so pogostoma vznemirjali Polj¬ sko, poskušajoči neprestano, pridobiti si kak kos te zemlje. Toda Vincencij Šamotul je krepko branil meje države; bil je hraber vojak, pa je tudi vladal večkrat po vojaško, 25 in dasi je bilo to v mirnem času, sodil -je vendar podlož¬ nike večkrat po vojaško. Ko so prihajale kralju na ušesa pritožbe o zlorabi pravice velikopoljskega vojvode, mu je kralj to odpuščal in spregledaval, ker ni imel moči, da bi ukrotil ponosnega namestnika, ker je imel s sosednjimi vladarji dovolj opravka. Toda naposled je bila mera polna. Tožba za tožbo proti namestniku je prihajala do kralja; torej je moral na¬ posled napraviti napuhu konec. Spominjal se je pa zaslug bogatega moža in pomoči, kakoršno je prejel od njega; zato ni hotel surovo kaznovati Vincencija. Pustil mu je torej le poveljstvo nad vojaštvom ter odvzel samo namest¬ ništvo, da je odda svojemu sinu Kazimiru. Da je oblastni mož imel odstopiti svoje mesto kralje¬ viču, ni bilo to nič hudega, toda Vincencij Šamotul, ki se je že daA r no smatral za kralja Velike Poljske, čutil se je s tem zadet v svojem napuhu do živega. Pozabivši na kra¬ ljeve darove je začel glasno ropotati proti kralju in na sprejem kraljeviča Kazimira se niti ni pripravljal, kakor se to spodobi pravemu državljanu in prvemu uradniku. Solnce je zahajalo za črne lesove in samo krvav pas se je še žaril na zahodu. Sivkast mrak je zagrinjal okolico, zibajoč v spanje ljudi in prirodo, čedalje temnejše je po¬ stajalo naokrog. Nežni vetrič je gugal drevesne veje; va¬ lovi Varte so gluho šumeli; v močvirju se je oglasila godba žab. Na sivem nebu, sredi široko razlite reke, bile so videti stene pizdrijskega gradu, v katerem je prebival Samotni. Sredi nočne tičine je bilo slišati včasih žvenketali je orožja grajske straže — druzega nič. Med tem se je oglasilo gluho konjsko topotanje; žvenk sablje mešal se je včasih z udarci kopit; nekaka senca je dirjala k gradu. Jezdec je silno potrkal na vrata, in nemiren je postal, ker mu takoj ne odpro. Ko je pa dospel na dvo¬ rišče, skočil je s konja ter hitel skozi prostorno vežo v gospodarjeve dvorane. Moral je biti tu kakor domač, kajti vprašal ni nikogar, marveč hitel je naravnost v sobo, v kateri je navadno sedel namestnik Vincencij Šamotul. Tudi sedaj je bil tam. V tej sobani ni bilo izobilja. Lesenih sten niso pokri¬ vale preproge, niti kako lepotičje. Samo nad preprosto po¬ steljo je bila obešena velika medvedja koža, a druga taka je ležala na tleh. Nad posteljo je visel velik nemški meč, bliščeč ščit in težka čelada. Nekoliko več orožja je ležalo na klopi, ki je stala ob stenah sobane. Ne sredi je stala težka hrastova miza, na njej cinast vrč in. čaša. Postelji nasproti je stalo veliko ognjišče, na katerem so gorela suha polena; ogenj je grel in razsvetljeval ob enem sobano. 26 — Tesno pri ognjišču je sedel na preprostem stolu velik, širo- koplečast možak. Njegovo lice ni bilo zalo, toda kazalo je junaštvo in pogum. Sedel je sklonjen ter premišljeval. Jedno roko je vložil za pas, z drugo se oprl ob ognjišče, le včasih ter včasih jo neko¬ liko dvignil ter vihal si brke in brado. Plamen je živo osvetlje¬ val to postavo, metaje na nasprotno steno čudovite sence. Vrata zaškripljejo in v sobo stopi mlad mož, vitke rasti, očividno vračajoč se z daljnega potovanja, ker je bila na njem opaziti utrujenost, pa škornje je imel vse blatne in tudi plašč. Oni pri ognjišču bil je sam Vincencij Samotni — liaglo vstane ter zakliče: «Nu, kaj poveš novega V Prišlec je sklonil glavo ter molčal. «No, kaj, govori, ker že ne morem-dočakati novic*. « Storil sem, kar ste mi ukazali, gospod*, odvrne prišlec. «Nu in kaj ?» «Kraljevič Kazimir je že na poti iz Krakova....* «Tak<5 ?!» «Srečal sem Jaroša iz Staviska, ki je na svoje oči videl kraljeviča*. «Gre, gre», ponavljal je vojvoda, hode po sobi, «pa po kaj gre ?» Prišlec je molčal. « Povej, kaj si slišal; po kaj gre kraljevič?* «1 nu, vsem je znano, da Kazimir prihaja z velikim dvorom k nam....» Umolkne. «A po kaj?» , «Bržkone na lov». «Na lov! Jaz poznam ta lov. Ali mar pri njih ni zverjadi ali kaj? Jaz vem, po kaj gre on semkaj*, govoril je sam sebi čedalje glasneje, »jaz mu moram narediti pro¬ stor, on bo odslej tukaj gospod, a jaz samo njegov služabnik in stražnik. Ni li res, da ljudje govore tako?* «Nič drugače*. Vojvoda je hodil Ves mračen z velikimi koraki po sobi. Približal se je k mizi, nalil čašo ter jo spraznil do dna. «Pocedile so se mu sline po vladi tukaj, kjer ni bilo nad menoj nikogar, kjer sem jaz sam svoj gospod. In tako nepričakovano imel bi jaz odstopiti? Nikdar! Ne dam si izpuliti tega, za kar sem se trudil toliko let. S kraljem se ne prepiram, toda vlada mora til biti moja, in za svojega kraljeviča naj išče prostora, kjer hoče. Dva gospodarja ne moreta biti, jaz pa ne odstopim, ne, ne!» In pil je znovič, kakor bi hotel zamoriti misli, ki so mu vrele po glavi. — 27 — Dolgo je hodil po sobani, pozabivši, da.ni bil sam. Naposled se' predrami iz zamišljenosti. «Čuj, Vojteh», ogovori prinosca slabe novice. — « Za¬ hvaljujem te, da si to tako urno opravil, toda ne črhni o tem nikomur v gradu niti besedice. Poznaš me, da se ne šalim!» Vojteh je samo pokimal z glavo v znamenje, da razume. « Sedaj lahko greš». Komaj so se vrata zaprla za Vojtehom, jel je vojvoda znovič hoditi po sobi čedalje urneje, grozno momljajoč pod nosom. Na to se je približal k mizi, nalil čašo piva, izpil v jedni sapi, potem pa udaril silno ob mizo in zakričal: «Ne, ne oddam vlade, katera tiče samo meni, čeprav bi se imela zemlja podreti. Ne odstopim niti samemu kralju 1 !*’ Ogrnil se je s plaščem, del si na glavo podšito čapko ter šel sam ogledat grajske straže. Ko se je vrnil, kazal se je nekoliko mirnejšega, toda čelo mu je bilo mračno, in goste obrvi so se mu grozno pobešale na oči. Bržkone je koval nekake načrte. Ni pa šel pogledat v sobo svoje žene, marveč legel kar na tisto posteljo, čeprav dolgo ni mogel zaspati. Drugo jutro, komaj je svitalo, šel je Vincencij Samotni znovič na grajski nasip, ogledoval ga ter naročal stražam, naj čuvajo odkazana mesta. Potem je šel pogledat v orož- nico, ukazal brusiti orožje, kakor bi se pripravljal na boj. Vojaki sy ogledovali vojvoda, toda nihče ga ni smel vprašati ničesar. Samo jeden grajskih služabnikov, Valter, je hodil korak za korakom za gospodarjem in, ko mu je ta, vračajoč se v sobo, pomignil, je šel za njim. «Oho!», govorili so vojaki med seboj, «kako se ta Nemec zna dobrikati vojvodu !» «To je pravi lizun». «Kakor so sploh vsi pritepenci*. Med tem je stal Valter pred vojvodo t «Nemara se da tam kaj opraviti. Vojvoda je zapustil grad in močno stražo; sedaj gotovo odide tjekaj s križarji. Ko bi bilo mogoče prehiteti ga ? » «A kaj ti tam sam opraviš?* vpraša ga Trepka. «Sam, resnica, ne opravim ničesar, toda nemara pri¬ dobim na svojo stran pijzdrske meščane. Oni ne ljubijo vojvode, ker jih je stiskal in jim delal krivice*. < Sr ,■ ' ' . . Slika iz bosanske prošlosti. ■mm- Hrvatski spisal Ivan Lepušič; poslovenil Ivan Čestimir. / / d* ,vy./_ VS.V (SS .; /?VN W /?\N # ✓'/Vn % VV„V „ ^ ^ yy> / fo V\V ^ .vv.v. /7V\ VjV^F /?f\ *'W St V\ W /7i\ % ✓Vf\ I. Semenj je bil. Kraj mosta sedla je na zemljo slepa žena, pri njej pa je stal deček, star kakih dvanajst let. Kadar se je kdo pri¬ kazal, šepnil je deček slepici: aga, beg, spahinja,*) trgovec, seljak, ženska ali moški, star ali mlad, da je sirota ve¬ dela, kako naj koga nagovori in prosi miloščine. «Neki aga, najbrže trgovec*, šepnil jej je deček. Ona pa je stegnila obe roki in prosila: «Podeli, dobri aga, slepi sirotici, ki ne vidi belega dneva!» Aga je obstal in segel v mošnjo; toda v mošnji ni bilo nič drobiža. „ . «Glej, deček, ona tretja prodajalnica — tjekaj pridi!» Minulo je že davno poldan. Ljudje so se pričeli raz¬ hajati; deček je dejal slepici: «Ostani tukaj, mati, jaz pa grem v tretjo prodajalnico, kakor mi je dejal oni aga». Deček je šel. Bilo mu je ime Anto. Stopil je v proda¬ jalnico in dobil ago, ko je sedel na blazini in pušil čibuk.**) Deček je molčal in aga je molčal, ker si je mislil: dete hoče kaj kupiti; ko je pa videl, da je deček uprl va-nj svoje oči, vprašal ga je: «Kaj hočeš, deček ?» «Dobri aga, velel si mi priti v tretjo prodajalnico, ker nisi imel drobiža*. «Da, res je. Na, tu imaš!», dejal je aga in mu podal nekoliko par.***) «Odkod pa si?», nadaljeval je aga. «Iz Skoplja*. «Kako ti je ime?» «Anto». «Ubogi Anto, ti si si izbral žalosten stan! Je-li ono tvoja mati?» «Ne». «Sorodnica, je-li da?» «Niti ona ni meni v sorodu, niti jaz njej». « Neumnež! čemu jo torej vodiš? Ali bi ti ne bilo bolje, da služiš kakemu častitemu gospodarju?* «A kam bi šla ona, revica?* * graščak; — **) turška dimka (lula). ***) turški denar. 4 * 52 - «Kam? Gotovo se dobi kaka bolehna sirota, ki bi vodila slepico*. «Kdo pa bi mene sprejel v službo?® «Vsakdo, kdor te potrebuje; še jaz bi te sprejel®. Anto se je nekaj zamislil, potem pa rekel: «Dobri aga! Ona nesrečnica ni niti moja mati niti so¬ rodnica, vendar pa jo cenim više nego rodno mater®.... «Kako je to, da jo ceniš više nego rodno mater?®, pre¬ trgal mu je govor aga. «Dobri aga! Ostal sem sirota brez očeta in matere, a bil sem tedaj star pet mesecev. Nikakega sorodnika nisem imel, ta sirota pa me je čuvala kot svoje dete®. «Toda kako naj skrbi slepa žena za dete?® «Ondaj ni bila slepa. Oslepela je pozneje: osepnice so jej vzele vid. Bil sem tedaj star osem let, in od onega časa jo vodim in jej povračam njeno materinsko skrb in ljubav. Kako bi jo torej mogel ostaviti, in kedo bi me vs- prejel v službo, ker nisem še dosti močan, in mi dajal to¬ liko plačila, da bi mogel hraniti in pred zlom varovati sebe in svojo pomajko!*)® «Priden deček si!», rekel je aga, segel v mošnjo in podal Antu srebern novec. Anto se je lepo zahvalil, poklonil se in šel. Tri leta potem, ko je Anto vodil svojo slepo pomajko po mestih in selih, vrnil se je zopet. Kakor nekdaj, tako je dovel tudi sedaj slepico kraj mostu, kjer je že več sle¬ pih, bolehnih in poškodovanih sirot čakalo, molilo in pro¬ silo miloščine. Anto je v svojem šestnajstem letu vzrastel in postal mnogb lepši. Anto je šel v tretjo prodajalnico do onega age. Že pri mostu bi mogel vsakdo opaziti veliko razliko mej se¬ danjim Antom in mej onim pred tremi leti. Ne samo, da je odrastel, marveč tudi po tem, da se je ondaj vedel de- tinski, sedaj pa resno — mladeniški; vsled tega tudi ni hotel več stati tik slepice, ampak nekoliko korakov dalje, da ne bi kdo mislil, da je slepčovodja. Stopil je v prodajalnico in lepo pozdravil ago. Aga je pozorno opazoval mladeniča in nakrat se spomnil onega slepčo vodje Anta, v tem mladeniču pa spoznal prav tistega malega Anta. «Ali je umrla ona nesrečnica?® «Ne, dobri aga, glej jo kraj pota®. Aga je segel v mošnjo in mu podal nekaj drobiža: «Na, nesi jej!« *) krušna mati. ' — 53 - <> Nisem prišel, aga, da te poprosim miloščine«. «česa tedaj želiš?« «Glej, odrastel sem, in mogel bi opravljati vsako delo; ti pa si mi dejal pred tremi leti, da me sprejmeš v službo«. «Ali ne dobita toliko darov, da bi mogla živeti?« «Da, moreva. Toda glej me, kako sem vzrastel! Sra¬ mujem se, brez dela jesti tuj kruh, in sramujem se, da me hrani slepica, dasi imam zdrave oči in močne roke«. Agi je to vrlo ugajalo, zamislil se je in mu rekel: «Ostani pri meni kot pomagač, in dam ti večje plačilo ka¬ kor kakemu drugemu«. «Bog te blagoslovi, dobri aga! Delati ti hočem za dva«. Anto je najel v nekem siromašnem delu mesta stano¬ vanje, tamkaj namestil svojo slepo pomajko in oskrboval s svojim zaslužkom njo in sebe. Slepica ni več prosjačila miloščine. Aga je pripovedoval ta dogodek svojim prijateljem po mestu, ti pa se zamislijo, kako bi najbolje poskrbeli za svoje revne mestne slepce. Bili so trije. V mestu je bivalo še več slepcev, toda vsak na svojem domu, kjer so skr¬ beli za nje njihovi domačini. Trije pa so prosjačili. Sal¬ kiča, suh, visok človek s šarkijo,*) Stojan in Mijat pa z goslima. Nikdo se ni rodil v mestu, a nikdo ni pomnil, kedaj da so prišli semkaj. Tudi ti slepci so sedeli ob semanjih dneh kraj mosta, čakajoči miloščine, drugače pa so hodili od praga do praga, prepevaje pesmi, kakor in kjer so komu ugajale. Salkiča je bil šaljivec, prihajal redno vsak dan v kavarno mojstra Abdule, kjer so se zbirali begi, age in odlični trgovci, on pa jih je zabaval, pevaje mestne šaljive in ljubavne pesmi, spremljevaje jih s šarkijo. Salkiča je hodeval brez vodje, ali, ako hočete, bil mu je vodja dolga palica, s katero je iskal pred seboj poti, zatikajoč jo v zemljo ali pa bijoč ž njo po tlaku. Po govoru je poznal gotovo vsako dete v mestu. Stojan je bil še mlad človek. Tudi njemu so osepnice odvzele vid, na lici pa mu zapustile grde brazgotine. Vodilo ga je neko sirotče, a segalo mu je komaj do prsij. Mij atu je mrena zarasla zenico, a bil je že prileten. Vodil ga je zdrav in čil človek, ki pa se je toliko polenil, da se je komaj vlekel pred slepcem. Oba slepca sta naj¬ raje zahajala v banove,**)' kjer je bilo vedno dosti Selja¬ kov, in tamkaj sta jim z junaškimi pesnimi budila spomin na slavo njihovih dedov. *) bosansko narodno godalo.. **) lian = krčma, gostilnica. 54 Ko je bilo nekaj v Abdulovi kavarni največ odličnih mohamedancev, spregovoril je Rašid-aga: «Glejte ljudje! Videli ste in culi, kako je moj pridni dečak Anto lepo preskrbel svojo pomajko. Naš Salkiča nima nikogar, ki bi skrbel za-nj, ker nima niti otrok niti posinovcev. Glejte Stojana! Njega vodi neko sirotče, a ga cesto zavede v stran poti. Mijatavodi neki lenuh, katerega bi moral, dasi ima zdrave oči, še kedo voditi. Ni mi žal vsled tega, ker svet hrani in brani pred zlom slepce, ali žal mi je za one vodje, za onega Mijatovega zastonjika (poto- penca); mimo njihovih vodij pa sujejo nesrečnike tudi z jedne in druge strani. A ker nimajo ti reveži svojcev, da poskrbe za nje, kakor Anto za svojo pomajko, poskrbimo vsaj mi za svoje domače nesrečnike. Ustanovimo hairišče,*) da hairišče**) ne ostavi nas. Jaz podarim v ta namen svoj lian kraj mesta, ki mi itak ne donaša mnogo dobička, in tam¬ kaj namestimo slepce, za stroške, njihovega vzdržavanje pa poskrbimo sami, kajti vera nam nalaga, da od svojega premoženja delimo siromakom*. «Prav je tako», spregovoril je neki sivobrad beg, «toda tudi v banu potrebujejo slepci vodje, ki bi opravljal posle in skrbel za slepce*. «Da, res je, beg! Kedo pa ume to bolje, kakor moj Anto, ki se je že navadil nesrečnikov. Pošten mladenič je, in poveriti mu moremo tudi vsako nedeljo oni denar*. Bilo jih je v krogu desetorica, in vsakdo je obljubil, dati vsako nedeljo tri petice za slepce, v prvič pa še več, dokler ljudje ne uvidijo, za kaj da gre,in tudi ostali k njim nepristopijo. Ko je prišel Rašid-aga domov, rekelje svojemu poma¬ gaču resno, a z nekimnenavadno milim glasom: «Anto! Ti si pokazal vsem prebivalcem tega kraja lep zgled človeške ljubezni s tem, da si preskrbel ono sirotico, svojo pomajko, da jej ni treba hoditi okoli tujih pragov in kot slepicihraniti tebe, ki imaš zdrave oči, ampak da ti hraniš njo z delom svojih rok. Naši age, begi in trgovci so se zelo zavzeli za svoje slepce, in tudi ti poz¬ naš Salkico, Stojana in Mijata, ki se hranijo z miloščino blagodarnih rok. Nekatere dni nabero polne pesti milo- darov, dožive pa tudi mnogo slabih dnij, ko ne dobe niti toliko, da bi si kupili za dvajset par kruha. Dobro, Anto! Ti si učinil blago delo. Mi pa smo se danes v mojster Abdu¬ lovi kavarni dogovorili, da ustanovimo ,hairišče 1 ; preskrbeti hočemo pod krovom mojega bana svoje slepce, za stroške hjihovega vzdržavanje pa poskrbimo sami; ker pa pripa- . dajo slepci raznim veram, treba, da vsi naši meščani brez *) zavetišče. **) t. j. nebesa, raj. 55 — razločka vere doneso miloščine, potem nam ni treba razun slepcev rediti tudi njihovih vodij - zastonjikov, ki so se vsled pohajkovanja polenili. Onim v hanu pa treba vodje, domačina, da opravlja posle v hiši in skrbi za hrano in obleko; mi smo imenovali tebe, da boš ti sirotinska mati, ker ti je usmiljenje navdalo srce. Povej torej, zaklinjam te na duši, hočeš-li to storiti ali ne?» «Ponižen sluga sem, aga! Kako bi tega tudi ne storil, ko je Bog na ta svet poslal i nesrečnike, da more staviti na tehtnico srca zdravih, srečnih in premožnih, koliko usmi¬ ljenja ima kedo». V dveh tednih so pristopili k oni desetorici vsi me¬ ščani, krščeni -in nekrščeni. Kraj mesta nad slapom male reke, na kateri se naha¬ jata dva mlina, vzdiguje se nad šumom reke kakor grad lian (gostilna) v dvoje nadstropij. Spodaj pripravi Anto sobe za slepce, na zadnji strani namesti svojo pomajko in stanuje ondi tudi sam, zgoraj pa priredi voliko sobo, raz¬ postavi po njej mizice in v sredi peč, kjer naj bi kuhal kavo. Vsi odlični mohamedanci in kristijani so radi zaha¬ jali v slepčevski dom pit črno kavo, kajti kje naj si ugod¬ neje odpočijejo, kakor nad ono hladno, tekočovodo? Sijajne in razkošne sobe njihovih prebivališč ne ugajajo jim toliko, kolikor ta sirotinska hiša, v kateri ž miloščino svojih bla- godarnih rok preskrbujejo z‘vsem potrebnim največje ne¬ srečnike na svetu. Radi poslušajo družbo slepcev, ki jih za¬ bava, vrste se z lepimi pesnimi, spremljevaje jih na gosli in šarkijo, in ki jim sladi čas s šalo. Kar je Ostajalo dobička od kave, to je deval in pri¬ lagal Anto v soboto k onemu denarju, ki so ga dajali me¬ stni gospodarji. Na semanji dan pa, ko so se vračali seljaki domov, privezavali otovorjene konje vrbam za veje ter posedali na klopi pred hanom, da posrkajo skledico kave, Stojan in Mij at sta vlačila lok po strunah in prepevala de- dovsko slavo. Veseli seljaki pa so pravili: «Da, res, naši meščani so pogodili izvrstno, da so te nesrečnike tukaj na¬ mestili, da se ne potikajo po ulicah; a tudi nam je prijetno nekoliko tu posedeti, da si okrepimo srce s pesnimi in s šalo!» In seljaki so obdarovali slepce s kosom ovčjega mesa, kosom sira, sadjem, vodenimi dinjami, ponujaje jim iz ču¬ tare žganja. Ob velikem in malem Bajramu,*) ko Turki koljejo kurbane,**) poslala jim je vsaka koča kak del, in istotako so dobili ob velikih praznikih katoliško in pravo¬ slavne cerkve kolačev in. pečenke. *] turška praznika. **] kurban == turški klavni dar. - 56 Samo Salkiči se je zdel slepčevski dom pretesen; je odšel v mesto s svojo šarkijo, ker mu je dišala nagrada mestnih mladeničev; priti je smel na zelena dvorišča, kjer so deklice igrale kolo, da jim na šarkijo spremlja pesmi, in pa, da kateri tajno šepne na uho pozdrav od kakega mladeniča, ki se je bil va-njo zaljubil; umel pa je v pesem napeljati prilike in ljubavne misli tako, da je za¬ pazila mnogokatera, da to njej peva, in pogodi, koga da prepeva v pesmi, in druge razun nje same ne razumejo, čegava srca da hoče Salkiča združiti. A devojka mu s primernim pripevom odgovori, naj poroči mladeniču odziv njenega srca. To ljubavno naznanilo ostane drugim popol¬ noma neznano, ker zna slednjič Salkiča peti na stotine svojih pesmic, devojke pa ga s pripevki spremljevati. Karkoli je dobil Salkiča nagrade, vse je izročil vodji Antu za skupno oskrbovanje; ni pa povedal niti od koga, niti za kaj da jo je dobil; ločen od svoje družbe ni potrosil niti jedne pare! Dobro se je godilo slepčevski družbi celi dve leti. Pristo¬ pila sta k njim še dva mlada tovariša, Omer in Jožo. Sal¬ kiča je učil Omera pevati na šarkijo mestne pesmi, Stojan pa Joža junaške pesmi, da bi mogla ondaj, ko bi legla k večnemu počitku, komu prepustiti šarkijo in gosli. Mijat je svoje gosli namenil skrbnemu Antu. II. Ko se je nekega večera solnce nagibalo v zaton, pričel se je razlegati jok po celem mestu. «Kuga je prišla od one strani morja, skrijte se, ljudje!» svarili so klicarji po mestu. «Kuga je umorila adži-Miralima, umorila bega-Vidaiča in njegovo deco».‘ Katoliške in pravoslavne žene prihajajo nagloma iz hiš; druga drugi pripovedujejo, v katero kočo da se je podala kuga, jedna drugo opominja, naj reče deci, naj je ne nazivlje «kuga», marveč «kuma», da pobira samo slabotno deco, da jim ne zatare rodu en miplena. Pse priklepajo na dvorišča, ker se kuga boji psov. Kjer dobe kakega ljutega psa, vodijo ga od hiše do hiše, ga dražijo, da laja in tuli, da odpode kugo od hiše. Jedna gospodinja opominja drugo, naj očisti hišno posodo ne¬ očiščeno, ogrebe jo in zastrupi s svojo slino, a kedor je iz takega krožnika ali iz take sklede, gotovo umrje. Kristijani pripovedujejo, da je to šiba božja, ker so fratri zapalili samostan v Rami, ko pa se je vnela cerkev, vzdignila se je iz požara tolika svetloba, da je segla do neba- Turki pak pripovedujejo, da jim je Bog poslal kugo, ker so se vsi Turki na Udbini dali krstiti in se tako izne¬ verili prerokovi veri. — 57 Ko je napočilo jutro, ni bilo hiše v turškem delu mesta, kjer ne bi gorel ogenj na dvorišču. Hodže *) hodijo iz jedne hiše v drugo, da hitro opravijo svoje obrede, raz stolp pa uče koran, vrstico za vrstico, in poročajo, kdo da je umrl. A kedo jih posluša, ko hiti vsakdo z upognenim hrbtom, kakor da je že kuga na-nj sela, brez ozira domov, da se čvrsto zapre! Vse prodajalnice in vsa skladišča v mestu so zaprta; otroka ni videti nobenega. Ka¬ toliki in pravoslavni spremljajo vedno po jmt mrličev nakrat na pokopališče. To je bilo leta 1690., in ondaj je kuga morila po vsej Bosni. Tudi slepčcvskemu hanu kuga ne prizanese. Najpreje umori Antovo pomajko. Anto izkoplje nad hanom na hribu grob. Stojan in Mijat mu pomagata pokojnico nesti k grobu, in pokopljejo jo brez svečenika in brez navadnih pogrebnih molitev, Anto privede svoja sodruga s pokopa¬ lišča, pa tudi ona že občutita bolečine. Okoli polnoči popa¬ dejo silne muke Stojana in Mijata. Stojan premine, Mijat pa pokliče. Anta, poda mu svojo tovarišico — javorove gosli, in mu de umirajoč: «Anto, brate! Na, vzemi si javo¬ rove gosli, jaz pa moram, kakor vidim, oditi k Bogu; širi ž njimi dedovsko slavo, spominjaj se dobrot našincev, zlo¬ čine pa povračaj. in spominjaj se svojega pobratima Mij ata! » Ker je celo noč sijala mesečina, izkoplje Anto do zore grob, v katerem naj bi pokopal dva pobratima. Anto meni, da mu pomoreta Jožo in Omer mrtvece nesti k grobu, toda že so tudi njiju napale muke. Ko to vidi Salkiča, stisne v roko svojo šarkijo, se opre na palico in pobegne v mesto, da javi Rašid-agi: da se mu zdi, da je prokletstvo palo na slepčevski han in da njih same umori. Anto ostane sam samcat, dva tovariša mrtva na tleh, dva druga pa na smrtni postelji. Vzame široko desko, zavali vznak na njo Stojana, priveže ga na. dveh mestih z vrvjo, ga tako vleče do groba in zavali va-nj; isto stori tudi z Mijatom. Vsakokrat pa z vrelimi solzami zalije grob svoje pomajke. Dopoldan koplje že nov grob za Joža in Omera. In tako tudi njiju vleče na pokopališče in pokoplje. Vse to stori Anto brez svečenika in brez hodže. Ko ostane sam samcat na osamelem domu, prične moliti k Bogu; zdi sa, mu, da mora tudi on sedaj umreti, in ves se strese pred težko mislijo: «A kedo pokoplje mene samot- nika?» Zaskrbi ga tudi Salkiča, ker mu ni povedal, kam da ide, kuga pa sledi vsaki človeški stopinji. *) hodža — turški duhovnik. — 58 - Salkiča je odšel naravnost k Rašid-agi, da mn javi žalostno vest. Rašid-aga leži na ležišču v krčevitih mukah, pri njem pa stoje njegovi trije sinovi. Ko mu pove Salkiča, da je kuga umorila Antovo pomajko, Stojana in Mijata, in da Omera in Joža že težko dobi živa, tedaj prične aga v mo¬ litvi hvaliti Višjega in reče slednjič sinovom: «Deca moja! Jaz moram umreti, ,,Hairišče“ naj kakor doslej služi v zavetišče slepim sirotam. In ako Bog dodeli, da nas Anto preživi, skrbel bode kakor doslej s celim sr¬ cem za-nje». To izgovorivši aga pobledi, se skrči, stemni se mu pred očmi, še jedenkrat dahne, potem pa izdahne svojo blago dušo. «Oče nam je umrl!», zavpijejo žalostno sinovi. Salkiča kot slepec ni videl, kako da je izdahnil dobrotni aga; še le tedaj, ko začuje sinove, se obrne, udari s palico sem in tje, in po sredi tipajoč dospe do vrat. Neka bol mu hoče raztrgati prsi.' Stopi na ulico, a od vseh stranij čuje jok in bolestno vpitje. Ljube plakajo za svojimi dragimi, otroci za očetom in materjo, stariši za ljubimi otroki. Kogar sreča, nihče ga ne pozna, nihče mu ne reče: «Daj, Salko, Salkiča, udari na šarkijo, zapoj kako pesem!» Vse ide mimo njega žalostno, tiho, — mrtvaško, praznično. Vse pa se mn zdi še strašnejše v večni noči njegove slepote. Ko dojde v sredo mesta, je tu vse mrtvo; ne sliši glasu od nikoder, kakor da je napočila poslednja noč; samo pasje lajanje pretrga mrtvo tišino in včasih tudi kak krik bolestnih prsij, prihajajoč iz mestnih poslopij. Dolgo, dolgo tava, da dospe do osamljenega hana. Na vratih pokliče Anta, a ne dobi odgovora; zakliče še trikrat, a nihče mu ne odgovori. Vsede se na prag k od¬ prtim vratom, iz katerih puhti zaduhel vonj mrtvih teles, stisne glavo v dlan in zajoče_ Anto je pokopal Joža in Omera. Ko ide po hodniku, ozre se v prazno slepčevsko sobo, obstane in vzdahne: «Vse sem vas spremil pod zeleno odejo, tudi vaju, najmlajša tovariša, Joža in Omera - a kje je še moj Salko- — — ». Salko se stegne, se drsa, in Anto ga opazi na pragu hana. «An—to — », prične Salkiča pretrgano jecljati, «naš a -ga je u.m.r.l_» Sarki j a mu pade na prag, zamolklo zazveni, Salkiča pa se mrtev zruši. Ni ga umorila kuga, ampak srce mu je počilo vsled prevelike bolesti. Antu se zježi koža, lasje mu vstajajo vsled nekega strahu — neke muke. Strašna vest, da je aga umrl, pre- — 59 — trese mu srce; ko pa vidi, da mu je umrl tudi poslednji drug, hoče nekaj reči_ Beseda pa se mu ustavi v grlu — zanemi, kakor da jih ni nikoli niti govoril, niti Čul. Še je vezala Anta prijateljska vez, da pokoplje tudi poslednjega druga, onega druga, ki mu je tolikokrat s pe¬ snimi povzdignil duha v rajske višave. Na malem bregu poleg malega Omera pokoplje Salkico, lepo mu poravna grob in vsadi va-nj njegovo šarkijo, da se vsakdo spomni slepca Salkiče, kadar ga ondukaj pot zanese. Ko pride Anto domov, vzame Mij atove gosli, da za¬ gode, da žalostno zapoje. Potegne lok, a ne čuje zvoka strun, hoče peti, a ne more govoriti. Tuga mu napolni srce, stisne pa mu ustnice, da mu duša ne izide. Vzame potno torbo in dene va-njo Mij atove gosli. Ko sreča na pragu najstarejega sinu Rašid-aginega, pokaže le-ta Antu vrata in mu reče: «Poberi se, to je naša očevina!» Anto niti ne čuje niti no razume govora; vidi pa ono odločno roko in srp pogled. Dve solzi mu kaneti iz očij, in poda se naravnost čez brv po brdu navzdol v zeleno go¬ rico, da se tamkaj razplače in razjoče. Pomor je trajal tri tedne; ko pa je prenehal in se je kuga umaknila, — kakor praAdjo nekje onstran morja, — vrne se Anto v mesto, čudi se, koliko prodajalnic da je zaprtih in brez trgovcev, kako malo ljudij da je po mestu; na bregu nad džamijo*) pak se vzdiguje na stotine novih grobpv mahomedanskih, na drugi strani na travniku pa katokških in pravoslavnih. Ljudje mečeje še prsti na gro¬ bove, ker vsled neprijetnega duha ne morejo živeti ; ob strašnem pomoru so bili namreč pokopavali mrtvece v plitve grobove, in vsed tega je neprijeten duh dospel na prosto. Anto se je opotekal kakor pijanec; kraj mostu pa, kjer je stal nekdaj s svojo nepozabno pomajko, sedi tudi sedaj ob vsakem semnju, vleče lok po Mij atovih goslih, a niti ne gode niti ne poje; domačini in seljaki pomilujejo nesre¬ čnika in mu podajajo miloščino. čestokrat se Anto zagleda v ono tretjo prodajalnico, ka¬ mor ga je pozval pokojni aga; sedaj pa stanuje ondi nekdo drugi, ker je njegovim, sinovom tudi to jabolko palo iz krila**). Sinovi pokojnega Rašid-age so kot zakoniti dediči po¬ drli slepčevski han in z očetovo zapuščnino sezidali ondi grad v tri nadstropja, kjer so namestili tri ljubice. Ljudje pač molče, ker je slepčevska družba izumrla, in ker niso *) džamija-turška cerkev; **) t. j. ker so nj. s. učinili tudi to. 60 - culi poslednjega aginega govora; kar pa je čul Salkiča, tega tudi ne pove, ker mu je počilo srce. Na dan obletnice Rašid-agine smrti, ko bi se morale po turški veri v spomin pokojnika citati molitve, se vsi trije sinovi zabavajo brezskrbno v gradu s svojimi ljubicami. Ob ikindiji*) se zmrači nebo. Oblaki se zbero, zabliska se, in strela udari v grad. Grad se vname. Oni pa se komaj živi umaknejo plamenu; toda vsi trije oslepe vsled silega žara. Zbere se ljudij na stotine, in dojde tudi nesrečni Anto. Ko pa vidi grad v plamenu in tri brate oslepele, vsklikne kriče: «To je ka—zen bož ... . ja. Nevredni sinovi so onečastili zavetišče, katero je njih oče sezidal v zveličanje svojo duše, — onečastili hairišče celega mesta!» Ko zaslišijo ljudje Anto v govor, noče nihče rešiti niti jedne deske. Grad zgori do tal in z njim vred tri nesramne ljubice nesrečnih bratov, katerim ni ostalo ničesar druzega kakor ono, kar so nosili na sebi. Antu se povrne moč go¬ vora, in zopet čuje, kakor je nekdaj čul. Da se izbriše sled grdega dela nesrečnih bratov, se¬ zidajo bogatini in trgovci na tistem mestu zavetišča velik han in plačujejo stroške, ki jih uzroči njegovo oskrbova¬ nje, — kakor njihovi očetje, — iz lastnega žepa, da za- dobe v njem slepci, bolehni in od bede preganjeni ubožci za tri dni prenočišča in hrane. * * Anto hodeva po mestih in selih in vodi za seboj tri slepce, tri sinove Rašid-agine, ki so bili zapravili oče- vino; vodi jih po sejmih in shodih. Oj, da imajo vsi trije ono šarkijo, ki odseva od žar¬ nega solnca na zelenem grobu nepozabnega Salkiče! A kedo se dotakne onega spominka na grobu Salkiče, da ga ne zazebe v srcu, ko vidi težko sodbo nad nevred¬ nimi brati ? Anto nosi s seboj Mij atove javorove gosli in hrani z njimi sebe in tri nesrečne brate, pevajoč narodu, kar je bilo nekdaj, in na kar se danes spominjamo. Dolgo, dolgo je stal novi han nad šumom bistre vo¬ dice, dokler ni čas, ki poravna stare in nove grobove, po¬ ravnal tudi te svetinje dobrotnih src; spomin pa živi še zdaj in z njim ime Anta— Slepčovodje. *) ikindija = tretja molitev Mohamedancev. I Slika iz gladnih lot. __ _ Poljski napisala Elisa Orzesakowa. Poslušajte, zali gospodje in gospe, povem vam kratko pripovedko. Ali ste že pogledali kedaj z bliščeče svoje višine doli prav nizko, v globelj one vrste človeške družbe, katera neizobražena, revna, oropana lepote, se ubija s teškim de¬ lom? Ali ste videli, kako trpljenje se skriva v teh globo¬ kih globeljih, kake muke razdirajo krilo tega kalnega za vas obzora živih ljudi j ? . . . Vi, zali in zale, ste mislili vedno, da v tej osorni in robati družbi tiči sama nespamet; čemu se torej ozirati po njej ? Gotovo je tako. Če torej nočete si zamračiti jasnega po zabavah lica, ne bližajte se k tem prostakom, pojdite rajše zabavat se in plesat pri blesku iskrečih se lučij sredi duhtečih salonov. Toda, če se hajajo med vami srca, lju¬ beča ne samo leskečo unanjost, marveč temelj človeški, če se nahajajo med vami radovedneži, katere zanima beda te preproste človeške družbe, pa naj pogledajo v življenje milijonov, v življenje s trudom se bavečih človeških bitij, brezbarvnih in redko kedaj razumljivih od drugih sreč¬ nejših ljudij. Tam najdejo srca živo dramo in predmet lju¬ bezni, duh človeški pa pouk in koprnenjepo napredku, po takem napredku, kateri prinaša srečo ne posameznikom, ne le nekaterim vrstam, marveč vsem. Kratka bo moja pripovedka. Ona nam predoči jedno iz miljonkrat na zemlji se ponavljajočih dram, katere, odi¬ grane v revni in temni vrsti človeštva, ginejo brez sledu. Ko je došla ta pripovedka do mojega sluha, sem se začu¬ denja čudila, da se še dandanašnji dogajajo podobne drame na božjem svetu. Čujte torej pripovedko o trpljenju, vi zali in izobra¬ ženi gospodje in ve zale gospe. * * * Čudovito žalostna so bila leta 1854., 55. in 56. Glad, strašen glad je s peklenskimi mukami razdiral prsi naroda ; na tisoče teh, kateri v potu svojega obraza pridelujejo deželi vsakdanji kruh, je umiralo od gladu. Samo j eden klic, bolesten, turoben, obupen, izvijal se je ljudčm iz prsij: «kruha! kruha!» odbijal se ob nebo in - 64 — razlegal se po zemlji. Pomladi je bila suša, po leti povo¬ denj; žito se je posušilo po gričih, a bilo poplavljeno po dolinah; srečnejši bratje so se veselo zabavali, narod pa je s poslednjimi močmi klical: «kruha! kruha!» V katerem iz više naznačenih treh let, ne vem, v ka¬ teri okolici, pa ne povem, je stal bel in zal gosposki dvor. Poslopje se je odlikovalo s čistimi okni, ki so nekako jasno zrla v svet, ob hodniku se je raztezal živi plot, za njim so se razgrinjale gredice, obsejane s cveticami in rožami. Za obzidjem se je nahajalo prostrano polje in travniki. Čez poslednje se je stekal ne preširok, toda globok in urno deroč -potok, na čegar nasprotni strani je stala na griču preprosta vas. Nekoliko visokih križev je štrlelo kviško nad nizke kočice, in bližnji brezov gaj, leskeč se po svoji beli skorji, je potihoma šumel, kakor bi hotel s turobno pesmico svojega šuma zazibati v spanec bledo vaško mla¬ dino. V dvoru je prebival mlad in bogat gospod; pred krat¬ kim se je oženil nekje v velikem mestu. Bil je dober, ker ni delal krivice ljudem, ni jih pretepaval niti zmerjal, pa tudi v bližje odnošaje se ni spuščal ž njimi. Kaj mu je bilo tega treba, ko je pa imel svoje oskrbnike? Sicer pa, kakd se hoče zabavati s temi preprostim ljudmi? Zato je lo neprestano čital, in kdo more uganiti, kaj vse dobrega je v knjigah načital, ko se pa bratovske ljubezni iž njih ni mogel naučiti? Cesto so prihajali k njemu gostje; gospod je veselega lica hodil pred dvor, poljuboval gospode in več¬ krat se je še pozno v noč glasila skozi okna govorica, ve¬ seli smeh in odmev prijetne godbe. Gospa je bila belega lica kakor lilija, usta je imela rudeča, črne velike oči, drobne ročice in zalo rast. Tudi je bila dobra, ker se ni kregala in ni obirala nikogar, toda kmetov ni mogla videti. Zoprn ji je bil duh debelega platna in glas preproste kmečke govorice. V svoji rojstni hiši kmetov ni nikdar videla; od očeta je često čula, da so to postopači in lopovi, od matere pa, da ni dostojno, spuščati se s takimi ljudmi v razgovor. Sicer pa, čemu ji je bilo treba poznati kmete? Saj je imela dovolj drugih zalih znancev in znank. Neprestano je se¬ dela pri glasovirju, in kdo ugane, kake občutke je vlivala godba v njeno srce, če ni mogla vliti vanjo občutkov bra¬ tovske ljubezni ? !.. V vasi je prebivalo trideset kmečkih rodbin, in med njimi je gospodaril.. .strašen, neprizanesljiv glad. Jedna kmečka koča je stala nekoliko oddaljena od svojih tovarišic, obkoljena z drevjem, čedna in prijetna, dasi nizka in borna. Bila je to kočaSimona Harvara, nekdaj bogatega gospodarja. In resnica, bogat je bil nekdaj Simon, kajti imel je dva konja, par volov in dovolj zrnja 65 - za celo leto, in česa je kmetu še več treba? Toda, ko so prišla nerodovitna leta, se je pokazalo, da bogastvo Har- varjevo ni bilo brez dna. Prodal je konja, jednega, pa drugega, jeden vol mu je poginil in zmanjkalo je žita za kruh. Harvar se je trudil z delom, ni pijančeval, toda nič ni pomagalo ni delo, niti treznost, glad je pritiskal vedno huje. V jeseni so pekli v Harvarjevi koči kruh iz ječmena, po zimi iz plev, na pomlad pa je zmanjkalo že celo ])lev.. začeli so jesti travo. Harvar se je jokal ter si brisal solze z rokavom oguljene hodnične srajce. Napotil se je na dvor prosit kruha; dali so mu lonec žita na teden, toda to je bilo premalo za kmeta. Vsaj za Harvara je bilo to premalo, ker je imel ženo in otroke. V pondeljek in torek so jedli v koči mlečno juho iz gosposkega žita, potem pa si znovič pripravljali in jedli travo. Harvar je jokal, ker je imel ženo in otroke. Otrok je imel Harvar četvero. Najmlajše je spalo ali kričalo v zibeljki, spleteni iz ločja in viseči na debelem motvozu v kotu koče; drugo otroče se je plazilo po tleh ter sedelo najpogosteje z mačko pod klopjo; tretje, de¬ klina, je pestovalo čez dan mlajša dva otroka ter na večer dremalo sključeno pri peči; četrto in naj starejše — hčerka, bilo je v osemnajstem letu. Hanka, Harvarjeva hčerka, je bila najčedniša deklica v vasi. Dična in tenka, kakor bi se bila, ko je rastla, zagledala v brezo v gaju, je imela modre oči kakor plavice, tako milo te je gledala, da si jo hote ali nehote moral imeti rad; jasni lasje so ji v debelih kitah obkoljevali gladko čelo, ali pa razkodrani segali ji do pasu izpod belega robca. Ko je Harvar bil še bogat in v koči niso jedli trave, marveč kruh, in se je Hanka oblekla v rdečo jopico, obe¬ sila si korale na vrat, v lase pa si vpletla rdeči trak, gledali so fantje vse vasi za njo, dasi je bila še premlada, da bi ji kdo pošiljal svate. Toda med temi fanti je najvnetejše in najognjenejše zrl na Hanko dvajsetletni Vasilek Hmaza. Bil je živahen, trezen in delaven mladenič. Iz očij se mu ječitalo poštenje in razsodnost, lice mu je zalivala rudečica zdravja in moči. Hanka je že dolgo poznala Vasilka. Ko sta bila še otroka, pasla sta skupaj živino; pozneje, ko je jela pomagati materi pri gospodinjstvu ter hodila po vode k vodnjaku, našla je tam vsikclar Vasilka, ki ji je vzel vedro, zajel vodo ter jo nesel v kočo, ona pa je šla poleg njega in razgovarjala in sme¬ jala sta se tako veselo in glasno, da so ju celo sosedje gledali izza plotov. Oe sta pa kedaj delala na dvoru, je Vasilek v^dno pomagal Hanki, in vračajoč se od dela, jo je prosil, da naj mu za to zapoje kako pesnico. Hanka je pela in fant 66 - je zrl na njo z ognjenimi očmi. In deklica se je čutila sre¬ čna z veselim in razumnim Vasilkom. Ž njim ji je bilo veselo hoditi na roboto, njeni materi se je uklanjal nižje nego drugim ženskam, in kadar ga več časa ne vidi, pa zre na cesto iz vasi tako dolgo, da se ji plave oči zalijejo s sol¬ zami in ji je srce tako žalostno, da ji zamrzi ves božji svet. Močna sila, katero v salonih in vaseh imenujejo lju¬ bezen, je vlekla drugega k drugemu to dvojico čistih in mladih otrok prirode in preprostega naroda. Enkrat, in to je bilo še takrat, ko so v Harvarovi koči jedli še kruh in je bilo Hanki šestnajst let, zgubila se je Harvarju ovca, in poslali so Hanko, naj jo poišče. Deklica je dolgo hodila po polju, in že se je jelo solnce nagibati v zaton, ko je srečala Vasilka. Šla sta skupaj iskat zgubljene ovčice; našla sta jo daleč od vasi in gnala jo počasi domu. Bil je tih, jasen večer, jeden iz poslednjih letnih večerov; brezov gaj je šumel, nekje daleč so fantje svirali na piščalke, in bilo je tako lepo, a tožno ob enem na tem božjem svetu... Tuga je prevzela Hanko in Vasilka... šla stamolče. «Hanka» — rekel je naposled Vasilek, dvignivši glavo in gledajoč deklico, «ali te še nihče ni prišel snubit?» «Kdo neki?», zašepeta Hanka vsa zarudela; «nihče še ni prišel». «A ko bi kdo prišel? », vpraša Vasilek, gledajoč sedaj na tla, sedaj na njo. . «Nu in kaj», odgovori ona, «prosila bi mater, da bi me ne dali». «Cemu bi prosila mater, da bi te ne dali?* Deklica ni odgovorila, marveč samo gledala v tla. «A ko bi te jaz prišel snubit?*, vpraša znovič Va¬ silek. «Kaj vendar praviš, Vasilek!*, zašepeta deklina vsa zarudela. «Ko bi prišel jaz*, nadaljuje Vasilek, «le povej, ali bi prosila mater, da bi te ne dali?* «Prosila bi jo, da bi me dali*, odvrne Hanka ter si zakrije lice z roko. Bila sta na kraju brezovega gaja; veter je nežno šu¬ mel, x>iščalke so tožno svirale, nebo je bilo jasno. Vasilek, srečen in zaljubljen do ušes, jo prvič objame ter vneto po¬ ljubi. Hanka in Vasilek sta se zelo ljubila. Stariši so vedeli za to in radostno opazovali to otroško ljubezen, toda bili so preubogi, da bi jima pripravili svatbo; odložili so torej poroko na poznejše, boljše čase. Ljubljenca se radi tega nista jezila, kajti dobro jima je bilo delati skupaj, ljubiti se in Sanjariti. — 67 — Sanjariti!.... čudna beseda, kadar se govori o kmetih. Ali tudi kmetje sanjarijo? O! da, dokler so mladi in še niso utrujeni po trudapolnem življenju, dokler še ne zagluše v sebi človeštva s pitjem žganjice, ki teče v potokih iz go¬ sposke žganjarne, dotlej tudi kmetje sanjarijo.*) Iianka in Vasilek sta torej sanjarila o prihodnosti. Večkrat sta v prazniških dneh, sedeča na kočinem pragu, pogovarjala se med seboj, češ, da se kmalo vzameta, da bosta imela svojo kočo, čisto in belo. Oče da Hanki kra¬ vico, mati polno skrinjo rdečih spodnjic in belih srajc. Hanka bo gibčno gospodinjila, Vasilek pa marljivo delal, da ji polajsa trud, in nikdar v življenju ne okusi žganjice; na stene obesita podobe svetnikov v pozlačenih okvirjih; pred kočo zasejeta v gredico klinčkov in rdečega maka in ljubila se bosta zelo, vedno in vneto, kajti čemu naj bi se ne ljubila, ko jima bo vendar tako dobro! Ljubljenca sta sanjarila, čas je tekel, dan se nagibal k večeru in večkrat je bledi mesec osvetil njuni jasni glavi, ona pa sta še sedela na kočinem pragu, držala se za roke, zrla si v oči in govorila potihoma, prisrčno in preprosto. Enkrat, ko sta šla mimo gosposkega dvora, pokaže Vasilek Hanki belo in čedno hišo ter reče: «Kak6 mora biti tam lepo, Hanka!» A ona odgovori: «Ko bi bila velika gospa, vzela bi tebe in skupaj bi bivala v taki zali hiši». «Dobro se bova imela tildi v naši koči, samo da se enkrat vzameva«, odvrne mladenič, in oba sta brez nevo- šijivosti zrla na bogati gosposki dvor. Prišla je zima in nemili glad je pogledal v vas. V kočah Vasila in Hanke je zmanjkalo že ječmenovega kruha. Naglo sta zbledeli lici mladih bitij, mladeniču so se oči udrle in polagoma je ugaševal tudi živi blesk dekli- ejega očesa, kajti glad je strašen ugonobitelj, on grize prsi, počrni obraz in gasi blesk očesa. Nista pa se pritoževala, delala sta, kolikor sta mogla, le Vasilek se ni tako pogo- stoma smejal in Hanka je nehala peti, toda ljubila sta se še vedno, čedalje močneje. Prišla je pomlad in zmanjkalo je celo kruha iz plev. Dobivali so od gospode po loncu žita na teden, toda te¬ žavno je bilo, prebiti z "loncem žita sedem dolgih dnij, kajti v Hankini koči so živele tri odrasle osebe in troje otrok, v Vasilkovi pa pet odraslih oseb in dvoje otrok. Fantovo lice je čedalje huje bledelo, čedalje globeje so se mu udirale oči, pa tudi Hankine oči so ugašale dan na *) Taku govori pisateljica o poljskih kmetih; žal, daje tudi pri nas mar¬ sikje res tudi tako. Ured. — 68 — dan. Visoka in gibčna njena postava se je sklanjala k tlom, okrog ustnic si ji čital izraz bolečine. Toda Vasilek je bil krepak, vstrajen, in dasi bled in upalega lica, je ipak vedno delal na roboti in doma, in. ko je bil pri ljub¬ ljenki, je dušil grizečo bolest gladu ter se prisiljeno smeh¬ ljal dekletu. Hanka je očividno slabela. Večkrat se je vsa tresla, hode preko vasi; v očeh se ji je temnilo in prsi je stiskala bolest kakor železen obroč. Evo vam posledice kmečkih nad in sanjarij. Dvoje lj udi j se ljubi, želi si in pričakuje sreče — pa pride glad, ki ju duši in ugonoblja. Med tem sta imela mlada zakonska v gradu dela polne roke. V mesecu majniku sta hotela praznovati obletnico svoje poroke. V hiši so pripravljali v ta namen dvorane, gospej je bila poslana zala obleka iz daljnih krajev za to slavnost. Na grajskem vrtu so se razcvetale duhteče nar¬ cise in vijolice. Gospod, čakajoč slavnosti, je čital, gospa sviralana glasovir, pa ni knjige ni godba niso jima povedale nečesa o revščini in trpljenju Vasilka in Hanke, o njunih uvenelih obrazih in umirajočih nadah. Evo dva sveta. Topli majnik je pokrival zemljo z zeleno odejo, škr- janček je prepeval in trobentice so že davno cvetele; toda v tem letu nesreče in revščine nihče po vaseh ni poslušal pesmic veselega tiča, nobeno dekle si ni zalšalo svojih las s cvetkami. •Nekega majnikovega večera je sedela Hanka na ko- činem pragu. Žarki zapadajočega solnea so zlatili njene lase, glavo je imela oprto na shujšano roko, in obledelo ter shujšano lice se je kar ježilo od žalosti in trplenja. Njeni stariši so šli naroboto; jedno dete je sedelo z mačko pod klopjo, drugo ječalo, zvijajoče se pri peči, najmlajše, zabuhlo in bolno, je spalo v postelji ter bilo že blizo smrti. Dolgo je sedela Hanka molče in zamišljena. Solnce je bilo . že zelo nizko, ko pride izza plota Vasilek, ki se polagoma približa ter molče sede poleg nje. Deklica po¬ gleda ljubljenca s solznimi očmi, on opre brado na roko in tako sta sedela nekaj časa, molčala ter gledala drug druzega. «Vasilek», oglasi se urno Hanka, kakor bi se ma¬ homa nečesa spomnila, «ali si jedel danes mlečno juho?» Ta mahne z roko. «Kdo bi mislil na mlečno juho», odvrne s hripavim glasom ; «le lebedo jemo in koprive, ker nam grajski oskrb¬ nik ne daje žita od onega časa, kar se je name razsrdil*. Hanka urno vstane ter steče v kočo. Bilo je to v torek; v koči so pripravili mlečno juho iz gosposkega žita; Hanka je ni jedla ves božji dan ter prihranila svoj delež Vasilku, — 69 — ker je vedela, da oni ne dobivajo in on pride lačen k njej. Cez kratko pride iz koče ter poda ljubljencu leseno žlico in lonec poln jedi. Vasilek ga strastno zgrabi ter jame slastno jesti borno hrano. Ko je jedel, so mn oči znovič dobile svoj blesk, lice se mit pokrije z rdečico; pozabil je na ves svet, celo na Hanko, le jedel je in jedel, dokler ni spraznil lončka. In nič čudnega, da mu je ta jed tako dišala, kajti že dva tedna je užival samo travo.Hanka ga je gledala z občutki trpljenja in Veselja; glad je razdiral njene prsi, toda s svojo hrano je nahranila ljubljenca. Vzemši iz Vasilkovih rok prazni lonec, nesla ga je v hišo, potem se vrnila in sedla poleg njega na prag, ob¬ jela ga okrog vratu in pritiskala njegovo glavo na svoje prsi. On jo je objel z jedno roko ter jo stiskal k sebi, z drugo pa gladil njene jasne, razpletene lase. «Oj moj sokol,- Vasilek!», zašepetala je deklica. «Golobica moja, dušica!», odvrne Vasilko. In umolknila sta ter molče sedela. Za ljubezen sta imela še moči, toda glad jima je stiskal grla ter ju oviral v govoru. Solnce je zašlo, ljudje, vračajoči se z robote, so se pokazali na drugem koncu vasi. Hanka je vstala, nakar vstane tudi Vasilek. Dolgo pa jo je še objemal molče; gle¬ dala sta drug druzega ter molčala, naposled je sledil dolg in vroč poljub in ljubimec je s pobešeno glavo odšel preko vasi, Hanka pa, gledajoča nekaj časa za njim, je šla v kočo ter se vsa onemogla zgrudila na klop. V tem trenutku sta se po široki in pometeni cesti pri dvoru med zeleno pregrajo in grmičjem cvetečih narcis sprehajala gospod in gospa. Gosjia, oprta na moževo roko, mu je pravila o bliža¬ joči se slavnosti in o svoji prežali obleki; razodela mu želje po potovanju in bodočih zimskih zabavah. Gospod je držal v dlani drobno ročico svoje žene, poslušal njeno ve¬ selo kramljanje in ji potem pravil o vsem', kar je čital v knjigah in kar je videl kedaj na potovanju po svetu. Solnce je zašlo, in ko je služabnik naznanil, da je čaj pripravljen, sta gospod in gospa šla v hišo, pila in jedla pri odprtem oknu, neprestano se smejajoča in razgovarjajoča. Na to je bilo še dolgo v noč slišati glasove glasovirja; gospa je svirala, gospod pa, sedeč pri njej, je poslušal glasove melo¬ dije ter poljuboval časih belo ročico in rdeča usta mlade žene. Evo dve ljubezni, dva para, dva sveta! . . . Drugo jutro po onem majnikovem večeru so Hankini roditelji zgodaj odšli na roboto. Deklica je, tresoča se, vstala, zakurila ter odšla pobirat lebedo. - 70 Vrnila se je s culjo zelišča, pristavila lonec vode le ognju, vsipala v vodo prineseno travo ter jela pripravljati hrano. Pod klopjo je mijavkal maček in jokalo dete, pri peči je sedela sključena osemletna deklica, v zibeli pa je še ne¬ prestano spalo zabuhlo dete. Bližal se je poldan. Hanka je stopila iz koče, pogle¬ dala na solnce, poprašala mimo gredočega soseda, na ka¬ teri strani delajo njeni stariši, in šla nazaj v kočo. Nahra¬ nila je z lebedo otroke, jedla sama ter pregnala glad za trenutek, toda moči ji trava ni dala. Potem je nalila dva lonca redkega zelja, zavezala si robec na glavo ter odšla. Šla je preko vasi, opotekajoča se od onemoglosti. Pred kočo Vasilka je obstala, pozdravila njegovo mater, ki je pobirala treske na dvorišču ter šla dalje. Bil je jasen, skoro vroč dan; solnčni žarki so se kar v potokih sipali na zemljo, ozračje je duhielo, tiči so ščebljali in štorklje klopo¬ tale s kljuni po strehah. Deklica je pustila za seboj vas in nesla lonca čez polje, potem čez travnike: noge so jo komaj držale. Naposled je prišla k potoku. Na drugi strani so dplali ljudje na gosposkem polju; med njimi je opa¬ zila Hanka tudi svoje stariše. Preko potoka je bila polo¬ žena klada, dovolj široka, da se je dalo hoditi po njej, toda slaba in gugajoča se pri vsakem koraku. Hanka je obstala na kladi ter strepetala; na to se je urno umaknila nazaj ter sedla v travo, ker so se ji tresle noge pod njo. Harvar zapazi hčerko ter jo jame klicati. «Pojdite semkaj sami ter vzemite jed, ker ne pridem čez jpotok po kladi in padem v vodo!» zakliče deklica s slabim glasom. Harvar je hotel iti k hčerki, toda oskrbnik je zarjovel na kmeta : . «Kaj se toliko pogovarjaš z deklino? Delaj!» Na Hanko pa zakliče: «Nesi semkaj s^Ana. Jaz ti dam! Preko potoka ne moreš priti! Glejte jo, veliko gospo! . . .» In mahnil je z bičem. Hanka je s težavo vstala, vzela lonca ter stopila na klado. To pot se ni zagugala pri prvem koraku, toda pri tretjem se ji je jelo vrteti v glavi. Stopi dalje . . . noge stre- petajo pod njo, v očeh se ji stemni. Zakriči ter stopi še korak naprej. Oskrbnik pa ji kliče na drugi strani: «Urneje no, glejte, kaka gospodična! Hodi, kakor mestna dama!» On ni niti pomislil na to, da je glad odvzel moči revnemu dekletu. Na oskrbnikov glas je Hanka še huje strepetala, po¬ gledala navzdol, spustila lonca, hotela iti dalje, pa omahnila, zakričala še enkrat in . . . padla v vodo. - 71 — Za vodo se oglasita dva obupna krika: očeta in ma¬ tere. Vasilka ni bilo tam, ker on 'je delal na drugi strani gosposkega polja. — — —-— — Zvečer istega dne je gorel v Harvarovi koči ogenj z velikim plamenom. Rdečkasti plamen je osvetljeval s tre¬ petajočim bleskom sivo in turobno izbico; ognju naproti, na klopi pa je ležala mrtva Hanka. Dolgi njeni lasje so bili razpleteni, roke je imela sklenjene na prsih, srajco pa je imela prepasano z rdečim trakom, ki ga je dobila nekdaj od Vasilka. Pri njej je sedela sključena na tleh njena mati. Manjkalo ji je moči, da bi po navadi vaščanov glasno tar¬ nala, torej je le potihoma jokala, otirajoča si s predpasni¬ kom bridke solze. Na drugi strani v koči je sedel na klopi Harvar, položil roke na kolena, pobesil glavo na prsi in dolgi lasje so se mu vsipali ^o licu. Iz ust mu ni prišla besedica pritožbe, niti solza iz očij v tla uprtih; toda vse, kar krije v sebi onemogel obup, zlilo se je v mračno in molčečo postavo kmetovo. Vasilka ni bilo. Ko se je razglasila vest, da je Hanka utonila, je bled in z motnimi očmi pritekel v vas, pogledal na mrtvo truplo deklice, prijel se za glavo in zbežal. Zaman so ga iskali; minil je dan, a Vasilka ni bilo nikjer. Turobna tišina je vladala v koči, pretrgovana le časih s praskanjem ognja, stokanjem revne matere, ali s težkim vzdihljajem Harvarja. V kotu izbe, v zibelki, pa je umiralo od gladu zabuhlo dete. Tega večera je bilo na gosposkem dvoru dokaj gostov. Gospod je izvedel od oskrbnika, da je Hanka utonila, ter pripovedoval ta «žalostni dogodek* družbi, zbrani okrog bogato^ obložene in osvetljene mize. «Škoda deklice, če je bila zala», rekel je bistroumno jeden navzočih uradnikov. «Zala je bila», odgovori gospodar «in pri tem še za¬ ročena*. «Gradivo za roman*, vzdihne otožno gospa, želeča v vsem na zemlji videti gradivo za romane. «Roman pri kmetih!* zakliče z jezo debel, z dolgimi brkami porasel veteran. «Kaj, vi gospa, mar mislite, da tudi on ljubijo?* «Vsekakor je škoda deklice, če je bila zala*, ponovi uradnik. «Messieurs, parlons autre chose (gospoda, govorimo kaj druzega)!* oglasi se z naglo zakremženim licem do¬ mača gospa. «Utopljenje dekleta, to je žalosten predmet za razgovor, cela fait mal aux nerfs (to ne upliva dobro na živce)*. , «Parlons autre chose/, ma deesse (govorimo kaj dru- 72 zega, boginja moja)!» zakliče gospod in vesela govorica se zaobrne na druge reči. Na revno Hanko, ki je ležala mrtva v Harvajerjevi koči, na njene stariše in njenega ljubljenca ni nihče več mi¬ slil v gosposkem salonu. Nekoliko dnij pozneje so kmetje, vračajoči se s trga, prinesli v vas najdenega, na široki cesti pod križem za¬ buhlega in od gladu umrlega človeka. Bil je to Vasilek. Evo vam kmečko ljubezen, nade in sanjarije! Dvoje ljudij v vasi se je ljubilo in si predočevalo v duhu srečno prihodnost, — prišel pa je glad in v ves sled za tema dvema bitjema, polnima zdravja, močij in nade ostali sta na pokopališču dve gomilici. Mesec pozneje se je spraznila Harvarjeva koča. Dvoje otrok je umrlo, starejšo deklico so vzeli za pastirico na dvor, Harvar in njegova žena pa sta se nastradala in osivela ter šla v daljni svet prosit miloščine. Ko sta od¬ hajala iz vasi, šla sta mimo vaškega pokopališča; nad dvema svežima groboma so šumele smreke, stresajoče na nju kaplje redkega dežja. Harvar in njegova žena sta pogledala na pokopališče ter se nehote prekrižala, toda nista stopila na grob hčerke in njenega ljubljenca, nista imela več solz v zapadlih in zabuhlih očeh. Glad jima je zamoril občutke v prsih ter posušil solze v očeh. Šla sta ter zginila brez sledu. Kmalo na to je postal prazen tudi gosposki dvor. Gospod in gospa sta se podala na daljno potovanje. Minila je jesen in zima. Z novo pomladje sta se vrnila gospod in gospa v svoj grad. Čez zimo sta se veselo zaba¬ vala v velikem mestu; vrnivša se pa sta znovič čitala romane in sprejemala goste ter sprehajala se po duhtečem vrtu, kakor poprej. Zalo ličice Hanke in pošteno srce njenega zaročenca pa so grizli v zemlji črvi. * Končala sem svojo pripovedko, zali gospodje in gospe! Oprostite, če sem vas dolgočasila s preprostim pripovedo¬ vanjem. Toda znajte, besede niso zmožne vselej izreči vročih občutkov in s peresom je težavno spraviti v javnost živo misel. A človeka ipak le boli srce pri spominu na- muke, ugnezdivše se časih med revnimi brati, in poleg teh temnih slik revščine in nezgode vidi čitatelj v duhu razsvetljene od veselja postave srečnih zemljanov. Torej, ko se mi je moja misel napolnila s takimi slikami, zaželela sem, pove¬ dati s poštenimi, dasi slabimi besedami kratko pripovedko o Hanki in Vasilku. Slovaške sličice Češki spisala G. Preisova. — Preložil Franc Tominšek. Petrona umiva na dvorcu leseno posodo in ima pri tem tako otožne misli, da jo malone jok posili. Ko je z umivanjem gotova, položi posodo na klado pri vrtu, da bi se posušila na solncu, in ide na vrt. Tu se ustopi na obok, kjer je precej visoko, dene oprano roko mad oči in pogleda vrsto hišic, ki so se dobro videle od tukaj. Njene oči obti¬ čijo na dveh kočicah, tikoma stoječih, in kakor bi jo v srcu kaj zbodlo, žalostno vzdihne: «0 Jezus, jaz sem ne¬ srečna ženska!» Goska z mladimi je zlezla skozi polu odprta vratca na vrt, dvakrat gredo glasno gagaje po ravnati poti, in ko se starka uveri, da jih nihče ne izganja, pripravi se z mladimi urno k obiranju rudečega fižolovega cvetja, s ka¬ terim je pol vrta nasajenega. Petrina nič ne vidi tega v otožnem zamišljenju. Solza se ji prikrade za solzo iz očij in bolesti se tresoča usta še¬ pečejo v obupu brez nade: «Njo vzame, mene pa zapusti_ » Petrona je bila lepo in pošteno dekle. Pred tremi leti jej je obljubil Jurij Pjenčik «na svojo dušo» zvestobo v ljubavi, in od tega časa je sklenila Petrona živeti edino za njega. Drug mladenič se ne sme norčevati ž njo; takoj po plesu se slednjemu izmuzne in nobenemu se ne nasmeje, da bi Jurij ne imel povoda k jezi. Pa pomislite, dragi bralci, sedaj, ko je Jurij srečno prebil vojaški nabor in se mogel ženiti, svatoval je na vedno prigovarjanje roditeljev Babuši Vojčičevi in zapustil Petrono ! 76 Uboga deklica! Ne da bi mu zdajci ne bila več po godu, nego pravi povod se da preračunih na prstih. Babuši Vojčičevi je umrl spomladi edini brat, in ona je postala dedič nove, lepe hiše, ki meji na Pjenčikovo po¬ sestvo. Petrona je sirota, in teta, ki jo je vzela za svojo, jej obljubuje samo pripravno obleko, perilo in omaro, saj tudi ne more več dati. Sama ima otroke; enega sina pri vojakih, drugi se pa uči v mestu za krojača. Svoje dece pa seveda ne more prezirati. «Petrona, kaj delaš, da pustiš gosi v vrtu?», začuje se iz izbinega okna jezni glas tetin. Sama leti na vrt gosi izganjat in deklico oštevat. «Že si znova prišla ob glavo, ti neumnica!®, srdi se nad njo, z rokama in krilom izganjaje gosi. «Pa čakaj! Jaz ti izženem te muhe iz glave, da se ne boš trapila za take fantiče! Jaz te naučim misliti na Boga in na delo, ti lenoba ti!» Prepadena in zmočena sklene deklica pred teto v nemo prošnjo roke. Trese se strahu in bleda je. tako, da se teta hipoma omeči in popolnoma drugače nadaljuje: «Kak križ imam s teboj ! Vedno misliš le na tega le- guna lokavega in delo ide vse narobe! Nisem -li ti vedno pravila, da se le norčuje s teboj in da se ogleda za denarji, ako pride resnica. Drugim fantom si dajala piske; zdaj si še le lahko vesela, da gleda kdo za teboj »v Petrona ni ne zine. Sklonivši glavo, posluša tetino oči- tavanje tako pokorno, kakor bi si bila to zaslužila. To teto popolnoma umiri. Da bi napravila konec tega, ukaže dekletu nanositi od potoka mehke vode na platnino. Petrona se dvigne, umije, dene na glavo snažno ruto in, pobravši ponve, hiti po vodo, da bi se teti uslužila. Sredi vasi je bil potok. Nad njim se dviga vedno ovenčano in s trakovi okrašeno znamenje sv. Antona, katero je dal tukaj postavit rojak jablunkovski, župnik iz Borušovega. Okoli znamenja je zraslo nekaj lepih lip in bilo je tu, zlasti za večera, prijetno posedeti na zemlji, z redko travo poraščeni. « Pa se je često pripetilo, da je bilo sveto znamenje priča prepira mej ljubljenci in resnejega krega. Da, nedavno se je dogodilo, da so se tu fantje stepli in strgali nekemu dečku perjanico s klobuka za kazen, da je bil v petek pri ljubi. Zato je novi župnik Borušovski v pridigi ostro po¬ karal jablunkovsko mladež, da je oskrunila znamenje, po¬ svetni spomenik rajnega rojaka. Mladež je stala, kakor bi jo polil z mrzlo vodo, in dekleta so trdno sklenila, da ne pojdejo več tja na vašo- 77 — vanje, ako fantje še kedaj dopustijo pred znamenjem kreg ali boj. Od te dobe so se varovali fantje in gladko smejoče lice sv. Antona je gledalo na nje ravno tako z ljubezni¬ vima očima kakor prej. Petrona že nekaj dnij ni šla na vasovanje. Kaj bi tam tudi delala mej to veselo norčujočo se mladino, ko bi jej pokalo srce pri misli, da govori Jurij v tem času čez vrtni plot z drugo? Petrona postane na vasi pri potoku. Pokriža se pred bližnjim znamenjem sv. Antona in se zagleda nalivši vodo v stran, od katere je hitela njena iskrena prijateljica, Kača Sližova, tudi s ponvami po vode. «Kaj delaš?», pravi Kača zasopljena, ko prihiti k potoku. «Saj veš, vedno je kaj dela», odgovori Petrona s pri¬ siljenim nasmehljejem na prisrčno pozdravljujoče smeh¬ ljanje svoje znanke. «Umivala sem danes leseno posodje, dopoldne pa snažila izbo». «Mi že tudi imamo vse pripravljeno za posvečenje*, pravi Kača, nalivaje vodo. «Le rumenega peska bi še rada nanosila v lopo». In zaviše si rokavce in reče, pogledaje malo v za¬ dregi strani: «No kako ; ali se kaj pripravljaš k godbi o posvečenji? Meni prinese nocoj šivilja novo kordulko». «Jaz še ne vem», odgovori Petrona z vzdihljajem. «Teta če, da bi šla, ali novega ne bom imela nič. — — Lahko si misliš, da se mi niti ne ljubi*. '«Tako, da ne bi šla!», reče Kača ugreta, zapazivši. Petronine zbegane oči. Saj pride tudi on z Babušo in ti porajaš njemu v kljubu mnogo. Jaz naj bi bila ti, ni tre- nutja ne bi tugovala. Mesto enega deset in drugačnih nego je Jurij Pjenčik!* «To mi trobi slednji, a jaz ga le ne morem pozabiti*, pove tiho Petrona in poprime prijateljičino roko, dobro vede, da jo ona najbolje umeje in čuti njeno bolest. Kača ne ve sedaj, kaj bi jej mogla povedati na uteh. Lahko potegne svojo roko iz Petronine in pomočivši prste v vodo, pravi, samo da bi kaj rekla: «Kako je že topla ta voda, lahko bi se bilo tu kopati*. V tem se spomni na nekaj in pomežika živo z očima. « Ali veš, Petrona*, govori, kakor bi se posmehovala, «da si je dala Babuša napravit rumeno atlasovo krilo za posvečenje? Jaz sem ga videla učeraj pri šivilji; okolo so prišiti črni robi in potonkino cvetje. Modrih trakov za opažanje je na njem za tri vatle. Lepo krilo; ali jaz sem si mislila: no to se bo podajalo tvojemu kislemu obličju! — 78 — Verjemi mi, Petrona, meni ta ženska celo nič ne ugaja. Taka je, kakor bi imela jetiko; popolnoma je porumenela». «Meni se zdi dosti lepa», seže jej Petrona v besedo z očitno ne voljo v glasu, kajti imela je jako dobro srce in čutila, da Kača preveč obrekuje Babušo. «1 no, komur ugaja; za Jurja je dosti lepa. Jaz pa morem pred vsakim pogumno trditi, da si ti tisočkrat čedneja». Petronino tožno obličje preleti žarek samoljubnosti, ali takoj izgine znova. «Bodete tudi prali,?», obrne govor. Tudi; še danes namočimo perilo. Pa k tej godbi poj deš? «Morda*, reče Petrona in vzame ponve v roko. «Toda ne vem še. Pridi nocoj k nam; dam ti sajenico tistega le¬ pega muškata*. «Pridem!» obljubi Kača. «Z Bogom!» Deklici se razidete. Petrona leti domov. Boji se, da bo znova kregana, kje ostaja tako dolgo. Ali teta je bila nekako dobre volje. Ko pride Petrona v izbo, deva nekaj pazljivo v skrinjo iz krila; na to jo zaklene varno in dene ključ v že]). Zavzeta jo gleda Petrona; še nikoli ni teta zaklepala pred njo. Kaj ima to pomeniti? -Kaj ste zaklepali tam, teta?», pobara zvedavo dekle. (Menila sem, da imate v krilu kakega hrošča*. «Saj ti ni treba vedeti*, odgovori kratko teta, malo ne tako, kakor odpravljamo nerazumno dete. «Pripravi se jutri na sejem v Borušovem. Pojdeš tja prodajat betvo maka in pol kope jajec. Denar za ta jajca si lahko obdržiš za kako rutico, da boš imela o posvečenju kaj novega. Na godbo moraš iti in da mi več ne misliš na Jurja!» V duhu je mislila teta: «To dekle nima nobene sreče; dobro, da sem našla na vrtu to čveteropernato deteljo. Zašijem jej jo v ovratnik, da ne bo vedela o tem. Nisem je prijela z golo roko, zato mislim, da bo to pomagalo*. To noč ni mogla Petrona ni očesa zatisniti. Prikaže se jej kakor navadno, dragi obraz nevernega fanta, vedno vidi rumeno krilo iz atlasa, okoli njega pa črne robe in potonkino cvetje. Kako bi Babuša ne ugajala Jurju, ko se more tako lepo oblačiti? O posvečenji bo rajal ž njo, tu pogleda na ubogo Petrono, ki bo staia kje v kakem kotiču s svojim, starim belim krilom, ki ga je nosila teta že kot dekle, in pomisli: to je razloček - Babuša in ta! «Moj Bog!» vzdihne nje revno srce, ki je še vedno upalo, da se ljubi vrne, da se mora vrniti! 79 — Kaj, ona obljuba na dušo bi mu dala pokoja? To tudi Petrona dobro ve, da je lepa, saj jej je to sam Jurij po¬ vedal nebrojno potov! Da, ko bi imela tako krilo kot ga ima Babuša, in Jurij bi jo pogledal o godbi, gotovo bi mu znova ugajala! — Ko bi ji dala teta kaka_dva gold.! Za nju bi si ku¬ pila dva vatla zelenega atlasa; ta jej še bolj ugaja nego rumeni. Lepo bi si krilce sama sešila, okolo pa našila tro- bojnega cvetja in v slednjo rožico tulipo. Bele robe ima shranjene; lahko bi je dala okolo. Dobila je lani vezilo od Jurja, sama njega mamica ga je kupila za Petrono, in sedaj so postali tako hipoma vsi nemili proti njej! Spomnili so se, da je revna, da še ne more tako nositi kot Babuša. Petrona se nepokojno preme tuje po postelji, premišlje- vaje, kako bi dobila zelenega atlasa. Tete se je bala; te ni smela prositi. Kaj, ko bi prodala 'grahasto piško, ktero jej je podarila Kača, in pa oni čedni muškat, ki se mu vsakdo čudi? Morda bi dobila zanj nekaj šestk, za piško osemdeset novcev in na to pol kope jajec po dva novca, to je šesdeset novcev — dosti bi bilo. Še-le po polunoči zaspi deklica. Dobro si je vse to preračunila in trdno sklenila, da žrtvuje vse za to krilo. — Solnce je še le kukalo izza gora, ko Petrona že po¬ gumno koraka iz vasi na sejem v Boruševo. Zadi nese vrečo v plahti, pod desno pazuho grahasto piško, a v levi roki drži cvetnjak z velikim muškatom s polnim temnoru- dečim cvetjem. Takega muškata ni bilo v celem selu in Pe¬ trona ga hoče sedaj prodati, ne da bi vedela teta kaj o tem. Obhaja jo bojazen, da ji bo teta očitala — — Ali kaj bi? saj kupi teti v mestu za šestko klinčkovega žganja in gotovo bo dobra. — — Sedaj zavihra to zeleno krilo Petroni pred očmi in ona pozabi hipoma na vso bojazen. Pozabi tudi, da je ne¬ srečnica. Že dolgo ni šla tako lahko v mesto ko danes. Teta jo je tja poleti pošiljala slednji torek in petek; časi je bilo treba iti le z betvo mleka, za ktero se je v mestu nekaj novcev več dobilo. Za to se teta ni menila, da je do mesta nad uro hoda. Pravila je: saj se obutev ne strga, naj se prehodijo mlade noge. Petrona se poda po travni meji. Rosa ni bila mrzla, žarno se je lesketala povsodi, kjer so padali na njo žarki izhajajočega solnca, in po travi so skakale svetlozelene ko¬ bilice, cvrčaje si dobro jutro! Tako se je zdelo Petroni. Tiči čivkajo in žvižgajo, škr- janček poje najlepše med vsemi, cvetoče žito širi močno vo¬ njavo in celi svet se raduje tega krasnega živenja! Kaj bi — 80 ona edina tugovala, ko jej pravi srce, da se ljubi povrne, da jo le ugleda v atlasovem krilu! Tako lepo je minila Petroni pot. Prišedši v mesto in plačavši dva novca za stan na trgu, razgrne plahto in po¬ loži na njo vse, kar ima na prodaj. Piska ima nogi zvezani in, zvedavo se ogleduje na vso strani, bogme, ni se domislila, da jo hoče njena varhinja prodati. Petrona se postavi kraj svojega blaga in naslanjaje se na zid hiše, kjer je navadno vselej stala, pogleduje po trgu. Ni še bilo mnogo prodajalcev in kupcev. Od vseh stranij so še le prihajale kmetice s plahtami na hrbtu in se postavljale na trgu na navadna mesta, razlagaje vse, kar so prinesle na prodaj. Petrona je že videla nekaj znank, ali oglasila se ni danes pri nobeni. V duhu vedno računi, ali mnogo strži, in nje pogledi se obračajo na prvo razkladnico, kjer je imel židovski trgo¬ vec veliko izbiro modnega blaga in pisane slovaške robe. Brž ko vse proda, pojde v prodajalnico si izbirat zelenega atlasa. «Počem so ta jajca?» — pobara po mestno oblečena dekla Petrono. «Po dva novca» odgovori uljudno Petrona iz mislij še probudivša. «Smela bi jih dati po enajst za dvešestki: saj so drobne*, meni kupovalka. «0 niso drobne», trdi Petrona, «in že ne nesejo kure toliko». Dekla ne reče nič na to; šepetavo prešteje jajca in, položivši je v vrečo, plača za nje Petroni šestdeset novcev. «Ta sem dobro prodala«, misli Petrona, gledaje za od¬ hajajočo deklo; ta se vsaj ni z menoj pol ure prepirala«. Dober začetek nosi srečo za seboj. Tujka pride in kupi ves mak. Ko ga da dekle v vrečo, obrne se še k Petroni vprašanjem: «Koliko hočete za to piško?« «Rada bi dobila za njo devetdeset novcev«, pravi obo¬ tavljivo deklica, in srce jej začne hipoma burno tolči. — — « Toliko ni vredna; ni dobro pitana«, meni tujka po navadi. «0 jaz sem jo dobro redila«, upa si dekle trditi; «često sem jej dala žita; saj je bila tudi moja -. «Ako hočete, dam vam za njo osemdeset novcev«, reče tujka malomarno. «Pa jo vzemite, gospa«, pravi po kratkem pomišljenju deklica naglo, žele, da bi končala to sitno prodajanje. Kako trepeta uboga piska v gospojinej roki, kako otožno gleda! — 81 Tujka dene piško v vrečo in nabira iz mošnje 80 novcev. Mej tem pa se meče piska po vreči, da pokrov odle- tuje, Petronina muka pa se množi. «No, le meči se*, pravi sedaj doslej molčeča služkinja, pritiskajoča pokrov vreče; za uro pa začutiš nož». «Kaj, vi jo zakoljete?*, seže jej Petrona z drhtečim glasom v besedo. «Prosim vas, ne koljite je, jaz ne pustim — jaz*. «Kaj ste zblazneli?* smeje se tujka. Hočete prodati kuro, pa se vam smili? Tu imate denar*. Ali deva od¬ maja z glavo, iztegovaje roki proti vreči. «Prosim vas, gospa, no bodite hudi, ali jaz ne prodam te pišite, da bi jo zaklali; dajte mi jo nazaj*. «No, tedaj je ne bomo klali*, reče tujka služkinji polu tolaživno, polu čmerno in mrltlo. «Oj, jaz vam ne vei*jamem», pravi žalostno Petrona. . To je dobra misel! Pražjenka pogleda svojo ženo prav tako hvaležno, kakor ondaj, ko mu je še mlada de¬ klica obljubila, da ne vzame nobenega drugega. Samo da je imel tedaj malo drugačne oči, temneje in žarneje. Pražjenkovka koj umije Štefana, počeše ga, da mu na glavo klobuk staršega brata Tomaža; kajti že je minila doba, ko je sleherno leto dobival Štefan nov klobuk od kurna. Deček ne ve, kaj početi od veselja, da bo znova videl klima Godula. Pražjenka pelje sinka do Sobolina, pove mu, kako se naj ravna, in ko otrok izgine v Godulovi koči, ondaj se obrne in odrine domov kar najhitreje mogoče, kakor bi se bal, da pride Godni iz hiše in se mu začne posmcr hovati, ker je on, katoličan, le še rad prišel k njemu. Zvečer se vrne deček; najprej pokaže, kaj je dobil od kuma, in pove, da ga je Godni dolgo spremljal in mu naročil vse pozdraviti. Velel mu je, naj bi kmalu znova k njemu prišel, a drugega ni rekel nič. Celo leto je minilo! Štefan je bil še često pri kumu, a stara znanca se še nista spravila. Ko se je danes od¬ pravljal Štefan po obljubljeno ovčico, opominjal ga je često oče v izbi: «Ko bi začel kum kaj o veri, odgovori samo tako-le: kum, jaz sem še dete L Pastir Pražjenka je bil previden. Upal je, da Godni se izmodri pri takem odgovoru in ne bo mogel približe¬ vati se detetu. — — 90 «Lep dan je danes; še mrzlo ni nič!*-, pravi Štefan in veselo poskoči, ko vidi iz doline pod seboj kazati sobo- linski stolp. Ko ga ogleduje, misli: «Težko je reči, kateri zvonik je lepši, ali naš ali sobolinski. Ko bi jaz bil sebolinski grof, vem, kaj bi napravil. Dal bi našo cerkev in to le la¬ teransko enako krasno obzidati. Pa bi se ne imela atej in kuni Godul za kaj prepirati*. In znova poskoči, ozre se na vse strani in nadaljuje: Tako velik se zdi ta svet, ko je vse okoli in okoli tako belo! Raje bi bil šel naravnost črez hribe in bi bil lahko pol ure prej v Sobolinu; saj ni toliko snega, še do polo¬ vice škornjev mi ne sega». Kakor bi hotel popraviti, kar je zamudil, jame hitreje iti in v četrt ure se ustavi pri pastirski koči graščinskega dvorit; bila je prva hiša v vasi na tej strani, od katere je došel Štefan. Kumovo glavo vidi pri oknu in se nasmeje, pa si pritegne suknjo na rami, odrgne škornji drugo ob drugo in odpre vrata. «Hvaljen bodi Jezus Kristus! , živo pozdravi in sname klobuk z glave. «Vsi naši vas, kum, lepo pozdravljajo in želijo srečne in vesele praznike. Jaz pa pridem po ono ovčico; tu le imam haljo za njo». «Da si mi zdrav, Štefan!», zahvali Godul. «To me ve¬ seli, da si prišel; kaj delajo vaši?» Tako mnogokaj! >, odgovori deček in sede na klop za omizje. «Jako nam gnije krompir, moramo ga izbirati in naglo jesti. V izbi mi je že zbil atej pregrajo za ono ovčičo — — —» in deček se ogleda na vse strani. Kum ga razume. Smehljaje gre iz sobe in kmalu se vrne z ovčico na roki, spustivši jo v izbi na zemljo. Celo bela je, in na vratu se jej ziblje na rdečem traku zvonček, ki zvonklja pri slehernem gibanju. * A j, ta je čedna !■>, zakliče dečko skoraj pobožno in od veselja celo osupne nekaj časa. Pa prime ovčico z ro¬ kama, poklekne na tla in pogleduje, drže njeno glavo v svoji roki. «Nikoli še nisem videl tako lepe ovčice! Kako lepo volno ima, rdeč gobček in joj — sivooka je!» Godul je vesel dečkove radosti, in kakor bi se po¬ mladilo, tako se zjasni osorno, kislo obličje, ko pravi: «Lej dečko, lahko bi ostal tu pri meni čez praznike; saj te ni treba doma. Ali atej ti ne dovoli, da bi te ne poluteranil, kaj ?» Štefan nekoliko osupne in glade ovčico po volni od¬ govori negotovo z naučenimi besedami: «Kum, jaz sem še 91 - dete!» In sam dodene: «Jaz vas imam jako rad, ali domu moram iti, da bomo pri večerji vsi skupaj*. «No, saj te ne bom držal», reče mehko Godni. «Od- počij si; jaz ti dam kaj jesti, potlej pa lahko pojdeš, da prideš še za dne domov. Povej doma, da bom imel to leto tudi tako žalostne praznike kot lani. Sočutno skloni Štefan glavo. Spomni se, da je lani pred božičem umrla kumova žena, in da on letos prav tako sam preživi praznike. Godul odklene skrinjico in vzame iž nje nekaj jabolk, betvico orehov in kos medu. *Lej, to sem tebi pripravil!*, pravi in potegne iz skrinje še dve v papirju zaviti reči. »Tukaj pa sem na¬ redil za vašo malo deco jaslice, a to le pipo izrezal za Tomaža. Daj jo ateju in povej mu, naj odvrže ono staro, ki jo ima že toliko let od mene, in naj iz te kadi!» «Vse sporočim», odgovori deček in obrne oči k zemlji. «Ali vam ne bo dolg čas, kum, ko bodete tako celo sami tukaj o Božiču?* «Seveda mi bode!», vzdihne Godul. «A kaj bi ne mogli iti danes k nam ?» «Ali ti je kaj rekel oče?», vpraša naglo Godul in celo zarudi, z očmi pazno gledaje na dečkovo obličje. «Atej mi ni nič rekel*, počasi pravi deček. «To ne gre, ljubi moj, to ne gre ! >, govori kum, trpko se smeje. Iz mize potegne hleb belega kruha, položi na mizo, vzame iz žepa kriv nož in sili dečka, naj je: «Namaži si kruh s strdjo in se najej. Pa le naglo, da prideš še za dne domov. Mnogo je snega in težko je gaziti». «Ne kum*, še na jed ne mislim ne; saj imam tu le v halji še kruha in sira». «Morda pa le vzameš košček kruha pri meni?», reče Godul, in v teh besedah je bilo skrito očitanje. Štefan čuti to, sede za mizo, ureže kruha, namaže s strdjo in okusi prvi grižljej. Ko ga pa hoče povžiti, pogleda kuma, in solze se mu uderejo iz očij in hipoma začne ihteti. «Kaj ti je ?», prestrašeno vpraša Godul. «Kako se je atej bal, da me bodete zapeljali k mesu, a vi mi mej tem daj ate kruha in medu!» ihti deček ne¬ vede, da pravi nekaj, čeisar ne bi smel povedati. «Tako, tako», otožno klikne Godul in začne naglo po izbi sem in tija korakati, da cokle glasno klopotajo. čez nekaj časa se upokoji. «No, to je vse jedno!», reče s prisiljenim smehom. «Vzemi torej ovčico in vse, kar je na mizi, in najbolje bo oditi, da bi jih doma ne skrbelo. — Počakaj, zavijem ti to». — 92 Deček si otere z roko oči, razvije haljo in gre po ovčico, ki se je skrila v kotu. Godni ovije mej tem jaslice, pipo, med, jabolka in orehe v polu halje, z drugo polovico pa odene ovčico, da je kukalo le nekaj glave iž nje. «Z Bogom!» roče, ko mu p'oda Štefan roko za slovo; ni pa rekel pozdraviti stariše. Še pred kočo ne spremi otroka, kar je storil drugokrat vselej. To zaboli Štefana, a ne upa si ga vprašati, zakaj je tako žalosten. Ovčico potisne pod haljo tesneje k sebi in ide. — «To je- čudno», pravi, ko se malo oddalji, «da je dobri kum tako trdoglav; a saj je tudi naš atej skoraj tak ■>. In vzdihne, ali tu se spomni na ovčico. Malo odgrne haljo, in ko vidi nje sive oči, razveseli se. «Zdaj boš pa bivala v prigraji v naši izbi , jame jej govoriti. «Do pomladi boš kaj večja in potlej te bova z a tej cm gonila v čedi na pašo. Čakaj, dobro boš imela, saj te bom jaz skrbno varoval! Močneje pritegne haljo, da ne bi zeblo ovčico, in po¬ gleda kviško na nebo. «Kako se danes temni! misli; Tipa in kuka. kliče Matej že od daleč; «bom pa jaz malo vozil». Ali Joško vstane in se molče znova upreže k vozu. Dolgo gresta tako tiho. Matej ne ve, kako bi bilo najbolje z Joškom se pogovoriti. Nazadnje pa prične: «Danes sem pa zaspal! Ali ti si moral rano vstati, — kdaj si šel?» «Okolo pete ure», tiho odvrne Joško. «Pa tako nisem daleč prišel; menil sem te počakati na polju —■». Matej bi rad povedal, kako čudno je bilo, da je šel brez slovesa,*a boji se dotakniti tajnostij svojega brata. Najpametneje se mu vidi, tako-le izraziti svoje misli: «Jaz sem danes zato zaspal, ker sem včeraj dolgo bedel, premišljevaje'take neumnosti. - ono ženitvo me¬ nim. — Kaj mi je le prišlo na um? Kaj mi tega treba? Tako-le je človek prost, kakor tamkaj oni tič! -» Z roko pokaže vrabčka, ki skaklja pred njima na cesti, in pogleda pazno brata. Joško pa je glavo še bolj uklonil, in ko nič ne od¬ govori, toplo nadaljuje Matej: «I)anes zjutraj sem si premislil, da bi bilo bolje, ko bi se ti prej oženil. Tudi se mi je zdelo, da bi ona — Ma¬ rica — bila bolj a za tebe». Zdaj premeri Joško bratovo obličje z očima. Tako je, kakor vedno, skrbno in dobrosrčno, samo okolo ustnic se kaže neka neznana poteza. Jošku se vidi, kakor bi se silil brat k smehu, ko bi najraje zajokal. To ga spaineti. « Jaz nočem Marico, odvrne s trdim glasom, potlej pa pridene nežneje: «Ti Matej si starši in boš lahko srečen ž njo, lepa je, dobra, denarja pa tudi ima». «Meni nobena ženska več ne ugaja», pravi Matej, «Marica pa bi že celo ne bila za mene!» Ali, doda skoraj proseč, « veruj mi brate, meni bi jako ljubo bilo, ko bi jo ti vzel». — 105 «Jaz sem ti že rekel, da mi ni nič za njo», odvrne Joško tako odločno in trdo, da ta nenavadni glas Mateja osupne. Zato prične tolažljivo govoriti o tem, kako bodeta danes prodajala, pri sebi pa preudarja: «On mi ne verjame; pa polagoma ga že preverim, in dal se bo pregovoriti!* Toda Joško se ne da pregovoriti. Ako mu Matej opi¬ suje lepo prihodnost, ki jo bo imel kot ženin, nasmeje se vselej nezaupno, o Marici pa noče celo nič vedeti. Kadar¬ koli prideta v ta kraj, vselej se mora Matej bratu na ljubo ogniti one gostilnice dve uri daleč, čudno, brata se nista nikoli pogovorila, da bi se pokazala njiju obeh žrtva. Vsak je mislil, da pripomore bratu k sreči, in je boječe tajil, kako ljubi Marico, da bi drugi ne zvedel tega. Tako sta minili dve leti. Joško je mej tem dobro prodajal. Kjerkoli se je oglasil s košem na glavi, od ondi se ni dal takoj odpraviti. Vedel je tako lepo ponujati blago, da je nehote kupil vsakdo, ako mu prav ni bilo treba. Njegov pohlevni, ljubeznivi glas in prikupljivo obličje sta delala čuda. Matej ni pol tega prodal kakor Joško. Mnogokdaj je Matej premišljeval, kako je to, in vselej vzdihnil : «On je v vsem srečneji nego jaz, ima že boljšo zvezdo*. V tem sta si prihranila brata Zorallca 60 cekinov. Zdaj je že mogel misliti Matej na uresničenje iskrene svoje želje in sklenil z bratom, kupiti konja, da jima ne bo treba samima vleči težkega voza. Na velikem sejmu se jima posreči, kupiti za 50 cekinov majhnega rjavca, da ga je bilo veselje gledati. Priprostemu Mateju kar srce v prsih poskakuje, ko se vozita z bratom prvo pot. Ali ko poka z bičem in se smeje, da se mu je dopolnila davna želja tudi brez ženskega denarja, — spomni se znova živo onega večera, ko je blede o Marici nevedoma zapravil bratu srečno uro, prvi shod z ljubljeno devo! Vzdihne, in že ga več ne veseli svetli rjavec. O škoda, da mu noče brat verjeti! Kako bi bil povedal, da se čuti on, Matej, v resnici zadovoljnega v odsevu bratove sreče in da mu ničesa ne zavida, — tudi tega dekleta ne! In Matej premišljuje cele noči, kako bi pomogel bratu k sreči. Kar mu pride hipoma dobra misel, ravno ko prenočujeta v Kijevu. Sklene se pogovoriti z Joškom. Takoj drugi dan, ko ideta po prodajanju k borni ju- žinci, začne Matej Jošku važno pripovedovati: Brate, jaz se pa le oženim! Seznanil sem se danes zjutraj z neko deklico, ki mi jako ugaja. Vprašal sem jo, ali bi me hotela, in rekla je, da. Pa jo tudi dekle, da je veselje! črnooko, črnolaso in visoko, ravno po mojem*. 106 (Matej navaja nalašč ravno nasprotja Maričinih lastnostij). - «A pri moji veri, lepo bi bilo -, nadaljuje zabavljivo, ko bi šla oba obenem k poroki. Stori mi to ljubo, brate popelji se z menoj po Marico, prodno se jaz popolnoma dogovorim. Bodem pa jaz mesto tebe govoril; popolnoma se mi vidi, da čaka dekle na tebe!» Joško osuplo pogleda Mateja, in ta zapazi z neizrek¬ ljivo radostjo, da se je zasvetilo prvi pot po dolgem času znova veselje v očeh. «Torej urno na noge!» veli Matej skoro zapovedo¬ val no. «Takoj pojedi odideva v svate. Na vero, ni se treba bati, da nuji Marica odbije, zdaj sva druga dečka, nego sva bila pred dvema letoma! In Matej sili vedno brata, da bi šla nemudoma. Jedva pusti Jošku toliko časa, da so more lepo opraviti. Matej spravi mej tem z dovoljenjem krčmarjevim vse blago z vozička v čumnato in upreže konjiča. Kako lepo se vjemata zeleno pobarvani voziček in svetli rjavec! Da bi le že peljal ž njima Joško Marico! Ce ne bo za Mateja prostora, kaj de to? Saj gre lahko peš za njima! Že sta odšla, in dve uri pozneje se ustavi zasopli konj pred postajnimi vrati. Tuj hlapec jima odpre vrata. Vse je zdaj premenjeno. Tam, kjer je stala prej lipa, so zdaj novi hlevi, dvor je podlažen in cela hiša je temna in po mestno pobeljena. Kako se je te dve leti predrugačilo! Tako premišljuje Matej in prime Joška za roko, ki je po¬ polnoma zmočen. Hlapec spreže konja, brata hočeta iti v krčmo, in obeh očij se obračajo po dvoru, ne bi li vi¬ dela kje Marice. Glej tam iz hiše pokuka znano obličje; to je Franica! Pa tako se je premenila! Brata bi je skoraj ne poznala. «Hoj Franica!» zakliče starji Zoralek, «ali me še poznaš ?» Hlapec, ki je vedel konja v hlev, se obrne in pravi: «To je moja žena F «Tako, že omožena!» čudi se starji brat in neka tesna slutnja mu prežene svatovsko dobro voljo in boječe in po¬ časi vpraša: «Kje je pa Marica, tista plavolasa deklica, ki je služila tukaj pred dvema letoma?« «Ta se je pred žetvijo omožila z onim hlapcem, ki je ž njo tu služil. Zdaj prebivata v Sližmu in oba hodita na delo za dnino*, odgovori malomarno hlapec in hoče odvesti konja v hlev. Kakor bi okamenel, gleda mlaji Zoralek na hišna vrata, iz katerih ju zvedavo gleda Franica, ki ju menda ni spoznala, in globoko vzdihne. Matej pa vzame konja iz hlapčevih rok in z zimnično naglostjo ga znova upreže k vozu. — 107 Z odprtimi ustmi gleda hlapec to čudno počenjanje. Matej veli na to bratu, naj sede na voz, potlej pa skoči sam nanj, in že sta se odpeljala. Matej je slabe volje in vedno tepe rjavca, dasi dovolj naglo teče navzdol. Nekaj časa mučno molčita, na to pa se spametuje Joško in obrne k bratu s prisiljenim smehom: «Zdaj poj¬ diva pa k tvoji*, reče mirno, «ko bom videl tebe srečnega, se že potolažim*. Matej ustavi na te besede konja. Nobene besede ne more izraziti, ali Joško ga u mej e. «Nobenega dekleta ne poznam — ti si moja ljuba in moje vse na svetu!* reče Matej nazadnje s toplim pre¬ pričanjem. Sama sebi se zasmejeta, poljubita, in Matej objame z desno Joška okolo pasa, z levo pa zapoka veselo z bičem, da se daleč razlega, in klikne: «Proč te neumnosti*, sama bova zdaj zanaprej živela, drug za drugega*. Tako premožnih in rednih potujočih steklenkarjev ni najti na vsi slovaški zemlji, kakor brata Zoralka. Zdaj sta se že postarala, in Joško je postal s časoma tako podoben Mateju, da njiju skoraj ni ločiti. Toda težko je tudi reči, kateri njiju ima plemenitejše srce. \ • . ; _ • • 'l ■ i Z velikim veseljem sem šel na počitnice. Bil sem sre¬ čen, ker sem sanjal o svojem krasnem rojstnem kraju in o brezskrbnem življenju v bližini svojih blagih roditeljev in svoje dobre sestre. Pred dvema mesecema mi je pisala mati, da je prišla k nam neka daljna sorodnica, katera je živela v Napolju. Po smrti svojega očeta je bila popolnoma osamljena. Ne¬ mila usoda jo je prisilila, da je iskala zavetja pri nas, pri svojih jedinih sorodnikih. Pri mislih na to sorodnico me je mučila neka čudna radovednost. Hrepenel sem po trenutku, ko se razsolzim v objemu svoje ljubljene matere, ko ugledam vse meni toli mile reči ih stvari v njenem obliž ju. Slednjič se ustavi kočija pred mojo rojstno hišo. Na oknu se prikaže'glavica moje sestre, katera koj izgine, da pozdravi mene, svojega jedinega brata. « Vladko je prišel, mati! Vladko je prišel!» klicala je, hiteča meni naproti. Po presrčnem pozdravu sva hitela z roko v roki proti hišnemu uhodu, kjer sta naju pričako¬ vala vedela roditelja. Jokaje me poljubuje uzor prave, nesebične ljubezni draga mati. Oče me pozdravi bolj resno, a vendar pre- srčno. Po prvih pozdravih sem moral pripovedovati ma¬ teri vse, kar sem doživel v dveh letih svoje odsotnosti. Vse jo je zanimalo. Čudno se mi je dozdevalo, da nisem nikjer videl svoje sorodnice. Prašal bi bil po nji, a bal sem se dov- tipnosti svoje sestre, katera bi me gotovo dražila radi moje nestrpnosti. «Kje je Ada ?» vpraša slednjič mati. «Šla je na sprehod, kakor navadno», odgovori sestra. 112 Koj na to se. odpro vrata in v sobo stopi visoka, deva s šopkom poljskega cvetja v roki. Sestra ji hiti na¬ sproti, a jaz ustanem. «Ada, danes ne smeš biti žalostna. Sedaj imaš čast spoznati gospoda Vladimira B a, za katerim so norele vse deve, da, pred dvema letoma celo naša stara učiteljica*. Dokler je sestra tako govorila in se dovtipno nasmi- havala, sem opazoval svojo sorodnico. Bila je kakih de¬ vetnajst let stara deva, bledega lica, temnih las in glo¬ bokih črnih očij, iz katerih je odseval oni čudni žar, ka¬ teremu se divimo pri krasnih hčerkah toplega juga. Bila je zares krasna! Prežale ustnice je prešinjala neka tajna tuga. Pogostoma se je tužno nasmehnila, kar mi je vzbu¬ jalo nekako sočutje in pomilovanje. Mirnim korakom se mi približa, poda mi svojo krasno desnico in reče zvokim glasom: «Drago mi je poznati brata moje blage Zlate, o ka¬ terem se mi je toliko pripovedoval «. Pri tem upre svoje milo oko v me. Da se ognem njenemu pogledu, rečem: • «Gospica, dovolite mi, da izrazim najprej svoje začu¬ denje vašemu čistemu izgovoru naše krasne slovenščine, ker vi ste odgojeni v Italiji, ako se ne varam». «Da! Ali moj pokojni oče je govoril z menoj vedno le'slovenski in mi že v rani mladosti vlival v srce ljube¬ zen do ljubljene domovine. Pod žarkim nebom toplega juga sem se naučila ljubiti svojo domovino. — Kolikokrat sem želela videti to junaško a nesrečno zemljo, v kateri sem rojena. Prišla sem v svoj rojstni kraj z vročo željo, da bodem tukaj pogrebena, in s krvavečim srcem sem osta- vila Napolj in v njem groba svojim nepozabnih starišev*- Na-to vzdihne: krasna lici ji še bolj obledita in iz divnih očij si obriše solze, katere so tolikokrat rosile njen krasni obraz. Ves očaran jo opazujem. Niti spregovoriti nisem mogel. To pa je trajalo le nekoliko trenutkov; kajti kmalu me pogleda, žalostno se smehljaje, obrne se k materi in reče: «Gospa, tukaj Vam izročam šopek poljskih cvetlic, za kateri ste me včeraj prosili. Danes mi' ne morete očitati, da ne mislim na vas». «Hvala Ada! Vidim, da si spolnila svojo obljubo, ali za kazen, ker si zakasnila zajutrek, moraš me poljubiti . «Ugodna kazen! Ali dovolite, da grem za trenutek v svojo sobo», reče Ada, ko poljubi mater. Moja sestra, ki je med tem odšla iz sobe, se je vrnila s krasnim klinčkom. Mislil sem, da je za-me, a varal sem se. Stopila je k Adi, vtaknila ji cvetko v lepo kito in rekla: 113 «Kaj ne, da je naša Ada zala in da popolnuje ta klinček njeno krasoto ?.» «Gospica je sama krasna cvetlica, naravno, da jo klinček popolnuje*., odgovorim naklonivši se, Ada me tužno pogleda, a Zlata se nasmehne. «Vidim, da nisi tratil časa zastonj. Ada, poj dive na vrt!» Nisem se mogel premagati, da nisem vskliknil: «čudno bitje!* Pogledam ga začudeno, in v svoji otroški nedolžnosti vprašam, kaj da to pomeni. Žalostno mi je odgovoril: - « Materi no zdavlje zahteva, da ostavimo milo domo¬ vino. Iti moramo v Napolj, za katerim mati toliko hrepeni. Morda okreva v svojem rojstnem mestu». Mesec dnij po tem smo bili že na potu v Napolj. Jo¬ kaje sem ostavila milo domovino. Mati jo bila žalostna, kakor vedno. Vendar je obkrožil njeni ustnici neki zado¬ voljen smehljaj, kakoršnega še nisem videla na njenem krasnem obrazu, čim bolj smo se približevali Napolju, tem bolj se je vedrilo njeno lice. Mojemu otroškemu srcu je ugajala divna napoljska okolica. Najeli smo si zunaj mesta lepo vilo, slično oni v mili domovini. Mati se je takoj okrepčala'; bela lica so ji pričela rudeti. Jedenkrat sem šla z materjo v mesto. Šie sva v cerkev. Mati poklekne pred Marijin kip, kjer je mo¬ lila dolgo časa. Slednjič se dvigne, pritisne me na prsi in jaz očutim gorko solzo na svojem licu. V rile v e se domu. Od tega dne je pričela mati bolehati. Tri meseče pozneje položili smo njeno truplo v. grob. Oče je obupoval. Jedino veselje in tolažba sem mu bila jaz. Leta hite. Rastla sem pod skrbnim očetovim nadzor¬ stvom. Najbolji učitelji so hodili a^ našo hišo in me učili vsega, kar zahteva sedanje stoletje. V šestnajstem letu moje starosti pelje me oče prvi¬ krat v gledališče* «San Carlo . Nikdar ne pozabim onega večera. Bila sem A r loži pri tleh. Med posameznimi dejanji som gledala po občinstvu. Slučajno se mi ustavi oko na krasnem, vitkem mladeniču, kateri me jo neprestano opa¬ zoval. Priklonim se nad ložo in iz las mi pade še ne po¬ polnoma razcvela vrtnica. Moj neznanec jo hitro pobere. V tem trenutku se dvigne zagrinjalo in vso svojo pozor¬ nost obrnem k predstavi. Osem dnij po tem dogodku naju. povabi neki očetov znanec na ples. Ko prideva z očetom v plesno dvorano, je že bila skoraj, polna. Meni prihiti naproti domača hči, a malo za tem javi sluga grofa Nerona. Nehote ga pogle¬ dam in spoznam v svoje veliko začudenje — lepega ne- 118 znanca iz gledališča, kateri je še danes imel na prsih mojo uvelo vrtnico. Hitro pregleda dvorano, kakor da bi koga iskal. Njegovo črno krasno oko obvisi zopet na meni. Godba zaigra valček; on prihiti k meni. Z nekim notranjim nemirom sem plesala ž njim. Slednjič se utrudiva. Uljudno me pelje h klopi in vsede se poleg mene. «Gospica, vi divno plešete», reče po kratkem mol¬ čanju in upre svoj krasen pogled v me. « Sodite preblago*, odgovorim s stresočim glasom; iznenadila me je miloba njegovega pogleda. «Gospica, moram vas prositi oproščenja*, nadaljuje tiho, «da sem se polastil vaše cvetlice, katero mi je daroval srečen slučaj). «Ne oprostim vam prej, dokler mi ne vrnete vrtnice* «Ne, vi niste toliko neusmiljeni, da bi mi vzeli moj največji zaklad. Kaj je vam jedna cvetka?* «Lepo se znate laskati, gospod grof. Ako vam je res toliko do te rožice, naj bode. Oprostim vam». , «Hvala vam, najsrčnejša hvala! Vi ne morete umeti, kako ste me s tem osrečili*. K meni pride oče in reče : «Kako se zabavaš, AdicaV* «Dobro ! Grof Neroni pravi mi nekaj, kar dvomim, da bilo res.* «Kako ste neverni, reče grof, ali to naj bode kazen moj i predrznosti». Pričela je četvorka. K meni pride moj plesalec in jaz grem plesat. Neka neznana moč me je prisilila, da sem često po¬ gledala k grofu, a vedno so se najini pogledi srečavali, ker on je zrl neprestano na me. Mnogo sem plesala ž njim ta večer. Pozno sva šla z očetom domu. Grof Neroni naju sprejme do kočije. Drugi dan zjutraj mi reče oče, da nas obišče grof Ne¬ roni. Molčala sem. Okoli poldne se ustavi kočija pred našo vilo. Srce mi je pričelo hitreje biti, ko mi javi sluga grofa. Od tega dne nas je obiskoval grof Neroni vsak dan. Očetu je bilo ugodno občevanje z mladim grofom, in jaz sem bila srečna v njegovi prisotnosti. To je trajalo malo-ne pol leta. Alcidmi je pomagal trgati cvetje,_ viti vence; prinašal mi je itaj zabavnejše knjige in izpolnjeval vsako željo. O ljubezni ni zinil nikdar. O neugodnem vre¬ menu smo sedeli v sobi. čital mi je krasno Petrarcove so¬ nete, ali pa sem ga jaz učila slovenski. Bil. je marljiv učenec. Vsako svojo prosto uro je žrtvoval naši krasni materinščini. Mogla sva se že razgovarjati v meni toliko ljubljenem jeziku. Oče naju je opazoval z blaženim smeh¬ ljajem. 119 - Nekega dne sem bila sama v vrtni utici. Oče je odšel v mesto. Prijeten vetrič je pihljal z morske gladine. Mislila sem marsikaj, a največ na — grofa. Iz mojih sanj me vzbudi glas zvončka na vrtnih vratih. Ustrašila sem se. Prodno sem se nadejala, stopil je k meni v utico Alcid. Bil je nekako nemiren. Lasje so mu padali neredno po čelu in iž njegovih milih očij je sijal nekako čuden žar. « Alcid*, vskliknila sem preplašeno, «kaj vam je?» «Kaj mi je, Ada, kaj ? Moram na Angleško in to za leto dnij » . »Mislila sem, da je kaj hujšega*, rečem s silo se smehljaje. «Hujšega, Ada? Zapustiti, kar mi je najmileje, naj¬ dražje na svetu in oditi v oddaljeno Anglijo. — Zapustiti vas, katero ljubim več kakor svoje življenje! Ali ni to do- velj! Res — Ada — ljubim te nad vse, nad vse! Ali ljubiš ti mene?» Padel je pred me na kolena. Zgrudim se mu velike sreče v naročje, šepetaje: «Da, tvoja sem in bodem vedno! — — — —» Dolgo, dolgo vsa bila. v objemu. Najino srečo je ka¬ lila j edino le misel na ločitev. S stolne cerkve zadoni Zdrava Marija*. Neroni se predrami. Oditi moram, Ada, oditi! Ali z lažjim srcem zapustim Napolj, ker vem, da me ljubiš, ker vem, da mi bodeš zvesfa. Za leto dnij se vrnem in ne loči naju nobena sila*. Se jeden poljub prave uzorne ljubezni, in odšel je. Stala sem v hladnici in gledala s solznimi očmi za njim. Na vrtnih vratih obrne se še jedenkrat in mi vikne: «Arrivederci!» -— , Čas biti. Oče je pogrešal druščine mladega grofa, ka¬ teri se je pismeno poslovil od njega. Se bolj sem ga po¬ grešala jaz. Nisem bila več tako vesela in brezskrbna, kakor prej. Cesto me je oče vprašal: Kaj ti je Adica, da si tako žalostna? Si-li bolna?* 'Nič mi ni, oče*, odgovorila sem hitro in se obrnila od njega, da ni mogel čitati v mojih očeh skrivnosti, ka¬ tero mu nisem megla odkriti. Morda je slutil, kaj biva v moji duši. Kako željno sem pričakovala Alcidove vrnitve. Koli¬ kokrat sem želela biti lastovica, da poletim v njegovo na¬ ročje. dednega večera sem sedela na najljubšem mi mestu v vrtu, na mestu najinega slovesa. Zrla sem na morsko gla¬ dino in mislila na njega. Iz mojih sanjarij me prebude znani koraki. Hotela sem vstati, a neka neznana sila me je tiščala na klop. Na vratih se prikaže — Alcid. Prihitel je k meni, poljubil me in rekel: 120 — «Ada, zopet sem tukaj, prej kakor si se nadejala. Moj oče je dovolil najino zvezo in gotov sem, da naju blagoslovi tudi tvoj oče. V teku dveh mesecev bodeva svoja, za vedno svoja». Prevelike radosti nisem mogla spregovoriti niti bese¬ dice. Spomnila sem se pokojne matere in jokala. Polastila se me je neka neprijetna tuga in slutnja. Alcid me je ko¬ maj utešil; Istega večera me izprosi Neroni pri očetu, ka¬ teri je bil srečen, da, presrečen v najini sreči. Dolgo sem klečala ta večer pred materino sliko, dozdevalo se mi je, da me njene mile oči sožalno motre. Mesec mine. Vse moje družice so zavidale moji sreči. Alcid mi je poslal vsak dan šopek najljubših mi cvetlic vrtnic. Osem dni j pred najinim venčanjem pride k nam Alcidov oče, kateri je živel več let v Parizu. Bila sva z očetom na vrtu, ko sta prišla k nam grofa Neroni. Ko me stari grof opazi, obledi, ali koj se zave, pozdravi mojega očeta; potem se obrne k meni in reče: «Pozdravljam te, izvoljenka mojega sina. Vsemogočni naj vama podeli srečo, katero je vskratil meni!* Po daljšem razgovoru ga vprašam, zakaj da je tako obledel in se presenetil, ko je ugledal mene. Globoko vzdihnivši mi odgovori: «Ker ste zelo slični osebi, katera mi je bila nekdaj najdražja -. Nisem ga dalje povpraševala, ker sem videla, da mu to ne ugaja. Drugi dan sva bila z Alcidom sama v sobi. Nena¬ doma vstopita v sobo roditelja. Prosim jij.u naj sedeta, ali stari grof reče : «Hočem prej videti, kakšne narave in ukusa je moja bodoča hčerka*. Ogledovaje sobo ustavi se mu oko na sliki moje pokojne matere. Grof se krčevito prejme za srce in reče zamolklo: «Kdo je ona?* «Moja pokojna mati*, odgovorila sem mirno. *Mati, vaša mati! Oh, moj Bog, grozna je tvoja kazen! Zakaj se maščuješ na deci za grehe roditeljev?* Vsi smo ga začudeno gledali. Nismo ga razumeli. Grof se obrne k svojemu sim; in vzdihne obupno: «Alcid, Ada ne more biti tvoja soproga, ker ti je — — — — sestra! — — — » To izgovorivši vrže se stari grof v naslonjač in si pokrije lice. Vsi smo stali, kakor otrpneli. Prvi se zave Alcid in vsklikne: «Oče, za Boga, kaj govoriš!?* «Dh, sin moj, Ada ti je sestra*. Bilo mi je, kakor da bi se vdrla v zemljo. Vrgla sem se v očetovo naročje in klicala obupno: «Oče, oče! Keci mu, da se vara, da to ni istina!* A on se ni ganil. Bil je bled, ustnici sta mu šepetali: 121 «Julija, sedaj razumem tvojo večno bol in tugo!» Dolgo, dolgo smo molčali. Prvi izpregovori grof: «Bil sem v dvaindvajsetem letu, ko sem prišel v Napolj. Ogledati sem hotel mesto in okolico ter se potem koj vrniti v Rim k svojemu očetu. Nekega dne se napotimo nekateri prijatelji v Pompej. Tu dobimo neko napoljsko družbo, katera je prišla ogledovat pompejsko znamenitosti. Pozvali so nas v svojo druščino, kar smo seveda z veseljem storili. Mod njimi je bilo več mladih gospic. Jedna je bila visoka, vitka deva, črnih očij, krasnih las; ali čemu vam jo opi¬ sujem, ker je bila popolnoma jednaka Adi. — Zato sem so tako iznenadil, ko sem prvikrat videl tvojo zaročnico. Približal sem se ji. Odlikovala se je z ono živahnostjo, katera je prirojena vsem Napolitankam. Pričela sva se raz- govarjati. Pri ločitvi jo prosim, naj mi dovoli, da jo obiščem. Roditeljev ni več imela. Stanovala je pri neki stari teti. Obiskoval sem jo vsak dan. Ljubil sem jo vedno bolj, a Julija mi je vračala ljubezen z vsim žarom svojega strast¬ nega, južnega srca. Bila mi je največja želja in slast, zvati Julijo svojo jedino svojo. Moj oče pa, ponosen na svojo plemstvo, ni nikakor hotel temu privoliti. Vendar sem odlo¬ čil, ostati ji zvest, če se zaroti proti meni Vsa peklenska sila. Ravno takrat prične vojna med Avstrijo in Italijo. Dolžnost me je z vala na bojno polje, in ostaviti sem moral svoj največji zaklad,'zapustiti sem moral syojo ubogo Julijo. Dolgo sem jo, poljuboval. Neka tajna moč mi je šepetala, da je to slednjikrat. Od takrat nisem videl nikdar več kraljice svojega srca. Moj oče se je veselil mojega odhoda. Nadejal se je, da pozabim v vojni na svoje mladeniške neumnosti, kakor je on imenoval mojo vročo ljubezen. Rekel s.em mu sicer odločno, da ne prelomim svoje obljube, da nikdar ne za¬ tajim čuvstev svojega srca. Rekel sem mu, da bodem ljub¬ ljeno Julijo imenoval ne le pred Bogom svojo soprogo, ampak pred vsem človeštvom, kakor hitro se vrnem. Oče se je porogljivo smejal in rekel: «Videli bodemo!» - Juliji sem pisal vedno, kedar sem mogel, in ona mi je odgovarjala redno na vse liste. Po dveh mesecih' mi javi, da sem oče. Pretakal som solze radosti. Oče mi je pisal, da se nadeja, da sem se sedaj spa¬ metoval. Odgovoril sem mu, da sedaj Julijo še bolj ljubim, ker me ž njo vežejo tesnejše vezi od prej. Potem prejmem še jeden list iz drage mi roke svoje izvoljenke. Ta list je bil pisan z večjim hrepenenjem in ljubeznijo do mene, kakor vsak poprej. Od takrat nisem dobival nikakoršnih glasov od nje. Slutil sem pogibelj. Hitel sem v Napolj. Koj se na¬ potim v dobro, mi znano hišo. Na vratih se prikaže meni 122 neznana starka in vpraša, kaj želim. S tresočim glasom vprašam: «Je-li gospica Julija doma?» Starka me začudeno pogleda in odgovori: «Kaj ne veste, da je umrla ?» «Mrtva! Julija mrtva! To ni mogoče!» «Da gospod, mrtva že dva meseca, ona in njen sim. Zmešan prevelike bolesti hitim iz hiše, kjer sem pre¬ živel najsrečnejše dneve svojega žitja, kjer me je mesto ljubezni in sreče dočakala grozna beseda: mrtva! Slutil sem, da mora biti vmes očetova roka. Drl sem na bojišče, iskal smrti; a ni me hotela. Prihranila me je vam v ne¬ srečo. Ko je vojna končala, se je radovala vsa Italija; le jaz sem ostavil s krvavečim srcem svobodno domovino in odšel v inozemstvo. Prepotoval sem vso Evropo, a nikjer - nikjer nisem našel leka bolnemu srcu. V Parizu izvem, da mi je oče na smrtni postelji. Krv ni voda; hitel sem k njemu. Po petnajstih letih prestopim prvič domači prag. Ko stopim v očetovo sobo,, dvigne'se bolnik, da mi roko in reče : «Hvala ti, Antonio, da si prišel! Ne bi mogel umreti, da mi ti ne oprostiš . Molčala sva dolgo časa. Slednjič nadaljuje tihim glasom: «Sin, ti si moj jedinec Bil simi največja nada. Spolnil sem ti vsako željo, le zakonu z Julijo nisem privolil. Moj ponos mi ni dovolil, zvati neplemkinjo svojim hčerkam in uvesti jo pod krov naših plemenitih pradedov. Ko sem čul da imaš sina, bilo mi je toliko jasneje, da se ne izneveriš svojemu ljubljenemu uzoru. Odločil šem torej to preprečiti. Vsak tvoj list je došel meni v roko. Ali s tem nisem dosegel ničesar. Julija te je preveč ljubila. Njenega ljubečega srca se ni poprijela niti najmanjša slutnja. Bila je prepričana, da ti ne dovolijo vojne okoliščine njej pisati. Poslužim se druzega sredstva. Vzel sem ji otroka. Pisala ti je obupen list. Javila ti je, da je izginil sad vajine ljubezni in rotila te, da bi jo obiskal. Ta list je prišel -v moje roke in jaz sem ji odgovoril v tvojem imenu. Očital sem ji, da ni imela prave materinske skrbi za sina in da radi tega nočeš imeti ž njo nobene zveze. Listu sem pridejal tudi veliko svoto denarja, ali zopet sem se varal. Njeno ponosno srce. ni ' hotelo prenašati tolikega ponižanja. Vrnila mi je denar, ne da bi mi kaj sporočila. Potem je šla v Dalmacijo, k svojim sorodnikom, in od takrat nisem slišal ničesar več o njej . Oče umolkne, a jaz zakričim: -Torej ni mrtva in moj sin živi! «Za njo ne vem. Ali tvojega sina nisem zapustil. Dal sem ga v vzgojo neki plemeniti družini v Napolju>. Po dolgem molku nadaljuje s slabim glasom: Dobro sem vedel, da poiščeš svojo Julijo. Podku¬ pil sem ono starko, da bi ti rekla, ko so vrneš, da je 123 — Julija umrla, Ona je dobro izvršila svojo nalogo, bolje bi .bilo, da bi je ne bila; ako bi bil le slutil, da te to za vedno loči od mene, ne bi tega storil. Ali sedaj, sin,-oprosti — oprosti! » «Oče, oprostil ti Bog, kakor ti jaz oproščam!* Starec me je zahvalno pogledal in za par dnij mirno v Gospodu zaspal. Po očetovem pogrebu sem hitel v Napolj, da pritisnem svojega ljubljenega otroka na svoje očetovsko srce. Prepotoval sem vso Dalmacijo, ali nikjer nisem našel svoje nesrečne Julije. Vrnil sem se v Napolj in vzel tebe Alcid k sebi. Prepotovala sva vso Francijo. Bil si mi drag spomin moje nesrečne ljubezni. Vrnil si se v Napolj in se seznanil z Ado. Sedaj lahko razumeš, zakaj sem brez ugo¬ vora privolil tvojim željam. Hotel sem te videti srečnega popolnoma srečnega. Zakaj se nisem vrnil v Napolj s teboj, dragi sin! Lahko bi še‘za časa odstranil to nesrečo. Alcid! Ada! Oprostita meni nesrečnežu, da sem vama uničil srečno življenje! A vi plemeniti človek, soprog drage mi Julije, oprostite, ker sem razdrl mir in srečo vaše ljub¬ ljenke. čas začeli mnoge rane, dal Bog, da bi tudi to !» Alcid se mu vrže v naročje in reče: «Oče, ti nisi ničesar zakrivil. Bil si sam žrtva neumne oholosti. Tudi moje srce je uničeno! Preveč ljubim Ado, da bi jo mogel imenovati svojo sestro*. Obrne se k meni, strastno me poljubi in obupno vzdihne : «Z B ogom, Ada, do srečnejšega časa!* Drl je iz sobe; njegov oče je hitel za njim; jaz pa padem jokaje na očetove prsi in se prevelike tuge one¬ svestim. — — — Ko se zavem, bila sem v postelji. Pri meni je sedel dobri oče, bled in propadel. Ta udarec ga je zelo postaral. Ko opazi, da sem odprla očesi, skloni se k meni in vpraša: *Kako ti je, draga hčerka?* «Oče, kje sem? Kaj ne, da so bile to le sanje, grozne sanje?* «V svoji sobi si, Ada! Dolgo si bila v nezavesti, in že sem se bal, da izgubim tebe, svojo j edino tolažbo, svojo j edino nado!» «Torej je resnica, grozna resnica!* zopet sem omedlela. Za mesec dnij mi je bilo nekoliko lažje, ali ko se prvikrat vidim v zrcalu, preplašim se sama sebe. Oči so mi upadle, lici porumeneli; bila sem bolj podobna smrti, kakor živemu bitju. Počasi, počasi sem okrevala; ali oče je slabel vsak dan. Zakrivala sem pred njim svojo tu go, a bistro roditeljevo oko' je videlo, da mojemu srcu ni leka. To ga je še bolj morilo. Oslabel je popolnoma in kmalu sem ga položila v hladen grob, poleg nesrečne matere, 124 katero je hrepenenje za nesojenim nzorom spravilo pred časom pod zemljo. Na smrtni postelji mi je oče rekel: Ada, izvrši mi zadnjo željo! Ostavi Napolj, pojdi v milo Slovenijo k svojim sorodnikom! Ti te z veseljem sprejmejo. V moji miznici najdeš,list za mojega sorodnika, kateri bode nadomestoval mene. Morda pozabiš v krasni Sloveniji svojo nesrečno ljubezen!» Onemogel pade na vzglavje. Nagnem se k njemu, da ga slednjič poljubim' na hladno čelo. Se jedenkrat je odprl očesi, šepetaje s skoraj nerazumljivim glasom: «Ada, z Bogom! Julija, tvoj — —».Ni mogel na¬ daljevati. / jednim dahom se je ločil s svojim nesrečnim žitjem. Ostala sem sama na širnem svetu, sama s svojo veliko tugo. Alcid in 060 > sta zapustila Napolj že onega osode- j)olnega večera. Razprodala sem vse, kar sem imela. Obi¬ skala sem slednjikrat grob svojih nesrečnih roditeljev in odšla na Slovensko. Tu so me presrčno sprejeli; ali kaj je koristilo, ker srce mi ni moglo prenesti izgubljene sreče. Pri , svojih sorodnikih sem se popolnolna udomačila, kar pride nenadoma Alcid k meni. Prosil meje, naj sprej¬ mem polovico dediščine njegovega očeta. Prošnje mu nisem uslišala, ker sem čutila bolest, katera mi je izpodkopala zdravijo, katera bi me morala kmalu rešiti mojega ne¬ srečnega zemskega žitja. Rotil me je, naj grem ž njim v blago podnebje južne Italije, kjer bi morda našla zdravila svoji bolesti. Odgovorila sem mu, da je prepozno, da vroče želim, da mi bodo kosti počivale v ljubljeni domovini, v divni Sloveniji. Poslovil se je obupno od mene za vedno. Mene pa je tolažila jedino le smrt, ker sem vedela, da mora biti kmalu konec mojemu trpljenju! To vam je moj življenjepis, to vam je povest moje nesrečne ljubezni. Vam, Vladko, pa želim boljše sreče! - Ko sem prečital te čuvstvene vrstice, vzdihnil sem šepetaje: «Tužna Ada! Nedolžno si trpela, ker je kleta usoda nemilo uničila tvojo in tvoje blage matere srepo !» Prišel sem zopet domov za božične počitnice. Položil sem na Adino gomilo venec belih cvetlic. Posvetil sem solzo njenemu spominu. i . ; Hercegovinska pripovedka, češki spisal Jos. D. Konrad. Poslovenil Podravski. » C it*— ■' f Pot od Brajčinega Laza k črnemu Potoku ni posebno mikavna. Dolga je kaki dve ali poltretjo uro, toda nikjer ne najdemo na njej za pot korakov ravnega sveta. Povsod so le jarek poleg jarka, grič poleg griča, kamen poleg ka¬ mena. A vrhu tega so nam je šc marsikje izogibati trno¬ vemu grmičju in od jeseni do poziio pomladi urno deročim gorskim potokom, ki se stekajo s temena košatega Volu jaka v deročo Sutjesko. Sutjeska bobni razločno na levo pod nami, kakor bi bila oddaljena le nekoliko sto korakov, toda treba bi bilo korakati najmanj poldrugo uro, prodno bi človek po* strmem rebru s trudom in težavo dospel k njej. Zložno ne dospemo tjakaj nikjer in nikdar. Sploh je to kos horcegovinske dežele v pravem pomenu besede, s torni vratolomnimi stezami, o katerih čitamo v knjigah, s temi strmimi skalami, katere nam je slikal Čermak in katere riše Zverina; ne manjka niti pastirja s piščalko ali z dud- ljami, niti trope ovac in koz s kozliči. Zares prekrasno, razkošno, mično, vredno potovanje. Dobro, da je naš pogled še dovolj bister in svež, da se moremo torej vsaj s pogledom radovati na tej robati poti, vstrezati tako prijetno očem in pozabiti na svoje-trpeče noge. Ta trda in neshodna pokrajina, ki uzroča na stotine težav ‘ našim korakom, ponuja tem razkošnejši užitek našim očem. Ogledujemo vse naokrog z nepopisljivim in netajenim začudenjem. Na desno štrli kvišku veličastni 128 Volu jak s svojim sosedom, naj večjim hercegovskim orjakom Magličem. In ako potujemo mimo teh gora tudi še proti koncu maja, teme in postranski jarki .so še pokriti z ogrom¬ nimi nasipi snega. Iz jarkov prežene toplo solnce sneg v dveh ali treh tednih, toda na temenu ga ostane še vendar dovolj, da pozdravi v jeseni novi. Leva stran se nagiba neprestano k orno deroči reki Sutjeski. Cim nižji, tem str¬ mejši je svet. Prav, da raste na tej strani še dovolj gosta goščava različnega drevja in grmičja (največ je listnatih dreves), za katera se je mogoče v hoji prijemati, ker sicer bi človek ne prišel doli drugače, nego s polomljenimi udi. A vendar več ur naokrog ne najdemo poti ali stezice, ne le boljšo, marveč celo slabše, ter smo naposled veseli, da imamo vsaj tako. Ako je pot v nebo tako kamenita in trnjeva, pa gotovo z Brajčinega Laza ali s črnega Potoka do tj e ni več daleč. Najlepši razgled se odpira uprav pred nami. Oko se prosto ozira na predmete za več ure oddaljene, obstoji za nekaj časa na mogočnih čomerenskih lesovih, obišče belo leseno vojaško barako in nekoliko s slamo pokritih koč v čemernu, pa naposled obstane na Suhem Vrhu, nič manj visokem in strmem. Pred nami se razprostira precejšen kos Hercegovine. A če nimamo tega dovolj, treba je, da se le obrnemo, in naš pogled se upre takoj v črnogorski Kuk, kateri kot kos začrnelega zidu štrli pred nami iz tal. Pod strmo njegovo steno se vije pot iz Hercegovine v Črno Goro, ki je v tem kraju jedina. Ako nočemo priti v deželo junaških sokolov po tej poti, no preostaja nam drugega nego potovati šest ali osem ur daljave na zahod proti Gacku, kajti postranskih gorskih grebenov ne preplezamo, ako bi tudi imeli še tako vztrajne in gibčne noge ter obu¬ valo še tako podkovano. Le samo pogumnemu kozorogu in širokokrilatemu orlu se posreči, ustaviti se ponosno na teh strmih vrhovih ter se prezirljivo nasmejati revnim stva¬ rem, ki kot mravlje lazijo spodaj. V Hercegovini je še na stotine krajev, kamor razun ptice in kozoroga ni še dospela nikdar človeška noga, niti noga katere druge živali. A mogoče, da se jih tudi nikdar ne dotakne! Kuk je dostojni stražar ostalih gorskih sosedov. Vidi daleč in vrhu tega se ozira naokrog zelo pozorno. In kogar — 129 noče, ne pusti ga v Črno Goro. Nekoliko tankih pušk za- more z njegovih beder zabraniti pristop stokrat večjemu številu vojakov, ako bi hoteli tjekaj prodreti z nasiljem. Turki so se večkrat prepričali, da je temu tako, a Črno¬ gorci in Hercegovci opevajo to močno ograjo v mnogih guslarskih pesmih. Naši vojaki tega sicer še niso poskušali, toda to vsi sldžno in jednoglasno priznavajo, torej bodi Kuku vsa čast! On je slaven v zgodovini jugoslovanskih bojev, uprav tako, kakor marsikateri junak, ki se je bojeval s handžarom in puško. Vendar obrnimo se zdaj zopet naprej ter nadaljujmo svojo prijetno, a ob enem tudi robato pot. Veseli smo, ko dospemo k Črnemu Potoku. Prsi nam takoj dihajo prosteje, in nogam ugaja ravna pot. Tam jo že vse nekako veselejše, vso dokaj nežnejše, in zdi se nam nekako bolj znano. Tudi vsak grm, vsaka betvica trave zdi sc, da drugače, mirnejše raste ter so mičnejše podaja. Zdi se nam, da je vse to radi tega mičnejše in nežnejše, ker na vsem tem bolj pogostoma počiva človeško oko, zlasti v nežnem majniku, v tem naj¬ prijetnejšem letnem času, najpriljubljenejšem pomladnem mesecu. Vso nebo nad nami je zalito z enakomerno modrino. Niti najmanjšega oblačka ni opaziti na njem, in v svežem zraku padajo na nas topli solnčni žarki, kojih gorkoto le včasih pa včasih oblažuje nekoliko nežni vetrič. Tu in tam zre na nas še kak nekoliko zapozneli zvonček, ali nas dolgo, pregibajoče se leševje zasipa s praški. Glog, divje jablane in hruške stoje v najlepšem cvetju. Ni je na njih vejice, ki bi ne bila zakrita z belimi ali belordečimi listki. In ko vetrič zapihlja nekoliko močneje, vsujejo se na nas'cvetni praški, kakor bi naletoval sneg. Steza, po kateri korakamo, robata in kamenita, je vsa zasuta s temi duhtečimi listki, da nam je skoro žal, stopati po njih. Škoda, da po krat¬ kem času, čez nekoliko dnij, ta mična odeja zvene, zaru¬ meni ter jo na vse strani raznese veter in se po njej pokaže zopet neshodna stara pot, polna ostrega kamenja in nepri¬ jetnih grud. Vsakdo nas si odtrga cvetočo trnovo ali lesnikovo vejico, ozaljša si ž njo svoj klobuk ali svojo čapko, pa krenemo na desno, in v dveh minutah dospemo k Črnemu — 130 — Potoku. Pet ali šest koč, vsaksebi razmetanih, stoji pred nami, toda nobena njih ni narejena iz kamenja; vse so jednako male, nizke in neznatne. Nekoliko daljših brun za krov, na to nekoliko protja, slame ali sena, in koča je go¬ tova. Oken take stavbe nimajo, zato pa je na njih luknja pri luknji. Vsaka koča je pravcata koliba — v vsako lahko sije solnce. Seveda brije tam skozi tudi oster veter, pro¬ dira skozi tudi dež, toda prebivalcem to ne dela mnogo preglavice, in v dobrem ter toplem stanovanju bi nemara ne zaspali tako mirno in sladko, kakor v teh svojih revnih, temnih in zakajenih kočah brez pohišnega orodja in oken. V Črnem Potoku kakor bi vse spalo, dasi je bilo še-le nekoliko čez poldan. Ko dospemo pred koče, z>, prigovarjala je, videča, kako ne¬ prijetno vpliva na nas dim. «Stojite v največjem dimu. Sedite, nižje je jasno in zdravo !» Vsedemo se. Novka je govorila resnico. Dim, zaplav- ljajoč ves gorenji del stavbišča, je puščal pri tleh dokaj svežega zraka, v katerem smo si radi oddahilili, drgnili si oči ter se pozornejše razgledali po koči, najpoprej seveda po Novki! Zares je bila brhka, mlada krasotica. Kar očij nismo mogli odtrgati od te mične ženske. Čudili smo se, kako je mogla v tej pusti pokrajini, v tej mali, tesni, z dimom pre- preženi koči zrasti in razcveteti se taka krasota, ki je nehote razpaljevala pogled in moška lica. Bila je visoka, krepka, toda tudi vitka, in vsaka njena črta je pričala o mladosti in sveži moči. Njeno belo lice je bilo mirno in resno, toda nikakor ne neprijazno ali osorno, njene velike in temno modre oči so se lesketale od nekake vlažne zarje, iz katere je prihajal pogled, sicer presunljiv, toda vabljiv, navezujoč in omamljiv. - Da, zares navezujoč in omamljiv. Minilo je precej časa, predno se mi je posrečilo, zbrati zopet svoje misli, nakrat urno razplašene in razkropljene. Tudi mojim vojakom spremljevalcem je lepota mične hercegovinske krasotice zmešala pogum in govorico. «Kako se imaš?» začel sem razgovor s krasotico, s frazo, ki je pri vseh Jugoslovanih pri vsakem sestanku neizogibno potrebna. «Hvala Bogu, dobro!» bil je njen odgovor. A ti gospodine ?» «Tudi jaz dobro — hvala! Ali si sama doma, devojka ‘A izpraševal sem zanimivo mladenko, ki je med tem zopet sedla k opankom ter jih jela urno dalje delati. Izdelovanje opankov ni sicer preveč krasno in poetično rokodelstvo, toda v njenih rokah se mi je zdelo vendar tako mično, kakor bi se bila ukvarjala kdo ve s kakim imenitnim in važnim umetniškim delom. Na moje vprašanje me je po¬ gledala. «Sama» - bil je njen odgovor. Toda, kaj misliš? Nisem več devojka — žena sem -- saj vidiš mojo nošo!» dodala je z glasom, nekako čudečim se, češ, da ne poznam omožene ženske, ter se neznatno nasmejala. «Tak<5? Odpusti — nisem takoj opazil tega:, opra¬ vičeval sem svojo nepozornost, močno osupel s tem njenim pojasnilom. Še le sedaj sem opazil, da je njena vrlina obleka bila črna, dočim svobodne (neomožene) Hercegovke no¬ sijo vedno belo, taleč, da že od daleč lahko spoznamo, ali govorimo z omoženo ženo ali z dekletom. «Tako mlada, pa že omožena? - A kako ti je ime?» vprašal sem dalje, ne da bi se bil mogel iznebiti začudenja, ki me je prevzelo po njenih besedah. «Novka» odgovori, ne dvignivši od dela hi za tre¬ nutek svojih krasnih očij. Njeni roki sta pri tem marljivo spletali tanko jermene ter jih zatezali. «A kako je ime tvojemu možu, Novka'?» «Božko Božko Gvozdanovič*. Ali si že dolgo omožena?* poizvedoval sem nadalje, 187 kajti v resnici me je vedno bolj in bolj zanimala, in razgovor ž njo mi je bil zelo po godu. «Pred štirimi leti sem ga vzela, že pred štirimi leti». «A koliko si stara sedaj ?» »Devetnajst let*. > «A koliko Božko?» «Pet in dvajset,-še le pet in dvajset, revež!* odvrnila je vzdihuje ter sklonila mično svoje lice še niže k delu. Čemu ga je neki pobešala? Da bi morda skrila toplo rdečico, ki se ji je razlila pri tej nežni izpovedi na njenem belem licu? Ali je bil morda kak drug, nekak manj blag spomin vzrok njenega poseb¬ nega ganutja? Kaj jo je zbodlo tako naglo? Nastalo je za nekaj časa molčanje, nakrat nekako ne¬ prijetno in dušljivo. «A kje je sedaj Božko?.* osmelil sem se nadaljevati vprašanje. Novka je po tem vprašanju nakrat dvignila glavo tor obrnila k meni svoje -krasno lice. Mično in globoko njeno oko je pri tem nekako čudovito zažarelo, in dolge obrvi so se ji po čudovitem ganutju in razčiljenju nekako tresle. Nekoliko trenutkov me je tako gledala, ne spregovorivši besedice, kakor bi poizvedovala, ali je moje vprašanje resnobno ali samo šala. »Morda je šel kam na delo?: vprašam jo znovič. Mlada ženska je otožno odmajala z glavo in vzdihnila. «Mar ne veš, da je moj Božko že štiri mesece zaprt v ječi v Mostam?» jela je pripovedovati urno in živo. «Mar še doslej nisi nič slišal o tem? Saj so mi ga vaši orožniki in vojaki odpeljali!* je dodala, in iž njenih, besed je bilo lahko mogoče razbrati začudenje, da mi je ta reč, za njo tako usodepolna, še popolnoma neznana. «E j, torej tvoj Božko je zaprt v mostarski ječi? — Torej se je tudi on protivil avstrijski vojski, ali bil morda ropar?* izpraševal sem dalje Novko, koje odgovori so me spravljali v vedno novo in novo osupnenje. «Qh niti jedno, niti drugo. Revež je nedolžen, po¬ polnoma'nedolžen in čist kakor znovič zapadli sneg. Nikdar se ni pregrešil niti z dejanjem niti z besedo proti avstrij¬ skemu čaru, Boga mi! In tudi kapljice krvi avstrijskih — 138 vojakov ni prelil, niti jim bilke položil na pot. Druge krvi še ni videl, razna krvi ovac in koz bil je vedno kolikor največ mogoče miren, tih in dober*, tarnala je zala ženska čedalje otožneje in žalostneje, da ni bilo nikako čudo, da se je jelo tudi v naših srcih vzbujati resnično sočutje. «A čemu so ga torej zaprli v ječo, če ni storil nič hudega ?» vprašal sem navidezno prevzet mlado žensko. »Nedolžnih ne zapirajo v ječo». «In vendar! Gorje mi! Gorje mi!» tarnala je glasno in ganljivo. «Nedolžnega so vjeli, posiloma zvezali in od¬ peljali v ječo! Revni moj Božko; težko, da se mi še kdaj vrne iz Mostara - gorje mi, gorje mi!* «Bodi brez skrbij. Ako se ni v čem pregrešil, pa ti ga gotovo kmalu zopet izpuste domov — » jamem tolažiti nesrečno mladenko. «Ne izpuste ga Božko se ne povrne!* je odgovar¬ jala Novka, vrteča polagoma in nekako zamišljeno glavo. »Vsakdo pravi, da ga gospodje v Mostaru dado ustreliti*, dodala je z vedno bolj tihim glasom, toda za to tem bo- lestnejšim in obupnejšim, da je nam moškim njena tožba segala do srca, na kar je postala znovič vsa zamišljena. Zbiral sem raztrošene misli v nekak tolažilnejši in zdatnejši odgovor, toda Novka je nakrat zopet dvignila glavo ter se uporno zagledala va-me. «Hočeš-li, dragi gospod, da ti pripravim nekoliko kave?* dejala je čez nekoliko trenutkov nenavadno pri¬ jazno, iz česar sem spoznal, da mi hoče bržkone pripove¬ dovati še dalje o usodi svojega moža in da ji morda leži nekaj na srcu, kar bi mi rada zaupno potožila. Bilo mi je to v resnici ljubo. «Pripravi! dejal sem ter jel dalje izpraševati zani¬ mivo hercegovsko krasotico; «A kako so ti odpeljali Božka? In čemu? Kaj je za¬ krivil — ?» «Dolgo bi bilo treba' praviti, dragi gospod, pred no bi vse povedala in bi ti verjel, da je Božko nedolžen in kako sem jaz nesrečna - » Le povej*, prigovarjam ji; -pravična in resnična stvar najde vsikdar poslušalcev. In poslušam jaz zelo rad. 139 Nu, kaj je zakrivil, $a se je gospoda razsrdila nanj? Brez vzroka ga gotovo niso zaprli v ječo». «Oh moj Bog, bil je pohleven in miren kakor kokoš in vedno je le dobrote skazoval avstrijskim vojakom. Od onega trenutka, kar je obljubil zvestobo novemu čaru, ni nikdar pomislil na kak upor. Obnašal se je, kakor mu je velevala njegova vitežka obljuba. Z vojaki so si bili pri¬ jatelji. Kadarkoli je prišel kateri v našo kočo, vsakega je pogostil s kavo in žganjico. Spoštoval in ljubil je svojega novega čara in po vojakih niti jedenkrat ni ustrelil. Saj zadnji čas ni imel niti puške niti handžarja. — Enkrat pride po noči v našo kočo nekoliko tolovajev. Prišli so nenadoma kakor volkovi. Zelo smo se jih ustrašili. Še sedaj mi srce strahu trepeče v prsih, ko se spomnim na nje, kako divje so gledali in kako predrzno so postopali z nami. A revni Božko, čudo, da ni umrl strahu za-me. Hipoma so pojedli vse, kar smo jim podali, izpili vso našo žganjico ter mi zapovedali, da naj skuham kave. Na to so zapovedali tudi Božku, naj jim zakolje svojo najboljšo ovco, katero so pekli tri na ražnju nad ognjem. Božko se jim je s početka upiral, toda le slabo je naletel s tem. Takoj so jeli kričati, kleti in zbadati ga kakor strupeni sršeni. «Molči, bojazljivi zajec!» kričali so besno. «Ako nam ne daš, česar si želimo, pa si sami desetkrat več vzamemo. Vse tvoje ovce odženemo s seboj, tvojo ženo odpeljemo in ti zapalimo kočo nad tvojo babjo glavo; ako bi pa vreščal, pa ti še glave ne pustimo na plečah. Ni ti mar dovolj to, da smo z malim zadovoljni? Lakomnež, izclajica! Še pre¬ dobri smo ti, razumeš? Da, predobri, ker te ne kaznujemo za to, da se upiraš iti z nami v gore na rop!» In moj Božko je molčal kakor pena — ni bilo mo¬ goče drugače. Moral je trpeti in molčati. Ko bi bil sprego¬ voril le besedico, pa bi bili gotovo izpolnili, kar so mu zažugali. Roparji vsikdar izvrše svojo obljubo, ako je pre¬ grešna, pa jo tudi vsikdar razdero, ako je dobra. Zato je raje stisnil zobe in molčal, da nam ne zapalijo koče, nas ne pomore ali od vleko s seboj. To noč užili smo še mnogo strahu. Mnogo, premnogo, zlasti jaz. Ko se spomnim, kaj so vse škodoželjnega 140 govorili o meni, so še sedaj vsa tresem od bojazni. Bila sva z možem vesela, ko so se roparji mastili s pečeno ovco. Mislila sva si, da potem odidejo od nas in da bova rešena njih groženj in nevarnosti]. Hotela sem že poprej zbežati ter se skriti v gozdu, toda bala sem se za Božka. Nisem ga hotela pustiti med roparji samega, pa tudi zbežati ni bilo mogoče. Jeden ropar je stal z napeto puško pred vrati ter prepovedal vsem ganiti se iz hiše. Noč je bila dolga in mrzla. Zunaj je bril oster veter in bilo je povsod obilno snega. Vsake pol ure stopil je nov ropar pred kočo, da je zamenjal tovariša, stoječega na straži. — Ni že bilo daleč do jutra. Med tem se je zunaj pred vrati oglasil strel; ropar, stoječ na straži, je presunljivo zakričal, in urno na to je dospelo nekoliko orožnikov in vojakov v kočo. V kratkih trenutkih so povezali vse moške in ž njimi vred, žal, tudi mojega Božka. Zaman je klical, zaman prosil, dokazoval in se rotil, da je nedolžen in so¬ vražnik roparjev. Zaman sem jokala tudi jaz in proseče stegala k njim svoje roke. «Ej, vsi' ste enaki!» rekli so nam kratko. Meden je hujši ropar od drugega! Toda gospodje v Mostaru vas nauče, da se vam ne bo več ljubilo protiviti se našemu cesarju!» govorili so orožniki z groznim glasom, da mi je kar kri zaostajala v žilah. «Do poslednjega vas postrelimo!» pretili so k temu še vojaki. A tudi tebe, izdajski Božko, naučimo;, zakliče nanj jeden orožnik ter udari moža s pestjo po licu. Vsi vojaki in orožniki so se temu nasmejali. Božko se je stresel. Obledel jo kakor stena ter se vzravnal. V tem trenutku sem ga še gorečneje ljubila ter mu sočutno zrla v trpeče lice. «Za tvoje udarce in tvoj nauk sem že nekoliko pre¬ star!; dejal je s trpkim in razburjenim glasom. «Pusti me*. tarnala je obupna ženska ter se bridko razjokala. Odkritosrčno sem jo pomiloval. In kako bi je ne po¬ miloval? Bila je tako mlada, tako zala, in dobro njeno oko je jasno kazalo, da je bila tudi plemenita in dobra. Nisem dvomil ni trohice, da je bila resnica to, kar je pripovedo¬ vala o roparjih in vojakih, da se njen mož pokori za tuje grehe, zlasti, ker ni bilo nikogar, kakor "je trdild Novka, ki bi se bil zanj potegnil. Spomnil sem se, da je pred nedavnem došlo našemu poveljništvu iz Mostara vprašanje po njem. Oh, da, Božko, Božko Gvozdanovič, — že sem se tega spomnil. Povelj- ništvo ni našlo o Božku nič nepovoljnega, nič sumljivega, in izrazilo se je, slutim, v njegov prospeh. Bilo je torej brez dvoma gotovo, da ga kmalu spuste iz ječe. Bil sem zares zelo vesel, da sem mogel najaviti Novki to veselo poročilo, da sem mogel biti glasnik tako blažene novice. Prijalo mi je ne malo, da se ji morem prikupiti z nekaj prijetnim in milim. In v resnici, nikdar me še ni kako poslanstvo tako veselilo, kakor takrat, ko sem ga imel poročiti zali Novki, ki si je takoj pridobila moje sočutje in resnično pomilovanje.. «Ne boj se, Novka», jel sem tolažiti jokajočo žensko. «Tvoj Božko se kmalu povrne. Cital sem pisanje, ki ga je poslal naš kapitan gospodom v Mostar. Pisal je, da je Božko dober človek, da ni imel nikakega deleža z roparji. 143 — da je nedolžen; naj ga torej spuste iz ječe. čez nekoliko dni j bo zopet pri tebi». — Oh — no verjamem!* je zavračevalg. Novka moje besede s prepričevalnim in odločnim glasom, turobno od- majujoča z glavo. «Yojaki se že pogostoma obiskali mojo kočo in kateremukoli sem pripovedovala svojo nesrečo, vsak me je tebi enako tolažil, toda bile so to samo sladke besede, a Božico se doslej še vendar ni vrnil. Vidiš - ne verjamem! Tudi ti me tolažiš, ker imaš sočutje z mojo ne¬ srečo, saj vem. Nasprotno, naši ljudje in orožniki pravijo, da Božico nikdar več ne pride — 'da bo ustreljen*. — «Ne verjemi tega. Vaši ljudje ničesa ne vedo o tem, in orožniki prav tako malo. Kaj vaši ljudje! Ti imajo drugo pamet, nego gospodje, ki sodijo tvojega moža. Verjemi mi in trdno zaupaj, da se Božico kmalu vrne!» poskušal sem dalje pregnati njene dvome ter vzbuditi v njej, alco no zadostnega upanja, vsaj boljšo bodočnost obetajočo do¬ mišljijo. Toda Novka se ni dala prepričati in ni verjela. Na moje obljube in vsakovrstno tolažbo je neprestano od ma¬ je vala s svojo zalo glavico. Trudil sem se znovič jo vsaj pomiriti, toda mlada ženska mi vendar trohice ni verjela. In ni bilo to ni kako čudo! Vse njeno upanje je bilo v teh štirih, dolgih žalostnih in mučnih mescih že preveč izčrpano ter potlačeno po bo¬ lesti in obupu. Kolikorkrat je upala, tolikokrat je bila pre- varjena, in vsikdar jo je iz sladkega snu prebudila trda, mrzla istinitost. Nisem znal na noben način, kako jo vsaj nekoliko potolažiti. Umolknil sem in dušo mi je prevzemala pola¬ goma nekaka zamišljenost in nemir. Še bolj sem pomiloval Novico. To pomilovanje vzbu¬ jalo se mi je v srcu tem več, kajti mlada ženska, ki nas je po vsej pravici mogla smatrati za sovražnike in. kateri bi se nikakor ne mogli čuditi, alco bi bila zrla na nas samo z zavistjo in nevoljo, se je obnašala proti nam vendar nad mero prijazno, spoštljivo in prijateljski, dasi je vsa njena notranjost bila napolnjena z žalostjo in bridkostjo. Pre¬ mišljeval sem na razne načine, kako bi jo potolažil, ali ji vsaj v čem pomagal, toda nisem si mogel domisliti nobe- .144 nega primernega sredstva. Sam sem pritrjeval v duhu, da je Novka opravičena, ne verjeti niti meni, niti komu dru¬ gemu, in da ne bo verjela poprej, dokler se Božko ne povrne. Ni so mogla ubraniti joka, dasi se je vse mogoče tru¬ dila pokazati nam jasno in mirno lice. Toda njena bolečina je bila prevelika, da bi ji mogla ukazovoti tuja tolažba ali njena volja po tolikih prevarah. Videl sem, kako so oble¬ deli krasotici kapale po licu debele solze, ko se je pripo¬ gibala nad kositreno ponvico, v kateri je kuhala za nas črno kavo. Ko je bila kava gotova, nalila jo je v male čašice., in prodno mi je jedno podala, poskusila je sama poprej nekoliko kapljic, češ, ali je dovolj dobra. Niti na misel jni ni prišlo, da bi ji zameril to preprosto gostiteljsko pozornost. «Odpusti.*, dejala jo, podajajo mi čašico, «kava je grenka. Zaman bi po vsej okolici iskal sladkorja. Niti du¬ hovnik ga sedaj nima. Navajeni smo piti vodno lo grenko kavo, pa tudi vedela nisem, da prideš. Sprejmi tako, kakor ti to nudim od srca». «Ne škodi, ne škodi, tudi brez sladkorja mi bo od tebe močno dišala , odgovoril sem Novki, uporabljajo po dolgom času zopet svojo dvorljivost, že skoro popolnoma pozab¬ ljeno. Sicer pa sem govoril resnico. Kava, dasi grenka, mi je izborno dišala, kajti Novčine mične ustnice so mi jo osladile. Mlada ženska se je nekako prisiljeno nasmejala ter me pogledala, kakor bi ne razumela teh besed. Očividno, taka dvorljivost ni bila prepogostoma v navadi pod njeno streho. «Šališ se», dejala je po kratkem molčanju ter nudila kavo ostalim vojakom. No šalim se! Mislim to zares. Vidiš, kako mi tekne kava, katero so pripravile tvoje roke » poskušal sem dvorjanih ji zuovič. «Ne razumem te — » odgovorila je Novka z nekakim dvomljivim priglasom. Očividno je vse to, kar som ji ravno¬ kar dejal, smatrala za golo šalo brez važnosti in cene. V sobinem kotu se je oglasil v tem hipu tih, za¬ molkel jok. — 145 — Obrnil sem se tjekaj ter opazil, kako se izpod pri- žaste odeje stegati dve mali otroški ročici, ki se truditi, da bi se iznebili mehkih povojev. Pogledal sem nekoliko osuplo in vprašujoče našo gostiteljico. Zala ženska, podavši vojakom kavo, se je urno dvig¬ nila ter poskočila s tolažilnimi besedami v kot. Na to je prinesla od ondot, k ognju nizko zibeljko ter kazala nam v njej malo, nemirno dete, ki je še neprestano sililo iz postelje. «Evo ga, mojega črvička, mojega malega Vuka», go¬ vorila je mlada mati prijazno se smehljaje ter se trudila s sladkimi besedami in guganjem potolažiti otroka. «Je - li Božkovo to dete?»' vprašal sem, gledaje, kako je nekako osuplo, pozabivši na jok, obračalo po nas svoje veliko modre oči. «Da, gospod, Božkovo in moje», odvrnila je ženska ter poljubovala detetu lice. « J e - 1 i zal moj mali Vuk, ali ti je všeč?» «Zalo dete imaš, Novka; škoda, da se ga tudi Božko no more veseliti s teboj. Toda kmalu se ga razveseli. A koliko let ali mesecev je že star ta tvoj junak ?» povpra¬ ševal sem krasotico dalje. «Komaj jedno leto», bil je odgovor. «V jednem me¬ secu mu bo jedno leto. V onem zlatem mirnem času, ko so slavčki prepevali svoje poslednje pomladne pesmi, se je rodil moj Vuk. Takrat puške še niso pokale po lesovih in gorah. Noč je bila topla, tiha, samo slavčki so gostoleli, in moj Vuk je zaplakal. Kak6 sem bila takrat blažena in srečna! Moj Božko je bil pri meni! -- Toda imam še jed- nega otroka, evo tam, triletnega Marka. Tudi spi. Ves • božji dan se je igral pred kočo ter utrujen zaspal pred vratini na solncu», dodala je ženska ter kazala v drug sobin kot, kjer je spal muli, zdravi deček ugodno na debeli preprogi. «Ali imaš tudi ti doma ženo?» vpraša me Novka ne¬ nadoma ter vpre v me svoje velike, otožne oči polne nežnosti in odkritosrčnosti. To vprašanje me je zares zelo osupnilo. Kako je radovedna! 10 •?) — 146 — «Imam!» odgovorim ji v šali brez dolgega premišlje¬ vanja. «Ali imaš tudi otroke ?» vpraša me zopet jednako nežno. Imam jedno!» predrznem se v šali nadaljevati svojo laž. A ona, poprej nezaupna, mi je to sveto verjela. »Ali je veliko ?» «Blizu tako bo kakor je tvoj mali Vide. Tudi moje dete se je rodilo lani v pomladni noči». « Ali hrepeniš, ali ti je dolgčas po tvoji rojstni hiši, po tvoji ženi in malem detetu, gospod moj?>> «Kak6 bi ne hrepenel! Vidiš, Novka, oba sva enako nesrečna! Tudi jaz sem že dolgo časa oddaljen od doma in svojih dragih, kakor ti od svojega Božka. A vsega tega so krivi le ti nesrečni roparji. Ko bi teh ne bilo, ne bili bi me pozvali proti njim, in srečno ter mirno bi sedaj sedel v domovini v svoji hiši pri svoji ženi in svojem detetu. Ro¬ parji, nesrečni roparji! Vem, kako tebe in tvojega Božka boli srce, ker skušam to sam najbolje — » In tako sem se zatelebal v svojo nedolžno laž, da bi ji bil že skoro sam verjel. .«Verjamem, verjamem. Uboga tvoja žena je gotovo močno, premočno žalovala za teboj. Ali si že dolgo od doma?» vprašala me je Novka znovič z glasom jako nežnim in prisrčnim. «Dalje nego si ločena ti od svojega Božka. Že pol leta, in kdo ve, kako dolgo bom še moral čakati, predno se zopet vrnem v domovino. A glej, ti imaš okrog sebe vsaj svoje prijatelje, svoje sosede in svojega očeta. Jaz pa nimam tu nikogar, komur bi potožil svoje bridkosti; povsod so le tuji ljudje, tuji obrazi. Samo ti si jedina, s katero odkritosrčneje govorim o tem». «Kaj ti, ti si mož, in niti v najdaljnejši tujini ti ne more biti tako dolgčas, kakor ženski v zapuščeni rojstni sobi. Pol leta že — seveda — to je zares dolgo! Toda Bog da, da se kmalu vrneš k svoji ženi. Ako ne danes, pa gotovo jutri; vrneš se, vrneš, in tega ti je dovolj. Tebi ne preti taka nevarnost kakor nam. Ti čakaš, in gotovo dočakaš. Toda Božko — revež! — Njegova dobra, tiha glava le slabo še stoji na nedolžnem vratu. Oh, da, kaj ti! — 147 Pol življenja bi dala, ako bi mogla svojo usodo zameniti s tvojo; kako bi bila srečna!» Urno je segnila po nedodelanem opanku ter jela mar¬ ljivo plesti daljo, da zakrije novo močno ganutje, katero pa je bilo že preveč očividno na njenem žalostnem licu, na njenih zaprtih očeh, na vsakem gibanju njenega šibkega telesa. Ta bolest se ji je neizmerno prilegala, toda bila jo vendarle bolest, na katero občutljiv, sočuten človek ne more gledati brez utiša. Umolknili smo zopet za nekoliko trenutkov. Hotel sem Novko znovič tolažiti, toda vedel sem, da bi to bilo zopet zaman in da bi mi ne verjela, ko bi ji tudi še toliko obetal Božkovo vrnitev ter jo opisoval z najživejšimi barvami. Zaman bi se trudil ter jo spominjal na njeno trpljenje in nesrečo. Bolje je zasukniti razgovor na druge veselejše reči. «Revni Božko, revni moj Božko!» čul sem jo nepre¬ nehoma šepetati in tarnati. «Zale opanke delaš!* hvalil sem njeno delo, hoteč dati govorici drugi, manj turobni smer. «Rad se oziram po tvojem brhkem delu. Kako izurjena si, kako ugledne so tvoje opanke! Kdor jih bo nosil, ta gotovo ne dobi žuljev na nogah. Zali, zares. Ali jih pleteš samo za-se?» « Nikakor. Pletem jih za Božka, ako se kedaj povrne. Saj se mi ne posmehuješ, gospod? Vidiš, jaz moževe vr¬ nitve nikakor ne pričakujem, a vendar mu, revežu, pri¬ pravljam opanke. Koliko urneje bi še delala, ako bi vedela, da jih bo trgal on. Troje sem mu že spletla. Toda težko, da jih bo on nosil, težko! Na poti v grob in v nebo pa ne potrebuje opank!» vzdihnila je. «Ne vznemirjaj se in ne vzdihuj, saj tvoj Božko še vse zdrav raztrga, pa še druge, katere mu pripraviš. Toda čemu vendar nočeš, da se ti povrne ? — Toda kaj ? prodaj mi jedne opanke, rad- bi jih prinesel domov iz Hercegovine za spomin. Ali jih prodaš?* Božkova žena je prenehala delati; dvignila je glavo ter mi bistro pogledala v oči. Toda molčala je. «Ali jih prodaš?* ponovil sem svoje vprašanje. «Dobro ti jih plačam, bolje kakor kdo drugi*. «Jaz opank ne prodajam in zlasti teh ne prodam, ko bi mi tudi zlato nudil za nje. Ako si jih želiš, lahko jih no 148 kupiš na sejmu v Foči ali v Gacku, kakoršnih in kolikor se ti poljubi, enako zalih ali pa še boljših®, odgovorila je mirno toda odločno. «One, ki bi jih dobil na sejmu, bi mi ne bile tako mile in dragocene, kakor te od tobe», odgovorim ji na pol v šali in nekoliko tudi zares. «Kaj meni mar za opanke, ka¬ tere je skrpal kak star turški opankar? Ti bi mi doma v resnici ne bili nikak dragocen spominek. Nočem drugih opank, edino od tebe. Ako jih pa le nočeš prodati, pa mi pokloni jedne za spomin, iz prijateljstva ljubezni!* Krasotica upre še bistreje svoje mične oči v mo. Vi¬ soko belo čelo se ji je nekoliko zmračilo. Na to pa odgovori kakor razžaljena, še odločnejše: «Ne morem! Pletem opanke samo za Božka, za svojega očeta in svoja sinova. Ne spodobilo bi se, da bi spletala opanke za tujca, katerega sem komaj enkrat videla in kateri ni niti moj pobratim. Tega mi ne dovoljuje moj zakon. Ne zahtevaj, gospod; zaman bi bil tvoj trud!» «Zlobna si, Novka, zlobna!» začnem jo oštevati. «Zalo lice imaš, toda zlobno srce — » Mlada ženska me pogleda s plamtečim in v resnici že z razjarjenim pogledom. Pa mi jame očitati mojo željo. Njen glas je bil sicer miren in tih, toda strog. «Ali bi si mar želel, da bi tvoja žena, med tem, ko ti živiš daleč od nje ter se boriš z roparji, in med tem, ko se spominjaš na njo vsak trenutek z neizrekljivim koprnenjem in ljubeznijo, delala opanke za tujega moža? V resnici, niti ona bi tega no učinila, ako je plemenita; ako bi pa le učinila, pa bi te gotovo vsled tega zabolelo srce, gotovo bi se razsrdil nad njo®. Na te Novkine besedo, ako je nisem hotel popolnoma razjeziti, nikakor ni kazalo odgovarjati na poprejšnji način. Saj je imela prav. Sicer pa bi ne bilo nikakor pametno in plemenito, ako bi ji, že itak pobiti od žalosti, še bolj kalil njen dušni mir in njene misli. «Eh, prav imaš, Novka ! > rečem ji. «Kar mi je sedaj ušlo iz ust, bila je zgolj šala. Odpusti mi, da sem zbijal šalo; priznam, da sem te po nepotrebnem razžalil. Nisem imel prav, ko sem poželel opank od tebe. Prav imaš, da si — 149 — mi jili odrekla. Delaj jili le dalje za svojega moža in svoja sinova. Ostani zdrava!» Na to sem vstal raz sedeža ter se pripravljal z vojaki k odhodu iz gostoljubno koče. «Ali že greš?» vprašala me je mlada ženska, že zopet popolnoma pomirjena. Odidemo! Dolgo smo se zadržali. Solnce že zapada za gore in radi bi še po dnevu dospeli domov. Že v prvem mraku je hoja po teh lesovih težavna, a naše noge so se danes že dovolj naužile teh neshodnih potov. Hvala ti, da si nas pogostila. Ako pojdem kedaj zopet tu mimo, pa pridem k tebi na kavo. Takrat ti bo že gotovo Božko pomagal ku¬ hati jo. Lahko noč!» Novka je gibčno vstala od dela ter mi nekako bo¬ jazljivo zrla v obraz. Na to se je odločila ter pristopila tesno k meni. Videl sem razločno, kako se je njeno mično, bledo obličje zalivalo pri tem s toplo rdečico, kako so se ji lesketale njene velike oči, in dolge, goste obrvi se ji tresle od razburjenosti in nekake nenavadne zadrege. Obotavljala se je za trenutek, kakor bi ne imela dovolj poguma izreči tega, kar se ji je treslo na mičnih ustnicah. Naposled je dejala z zamolklim glasom, da bi ostali vojaki tega ne slišali, vprši svoje oči v moje osuplo lice: «0uj, gospod moj, ti znaš in moreš pisati gospodom v Mostaru. Piši jim, da poznaš Božka Gvozdanoviča kot dobrega človeka, da je bil vedno pokoren zapovedim av¬ strijskega čara in da so ga vojaki po nedolžnem odpeljali v ječo. Ako mi to storiš, ne boš imel radi tega težke vesti». Nasmehnil sem se tej njeni želji in zaupanju, ki ga je stavila revna ženska v svoji priprostosti v me, toda nisem je hotel razžalostiti z nepovoljnim odgovorom in rekel ji: «Ne boj se, Novka! Rekel sem ti že, da se tvoj Božko povrne. Gospodje v Mostaru že vedo, da je nedolžen. Ko bi pa ne vedeli, za moj6' pisanje bi se pač malo zmenili*. Novkino plamteče obličje je zopet urno pobledelo in postalo hladno. Oko ji je postalo žalostno ter kazalo brid¬ kost, prevaro. Nekoliko trenutkov mi je zrla v oči, na to pa molče zavrtela glavo. «Li ne verjameš?* vprašal sem zamišljeno krasotico, da vsaj pretrgam nastala tišino. — 150 — «0 ne verjamem, ne verjamem! Gospodje v Mostam ne verjamejo ni Božku niti kateremu drugemu naših ljudij. Raje verjamejo pritožbam, nego opravičenju. Ako jim ti pišeš, jih poprej prepričaš, da je Božko nedolžen. Dobro vem, da to lahko učiniš in da nam bo to služilo v prospeh. Cuj, kogarkoli sem prosila, naj piše in se potegne za mo¬ jega moža, vsak mi je takoj obljubil, da to stori; med tem pa ali ni učinil tega nobeden, ali pa ni to nič pomagalo. Ti pa mi nočeš nič obljubiti ter nočeš izpolniti moje prošnje, iz česar razvidim, da tvoja prošnja bi ne ostala brezvspešna, - toda ti nočeš. Tebi ni mar za mojo bolečino, zato pa nočeš. Podoben si vsem onim, h katerim sem se zatekla za pomoč; bogati na šali in smehu, toda skopi, ko je bilo treba spregovoriti važno in prijateljsko besedo». «Prenehaj, Novka, čemu se srdiš na-ine? Saj se ti nisem posmehoval, marveč te prijateljsko pomiloval in tolažil. Kar som ti bil povedal, prišlo mi je naravnost od srca». «Tega je bilo malo. Ne pomagaj mi samo z ustmi, mar¬ več tudi z roko. Piši le gospodom v Mostaru, oh piši! Glej, gospod, tudi ti imaš doma žalujočo ženo, po kateri vzdi¬ huješ in koprniš, in torej veš najbolje, kako ljubeče srce trpi in se muči. Prosim te po ljubezni, ki jo imaš do svoje žene, potegni se za mojega Božka. Ako se ti zanj ne po¬ tegneš, pa nihče ne stori tega. Pošlji pisanje mostarskim gospodom!» In sklenivši roke, je dvignila k meni svoje zale, oča- rujoče oči. Pod takim pogledom, leskečim se od solz srčne pobitosti, raztajalo bi se gotovo še trše srce, kaj še le srce mladega moža, ki je bil navdahnen do te mlade ženske z najodkritosrčnišim sočutjem. Njen posebni čarobni pogled bi me bil morda naklonil k vsemu, morda celo tako daleč, da bi se ne bil obotavljal pisati mostarskim uradom, naj izpuste Božka, ako bi ne bil sam krepko upal v Božkovo vrnitev. Novka, kakor bi si bila svesta čarobne moči svo¬ jega pogleda, ni niti za trenutek odtegnila od mene svojih očes. Nasprotno, upirala jili je v me čedalje krepkeje in globlje. Hotela mi je čitati z obraza, kaj se godi v mojem srcu in kak odgovor pripravljam za njo na jeziku. Ni slutila, kako se topi moje srce pod njenim pogledom, kako — 151 se mami, da bi ji obljubilo vse, tudi to, cesar bi se nikdar ne izpolnilo. Revna Novka! Tako mlada in dobra, ali nemila usoda ji ni prizanesla s toliko žalostjo v njenih najkrasnejših letih. Novka je bila vredna dvojnega pomilovanja, ker je bila dvojnotero nesrečna. Nesrečnež nahaja vsaj deloma v upanju zdravilo. Toda Novka je zgubila že tudi upanje, in njena duša ni našla niti te jedine opore, na kateri bi si mogla olajšati svoje težko breme. Sedaj, ko mi je zaupala svojo nesrečo, poskušala je vsaj s prošnjo dobiti od mene odgovor, na katerem bi mogla zopet staviti svoje novo upanje. «Naj pa bo! Pisati hočem gospodom v Mostaru ter ti sveto obljubim, da se ti Božko kmalu vrne. Morda že v štirnajstih dneh, morda v jednem tednu, ako ne poprej, bo že tukaj». « Ali res?» vprašala je krasotica s tihim glasom, in vlažne oči so se ji zasvetile od veselja. «Resnica — ne šalim se! Kako bi se mogel šaliti, ko vidim tvoje oči napolnjene s solzami ?» Novkino upanje je očividno raslo; vsa njena vnanjost je kazala, da njena nezaupnost naglo gineva in da se njena duša oživlja zopet z mnogo obetajočimi nadami. Pa me je še vprašala: «Ked#j meniš pisati, gospod ?» «Kmalu. Že jutri napišem in odpošljem v Mostar belo pismice». «Oh, hvala gospod, tisočera hvala! Predobro imaš srce! Sedaj ne dvomim več in verjamem. Kako se veselim, kako sem srečna! Želim ti, da se tudi ti kmalu vrneš v svojo domovino in da si vedno popolnoma srečen! Ko pride moj Božko domov,-splete ti desetere opanke za spomin in desetere za tvoje noge. Kako dobre so te noge, da so danes zašle semkaj — — — », «I)obro, Novka! Toda jeden par mi bo zadoščal. Ver¬ jemi torej in trdno zaupaj. Z Bogom!» «Z Bogom, gospod! Srečno pot!» voščila mi je kraso¬ tica ter me spremila pred kočo. — 152 — Ko sem že odhajal, zakliče še veselo za menoj, naj še nekoliko počakam. <'Že čakam, Novka! Mar želiš, da se naj vrnem? Pozno je že!» «Nikakor, samo poslušaj nekoliko. Turek Nahod pre¬ peva. Ako se potegneš za Božka, zloži Nahod prekrasno pesem o tvoji dobroti«, je pripovedovala razvneta, «In to pesem bomo peli mi in naši otroci o tebi še čez tisoč let po vsej okolici. Oh, Turek Nahod je pravi guslar ter zna mnogo zalih pesmij. Kara v njih greh ter proslavlja do¬ broto in junaštvo. Gacki paša mu je hotel za jedno pesem dati odsekati glavo, toda ljudje niso pustili — » «Ah — Nahod, vem! Slišal sem ga prepevati poprej, nego sem prišel k tebi. Tudi o tebi mi jo zapel zalo pesem, in ta je bila tudi'vzrok, da sem stopil pod tvojo streho«. «0 meni? — Oh, o meni poje sedaj samo turobne pesmi. Vsakokrat se bridko zjokam, kadarkoli jih slišim. Nekdaj je prepeval dokaj veselejše«. «Ko Božko pride domu, zapoje ti Nahod zopet katero veselo. Z Bogom!« «Z Bogom, gospod! Ne pozabi!« glasil se je šo za menoj njen proseči klic. «Ne pozabim!« odgovoril sem ter se urno napotil dalje proti Grabi. Veselo sem korakal po gozdni poti ter bil kaj dobro volje. — Pot od Novkine koče proti Grabi je bila nenavadno mična in prijetna. Ognjena solnčna krogla se je uprav veličastno potapljala za razteglo Belašičko planino, koje vrhovi so se dali razločno opaziti v daljavi na modrem obnebju. Nekoliko belih, podolgastih oblačkov je kakor •razčesana volna čepelo nepremično nad obzorjem, in spodnja njih plast se je polagoma zagorjala od obsevajočih solnčnih žarkov. Pred bližajočim se večerom je prenehalo ono rahlo pihljanje vetra, in nad vso pokrajino naokrog se je vlegla uspavajoča tišina, katero je le semtertje dramilo mahljanje kril kakega ponočnega ptiča. Samo na levo je v globelji hrumel bister tok reke Sutjeske, nad katero se je jela po¬ tihoma vzdigovati gosta, bela sopara, zaplavljajoča kakor z dimom vso dolino. Pri vedno bolj nastajajočem mraku 153 - se je prikazala sem ter tje kaka kresnica, in kot bledo- zelona iskra letela od grma k grmu ter napravljala v večerni čarobni tišini na popotnika najmičnejši vtis. Prekrasni pomladni večer, prekrasni majnikov mrak! Zares prekrasen! Prekrasen v teh visokih, otožnih gorah, dasi tudi nam pri tem ni vonjala naproti vonjava duhtečih cvetic, niti ni gostolelo zvoneče slavčkovo petje. Globoki šum reke Sutjeske, sladka vonjava skromne ma¬ terne dušice in vlažni gozdni zrak nam je dovolj nado¬ meščal vse slavčke, vse velikomestne dvorane in vso vo¬ njavo umetno vzgojenih vrtnih cvetic. Pred našimi očmi je štrlela kvišku visoka Belasiška planina, zakrivajoča po¬ slednje solnčne žarke in tvoreča s Suhim Vrhom v mračnih dolinah razkošno prospektivo. Koliko mičnosti in čarobe se je skrivalo v teli mrtvih, gorskih obrisih! A na desno nad nami si je še višji Volujak grel na solnčnih' žarkih svojo belo glavo, da je postajal od tega ves rdeč, uprav kakor oni zagoreli oblaki. Ta pust, trd pozabljen hercegovski svet je kazal v večernem mraku svojo zavetno prijaznost in svojo čarobnost, prenapolnen ganljivih trenutkov, leskečih se slik in mirne poezije. Preljubezniv, prekrasen majnikov večer! — — — — * * * Od tega časa sem se spominjal na Novko vsak dan, včasih celo po večkrat na dan. Bil bi se je morda spominjal tudi takrat, ko bi me slučaj ne bil tako navezal na njo, kajti prikazen tako nenavadne, vzgledne krasote ni mogla gotovo izpodriniti iz misli j tako kmalu mični vtis, ki se je tam tako čvrsto zakoreninil. Da, vzgiedna krasota, vzgledni vtis! Koliko moških očes je koprneče obstalo na njenem zalem licu, koliko moških src je urneje udarilo pri tem vsled nepokoja in težnje po teh sladkih ustnicah in laktih! Tako je preteklo urno zopet nekoliko tednov. Med tem sem nekega dne izvedel, da se je Božko Gvozdanovič uprav pobiral preko Grabe domov, ker so ga bili izpustili iz mo¬ starske ječe. Sklenil sem torej obiskati nepričakovano še tega dne Božka in Novko. Domišljeval sem si, da zagledam pri njima vzgledno sliko rodbinske radosti in sreče. Kako bo Novka ukala, kako se bo čutila srečna! Ali pa bo tesna, — 154 nizka koča zmožna obseči vso to blaženost, ki bo vrela na dan iz njenih radujočih se ust in prsij? Popoludne se napotim k Božkovi koči. Daši je bil vroč, soparen dan ter je pot iz Grabe peljala neprestano navzgor, dospel sem vendar tjekaj v senci košatili dreves v pičli uri. Toda v svojem pričakovanju sem bil preveč neprijetno prevarjen. Nisem našel niti prijetnih besed, niti smeha, niti oči j, leskečih se od blaženosti in sreče. Novka je jokala. Božkovo lice pa je bilo temno kakor hudourni oblak. — — Ko sem vstopil v njuno kočo, je Novka stopila v izbin kot ter jela hlipaje jokati. Božko je sedel na tramu pri ognju ter samo nekoliko pokimal z mračno glavo. Pa takoj jo je zopet pobesil, kakor bi ga bila pičila kača ter so za¬ gledal s svojimi sivimi očmi v topel razpadajoč se pepel. Obstanem pri vratih. Bil sem pri tej rodbinski sliki nenavadno osupel. «Kaj, Novka, ali je to tvoj Božko?» vprašam čez nekaj časa, obrnivši se k ženski. Jokajoča krasotica je samo obupno pokimala z glavo, ne odtegnivši svojih rok od solzami zalitih oči j. «A kaj se je zgodilo med vama — čemu jokaš?» vprašam molčečo Novko dalje. Ta je nekaj trenutkov molčala. Potem je odkrila lice ter pogledala sedaj mene, pa zopet svojega moža. Naposled je izrekla z veliko težavo: «Božko je postal — ljubosumen!» In takoj po tej neveseli novici jela je zopet še pre- sunljiveje jokati. Obrnem se k Božku ter stopim k njemu. Pa mu rečem: «Zalo snidenje to! Krasno to plačilo za Novkine vzdih¬ ljaje in solze! Sramuj se, Božko, sramuj! Dovolj se je Novka nategovala za teboj, a ti ji še prinašaš tako žalost. A kje si, čudnež, pobral to bedasto misel,?»■ Božko Gvozdanovič ni do tega trenutka niti mrdnil, marveč molčal kakor ubit. Za Novkin jok se ni malo ni zmenil. Otrpnež! Še le pri mojem poslednjem vprašanju je vstal od ognja, stopil tesno k meni ter pomaknil svojo čaplco nekoliko na stran, kakor bi me pozdravljal. Toda bilo je videti, da je to storil nekako prisiljen. — 155 — «Nu, kaj — ?» vprašam ga nekoliko osorno. « Ali je ’ resnica, kar je povedala NoAdca ravnokar? Ljubosumen si, bedak, ljubosumen? Govori! Morda ti ta ljubosumnost tvojega jezika ni zastrupila?» Božko ni odvrnil ni' besedice, marveč le pritrjovaje pokimal z glavi. «A česa jo sumničiš?* vprašam zopet tega čudneža, ki se je kazal čedalje bolj mračen. Toda on je molčal, molčal neprestano ter se še upor- nejše zagledal v ogenj. « Ali veš to ti, Novka?» ogovorim znovič jokajočo ženo. «Božko je izgubil jezik». «Oh gospod, on me ima na sumu, ker si ti poprej obiskal našo kočo. Nehvaležneš, namesto tega, da bi se ti zahvalil, muči me s svojo jezo, tebe pa draži s svojim mol¬ čanjem. Nehvaležneš in bedak! Zlobni ljudje so mu nekaj naustili, in on si je to vtepel v svojo trdo glavo. Reci mu, da imaš doma dokaj zalšo žensko, da ti za moje lice ni malo mar, da so ljudje lagali in on je tem lažem verjel. Neizrečno sem se veselila njegove vrnitve, sedaj pa me s svojo jezo in upornostjo gotovo spravi v grob. Koliko bolje bi bilo, da bi ga ne bilo». «čuješ, Božko Gvozdanovič ?» vprašam na to trdo¬ vratnega Novkinega soproga. «čujem, gospod — », oglasil se je njegov medel, ne- pomenljiv odgovor. «A kaj praviš na to?» «Ne morem odgovoriti — » «A kako se opravičiš?* «Nimam vzroka opravičevati se — » «Bedak si!» rečem mu jezno, kor sem bil ž njegovim obnašanjem že nekoliko razjarjen. Čim bolj sem pomiloval Novico, tem črnejši je bil Božko v mojih očeh. Zdelo se mi je, da ta mladi človek- ne more imeti niti trohice srca v telesu. Po moji oštevki me je le malomarno pogledal ter mi odvrnil turobno in trpko: «Morda sem bedak! Bilo bi tudi dobro za-me, ko bi zares bil. Ej, gospod, kaj je to tebi mar, kar boli Novkino glavo in srce! čemu se poteguješ za njo, kaj je tebi ona mar? Ne morem verjeti tebi, niti Novki, raje verjamem — 156 — ljudem. Glas ljudstva - božji glas! Odpusti, gospod, da ti tako govorim. Jezik uboga, kakor mu srce veleva, hliniti pa se ne znam. Na tvoj prigovor so me izpustili iz ječe, vendar ti ne morem biti hvaležen » Božkov govor me je že popolnoma razjaril ter me pripravil v jezo. «Cuj, Božko Gvozdanovič, porečem ti samo nekoliko besed, toda zapomni si jih dobro. Najpoprej ti rečem, da so ljudje nesramno lagali in da si ti velik bedak! Tvoja žena je poštena in zvesta, da v resnici ne more biti katera boljša od nje, čuješ!? lvaj je meni mar Novkina bolečina? Kajpada, da mi je mar! Njena udanost in ljubezen do tebe ganila je vsakega človeka, le tebe samega ne. Samo ti imaš kamen v svojih prsih. Počakam jeden teden, da pre¬ misliš moje besedo ter se z Novko pomiriš. Ako so ne po¬ boljšaš, potoval boš zopet v Mostar, in s teboj vred vsi oni, ki so ti kaj naustili o meni. Pa se no bom zmenil za tvoje novo trpljenje, niti za Novkino prigovarjanje in prošnje, ali razumeš ?» «Razumem, gospod, razumem*,•,odgovarja Božko, ki¬ majoč z glavo. «Toda verjemi mi, da mi kazni nikakor ne povečaš. Ne bojim se tvojih groženj. Ne bojim se sedaj ječe, pač pa mi je žal, da sem pred štirimi dnevi stopil iž nje. Dokler sem bil tam, imel sem vsaj jedno tolažbo in jedino upanje v Novki. Toda sedaj! Zapri me, gospod, urno zopet v ječo, zapri! Tako ne bom delal napotja Novki in —» «In — ? Le povej, Božko, kar imaš na jeziku. Zelo lepo si govoril sedaj, rad bi tudi slišal konec!» silil sem osuplega ljubosumneža. Toda Božko Gvozdanovič je molčal ter pri vsej svojo- glavnosti izogibal se v nekaki zadregi mojemu pogledu, čez nekoliko trenutkov sem nadaljeval: ' «In meni — hotel si reči, kaj ne. Baba si, Božko, cela baba, ki nimaš več pameti, nego tvoj Marko, da, še neumnejši si nego tvoj mali Vuk! Ali si mar junak? Sra¬ muj se! Dobro bi se ti prileglo, ko bi te oblekli v žensko obleko pa ne v žensko, marveč v otroško, da bi služil v posmeh vsem pametnim sosedom! Ljubosumni mož se je razvnel pri poslednjih besedah, toda siva barva njegovega obličja se je takoj spreminjala 157 — v bledo. Bilo je lahko opaziti, da ga je moja oštevka o njegovem nejunaštvu živo zadela ter ga vsaj deloma zdra¬ mila iz njegove toposti. Domišljeval sem si torej, da vsaj takrat najdem priložnost k spravi razjarjenih zakonskih. Znajoč, da pri Božku več opravim s hudim, nego z dobrim, zapovem mu z glasom kolikor le mogoče strogim in resnim: «Prosi odpuščanja Novko!» BožkO na to zapoved napne ter ponosno in kljubo¬ valno dvigne glavo. A pri tem je njegovo lice postalo še neprijetnejše in zlobnejše nego poprej : Tebe prosim, gospod, ako hočeš! Ti imaš pravico mi to zapovedati. Toda Novke ne prosim nikdar! Nimam vzroka. A ko bi ga tudi imel, nisem baba, kakor si me imenoval, da bi prosil žensko milosti ali odpuščanja. Junak sem in junak svoje žene nikdar ne prosi. Nisem je vzel za to, da jo prosim, marveč za to, da ji ukazujem!» je pojasnoval z zamolklim in tresočim se glasom. «Dobro ne bom tratil dragega časa z daljšim raz¬ govorom s teboj. Zapomni si, kar sem ti rekel poprej. Ako se ne spoprijazniš z Novko v jednem tednu, pa pojdeš zopet po stari poti v Mostar v ječo. Pridem povprašat in, ako ne najdem miru med vama, pa bodi pripravljen ali zbeži. Raje zbeži, tako vsaj rešiš sramote tudi Novko, ne¬ dolžno Novko, li 6uješ?» Trdoglavni junak odgovori na moje grožnje takoj s prisiljenim smehom: «Oj, gospod, ne misli si, ne zbežim! Pridi le in videl boš, da me najdeš doma. Samo zajec išče zavetja v begu pred ječo, ali pred smrtjo, nikakor pa ne junak!» Spoznal sem, da bi > bil vsak daljši poskus zaman, kajti Božko, namesto da bi se bil pomiril, se je le čedalje bolj razvnemal. Pogrozil sem mu torej še enkrat ter se trudil pomiriti jokajočo .Novko. Po nepotrebnem Božkovem ljubosumnju ves razburjen in nevoljen sem zapustil kočo ter se vrnil po najkrajši poti domov, premišljuj©;-o tem, kako bi spreobrnil trdo- vratileža na pravo vero. Toda nobena pametna misel mi ni hotela to pot šiniti v glavo. Vse se mi je sproti podiralo in lomilo. Sklenil pa sem, da vsaj obrekljive sosede, ki so — 158 napravili razpor med zakonskima, poženem radi njih obre¬ kovanja k odgovornosti. — Toda že drugo jutro zarano sem imel v Grabi nena¬ vaden obisk. V resnici, močno sem se začudil gostom, ki so prišli k meni. Bila je to Novka, noseča na bedra pri¬ vezano malo zibeljko s svojim sinom Vukom, vodeča za roko svojega bojazljivega Božka. Velike oči te mične kra¬ sotice so se iskrile od blaženosti in sreče. Božko je priplazil k meni v sobo kakor najkrotkejše jagnje. Držal je v roki spoštljivo svojo čapko ter zrl v nerazkriti zadregi sedaj na-me, pa zopet na svojo ženo. Tudi oni turobni mrak je že zginil ž njegovega lica. Pozdravila sta me, toda daljše besede jima nekako niso hotele z jezika. Bila sta v očevidni zadregi. «Kaj hočeta ?» vprašam ju po kratkem molčanju. «A čemu ti, Božko Gvozdanovič, prideš k meni?» «Govori!» spodbujala ga je Novka ter mu nekako zapovedovalno pomignila z roko. «Oh, gospod moj», jel je pojasnovati Božko, «ne srdi se, prosim, nčl-mel Že sinoči sva se spoprijaznila z Novko. Ne verjamem več tega, kar so mi nakvasili obrekljivi ljudje. Novka je nedolžna in dobra, Novka je zlato ! Pa tudi ti si plemenit in dober. Danes te iz srca zahvaljujem za vso tvojo prijaznost, da si mi mi pomagal iz ječe — ». «Nisem ti pomagal iz ječe», izgovarjal sem se, da ovržem njegovo mnenje, katero je gotovo dobil od Novke. Rekel sem že tvoji ženi, da te izpuste brez mojega po¬ sredovanja —». «Saj veva, gospod, veva, ni treba se ti opraviče¬ vati*, ugovarjal je Božko mojemu pojasnilu že nekoliko pogumnejše ter me gledal tako zaupljivo, veselo in prijazno, kakor bi vedel sam najbolje, da sem mu le jodino jaz po¬ magal iz ječe. Pustil sem torej njima to mnenje, videč, da ga ovreči ne morem. Na to pa vprašam spreobrnjenega soproga: «Dobro, Božko, ne želim si tvoje zahvale, vendar povej mi, kako si se spoprijaznil z Novko ?» «Ej, gospod, morda se nasmeješ, ko izveš vse. Niti ne veš, kaj vse sem včeraj skusil, kako sem trpel, toda ne čudi se temu. Novka mi je bila vedno oko, katero sem - 159 čuval in cenil mnogo bolj nego obe svoji očesi. V ječi sem sanjaril samo o svojih sinovih in o njej. Vsakokrat sem zaspal z mislijo na njeno dobroto in krasoto; vsikdar se mi je zdelo, kako me objemajo njene roke, kako poljubu- jejo njene ustnice. Lahko pa si domisliš, kako mi je bilo, ko sem bil pri svojem povratu domov pozdravljen od so¬ sedov s prezirljivim smehom, češ, da me je Novka že po¬ zabila, da ne koprni po meni, da jo ti obiskuješ in da na račun njene ljubezni si se potegnil za-mo pri mostarski gospodi. Bil sem zares baba, da sem jim lahkomišljeno verjel. Največjo bridkost pa sem občutil včeraj, ko si po¬ poldne odšel od naše koče. «Novka te no ljubi več, Novka je na-to pozabila*, ta misel se mi je vsiljevala neprestano v mojo zbegano glavo. Najina koča se mi ni zdela več domača, kjer sem bil od- pahnen in morda cehi sovražen. Zaman so bile Novkino solze in prošnje. Domišljeval sem si, da se samo tako hlini, hoteča me tako prepričati o zvestobi svoje ljubezni. Ko si ti odšel, nisem je več niti pogledal. Zvečer sem se vlegel v postelj, da prespim svojo jezo in svojo žalost. Moj mali Marko pride k meni. Objame me okrog vratu ter se stisne k meni pod odejo. Hotel sem ga s početka suniti od sebe, toda srce mi ni pustilo; pritisnil sem ga torej k sebi. Pa sem jel moliti. Vendar težko sem bil kedaj pri molitvi tako raztresen, kakor to pot. One temne, puste misli, ki so me mučile včerajšnji dan, so mi neprestano silile v glavo. Morda mi Bog odpusti, da sem šepetal k nebesom samo prazne besede; nisem mogel najti k molitvi zaželjenega miru. Mali Marko je tiho poslušal mojo molitev. «Kaj delaš oee?» vprašal me je potem zaupno s svojim tankim glasom. «Molim*. Dete je na te moje .besede urno vstalo ter takoj po¬ kleknilo poleg mene na posteljo. «Tudi jaz moram še moliti*, je dejalo ter jelo nareko¬ vati dve ali tri kratke molitvice, katere ga je bila Novka naučila. Gotovo mi ne boš verjel, kako je strepetalo moje srce pri tej otroški molitvi. Zdelo se mi je, kakor bi se mi vlival 160 — vanj novi prod toplejše krvi in nekak poseben, nov rod¬ binski blagor, kateri mi je bil predobro znan, toda od mene še preveč oddaljen. Ko je Marko izmolil, hotel sem ga zopet pritisniti k sebi, toda on se ni pustil. « Se za očeta!» dejal je ter takoj izgovarjal z jeclja¬ jočim, toda za me najsladkejšim glasom — Očenaš. - Prve besede Očenaša so me zopet močno pretresle. Nakrat sem spoznal vso svojo nečimnost in vse svoje slabe lastnosti. Da, zgrozil sem se sramote, toda ob enem tudi neizrekljive sreče. V tem kratkem Očenašu, v tej nedolžni Markovi molitvi sem se ob enem prepričal, da Novka ni na-ine pozabila. V tej mali molitvici, katero je naučila v moji nenavzočnosti otroka, sem opazil nakrat vso njeno noomajano ljubezen. Pri vsaki besedi molitve mi je hitelo iz Markovih ust nasproti na tisoče njenih ljubečih spominov. Poljubil sem naj poprej Marka, na to pa sem vstal ter šel poiskat Novko. Našel sem jo, revico, sedečo zunaj pred kočo. Držala je v naročju svojega Vuka, poljubovala nje¬ govo glavico ter pri tem še neprestano plakala. Nu, gospod, konca ti morda ni treba povedati — — — — » «Le ohrani si ga, saj si ga lahko sam domislim», od¬ govorim mu videvši, kako se mladostna krasotica pri po¬ slednjih Božkovih besedah čedalje bolj zaliva z rdečico. «Saj veš, gospod, kaj učiniš, ko se vrneš k ljubeči ženi», doda Božko. «Ali si jo prosil odpuščanja ?» vprašam ga po tej kočljivi omembi. «Ej prosil sem jo ! » priznaval je Božko v zadregi. «Nu, vidiš! Morda pa si še domišljuješ, da si vsled tega manjši junak? Saj si trdil še včeraj, da se mož ne ženi, da bi svojo ženo prosil, marveč, da bi ji ukazoval. In evo, tako naglo se je ohladila tvoja poveljniška zavest ter se podvrgla mladi ženki — ». «Prav imaš, gospod, sedaj spoznam, da more prositi tudi junak, a ne zmerom. Ne bil bi prosil Novke odpuščanja, alco se ne bi bil pregrešil proti njej. Toda tudi to bi ne bilo junaško, ako bi ne bil spoznal svoje prenaglenosti. Verjemi mi, gospod moj, da največje junaštvo je to, spo¬ znavati svoje napake in vestno jih iztrebljevati — ». — 161 — Novkin jezik, s početka nekoliko molčeč, se je tudi kmalu razvezal. Njunega govora ni hotelo biti niti konca. Pripovedovala sta mi o vsaki malenkosti, še tako neznatni, ter me povpraševala zlasti po moji rodbini. Novka jo oči- vidno že razodela temeljito svojemu možu vse moje tajnosti, katere sem ji zaupal. O, koliko sladkih besed in nežnih spominov sta pošiljala ta dva zakonska za mojo ženo, ka¬ tere še doslej ne poznam, in za mojim revnim, nedolžnim, namišljenim otrokom. — Ko je govor nekoliko potihnil, omenil sem, kako mi Novka ni hotela darovati opank. « Vidiš, Božko, kako zvesto ženo imaš! Niti opank mi ni hotela dati, da, niti prodati za spomin, ti pa si si do- mišljeval, da mi je darovala svoje srce!» Junaku so se zaiskrile oči; pokimal je, češ, da se z menoj strinja, ter se takoj jel hvaliti: «Eh, Novka ima v tem oziru trdo glavo. Ne učinila bi tega niti za ves svet, to vem! Dobro ženo imam! A kaj opanke! Jaz ti jih naredim, kolikor si jih želiš. V mostarski ječi so si moje roke spočile, in sedaj že kar koprnim po delu. Ako ne bo kaj drugega, pa se lotim opank. Zlasti poleti so ugodni in dobri; noge te v njih ne razbole in hodiš v njih lahko kakor ptič*. «Hvala ti, Božko Gvozdano*vič», odgovorim darežlji¬ vemu možu. « Premnogo bi jih ne utegnil splesti. Cez ne¬ koliko dnij se vrnem v svojo domovino. Tudi meni služi sreča, da se nastanim zopet pri domačem ognjišču. V resnici tudi ne bom čakal, da bi mi ti delal opanke. Sicer pa si jih tudi ne želim od tebe, marveč od Novke». «Hvala Bogu!» zakličeta oba, ko čujeta mojo novico. « Vidiš, tudi tebe je Bog nagradil za to, da si se po¬ tegnil za Božka!» pojasnovala je precej na to Novka. Predno sta odšla, ..sta me še prosila, naj jima nazna¬ nim dan svojega odhoda iz Hercegovine. Obljubila sta mi, da se še prideta poprej poslovit. Božko me naposled še poprosi, naj mu napišem na košček papirja svoj naslov. « Pošljem ti pismo na Ceško», je obljuboval, ter ti naznanim, kako se nam godi in kaj je novega pri nas. Ne znam sicer pisati, toda duhovnik mi napiše pismo». 11 162 Čez nekoliko dnij sta zopet prišla. Novka je imela zopet s seboj svojega Vuka v zibeljki, in Božko je vodil za roko svojega prvorojenca, sokoliča Marka. «Vzemi to-le od mene za spomin iz Hercegovine*, 'reče Božko takoj, nudeč mi krasen hercegovinski nož, s srebrom umetno ozaljšan. Na obeh straneh sem čital z zlatom vdelan svoj pisan naslov, uprav takšen, kakoršnega sem mu bil poprej napisal na košček papirja. «Saj dobro vem, kaj se spodobi*, dejal je mož po¬ nosno, ko je opazil na mojih očeh osuplost. «To je pravo fočansko delo. Nalašč sem šel v Fočo k Mustafu, da mi ga je naredil o pravem času. Le poglej gospod, kako delo je to! On je mojster za to. Mustafovi noži se v Carigradu plačujejo z zlatom*. «To-le pa vzemi od mene za spomin za svojo ženo in svojega otroka!* dejala je s smehom in iskrečimi se očmi Novka ter izvlekla izza nedrij dva para opankov, jedne velike, jedne pa prav male. «Izbrala sem za nje najboljše jermene, — še na sejmu ne dobiš boljših*. «Jn sama si jih spletla?* vprašal sem srečno krasotico. «Sama — Božko je privolil*. «Zapovedal sem, gospod!* pojasnoval je takoj na to Božko. «Ej, Božko, torej še nisi dal slovo svojemu povelj- ništvu ?» -«Saj Novka rada uboga*, odgovoril je soprog ponosno se smehljaje. Zahvalil sem ju za darove in obljubili smo drug dru¬ gemu, da si hočemo pisati. Da, Božko je celo trdil, kadar dobi potrebnega denarja, da pojde enkrat v Zlato Prago ter bode moj gost, — toda ne vem; v Hercegovini si človek težko pridobi denarja. Poslovili smo se najiskrenejše ter izrazili drug dru¬ gemu različna voščila. Ne vem že več, česa vsega smo si želeli, toda bilo je tega mnogo. Ako bi se izpolnila le dese¬ tina od vsega tega, bili bi najsrečnejši ljudje na svetu. Bili so to dobri ljudje. Dolgo sem zrl za njimi, ko so odhajali. Bili so zelo srečni.! Božko mi je dvakrat pisal. Drugokrat, da so dobili poleg Marka in Vuka še tretjega Gjura (Jurija). A šaljivec 163 — me je povpraševal, če se mar tudi meni ni pripetilo kaj podobnega. Odgovoril sem mu, in — priznavam, da sem mu to potrdil, dasi ni bila resnica. Kadarkoli pogledam njiju darove, vsikdar mi zaigra smeh na ustnicah. Zlasti Novkin dar je neizmerno nežen in mičen. Dva para opank že imam; manjkajo mi samo noge, ki bi jih obule. — — — 11 * % I Sovražnik. POLJSKI SPISAL OSTOJA. ,,4 Poslovenil Podravski. v J I i Ne pomnim v katerem letu sem opravljal namesto zbo¬ lelega tovariša službo preiskovalnega sodnika v okrajnem mestu. Za seboj sem imel pred nedavnim dovršene vse- učiliščne nauke, pred seboj... dolžnost sodnika v nebeškem kraljestvu, morda radi tega, ker sem na zemlji pripadal k onim reservnim bitjem, imenovanim «kandidatje», katerih življenje je večkrat zavisno od smrti bližnjih prijateljev. Prvo delo, v katerem bi imel voditi preiskavo, mi je dalo kaj prijetno priložnost, pokazati svoje preiskovalne sposobnosti. Pred sodišče bi imel biti postavljen Peter Grivak, mlad človek, ki je že trikrat sedel v ječi; prvič za kradež, drugič za kradež in tretjič za kradež, vsikdar z dokazi, obtežujočimi krivdo. Predno sem ga osebno •spoznal, sem si ga predočeval v duhu pred seboj s pomočjo svojih psihično-ekonomično-sodniških formul. To bi imel biti človek podjetne narave, močan, kdo ve, morda z vsemi vrlinami poštenega človeka. Prvič je ukradel platnene hlače, potem kožuh in naposled Židovo blazinico — same take reči, katere mora imeti hlapec, ka¬ terih pa si sam ni mogel kupiti. Pokvarivši si enkrat svojo «karijero», je on le s težavo mogel dobiti službe; potikal se je med ljudmi, preganjan večkrat z nezasluženim pre¬ ziranjem. Dokaj razžaljenj se je moralo nakopičiti v tej zavrženi duši. Jaz sem si živo predočeval ono sovraštvo, katerega je on moral biti navzet proti socijalnim zakonom, ki so ga postavili na najnižjo stopinjo v brezdno beračije in popačenosti ter za prvi prestopek poplačali mu z jetnišlco plesnobo na vse življenje. Mislil sem na oni soparen krog, v katerem večno kroži zakon in pravica in se ljudje nikdar ne morejo srečati z licem k licu. «Bolna duša», kot del — 168 — dremajoče moči, je budila v meni živo simpatijo. Vedel sem že naprej, da davni prestopnik se bo zvito izvijal, tem več, ker je delo bilo temno, dejstev, ki bi dokazala krivdo pa ni bilo skoro nikakih. Obdolžili so ga, da je zadavil na poti žensko, vzevši ji sedem goldinarjev, funt sladkorja in rdeč robec, a dva tedna po dovršenem prestopku si je kupil nove škornje. Te so bile tudi jedina priča. Ne glede na to so vsi enoglasno trdili, da le on sam je mogel dovršiti ta zločin; on je že trikrat sedel v ječi, ni imel rodbine, niti koče; bil je postopač in vrhu tega nenavaden hrust. Govorili so, dolžili in ugibali, toda do¬ kazov ni bilo. Radi tega je bilo vse zavisno od zvitih vprašanj, od nepremišljeno izgovorjenih besed, od gibanja, od vsakega tudi najmanjšega napotljeja, na katerega pod¬ lagi bi bilo moči spoznati krivdo. čakajoč obdolženca sem pregledoval spise v pisarni. Bil je deževen jesenski dan; dež je padal na steklo in na trhel oknin okvir; blatna, mračna sobana je bila kaj tu¬ robna v tem somraku; stare stene, zamazan strop, kupi papirja, prevezani z vrvicami — vse skupaj je tvorilo kaj bolesten utis. Na ulici mimo, okna so korakali Židje, šve- drajoči s pohojenimi opetniki; vsak, kakor bi ga vezala dolžnost, je pogledal skozi okno, in zagledavši me, snemal kučmo. Razun'tega ni bilo nikakih znakov življenja; tišina je bila taka, da sem razločno slišal, kako črv grize mizo pod zelenim suknom. V tej mrtvi tišini pridobiva zločin Petra Grivaka v mojih očeh vedno več pomena; nestrpno sem ga priča¬ koval. Naposled ga pripeljejo. Pri odmevih korakov straže je dolgčas hipoma zbežal. Namesto izmučenega, shujšanega mladeniča s turobnim obrazom, je stal pred menoj možak kakor hrust, zarujavel, rdeč, s takim razbojniško-naglim pogledom, da mi je kar duša strepetala tudi v navzočnosti straže.. Razbojnik se ogleda po sobi, vzdihne s polnimi prsi 'ter čaka mirno, očividno trdno sklenivši, vstrajati pri svojem zanikanju do konca. Ne glede na to, da je bila to moja prva praksa, je bil moj preiskovalen pogled dovolj bister, da bi mo ta zunanji mir zlahka mogel prekaniti. Zroč na to veliko glavo z rumenimi lasmi, na velikansko postavo, sem čutil, kako kipi kri v njem, kako je zbral vse svoje moči, da ne bi izdal svoje besnote. Niti ni trenil z očmi. Samo enkrat je lahno stresel glavo, kakor bi odganjal muho, na to pa je znovič stal nepremično pred mojim preiskovalnim po¬ gledom. Po navadnih formalnostih ga začnem izpraševati. «Ne vem, nisem videl, nisem s'lušal», je odgovarjal vprašanec. 169 - Železna volja je tičala v tem, na videz brezmiselnem me¬ dvedu. Zdelo se je, da š*e muke bi ga ne pripravile k pri¬ znanju. Razumel sem, čemu so največji mučenci pohajali iz preprostega naroda. Že sem skoro dvomil pojasniti to delo — vse zaman, zastrupovani lisjak se je potuhnil kakor mrtev pa še sem nadaljeval izpraševanje. Nakrat, kakor nehote, urneje nego si je on mogel domisliti, rečem: «Rdeč robec si podaril dekletu?* Zasačen nepričakovano je pokimal z glavo. Moj tajnik in stražniki se nasmehnejo ter ga pogledajo. Kri mu je kar šinila v lice, ušesa, vrat. Stisnil je pest, od česar so se mu na kosmatih rokah napele žile kakor motvozi, ter me gledal s široko odprtimi očmi, zatajivši dihanje. Na naslednja vprašanja je on molčal, mežikal z očmi ter me gledal kakor strupena kača svojo žrtev. Jaz sem pobešal trepalnice, toda izpod njih sem jasno videl razbojniško postavo v razgaljeni srajci, pod katero so bile videti široke prsi, po- obraščene z rumenimi lasmi. Razjarjen tiger ne bi mogel biti groznejši. Naposled je priznal, da je denar in robec našel na cesti, toda uboj je odločno tajil. Do konca preiskave ni me spustil izpred oči j, kakor bi si bil hotel vtisniti v spomin moj obraz. Časih je stiskal in oviral dihanje - obžaloval je to neradovoljno svoje priznanje, katerega ni mogel več preklicati in katero je vse pokvarilo, čaša obdolženja je bila napolnjena; jaz sem dodal še nekoliko primernih vprašanj, na katera je pa hotel odgovoriti v prihodnje. Prepričan sem bil, da takega, zverini podobnega, eksemplarja ne srečam več, in nisem več dvomil, da je on ubil žensko ter razun tega doprinesel še več zločinstev. Bil sem ponosen — priznavam — da sem osvobodil človeštvo takega strašila. Po dokončanem izpraševanju, ko so ga odpeljali, je on nekaj surovo zamrmral. Jaz dvignem glavo: on, stoječ med stražniki, me je gledal in mi pretil s pestjo; na to je pljunil proti meni ter zginil za vratini, odpahnen po straž¬ nikih. Jaz sem stal kakor steber; uprav kakor bi me bila oglušila ta velikanska pest. Bil sem vesel, da tiči v ječi in da se najbrže nikdar več ne srečava. Drugega dne je bilo vse preplašeno po mestu. Zarano v jutro se je raznesla novica, da je Grivak po noči zbežal iz ječe. S početka nisem verjel govorici; ko pa sem se' osebno prepričal, da po Grivaku ni ostalo v ječi niti sledu, jelo me je biti grozno strah. Pripravljen sem bil verjeti, da’ je razbojnik bežal samo radi tega, da bi se maščeval nad menoj. Kosmata pest mi je bila vedno pred očmi. Premetaval sem se, kakor oparjen; vsi občutki so za¬ mrli pred nepremagljivo grozo. Vrhu tega je tudi moje stanovanje bilo kaj primerno za napad: majhna hišica na 170 — samoti, brez ograje in vrat. Po dnevu še ni bilo tako hudo; pri delu v družbi sem pozabljal na svoj strah; po noči pa se me je polaščevala vročnica. Veter je žvižgal v pročelju oken, v sobani se je slišal gluhi šum. Sedeč v najvarnejšem kotu sem jasno slišal, kako se nekaj potihoma plazi k oknu, tiho dotika oknic, in v tem trenutku sem še previdnejše zgrabil samokres. Zroč v okno sem pridrževal dihanje; če bi bil veter zaropotal močneje, bi bil ustrelil. Potem so se koraki oddaljili k drugi hiši; jaz pa sem močneje stiskal v roki samokres. Kar šumelo mi je v glavi, tako sem na¬ penjal sluh; mučna nestrpljivost me je prevzela; rad bi bil skočil z mesta, hitel na dvorišče in streljal v temo, toda bal sem se, da me ne proglase za norca, in ostal sem na mestu klavern, kakor na histeriji bolna ženska. Moja muka se je začela z nočjo: tihih, skoro mačjih korakov nisem čul več samo za oknom, marveč pri vratih, pri mizi, da, celo pri sami postelji... Nikdar v najhujši vročnici nisem, prelil' toliko znoja, kakor v teh nevarnih nočeh. Prebujal sem se, čuteč nastavljen nož na vratu, ali pa se mi jo zdelo, da bežim med množico samih Grivakov. Med tem pa je pravi Grivalc zginil brez sledii; vse iskanje je bilo zaman. Išči Vetra na polju! Na srečo se je vrnil tovariš s počitnic; jaz sem od- • ložil službo ter odrinil, prepričan, da imam nekje na svetu zakletega sovražnika, s katerim bi se ne hotel srečati še po smrti. Ta misel me je dolgo mučila, toda novi utisi so naposled zaglušili stari strah. čez nekoliko let me je peljala usoda čez nepoznano goščavo, na jezo in milost nepoznanega logarja, ki bi me imel kot kontrabantarja spraviti na varno mesto. Poti v gozdu nisem znal, in če bi jo bil tudi znal, ne šel bi bil po tej, po kateri hodevajo navadni ljudje. O logarju sem čul, da je kaj pošten človek, da služi že več let na jednem mestu ter pozna vse steze po gozdu kakor prste na roki. Tako mi je pripovedoval o njem nadlogar, kateri kot na¬ čelnik ga je visoko cenil in v dokaz svoje naklonjenosti poslal mu po meni že načeti funt duhana, ki bi imel služiti kot darilo, priporočajoče me varstvu Padalca. Njegova koča je stala na trati sredi orehov in smrek, na zelenem volnatem mahu. Bilo je proti koncu poletja; požete njive, usahnele meje, divje hruške, pokrite z zarumenelim listjem — so bile kaj žalostne; solnce je še na videz grelo, toda že naj¬ manjši vetrič je narejal mraz. Okrog koče na gredih je rastla pesa in repa; na obeh straneh si opazil dve kopi sena. Tišina in goščava je bila taka, da ko sem, odpravivši spremljevalca, ostal sam — postalo mi je nekake tesno. Jelke in mlade smreke so ločile ta kotič od ostalega sveta. • 171 — Vrata v logarjevo kočo so bila podprta s kolom; celo psa ni bilo videti, če bi ne bilo gred z rastlinami in onih kop sena, pa bi se ti kazala koča kot davno pozabljena razvalina; niti jedne stezice ni videti okrog; streho je obrastel mah. Padalec je živel sam in morda le redkokedaj pogledal v kočo. Na kamnu pri vratih zapazim drobtinice kruha, pri vodnjaku še mokro vedro, — torej je on moral biti danes tukaj; ali pa se vrne na noč? Solnce je zahajalo; do pol¬ noči bi imel biti na drugi strani reke; pred nama je ležal še dober kos poti. Če se on zapozni, treba bo potovati po noči. Resnica, Padalec je pošten človek, toda tudi z naj- poštonejšim hotel bi iti po dnevu. Pričakovaje ga sem zadremal pod kopo. Ko se pre¬ budim, je solnce že zašlo, iz gozda je pihljal hladen vetrič, vrhovi jelk so potemneli. Pod drugo kopo, s hrbtom proti meni obrnen, je sedel človek v jopiču s puško na plečih. Rumeni lasje, spleteni v kosmiče, so mu štrleli izpod kučme na ovratnik in ušesa. Obuval je opanke ter povezoval nogo do kolena. Poleg njega na senu je ležal s stegnjeno glavo črni pes ter lahno mahal z repom. Morala sta me opaziti, toda ostala sta mirna, kakor se to spodobi gospo¬ darju. Nisem opazil takoj Padalčevega lica, in še le, ko sem stal pred njim, je dvignil na-me oči: strašen pogled, polo¬ vico lica mu je pokrivala rumena brada. Gledala sva drug drugega: pobesil je roki, odkril usta ter odstopil za dva koraka. Prejšnji strah, ki me je mučil nekoliko let — je bil zopet tukaj. Grivak! Da, to je on, strašno zagorel, za¬ raščen, grbav — toda popolnoma pravi. Take kosmate pesti, take divje oči imel je samo on med vsemi mojimi znanci!.. Podam mu tobak, sklenivši, ne zmeniti se o tem, da sva stara znanca. Rad bi mu bil čital v očeh, ali me je spoznal, toda on ni gledal na-me. Stisnil je tobak pod pazduho in, dvig- nivši obrvi, gledal nekam v gozd. Ko ga vprašam, ali takoj odrineva, me tako začudeno pogleda, da sem zgubil veselje k daljšim vprašanjem. Naslonivši se na plot, jamem zvijati papirnato smodko in — sramotno priznati — roka se mi je tresla. To nepričakovano srečanje me je omamilo. «Zlod me ne vzame», mislil sem si, pa v tem trenutku pričakoval, da me Grivak oplazi z robato palico po glavi. On je sedel nepremično ter nakrat zategljivo zažvižgal. Odmev je ponovil njegov žvižg. Kako znamenje je to? Nehote se ozrem. Gost, teman gozd je naju obkoljeval; iz daljave se je čulo lahno lom¬ ljenje vej. Pes se je vrnil ves zasopljen, skočil na pleča — 172 Padalcu ter mu lizal lice, ušesa. To dobrikanje je odobrilo logarja; zamomljal je nekaj ter lahno potegnil psa za ušesi; vedno pa se je izogibal mojemu pogledu, in na vprašanja odgovarjal samo z gibanjem glave. Poskušal sem začeti razgovor. «Kako, da tako sami, brez žene, živite v gozdu ? Ali vas ni strah ?» «Z Bogom nikjer ni strašno», odgovori on, neprestano zroč v gozd. «Bržkone že od davna živite tukaj ?» vprašam ga na¬ lašč, kakor da ga ne poznam. On je zmajal z glavo ter me potem nakrat sumljivo pogledal. Ali me je spoznal? Minilo je res že nekaj let, jaz sem se utegnil spremeniti, on pa je popolnoma zdivjal v goščavi. No, če pa je bil primoran skrivati se pred ljudmi, živeti v tej puščavi pod izmišljenim imenom — pa sem bil le jaz temu kriv. On je to priznal takrat, ko mi je zapretil s kosmato pestjo, pa se spominja tudi sedaj, ko se tako uporno izogiblje mojim očem. «Imate-li dobro službo?» On mahne z roko. Razgovor se ni vezal. Med tem se je stemnilo in jaz mu nisem smol omeniti, da je že čas, podati se na pot. On pa se je kazal vedno bolj mračen ter se celo na dobrikanje psa ni več zmenil. «Nu, pojdiva», spregovori naposled ter vstane. Bil je kakor atlet; razun puške je imel v rokah še veliko robato palico; jaz pa sem imel v stranskem žepu svoje suknje spravljen samokres. Ubogajoč pozivu, potegnem kučmo na ušesa ter hočem vzeti še popotno torbo, ležečo ob plotu. On mi molče vzame torbo iz rok in jo dvakrat dvigne kviško, kakor tehtajoč njeno vsebino. «Le nekaj perila in obleke je v njej, nič ni težka in lahko jo nesem sam», omenim jaz laskavo, pojasnujoč stvar ljubeznivemu sopotniku.' «Denarja ni?» vpraša on, in prodno sem utegnil od¬ govoriti, odide z urnimi koraki v gozd, kjer se je že po¬ polnoma stemnilo. Jaz sem ga le s težavo dohajal; pa če sem le neko¬ liko zaostal, obstal je tudi Padalec ter gledal nazaj preko ramen. Tema in moje prestrašeno domišljevanje je posta¬ jalo vedno groznejše. Dvakrat je sunil psa v bok, ko se mu je motal pod nogami. «Kaj se mi motaš pod nogami? Pasje pleme, oh, pasje pleme!» je mrmral, obračajoč se k psu, toda jaz sem obračal te besede na-se. Pes mu je vedno bolj silil pod noge, on pa je mrmral, pljuval in se pomenljivo oziral po meni. — 173 — Počasi in previdno je vzel puško s pleč in jo stisnil k prsim s cevjo nakviško, uprav nad mojim ušesom. Dospela sva v neprehodno goščavo tankih jelk, prepletenih s suhimi hra¬ stovimi vejami; v višavi je bil samo tu pa tam videti med vejami košček sinjega neba. Padalec se ustavi, položi mojo torbo pod drevo, izvleče izza pazduhe usnjati mošnjiček ter jame ogledovati puško. Jaz sem pozorno opazoval njegovo ravnanje. Sunil je v luknjo, prislonil uho k hrastu ter se oziral po gozdu. Jaz pa med tem pozorno vlečem samokres iz žepa. «Zverina čuje!» zamomlja poslušajoč. «Tudi jaz nisem brez orožja», rečem ter izvlečem samo¬ kres iz žepa. «Ej! To utegne biti dobro za človeka», spregovori on, prezirljivo pomignivši z rameni, «toda pri nas, tukaj, hvala Bogu, ni razbojnikov, zverine pa to ne ugonobi. Spravite to igračo; v slučaju potrebe znam jaz streljati za dva». Odideva dalje; on se še vedno ozira naokrog. «Včeraj smo imeli splošen lov; tri gnezde volkov smo vznemirili, osem ubili, ostali pa se klatijo po gozdu. Bog računaj, kako so besni! Sinoči so začeli tuliti, da mi je kar srce umiralo, in ta stari bedak trepeta kakor mrzličen». Pri teh besedah sune psa v rebra; ta, pobesivši rep, pa se stiska k njemu. Iz lesne globelji se jame oglašati godba debelih in tankih glasov, pretrgovana z žalostnim tuljenjem. Ves gozd se je napolnil z odmevom te divje godbe. Jaz se približam k Padalcu in, ko se je tropa vedno bolj bližala, primem ga nehote za jopič. «Cujete-li, kako mrhe klopočejo z zobmi! Da bi tudi po vas v zvoniku tako zvonili!» Obstaneva ter se stisneva k drevesu, v goščavi pa so se lomile suhe veje druga za drugo. Zdelo se mi je, da vidim žareče oči, sivkasta hrbtišča. Padalec je sopel nad mojim ušesom, trudeč se, dihati kolikor mogoče tiho. «Ni znano, ali so šli naprej ali nazaj», reče, ko je vse utihnilo. « Slabo pride človeku brez psa; jeden sam ničesar ne opravi, ta lenuhar pa je celo pozabil lajati*. On urno odide naprej in tudi jaz postanem pogumnejši. «čemu si ne dobite boljšega psa?» «Ej! Mlad vsikdar provzroči staremu krivico; do krvi so so razgrizli, in meni je žal zanj, ker mrha že dolgo služi. Dokaj časa se je klatil z menoj, predno je našel ugodno stanje, kakoršno mu tiče. Naj vsaj mirno preživi svojo starost! Posebnih dobrot itak nima, jesti se je skoraj od¬ vadil, zato pa ima svoj kotiček in nihče ga za prazen nič ne bije. Oj, ni malo doživel, ta pes! In kdor pozna črno 174 — usodo, ta se potem spoprijazni s kakoršno bodi. Naj torej služi do konca!» On pogleda psa ter pljune, kakor bi odganjal mračne spomine. Gozd je postajal redkejši; pred nama se je razprosti¬ rala peščena planjava, poobraščena s praprotjo, tam v da¬ ljavi pa se je bliščala reka. Z nasprotnega obrežja, izza črnega gozda, je počasi priplaval mesec. Na peščenem obrežju se ustaviva. Reka je bila plitka; skozi prozorno vodo je bilo videti dno; na sredi reke pa peščen nasip. Še kakih deset korakov in oddahnem se svobodno. Prebrodili smo reko drug za drugim. Spredaj je šel Padalec, jaz za njim, pes pa za menoj; lahni šum vode se je razlegal po prostranstvu, osvetljenem od meseca. Ko se ustavimo na nasprotnem bregu, položi Padalec mojo torbo na tla ter odide na stran. Tu se ustavi pobe- sivši glavo ter gleda v tla. Opazivši, da jemljem iz žepa novce, sname kučmo, se odkašlja ter pogleda naokrog. «Jaz ne potrebujem plačila*, zamomlja z gluhim gla¬ som; «čemu mi je denar? Hočem pa prositi vaše milosti...* pri teh besedah umolkne, mane kučmo v rokah ter gleda po strani na desno in levo. « Hočem prositi vaše milosti*, ponovi on, «da nikomur ne pravite o meni*, dostavi tiho. «Živim tukaj kakor Padalec, naj bo tako do smrti*, nadaljuje on tiho, «tako sam... v gozdu... in izvrstno. Kruha ne stradam, a življenje mi teče mirno. Bodite milost¬ ljivi, ne pravite tam o meni, kakor bi me ne poznali... Pada¬ lec, ,nu Padalec, četnu tam omenjati poprejšnjega človeka!* Po teh besedah dvigne na-me oči ter pričakuje odgovora. Ako bi me bil namesto te prošnje sunil v rečno globelj, manj bi se bil temu začudil. Podam mu roko. On odide pomirjen. Stoječ na bregu sem ga spremljal z očmi, dokler se skupno s svojim psom ni skril v goščavi. Obseg. vt/. Slian 1. Figura. Ruski napisal Leskov; poslovenil Podravski. 1 2. Iz križarskih bojev na Poljskem. Poljski spisal Edvard Zorjan; poslovenil Podravski.21 3. Slep čo v od j a. Slika iz bosanske prošlosti; hrvaški spisal Ivan Lepušič; poslovenil Ivan Cestimir .49 4. Slika iz glad n ih let. Poljski napisala Eliza Orzeszkowa; po¬ slovenil Podravski.61 •">. Slovaške sličice. Češki spisala G. Preissova; poslovenil Franc Tominšek (a. Razna mnenja, b. Ovčica, c. Brata steklenkarja) . 73 C. A d a. Novela. Iz hrvaščine preložil Vekoslav .109 7. O če naš. Hercegovinska. pripovedka; češki spisal Jos. D. Konrad; poslovenil Podravski. 125 8. Sovražnik. Poljski spisal Ostoja; poslovenil Podravski . . ■ . 105 'pl .•v