PetančiC Davorin: Svete gore. Povest. 41 »Bolj počasi ženi, da se žival ne pretegne!« Podehnili so se in obrisala sta si pot s čela. Pavletu se je zazdelo sumljivo, da so v snegu sledovi. Vrgel je bič od sebe in se sklonil: »Ženski sled. Eden, dva... do debla. Tu je stala. V loku nazaj na tir.« Poiskal si je najlepši odtis čevlja in ga ogledoval: »Lenčkin! Te čevlje sem ji jaz naredil. Dve leti bo tega. Sinoči je hodila tod in se je izognila nama. Doma je ni bilo. Torej se vse strinja. Radi koga je hodila? Janeza. Vrag!« »Kaj d zlato uro zgubil!« ga je imel za norca stari. »Poženi brž, da ne bomo zmrznili tu. Samo sledove gledaš. Kakega zlodeja le študiraš! Podplate najbrž, ko si čevljar. Daj, sivec!« V Pavletu se je naselilo veselo sovraštvo. »Dobim ga, tata, ubijavca. Ni daleč od tod!« Zaukal je iz duše in zakričal na voli, da se je stari prestrašil. »Kaj noriš?« V volčji jami. Mara si je šla nabirat šibic za klobase, ker so ravno tiste dni klali. Ko se je vračala, je srečala Pavleta, ki je hitel iz Sv. Petra. »No, koga pa ti preganjaš?« ga je prijela nalašč. Pavleta je prijel vjen pozdrav: »Kaj me pikaš? Raje se kaj lepšega pomeniva! Veš, zadnjič sem ti nekaj kvasil. Bil sem malo tako ... Res je pa, da mi oče dajejo grnnt vprek. Ženil se bom.« Mara se je namrdnila: »Kako se šopiriš! Prava reč, če se ti ženiš!. Nisi edini.« Bilo mu je, kakor da bi mu kdo vrtal v glavo. »Mara, kaj je zadnje dneve s teboj? Nič ni, da bi se pomenila. Vedno pikaš in pikaš. Mene si se že dosti najedla.« Mara se je pripravila ta čas, kako ga bo napadla: »Kako si ti grd! Ce bi vedel!« Vrgla mu je besede, kakor se vržejo kosti psu. in ga pustila. Gledal je za njo in majal z glavo. »Tako mi pove, da je imam dosti in gre!« Vjezila ga je dodobra, naravnost razkačila. »Tisti potepeni Janez jo šunta. Le čakaj, še nocoj boš kjer zaslužiš, če bo kaj sreče.« Šel je domu, opravil pri živini in čakal. Prišla sta dva fanta in se mu pridružila. »Jaz se bom malo pomazal po lic^. da me ne bi spoznal. Saj vesta, nerodno je zaradi žlahte, ko je imela Lenčka neke besede ž njim. Res pa tako ni bilo vse skupaj nič.« Oblekel si je suknjič narobe, si potisnil na glavo črno kapo, ki je zakrivala oči in si potegnil parkrat s sajavim papirjem po licu. Vse si je bil pripravil v hlevu, da domači ne bi nič yedeli. »No, zdaj sem pa res grd! Če bi me Mara videla, bi si pa zopet norca delala!« Mahnili so jo ob robu gozda, da se ne bi sence videle na ono stran in se vlekli skrivnostno počasi in previdno vedno bolj v notranjost hoste. Ko so se pririnili do sledov pa so začeli riniti v sneg. »Tu-le so sledovi.« Posvetil je in so pogledali. »Zdaj pa mirno! Ni gotovo, da prideta, a vendar čakati moramo. Ce ne bo nocoj, pa jutri. Iz smile mu nosijo jed, ko ne vedo, kakšen je.« Tišina je bila povsod. Od časa do časa so zalajali psi v Podsredi. Iz bregov v Urvaldu je zabrnela pesem, pa se iagubila in onemela. »Menda ne bo nič nocoj!« je bil eden nepočan. Tudi drugi je hodil sem pa tje in godel, da ga mrazi V noge. Le Pavle je bil neugnan in vztrajen: »Le čakajmo! Kaj mislita s kurami spat? Pa mraz! O, za tako nagrado bi stal noč in dan v snegu. Vsak pol je dobita; ,iaz ne vzamem nič, ker gre za žlahto Gorsko. Pa tiho bodita, da sem bil zraven!« Onstran, ko hostn -~1--: -:s zacvekalo ... Potem pa drapež, kakor da bi pes mačko zagrabil. Bežanje in cviljenje ... še drug glas ... Strel... »Halo, fantje! Pojdimo! Počasi, previdno! Zasmikajta se za drevesa, da bodo sence krajše. Halo, a vidita: zajec se je zvalil; zvija se, cvili... Tam zgoraj pa lisica... Pst! Zdaj bo nekdo prišel, pazita, odkod ...« Iz volčje jame je pomolil glavo Janez. Nočni lovci toliko, da niso pocepali na tla. »To je nekaj strašnega! To ni človek... Kakor da bi iz snega rastel!« Janez se ozre okoli, stopi na rob in se še enkrat ozre. Skoči k zajcu, ga pograbi, pa zopet prisluhne v zrak. Nekaj mu ne ugaja. Lovec dobro sliši in vidi, celo voha kakor pes. Preskoči prostor, več metrov širine in izgine, kakor da bi se vdrl. Sliši se še padec na zemljo in nič več ... »Fantje, nič straha. To je volčja jama. Tu-le se skriva Janez. Pst! Zdaj ga imamo. Vsak od svoje strani se bomo postavili. Ti, Tonče, ti imaš dober glas, ti ga boš poklical ven. Če ga ni, pa vstrelimo! župan je rekel, da lahko.« Pavle je izveden v zasledovanjih. Koliko noči je že zato žrtvoval. Včasih je sledil koga po cele nre kar tako za šalo. Približali so se prepadu in se ustavili. Srca so jim burno bila v strahu. »Janez, pridi ven!« NiČ. (D-ljc slcdi.)