ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
Čislo 20.	V torek 17. maja 1853.	II. tečaj.
»Tonček v šoli.
Oče. Kaj pa so vam dones od tihnic — mi smo jim gerdo rekali mitlavtarji —povedali?
Tone. Atej! edno tihnico že znam, smo se jo dones naučili, nobeden je ni mogel glasno izgovoriti. Narprej so Nino poklicali, in rekli! Povej mi Nina! kako ti je ime? Odgovorila je: meni je ima Nina. Ko rečem Ni-na, kolikokrat odpremo usta, — le poglejte: Ni-na. Dvakrat smo djali. Kaj slišite, ko jih pervokrat odprem, le poslušajte: Ni — na. Slišimo: Ni. Le prav počasi recite: 'N---i, le dolgo vlecite: 'N---i. Kaj mislite , alj slišite kak glas, ki smo se ga že učili, alj ne, — le vlecite 'N — i: alj vam nič v glavo ne pade? kteri glas ste se narprej učili? Smo skoraj vsi vkup zavpili i. Prav, alj slišile i, ko rečem: 'N---i. Da, slišimo ga. Alj pa ničesar še zraven? le poslušajte, bodem
prav dolgo vlekel 'N---i. Slišimo zraven nek glas, slišimo še
glas: 'n. Res je, glas 'n slišimo, le dobro ga zamerkajte! — Kaj pa pri vas jeste v petkih? Pri nas jemo žganke in mleko, pri nas krape, pri nas pa tudi včasi nudelne. So le kej dobri nudelni? Oh! nudelni, dobro zabeljeni in s sirom potrošeni, so kej dobri! Nudelne taj jeste, le poslušajte: ko rečem nudel, kolikokrat usta odprem, kaj ne tudi dvakrat? Da! dvakrat, narprej rečete nu — potem pa — del. Ko rečem prav počasno 'n - - u, alj slišite kak glas, ki ga morebiti že znamo, le pomislite! Sedaj smo pa že, atej! hitro vedeli povedati, da slišimo glas w, ki ga že znamo j pa ti glas ni sam, smo rekli, je še nekaj zraven. No! kaj pa, le dolgo potegnite 'n - - u. Glas 'n je še zraven u; dobro! glas 'n je
zraven w, ko rečem nu. —Kako je pa tebi ime? Meni je ime Ne-žika. Taj si ti Nežika; ko bodeš velika zrastla, ti bojo pa rekali Neža. Ko rečem počasi Ne-ža, alite! tudi dvakrat usta odprem, le na moje usta glejte! Kedar pervokrat usta odprem in rečem Ne — kaj slišite? Sedaj sem hitro povedal: slišimo glas e in pa še nekaj zraven, to je glas 'n. Pohvalili so me, da sem tako lepo odgovoril. Glas 'n taj slišimo, so g. učitel pristavili. — Potem so nam še povedali, kaj je to: knjiga je nova, in so prašali Nano, kako je jej ime? Kavno tako, kakor poprej, so nas popraševali, da smo najdli, da je zraven o, ko rečem «0, glas '«, in zraven a, ko rečem Na — tudi glas 'n. Slednič so nam še več reči povedali, in mi smo morali glas 'n najti. Vidim, so djali, da glas 'n že dobro poznate, sedaj bodem vam pa tudi pokazal, kako se glas 'n piše. Le plošice vun! le sem glejte in za meno potegvajte! Naredim nar prej tenjko potem dolj zavihano debelo čerto » , glejte jo — še vi jo naredite — zraven nje postavim zgorej in dolej tenjko, na sredi pa debelo, malo zavito čerto, takole te dve čerti vkup ste glas 'n, tako se glas 'n piše. Le pišite glas 'n! Nisim mislil, da bote tako hitro znali. Sedaj pa le spet poslušajte! Rečem Ni-na, kaj slišite, ko rečem ni. Slišimo glas t pa še glas 'n zraven; kaj mislite, ali slišite glas '« prej
alj pošlej, le poslušajte, bom prav počasi potegnul N--i.
Prej slišimo glas 'n, za njim pa glas i. Kteri glas bote taj popred postavili, ko rečem ni, glas 'n alj glas i. Glas'n, zato ko ga prej slišimo. Pišite taj glas 'n\ no! že prav, sedaj napišite zraven glas i, kako bote sedaj izrekli, le recite nar popred pervi glas, potem pa uni. Bomo tako izrekli: ni. Tako smo tudi sčasoma pisali: nu, ne, no, na, kakor smo se prej učili. Slednič so tudi križema vkazali pisati: nu — na — ni — no — ne; tako dolgo je to šlo, da smo to urno znali. Še nekaj so nas prašali: ko rečem na, kako izrečem a, kako pa'», glasno ali tiho. Prav! glas a izrečemo glasno, glas 'n pa tiho. Sedaj pa že veste povedati, daje a glasnica, 'wpatihnica, zato ker a glasno, 'n pa tiho izgovarjamo.
Obe. To je pa prej ko ne tisto glaskovanje ali Iavtiranje, ki marsikomu preseda in glavo beli!
•»TI • 1 1* 1	v. i.
Nekaj od ljubih živalic.
(Dalje.)
Pervo poglavje. Kakšno truplo imajo živali. Otroci so že komej nedelo pričakovali; zakaj pripušeno jim je bilo zopet k gospodu katehetu iti, in zbralo seje tudi veliko otrok, kakor so jim gospod katehet dovolili. Ko je keršanski nauk minul, so se otroci kakor krotke ovčice za gosp. katehetom podali. Skoraj je v gospodovej izbi prostora zmanjkalo.
Kat. Toliko poslušavcev bom danas imel ? Prav lepo za vas, ljubi otroci! Vi ste poprej v cerkvi dobro na to pazili, kar sim vam pripovedoval, namreč: kako se imamo proti Bogu in bližnjemu obnašati. Mislim, da bote prav pazljivi, ko bom vam danas, kakor tudi druge nedele, če mi ljubi Bog zdravje da, veliko od živali povedal.
Tonč. O radi bomo na vse pazili. Mi smo se že cel teden tega veselili, in smo tudi našim součencom na tanjko vse povedali, kar ste nam, visokovredni gospod, pretečeno nedelo pripovedovali. To je bilo veselje!
Jan. Kar smo jim od Njih kodra in popkarja povedali, niso skoraj hoteli verjeti. Potem smo pa jim rekli: le z nami pojdite, gospod katehet bojo radi vidili, če vas več pride.
Kat. Ti nejeverni Tomaži naj se koj prepričajo. Pojdite v drugo izbo in pregledujte kamne, luštrenke in namašane ptice. Pa varujte, da ne bodite nič poškodvali ali vbili. Moj popkar pa naj eno zapoje. Pa le pri pokoju bodite, če ne, jenja koj peti. Tukaj pregledujte, in na cedulah znate brati, kako se to ali drugo imenuje. Jaz bom med tim kupico kave spil, potlej gremo v vert. — Alo popkar poj!
Otroci niso vedeli, ali bi ptiča poslušali, ali brali, ali pa reči pregledovali. Vse je jim tako dopadlo, da bi bili radi cel dan tukaj ostali. Popkar je lepo prepeval, in na vertu je bilo vse zeleno. Gospod katehet v izbo stopijo, otroke tolažijo, in jim obljubijo drugokrat te reči pokazati in razlagati.
Kat. Otroci, tukaj je prevroče. Pojdimo na vert, jaz sem on-daj že nekaj za Vas pripravil. O to je bilo veselo za otroke!
Pa kako so se otroci prestrašili, ko so na mizi namesto dišečega sadja tri mertvaške glave zagledali, plašni so nazaj vtekli, in se niso hotli v loko podati. Pa g. katehet so jim ti strah kmalo potolažili. S časom so vsi za njimi prilezli, jih poslušat. Ko se je vse posedlo, so začeli katehet:
Preden vam kaj novega povem, hočem vas malo čes to pre-prašati, kar sim vzadnič pripovedoval. Od česa sim govoril?
Jan. Pokazali ste nam, kako da se stvari razločijo in tudi tri stopnje stvarjenih reči.
Kat. Ktere stvari so na nar nižjej stopnji?
Tonb. Kopanine, t. j. zlato, srebro, kamni itd. Nad timi so rastline, še viši živali, in nar viši je pa človek. Po truplu je pa človek drugim živalim podoben, za to se tudi po truplu med druge živali šteje.
Kat. Zakaj je rekel Tonček, da človeka lepo njegovem truplu med živali štejemo ?
Anb. Ker je človeška duša duh, kterega ne moremo viditi, in je tudi za nekaj višjega, za drugi svet stvarjen.
Kat. Jaz sim pa vam rekel, da tudi živali imajo dušo, ali je tudi ta za drugi svet stvarjena? Morebiti, da ona tudi v nebesa ali v pekel pride ?
Otroci. (Se posmehujejo.)
Tone. Kaj pa še; živalna duša ni nič duhovilnega, ona je vmerjoča, nima spomina in proste volje, in je na truplo navezana, kterega, dokler je žival pri živlenju, oživlja, pregible, in s kterim kakor plamen mine, bi rekel vgasne.
Kat. Morebiti, da se pa motimo, če pravimo, da živali imajo tudi dušo; nekteri učeni gospodje nočejo tega verjeti, in pravijo, da ima žival le slepi pogon.
Jan. Ti gospodje naj bi vašega kodra in popkarja vidili, kaj da znata, potem bi že drugače govorili.
Tonb. Ah, če bi mi g. katehet dovolili nekaj povedati, kar sim pretečeni teden vidil.
Kat. Če se našim pogovorom prileže, le povej.
Tone. O ja g. katehet. Jaz sim bil ti teden, včetertek, s svojim očetom v mestu. Nek mož je imel čez dvajset ptic, ktere so bile prav dobro podučene. — Vsega nočem povedati, ker bi nam časa zmankalo. Hočem le to povedati, kar je bilo nar lepše.
Dva kanarčka, s vojaškimi kapcami na glavi in s kratkimi sablicami opašena, sta stala možko pred neko hišo na straži, in s eno nogico sta sablice deržala. Na neki mali klopi so sedeli štiri ptiči, jaz mislim cajzeki, kakor vojšaki oblečeni. — Na enkrat verze neki kanarček na straži svojo kapico in sablico proč, in jo odferči. In kaj mislijo g. katehet, ko je ti odferčal, je drugi na glas zaupil, in hitro jo nek drugi z klopi za njim naprede in je beguna oldjuval, potem sta po lestvicah zopet nazaj pred stražo priferkotala. Begun ni dolgo tukaj stal, ko sta dva cajzeka, ktera sta bila kakor konja vprežena, mali top pripeljala, na kterim je kanarček sedel in gorečo luntico v tačici deržal; begun se ravno pred top postavi. Kanarček se je z luntico zraven topa vstopil. — Ah, kako mi je serce butalo, ker sim jaz mislil, da bodo ptiča res vstrelili. — In res! gospod teh ptic je gorečo lunto na top nameril, in, vi ne bote verjeli, ogenj se je pokazal, top poči, in vbogi kanarček se je zvernil in kakor mertev na herbtu ležal.
Jaz sim pa na ves glas vpil in jokal, ker ptič se ni ganil. Ljudje so se smejali, jaz mislim meni. Po tem strelu, pri kterim se pa nobeden ptič ni splašil, sta prišla dva cajzeka s vozičkam, za tim nek popkar. Tile potegne vstrelenega ptiča na voziček, in cajzeka ga odpeleta, popkar pa za njima.
O kako sim bil vesel, ko so mi oče povedali, da ptič ni mertev, da je le samo tako naučen. Pri tej priložnosti siin mislil na vašega barkaža in na to, kar ste nam pretečeno nedelo povedali.
(Dalje sledi.)
Dober pastir dobrih oveic.
(Konec.)
Tretji den po ti prigodbi je sedel poverenik celo sam v svoji sobi. Zdaj mu pripelajo nekega od starosti že celo sklučenega sereca, kteri na ternjevo palco naslonjen, se je z svojim slabom obrazom, in raztergano duhovno obleko moral vsakemu človeku v serce vsmiliti.

Gospod poverenik! ga nagovori duhoven , vi ste v vasi N. naznanili, da hočete onemu 20,000 goldinarov plačati, kteri bi vam fajmoštra one srenje predal, jas sem tukaj, da vam za te dnare zaželjenega fajmoštra v vašo oblast predam. Ta ponudba se je povereniku strašno čudna zdela.
Poverenik pravi: Duhoven, v svoji starosti in v svojem stanu mi ti tukaj čudno ponudbo delaš? D. Ni tako čudno, kakor vi mislite, vam je po volji. P. Kdo siti, da meni glavo svojega brata ponudiš? D. Kaj vam je to na skerbi, če sem le jaz mož beseda, vam je po volji. P. Naj bode, alj kerv, ktera se bode prelita, naj pride čez tvojo lastno glavo. D. Dobro, kaj ne vi bote meni ob-Ijublenih 20,000 goldinarov plačali ? P. Gotovo. D. Alj bi vi meni morde nebi še nekaj več dati zamogli? P. Kervožejni starec! ni tvoja hudoba dovolj plačana? D. Ne jezite se, dajte mi le samo 20,000 goldinarov, sem že zadovoljen. P. Bom dal potem, ko boš ti meni zaželjenega fajmoštra izročil. D. Jas pa postavim ono pogodbo: vi meni dovoljite tudi, da zdobljenimi dnari tudi po svo-jej volji ravnam, kaj ne ? P. Kaj je za to meni mar; alj ne zamoreš ti z svojim kervavim dnarom narediti, kar hočeš? D. To vem, vendar mi to obljubite, jaz imam vzrok, zakaj da pri tem ostanem. P. Če ravno nevem, zakaj to terjaš, in kaj s tim nameniš, vendar obljubim. D. Dobro, tedaj mi dajte dnare, jaz sam sem fajmošter iz vasi N. P. Vi! reče začudjen poverenik, glas in jezik se mu vstavlja. D. Ja, jaz sem, odgovori mirno duhoven. P. In vi sami sebe prodate? D. Ja, da obljublenih 20,000 goldinarov zaslužim. P. Pak, kaj bote vi z denari počeli, vi morate vedeti, kaj na vas čaka? D. Ravno zategavoljo prosim, da se mi precej dnari na-štejejo, kakor tudi, da me vi precej k mojim farmanom pripeljati dovoljite. P. Zakaj? D. Straža, ktera me bode spremila, vam bode na to že odgovor prinesla. P. Nevem, alj bi vam zaupal; pa saj imam vašo besedo, to je res, naj se zgodi. —
Nesrečni prebivavci požgane vasi so bili zavolj nagle zgube svojega fajmoštra v strašnem nemiru, iskali so ga povsod, alj najšli ga niso. Ravno so se posvetovali, kaj bi početi bilo, — kar na enkrat spet vojšaki pridejo, kteri so v svoji sredini na nekih z voli zapreženih garali domačega fajmoštra peljali. Solznimi očmi planejo
srenjčani na svojega dobrega pastira, ga vzdignejo iz gar, mu kuš-nejo roke in obleko, in mu nedajo niti k besedi priti. — Ljubi otroki! jih nagovori fajmošter, vi ste bili gotovo nezadovoljni z meno, ste mislili, da sem vas zapustil, brez da bi se bil pri vas poslovil, gotovo ste se bali, da me ne bote več vidili, vi se motite, tako se ne loči po 50 letnem prijatelstvu. Jas sem imel v N. neko malo opravilo, in nisem vam od tega nič rekel, ker sem se bal, da mi vi oditi nebi dovolili; ker je ti posel zdaj dokončan, se hočem z vami zdaj čez to pogovoriti. Da bi mene ohranili, ste vi brez vsega godernjanja, vaše bajte, vaše celo premoženje, pridelk vašega težavnega celoletnega dela žertvovali; da se vam vendar nekoliko velika zguba poverne! V tej listnici je 20,000 goldinarov, ktere naj srenjski župan po pravici med vas razdeli. Ne prašajte, kako in kde sem ti dnar dobil, to še naj za zdaj skrivaj ostane, pozdneje bote zvedeli. Jas bom se tudi s tirni gospodi, kteri so mene tukaj sem pripeljali, nazaj vernul, in vas na nek kratek čas še zapustil. Do tega časa, da se spet vidimo, prosim, ostanite, kar ste neprenehama bili, pošteni, pridni ljudi, živite v miru med seboj, kakor se dobrim kristjanom spodobi, ljubite eden druzega, ostanite v strahu božjem, in se spomnite včasi svojega starega fajmoštra; pred alj pozdnej ga bote na nekem kraju spet vidili, kder oni, kteri se ljubijo, kakor se mi ljubimo, na večne čase zjedinjeni ostanejo. In zdaj, ljubi otroci! pokleknite, da vas blagoslovim. Pri teh besedah pokleknejo vsi, še clo vojšaki, kterim so, kakor dobrim farmanom debele solze v očeh igrale. — Zdaj serec, kterega povzdignjene oči so že nebeško veličanstvo vidile, pomoli svoje suhe sloke roke čez nje, in prosi za blagoslov iz nebes tako čez svoje preganjavce, kakor tudi čez svoje prijatelje. Po dokončani molitvi se oberne po an-geljsko mirno k vojšakom, rekoč: Od zdaj, moji gospodi! sim spet vaš. — Vsi farmani so šli z solznimi očmi za garami. Po njegovi vernitvi v Pariz, je ga deržavljanski namestnik odposlal v mesto Nantes, kder je nekaj čez tri mesce pozdneje v strašnih valovih reke Loar z več drugimi duhovniki in neduhovniki mu-čeniško krono sprejel.
Oroslav Tuttek.

— 160 — Listonoša.
* Serčnoje nas razveselil ovi list odg. J. L. župnika na Horvat-skem. „Što se tiče utemeljenja družtva sv. Mohora ovim načinom, da bi svaki član ili najedankrat 50 gld., ili na pet godinah svake po 10 gld. položio, jaz sem toga mnenja, da se članovi na to nebi silili, jer se je v tom slučaju bojati, da nebi večja stran onih članov, koja do sada s veseljem i dobrom voljom godišnji prinesak polaguje, potom iz družtva poradi pomanjkanja novac iztupili, počem družtvo nebi se utemeljilo več vpropastilo, nebili pako to bila velika šteta za našu veru? za koju toliko se je zidalo, da bi se to opet porušilo; iz ovog vzroka ja bi sudio poleg mojega sla-boga mnenja, da se to svakomu članu na volju pušča; koj hoče ili najedan put 50 gld. ili na 5 godinah toliko položiti, da se takov ima smatrati za utemelitelja družtva, koj pako nemore ili neče toliko najedan put polužiti, da so godišnjem prineskom i družt-venim pravom i na dalje član ostane."
Družtvo sv. Mohora.
*	Seja 5. maja 1853. G. Leopold Cvek, učitelj v Cerklah blizo Kranja, je poslal odboru 50 pesem za cerkev, šolo in kratek čas. Smo jih dali pregledati in poskusiti. Besede in napevi so bili spoznani za prav lepe in mične. Zato je bilo sklenjeno jih koj v natis dati. Ker je pa družtvo že vlani svojim družtvenikov „Šolo veselega petja" podalo, se te pesmi ne bojo družtvenikom pošiljale, temuč samo po štacunah prodajale. —
*	Obadva dela »Kaffolovih ogovorov" bodeta veljala 1 gld. 40 kr.; »Božidar" pa 10 kr. sr.
*	Odbor ni mislil, da bode naše družtvo tako hitro naraslo na 800 družtvenikov. Zato nam že knjig zmankuje, ker smo le 1000 iztisov tiskati dali. Smo taj sklenili, od „Goffinea", po kte-rem se že toliko poprašuje, II. del v 2000 izt. in I. del spet na novič v 1000 izt. tiskati dati.
Odgovorni izdaj, in vredn. A. Einšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.