Družina podlaga nravnosti. (Konec.) Ozrimo se na omikana ljudstva starega veka, na Greke in Rimljane. V pervih časih njih začetka in rasti, se je kaj lepo razcvitalo nravno življenje v družinah, in pripeljalo je ljudstvo do tistih naravnih kreposti, ktere občudujemo v njihovi zgodovini; a načelo »deržava je naj bolj vzvišena, ona je vse, družina se zgubi v deržavi, je pogubilo družino, imelo je pa v sebi tudi kal smerti za deržavo. Ta naj višji deržavni absolutizem je dovodil tudi k brezobzirni slavohlepnosti, ktera prestopi vse nravne meje, in namesto t pozabiti v deržavi samega sebe, kakor je bila pervotna misel, povzdigovali so se posamesni v deržavinem imenu nad svoje soderžavljane, delali so vzlasti za se in za svojo stranko, »deržava to srao mi" je bilo njihovo glasilo, in posledica tega so bile domače vojske, v katerih so se Rimljani sami sebe ugonobili, tako, da je nastopilo drugo ljudstvo, katero je pokopalo mertve deržave. Razvaline v družinah so pripeljale vselej do razvalin v deržavi. Ko je kerščanstvo stopilo s svojo oživljajočo krepostjo in močjo na svet, razvijati se je moral kal nravnosti naj popred v družini. Kakor je bil posamesni človek po podobi pervega človeka, ko je prišel iz božje roke, po Kristusu prenovljen, tako je bila tudi zakonska zaveza, izvor, začetek in korenina družinskega življenja, po podobi zaveze, katero je Bog v raji sklenil, prenovljena, in zaveza je postala nerazderljiva, kakor v pervotnem stanu. Mnogoženstvo, skoraj že splošno, je bilo prepovedano, ker je nasprotno pervotni enoti, uzoru in bistvu zakona, in je bilo spoznano, kakor zloraba iz časov razpada in samopridnosti. Možu je bilo zapovedano ohraniti nravni značaj, da se ne pogrezne v prepad pohotnosti, ženi je bila zopet poverjena čast', katero je izgubila po mnogoženstvi. Tesno združevanje zakonskih družetov je pogoj zakonske nerazvezljivosti, in ta postane tudi v kerščanstvu božja zapoved: kar je Bog združil, naj človek nikar ne loči; zakonska zaveza ostane namreč toliko časa, dokler Bog ne ukaže smertnemu angelu, da jo loči. Zgodovina uči,~"da"rušeD.je zakonske vezi ne zaderžuje nravskega spridenja, marveč mu roko podaja. Zakon je v kerščanstvu tudi zakrament in pomeni zvezo Kristusa s svojo cerkvijo. Zaveza Kristusova s svojo cerkvijo ima svoj viden izraz v kerščanskem zakonu. Zakon je torej po svojem bistvu naprava v nravnost in je po Kristusu zadobil božji blagoslov, kakoršnega mu deržavne postave ne morejo dati. Da varuje podlago nravnosti, se je cerkev zmirom poganjala za zakonsko svetost, tudi tačas, kedar je govorila do mogočnežev tega sveta, niti pripuščeno, to je cerkev ponavljala v časih velike stiske v 16. stoletji. Ko so krivi verski prenarejavci v 16. stoletji zakon skrunili, ter mu jemali njegovo svetost in čast, in po tirjatvah mesa in dobička zakon vezali in razvezali, je pa tudi nravno spridenje prikipelo do tega verhunca, kakor ga sedaj vidimo po velicih mestih. Ako želimo, da bo kedaj bolje, moramo tudi želeti, da se zakonu shrani njegov nravni značaj; zveza mora postati nravska, vse kaj večjega, kakor gol pogodba v časni dobiček in hasek. Ako je pa to resnično, mora pa tudi cerkev imeti popolnoma avtonomijo v tem njenem delokrogu. Ako nam zgodovina priča, kam pridemo z nravnostjo in z blagostanjem ljudstev, ako se cerkev zavira v njenem delokrožji, bi vendar mislili, da ni ga nobenega, kateri bi ne spoznal, da ima cerkev v zakonski zavezi popolnoma samostalno razsodbo. Deržava se v6 da ima pravico razsoditi, koliko daleč spada zakonska pogodba pod njeno oblast; in gotovo je za občno nravnost naj bolje, ako greste cerkev in deržava roka v roko. Ko je tako s kerščanskim zakonom podlaga položena za nravno življenje, je pa zopet vera, katera vpliva na nravnost v zakonu, ona ohrani zakon, da ohrani svoj kerščansko-nravni značaj. Človek se človeka naveliča, leta mladosti zginejo, lepo lice vene kakor cvetica na polji, pridejo skerbi, težave, sitnosti in pomanjkanje, zopet pa pristopi kerščanstvo, katero tolaži in krepča človeka, ter mu daje moč, da prenaša vse križe in- težave. Stanovitna ljubezen brez zatajevanja samega sebe ni mogoča drugej kakor le tam, kjer kraljuje zatajevanje samega sebe v družini, kjer prenašata drug drugega pomanjkljivosti, in delita veselje in žalost. Pobožnost, katera je za vse dobro, varuje človeka s skerbmi in težavami obloženega, da ne pozabi višega namena pri izreji otrok. K blagostanju družine vse to veliko bolj pripomore, kakor vse bogastvo in premoženje. Vse, kar je 6asnega, mine, mine tudi vsa radost, vse veselje, katero prihaja le iz nravnega človeka; le prava vera v Kristusa ohrani človeka na duhu zdravega in čverstega. V družini se izreja človeški rod, in v družini, kjer vlada nravno življenje, izreja se krepostni zarod. Dobra odgoja skerbf za telo in dušo gojenca, in gojitelj to izveršuje, ako se je tega naučil v kerščanstvu, v katoliški cerkvi, katera je nalog dobila, ljudstva odgojevati. Le v tem smislu naj obdeluje oče njemu izročeni vinograd, naj koplje in sadi in odganja ves škodljiv merčes; v tem smislu naj kerščanska mati ohranuje sveti ogenj na svojem domačem ognjišču, naj prižiga čisti plamen v sercih svojih otrok, naj vtiskuje mehkim otročjim sercem podobo Kristusovo v serce. Taka mora biti družina, da bode enkrat zboljšalo se socialno življenje; od napačne poti, na katerein se je izgubila, more se odverniti in zopet podati se v kerščanstvo, da zadobi svojo izvirno lcpoto, v kateri je vidna slika trojedinosti, in potem je zadobljeno terdno stališče, ne da bi se svet premaknil iz svojih tečajev, marveč, da pride nazaj v pravo kolovozje, v prerojenje človeštva.