ERISTIKA IN ERISTICNI PRIJEMI
V vsakodnevni polemiki, v načinih javnega obveščanja po časopisju, radiu in televiziji, v dramatiki, pa tudi sicer v leposlovju večkrat srečujemo značilne logične in hkrati slogovne načine prepričevanja ali zavajanja. Gre za posebno zvrst logičnih in obenem retorično-slogovnih figur, ki so jih antični proučevale! prerekanja sistematizirali v samostojno vedo ali veščino, imenovano eristika. Krajša informacija o tem zaradi večne aktualnosti najbrž ne more biti odveč.'
V antiki je po eristiki zaslovela megarska šola (-1V. St.), ki je iznašla še danes aktu-
• Ob delu Mala encyklopedia logiki. Varšava 1970.
alne antinomije (logično-jezikovne težave). Primer je Evbulidova antinomija lažnivca: če lažnivec pravi, da laže, potem hkrati laže in govori resnico.
Nekako sočasno so se ukvarjali z njo tudi sofisti (-IV. st.); ti so ji včasih dajali naravo umetnosti ustvarjanja sofizmov. Sofizmi so na videz logično pravilne presoje, v katerih je storjena logična napaka — ponavadi jo je težko odkriti — ki daje krivim trditvam videz pravosti. Primer: rogov nisi izgubil, česar pa nisi izgubil, to imaš, torej imaš rogove.
Drugo pojmovanje sofizmov obsega dodaten pogoj, da je logična napaka storjena
45.
zavestno, z namenom dati krivi trditvi videz pravosti. Tako pojmovani sofizmi se ločijo od paralogizmov, ki so logično nepravilne presoje, v katerih napaka ni storjena zavestno. Izraz zaznamuje predvsem napačne silogizme, npr. silogizme, ki vsebujejo quaternio terminorum.
Quaternio terminorum je napaka v silogi-stični presoji zavoljo navzočnosti štirih izrazov (pravilen silogizem vsebuje le tri izraze).
Primer:
Logika proučuje presoje.
Presoje so psihični procesi.
Torej: logika proučuje psihične procese.
Po glasu in obliki nastopajo v tej presoji trije izrazi: logika, presoje, psihični procesi. Toda izraz »presoje« nastopa tu v dvojnem pomenu: enkrat kot vrsta psihičnega procesa (v drugi premisi), drugič pa kot proizvod tega procesa, v obliki posebnega sestava izjav (v prvi premisi). O izrazu, ki nastopa v dvojnem pomenu, velja z logičnega vidika povedati, da sta to po pomenu dva različna izraza. Zatorej v navedenem silogizmu ne nastopajo trije, ampak štirje izrazi in je silogizem nepravilen.
V eristiki izdelani načini prepričevanja so tedaj pogosto nelojalni prijemi (zvijače), ki imajo zgolj videz logične pravilnosti in so v bistvu nedialekiični. Taki nelojalni prijemi so hujskanje občinstva ali smešenje osebnosti, izrabljanje nasprotnikove šibkosti, njegove nevednosti, privrženosti, skromnosti ali sočutja, zbujanje sobesednikove nečimrnosti ali strasti. Ponavadi nosijo latinska imena.
Primer hujskanja občinstva — argumentum ad auđitorem: v polemiki o izvoru vrst se sofist obrne na občinstvo z vprašanjem, če so bili njegovi predniki opice. Pri tem načinu argumentiranja se ne obrača na nasprotnika, ampak na (pasivno) občinstvo z namenom, da se pridobi ne z navajanjem logičnih dokazov za dano tezo, ampak kako drugače, npr. z vplivanjem na čustva.
Primer smešenja osebnosti — argumentum ad personam: v polemiki sofist navede vrsto nasprotnikovih pomanjkljivosti, resničnih ali neresničnih, da bi ga osmešil ali celo ponižal in tako občinstvu, včasih celo samemu nasprotniku dopovedal, da so nasprotnikovi nazori krivi.
Primer izrabljanja nasprotnikove šibkosti ¦— argumentum ad baculum: v obmejnem sporu predstavnik ene strani grozi z upora-
bo vojaške sile, če njene zahteve ne bodo sprejete. Ali: oče nemarnega sina telesno kaznuje, da bi ga pripravil k pridnosti. To je način argumentiranja, ki sloni na grožnji s hudimi posledicami, če se ne izrazi strinjanje s postavljenimi zahtevami, ali na dejanski uporabi »gorjače«, npr. nasilna pri-pravitev druge strani k izpolnitvi določenih zahtev.
Primer izrabljanja nasprotnikove nevednosti — argumentum ad ignorantiam: »Ali lahko dokažeš, da duhovi ne obstajajo? — Ne, ne morem. — Torej moraš priznati obstoj duhov«. Bistvo take argumentacije je v trditvi, da nasprotnik v polemiki ne more podati protidokaza za tezo, ki mu jo hoče vsiliti sofist. Dejstvo, da nasprotnik ne more pokazati na krivost dane teze, velja za dokaz njene pravosti.
Argumentum ad ignorantiam ima še druge oblike. Lahko se npr. sklicuje na dozdevna dejstva, ki jih nasprotnik ne pozna in jih ne more preveriti. Lahko se sklicuje tudi na nasprotniku neznane zakone, npr. logike. Skupna lastnost raznih zvrsti te vrste argumentacije je izrabljanje neobveščenosti nasprotnega diskutanta.
Primer izrabljanja nasprotnikove privrženosti — argumentum ad hominem: dijaki prosijo profesorja botanike, ki je velik ljubitelj narave, da bi šli na izlet v gozd. Pri tej prošnji se sklicujejo na izjave tega profesorja, ko je govoril o potrebi neposrednega stika z naravo za boljšo spoznavo njenih skrivnosti. To je način argumentiranja, kjer se nasprotnik spodbija z lastnimi trditvami. Argumentum ad hominem je lojalen erističen prijem, če je njegov uporabnik prepričan o pravilnosti dokazov, ki se nanje sklicuje. (V gornjem primeru: če dijaki zares čutijo potrebo po neposrednem stiku z naravo, da bi boljše spoznali njene skrivnosti.) V nasprotnem primeru je to nelojalen erističen prijem.
Primer izrabljanja nasprotnikove skromnosti — argumentum ad verecundiam: v polemiki o svetovnem nazoru se sofist sklicu'e na avtoritete velikih znanstvenikov — fizikov, matematikov, kemikov. Nasprotniku je nerodno, ker se boji, da ga bo zavoljo dvoma v avtoritete (ki so natanko vzeto ¦— avtoritete na področju fizike, matematike in kemije, ne pa na področju problematike o svetovnem nazoru) zadel očitek kot: zelo si samozavesten, imaš se za bolj pametnega od teh učenjakov. Pri tem načinu prepričevanja se sklicuje na kako avtoriteto, ki se z njo nasprotnik ne ujema, ne more pa vanjo dvomiti, ker ga zadržuje spoštovanje
46
ali plahost, bojazen pred očitanjem prevelike samozavesti.
Primer izrabljanja nasprotnikovega sočutja — argumentum ad misericordiam: študent, ki je padel na izpitu, prosi profesorja, naj ne vpiše nezadostne ocene, da ne bi izgubil štipendije, se čutil nesrečnega ipd. Pri tem načinu argumentiranja se v drugi osebi zbujajo čustva usmiljenja in sočutja z namenom, da se ta oseba pridobi.
Primer zbujanja sobesednikove nečimrnosti •— argumentum ad vanitatem: v pogovoru padajo takele fraze: »ni najmanjšega dvoma, da zadevo dobro poznate ...«, »kot
strokovnjak gotovo veste, da ...«, ». . . kot inteligenten človek razumete, da .. .«. Po tej izjavi izpovemo svoj nazor v upanju, da ga bo s komplimenti obsuti sobesednik priznal za dobrega. To je način argumentiranja, kjer skušamo izrabiti bližnjikovo nečimrnost.
Primer zbujanja sobesednikove strasti — argumentum ad populum: argumentacija sloni na netenju strasti poslušalcev s sklicevanjem na njihov ponos, narodni in rasni egoizem, na instinkte in predsodke z namenom pridobiti poslušalce za svoje nazore in stališča.
Vlado N a t t ni k Filozofska fakulteta v Zagrebu
47 i