Glasnik SED 53|1,2 2013 73 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich se vrnile, s svojim znanjem, izkušnjami in prihranki doma naredile veliko dobrega. Avtorica tudi navaja, kakšna dela so ale­ ksandrinke opravljale v Egiptu, kjer so večinoma živele pri družinah, in da je bilo med njimi manj dojilj – v nasprotju s sicer najbolj razširjeno podobo aleksandrink, žalujočih za svojimi otroki – in precej več varušk, ki so jih njihovi gojenci večinoma ohranili v lepem spominu. Nekatere s po­ klici, na primer šivilje, pa so bile praviloma bolj samostojne. V pogovorih z aleksan­ drinkami in njihovimi otroki, še priznava, jo je najbolj prevzelo spoznanje, kako bogato znanje z različnih področij so si pridobile med biva­ njem v Egiptu. Govorile so po več jezikov, komunicirale so v fran­ coščini, angleščini, nekoliko tudi v arabščini in grščini ter seveda v italijanščini. (…) Osvojile so viš­ je higienske standarde, kot so jih poznale doma. Bile so se sposobne prilagajati klimi, hrani, obleki, rit­ mu dela itd. (str. 63). Ob teh ugotovitvah pa Daša Koprivec tudi opozarja, da so bili na račun svojih žena, sester in mater, ki so odšle zdoma, na neki način stigmatizirani moški pripadniki nji­ hovih družin in otroci, ki so ostali doma. In da sta poleg vpliva katoliške duhovščine, ki je odkrito, tudi z neresničnim prikazova­ njem razmer v muslimanskem svetu, obso­ jala odhajanje žena in deklet v Egipt, prav svojevrstna solidarnost oziroma usmiljenje do zapuščenih otrok in mož največ pri­ spevala k dolgotrajnemu procesu brisanja spomina, kot avtorica imenuje molčanje o aleksandrinkah, ki je šele v novejšem času začel dobivati tudi zrcalno podobo. Vse že znane in predvsem mnoge doslej neznane, tudi presenetljive navedbe v knji­ gi potrjujejo zbrane pripovedi otrok, vnu­ kov in pravnukov pokojnih aleksandrink, rojenih bodisi na Goriškem in Tržaškem še v času Avstro­Ogrske ali Italije bodisi v Egiptu in pozneje, zlasti po sueški kri­ zi, razseljenih tudi v Avstralijo, Kanado in druge dežele. Daša Koprivec je znala mno­ ge poiskati ter njihove spomine – še živ odmev obravnavanega migracijskega pro­ cesa v sodobnosti – z dokumentarnimi fo­ tografijami iz družinskih in drugih arhivov povezati v zgovorno knjižno pričevanje. Z njim je ustvarila doslej najtemeljitejšo štu­ dijo o dekletih in ženah, materah in hčerah, sestrah in tetah iz Goriške in s Krasa, ki so »vzele usodo v svoje roke« in živele toliko različnih osebnih zgodb, da je pod skupni imenovalec mogoče zajeti le nekaj osnov­ nih prostorskih in časovnih koordinat. Vse drugo je bilo enkratno in neponovljivo. In ostaja izziv za nadaljnja raziskovanja. * Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, E-naslov: silvo.torkar@zrc-sazu.si Knjižne ocene in poročila Silvo Torkar* Med številčno najmanjše narode sveta vse­ kakor spadajo narodi ruskega Severa, kot pravijo kakim 25 narodom Sibirije in Dalj­ nega vzhoda (Torkar 1982: 125–130; 1983: 45–54). Leta 1975 je v sovjetsko­japonski LJUDMILA MISSONOVA: Leksika uil'ta kak istoriko-etnografičeskij istočnik; Rossijskaja akademija nauk, Institut etnologii i antropologii im. N. N. Mikluho-Maklaja, Nauka, Moskva 2013, 334 str. koprodukciji nastal izjemno odmeven film Dersu Uzala japonskega režiserja Akira Kurosawe, ki je Zahodu morda najbolj pre­ pričljivo dotlej predstavil svet in miselnost staroselskega daljnovzhodnega (udegej­ skega) lovca iz usurijske tajge na začetku 20. stol. Literarna predloga filma (1923) je bilo delo ruskega etnografa in pisatelja Vladimirja Arsenjeva (1872–1930), izšla je tudi v slovenskem prevodu (1956). Uilta je samopoimenovanje staroselskega naroda z daljnovzhodnega otoka Sahalina. Do pred nedavnim se je zanj uporabljal etnonim Oroki. Ob popisu leta 2010 so šte­ li 295 oseb, od tega jih je le 17 v različni meri še obvladalo materni jezik. Preostali govorijo le ruščino. Večina Uiltcev živi v Nogliški (Noglik) občini (rajonu) v sever­ nem delu in Poronajski občini v južnem delu Sahalinske pokrajine. Uiltci so bili pokristjanjeni v letih 1879– 1916. Prejeli so pravoslavna ruska imena. Južni Sahalin je bil v letih 1905 do 1945 v sestavi Japonske. Uiltski jezik spada v tunguško­mandžursko jezikovno družino. Ima dve narečji, severno in južno. Po letu 1945 se je okrog 30 ljudi južnega narečja preselilo na otok Hokkaido. Od njih se je japonski jezikoslovec Jiro (Dziro) Ikegami (1920–2011), profesor Hokkaidske univer­ ze, naučil uiltskega jezika. Do začetka 21. stol. Uiltci niso imeli svoje­ ga knjižnega jezika. Projekt uiltskega knji­ žnega jezika je na podlagi cirilice izdelal prof. Jiro Ikegami. Pripravil ga je v tesnem stiku z nosilci uiltskega jezika, Eleno Bi­ bikovo, Irino Fedjajevo, Ljubov Kitazimo in Minato Sirjuko. Osnutek pisave so leta 1993 obravnavali v Inštitutu za lingvistične raziskave RAN v Sankt­Peterburgu in In­ štitutu za jezikoslovje RAN v Moskvi. Le­ ta 2008 je v Južno­Sahalinsku izšel abece­ dnik Uiltadairisu ('Spregovorimo uiltsko') pod znanstvenim vodstvom Jira Ikegami­ ja, obsega pa 108 strani. Knjiga, ki jo tu predstavljamo, je zgodovinsko­etnografski rusko­uiltski slovar s 7.500 iztočnicami in pomeni logično dopolnitev abecednika. Napisala jo je etnologinja Ljudmila Misso­ nova, vsebuje pa leksiko kulturne dediščine Glasnik SED 53|1,2 2013 74 Knjižne ocene in poročila Silvo Torkar in zglede njene uporabe v uiltski folklori, kar naj bi pripomoglo k ohranitvi jezika in ustne ljudske ustvarjalnosti maloštevilnega staroselskega naroda na Sahalinu. Kot v spremni besedi h knjigi pravi aka­ demik Sergej Aleksandrovič Arutjunov, je jezik narodova duša. Ena sama knjiga ne bo rešila naroda pred izginotjem, dodaja akademik, lahko pa mu pomaga, da se zave lastne vrednosti, dojame in oceni dejanski obseg svoje dediščine, ga mobilizira za no­ ve napore za njeno ohranitev. Leta 2007 je sahalinska pokrajinska duma sprejela zakon Sahalinske pokrajine O je­ zikih maloštevilnih staroselskih narodov Severa, ki živijo na ozemlju Sahalinske pokrajine. V njem piše, da imajo osebe, ki pripadajo štirim staroselskim narodom Se­ vera – Nivhom, Orokom (Uiltcem), Even­ kom in Nanajcem – in živijo na ozemlju Sahalinske pokrajine, pravico do svobodne izbire jezika sporazumevanja, vzgoje, pou­ ka in ustvarjanja in tudi pravico do učenja maternih jezikov. V popisu prebivalstva Ruske Federacije leta 2010 so na Sahali­ nu našteli 498.000 prebivalcev, med njimi 2.290 Nivhov (materinščino jih obvlada le 121), 259 Uiltcev (17), 209 Evenkov (18), 148 Nanajcev (12). Zgodovinsko­etnografska zbirka uiltskega besedja (str. 101–329) je v knjigi prikaza­ na tematsko (Človek, anatomija; Človeko­ vo stanje, bolezni; Družina; Sorodstvene kategorije; Rodovni in etnični izrazi itd.), znotraj tematskih sklopov pa abecedno. Besedje je podano v obliki rusko­uiltskega slovarja. Pri tem je bilo uporabljeno besed­ je različnih poprej izdanih slovarjev ruskih in japonskih jezikoslovcev, kot so: Primer- jalni slovar tunguško-mandžurskih jezi- kov, Oroško-ruski slovar, Uiltsko-japonski slovar in pa Slovar uiltskega jezika na Sa- halinu. Temeljni vir v slovarju objavljene uiltske leksike je bil Primerjalni slovar tunguško-mandžurskih jezikov. Pritegnjena so bila še folklorna besedila, ki jih je zbral Jiro Ikegami, iz uiltskega jezika v ruščino pa prevedla uiltska učiteljica Elena A. Bibi­ kova. Izšla so v knjigi Skazanija i legendy naroda uil'ta (Ikegami 2007). Uporabljeno je bilo tudi avtoričino gradivo s terenskih odprav iz let od 1990 do 2011. Poseben razdelek knjige (str. 58–100) za­ jema besedje, povezano z vodnimi imeni Sahalina in njihovim izvorom, kot ga raz­ lagajo domačini. Priloženi so tudi zemlje­ vidi. V knjigi (str. 34–49) so posebej prika­ zane besede uiltskega jezika, ki obstajajo samo v tem jeziku, ne pa v drugih tungu­ ško­mandžurskih jezikih: mandžurskem, nanajskem, negidalskem, oročenskem (Oroči), solonskem, udegejskem, ulškem (Ulči), čurženskem, evenkovskem (Even­ ki) in evenskem. Avtorica je s pomočjo Slovanskega raziskovalnega centra Univer­ ze Hokkaido s pridom uporabila gradivo, zbrano v knjižnicah in muzejih Japonske: v Zgodovinskem muzeju otoka Hokkaido v Saporu, Hokkaidskem Muzeju Severnih narodov in Muzeju staroselskih narodov v Abaširiju, Zgodovinskem muzeju Itabaši v Tokiu, Skladu za raziskave in razvoj ajnske kulture v Saporu idr. Pri realizaciji projek­ ta Leksika Uiltcev je sodeloval Inštitut za etnologijo in antropologijo RAN (Ruske akademije znanosti), založniški center Nauka RAN v okviru korporativnega soci­ alnega programa družbe Sakhalin Energy Investment Company LTD »Načrt pomoči razvoju maloštevilnih staroselskih narodov Severa v Sahalinski pokrajini«. Knjiga je opremljena s privlačnimi likovnimi prilo­ gami – barvnimi fotografijami in reproduk­ cijami starih upodobitev iz tradicionalnega življenja Uiltcev. Na Hokkaidski univerzi je nastala cela znanstvena šola za raziskavo uiltskega jezika in folklore. Uiltski jezik je najbliž­ ji sorodnik ulškega in nanajskega, uiltski predniki pa so imeli tesne stike z Evenki. Uiltske besede je prvi zapisal sredi 19. stol. japonski učenjak Takeširo Macuura, za njim pa je v začetku 20. stol. poljski etnograf Bronisław Piłsudski zapisal okoli dva tisoč besed in besedila v uiltskem je­ ziku. Med letoma 1905 in 1945 so japon­ ski znanstveniki raziskovali južno narečje uiltskega jezika. Po vojni je poleg Jira Ikegamija uiltski jezik raziskoval Toširo Cumagari, ki objavlja razprave o slovnici uiltskega jezika. Med raziskovalci nedvo­ mno izstopa Jiro Ikegami. Kot lingvist je nad 40 let raziskoval tako jezik kot folklo­ ro Uiltcev. Besedila sta mu pripovedovali dve ženski, Napka in Kajo, rojeni okoli leta 1910 na jugu Sahalina, ki sta se preselili na Hokkaido leta 1947. Ikegami je ta besedila zbiral pretežno med letoma 1955 in 1956, delno že prej. Zapise je delal v latinici in jih prevedel v japonščino. Objave uiltske folklore je Ikegami po leta 1990 prinašal na Sahalin in jih podarjal Uiltcem. Napo­ sled je konec 20. stol. prišlo do vrnitve folklore v družbo Uiltcev s Hokkaida na Sahalin. Te publikacije so se hitro razširi­ le med Uiltci in izzvale veliko zanimanje, vendar jih številni niso mogli prebrati, ker niso znali jezika. Hkrati so sicer obstajali poskusi uvajanja uiltskega jezika v vrtce in šole v mestu Poronajsk in vasi Val. Tri domačinke, od tega dve z višjo jezikov­ no­pedagoško izobrazbo, ki so od otroštva znale uiltski jezik, so učile ta jezik otroke v šoli med poukom uporabne umetnosti in nacionalnega plesa. Imele pa so težave, ker standardnega knjižnega jezika oz. pisave ni bilo. Od leta 2008 seveda uporabljajo uilt­ ski abecednik. V začetku devetdesetih let 20. stol. je uilt­ ščino obvladala samo še peščica ljudi (Vah­ tin 2001: 304–307). Danes se dogaja očitna izguba komunikativne funkcije jezika, kar pa ne pomeni izgube jezika nasploh. V prvi plan prihaja funkcija vzdrževanja etnične identitete uiltske skupnosti. Z nastankom književnosti se v določenih položajih pre­ buja tudi ustni uiltski jezik. Knjiga Ljudmi­ le Missonove, ki je izšla v 500 primerkih, na mikaven način približuje jezikovno in duhovno dediščino novim rodovom Uilt­ cev, ki so se spet zavedli svojih korenin in začutili v njih svojo dragoceno enkratnost. Knjiga je poklon ruske akademske znano­ sti maloštevilnemu narodu, ki ga kljub ve­ likim besedam o nacionalnih in jezikovnih pravicah ruska državna politika ni niti zna­ la niti hotela zavarovati pred neusmiljeno asimilacijo. Viri in literatura ARSENJEV, Vladimir K.: V sibirski tajgi. Ljub­ ljana: Slovenski knjižni zavod, 1956 (prev. Jože Zupančič). IKEGAMI, Jiro: Сказания и легенды народа уйльта. Собрано Дз. Икегами; пер. Е.Е.Бибиковой; под ред. Т. Цумагари. Sappo­ ro: Faculty of Letters, Hokkaido University, 2007 (Исследования по тунгусоведению; 38). TORKAR, Silvo: O malih narodih sovjetskega Se­ vera. Glasnik SED 22/4, 1982, 125–130. TORKAR, Silvo: Poskus kratkega orisa književno­ sti malih narodov sovjetskega Severa. Primerjalna književnost 6/2, 1983, 45–54. VAHTIN, N. B.: Языки народов Сибири в XX веке: Очерки языкового сдвига. Санкт­ Петербург: Дмитрий Буланин, 2001.