VOJNE FOTOGRAFIJE 1941 – 1945 – PARTIZANSKE ENOTE 



JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA 


Zbirka: Slovenska vojaška zgodovina II. Avtor: mag. Zvezdan Marković 
Avtor v knjigi Jugoslovanska ljudska armada predstavlja razvoj JLA, ki so jo obdali z mitom četrte ali pete najmočnejše armade v Evropi, ki pa to ni bila, kot nam v knjigi pojasni Zvezdan Marković. Lotil se je njene »drobovine« – njenega ustroja ter organizacijskega dela, raziskal pa je tudi dogajanja skozi desetletja njenega razvoja, ki so vodili do njenega razpada leta 1991, ko je v SFRJ ostala praktično edina zagovornica jugoslovanstva, kajti »ukinitev« tega je pomenila tudi njeno ukinitev… . 
Uvodnik 
Vsebina 

Za nobeno stranko! 

Dobrega četrt stoletja je tega, kar smo se pripadniki Teritorialne obrambe podali v oborožen boj za zavarovanje neodvisnosti Slovenije. V obrambi nismo bili sami. Miličniki, civilna zaščita, lovci, prevozniki, cestarji, komunalni delavci, gozdarji, železničarji in še bi lahko našteval, so vsak na svoj način branili domovino pred Jugoslovansko ljudsko armado, ki so jo poslale nad Slovenijo jugoslovanske ob­lasti. Bili smo enotni, kot pol leta prej na plebiscitu: za Slovenijo, za svobodo in neodvisnost slovenskega naroda in vseh državljank in državljanov, za hitrejši razvoj, za demokracijo, za več socialne pravičnosti, za več blaginje, za svobodno povezovanje s svetom, za boljše delavca in kmeta, slehernika … 
Za Slovenijo! In že kmalu po osamosvojitvi se je začelo. Prepričevati so nas začeli, da smo se borili za še marsikaj drugega. Poskušali so nas deliti in deloma jim je tudi uspelo. Dobili smo veteranski organizaciji miličnikov in teritorialcev, čeprav bi lahko imeli veterani eno, ker smo se borili skupaj in za isto svobodo. Kljub vsemu pa ne ena ne druga nista postali satelit nobene politične stranke. Ostali smo veterani, ki zagovarjamo vrednote tistih dni, ko smo zavarovali Slovenijo z orožjem, in ne politični špekulanti, ki pričakujemo za klečeplazenje strankarskim komandam debelejše drobtine. Lahko bi se zgodilo okoriščanje posameznikov, za­služnih za klečeplazništvo. 
Ker ni šlo drugače in trmasto vztrajamo pri povedanem, je nastala in nastajajo neke nove organizacije, ki naj bi se postavile v bran vrednotam osamosvojitve. Ker da oni vedo, kaj so vrednote. 
Nismo se borili za nobeno stranko! Borili smo se za Slovenijo in vse njene državlja­ne in ne popuščamo in ne odstopamo. Naj se borijo za stranko in njeno ideologijo, nesramno pa je, da žalijo borce slovenske osamosvojitve in nastopajo ter se predsta­vljajo kot to, kar niso. Mi smo v organizaciji Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki združuje državljanke in državljane s statusom vojnega veterana, in nas je 25.000 tisoč. Nas stranke in delitve ne zanimajo in ne spodobi se ustvarjati med miličniki, teritorialci in drugimi komponentami veteranov razdora, ker ga nimajo za kaj. 
Lahko delijo borce NOB in kolaborante, ker v drugi vojni je bila med sloven-skim narodom res krvava ločnica, v osamosvojitveni vojni pa ne! Med nami ni bilo kolaborantov. In zato odklanjamo in zavračamo poskuse iskanja in ustvarjanja „razlogov“, da bi nas sprli in razdelili. Če brez netenja razdora na vseh koncih in krajih ne morejo, naj pustijo vsaj veterane osamosvojitvene vojne izven političnih špekulacij. 
Za svoj prispevek k osamosvojitvi in organizirano veteransko delovanje si ne zas­lužimo žalitev in maltretiranja. Ne nazadnje smo za samostojno Slovenijo zastavili svoja življenja in obeležja danes spominjajo na krvavi davek med teritorialci in miličniki, ki so padli v spopadih z JLA. 
Danijel Božič 


3 Uvodnik: Za nobeno stranko! 4 Intervju s Francem Balasom 5 Nagovor predsednika ZVVS 
Ladislava Lipiča 
6 	Tako sva sklenila z mamo -
Ivana in Jože Uršič 7 Prvikrat slovesno obeležili 
dan suverenosti 10 RŠTO Slovenije 1990/91 11 Iz organizacij ZVVS – OZVVS 
BELA KRAJINA 12 OZVVS CELJE 13 PO ZVVS DOLENJSKE 14 OZVVS GORENJSKE 
OZVVS GORNJA RADGONA 

15 	OZVVS GORNJE POSOČJE 



16 	OZVVS GROSUPLJE 
18 	OZVVS KOČEVJE 
– Pogovorni večer 
21 OZVVS KRASA IN BRKINOV 22 OZVVS MURSKA SOBOTA 
23 	OZVVS SEŽANA 
24 OZVVS SLOVENSKE KONJICE 25 OZVVS SPODNJE 
SAVINJSKE DOLINE 26 OZVVS ŠKOFJA LOKE 27 OZVVS ŠOŠTANJ 28 OZVVS ZASAVJE 32 OZVVS ZGORNJE GORENJSKE 
OZVVS ZGORNJESAVINJ-
SKO-ZADREČKE DOLINE 
33 	5. Mednarodna konferenca veteranov v Vukovarju 



34 	Od nas so se poslovili 

Glasilo Veteran je informativno glasilo Zveze veteranov vojne za Slovenijo • E-naslov: veteran@zvvs.si • Spletna stran: www.zvvs.si • Glasilo Veteran je prvič izšlo maja 1996. • Leto XXI, december 2016, št. 2 • Izdajatelj: Predsedstvo Zveze veteranov vojne za Slovenijo, p. p. 2780, Rojčeva ulica 16, 1110 Ljubljana, tel. (01) 524 17 84, (01) 540 20 65, faks (01) 524 26 88, matična št. 1211293, davčna št. 200075715, P.R. NLB – posl. Moste, Ljubljana, št. 02012-0089693246 • Odgovorni urednik: Matjaž Žirovnik • Glavni urednik: Danijel Božič • Redakcija: Boris Knific • Uredniški odbor: Danijel Božič (glavni urednik), Matjaž Žirovnik (odgovorni urednik), Jožko Člekovič, dr. Tomaž Kladnik, Marko Prvinšek • Oblikovanje in priprava za tisk: CTP d. o. o. • Naslovnica: Tomaž Primožič 
• Prispevke za naslednjo številko glasila Veteran pošljite po elektronski pošti na elektronski naslov: veteran@zvvs.si ali na drugem mediju v urejevalniku Word for Windows na naslov: Zveza veteranov vojne za Slovenijo, uredništvo glasila Veteran, Rojčeva ulica 16, p. p. 2780, 1001 Ljubljana. Nepodpisanih prispevkov ne objavljamo. Vse pravice pridržane - Copyright © ZVVS Ljubljana 
ZVVS 


Intervju s Francem Balasom 

OSAMOSVOJITVENA EVFORIJA 
PRI MENI NI TRAJALA DOLGO 

Ko smo pripravljali vsebino tega Vete­rana, smo iskali pripadnika TO, ki je bil vključen v obrambo osamosvojitve Slo­venije že pred samim začetkom vojne. In ga našli v bližini Brežic. Francija Balasa, danes upokojenca, nekdaj pa davčnega inšpektorja iz Arnovega sela pri Breži­cah, kjer danes obdeluje nekaj sto trt in pridela nekaj vina, v prvi vrsti za svoj .gušt”. Ob tem nabira rastline in jih suši za čaje, dela lesene skulpture. V času osa­mosvajanja je bil .referent za varnost” v občinskem štabu TO, dogajalo pa se mu je marsikaj. Na vse je imel svoj pogled in ga tudi zagovarjal, razmišljal je trezno, čeprav je bil, kot pravi, takrat med isti­mi Slovenci, ki so bili ‹›zagreti›› za stvar. Torej za osamosvojitev. Danes ne sprejme vsega, kar se dogaja. Pravi, da nam po osamosvojitvi ni uspelo zaščititi družbe­nega premoženja in zdaj smo, kjer smo. In ilustrira s pripovedjo, da je po umrlem očetu podedoval certifikate. To je bila nje­gova dediščina in od nominalnega zneska v vrednosti 400.000 tolarjev je potem plačal davek za vrednost – nič. Pa Franc Balas po 35-letni karieri davčnega inšpek­torja zagotovo zna oceniti vrednost … 
Leta 1990, ko naj bi oddali orožje TO, je bil referent za varnost v občinskem štabu TO v Brežicah, torej je deloval tudi proti­obveščevalno. Poveljnika OŠTO so povabili na letališče v Cerklje ob Krki, v vojašnico, pod pretvezo, da orožje ni varno skladiščenoin zahtevali, da naj bi ga oddali. Že pred temje Mitja Teropšič, ki je vodil OŠTO Brežice, govoril o pritiskih JLA. Tudi sam je soglašal, da orožja ne predajo, saj bi tako pobrali vse, kot so Hrvatom. 
Za vas se osamosvojitvena vojna ni za­čela v letu 1991, vpreženi ste bili že leto poprej, hranili ste orožje TO! 
Mislim, da smo takrat vsi Slovenci razmi­šljali podobno – zagnano. Tako je bilo tudi pri meni. Sam menim, da se je treba včasih v življenju odločiti in se ne vedno obotav­ljati. Privolil sem, da bova z ženo čuvalaorožje na našem domu. Žena še ni vedela za mojo odločitev in takrat sem jo enkrat in edinkrat povabil na sprehod, da sem ji vse pojasnil. Takoj je soglašala s skrivanjem orožja, le sinu sva to hotela prihraniti. Bil je še najstnik in gotovo bi ga to vznemi­rilo in obremenjevalo. Nekega meglenega septembrskega večera v letu 1990 so podogovoru s poveljnikom OŠTO Brežice pripeljali orožje in strelivo k nam domov. Toliko ga je bilo, da se je avto kar .po tlehvlekel”. Še pred tem sva morala v poznih večernih urah spraviti sina od doma, da ne bi nič videl in ne vedel. Ni mu bilo jas­no, kaj se dogaja, saj je imel ponavadi zatakšne izhode vedno .probleme”. Žena je bila ob službi doma in v glavnem sama čuvala orožje, jaz pa sem hodil v službo in po službi še dostikrat na štab, kjer smo, da ne bi bilo sumljivo, podnevi in ponoči .čuvali” orožje TO. Takrat smo imeli v ob­činskem štabu TO dvanajsturno dežurstvo, med katerim smo se izmenjavali. Toda ču­vali smo prazne zaboje za orožje in streli­vo, ki smo ga varno poskrili, tako pri meni doma, kot tudi po drugih tajnih skladiščih orožja v Posavju Orožje in strelivo je bilo pri nas doma shranjeno od septembra 1990 do junija 1991. Nobenega reverza nisem podpisal, vrnil pa vse. Ko je nekoč dosta­vljalec pohištva videl spominsko ploščo o hranjenju orožja, me je naprej hudomušno vprašal, če sem kaj zadržal … 

Ste imeli kaj težav s čuvanjem orožja v hiši? 
Ja, enkrat sem moral reševati težavo z mladoletnim sinom, ki je med brskanjem po podstrešju, iskal je stekleno volno, ker je izdeloval dušilec za izpuh motorja, v šotorki naletel na orožje in strelivo - pušk je bilo sicer le približno 35, zato pa toliko več streliva. Vprašal me je, kaj imam na podstrešju in če mami in stari starši vedo za vse to. Ker je mami vedela, ni bilo več vprašanj. Vendar je bilo to kakšne tri te­dne pred začetkom vojne, ko je tudi on že razumel, za kaj gre in so mu bile stvari same po sebi razumljive. Od njega ni o skrivnem orožju izvedel nihče. 
In ko se je začelo …? 
Vpoklican sem bil 23. junija 1991, le tri dni prej pa sem dobil novo uniformo. V sestavi TO pa sem bil potem natančno me­sec dni. Vojno lokacijo smo imeli na Labo­du, tako imenujemo poslopje na Rucman vrhu v Sromljah, kjer je bilo rekreacijsko središče nekdanje tovarne Labod iz No­vega mesta. Od tod se je videlo na stezo letališča v Cerkljah in praktično po celem Posavju, tako da smo lahko spremljali vsa dogajanja. Na tej točki smo bili tudi, ko je JLA raketirala televizijski in radijski odda­jnik na Boču. Obveščevalne informacije smo dobivali tudi od kolegov iz Hrvaške. Ti naj bi nas obveščali o premikih JLA iz Hrvaške proti Sloveniji. Sodelovanje z nji­hove strani je potekalo samo v primeru, ko je krenila proti Sloveniji vojaška kolona iz Jastrebarskega, ne pa tudi iz Zagreba. To sem hrvaškim kolegom med našim sreča­njem potem tudi očital. Zanimivo, da so imeli hrvaški teritorialci svoj štab le pol kilometra od ceste, po kateri je šla kolo­na iz Zagreba, pa so nam rekli, da je niso zaznali. Pozneje sem prišel do zanimivega podatka, da so na Hrvaškem s prihodom Tuđmanove HDZ na oblast v enotah TO zamenjali vse poveljnike, obveščevalcev pa ne, pa četudi so bili ti druge narodnosti, na primer Srbi. 
ZVVS 

Ni šlo vse gladko med vojno, verjetno se spominjate tudi pomanjkljivosti, ki pa na srečo niso prišle do izraza? 
Kar žal mi je bilo v tistem času, ko sem opazil, da na nekaterih področjih nismo dobro uspo­sobljeni ali smo sploh neusposobljeni. Kar je bilo vsekakor posledica tega, da smo vedno in na vseh področjih varčevali, tako je bilo tudi s protioklepnimi sredstvi. Imeli smo ose in zolje, toda kaj, ko v vsem času urjenja nis­mo nikoli žrtvovali kakšnega izstrelka, da bi vsaj približno vedeli, kako se s temi sredstvi rokuje. Kje sta potem tukaj šele pravi obču­tek in dejanska izurjenost strelca! Kar nekaj varnostnih težav smo imeli takrat, spomnim se enega nesporazuma – nerodnosti, vsekakor nepotrebne! Romi so namreč tisti čas v goz­du nabirali lubje, preveč vneti pa so sklepali drugače, in tako je brežiški radio zagnal pa­niko ter poročal, da so v gozdu videli četnike. Potem: nismo imeli zavarovanega vodnega zajetja v Trebežu, pa še bi lahko naštel nekaj napak, ki so nastale predvsem iz neprofesio­nalnosti. Vendar se je vse dalo rešiti, vodno zajetje so nam na primer potem čuvali lovci. In še dogodek, ki se je na srečo dobro raz­pletel. Nekoč bi okoli polnoči pri .Labodu” stražar kmalu streljal na naju s sodelavcem. Na stražo so dali človeka, ki si ni zapomnil gesla. Midva naj bi se mu namreč odzvala z napačnim geslom, vendar sva povedala pra­vega, le on ga je pozabil. Zjutraj smo ga z lado nivo odpeljali k zdravniku in zanj predlagali odpust, kriv je bil namreč alkohol. Ta ni nikoli dober, sploh pa ne v takih časih. Večina fantov se je tega dobro zavedala. Do brionskega miru je bilo med pripadniki TO vse mirno, takrat sta dva fanta skupaj .požulila” po eno pivo v celem dnevu. Po ustavitvi spopadov pa so se pripadniki sprostili. Veliko je bilo domačinov, ki so imeli v bližini zidanice in ključe od zi­danic kar v žepih. Bil sem odgovoren za var­nost in čeprav tega ni bilo veliko, je postalo težavno. Milica incidentov pripadnikov TO ni obravnavala, to so naprtili meni in dela je bilo kar nekaj. 
Takrat tudi oborožitev in oprema verjetno nista bili optimalni? 
V vojni naše zveze niso delovale dobro, opre­ma je bila znesena od povsod, zveze so nam zato pomagali vzpostaviti šele radioamaterji. Med vojno sem med zasliševanjem prebežni­kov v Sevnici naletel na dva prebegla vezi­sta iz JLA (civilna uslužbenca), oba sta bila s cerkljanskega letališča. Vprašal sem v štab, če in kako bi ju lahko uporabili, odgovor pa sem dobil šele kasneje in ju potem tudi pri­peljal v štab, kjer smo njuno znanje s pridom izkoristili. 
Pa vaša vojaška kariera? 
Na služenje vojaškega roka sem, za tedanje čase, odšel že kar nekoliko .star”, saj sem pred tem končal gimnazijo in potem nekaj mesecev delal na Dunaju. Vojaški rok sem potem služil v letih od 1967 do 1969, torej v času, ko se je zgodila .okupacija” Češko­slovaške. Zaradi tega so nekaterim vojaški rok podaljšali za en mesec, vendar meni ne. Spominjam se, da smo bili vseskozi na tere­nu – bili smo inženirci, pontonirci – v okolici Slavonskega Broda. Takrat smo bili priprav­ljeni na poglavitno nalogo: ob morebitnem vdoru sil Varšavskega sporazuma v Jugosla­vijo smo morali pripraviti vse potrebno, da bi omogočili vojski umik iz Beograda in Srbije preko Save v Bosno in Hercegovino. Bil sem v sestavi inženirskega bataljona iz Banjaluke in dobro se spominjam, da so nam tistikrat v vojašnici pripravili .protisovjetski” miting. Po odsluženem vojaškem roku sem odšel za pet let na delo v Nemčijo. 
In od kdaj ste bili v Teritorialni obrambi? 
Leta 1975 so me vpoklicali v TO Brežice, že od leta 1974 sem namreč delal v občinski upravi (v občinski davčni upravi) v Brežicah. Za vpoklic v TO sem imel kar nekaj težav, ker sem pred tem delal v tujini in torej imel .packo”. Leta 1975 sem tako postal povelj­nik voda jurišne čete posavskega odreda TO. Spomnim se, v enoti smo bili sami mladi fan­tje, nihče jih ni imel več kot trideset. Še danes 


Kako ste shajali s teritorialci? 
Res dobro, na vajah sem jim povedal, naj naredijo tisto, kar jim je bilo ukazano, pa ne bo težav. Res so dobro naredili, pripadniki niso imeli težav in sam tudi ne. 
Ampak z vsem okoli sebe se nikoli niste strinjali, vedno ste imeli kritičen pog­led na dogajanja! 
Pa so bile tedaj nekatere stvari res čudne. Ko je imela nekdanja Jugoslavija težave z Bol­garijo, sem dobil poziv na občinski odbor za SLO in DS (splošna ljudska obramba in druž­bena samozaščita), dvigniti .strogo zaupno” pismo z enako vsebino, kakršno je podajala televizijska oddaja, ki sem si jo lahko – kot vsi drugi – nekaj dni pred tem ogledal na TV v enourni oddaji. Takoj po osamosvojitveni vojni se mi je ponovno pripetila nerodnost. Ko sem bil vpoklican v TO, sem bil na dopustu (še neizkoriščeni iz prejšnjega leta), ko pa sem prišel nazaj iz TO po mesecu dni, smo se hote­li z družino odpraviti na morje, v Poreč. Pa so me poklicali v službo, češ da mi je potekel sta­ri dopust, za novega pa nisem zaprosil. Osa­mosvojitvena evforija pri meni tako ni dolgo trajala, no, na dopust v Istro pa smo vseeno šli. 
Pa vzporedno s tem v zasebnem življenju? 
V zasebnem življenju sem se ukvarjal tudi s .politiko”, ne tisto visoko, pač pa v krajevni skupnosti. In sem s tem leta 1990 odločno prekinil. Takrat sem bil predsednik krajevne skupnosti, potem pa je prišlo kup .pamet­nih”. Ko so bile namreč leta 1990 volitve, so prišli novi in nas takoj začeli .učiti”, češ zdaj bo vse drugače, vse bo urejala in plača­la država, nič več zastonjskega in volonter­skega dela. Dotlej sem v krajevni skupnosti delal deset let in za to, kot tudi drugi, nikoli nisem bil plačan. Preko KS smo napeljeva­li telefon, gradili mrliško vežico, asfaltirali ceste in še bi lahko našteval. Ceste v naši vasi smo končali v avgustu 1990. Pa nismo nič komplicirali in administrirali, preprosto sem šel kot predsednik krajevne skupnosti s člani gradbenega odbora od hiše do hiše in se z vsakim lastnikom posebej dogovoril za manjše korekcije na obstoječi trasi. In tako smo asfaltirali ter razširili 7 km vaških poti … Enako je bilo pri trasiranju telefonskega omrežja, ki smo ga gradili pred tem. Da bi lahko v današnjem času izpeljal takšne .pod­vige”, pa ne verjamem! In sem videl, občutil in opazil: .prevrtljivi” ljudje so dostikrat na­redili veliko kariero! 
Zapisal: Boris Knific 
DECEMBER 2016 · VETERAN 5 
ZVVS 



Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, dragi bralec! 
Leto 2016 je bilo jubilejno leto, v katerem smo se spominjali in praznovali 25. obletnico naše samostojnosti in suverenosti. Bilo pa je tudi leto, v katerem so bile vsem vojnim veterankam in vojnim veteranom vrnjene vse pravice, ki so bile odvzete z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). 
Na številnih lepo pripravljenih in organizi­ranih ter izvedenih prireditvah v spomin na čase osamosvajanja in osamosvojitveno voj­no, v kateri smo imeli priložnost in čast so­delovati, je bilo izrečenih veliko lepih besed, pomembnih misli in tudi številne pohvale in zahvale za prispevek vseh vojnih veteranov. Veseli me, da tudi tisti, ki v osamosvojitveni vojni niso sodelovali z orožjem v roki, niso bili pozabljeni, ampak je njihov prispevek po 25 letih prav tako postal del velikega, zgodo­vinskega uspeha in velik prispevek uporni­štvu slovenskega naroda. Zakaj ob vseh pri­ložnostih poudarjam uporništvo slovenskega naroda? Predvsem zato, da ne pozabimo vseh žrtev 1. svetovne vojne, ko so slovenski fan­tje umirali na številnih bojiščih te velike in krute morije, da ne pozabimo generala Ma­


istra in njegovih borcev, ki so zakoličili da­našnje ozemlje Slovenije v bojih za severno mejo, da ne pozabi­mo trpljenja Primork in Primorcev med obema vojnama v času rojevanja fašizma, da ne pozabimo organizacije TIGR in njenih pripadnikov ter da ne pozabimo partizanskih borcev v 2. sve­tovni vojni, ki so nas s svojo zmago nad fašizmom in nacizmom uvrstili med države zmagovite protifašistične koalicije. Mi, pri­padniki slovenske Teritorialne obrambe (TO) in milice pa smo ob koncu 20. stoletja, stoletja dveh svetovnih vojn, ponovno bili pred priložnostjo, da se z orožjem v roki borimo za svojo državo. Svojo dolžnost pred zgodovino in predvsem dolžnost do svojega naroda smo opravili in na to smo lahko in moramo biti ponosni. Zato je prav, da se tega časa spominjamo in ga ohranjamo našim zanamcem, kajti tako kot je že bil primer v zgodovini, se bo lahko našel nekdo, ki bo trdil, da se vse to, na kar smo tako ponosni, ni nikoli zgodilo. In zato nikoli ne poza­bimo na svoje padle in za našo samostojnost umrle pripadnike TO in milice! 
V uvodniku, ki ga imam kot predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo priložnost napisati v vsaki številki našega glasila VE­TERAN, želim poudariti še nekatere naše dejavnosti in dosežke. Zelo me veseli, da nam je uspelo s svojimi dejavnostmi prepri­čati vodstva številnih izobraževalnih in vzgojnih ustanov, da smo nepolitična in predvsem nestrankarska organizacija, katere želja je, da mladim učencem in študentom pa tudi predavateljem in vzgojiteljem mladih predstavimo dogodke iz časa osamosvoji­tve, predvsem na obrambno-varnostnem področju. Dejavnosti, ki jih organiziramo in izvajamo v navedenih ustanovah skupaj s pri­jatelji iz Zveze policijskih veteranskih društev SEVER (SEVER) in Zveze slovenskih častnikov (ZSČ), postajajo naša skupna in skoraj vsakodnevna naloga. Ob tej priložnosti se vsem zahvalju­jem in verjamem, da bomo tako delovali tudi v prihodnje. 
Bili smo uspešni tudi v organizaciji posvetov 
o vlogi TO v procesu osamosvajanja in rezul­tat tega zahtevnega dela so izdani zborniki, ki bodo nedvomno pomemben prispevek k ohranjanju objektivnega zgodovinskega spo­mina na tisti pomembni in prelomni čas. 
Seveda smo bili tudi letos deležni obtoževanj in laži, o katerih ni vredno izgubljati besed. Najbolj odmeven je primer obtožbe, da smo se pripadniki TO samorazorožili. Tudi v nekaterih naših organizacijah nekateri tež­ko razumejo, da slovenska TO kot celota ni bila nikoli razorožena, da pa je 15 štabov TO orožje oddalo, vendar je bilo to orožje na raz­lične načine vrnjeno TO - nekaj pred, drugo pa med in po vojni. 
Vsi ti prepiri in prerekanja nam škodujejo. Škodujejo posameznikom, ki takšne izmišljene obtožbe izreka­jo, in škodujejo vsem vojnim veterankam in vojnim veteranom. V to kategorijo spada tudi samo poveličevanja posameznikov in skupin in prav je, da se je uredniški odbor našega glasila odlo­čil, da takšnih izjav in zapisov ne bo več objavljal. 
Ob tej priložnosti bi se želel zahvaliti predsedniku Vlade RS dr. Miru Cerarju ter njegovim sodelavcem, da so razumeli pomen našega delovanja ter popravili krivico, ki je bila z odvzemom zakonsko določenih pravic storjena vsem vojnim veteranom in tudi tistim, ki so na kakršen koli način prispevali k naši samo­stojnosti. Pošten in časten odnos do vojnih veteranov bi morala biti osebna izkaznica vsakokratne vlade RS, kajti le s takšnim odnosom bo zagotovljeno, da se bodo mladi ljudje odločili bra­niti svojo domovino, kajti nihče drug, kot le sami, nas ne bo branil! 
Hvala tudi ministrici za obrambo in načelniku Generalštaba Slovenske vojske ter poveljnikom in pripadnikom SV za vso pomoč in sodelovanje. 
Hvala pa predvsem vsem vam, spoštovane vojne veteranke in spoštovani vojni veterani, da ste tudi letos izpolnjevali svoje te­meljno poslanstvo in predvsem za to, da vsak dan kažete, kako je treba ljubiti svojo domovino! 
Vsem želim vse dobro in veliko zdravja ter osebne sreče in miru! 
Ladislav Lipič, 

predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo 

Ivana in Jože Uršič – mama in brat v osamosvojitveni vojni padlega Franca Uršiča 





Tako sva sklenila z mamo Ivano 

Franc Uršič je bil pripadnik Odreda za posebne namene 21. območnega štaba TO Novo mesto, sestavljali so ga večinoma mlajši. Tik pred agresijo JLA na Slovenijo je enota izvedla vpoklic, 19. 6.1991 je bil med njimi tudi Franc Uršič. Izvajali so usposabljanje enote, ki naj bi se zaključilo 26. 6. 1991, ven­dar so zaradi osamosvojitvenih dejavnosti pripadniki odreda ostali pod orožjem, 27. 6. 1991 so že dobili ukaz za premik na mesto cestne blokade v Medvedjeku in Franc Uršič je bil že naslednji dan ob prvem napadu oklepnih vozil BOV-3 ranjen v glavo. Takoj so mu stanovalci bližnje hiše nudili pomoč in ga odnesli v zavetje, nato pa so ga prepeljali v novomeško bolnico, kjer pa je kljub prizadevanju zdravstvenega osebja 
4. julija za posledicami ran umrl. Posmrtno so ga odlikovali s častnim vojnim znakom, po njem pa se od julija 2012 imenuje tudi vojašnica Slovenske vojske v Novem mestu. 
Novomeški in dolenjski veterani vsa leta po vojni negujejo lepo navado in mamo ter brata pokojnega Franca Uršiča, Ivano in Jožeta, vabijo na vse veteranske slovesnosti na Dolenjskem, še posebej na spominsko slovesnost v Medvedjeku pri Trebnjem. Oba, brat Jože in mama Ivanka, pa sta tudi udeleženca sprejema pri predsedniku Republike Slovenije ob dnevu samostojnosti, ko predsednik pripravi sprejem za svojce padlih v osamosvo­jitveni vojni. 
O svojih in maminih vtisih nam je pripovedoval tri leta mlajši brat padlega Franca Uršiča, Jože Uršič. 
»Veterani, tako novomeški kot trebanjski, so pozorni do naju z mamo. Vabijo naju na vse slovesnosti, tako v Medvedjek kot v vojašnico v Novo mesto in v Ljubljano. Tudi pred letošnjim 1. novembrom sva bila z mamo v Ljubljani pri spomeniku vsem padlim v osamosvojitveni vojni.« 
Vsa odlikovanja in priznanja pokojnega Franca Uršiča so zbrana v novomeški vojašnici, ki se že nekaj let imenuje po njem. Prav pred nekaj tedni so pripravili obisk muzejske sobe v vojašnici Franca Uršiča za mamo in brata Franca Uršiča ter za vse svojce. »Res imamo dobre stike z dolenjskimi veterani,« pravi Jože Ur­šič, »lepo skrbijo za grob brata, pa tudi za spominsko obeležje v Medvedjeku. Dolenjski veterani obiščejo mamo, kadar je le priložnost za to. Če smo sprva imeli nekaj pripomb na spomin­sko obeležje v Medvedjeku, kjer je bil ranjen brat, pa so vse to po zaključku del na avtocesti zelo lepo uredili.« 
»Sam prijateljujem z družino Žefranovih z Medvedjeka, kjer so bratu, potem ko je bil ranjen, nudili pomoč in oskrbo, preden so ga odpeljali v bolnico. Že prej sem hodil z mamo tja, potem pa, ko je umrla Žafranova mama, ki je brata Franca prva oskrbela, sem navezal tesne stike z njenim sinom Ladom, ki sicer živi pri Ljubljani. Kadar le morem ali kadar sem v bližini njegovega doma na Škofljici, ga obiščem. Pa tudi on mene.« 
Franc Uršič je umrl star le 25 let. Oče, ki ga je sinova smrt strla in je umrl štiri leta kasneje, mu je namenil domačijo – majhno kmetijo. Mlajši brat Jože se je zato odločil za gradnjo lastne hiše nedaleč od doma v Prečni. 
»Takrat sem se hotel ravno poročiti in ko je Franc odhajal na ‚orožne vaje‘, sva si dejala, da bo tako ali tako kmalu nazaj. Bil bi moja priča in pred poroko smo že pekli piškote za svatbo, pa so jih potem pojedli pogrebci namesto svatje … Težko mi pade, če govorijo, da so se teritorialci med osamosvojitveno vojno le sončili. Bratovo smrt sem težko prenesel in kdor tega ni doživel, naj ne govori … S Francem sva bila tesno povezana, vse od rane mladosti. Tudi očeta je strlo in mamo prav tako.« 
Oba, tako Franc kot Jože, sta začela delati takoj po osnovni šoli, Franc v Novolesu, ki ga ni več, in Jože v Revozu, kjer dela še danes.Živine nimajo več v hlevu, saj mama Ivana zaradi starosti – 83 jih je imela letos – ne zmore več, sin Jože pa je zaposlen, dela večizmensko in namesto skromni kmetiji s kravo ali dvema ter kakšnim pujskom se je posvetil vinogradu nad vasjo. Obdeluje 400 trt, vinograd je zelo skrbno negovan, zidanica urejena in ob tem delu nad vasjo preživi večino svojega prostega časa. Pogled na Prečno z vinogradi nedaleč od Suhorja, kot se vas imenuje, je zares enkraten. 
Jože pravi, da bosta na bratov grob z mamo še vedno hodila, dokler bo le zmogla, jo bo spremljal povsod, tako v Medvedjek kot v domačo Prečno in tudi v Ljubljano ter vojašnico v Novem mestu. Tako sta sklenila z mamo Ivano. 
(KB) 


· 
ZVVS 


Prvikrat slovesno obeležili 


Dan suverenosti 
Kot je na slovesnosti ob praznovanju Dneva suverenosti konec oktobra v Koperu izpostavi predsednik vlade R Slovenije Miro Cerar, tvorijo dogodki izpred 25 let temelje naše samozavesti in odgovornosti in se zahvalil ženam in možem, iz tistega časa, slovenskim policistom in pripadnikom teritorialne obrambe ter vsem drugim, ker so tvegali življenje in delovali tako, da se je osamosvojitev iztekla uspešno. 
Slovesnost smo tokrat obeleževali prvič, zadnji vojak JLA, s čimer se je zaključil ma zastavama, zato sta po mednarodnem Dan suverenosti pa je praznik od lani – proces slovenskega osamosvajanja. Ju-pravu veljali za tuje ozemlje. Od lani 25. predlagali pa so ga veterani ZVVS in Po-goslovanska vojske se je iz pristanišča oktobra praznujemo tudi dan suverenosti, licijskega veteranskega združenja sever. v Kopru sicer začela umikati že 20. ok-ki sicer ni dela prost dan. Z današnjo proslavo se spominjamo do-tobra, 25. oktober pa je bil določen kot godkov izpred 25 let, ko je v noči na 26. zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so Foto: Tomaž Primožič, Marjan Garbajs oktober ozemlje naše države zapustil še se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tuji-- arhiv Revije Obramba 

ZVVS 



ZVVS 




RŠTO SLOVENIJE 1990/91 

Skupščina Republike Slovenije je 2. 7. 1990 sprejela Deklaracijo o suverenosti Republi­ke Slovenije, v kateri se sklicuje na pravico do samoodločbe. Deklaracija je določala, da v Re­publiki Sloveniji veljajo le tisti zvezni predpisi (predpisi takratne skupne države SFRJ), ki niso v nasprotju s slovenskim pravnim redom. 
28. 9. 1990 je Skupščina Republike Slovenije sprejela ustavna amandmaja (XCVI in XCVII), s katerima je pristojnost vodenja in poveljevanja Teritorialni obrambi Republike Slovenije v miru in neposredni vojni nevarnosti prenesla na Pred­sedstvo Republike Slovenije. Koalicija DEMOS, ki je v Skupščini Republike Slovenije imela ve­čino (danes bi temu rekli vladajoča koalicija), se 


je na posvetu v Poljčah 9. in 10. novembra 1990 odločila za izvedbo plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Repu­blike Slovenije. Po napornih usklajevanjih je Skupščina Republike Slovenije 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samo­stojnosti in suverenosti Republike Slovenije. Plebiscit, na katerem smo se odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in suverena država?«, je bil izveden 23. decembra 1990. Na plebiscitu je na to vprašanje od 93,2 odstotka udeleženih voliv­cev približno 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, to je 88,5 odstotka vseh volivcev. 
Navedeni dogodki so močno vplivali na Teritorialno obrambo. TO je v jesenskem obdobju 1990 poleg rednih nalog (poveljevanje, popol­njevanje, varovanje in disperzija orožja, usposabljanje idr.) izvajala naloge, ki so bile povezane z zagotavljanjem stalne bojne pripravlje­nosti. JLA je namreč grozila s posredovanjem v Sloveniji. Agresivnim izjavam nekaterih visokih častnikov JLA je sledil ukaz načelnika 5. vojaškega okrožja z zahtevo, da TO Slovenije do 28. novembra izroči armadi orožje in da Slovenija do 8. decembra armadi preda eviden­ce nabornikov, ki bi JLA omogočili vpoklic slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v JLA. Ta grožnja je bila povsem realna, napovedovala pa se je že od mojega prevzema vodenja Republiškega štaba za TO. Ocenili smo, da bo armada - v težji varianti z uporabo sile - poizkušala najprej zapleniti orožje in šele zatem nasilno prevzeti evidence nabornikov. Predsedstvo RS je ocenilo, da se razmere za­ostrujejo in da se približujejo konfliktu. Na seji predsedstva novembra 1990 sem poudaril odločenost celotne sestave TO, da orožja ne preda, ter našo pripravljenost, da zavarujemo evidence nabornikov. 
Orožje je bilo razpršeno na večje število tajnih lokacij, evidence nabornikov pa so bile varovane na upravnih enotah za obrambo v takratnih šestdesetih slovenskih občinah. Bojno pripravljenost smo zagotavljali z načrtnim izvajanjem bojnega usposabljanja. Kot pri­mer navajam podatek po pokrajinah za 5. december 1990, dan pred sprejemom Zakona o plebiscitu: Dolenjska 137, Gorenjska 49, Juž­noprimorska 112, Ljubljanska 198, Severnoprimorska 45, Vzhod­noštajerska 286, Zahodnoštajerska 230 in 30. razvojna 50, skupaj 1107 pripadnikov Teritorialne obrambe. Podatki za celotno jesensko obdobje so podobni, spremi­nja se le razmerje med pokrajinami. Z enotami na usposabljanju smo zagotavljali bojno pripravlje­nost. Enote na usposabljanju so bile bojno popol­njene in oblikovane v t. i. intervencijske skupine, ki bi bile v primeru agresivnega nastopa JLA ta­koj sposobne prevzeti izvrševanje bojne naloge, del enot pa je izvajal naloge varovanja objektov posebnega pomena za obrambo. 
V tem obdobju se je TO tudi opremljala z orožjem in drugo opremo. Na nekaterih območjih je terito­rialcem še vedno uspevalo, da so iz skladišč orož­ja TO, ki so bila nameščena v objektih JLA, tajno izvzemali orožje in ga skladiščili na lokacijah po 

Sloveniji. Decembra smo prejeli prvo pošiljko orožja, kupljenega v tujini. Prevzem nekaj več kot 400 kosov pušk SAR 80 kalibra 5,56 in približno 100 kosov pištol berreta z ustrezno količino streliva je imel velik in pozitiven moralni vpliv v podrejenih štabih in enotah. Potrebe so bile sicer bistveno večje. Zlasti nam je primanjkovalo sredstev za protioklepni boj in protizračno obrambo. Razvijali smo tudi novo uniformo TO. V pripravah na plebiscit smo hoteli Slovenkam in Slovencem pokazati svojo pripravljenost in svojo odločnost, da zavarujemo sprejete odločitve. V Kranju smo 
11. decembra izvedli mobilizacijsko vajo 3./21. brigade TO in v polnem bojnem postroju bataljona pokazali njegovo bojno moč in pripravljenost. Pripadnikom bataljona TO je bilo orožje podeljeno na čuvanje na domu. 
Pripadniki bataljona so bili postrojeni v uniformah TO z orožjem in strelivom ter vsemi bojnimi in nebojnimi sredstvi. Pregled bataljona in pozdrav pripadnikom je opravil predsednik Predsedstva RS Mi­lan Kučan. Na bataljon smo bili ponosni in prijetno je bilo gledati in poslušati poročilo o mobilizacijski vaji in postroju na TV Slove­nije in v osrednjih tiskanih medijih. Slovenkam in Slovencem smo poslali jasno sporočilo o svoji pripravljenosti. Izredno odmeven je bil postroj 30. razvojne skupine v Kočevski Reki, ki je bil izveden 
17. decembra. Enota je bila postrojena v novih uniformah z orož­jem, ki smo ga prejeli iz tujine. S svojo pripravljenostjo smo zava­rovali priprave na plebiscit. Rezultat plebiscita je nadaljnji krepitvi bojne pripravljenosti obrambnih sil dal nov zagon. Naše obrambne sile so z orožjem zavarovale in zagotovile pogoje za samostojnost in suverenost Slovenije. Ohranimo in razvijajmo spomin na eno­tnost, ki smo jo pokazali v tistem obdobju. Mladim in generacijam, ki prihajajo, pa predstavimo dogajanja v prelomnem obdobju leta 1990/1991 brez potvarjanja in spreminjanja in brez poizkusov pri­laščanja tako osebnih kot političnih zaslug. To dolgujemo tudi vsem tistim, ki so za našo Slovenijo dali svoja življenja. Izvedba projekta samostojne in suverene Slovenije je bil naš skupni cilj. Dosegli smo ga in bodimo ponosni. 
Janez Slapar, generalmajor v pokoju 



OZVVS BELA KRAJINA DOKUMENTARNA RAZSTAVA IN SLOVESNOST OB 25-LETNICI 
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Bela kra­jina je leta 2011 v sodelovanju z vsemi tremi belokranjskimi občinami postavilo spomenik v spomin na osamosvojitev Slo­venije, pri kateri smo belokranjski veterani in veteranke imeli pomembno vlogo. 
Danes šteje OZZVS Bela krajina 597 članov, v svečanih unifor­mah se udeležujemo vseh občinskih prireditev v občinah Črno­melj, Metlika in Semič. 
V OZVVS Bela krajina smo se v letu 2015 odločili, da zač­nemo zbiranje dokumentarnega arhivskega gradiva in opreme za pripravo dokumentarne razstave o prispevku Bele krajine­za samostojno Slovenijo 1990–1991. OZVVS Bela krajina je na seji predsedstva 19. januarja 2016 sprejela tudi sklep, da vsem trem belokranjskim občinam, županjama in županu, posredujemo pobudo in povabilo, da bi ob letošnji pomembni obletnici osamosvojitve, na praznik dan državnosti, v soboto, 
25. junija 2016, v sodelovanju z občinami Črnomelj, Metlika in Semič ter Javnim skladom za kulturne dejavnosti Črnomelj or­ganizirali skupno slovesnost ob dnevu državnosti in obeležitvi 25-letnice osamosvojitve Slovenije pri belokranjskem spomeni­ku v Črnomlju. 
V sklopu praznovanja ob dnevu državnosti 23. junija 2016 smo imeli v Metliki slovesno odprtje dokumentarne raz­stave Bela krajina za samostojno Slovenijo 1990–1991, ki smo jo v Belokranjskem muzeju Metlika pripravili in predstavili širši javnosti. Avtor razstave Leon Gregorčič je po­vedal, da med vojno za samostojno Slovenijo v Beli krajini ni bilo neposrednih spopadov in v bojih ni bil izstreljen niti en izstrelek, vendar je imela Bela krajina kljub temu v tem času pomembno vlogo. Na desetih razstavnih panojih je bila pred­stavljena vloga diplomacije in Bele krajine pri osamosvaja­nju. Dokumentarna razstava bo odprta še vse do 2. maja 2017. 
V soboto, 25. junija 2016, smo imeli osrednjo slovesnost ob dnevu državnosti in 25-letnici osamosvojitve Slovenije z naslo­vom Domovina, daj mi roko …. 
Vse tri belokranjske občine so finančno podprle prireditev, organizacijo kulturnega programa pa je prevzel JSKD Črno­melj. Prireditev je potekala pri spominskem obeležju osamo­svojitveni vojni belokranjskih občin nad Jurjevanjsko drago v Črnomlju v prisotnosti častne straže iz Vojašnice Franca Uršiča iz Novega mesta. Belokranjski veterani smo se je udeležili v lepem številu. 


Slavnostni govornik je bil državni sekretar na Ministrstvu za obrambo RS, mag. Miloš Bizjak, ki je posebej poudaril pomem­ben prispevek in zasluge Belokranjcev v času osamosvojitve Slovenije. 
Prireditev je povezoval prijeten, domovinsko obarvan kulturni program nastopajočih iz vseh treh belokranjskih občin, Godbe na pihala Črnomelj, Metliške folklorne skupine Ivan Navratil in glas­benikov Glasbene šole iz Semiča. V organizaciji OZVVS Bela kra­jina, Komunale Črnomelj, PGD Semič in Gostišča Kapušin s Kra­sinca je sledilo kratko, vendar prijetno druženje udeležencev pod šotorom v Jurjevanjski dragi in četrtstoletni spomini so ponovno oživeli. S skupno slovesnostjo na dan državnosti smo v Beli krajini ponovno dokazali, da je, tako kot pred 25 leti v času osamosvojitve Slovenije, tudi v današnjih časih odlično sodelovanje izjemno po­membno, tudi za nas, skoraj 600 veteranov OZVVS Bele krajine, za kar se vsem sodelujočim najlepše zahvaljujem. 
Matija Brunskole, 

predsednik OZVVS Bela krajina 





OZVVS CELJE POMNIKI NA CELJSKEM - DOBRNA 
V letošnjem jubilejnem letu nam je na območju treh občin, MO Ce­lje, občine Vojnik in občine Dobrna, uspelo postaviti nov pomnik voj­ni za Slovenijo 1991. Ni bilo lahko, saj minimalna sredstva, s kateri­mi razpolagamo niso dopuščala, da bi to storili že prej. Mačehovski odnos politike do nas, drobljenje republiških sredstev, namenjenih v ta namen in ne nazadnje množica mest in lokacij, ki so vredna, da so obeležena, so glavni vzroki za »zamudo«. Toda izpolnili smo zadani cilj in s pomočjo občanov ter vodstva občine Dobrna izpolnili še zad­njo zavezo. Občinski svetniki so odločili, da v spominskem parku, sredi mesta, postavimo poleg spomenika NOB tudi spomenik vojni za osamosvojitev. Na prostor, kamor po mnenju večine, tudi tistih prisotnih na slovesnosti ob odkritju, sodi. Slavnostni govornik je bil mag. Viki Krajnc, upokojeni brigadir SV, častnik ki je poveljeval po­veljstvu in enotam Zahodnoštajerske pokrajine v tistih zgodovinskih časih. V govoru je na kratko opisal takratna dogajanja in pričakovanja vseh državljanov, pričakovanja, ki pa se žal niso uresničila v celoti. Lep, moderen spomenik in nova ureditev parka sta dopolnilo mestne­mu jedru v mesta, ki s ponosom gleda na svojo preteklost, sedanjost in verjame v lepšo bodočnost. 

Slika in tekst: Marjan Hočevar 

SPOMINSKA PLOŠČA V ZADOBROVI DOMAČIJA IVAN GABER 
Letošnje leto smo uspeli postaviti še zadnjo spominsko ploščo na domačiji, kjer so hranili (skrivali) orožje pred osamosvojit­veno vojno naši državljani, tihi heroji. Gospodar Ivan Gaber, pripadnik NZ, se je dobro zavedal kakšne so posledice ima lah­ko skrivanje orožja pred JA. Kot vsi tisti, ki so skrivali orožje, tudi on ni mislil na posledice, oziroma jih je vzel v zakup. Pri­padnost domovini in prepričanje, da dela prav sta premagala vse morebitne pomisleke. S svojim dejanjem je pripomogel, da se je za za delom orožja skrivno izvzetega iz skladišča TO, ki pa je bilo v vojaškem objektu in pod stražo vojakov JA, izgubila sled. Tako so enote TO na območju Celja imele vsaj osnovno oboro­žitev ob pričetku sovražnosti in začetku vojne za osamosvojitev. 
S kratko slovesnostjo in svečanim odkritjem spominske ploš­če ter kasnejšim druženjem, smo se mu vsaj malo oddolžili za njegov prispevek in prispevek njegove družine. Dobra dela vse prehitro padejo v pozabo, ta plošča, vse druge na celjskem in povsod po Sloveniji pa naj bodo skupaj s spominskimi obeležji 

spomin in opomin vsem našim zanamcem. Če se že v javnosti bolj malo govori o pravih herojih, naj nanje spominjajo vsaj po­mniki. 
Slika in tekst: Marjan Hočevar 


PO ZVVS DOLENJSKE PRIPADNIKI ENOTE ZA PDD TO DOLENJSKE PO 25 SPET SKUPAJ 
Pripadniki enote za Protidiverzantsko delovanje Območnega štaba za Teritorialno obrambo Novo mesto so po 25 letih skupaj obiskali bojišča iz časov vojne za Slovenijo iz leta 1991, pohod pa poimenovali ''Po poti spominov iz časa vojne za Slovenijo na Dolenjskem ''. Ustanovitev enote za PDD sega 40 let nazaj v leto 1976. Vse do leta 1991 je bila to kot elitna enota TO pod stalnim usposabljanjem in pripravljenostjo. Tako je bilo tudi ju­nija 1991, ko je bila enota zbrana v Dijaškem domu v Šmihelu v Novem mestu in je le nekaj ur po proslavi, dnevu razglasitve samostojne Slovenije v Ljubljani, dobila bojno nalogo. 
Enota se je prav zato 5. 11. 2016 znova zbrala v Šmihelu in šla ''Po poti spominov'' na Pogance, na kraj, kjer je leta 1991 uspeš­no opravila svojo nalogo in še več: kjer so iz njenih puškinih cevi odjeknili tudi prvi streli vojni za samostojno Slovenijo. Ti so odgovorili na ogenj iz sovražne kolone in dokazali so, kako odločno in z orožjem v roki so se pripravljeni boriti in izboriti, da uresničimo stoletne želje slovenskega naroda o samostojni državi. 
Po živahnem pogovoru je enota odšla na ogled takratnih vozil BOV v novomeško vojašnico, kjer je poveljnik, polkovnik Va­sko Maraš, predstavil še Spominsko sobo 1991 in vojaški mu­zej. V vojašnici pripadnike enote pozdravil generalpodpolkov­nik Albin Gutman, ki je bil prvi poveljnik te enote v letu 1976 in leta 1991 poveljujoči v vseh bojnih aktivnosti na Dolenjskem kot poveljnik 2. PŠTO Dolenjske. Ob tem srečanju je podelil vsem navzočim pripadnikom tedanje enote PDD spominske zahvale ob 25 letnici samostojne Slovenije. 


Enota je pot nadaljevala na Medvedjek, komor je bila leta 1991 sovražna kolona iz Pogancev preusmerjena in kjer je dobila eno­ta novo nalogo. Na Medvedjeku je nova trasa cesto zelo spre­menila in s tem tudi takratno lokacijo položajev, zato je ogled potekal z veliko medsebojnega usklajevanja med udeleženci. Sledila je pot v Krakovski gozd, kjer so se po ogledu lokacij in prijetnem vsestranskem pogovoru obudili spomine na kraj, kjer je bila sovražna enota dokončno onesposobljena. 
Ohranjanje dogodkov na priprave in vojno za Slovenijo je ena temeljnih nalog veteranov, zato je srečanje pripadnikov nave­dene enote izrednega pomena, saj je bila ta enota vpoklicana na neposredne bojne naloge prva in je sodelovala v številnih aktiv­nostih, v katerih so bila izpostavljena življenja njenih pripadni­kov. Dobro razpoloženje vseh zbranih, pripovedovanje njihovih raznih skritih zgodb, pripetljajev, negotovosti in njihove odlo­čenosti do domoljubja, in vsega, kar je bilo izrečeno ''iz prve roke'', je dvigovalo veselo razpoloženje do samega sobotnega jesenskega večera . 
(JR) 
OZVVS DRAVOGRAD MEDSEBOJNO SODELOVANJE 
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Dravograd, Zveza slovenskih častnikov Dravograd in Koroška lovska zveza - Lovska družina Slovenj Gradec smo 18. decembra 2010 pod­pisali Listino o medsebojnem sodelovanju. To sodelovanje se odraža v civilnem in vojaškem sodelovanju, strokovni pomoči, izvedbi streljanja, izmenjavi obiskov in v drugih oblikah dejav­nosti. Če je sodelovanje ZSČ in ZVVS nekako samoumevno, je sodelovanje s Koroško lovsko zvezo res nekaj posebnega ter po­hvalnega in se razvija v obojestransko zadovoljstvo. Zadnji lep primer je povabilo s strani Koroške lovske zveze - LD Slovenj Gradec na njihovo 13. srečanje lovske kulture na Koroškem … S pesmijo, besedo in plesom so se poklonili ženam umrlih ko­roških lovcev in starejšim lovcem. Veterani OZ Dravograd smo se z veseljem odzvali vabilu na to srečanje in tudi na ta način poglobili sodelovanje. 


Naj omenimo še en lep dogodek, in sicer »slovo« praporščakov PO Koroške od svojega dolgoletnega predsednika Vilija Dona­ua, ki odhaja v zaslužen »predsedniški« pokoj. S priložnostnim darilom so se mu zahvalili za uspešno delo in dobro sodelova­nje. 
Predsednik OZVVS Dravograd, Srečko Krajnc 
OZVVS GORENJSKE PREDSTAVITEV KNJIGE VLOGA TERITORIALNE OBRAMBE GORENJSKE V OSAMOSVOJITVENIH 
PROCESIH 1990-1991 
Pokrajinski odbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo Gorenjske je v avli Mestne občine Kranj predstavil knjigo Vloga Teritorialne obrambe Gorenjske v procesu osamosvajanja Republike Slovenije 1990-1991. O vsebini so spregovorili brigadir Peter Zupan, major Janko Sebastijan Stušek, podpolkovnik Anton Rešek, ki je bil odgo­vorni urednik 459 strani obsegajoče knjige, in avtorji. Za knjigo sem prispeval poglavje Gorenjska elektroenergetika med vojno za Slo­venijo, ki je uvrščeno med prispevke civilnih struktur. V osamosvo­jitveni vojni je bila oskrba z elektriko pomembno sredstvo pritiska 


OZVVS GORNJA RADGONA 
OSNOVNOŠOLCI PRIPRAVILI ŽE 
11. SPOMINSKO URO RUDOLFA MAISTRA 
Učenci 9. razredov Osnovne šole Gornja Radgona so v sredo, 
23. novembra, v večnamenskem prostoru tukajšnje šole, v okviru letošnjega praznovanja državnega praznika dneva Rudolfa Ma­istra, pripravili že 11. tako imenovano spominsko uro Rudolfa Maistra. Ob tem sta učenca Anja Hödl in Aleks Frajhman opisala pomen in vlogo generala Rudolfa Maistra, njegove pesmi pa so recitirali Veronika Horvat, Enej Vogrinec in Zala Flis. Glasbene točke pa sta pripravila deški pevski zbor radgonske osnovne šole in bobnar Denis Sovec. Zbranim sta spregovorila generalmajor dr. Alojz Šteiner, ki je predsednik Prekmurskega društva general Maister iz Murske Sobote, ter ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc, ki je tudi dejaven v veteranskem združenju v Gor-nji Radgoni. Na proslavi so bili prisotni predsednik in podpredse­dnik pomurskega združenja vojnih veteranov Niko Brus in Milan Kuzmič, radgonski župan Stanislav Rojko, ki je tudi aktiven vete­ran osamosvojitvene vojne za Slovenijo, ter Valerija Červič, pred­sednica Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, in Mira Skok Korošec, predsednica krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona. 


Po slovesnosti v šoli je delegacija prižgala sveče ob grobu pe­tindvajsetih Maistrovih borcev na radgonskem pokopališču in ob svetilniku miru pri radgonski župnijski cerkvi. Ta spome­nik je bil postavljen v spomin Rudolfa Maistra julija leta 1940, nemška vojska pa ga je takoj po vstopu v Slovenijo leta 1941 porušila. Spomenik je bil v celoti obnovljen leta 2004. Mentorici tokratne spominske ure sta bili učiteljici Olga Kotnik in Tatjana Šebjanič. 
Besedilo in fotografija: Franci Klemenčič 

OB DNEVU SUVERENOSTI 
OB SPOMINSKIH OBELEŽJIH 
Dan suverenosti obeležujemo tudi veterani iz OZVVS Gornja Radgona. Letos smo se tega dne spomnili nekateri člani OZVVS skupaj z učenci višjih razredov OŠ Lenart ter ravnateljem Dar­kom Škergetom ob spominskih obeležjih. 
V Radencih je ob spominskem obeležju, kjer je tudi spomenik, posvečen Alojzu Gaubetu, civilni žrtvi sovražne agresije, ki je padla pod agresorskimi streli, spregovoril predsednik Nikolaj Brus (o dnevu suverenosti), direktorica občinske uprave Mojca Marovič je opisala zgodovino Radencev (mineralno vodo »sla­tino«), zelo izčrpno pa je dogodke izpred 25 let na tem območju opisal ravnatelj Škerget, predsednik OZVVS Lenart, takratni udeleženec spopadov z enoto JLA. Povedal je, da so bili že 27. junija zvečer v Radencih aretirani podpolkovnik Jovanovič ter dva vojaka JLA, naslednji dan pa odprt ogenj na barikade v Hrastju - Moti, prebita blokada na mostu v Radencih, ko sta občana v Radencih odvzela cisterno in kamion, ranjen pa je bil tudi civilist Alojz Gaube, ki je žal v bolnišnici umrl. 
Predstavnik učencev je ob spomeniku prižgal svečo, nato so se učenci odpeljali v Gornjo Radgono in pri spominskem obeležju Nikoli več - postavljeno je bilo v spomin in opomin na osamo­svojitveno vojno leta 1991 v Gornji Radgoni - položili cvetje in prižgali svečo. 

Predsednik Nikolaj Brus je ob tem povedal, da je prepričan, da se takšne dejavnosti morajo nadaljevati, saj mladim prikažejo zgodovinske dogodke, v katerih so sodelovali tudi njihovi očet­je, sorodniki, znanci ... 
Besedilo, posnetek: Dani Mauko 


OZVVS GORNJE POSOČJE 18 LET DELOVANJA OBMOČNEGA ZDRUŽENJA VETERANOV 
OZVVS Gornje Posočje je bilo ustanovljeno 8. 3. 1999 z na­menom ohranitve spomina na osamosvojitveno vojno za Slo­venijo leta 1991, negovanja vrednot domoljubja in spoštovanja zgodovinskih dogodkov, ki so skozi čas pripeljali Slovence do samostojne države Slovenije. 
Društvo združuje veterane, udeležence vojne za Slovenijo iz celotnega zgornjega Posočja, ki je danes na prostoru treh poso­ških občin (Tolmin, Kobarid in Bovec), od leta 1991 pa občine Tolmin, ne glede na njihovo politična, verska in kulturna prepri­čanja. 
V času priprav in vojne za Slovenijo, še posebej v obdobju od 
17. maja do 26. julija 1991, so veterani člani OZVVS GP de­javno sodelovali kot pripadniki enot TO ali kot prostovoljci v pripravah in neposrednih obrambnih nalogah, v vojni za ohrani­tev samostojnosti pravkar nastale države, Republike Slovenije. Leta 1991 je enotam TO, organiziranim in vodenim v 63. Ob­mŠTO, uspelo v vseh oboroženih akcijah na miren način – brez žrtev, s pogajanji – zavzeti najprej mednarodni mejni prehod Robič (MMP Robič), nato varovano vojašnico JLA v Bovcu ter obmejno stražnico na Livku in na koncu zavzeti še veliko, zelo pomembno skladišče z orožjem in materialno-tehničnimi sred­stvi na Šentviški Gori. 


Na vseh krajih, kjer so potekale te bojne dejavnosti – razen v nekdanji vojašnici v Bovcu, ki je danes že porušena in prostor namenjen drugim dejavnostim –, stojijo spominska obeležja – plošče, ob katerih se veterani združenja vsako leto srečujejo in slovesno obeležujejo ter se spominjajo časa vojne in dogodkov, ki so pripeljali k samostojnosti države Slovenije. 
Veterani OZVVS Gornjega Posočja so dejavni tudi na drugih področjih: sodelujejo z drugimi veteranskimi združenji v Slo­veniji in tujini; redno organizirajo proslave, predvsem za dan državnosti, pohod na Triglav, razna tekmovanja v streljanju z MKP in pištolo ter drugo: organizirajo in vodijo veteranske sku-pine iz vse Slovenije po obeležjih soške fronte ter na izlete in strokovne ekskurzije po zgornjem Posočju, ponosni pa so tudi na svojo stalno muzejsko razstavo - zbirko pri sv. Antonu nad Kobaridom, na naslovu Pot na Gradič 5. Ta zbirka zajema zbra­ne uniforme teritorialcev, pehotno orožje in slikovni material dogodkov iz časa vojne za Slovenijo v Posočju ter je vredna ogleda. Zato se zahvaljujemo vsem, ki so kakor koli prispevali k nastanku te stalne muzejske zbirke - Vojni veterani 1991 v Posočju. Zbirka je plod sodelovanja vojnih veteranov gornjega Posočja, Občine Kobarid, družine Krajnik in zasebnega zbirate­lja Darka Smrekarja. 

Ob tej priložnosti se še posebej zahvaljujemo tvornemu sodelo­vanju Občine Kobarid, ki je pri projektu stala pobudnikom trdno ob strani, nas materialno in moralno podprla ter nam obljubila, da bo tako ravnala tudi v prihodnje. 
Muzej v Kobaridu redno obratuje vse dneve v času od aprila do konca oktobra. Vabljeni! 
Darko SMREKAR 
OZVVS GROSUPLJE 
SVEČANO ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE NA PODRŽAJEVI DOMAČIJI V MEDVEDICI 
Petindvajset let je minilo od tistih prelomnih dni, ko smo se od­ločili stopiti na lastno pot. Odločitev je bilo sprejeti relativno lahko, saj je za njo stala volja velike večine prebivalcev Slove­nije. Toda njena uresničitev pa je bila zgodba zase. Zanjo je bilo žal treba seči tudi po orožju. 

Tega orožja pa seveda vsaj pred začetkom osamosvojitvene voj­ne ni bilo dovolj. Še posebej, ker je takratna jugoslovanska ob­last ukazala razorožiti TO Slovenije. Toda namera jim ni uspela v celoti. Precejšen del orožja in streliva je bil shranjen na skritih lokacijah, t. i. tajnih skladiščih orožja. Eno takšnih skladišč je bilo tudi na domačiji Podržajevih v Medvedici. Družina Podr­žaj se je zaradi tega, ker je sprejela v hrambo orožje za potrebe Teritorialne obrambe in Manevrske strukture narodne zaščite, izpostavila veliki nevarnosti. Toda to jih ni odvrnilo od njihove odločitve, da tudi na ta način prispevajo svoj delež k slovenski osamosvojitvi. 
Zato se je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Grosuplje odločilo, da v zahvalo družini Podržaj ter trajen spo­min na tiste za slovenski narod tako pomembne dogodke na nji­hovi domačiji postavi spominsko obeležje. 
Slovesno odkritje spominske plošče na Podržajevi hiši je bilo 
15. oktobra letos. Začelo se je že v zgodnjih jutranjih urah, ko je po krajši uvodni slovesnosti izpred Osnovne šole Šentjurij na pot proti Medvedici, na Spominski pohod Viljema Podržaja, krenila dokaj velika skupina pohodnikov. 
Svečanost se je začela s prihodom častne straže Slovenske vojske ter praporščakov s prapori številnih območnih združenj ZVVS in Policijskega veteranskega združenja SEVER. Vse navzoče je najprej nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Mirko Zupančič, nato pa je o do­godkih izpred 25 let spregovoril takratni namestnik načelnika MSNZ za grosupeljsko območje Janez Skubic. 

Župan občine Grosuplje dr. Peter Verlič, ki je bil tudi pokrovitelj svečanosti, je pozdravil navzoče ter v svojem nagovoru poudaril pomen dogodkov pred četrt stoletja. 
Po končanih govorih je sledilo odkritje spominske plošče. Slo­vensko zastavo, s katero je bila prekrita, pa so v spomin na do­godek svečano izročili soprogi pokojnega Viljema Podržaja. V nadaljevanju je predstavnik Slovenske vojske izročil spominske znake pripadnikom vojne sestave 57. ObmŠTO Grosuplje. 
Sledil je krajši kulturni program, v katerem so sodelovali oktet Samorastniki in recitatorki Osnovne šole Šentjurij. 
Franci Zorko 


VETERANI OZVVS GROSUPLJE NA 25. TRADICIONALNEM SPO­
MINSKEM POHODU V DOMŽALAH 
Pohodniki Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Grosuplje smo se tudi letos na povabilo OZVVS Domžale ude­ležili že petindvajsetega tradicionalnega spominskega pohoda po poteh vojne za Slovenijo. Na pot smo odšli v soboto, 24. sep­tembra, in se v Domžalah v parku za Občino Domžale pridružili drugim pohodnikom z ljubljanskega območja. 
Po uradnem protokolu in nagovoru predsednika Janeza Grego­riča smo se odpravili na dobrih 11 km dolg pohod. Pot nas je vodila prek Depale vasi in naprej do Trzina, kjer je bil junija 1991 hud spopad med našo Teritorialno obrambo in JLA, žal je bilo v tem spopadu tudi nekaj smrtnih žrtev. 

Po daljšem nagovoru sodelujočih v tem spopadu smo se povzpeli na mengeški hrib Onger in naprej na Dobeno, kjer smo se okrep­čali in odšli proti gradu Jablje in naprej na Mengeško polje ter po makadamski cesti proti Domžalam. Tu so nam prijazni gostitelji v gasilskem domu na Stobu postregli z okusnim kosilom, sledilo pa je prijetno tovariško srečanje z obujanjem spominov na leto 1991. Hvaležni smo domžalskim veteranom, ki so nam omogočili v nji­hovi družbi preživeti lep dan ter si nabrati energijo za delo vnaprej. 
Hvala vam in drugo leto spet nasvidenje! 
Jože Erjavec 
OZVVS KOČEVJE POGOVORNI VEČER 
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kočevje je vŠeškovem domu v Kočevju organiziralo pogovorni večer na temo Dogodki v Republiki Sloveniji v pripravah na vojno in v vojni ter do­godki v 30. razvojni skupini v zgodnji fazi upora proti Jugoslovanski armadi. V pogovoru so sodelovali generalmajor Janez Slapar, pod­predsednik ZVVS brigadir Marjan Grabnar, polkovnika Franc Carl in Cvetko Zorko, zaradi zdravstvenih težav pa sta se opravičila general­polkovnik Albin Gutman in podpolkovnik Jože Polovič. S svojo pri­sotnostjo v dvorani so dali svoj pečat še poslanca v državnem zboru Janko Veber in Marjan Dolinšek, ki je obenem podpredsednik odbora za obrambo ter član Predsedstva ZVVS in predsednik PO Zasavje, predsednik ZVVS Ladislav Lipič, predsednik PO ZVVS Dolenjske Jože Ribič, predsednik PO ZVVS Ljubljana okolica in predsednik OZVVS Domžale Janez Gregorič, predsednik Zveze policijskih ve­teranskih društev SEVER dr. Tomaž Čas, predsednik Policijskega ve­teranskega društva SEVER Ljubljana Emerik Peterka, župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, veterani vojne za Slovenijo in delega­cije sosednjih OZVVS ter udeleženci 1. postroja v Kočevski Reki. 
V uvodnem nagovoru je vse prisotne pozdravil župan občine Ko­čevje dr. Vladimir Prebilič. Dotaknil se je pomena same vojne, ki je po ustanovni listini ZN prepovedana. Vojne naj se ne bi dogajale, razlogov je več. Ko pa se dotaknemo svoje vojne za samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije, moramo omeniti dve značilnosti, na osnovi katerih je šlo za pravično in pravno utemeljeno vojno, kjer ni bilo kršeno mednarodno vojno in humanitarno pravo. 
Uvod v pogovor je začel generalmajor Janez Slapar, ki je orisal do­godke ob svojem poklicnem nastopu službe v Teritorialni obrambi Slovenije leta 1971. V obdobju od ustanovitve TO leta 1968 pa do konca leta 1990 se je naredil velik korak na področju organiziranja TO kot vojske, kasneje od leta 1995 Slovenske vojske z uveljavitvijo Zakona o obrambi iz leta 1994. V TO so se uveljavile specifične re­šitve iz izkušenj delovanja slovenskih partizanskih enot v času NOB. Opirali so se na lastne sile in zmogljivosti ozemlja. Prvi kadri so bili preverjeni borci iz vojne, nato pa so poveljniška mesta že prevzemali rezervni častniki iz šol za rezervne oficirje. Enote so bile oblikovane namensko - skladno s takratnimi nalogami. Enotam so poveljevali slovenski častniki v slovenskem jeziku. V TO so sami izvajali opera­tivno načrtovanje. Poznavanje enot JLA je zelo koristilo pri pripravah na osamosvojitev. Glede na razmere in možnosti se je skušalo zago­toviti zelo kakovostno orožje in opremo, ki sta se hranili v različnihskladiščih, ponekod tudi v lastnih. Že takrat je bilo dobro sodelovanje z organi za notranje zadeve. 
Z imenovanjem Generalnega štaba oboroženih sil JLA se je spreme­nilo tudi komuniciranje s TO, ki je prišla pod njihovo poveljevanje. Bilo je kar nekaj pripomb na našo organiziranost enot, zato so vse brigade, razen 27., bile že v njihovih vojnih načrtih. Temu je botroval tudi razvpiti ukaz o premeščanju orožja v skladišča JLA, a so nekateri štabi obdržali orožje. Tako so že začeli potekati procesi in priprave na osamosvajanje. Začele so se tudi priprave na mirno primopreda­jo dolžnosti po sprejetju ustavnih amandmajev skupščine RS, kljub nepriznavanju razrešitve generala Hočevarja in Ožbolta ter imeno­vanju Janeza Slaparja na novo dolžnost. Glede na okoliščine je stariRŠTO grmel v razpad, novi pa se je vzporedno na novo oblikoval in kadrovsko dopolnjeval z dodatnimi kadri. V času, ko so se zgodili dogodki v Pekrah, se je štab preselil na Prežihovo 4. Janez Slapar je omenil, da je bilo kar nekaj postrojev in da se ti naslavljajo kot prvi, zato je predlagal, naj se ob tem naslavlja ime enote in strukture, ki so v tistem času obstajale. S tem bi bilo veliko manj zapletov. 


V nadaljevanju je brigadir Marjan Grabnar govoril o vaji Kobra. Z njo so želeli slovenskemu narodu pokazati, da je TO Slovenije vredna zaupanja slovenskega naroda. Po vaji so prejeli ukaz, da se v sodelo­vanju z 2. in 6. pokrajinskim štabom ter v sodelovanju s 30. razvojno skupino izvede mobilizacijsko taktična vaja Premik ‚91 v času od 22. do 24. marca 1991. Cilj te vaje je bil predvsem prikaz delovanja enot izven domicilnega območja, to je delovanje na različnih delih Slove­nije. Odpravile se niso samo občinske, temveč tudi pokrajinske meje. Začetek vaje je bila mobilizacija bataljona TO iz primorske brigade 

na območju Vogrskega - Nove Gorice. Odziv je bil kar 90-odstoten. Po oblikovanju enote je sledil premik v smeri Vogrsko – Postojna – Bloke – Sodražica – Kočevje – Stari Log – Žužemberk – Mokronog 
– Šmarjeta. V tem času so izvedli tri taktične vaje. Na zaključnem postroju bataljona in drugih udeležencev vaje je vse pozdravil Ivan Oman kot član predsedstva z besedami: .ZDRAVO, VOJAKI SLO­VENSKE VOJSKE!” 
Polkovnik Franc Carl je bil komandant 27. brigade TO. Na pogo­vornem večeru pa je prvič po tolikih letih spregovoril tudi o sebi, 
o čemer ni govoril nikoli. JLA in TO sta imeli en sedež v Skupšči­ni Slovenije v zboru združenega dela. Pred vsako sejo se je sklicala delegacija iz vseh garnizonov, kjer so določili osebo, ki bo zasedla sedež v skupščini. Ko se je pripravljala sprememba ustave, mu je bilo kot predsedniku te komisije iz korpusa iz Beograda in republiškega štaba ukazano, da mora sam nastopiti v skupščini in obrazložiti stali­šča Predsedstva Jugoslavije in Generalštaba. Na skupščini je povedal, 

da ne more izraziti svojega osebnega stališča in da bo prebral stališče Predsedstva Jugoslavije. Po odhodu s seje je bil zaslišan za to dejanje in tako se je končalo njegovo delo v Republiškem štabu TO, postav­ljen je bil na stranski tir. V štabu ni imel podpore, ostal je sam, dele­žen je bil tudi prepovedi vstopa v pisarne drugih oficirjev. Prepoveda­no mu je bilo tudi sodelovanje z brigado (s strani generala Hočevarja) in zagroženo, da bo odpuščen. Edini človek, ki mu je stal ob strani in s katerim se je lahko pogovarjal, je bil Zdravko Krvina, pomočnik komandanta za politično delo. Velik pritisk armade na republiški štab in njegove delavce se je izvajal s prihodi novih oficirjev JLA, ki so želeli prevzeti vso komando nad republiškim štabom. Nato je bil 30. septembra 1990 upokojen. Zelo ga je prizadela dejavnost oficirjev, ki so se ga tudi na ulici izogibali. Po telefonu so mu večkrat grozili, zato ga je moral izklopiti. Tako se je končala njegova osebna odisejada, ki jo je na tem pogovoru prvič javno povedal. 
Ob sprejemu dolžnosti komandanta zaščitne brigade je bil na to zelo ponosen. Večkrat se je vprašal, zakaj so izbrali ravno njega. Imel je že več dolžnosti, kot komandant brigade je takoj odšel v Svetli Potok in sodeloval pri usposabljanju enot. Pomešal se je med teritorialce - vojake - in jih poslušal. Ugotovil je, da se usposabljajo tako kot redni vojaki in ne kot vojaki, ki so že odslužili vojaški rok. Terito­rialci so bili zato nezadovoljni. Sklenil je, da se mora usposabljanje spremeniti in se približati mentaliteti slovenskega vojaka. Začel je pripravljati nov načrt usposabljanja, začenši z oddelkom na čelu z desetarjem, vodom na čelu s komandirjem voda in tako naprej. Vse skupaj je temeljilo na usposabljanju in urjenju z orožjem in opremo, ki jo vojak ima. Imel je pomoč Marjana Vidmarja, ki ga je podprl, saj sta bila prijatelja od osnovne šole do akademije. Ko je svoj načrt predstavil nadrejenim, so mu ga ti zavrnili kot neprimernega, zato je ideja za nekaj časa zamrla. Ko je prišlo nekaj sodelavcev v brigado, so to idejo podprli in sprejeli - med njimi je bil polkovnik Cvetko Zorko - in nadaljeval je uresničevanje te zamisli. Na zagovor ga je v svojo pisarno poklical tudi general Drago Ožbolt. Na mizi je bila mapa s papirji, ki jih je prelistaval in na koncu zaprl. Spila sta kozarec vina in tako se je .končala njuna bitka” . Spominja se, da je bil Drago Ožbolt, kot njegov prvi nadrejeni, do njega zelo korekten in mu ni povzročal težav. 
V nadaljevanju je polkovnik Cvetko Zorko dopolnil polkovnika Fran­ca Carla in povedal, da so Carla po odhodu iz skupščine v preddver­ju čakali novinarji in ga začeli napadati, zasliševati in zmerjati, kdo ga plačuje. Prepovedan mu je bil dostop do 30. razvojne skupine in tako je moral sam voditi delo. Ljubljansko vodstvo je zahtevalo, da se skliče konferenca, na kateri naj se polkovnik Franc Carl obsodi za njegova dejanja in se zahteva njegova izključitev iz brigade. Na nji­hovo zahtevo pa podpolkovnik Jože Polovič ni pristal. Franca Carla je nato v skupščini zamenjal Aksentijević. 
Dogodki, ki jih je omenjal polkovnik Carl, so se dogajali pred nje­govim prihodom v brigado. Njuno prvo srečanje je bilo na vaji v Preserjah in sprejel je povabilo, da se oglasi pri njem pod Krimom. Sprejel je njegov načrt usposabljanja in ga prenesel na svoje podreje­ne in tako so ga skupaj izvajali v celoti. Težko je bilo prepričati tudi načelnika, saj so se vsi bali smernic iz Beograda. Zamisel polkov­nika Carla je bila res revolucionarna: povsem po meri slovenskega teritorialca. Politika ni več sodila v usposabljanje slovenskega voja­ka, tudi teoretično ne. Njegov prispevek je bila tudi ideja, da se vsak teritorialec usposobi v vseh veščinah bojevanja, saj so bili posebna enota. Uvajanje je bilo postopno. Preverjanja so se uvedla po vsakem večjem usposabljanju. Po novem programu naj bi se v celoti začel usposabljati 3. bataljon. Z novim programom se je najprej seznani­lo poveljstvo bataljona. Vsi so ga sprejeli z zadovoljstvom. Začeli, so teoretične priprave in razdelili opomnike za delo doma, kjer so se lahko pripravili na to usposabljanje. Na tem srečanju je bil dan poudarek na vlogi brigade po volitvah. Varovala naj bi družbeno po­litično vodstvo, ki bo izvoljeno. Na koncu srečanja je prišel načelnik štaba, podpolkovnik Jože Polovič in dejal, da je spopad z JLA skoraj neizbežen. 
Na zaslišanju pri Hočevarju in Ožboltu je bil poleg Carla tudi Polo­vič. Ker se jim je uprl, je bil premeščen v zaledno službo, kjer naj bi se .naučil”, kaj sme in česa ne. Ker ni prejel nikakršne odločbe, se je vrnil v brigado in nadaljeval novo usposabljanje. Na novo usposa­bljanje so kot opazovalci prišli sodelavci generala Hočevarja. Z niko­mer se niso pogovarjali, samo opazovali so. Omenil je tudi dogodek, kako so prišli v Primože vojaki s kamionom iz Ribnice, potrgali vse alarmne naprave in iz bunkerja odtujili dokumentacijo. Narejena je bila velika škoda. Glavni dogodek je bil zvečer na postroju enote, kjer je poveljnik bataljona, rezervist Ivan Okrajšek, dejal, da se bo ta enota borila z vsemi sredstvi za demokratične spremembe in za demokra­tično izvoljeno politično vodstvo. To je bila dolga pot od Carlove ideje do usposobljene enote za boj. 
Polkovnik Carl je dopolnil Zorka, da so v Beogradu točno vedeli za vsako orožje in naboj, pa so kljub temu večkrat zahtevali popise. Ta­koj mu je bilo jasno, kaj se pripravlja. Še bolj jasno mu je bilo, ko jebil v Zagreb klican general Ožbolt. Na RŠTO so dobili nalogo, da po občinah poberejo vojne načrte. Opisal je tudi dogodek, kako je prišel v občino Kočevje, kjer se je srečal s takratnim sekretarjem za ljudsko obrambo Krkovičem in nato še z dr. Mihaelom Petrovičem. Kočevje je bila prva občina, ki je obelodanila odvzem orožja. 
Polkovnik Cvetko Zorko je pojasnil, kako so morali na ustreznih obraz­cih poročati o količini orožja in nabojih ter o oceni stopnje varovanja skladišč, kjer se je to orožje čuvalo. Tako je bil izdan ukaz, da se mora vse orožje oddati na čuvanje v bolj varovana skladišča JLA. Nekateri občinski štabi tega ukaza niso izpeljali. Edino orožje, ki je bilo dobro varovano, je bilo orožje 27. zaščitne brigade, saj je bilo uskladiščeno v Gotenici, ki so jo v tistem času že varovali policisti. Republiška strateška rezerva, v kateri je bilo tudi orožje milice, je bila v skladišču v Borovcu. Tu pa je bil izdan ukaz, da se mora to orožje odpeljati v vojašnico v Rib­nico. Opisal je prerekanja direktorja Snežnika Maksa Šteblaja in genera-la Draga Ožbolta, ki sta bila osebna prijatelja. Ravno to prijateljstvo pa je pripomoglo, da se je orožje prepeljalo v skladišča Gotenice. Kasneje se je to orožje v času projekta MSNZ delilo štabom po Sloveniji. Nekaj besed je namenil tudi postroju 3. bataljona v Kočevski Reki, katerega poveljnik je bil. Za postroj ni bil izdan ukaz, vsak je imel svojo vlogo, vsi so prišli prostovoljno, saj je bil ta dan normalen delovni dan. 
Pred zaključkom pogovornega večera je prosil za besedo še pred­sednik ZVVS Ladislav Lipič. Povedal je, da smo lahko veterani ponosni na to našo vojno, ki nam je bila vsiljena in je bila z naše strani pravična. Ni bilo vojnih zločinov, posiljevanj, maščevanja nad 
· 

premaganci, prisoten je bil tudi humanitarni vidik v postopkih z ra­njenimi in mrtvimi pripadniki TO, milice, pripadniki JLA in drugimi. Vse premalo to poudarjamo, tega dejstva bi se morala zavedati tudi slovenska politika. Navezal se je tudi na dosedanje izkušnje s posve­tov, ki jih organizira ZVVS po Sloveniji. Prvi je bil na Dolenjskem, nato na Gorenjskem pa v Pomurju in v Južnoprimorski ter Severnop­rimorski pokrajini. Pokazale so se ugotovitve, ki jih prej nismo dovolj poznali. Tudi pri sami organizaciji večera se je ugotovilo, da je tre­ba na take pogovore vabiti tudi pripadnike takratne milice in drugih struktur, ki so takrat delovale. Tedanja povezljivost je bila edinstvena in je odločilno vplivala na sam potek dogodkov. Razčistile so se ne­katere zadeve, ki so bile predstavljene na drugačen način. Ugotovilo se je, da so razlike po pokrajinah, vsi pa smo prišli do končnega cilja. Retuširanje zgodovine in napačno prikazovanje dogodkov ne koristi­ta nikomur ali pa samo posameznikom, najmanj pa nam veteranom. 
Za besedo je zaprosil še predsednik Zveze policijskih veteranskih društev SEVER dr. Tomaž Čas. Zahvalil se je organizatorju in vsem uvodničarjem pa tudi predsedniku ZVVS za povabilo. Zaprosil je, naj se jih povabi še tudi na druga podobna srečanja. Spoznal in slišal je marsikatero novost. Tudi v njihovih vrstah se je marsikaj dogajalo, zato bi radi tudi sami dodali kamenček v mozaik prave slike. 
Povzetek pripravil Anton Vovko, predsednik OZVVS Kočevje Posnetka: arhiv Revije Obramba - Marjan Garbajs 

OZVVS KRASA IN BRKINOV 
NEKOČ GRANIČARSKA STEZA, 
DANES POHODNIŠKA POT 
Društvo Komenski Kras 91 deluje, kot je že iz njegovega imena raz­vidno, na območju Komenskega Krasa. V svojih vrstah združujemo domačine: Kraševce, ki so aktivno ali kako drugače sodelovali ali pomagali pri osamosvojitvenih procesih na območju Komenskega Krasa. Zametki društva segajo v leto 1991. Ob prevzemu zadnje stražarnice in odhodu zadnjega vojaka JLA z območja Komenskega Krasa so pripadniki milice in TO dali obljubo, da v spomin na ta dogodek vsako leto priredijo družabno srečanje. In tako je bilo vse od leta 1991 naprej. Iniciativni odbor je vsako leto organiziral dru­žabno srečanje. Skupaj z ZVVS pa so organizirali tudi več priredi­tev, predstavitev vojaške opreme in oborožitve, leta 1998 pa skupaj postavili spominsko obeležje v spomin na dogodke iz leta 1991 na nekdanjem mejnem prehodu Klariči. Iz iniciativnega odbora je bilo leta 2013 ustanovljeno društvo Komenski Kras 91. 
Da ne bi pozabili zgodovine, smo se v društvu odločili, da začne­mo zbiranje dokumentarnega gradiva in fotografij iz obdobja osa­mosvojitve z območja Komenskega Krasa. Novembra 2014 smo tako pod skrbnim očesom knjižničarke Knjižnice Komen organi­zirali razstavo zbranega gradiva. Razstava je bila pri domačinih lepo sprejeta. Istega leta pa smo začeli čistiti in urejati nekdanjo graničarsko stezo, ki poteka od stražarnice Veliki Dol do stražarni­ce Klariči. Stezo v dolžini skoraj 20 km smo očistili, uredili ter jo opremili z usmerjevalno-obvestilnimi tablami. Celotna steza je tudi markirana z rumeno-belo markacijo. Steza je bila na posameznih delih neprehodna in zaraščena, tako da smo opravili več kot 450 delovnih ur prostovoljnega dela. Poteka po obronkih hribov, ki lo­čujejo Tržaški Kras od Komenskega Krasa. Za pohodnike so takšne tematske poti zelo zanimive, saj nas popeljejo po trasah nekdanjih državnih meja. Hoja po nekdanji mejni črti je danes prava poslasti­ca za vse ljubitelje zgodovine. Še posebno pa so aktualne poti, ki nas popeljejo po za nas krivični meji med Slovenijo in Italijo. Del steze poteka ob ostankih vojne dediščine iz 1. svetovne vojne. Tako nas ob stezi spremljajo strelski jarki, kaverne in ostanki betonskih topniških bunkerjev. Na delu, kjer poteka del graničarske steze, je bila v času 1. svetovne vojne zadnja obrambna linija avstroogrske vojske, ki je varovala Trst. 
Prvi testni pohod smo za člane domoljubnih zvez in društev iz­vedli že leta 2015. Letos pa smo v sodelovanju s SV organizirali in izpeljali pohod za pripadnike SV z Vrhnike v sodelovanju z Občinskim združenjem ZB za vrednote NOB Komen pa tudi s pripadniki 430. MOD iz Ankarana. Pohod je bil organiziran v spomin na delovanje Mornariškega obveščevalnega centra IX. korpusa NOVJ, ki je deloval v kraški vasici Škofi. 
V sodelovanju z OZVVS Krasa in Brkinov smo v letu 2016 ure­dili spominsko obeležje na mejnem prehodu Klariči, saj je bilo razbito in ukradeno. Člani društva pa delujemo tudi humani­tarno. Za nekdanjega pripadnika II. čete 611. odreda za poseb­ne namene, ki zaradi hude bolezni živi v težkih razmerah, smo 

izvedli dve delovni akciji. Poskrbeli smo, da mu je bilo tudi pozimi toplo. 
Vse ljubitelje pohodov in vojaške dediščine vabimo na Komen­ski Kras, kjer vas bomo z veseljem popeljali po graničarski stezi ter vam razkazali tudi druge lepote Komenskega Krasa. 
Društvo Komenski Kras 





PREDNOVOLETNO SREČANJE VETERANOV IN ČASTNIKOV 
KRASA IN BRKINOV 
Kobjeglava, vas na Komenskem Krasu, je bila letos že četrtič prizorišče prednovoletnega druženja članov veteranskih orga­nizacij in slovenskih častnikov: OZVVS Krasa in Brkinov Se­žana, Združenja SEVER - območni odbor Kras in Brkini ter OZSČ Sežana. 
Prednovoletno druženje vseh treh domoljubnih organizacij z območja Krasa in Brkinov se je zadnjih 10 let selilo po celotnem območju kraških občin, zadnja štiri leta pa se druženje organi­zira v dvorani zadružnega doma v Kobjeglavi. Da se srečanje organizira v Kobjeglavi, gre zasluga vaščanom in pa županu občine Komen. Dvorana zadružnega doma je ena največjih na območju Krasa in lahko sprejme vse, ki se srečanja udeležijo. Vse prisotne je pozdravil tudi župan občine Komen, mag. Mar­ko Bandelli, ter jim zaželel prijetno počutje med nadaljnjim dru­ženjem. Letošnjega srečanja se je udeležilo več kot 200 članov vseh treh domoljubnih organizacij. 
Predsedniki so vsem prisotnim izrekli dobrodošlico in jih na kratko seznanili z aktualnimi novostmi in dejavnostmi, ki se ob zaključku leta izvajajo. Za dobro razpoloženje in ples pa so se potrudili člani domačega ansambla N'eks. 
Besedilo in fotografija 
Franko Zadnik 


OZVVS MURSKA SOBOTA VOJAŠKA STROKOVNA EKSKURZIJA VETERANOV 
V nedeljo, 18. 9. 2016, smo se člani Območnega združenja Ve­teranov vojne za Slovenijo Murska Sobota v zgodnjih jutranjih urah odpravili na vojaško strokovno ekskurzijo v Park vojaške zgodovine v Pivki. 
Po prihodu v Pivko smo si najprej ogledali ekomuzej in presi­hajoča jezera, nato pa smo se udeležili zaključka festivala vo­jaške zgodovine, ki je potekal v Parku vojaške zgodovine in na bližnjem poligonu. 
Dopoldne smo imeli vojaško strokovno vodenje po halah, kjer smo si ogledali zgodovino osamosvojitvene vojne, pehotno orožje, oklepna vozila, letala, helikopterje, na koncu smo si v skupinah po deset ogledali še notranjost podmornice zeta-34. Po dobrem vojaškem kosilu, ki so nam pripravili v njihovi Kantini, smo se odpravili na poligone, kjer smo si najprej ogle­dali vojaške tabore različnih vojska (.Rimljani” , .partizani” , .Nemci” , .Američani” in .Avstroogrci” ). Potem sta na osre­dnjem poligonu sledila taktični prikaz pripadnikov Policije in Slovenske vojske (helikopter bell) in prikaz delovanja tankov iz časa druge svetovne vojne. Po nevihti, ki nas je zajela, smo se umaknili v predavalnico v muzeju, kjer so nas pričakali veterani iz Postojne (predsednik Danilo Korče) in nam predstavili svoje delovanje. 
V poznih popoldanskih urah smo se odpravili proti domu. Od­ziv na ekskurzijo je bil zelo dober, saj nas je bilo kar 80 in smo potovali z dvema avtobusoma. Tako smo tudi s to ekskurzijo obeležili 25-letnico vojne za Slovenijo. 
Sekretar Janez Kološa 


OZVVS SEŽANA 
SLAVNOSTNO ODPRLI NOVE PROSTORE 
OZVVS Sežana, ki ga vodi upokojeni major Dejan Stančič, in OZVVS Krasa in Brkinov Sežana s predsednikom Mitjo Miklavcem se lahko pohvalita z novo delovno zmago. Na slo­vesnosti 25. marca so ob prisotnosti ministrice za obrambo An­dreje Katič predali v uporabo nove prostore na Kosovelovi ulici 3 v neposredni bližini policijske postaje in sodišča. 
Objekt, ki je bil nekaj časa prazen in kjer je nekoč deloval sod­nik za prekrške v Sežani, so člani obeh združenj s prostovolj­nim delom obnovili in ga preuredili v funkcionalne in uporabne prostore. Ob pisarniških prostorih urejajo tudi logistične prosto­re. Med številnimi zbranimi gosti sta bila tudi predsednik ZSČ Alojz Šteiner in predsednik ZVVS Ladislav Lipič. Slavnostno besedo je imela obrambna ministrica Andreja Katič, ki si je že v dopoldanskem času ogledala Izobraževalni center za zaščito in reševanje in Zavod za gasilsko in reševalno službo ter se sreča­la z vsemi štirimi župani kraških občin. Ministrica Katičeva je poudarila, da bo objekt našel novo vsebino tako za veteranske kot domoljubne ter humanitarne organizacije ter da so Kraševci v svoji zgodovini že pokazali upornost, vztrajnost, zagnanost in požrtvovalnost in prav te vrednote dajejo Slovenijo na zemlje­vid pokončnih narodov. 
Kraševci so ministrici za obrambo izročili spominek iz kraškega marmorja, izdelek podjetja Marmor iz Sežane. Tudi dve prek­rasni umetniški skulpturi, ki prikazujeta znak Zveze slovenskih častnikov in Zveze veteranov vojne za Slovenijo ter krasita vhod v novo odprt objekt v Sežani, je doniralo podjetje Marmor, ki na Krasu deluje že več kot 70 let. 


POVEJMO NA GLAS RESNICO, DA IMA TUDI DEMOKRACIJA SVOJE MEJE 
V spomin na 28. avgust 1941, ko je v gozdove med Trebižani in Selom na Vrheh prišla Dolganova četa kot prva partizanska enota na Primorskem, Občina Sežana in Združenje borcev za vrednote NOB Sežana prirejata na Ocinci vsakoletno tradicio­nalno srečanje. Tako je bilo tudi letos, ko so sežanski občinski praznik, 28. avgust, ki ga praznujemo prav v spomin na te do­godke in začetek oboroženega upora proti okupatorju, ko so v goste povabili predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo generalmajorja Ladislava Lipiča, ki se je ozrl v polpreteklo zgo­dovino in današnji čas. 
''Da smo se danes zbrali tu, na Ocinci pri Štjaku, je več razlo­gov. Glavni je ta, da se spomnimo prihoda prve partizanske čete na Kras ter tistega časa, ko je v osrčju Evrope majhen sloven-ski narod zmogel pogum upreti se takrat najmočnejši vojaški sili, ki je želela uničiti slovenski narod. Druga dva razloga sta 75-letnica ustanovitve OF slovenskega naroda in 25-letnica naše samostojnosti. Zavedajmo se številnih bolečih spominov, spoštujmo pravico vsakega do teh spominov in se zavedajmo, da vsi ti spomini terjajo pieteto. Prav to pa ne pomeni, da lahko potvarjamo zgodovino in dogodke, to tudi ne pomeni, da sme­mo izenačevati izdajo lastnega naroda z bojem za svobodo! Ne dovolimo prenašati prepirov, povezanih z 2. svetovno vojno in bojem partizanskih borcev za svobodo ter v zvezi z našo osa­mosvojitveno vojno. Oba ta veličastna dogodka v zgodovini slovenskega naroda imata svoj sijaj pa tudi madeže, vendar sta dosežena cilja – svoboda in uničenje fašizma in nacizma – ter dosežena samostojnost naše države na začetku 90. let minulega stoletja – dosežka, ki nas uvrščata med ponosne in zmagovite narode,“ se je v preteklost zazrl Ladislav Lipič. 
O aktualnem političnem položaju pa je Lipič dejal, da je treba spre­govoriti odkrito, vendar z zavedanjem, da želimo naprej, da želimo odpraviti pomanjkljivosti in zablode, vendar tudi jasno povedati, da tega ljudje, ki so nas pripeljali v takšen položaj, ne morejo ures­ničiti in je prišel čas za njihovo politično upokojitev. Potegnili so enačaj med resnico in lažjo, med krivico in pravico in besedo. 
Zato povejmo na glas in po pravici, da ima tudi demokracija svoje meje. In tudi pravica do svobodnega govora ni neomejena, temveč je omejena s pravicami drugih ljudi. In ponavljamo res­nico večkrat na dan, če je treba, saj jo bomo le tako ohranili in preprečili manipulatorjem zavajanje slovenskega naroda! 
Zbrane sta pozdravila še podpredsednik Zveze združenj anti­fašistov in borcev NOB v kantonu Sarajevo in član upravnega odbora Zveze združenj antifašistov in borcev NOB Bosne in Hercegovine Ibrahim Durma in podpredsednica Zveze koroških partizanov iz Avstrije Mojca Koletnik. 
Besedilo in fotografija: Olga Knez 
OZVVS SLOVENSKE KONJICE VETERANI Z OSNOVNOŠOLCI V KADETNICI 
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konji­ce je ob 25. obletnici osamosvojitve in vojne za Slovenijo konec lan­skega šolskega leta povabilo skupine učencev višjih razredov in nji­hove spremljevalce iz osnovnih šol občin Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče na ogled Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Kadetnico Maribor z namenom, da jim približa takratna dogajanja. Poln avtobus učencev iz Vitanja, Slovenskih Konjic in Loč se je zjutraj odpravil v Kadetnico Maribor, kjer sta jih prijazno sprejela kustosinja in kustos Vojaškega muzeja SV in jih v dveh skupinah popeljala na ogled. Po uvodni predstavitvi občudovanja vredne stavbe in njene zgodovine so si ogledali najprej razstavo iz osamosvojitvene vojne leta 1991. Med razstavnimi predmeti sta poleg drugih tudi bojni prapor 85. ob­močnega poveljstva Teritorialne obrambe Slovenske Konjice in pu­ška, pri razvoju katere so poleg Gorenja sodelovali tudi v Uniorju iz Zreč. Nato so si ogledali zbirko strelnega orožja - od zelo starega do najnovejšega. To je bilo zanimivo predvsem za fante pa tudi nekate­ra dekleta niso zaostajala. Ob koncu so si nekateri ogledali še nekaj oklepnih vozil na dvorišču sosednje vojašnice, drugi pa prisluhnili podrobnejši predstavitvi stavbe Kadetnice. 

Ivan Pavlič 


OZVVS SPODNJE SAVINJSKE DOLINE NEUSAHLJIV SPOMIN NA 
ZGODOVINSKO BITKO NA ČRETI 
V soboto, 1. oktobra, se je na Čreti (Dobrovlje) zbralo skoraj tisoč udeležencev iz Spodnje in Zgornje Savinjske doline v počastitev spomina na prvo frontalno bitko 1. štajerskega ba­taljona, ki je in ostaja prava svetinja upora proti okupatorju in poguma maloštevilnih partizanov, ki so se zoperstavili nekajkrat močnejšemu sovražniku in iz tega boja izšli kot zmagovalci. 


Spominsko slovesnost, s katero letos obeležujemo tudi 75-le­tnico takratnih dogodkov, so organizirali: Območno združenje borcev za vrednote NOB Žalec in Mozirje, Društvo izgnancev Slovenije – Občinski odbor Žalec, Območno združenje vetera­nov vojne za Slovenijo Spodnje Savinjske doline, Veteransko društvo SEVER – odbor Žalec in Društvo generala Maistra Ža­lec. Slovesnosti je tudi tokrat dala poseben pečat partizanska skupina KD Triglav Ajdovščina, ki je na nek način tudi simbo­lizirala neenak, a zmagovit boj 1. štajerskega bataljona in njiho­vega komandanta Franca Rozmana - Staneta. 
Nadvse zanimivemu govoru dr. Toneta Kregarja, direktorja Mu­zeja novejše zgodovine v Celju, ki je osvetlil takratni čas skozi strokovne oči zgodovinarja, je sledil bogat kulturni program, v katerem so se prepletale pesmi Mešanega pevskega zbora Tabor pod vodstvom Karla Leskovca in recitacije Jožice Ocvirk. 
OSREDNJA PROSLAVA 
OB 25-LETNICI DRŽAVNOSTI 
Na slovesnosti, ki jo je povezovala Lidija Koceli, je udeležence že v avli dvorane pozdravil s svojim igranjem pihalni orkester Godba Zabukovica, kmalu zatem pa je zadonela slovenska hi­mna iz grla velike mojstrice petja Mance Izmajlove. Udeležence je nato nagovorila in pozdravila moderatorka slovesnosti, za njo pa župan občine Žalec Janko Kos, ki je po pozdravu v svojem govoru spomnil na pomen tokratne slovesnosti in čas izpred 25 leti ter ljudi, ki so v savinjskem okolju dali pomemben kamen­ček v mozaik takratne osamosvojitve. Izrazil pa je tudi obžalo­vanje in skrb, da tudi ti dogodki izpred četrt stoletja delijo Slo­vence, tako kot zgodovina NOB, žalostno pa je tudi, da nekateri želijo zasluge za to pripisati le sebi in tudi potvarjati zgodovino. 
Še bistveno konkretnejši glede tega je bil slavnostni govornik, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev SEVER dr. Tomaž Čas, ki je po pozdravu dejal, da je zelo počaščen, da lahko govori na tej osrednji proslavi v občini Žalec, ki je bila ena izmed 16 občin, ki ni spoštovala ukaza in ni oddala orožja v skladišča JLA in se s tem ne hvali. »Samooklicani general iz Kočevja, ki je bil načelnik upravnega organa za obrambne zade­ve, pa je orožje oddal in si sedaj pripisuje vse zasluge, zaradi ka­terih orožja niste dali. Celo svojemu sinu, ki je bil takrat star 12 let, je uredil, da ima status vojnega veterana …« je med drugim poudaril Tomaž Čas in bil v nadaljevanju kritičen tudi do pove­ličevanja nekaterih akcij (kot je zavzetje skladišča v Borovnici), medtem ko so mnoge druge, vključno z Zaloško Gorico, Holm­cem, Trzinom, Medvedjekom, Šentiljem, Gornjo Radgono …, očitno manj vredne, kar je skrajno neodgovorno in krivično do vseh drugih akcij ter ravnanj TO in milice v tistem obdobju … Po končanem uradnem delu je sledil izjemen kulturni dogodek, nastopala je izjemna umetnica Manca Izmajlova z možem Be­njaminom in izvrstnim spremljajočim triom, ki so občinstvo popeljali do gromkih in stoječih ovacij. Slovenske pe­smi, ki so del širšega repertoarja projekta Mance Izmajlove Pe­smi mojih krajev, ki je potem kot celota za­živel letos septembra na koncertu v ljubljan­skih Križankah, so bile svojstven poklon os amos vojitvenemu prazniku in nepozaben dogodek ob prazniku države sredi hmeljar­ske metropole. 
TRADICIONALNO SREČANJE 
NA MRZLICI 
Tudi letos je bila Mrzlica na pragu koledarske jeseni v zna­menju tradicionalnega srečanja Savinjčanov in Zasavcev ter Laščanov. Med vsakoletnimi udeleženci so v precejšni meri tudi veterani ZVVS in Policijskega veteranskega združenja SEVER. Organizacijo vsako leto prevzame druga občina. Le­tos je bila to občina Hrastnik, ki je tudi poskrbela za kultur­ni program in vse spremljajoče. Za svečano vzdušje je tokrat poskrbela Rudarska godba Hrastnik, ki je igrala pred uradnim začetkom in po njem. Zbrane je tokrat najprej nagovoril Lju-bomir Zalezina - vodja oddelka za družbene dejavnosti in gospodarstvo v občini Hrastnik. Udeležencem je zatem spre­govorila slavnostna govornica, poslanka v državnem zboru,Vojka Šergan. 



D. Naraglav 

SREČANJE VETERANSKIH DRUŽIN V PREBOLDU 
V občini Prebold je 25. novembra zvečer potekalo tradicionalno srečanje družin, ki so v času osamosvajanja Slovenije skrivoma hranile orožje Teritorialne obrambe, ki ga je hotela v svoja skla­dišča odpeljati Jugoslovanska armada. V zahvalo za to dejanje in hrabrost so bila tem družinam ob desetletnici podeljena po­sebna priznanja Zveze veteranov vojne za Slovenijo slovenska družina. Ob 15- oziroma 20-letnici (veterani društva SEVER) teh dogodkov pa so bila na njihove domačije nameščena tudi spominska obeležja. Od podelitve priznanj slovenska družina poteka tudi srečanje teh družin, ki ga organizira Območno zdru­ženje veteranov vojne za Slovenijo Spodnje Savinjske doline, že šest let pa sodeluje tudi Veteransko policijsko društvo SE­VER - odbor Žalec z družinami, ki so hranile njihovo orožje. Tako kot običajno je bilo tudi tokratno srečanje polepšano s kul­turnim programom, ki so ga za to priložnost pripravili učenci OŠ Prebold z učiteljico Ireno Artelj, ki je bila hkrati tudi mode­ratorka prireditve, ter ravnateljem Otom Račečičem, ki je skrbel za tehnični del uradnega dela srečanja. Kot gostitelj je udeležence najprej pozdravil župan Vinko Debelak in ob tem poudaril pomen tokratnih srečanj, hkrati pa tudi spomnil na osamosvojitev, h kateri so veliko prispevale tudi vse družine, ki so vzele pod svojo streho orožje, da ne bi prešlo v last JLA. 
SPOMINSKA SLOVESNOST NA ZALOŠKI GORICI 
OZVVS Spodnje Savinjske doline je letos pred vojaškim skladiščem na Zaloški Gorici organiziralo slovesnost ob odkritju spominske plošče v spomin na veliki dogodek naše polpretekle zgodovine, objekta, ki je nadvse pozitivno vplival na moralo in samozavest pri­na čas izpred 25 let, ko so enote 81. območnega štaba Teritorialnepadnikov TO ter nadaljnji razvoj dogodkov, vključno z zavzetjem obrambe Žalec brez boja zavzele vojaško skladišče Jugoslovanske vojašnice JLA v Celju. Ladislav Lipič je na kratko orisal takratni čas ljudske armade. Slavnostna govornika ob odkritju spominske plošče slovenskega osamosvajanja in izrekel čestitke spodnjesavinjskim sta bila Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slove-veteranom za njihovo prizadevno delo ohranjanja spomina, katerega nijo, in Adi Vidmajer, predsednik OZVVS Spodnje Savinjske dolinerezultat je med drugim tudi to spominsko obeležje.in takratni poveljnik 81. območnega štaba TO Žalec. Adi Vidmajer je v svojem govoru podrobneje opisal dogajanje ob zavzemanju tega Pripravil: Darko Naraglav 
Po ukazu komandanta Republiškega štaba TO Slovenije je 
Pokrajinski štab TO Celje izdal 15. maja 1990 ukaz, da je 
treba do 19. maja do 23. ure oddati vse orožje, strelivo in 
druga eksplozivna sredstva TO, ki so izven objektov JLA, 
na hranjenje v objekte JLA – skladišče Bukovžlak. Temu 
ukazu so se v štabu 81. območja TO v Žalcu odločno uprli 
in skupaj s Svetom za ljudsko obrambo in družbeno samo­zaščito občine Žalec, ki ga je vodil (že pokojni) Ludvik 
Semprimožnik, sklicali izredno sejo, na kateri so sklenili, 
da orožje ostaja na dosedanjih lokacijah in ga po potrebi 
dodatno zavarujejo ... Glavni del naloge je bil opravljen 
v noči s 26. na 27. november 1990, ko je bilo po šestih 
domačijah severnega dela občine Žalec razseljeno prib­ližno 160 zabojev orožja s pripadajočim strelivom. Enako 
pa se je dogajalo tudi na južnem delu doline, na območju 
sedanje občine Prebold, zlasti v Mariji Reki, kjer je bil del 
orožja skrit tudi v planinskem domu. 



OZVVS ŠKOFJA LOKA 
ZBOR IN SREČANJE 
ŠKOFJELOŠKIH VETERANOV 
Zbor veteranov OZVVS Škofa Loka je bil 16. marca 2016 v pro­storih Galerije Franca Miheliča (Kašča) na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Na začetku smo razvili veteranski prapor, v delovnem delu zbora pa prebrali in sprejeli poročila za leto 2015 in izvolili organeZVVS. Obravnavali in sprejeli smo še Pravila OZVVS Škofja Lokain sprejeli delovni načrt za leto 2016. Člani OZVVS Škofja Loka smo potem imeli 7. 5. 2016 še redno letno srečanje. Dobili smo se v Žireh, kjer smo si ogledali tamkajšnji muzej (poleg čevljarske zbirke smo videli tudi gradivo in kratek film o rapalski meji, ki je potekala po obronkih Žirov), pot pa potem nadaljevali do utrdbe Rupnikove linije v Žirovskem Vrhu in se vrnili nazaj v Žiri, kjer smo ob kosilu nadaljevali srečanje. Letošnji osrednji dogodek je bila priprava razstave Škofja Loka in Ločani v osamosvojitveni vojni junija 1991, ki sta jo pripravila sodelavka Loškega muzeja Biljana Ristič in Aleksander Igličar iz Muzejskega društva Škofja Loka. Razstavo smo veterani OZVVS Škofja Loka ob obletnici osamosvojitve ''podarili'' našim občanom. 

Matjaž Oblak 



OZVVS ŠOŠTANJ 
TO ŽOHAR 2016 
Veterani OZVVS Šoštanj ter pripadniki 20. pehotnega polka na tretjem spominskem pohodu po obeležjih iz leta 90/91 na ob­močju občine Šoštanj. V torek, 28. 6., smo veterani OZVVS Šo­štanj organizirali 3. tradicionalni Prislanov pohod po obeležjih iz vojne za Slovenijo leta 90/91. Pohod ima spominski, družabni in rekreativni pomen. Namen je obiskati domačije, kjer se je v vojnem času hranilo in skrivalo orožje Teritorialne obrambe in kjer so se v tem obdobju dogodili pomembni dogodki tistega odločilnega in prelomnega časa za novonastalo državo. Pohod je poimenovan po takratnem, žal že pokojnem, poveljniku 89. območnega štaba TO Jožetu Ervinu Prislanu. Poleg veteranov in veterank OZVVS Šoštanj se je na 12 km dolgo pot podalo tudi 20 pripadnikov 20. pehotnega polka SV. Zbirno mesto je bilo pri veteranskem obeležju v Kajuhovem parku v Šoštanju. Od tu nas je pot z avtomobili vodila do domačije Onat, od koder smo peš krenili proti najvišje ležeči kmetiji na Lomu, po domače Pri Ravsu. Tam sta nas pričakala prijazna domačina in nas pogostila z jedačo in pijačo. Pot nas je vodila do domačije Žlebnik, kjer je padel naš pesnik Karel Destovnik Kajuh, po obrobju Zavodnja do Kavčnikove domačije, kjer smo si lahko ogledali znameni­tosti same domačije. Po ogledu in počitku smo pot nadaljevali proti cilju svojega pohoda, kmetiji Žohar v Zavodnju, kjer je bila osrednja proslava ob 25-letnici osamosvojitve ter dnevu državnosti. 
28. junija 1991 sta pilot Jože Kalan in tehnik Bogomir Šuštar s helikopterjem gazelle z oznako TO-001 Velenje preletela iz Jugoslovanske armade na stran Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Ta helikopter je sprva pristal na Golteh, nato so ga skrivali na Smrekovcu, na kmetiji Rezoničnik v Belih Vodah, od 
16. julija do 13. novembra 1991 pa na kmetiji Žohar v Zavod­nju. V počastitev tega dogodka vsako leto pripravi šoštanjsko združenje veteranov vojne za Slovenijo slovesnost, na kateri se zahvalijo domačinom in vsem drugim, ki so pripomogli k temu pogumnemu dejanju. 
Leon Stropnik 

DOMOLJUBNI IZLET ČLANOV 
OZVVS ŠOŠTANJ 
OZVVS Šoštanj je tudi letos za svoje člane organiziralo potepanje po prelepi Sloveniji. Naš cilj je obiskati čim več slovenskih krajev, v katerih je vojna za Slovenijo v letu 1991 pustila poseben pečat, zato smo tokrat obiskali obmejno območje Ormoža z okolico. 
V Prlekijo smo se odpravili v soboto, 12. novembra 2016. V ne pre­več spodbudnem vremenu se nas je 42 udeležencev z avtobusom odpravilo proti Ptuju in od tam naprej do svojega prvega cilja – Ormoža. Tu sta se nam pridružila dva člana OZVVS Ormož, ki sta nas gostoljubno vodila skozi kraje in zanimivosti. Opisala sta nam pestro in nevarno dogajanje med vojno za Slovenijo. Ker Ormož leži ob slovensko-hrvaški meji, so se v času vojne znašli na »prvi bojni črti« ter uspešno in iznajdljivo vojakom in oklepni enoti ta­kratne JLA preprečili dostop na slovensko ozemlje. 
V prostorih društva OZVVS Ormož nam je predsednik Miran Fi­šer podrobneje predstavil dogodke med vojno za Slovenijo ter de­lovanje društva. Pot nas je naprej vodila do gasilskega muzeja v Miklavžu pri Ormožu, po ogledu pa smo se odpravili na Gomilo pri Kogu, v obmejno naselje, kjer smo v čast udeležencem vojne ter v spomin na dogodke položili venec na spominsko obeležje. 
Čeprav nas je do popoldneva spremljalo hladno, vetrovno in de­ževno vreme, smo se dobre volje in polni novih vtisov vračali proti domu. Z željo, da se naslednje leto zopet podamo na nov, zanimiv izlet po slovenskih krajih. 
Alenka Slatnar 


STRELSKO TEKMOVANJE 
Šoštanjski veterani uspešno izvedli 4. strelsko tekmovanje za prehodni pokal Občine Šoštanj in OZVVS Šoštanj. Občina Šoštanj in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj sta v sodelovanju s Strelskim društvom Dolič v okvi­ru počastitve dneva Zveze veteranov vojne za Slovenijo in 25. obletnice osamosvojitve Republike Slovenije v soboto, 18. ju­nija 2016, organizirala 4. strelsko tekmovanje za pokal Občine Šoštanj in Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj v streljanju z malokalibrsko puško odprtega merka na razdalji 70 m. Tekmovanje je potekalo na zelo lepo urejenem strelišču Strelskega društva Dolič v Gornjem Doliču v občini 
ZVVS 

Mislinja, ki ima vsa potrebna dovoljenja za streljanje z lovskim in športnim orožjem. Pokrovitelja 4. tekmovanja z malokalibr­sko puško sta bila Občina Šoštanj in OZVVS Šoštanj, pokale in medalje za tekmovalce pa je prispevala pokroviteljica tekmova­nja Občina Šoštanj. 
Najboljši rezultat v skupni ekipni razvrstitvi je dosegla ekipa SDV Kamnik z 290 zadetimi krogi (Zdravko Vrankar, Renato Uranič in Pavle Serša), 2. mesto z 290 zadetimi krogi je osvoji­la domača ekipa OZVVS Šoštanj I (Robert Rutnik, Robert Bo­rovnik in Franc Oštir), ki je dosegla isto število krogov, zato je o prvem mestu odločalo število desetk. Tretja je bila ekipa OZVVS Velenje (Viktor Slatinek, Martin Hudales in Milan Hrovat) z 287 krogi, četrta pa je bila ekipa OZVVS Grosuplje (Jože Gorjanc, Anton Francelj in Aleš Štefančič) z 281 krogi. V posamični razvrstitvi je bil najboljši strelec domačin Robert Ru­tnik iz OZVVS Šoštanj z 99 osvojenimi krogi, drugi z 98 krogi in 5 muši je bil Renato Uranič iz SDV Kamnik, tretji pa Ivko Poličnik z 98 krogi in 3 muši iz OZVVS Mozirje. 
Leon Stropnik 
9. VETERANSKO TEKMOVANJE V LOVU RIB S PLOVCEM ŠOŠTANJ 2016 
OZVVS Šoštanj je pod pokroviteljstvom Občine Šoštanj organizi­ralo jubilejno 9. tekmovanje Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze policijskih veteranskih društev SEVER ter ZSČ v lovu ribs plovcem Šoštanj 2016. Tekmovanje je potekalo zadnjo majskosoboto na Družmirskem (Šoštanjskem) jezeru. Po štirih urah priča­kovanja sta sledili tehtanje in ocenjevanje ulova. Tehtnice so poka­zale, da je bila najuspešnejša ekipa PVD SEVER - odbor Laško, drugo mesto je osvojila ekipa OZVVS Dolenjska, tretje mesto pa jedosegla domača ekipa OZVVS Šoštanj. Med posamezniki je prvo mesto osvojil Andrej Ceglec iz PVD SEVER - odbor Laško, drugo mesto je osvojil Srečko Lamut iz OZVVS Dolenjska, tretje mesto pa je osvojil Martin Smole iz PVD SEVER - odbor Laško. Sodelu­joči so pohvalili dobro organizacijo tekmovanja, ki je ob sončnem vremenu potekalo brez zapletov. Tekmovanje so zaključili s prijet­nim druženjem v ribiškem domu RD Paka Šoštanj v dobri volji in z upanjem, da se naslednje leto ponovno srečajo na 10. jubilejnemtekmovanju v lovu rib s plovcem Šoštanj 2017. 
Leon Stropnik 


OZVVS ZASAVJE 
SPOMINSKO OBELEŽJE V PEČOVNIKU PRI CELJU 
V sredo, 29. 6. 2016, smo natanko 25 let po tem, odkar so pri­padniki enot 87. območnega štaba Teritorialne obrambe iz Tr­bovelj zavzeli skladišče nekdanje JLA Pečovnik, na krajši slo­vesnosti odkrili spominsko obeležje. Na slovesnosti zbrane je najprej nagovoril predsednik OZVVS Zasavje Božo Majcen, nato pa tudi takratni poveljnik 87. območnega štaba TO iz Tr­bovelj Matjaž Piškur. Slavnostni govornik pa je bil predsednik ZVVS Ladislav Lipič. Ko so bili z novim Zakonom o obrambi in zaščiti, sprejetim 29. marca 1991, konec aprila 1991 ukinjeni občinski štabi Teritorialne obrambe, so 1. maja 1991 ustanovili nove območne štabe. Eden izmed njih je bil tudi 87. območni štab TO Trbovlje, ki je združeval nekdanje OŠTO iz Hrastnika, Trbovelj, Zagorja ob Savi in tudi Laškega. Takšna sestava ob­močnih štabov je bila v veljavi do leta 1998, ko je bila izvedena nova strukturna reorganizacija Slovenske vojske, s katero so bili ukinjeni tudi območni štabi. 

Ko je takratni poveljnik 87. območnega štaba major Matjaž Piš­kur dne 29. 6. 1991 od nadrejenega poveljstva prejel ukaz o zavzetju vseh vojaških objektov na območju, ki ga je ObmŠTO pokrival, je med drugim izdal tudi ukaz o zavzetju vojaškega skladišča JLA Pečovnik. Odločil je, da bo nalogo izvedel 87. diverzantski vod TO iz Laškega, pod poveljstvom rezervnega kapetana Mirana Kačiča, usklajevalec izvedbe naloge pa je bil poročnik Božo Majcen. V poznih popoldanskih urah so pripa­dniki diverzantskega voda stražarski objekt polkrožno obkolili in ga po krajšem medsebojnem obstreljevanju in po uspešno iz­vedenih pogajanjih tudi zavzeli. Zajeli so 11 pripadnikov JLA, njihovo osebno oborožitev in strelivo ter nekaj sto kg eksplo­ziva v zgornjih skladiščih. Naloga je bila izvedena brez žrtev. Udeleženci akcije so leta 2006 prejeli spominski bojni znak Pečovnik 91, po 25 letih pa smo tam postavili tudi spominsko obeležje, ki bo tudi mimoidoče spominjalo na to dejanje v naši osamosvojitveni vojni. 
BM 

SREČANJE POHODNIKOV 
V ZASAVJU 
Na začetku septembra so se v Zasavju srečali pohodniki vete­ranskih pohodov Kum-Triglav, Nanos-Triglav, Radovljica- Triglav in Cerje-Triglav. Veterani pohodniki so se s soprogami začeli zbirati na Izlakah v Malnu dopoldan, po krajšem pozdra­vu in kavici so se odpravili na ogled nove Steklarne Hrastnik in industrijske prodajalne v Podkraju. Po ogledu so vsi skupaj odšli na športno igrišče ŠD Čolnišče, kjer so jim prireditelji le­tošnjega srečanja OZVVS Zasavje pripravili piknik s športno- družabnimi igrami in seveda z družabnim srečanjem. Veterane in veteranke je pozdravil predsednik OZVVS Zasavje Božo Majcen, pohodne skupine so si izmenjale drobne spominke na skupne pohode in druženja. 
Predsednik OZVVS Ajdovščina - Vipava Ivan Merc je pouda­ril, kako pomembna so taka srečanja, saj se s tem utrjujejo vezi med ljudmi, ki se pred letom 1991 sploh niso poznali, takrat pa so skupili skupaj, dosegli osamosvojitev in se danes v takih dogodkih še bolje spoznavajo ter utrjujejo in širijo misel, da do krvavih dogodkov ne bi smelo nikdar in nikjer prihajati. 
MM 
15. TENIŠKI TURNIR DVOJIC ZVVS V ZASAVJU 
V soboto, 10. 9. 2016, smo v Hrastniku izvedli 15. prvenstvo v teniškem turnirju dvojic ZVVS. Pokrovitelj turnirja je bil pred­sednik ZVVS Ladislav Lipič, župan Hrastnika Miran Jerič pa je velikodušno pokril stroške najema teniškega igrišča. Zasavski veterani smo lanskoletni turnir odpovedali zaradi premajhnega števila prijav, letos pa smo navkljub majhnemu številu prijav turnir vseeno izvedli. Od na začetku 22 prijavljenih veteranov se je sobotnega turnirja udeležilo 16 veteranov iz Velenja, Zg. Gorenjske in Tržiča, Žalca in Zasavja. Po žrebanju parov smo zaradi majhnega števila prijav najprej izvedli četrtfinala, po krajšem odmoru pa polfinalno tekmo in za zaključek turnirja finalno tekmo. 
Stopničke na 15. teniškem turnirju dvojic ZVVS so dosegli: najvišjo za prvo mesto sta dosegla veterana Zdravko Korotaj iz Žalca in Sašo Kovač iz Zasavja, drugo mesto sta dosegla Fran­ci Šmit iz Zgornje Gorenjske in Franc Jurgec iz Žalca, Anton Blagotinšek iz Velenja in Bojan Račnik iz Žalca pa sta doseg­la tretje mesto. Lepo vreme, odlična oskrba s pijačo in jedačo, odlični pogoji za izvedbo tekme ter prijetno druženje so razlogi, ki so prisotne veterane ob koncu tekme tako navdušili, da se bodo drugo leto zopet udeležili teniškega prvenstva v dvojicah v Zasavju. 

BM 

DRUŽENJE POHODNIKOV VETE­RANOV NA PRIMORSKI TRGATVI 
V soboto, 17. septembra 2016, smo se pohodniki skupaj z bolj­šimi polovicami odpravili na trgatev k svojemu prijatelju, ude­ležencu pohoda Nanos-Triglav Marjanu Vidmarju -Mariu na Ustje blizu Ajdovščine. V Vipavski dolini pa je dež spet imel mlade. Zbralo se nas je štirideset. Po obilnem zajtrku in kavi so internetni mojstri izrekli spodbudnejše besede: „[P]o enajsti uri bo prenehalo deževati!“ In res, malo po enajsti je prenehalo. Z dobro voljo smo se zagnali v prvi terasasti vinograd in začeli pridno obirati lepo dozorelo rumeno grozdje in polniti posode ter traktorsko prikolico. Kmalu smo končali in odšli v drugi, nižinski vinograd, kjer nisi videl konca vrste, tako dolge so bile. Dobra volja in pridne roke so tudi tu do petih popoldan obrale grozdje, le dve vrsti za rumeni muškat smo pustili, da še malo dozori. Odšli smo k Mariu domov, saj nam je že pošteno krulilo v želodcih, in njegov kuhar nas je znal potolažiti z različnimi dobrotami. Po večerji je nastopil ansambel dveh harmonik in dveh kitar, pri petju pa smo vsi pritegnili. 
VJ 


SREČANJE PRIPADNIKOV MSNZ IN HRANITELJEV OROŽJA 
V petek, 30. 9. 2016, smo se nekdanji pripadniki enot Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) in hranitelji orožja iz ob­dobja 1990–1991 ponovno srečali na že tradicionalnem zboru. Tokratno srečanje je potekalo pri lovskem domu na Klančišah nad Zagorjem, omogočil pa ga je zagorski župan Matjaž Šva­gan. Srečanja se je udeležil tudi hrastniški župan Miran Jerič. Predsednik OZVVS Zasavje Božo Majcen in takratni poveljnik MSNZ v Zasavju Jože Ranzinger sta se v svojem pozdravnem govoru vsem prisotnim ponovno zahvalila za prispevek, ki so ga s svojim hrabrim delovanjem prispevali tako posamezniki kot družine. Kljub nevarnosti in grožnjam so se takrat odločili, da na svoje domove sprejmejo in skrijejo oborožitev in strelivo nekdanjih občinskih štabov TO, s katerima smo lahko kasneje, ko je bilo to potrebno, oborožili pripadnike enot TO in prosto­voljce. 
Srečanja pa so se letos prvič udeležili tudi hranitelji orožja iz tako imenovane »modre strukture« oziroma takratne milice, ki so prav tako prispevali svoj del v bojih v času slovenske osamo­svojitvene vojne. Od zdaj bosta obe veteranski organizaciji ta dogodek obeleževali skupno. 
PREDSTAVITEV OZVVS ZASAVJE NA OŠ TRBOVLJE 
V tednu otroka, med 4. in 8. oktobrom 2016, smo se zasavski veterani vojne za Slovenijo udeležili akcije »Nevladna organi­zacija gre v šolo«, v sklopu katere se je sedmim osnovnim šo­lam in več kot 4.600 učencem po vsej Sloveniji predstavilo 85 nevladnih organizacij. Z vključevanjem nevladnih organizacij v šolski program želimo spodbuditi razvoj programov nevladnih organizacij, doseči njihovo vključitev v proces izvedbe učnega načrta, vzpostaviti lokalna partnerstva med šolo in nevladnimi organizacijami v občini, doseči krepitev sodelovanja med ge­neracijami in zagotoviti prenos znanja starejše generacije na mlajšo. 
Učenkam in učencem Osnovne šole Trbovlje se je tako v sredo, 
5. 10. 2016, predstavilo 12 nevladnih organizacij in društev iz Zasavja. Skupina veteranov OZVVS Zasavje je ta dan izved­la predstavitev učenkam in učencem iz devetih razredov dru­ge in tretje triade osnovne šole. Z interaktivno in doživljajsko predstavitvijo smo učencem predstavili delo v svoji veteranski organizaciji, jim na kratko opisali priprave na osamosvojitveno vojno, kronološko na kratko predstavili sam potek desetdnev­ne vojne in jim ob koncu pokazali nekaj vzorcev oborožitve in opreme takratnih enot slovenske Teritorialne obrambe. Zani­manje za predstavitev in razstavljeno opremo nas je navdušilo, zato upamo, da bomo v prihodnje delo svoje organizacije lahko predstavili tudi drugim zasavskim osnovnim šolam. 
BM 



POVEZOVANJE OGNJENIH TOČK: OD ROŽNE DOLINE PRI NOVI 
GORICI DO PIVKE 
Sekcija pohodnikov pri OZVVS Zasavje je osmega in devetega oktobra 2016 prehodila pot v obrnjeni smeri tankov, ki so leta 1991 nameravali zavzeti mejna prehoda Rožna Dolina in Vrtoj­ba. V soboto, 8. oktobra, smo se ob peti uri zjutraj podali z vo­jaškim kombijem iz Zasavja proti Novi Gorici, natančneje proti nekdanjemu mejnemu prehodu med Italijo in Jugoslavijo. Tu sta nas pričakala Drago Kosmač in Julij Levpušček. Drago Kosmač je bil takrat na prehodu Rožna Dolina in je s svojimi poznanstvi, drznostjo in odločnostjo posredoval, da so vojaki oklopne enote JLA, ki so nameravali zavzeti prehod Rožna Dolina, položili orožje. Tako jim je kljub ogromnemu številu civilistov in ne­kaj izstreljenim rafalom uspelo obraniti prehod z minimalnimi žrtvami. Podobno zgodbo je srečno preobrnil Julij Levpušček v Vrtojbi. Po izčrpnih pričevanjih takratnih dogodkov smo se pohodniki Mirko, Vid, Marko, Matjaž, Tone, Nesti, Jano in Mojmir podali na pot, dolgo dobrih trideset kilometrov, proti Ajdovščini in Ustju, kjer smo se ustavili pri veteranu, prijatelju pohodniku in vinogradniku Mariu. Tokrat nismo mogli prespati v vojašnici Vipava - zaradi zapletov v poveljstvu garnizona v Ljubljani. Prijatelji pohodniki Nanos-Triglav so nam organizi­rali prenočišče in prevoz v Tiho dolino v Kočo Edmunda Čibeja. 
Drugo jutro smo nadaljevali pot od Vipave proti Razdrtem. Držali smo se lokalnih poti, tako da smo pešačili skozi Podna­nos in čez Škrle in Lozice do Otoč, kjer smo se strmo vzpeli na Razdrto. V edini gostilni na Razdrtem smo se malo odpočili in pomalicali ter nadaljevali pot proti Lažam. Tu smo krenili po planotah vzhodno od Vremščice ter po nekaj urah hoda prispeli v naselje Slavine, potem pa šli kar po glavni cesti do Pivke. Tu nas je že čakal Tenki s kombijem. Vkrcali smo se in odpeljal nas je do Parka vojaške zgodovine, kjer smo imeli ob 17.00 dogo­vorjena vstop in notranji ogled žepne podmornice zeta. Po dobri uri smo se odpravili proti Zasavju. 
MM 
PREDSTAVITEV LETOŠNJEGA POHODA KUM–TRIGLAV V 
HRASTNIŠKI KNJIŽNICI 
Pohodniška skupina veteranov OZVVS Zasavje je v četrtek, 
13. 10., v hrastniški knjižnici predstavila potek zadnjega vete­ranskega pohoda s Kuma na Triglav. Osebju knjižnice Antona Sovreta v Hrastniku pod vodstvom Mateje Planko je s pravočas­nim oglaševanjem uspelo napolniti vse sedeže v knjižnici. Samo predstavitev so na zelo duhovit način, podprt z obilico odličnih fotografij, izvedli veterani pohodniki: Mirko Drnovšek, Silves­ter Prosenc in Mojmir Maček. 
Spominski veteranski pohod na vrh Triglava poteka že vse od leta 1985 v spomin na leto 1944, ko so se na vrh Triglava v raz­ličnih časovnih obdobjih povzpele tri partizanske patrulje in v oktobru 1944 na vrhu Triglava tudi izobesila slovensko zastavo. 
Pohod izvajamo v duhu spomina na vse domoljube, ki so se kdaj koli uprli agresorju, letos pa bil tudi v čast 75. obletnici usta­novitve OF ter 25. obletnici osamosvojitve Slovenije. Letošnji pohod s Kuma na Triglav pa je bil že 31. po vrsti. Naši zasavski pohodniki pa ta pohod posvečajo tudi ohranjanju spomina na našega pokojnega veterana Lojza Juratovca, ki nas je zaradi bo­lezni prehitro zapustil. Lojz je bil tudi eden izmed pobudnikov za udeležbo naše veteranske organizacije na teh pohodih. 
Po dobri uri predstavitve, manjkalo ni ne dobre volje ne smeha, odličnih fotografij in komentarjev, so se poslušalci zadržali ob pomenku in okusnemu prigrizku, za kar je poskrbela predsedni­kova žena Tanja. 
ZASAVSKI VETERANI NA STROKOVNI EKSKURZIJI V PARKU VOJAŠKE ZGODOVINE PIVKA IN NA PROSLAVI SUVERENOSTI V KOPRU 
Veteranke in veterani območnega združenja smo se 25. oktobra 2016 udeležili proslave ob prazniku suverenosti v Kopru. Na pot smo odšli kmalu dopoldan, da bi si ogledali razstavne pred­mete v Parku vojaške zgodovine Pivka. Ukvarjajo se predvsem z ohranjanjem in predstavljanjem vojaške zgodovinske dediš­čine, s posebnim poudarkom na vojaški tehniki. Mlad vodič, izjemno podkovan v vedenju o razstavnih predmetih in zgod­bah v zvezi z njimi, nas je popeljal med razstavljenimi oklepni­mi vozili, lažjo in težko oborožitvijo, ki sega v pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja do zelo sodobnih primerkov letal, vozil, oklepnikov, plovil ... 
Zanimiv je podmorničarski del parka, kjer imajo eno od deve­tih „žepnih“ podmornic - diverzantske podmornice P-913 zeta - nekdanje JLA, narejeno z domačo (tudi v precejšnjem delu slovensko) tehnologijo in pametjo. Sprehodili smo se skozi zgodovino „služenja“ v JLA in nastanka Teritorialne obrambe. Skratka zanimiv in poučen sprehod skozi ne tako davno vojaško zgodovino. Okusen in bogat obed so nam pripravili v Kantini, novi pridobitvi Parka vojaške zgodovine. 

Popoldan smo nadaljevali pot v Koper, kjer smo pričakali proslavo ob 25-letnici odhoda zadnjega vojaka iz Slovenije, prazniku suverenosti. Primorski ustvarjalci so pripravili svežo in optimistično predstavo, lepo jo je bilo videti. 
MM 

15. TENIŠKI TURNIR DVOJIC ZVVS V ZASAVJU 
V soboto, 10. 9. 2016 smo v Hrastniku izvedli 15. prvenstvo v teniškem turnirju dvojic ZVVS. Pokrovitelj turnirja je bil pred­sednik ZVVS g. Ladislav Lipič, župan Hrastnika g. Miran Jerič pa je velikodušno pokril stroške najema teniškega igrišča. 
Zasavski veterani smo lanskoletni turnir odpovedali zaradi premajhnega števila prijav, letos pa smo navkljub majhnemu številu prijav turnir vseeno izvedli. Od v začetku 22 prijavlje­nih veteranov se je sobotnega turnirja udeležilo 16 veteranov iz Velenja, Zg. Gorenjske in Tržiča, Žalca in Zasavja. Po žre­banju parov smo zaradi majhnega števila prijav tekmo začeli s četrtfinali, po krajšem odmoru nadaljevali s polfinalno tekmo in zaključili turnir s finalno tekmo. 
Stopničke na 15. teniškem turnirju dvojic ZVVS so dosegli: najvišjo za prvo mesto sta dosegla veterana Korotaj Zdravko iz Žalca in Kovač Sašo iz Zasavja, drugo mesto sta dosegla Fran­ci Šmit iz Zgornje Gorenjske in Franc Jurgec iz Žalca, Anton Blagotinšek iz Velenja in Bojan Račnik iz Žalca pa sta dosegla tretje mesto. 
Lepo vreme, odlična oskrba s pijačo in jedačo, odlični pogoji za iz­vedbo tekme ter prijetno druženje so razlogi, ki so prisotne veterane ob koncu tekme tako navdušili, da se bodo drugo leto zopet udeležili teniškega prvenstva v dvojicah v Zasavju. Zasavski veterani pa bomo poskrbeli, da nam bo med in po tekmi zopet prijetno. 
BM 


OZVVS ZGORNJE GORENJSKE 
TRETJIČ ZAPORED NAJBOLJŠI 
VETERANI ZGORNJE GORENJSKE 
V Leskovcu pri Krškem so potekale sredi junija (11. 6. 2016) 15. vete­ranske športne igre, na katerih je sodelovalo 39 ekip - 32 ekip ZVVS in sedem ekip policijskih veteranskih društev SEVER, med njimi tudi tri ekipe z Gorenjskega. Tekmovali so v košarki, šahu, streljanju, metu bombe, pikadu in vlečenju vrvi. Tretjič zapored je zmagala ekipa Ob­močnega veteranskega združenja Zgornja Gorenjska in prejela pokal v trajno last. Doslej so na teh športnih igrah zmagali petkrat. Druga je bila ekipa veteranov Slovenska Bistrica, tretja pa ekipa veteranov Spodnje Savinjske doline. Ekipa območnega veteranskega združenja Kranj je bila dvajseta, 27. pa ekipa Policijskega veteranskega društva SEVER Gorenjska. Veteranom območnega združenja Zgornja Gorenj­ska je čestital tudi radovljiški župan Ciril Globočnik. 
MOČNI IN VZTRAJNI SO SE 
POMERILI NA GORENJSKEM 
Konec maja je bilo v Hlebcah pri Begunjah tekmovanje za državno prvenstvo v „vlečenju štrika“ (vleki vrvi), ki so ga pripravili Območno združenje VVS Zgornja Gorenjska, Zveza društev vrvašev Slovenijeter Kulturno in športno društvo (KŠD) Veteran Zgornja Gorenjska.Zmagovalni pokal so domov odnesli člani ekipe Šentjurski korenjaki. 


Pri domu gasilcev v Hlebcah so se pomerile ekipe Veteran Zgornja Go­renjska, Gamsi iz Sevnice in Šentjurski korenjaki, ki so ob glasnemspodbujanju gledalcev pokazali svojo moč in vztrajnost. Šlo je zares, kot na vsakem športnem tekmovanju. Po natančnem tehtanju so trener­ji sestavili tekmovalne ekipe s po osmimi tekmovalci, ki skupaj niso smeli biti težji od 1100 kilogramov. Ja, prav ste prebrali, za dobro tono teže je bilo na vsaki strani vlečne vrvi. Če kje, potem se na omenjenem tekmovanju tekmovalci niso sramovali svojih kilogramov. Da je vse potekalo po pravilih, je skrbel sodnik državnega prvenstva v vleki vrvi Miran Zidanšek. Vse tri ekipe so se borile po svojih najboljših močeh,a prepričljivo zmago so osvojili Šentjurski korenjaki, ki niso skrivali veselja. Lepo vreme je v Hlebce privabilo veliko gledalcev, za dobro vzdušje so organizatorji in tamkajšnji gasilci poskrbeli tudi z glasbo in zabavnimi igrami in dišalo je po okusnem golažu. Da je dogodek uspel,je bil vesel tudi Janez Koselj, prvi mož gorenjskih veteranov in KŠD Veteran Zgornja Gorenjska. 
Fotografija in besedilo: Renata Škrjanc 


OZVVS 
ZGORNJESAVINJSKO-ZADREČKE DOLINE ZA ZAKLJUČEK JUBILEJNEGA 
LETA IZDALI DRUGI ZBORNIK 
Leto 2016 je bilo za Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Zgornjesavinjsko-Zadrečke doline še posebej dejav­no, saj smo poleg 25-letnice osamosvojitve Slovenije prazno­vali tudi 15-letnico ustanovitve našega združenja. Po rednem občnem zboru, ki smo ga letos opravili v Gornjem Gradu, smo sami ali v sodelovanju s partnerji izvedli vrsto prireditev in dejavnosti. Aprila smo izvedli pohod h kmetiji Borsečnik v Poljanah nad Rečico ob Savinji, kjer je bilo tajno skladišče orožja civilnih obrambnih struktur, v Nazarjah smo pripravili veteranski večer, na katerem je naš častni predsednik Niko Pur­nat predstavil nastanek in razvoj Teritorialne obrambe (TO) kot predhodnice slovenske vojske, junija pa smo v Solčavi organi­zirali proslavo ob 25. obletnici vojne za Slovenijo, na kateri smo podelili priznanja zaslužnim članom in zahvalne listine domači­jam na Solčavskem, ki so v času osamosvajanja nudile podporo enotam TO. Septembra smo na gornjegrajskem strelišču izvedli strelsko tekmovanje za 4. memorial Edija Mavriča - Savinjča­na, oktobra pa smo organizirali ekskurzijo, v sklopu katere smo si ogledali vojaški muzej v Mariboru, hidroelektrarno Fala na Dravi in nekdanjo vojašnico Bukovje v Dravogradu, kjer smo se seznanili s potekom dogodkov v času vojne za Slovenijo na območju Koroške. Oktobra smo na Trgu osamosvojitve v Mozirju v sodelovanju z občino pripravili proslavo ob dnevu suverenosti. Novembra smo za zgornjesavinjske osnovnošolce organizirali ekskurzijo v Park vojaške zgodovine v Pivki. Leto 2016 bomo sklenili z izdajo zbornika Priče in pričevanja 2, ki vsebinsko predstavlja nadaljevanje prvega zbornika z enakim naslovom, ki smo ga izdali leta 2004. V novi knjigi bodo opisani oblikovanje in razvoj TO na območju nekdanje občine Mozir­je ter osamosvojitveni dogodki v letih 1990-1991 na območju Zgornje Savinjske doline. Slednje bomo decembra predstavili tudi učencem višjih razredov na vseh šestih zgornjesavinjskih osnovnih šolah. 

Franci Kotnik 
ZVVS 


5. MEDNARODNA KONFERENCA VOJNIH VETERANOV V VUKOVARJU 
5. mednarodna konferenca vojnih vete­ranov je potekala med 4. in 6. novem­brom 2016 v Vukovarju (Hrvaška). Organizator konference je bila Udruga dragovoljaca i veterana domovinskog rata podružnice Vukovarsko-srem­ske županije pod vodstvom brigadirja Marka Miličevića. 
Konference so se udeležili tudi Zvonko Milas, predstojnik državnega urada za zamejce, župan Vukovarsko-sremske Žu­panije Božo Galić ter predstavniki lokal­ne skupnosti Vukovar. Udeleženci iz ve­teranskih vrst smo prihajali iz treh držav in sicer: Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije. V protokolarnem delu smo obiskali pokopališče vukovarskih brani­teljev, kjer smo vse delegacije položile vence v spomin na padle ob obleganju Vukovarja. Delovni del konference je potekal v prostorih Memorialnega centra domovinskog rata, ki se nahaja na obmo­čju bivše vojašnice v Vukovarju. Tema letošnje konference je bila predstavitev projekta obiska osmošolcev v Vukovar­ju. V dogovoru z ministrstvom za šolstvo je bil v učni program Republike Hrvaške uveden obvezni dvodnevni obisk Vuko­varja in seznanitev s tedanjimi dogodki. Tako na letni ravni spominski center obiš­če približno 40.000 učencev iz 880 šol iz vse Hrvaške. V centru so obnovili zgrad­be, ki zagotavljajo nočitev in prehrano za vse udeležence, stroške obiska pa krije republiški proračun. Žal pa razstavlje­ni eksponati v centru niso v najboljšem stanju, večina tehnike ima namreč razbi­ta stekla, rja napada kovinske dele, tako da je v mnogih primerih viden le skelet vozil in ostale vojaške tehnike. Kot vzor­čen primer zavarovanja in vzdrževanja takšnih eksponatov prav lahko vzamemo naš Park vojaške zgodovine v Pivki, kjer je večina eksponatov še vedno v voznem stanju. Imeli smo priložnost predstaviti tudi delovanje Zveze veteranov vojne za Slovenijo in v skladu s temo konference sem bil osredotočen predvsem na naše delovanje z mladimi, izdajanje zbornikov in ostale pisne literature ter predstavitev tovrstnega dogajanja na osnovnih in sre­dnjih šolah. Predstavil sem tudi težave, s katerimi se soočamo pri uvajanju teh tem v šolski program. Kot zanimivost naj na­vedem, da imajo podobne težave tudi na Hrvaškem, saj domovinsko vojno obrav­navajo šele na koncu 4. letnika srednje šole. Tudi pri njih je o tej temi napisane­ga zgolj 10 strani v učbeniku zgodovine. Predstavil sem tudi našo organizacijo, njeno organiziranost in številčnost s po­sebnim poudarkom, da sta v Sloveniji samo dve organizaciji, ki skrbita za spo­min na to obdobje. Za primerjavo: v Vu­kovarju obstaja 16 različnih društev voj­nih veteranov iz leta 1991. 


Veterane Bosne in Hercegovine so zasto­pali izključno veterani hrvaške narodno­sti. Njihovo delovanje se v marsičem razlikuje od našega, saj imajo na podro­čju Hercegovine v vsaki županiji svojo vlado in posledično ministra za veterane. Prisotni so bili tako 4 ministri iz različ­nih županij. Izobraževalni sistem v Bosni in Hercegovini je v izključno pristojnost županij, ki same avtonomno oblikujejo šolske programe. 
Iz predstavljenega je bilo razbrati, da na ravi federacije Bosne in Hercegovine sploh ne obstaja skupno delovno telo, ki bi usklajevalo izobraževalni sistem v državi.Žal so med konferenco predstavniki Bosne in Hercegovine večina pogovora osredoto­čali na nedavne politične dogodke v Oraš­ju, kjer so priprli 10 posameznikov zaradi suma vojnih zločinov po poveljniški od­govornosti. Iz razgovorov je bilo razbrati strah zaradi negotovosti pri delovanju fe­deralne Policije. Izpostavili so problem, da so bili priprti samo predstavniki hrvaške nacionalnosti v Bosni in Hercegovini, os-tali pa so bili izzvzeti, čeprav obstaja spi­sek 28 posameznikov različnih nacional­nosti, ki naj bi se nahajali na omenjenem seznamu. Konferenca je bila zaradi svoje tematike zanimiva in poučna, predstavila je predvsem različne pristope in težave pri prenašanju zgodovinskega izročila na mlajše rodove. 
Mitja Jankovič 


ZVVS 


OD NAS SO SE POSLOVILI 

Veteransko omizje se prazni. Bodimo ponosni na svoje viteze, na njihovo delo 
in jih ohranjajmo v trajnem spominu. 

»Ko vaše zaželimo si bližine, gremo tja v ta mirni kraj tišine, 
tam srce se tiho zjoče, saj verjeti noče, da vas več med nami ni. 
Čeprav vaš glas se več ne sliši, beseda vaša v nas živi, 
povsod vas čutimo mi vsi ... 
Med nami ste.« 

Od našega omizja so se poslovili: 

OZVVS BELA KRAJINA 
Jože Starešinič  1958 – 2016 
OZVVS CELJE 
ČLANI, PREMINULI V LETU 2015 
Viktor Majrič, 1932 – 2015 
Aleksander Konec, 1962 – 2015 
Jožef Zorko, 1946 – 2015 
Ernest Cvar, 1950 – 2015 
Albin Novak, 1950 – 2015 
Venčeslav Zalezina, 1940 – 2015 
Jurij Vovk, 1946 – 2015 
Srečko Šrot, 1953 – 2015 
Milan Dražnik, 1951 – 2015 
Vincenc Kolenc, 1924 – 2015 
Anton Videnšek, 1952 – 2015 

ČLANI, PREMINULI V LETU 2016 
Cveto Konec, 1950 – 2016 
Vilijem Škrubej, 1952 – 2016 
Karl Potočnik, 1942 – 2016 
Radivoj Jošt, 1956 – 2016 

OZVVS KOČEVJE 
Bojan Štefančič, 1953 – 2016, 
Edvard Osterman, 1951 – 2016 
OZVVS SEŽANA 
Ludvik Žiberna, 1939 – 2014 
Milan –Gvido Pečar, 1957 – 2015 
Alojzij Mahorčič, 1946 – 2015 
Jadranko Jakulin, 1957 – 2015 
Borut Budal, 1949 – 2015 
Branko Banovec, 1950 – 2015 
Miloš Žerjal, 1956 – 2015 
Vasja Vitez, 1953 – 2016 
Anton Valenčič, 1945 – 2016 
Franc Urh, 1956 – 2016 
Stojan Masič, 1948 – 2016 
Boris Jakulin, 1947 – 2016 
Jožef Kante, 1936 – 2016 

PODATKI O DAVČNEM ZAVEZANCU: 
(ime in priimek davčnega zavezanca) 
(podatki o bivališču: naselje, ulica, hišna številka) 
(poštna številka, ime pošte) 

Davčna številka 

(pristojni davčni urad, izpostava) 

ZAHTEVA za namenitev dela dohodnine za donacije 
Ime oziroma naziv upravičenca  Davčna številka upravičenca  Odstotek (%)  






V/Na _____________________, dne_________________ __________________________ podpis zavezanca/ke 
· 
ZVVS 


Počitniška apartmaja ZVVS

v Termah Vivat 


Zveza veteranov vojne za Slovenijo je lastnica dveh apartmajev v Termah Vivat v Moravskih toplicah. Apartmaja sta na voljo za vse člane Zveze veteranov in njihove družinske člane od začet­ka letošnjega leta (na fotografijah prilogah si je mogoče ogledati tudi notranjost in zunanjost obeh apartmajev). Apartmaja ponujata gostom udobje za sproščujoč in aktiven od­dih ter sta od hotela oddaljena približno 50 m. V depandansi je sicer več apartmajev, vse sobe so klimatizirane, imajo satelitsko TV, telefon, wi-fi, mini bar, kopalnico s prho, WC-jem, sušilcem za lase in teraso. Vsak apartma razpolaga z lastno teraso, razen mansardnih apartmajev, ki so izvedeni v dupleksu. V apartmajih je položen lamelni parket v barvi hrasta. 
Cena najema apartmaja (do 4 osebe) je 49,90 €/dan. Možen je tudi najem v obliki polpenziona (samopostrežni zajtrk in večer­ja) za ceno 29,90 €/osebo. Zdravilna voda Iz globin termalnih vrelcev Term Vivat izvira edinstvena zdra­vilna bela in črna termalna voda. Bazenski kompleks Term Vivat obsega približno 2.000 m2 vodnih površin z notranjimi in zunanji bazeni. Notranji del bazenskega kompleksa obsega rekreacijski bazen z izplavalnim kanalom s termalno vodo, ma­sažnimi bazeni in otroškim bazenom. Ločen notranji bazenski kompleks z »belo« in »črno« termalno vodo ter nešteto vodnimi masažami in prostornimi počivališči 

je namenjen izključno odraslim osebam za popolno sprostitev v čudovitem bazenskem okolju. V zunanjem delu bazenskega kom­pleksa se nahajajo olimpijski bazen s termalno vodo, natur bazen z edinstveno črno zdravilno termalno vodo in otroški bazen. 
BAZEN  TEMPERATURA  
Notranji + povezava z zunanjim  33 – 35 °C  
Olimpijski bazen  25 – 27 °C  
Bazen s črno termalno vodo  38 – 39 °C  
Whirlpooli  36 – 37 °C  
Otroški bazen  33 – 35 °C  
FKK terasa  33 – 35 °C  

OBRATOVALNI ČAS  
Ponedeljek - četrtek  9.00 – 20.00  
Petek - sobota  9.00 – 22.00  
Nedelja  9.00 – 20.00  
Nočno kopanje pet.–sob.  19.00 – 22.00  

V ceno je vključeno neomejeno kopanje v zunanjih in notranjih bazenih s termalno vodo.