174. številka._Ljubljana, v torek 3. avgusta._XIX leto, 1886.
SLOVENSKI NAROD.
Uhaja vsak dan sve**r, iziniši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejenoan za a v s tr i j sko-og e r a k e dežele za vso leto 15 tfld., za pol luta 8 frld., za fietrt leta 4 gld., m* jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljnb I j ano brez pošiljanja na dom za <bb leto 13 jrld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden inesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom račinu se po
10 kr. za mesec, po 30 kr. za ćetrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiri Btopne petit-vrste po 6 kr., će se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr. će se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi si ne vračajo. Uredni itvo in npr a vništvo je v Rudolfa Kirbiša hiši, »Gledališka stolna". Upravni št vn naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Ljudski shod v Budimpešti.
Z velikim hrupom in z neprestano reklamo, vredno Barnuma samega naznanjal se je ljudski shod, na katerem bode žaljeni madjarski šovinizem dobil duška ter se bode izrekel protest o generala Janskega aferi. A uspeh zaostal je daleč za reklamo in vsa stvar je podobneja viharju v čaši vode, nego slovesni izjavi oblastnega naroda, kakcršnim se Madjari tako radi zmatrajo.
Od 21. dne maja, ko je general Janski položil venec na Hentzijev spomenik, do včerajšnjega dne preteklo je mnogo časa in Madjari imeli so dovolj prilike, prepričati se, da njih Šovinizem nikjer ne nahaja simpatij, da bi vsi cislitavski narodi z radostjo pozdravljali dan, v kateri bi so sedanje razmere mej obema državnima polovicama temeljito preinačile, generala Janskega avancement in umirovljenje Edelsbeima-Gvulaia pa jih je poučilo da nikakor ne gre grešiti na odločujočih krogov naklonjenost in da je že skrbi j eno, da madjarsko drevje ne poraste do nebes.
Zaradi tega je prvotna razburkanost kmalu polegla in ljudski shod, ki so ga napetih lic naznanjali vsa madjarska trobila, bil je jako skromen, za veliko Budimpešto neznaten, kajti udeležilo se ga je jedva 5000 ljudij, mej njimi mnogo ženskega spola dvomljive veljave in trajal je komaj jedno uro.
Kdor je pričakoval, da bode omenjeni ljudski shod ogromna, vso avstrijo pretresujoča demonstracija, se je ljuto varal in čitajoč dotična izvestja, lahko premišlja, kolik razloček je mej prvotnim sklepom in slednjega izpeljavo.
Vsi govori pečali so se s skupno vojsko in z madjarsko vojsko. Poudarjalo se je, da se patri-jotizem vojske več ne sme zmatrati za greh, da vojska ne sme biti država v drŽavi. Avstro-ogerska vojska da ni avstrijska, ker Avstrije na vsem svetu ni. Vojska zmatra mladino, katero dobiva pod svoje zastave za človeški materijal, katerega potem ka kor stroj prestvori. Mladini vzame se narodni jezik in ne na narodno zastavo, ne na narodni grb, temveč na črno-žolto zastavo, na dvoglavega orla mora prisegati.   Takozvane tradicije avstrijske vojske so
LISTEK.
Vilenski brodnik.
Spisal Emile So u ve stre. (Dalje.)
Robert ni tedaj nič kaj pripravljen razjasnje-vati še nutanje umor, zvršen nekedaj ob prevaža-HŠči; a veliki lesotržec uapenja se, da bi ga prinudi). Šali se z njim z navadno si drzkostjo, sileč ga, da opraviči svoje sumnje. Bilo je nekaj čudnega v boji teli mož, v mrzličnej viharno&ti prvega, da bi ga pripravil do govorjenja, in v drugega z grozečo nestrplivostjo ovevanem napori, da bi molčal. Naposled bilo je Robertu dovolj.
— Tedaj Vi hočete na vsak način, da Vam pripovem? veklikne, z očmi uprtimi v Ribarda.
— Za vraga! Zdi se mi, da si imel dosti časa, prebavljati svojo zgodbo, odvrne on, rogaje se; nu, stari šaljivec, kaj si videl?
— Videl sem, pripoveduje Robert počasi, videl sem Burelovega morilca.
Poslušalci pomekno se bliže; veliki lesotržec se zagrohoče.
le vrsta poraza. Zmage 1849. 1. izvojevala je tuja pomoč. Uzrok tem neuspehom je v vojski vladajoči duh. Vojski se ne pravi, da se bojuje za domovino, ampak le za cesarja. To se mora predrugačiti, meščanstvo in vojska mora se v patrijotizmu spojiti in kadar bomo imeli madjarsko vojsko, ne bode se več brigati za neznatno mat«* generale itd.
V tem /inislu šlo je dalje in naposled sklenila se je seveda soglasna resolucija, da je v zadevi £delsheim Janski sklicani ljudski shod sklenil: Najnovejše objave in naredbe Najvišjih vodilnih krogov skupno vojske žalile so čast rnadjarskega naroda in njega ustavne pravice. Ljudski shod proti temu slovesno protestuje in želi, da se državno-pravna samostojnost Ogerske in zgodovinsko visoko dostojanstvo ogerskega kralja tudi v vojski odkritosrčno in javno priznava in a trajnimi instrukcijami utrdi.
Govori in resolucija so v duhu skrajne levice, torej nikakor izraz oficijalne Ogerske, saj je na shodu tudi le skrajna levica bila zastopana. In to jemlje ljudskemu shodu vso važnost. Kaki pa so nazori oficijalne Ogerske, povedala bode brošura „Tisza-Janski", ki se iz Budimpešte naznanja in katero je spisal znani Czernatonvi, ministra Tisze prijatelj. V tej brošuri skuša se Tiszo opravičiti, rekoč mej drugim:
„Pred velikimi sklepi, treba velikega miru." Miru treba, da se premoti i odločilni korak. Državnik, svest si svoje odgovornosti, ne sme naroda zapeljati v labirint hipnih svojih inspiracij. Odlašajoča politika ni niti apatija, niti pokore nje. Ko-lomnn Tlsza dobil je vest o Janskega avancementu in o Edelsbeima umirovljenji ob jednem v svojo samoto v Gesztu. To vesti so ga gotovo presenetile, ker si ni mogel misliti, da pride tako hitro do razponi. Na barona Edelsbeima jezili so se Dunajski krogi posebno zato, ker je prosil za oger-sko domovinsko pravico, kar je v očeh vojaške stranke izdajstvo. Saj je nadvojvoda Albrecut generala konjice (Edelsheima), ko je bil nekoč v Budimpešti pri njem, zaradi ogerkega državljanstva pokaral in mu rekel: „Kdor nosi suknjo cesarjevo, je več nego državljan, on je cesarjev sluga." Isti nadvojvoda je tudi, ko se je od njega zahtevala ogerska ustava,  izrekel to/no
— Oh! krasno! pravi, in morebiti si celo govoril z njim.
— Ne, reče brodnik z glasom oživljenim vsled teh Šal; a razložiti vam morem, kako je dejanje zvršil in zakaj ga neso zasledili.
— Da čujemo, pravi Rihard; sel je, da po
sluša.
— Nu, bodi si! začne Robert. Bilo je nekega večera, nekako kakor danes, a mnogo kesneje, malo pred polunočjo; nebo je bilo toliko nizko, da se je dotikalo reke in tak drobno je pršelo, da se ni slišalo ni. Jaz sem se stisnol v svoj brod in zavil se v ruho; izkušal sem zaspati, a menda sem duhal nesrečo v vzduhi: nesem mogel zadremati. Noč je toliko mirna, da so se čuli tam-le doli ropotajoči klepetci in ribe preskakujoče se v vodi. Ker mi je uho nehote prežalo, zazdelo se mi je hipoma, da slišim znane mi korake po cesti idočega človeka; bližal se je reki; razločeval sem, kako mu je palica tolkla ob kremenje. Pogledam tja; baš prikazala se je senca na holmovem bregi; prihajala je proti Zeleni-Skali, ko hipoma poči strel ter jo podere.
— Bil je Burel? vprašajo mnogi glasovi.
— Bil je, ljudje moji, pravi Robert; kroglji
znamenite besede: „lvaj ustava? Meč, to je moja ustava!" Ogerski ministerski predsednik vsled tega niti za hip ni dvomil, da je ta dogodek „uov atentat" proti narodovi časti; da je to naj-odurnejše izpodkopavanje njegovega os ob ne ga stališča.
Tisze stališče je brez dvojbe omajano in bržkone bode tudi on, kakor Edelsheim, občutil ost Dunajske vojaške stranke. A. Tagblatt pravi: Če se bode ogerskemu ministerskemu predsedniku na pravem mestu zadoščenje odreklo, potem ni dvojbe, da je „camarilla" že tako visoko dospela, da parlamentarna vlada i njo pod isto streho ne more več bivati.
Transkaspiška železnica.
Zelo važna je v strategičnein, pa tudi v trgovskem pomenu transkaspiška železnica, ki je utrdila rusko moč v Aziji „Temps" piše o tej železnici tako le:
„Brzojav prinesel nam je pred nekaterimi dnevi vest, da se je vsa transkaspiška železnica, ki drži od Hvalinskega morja do Merva, izročila prometu. Ta dogodek, ki se je zvrSil, da skoro veliko občinstvo opazilo ni, ima velik trgovsk in političen pomen, ki se mora posebno naglašati. Sedaj, ko je dodelana tu železnica, ima Rusija le še 150 milj skozi puščavo do Sarahsa, katera mesto po jedno-glasnein mnenji vseh strategov, gospoduje nad lle-ratom, Kandaharjem in nad potoni v Indijo. Rusija sedaj lahko pošlje čez Astrahan, Baku, Hvalinsko morje, Krasnovodsk in dalje po no vej železnici v Azijo, kadar in kolikor hoče, vojakov, udere v Afganistan ali pa v Perzijo, ter si prisvoji utrjenih taborov pendčabskih, dočim potrebuje Anglija 20 dnij, da pride v Indijo, in neso njena strategična občila nikakor dovršena
Trgovski pomen nove proge ni nič manjši, kakor njena strategična važnost. Železnica se bode podaljšala do Čurčuja na Amu-Darji, od koder bodo odhajali parniki do Aralskega jezera, in dalje se bode podaljšala do Buhare in Samurkanda. Na ta način bode ves srednjoazijski promet šel čez Astrahan in bode jako olajšan. Samarkand bode važna postaja za karavansko trgovino, kajti karavane po-
zadeli sta ga v bok, in predno je še dobro pal, bil je že mrtev.
— A potem ... Vi ... kaj ste stoi ili ? vpraša Rihard, vidoma zaniiiiujoč se za stvar.
— Hotel sem skočiti na suho in pohiteti proti Zelenej-Skali, reče brodnik; toda prijeraši se vrvi, da pridem do kraja, začul sem, da je palo nekaj v vodo; obrnem se, in kaj ugledam? .. . glavo plavajočo po toki in bližajočo se mojej strani! Jedva stisnol sem se nazaj v brod ; morilec doplove čolnu do roba, pomika se ob njem z rokami pred menoj z vzdigneno glavo in puško čez ramo.
— Tako, da ste ga razpoznali? seže mu v besedo veliki lesotržec, prigibaje se proti njemu.
— Nesem H dejal, da je bilo v noči? odgovori on, ne dvignovši očij.
— Po tem takem bi bil pač mogel biti grofov nadlovec, deje nekdo.
— Če bi bil nadlovec znal plavuti, zavrne ga Robert.
— Tako je, pravi Urban ; ko je pal v proteklom letu v grajski ribnjak, bil bi utonil, da ni bilo vrtnarja.
— Za vraga! stavim, da je prihajal iz krčme oglasi se veliki lesotržec; dovolj je nekaj kozarcev
sredovale bodo od sedaj le mej tem mestom in zapadnim Kitajein.
Velikansko podjetje, katerega važne resultate smo omenili, izvršilo se jo v jako kratkem času in s takimi sredstvi, ki nošo v nobeni razmeri z velikostjo dela. Leta 1880—1881 za slavne ekspedicije generala Skobeleva proti Tekincem in za pri-svojenja Merva zgradil je jedini batalijon, ki je tedaj bil v transkespiškem ozemlji, s silno hitrostjo progo, kakih 200 kilometrov dolgo in sicer v ta namen, da se dalje operacijska podlaga (basis) majhne ruske vojske pomakne. Ta proga držala je od trdnjavice Krasnovodsk na H valinskem morji nasproti Baku-u do Kizil-Arvata, na zapadnej meji Ahal-Teke. ('tiri leta pozneje spoznala je ruska vlada potrebo, da se podaljša proga proti jugu, pa tedaj popolnem še neznanih krajih zapadno turko-manske dežele.
Drugi železniški batalijon sestavil se je dne 22. maja 1885 v Moskvi. 13. junija odšla je četa 1000 vajenih delavcev, v Kizil-Arvat, kamor je prišla 3. julija; deset dnij pozneje začeli so delo. Na ravnini, kjer ni niti dreves niti vode, bili bi morali vojaki bivati na prostem. Ruski generalni štab se je k sreči spomnil, da je delavce nastanil na železnici samej, v vozovih, ki so se vedno naprej pomikali, čim dalje je bila železnica narejena. Tri stot-nije po 150 mož, ki so menjaje se hodile na delo, stanovale so v 27 dvenadstropnih vozovih, ki so bili preskrbljeni z debelimi klobučinastimi plahtami, pečmi, posteljami, pohišjem in bili zvezani s pokritimi hodniki. V teh vozeh ja bila kuhinja, pisarna in jedilnica za častnike Ta vlak, ki se je vsak dan za nekaj verst dalje pomaknil v puščavo, bil je premakljiva vojašnica, v katerej je prekoračil jeden batalijon vojakov v jednem letu iz Kizil-Arvata v Merv, 744 milj od Hvalinskega morja.
Delo Slo je sprva jako počasi. 22. sept. 1885, tedaj več kakor čez dva meseca, bilo je še le 51 verst dodelanih. 26. novembra bili so v Geok-Tepe, prišli so že s parovozom čez redate, katere si je Skobelev, s tolikim naporom prisvojil. V februvarji, sredi zime, prišel je ta vlak že do Dušaka, 364 ki lometrov od Kizil-Arvata, in pred nekaterimi dnevi, po jednoletnem nepretrganem delu, dospeli so do postaje Merv. To tajnostno mesto nahajalo se bode odslej v naših potnih knjigah, in kmalu bomo lahko potovali s poštnim vlakom v Buharo, Samarkand, H ivo in Taškent. Rusija je s pestjo vojakov zgradila železnico, ki se more primerjati, kar se tiče smelosti podjetja in dolgosti z velikimi ameriškimi železnicami.
S tem si je utrdila Rusija svoje gospodstvo v Aziji, ustvarila si močno ofenzivno in defenzivno sredstvo, katerega se bode lahko posluževala proti Angliji, Perziji in proti Kitaju."
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 3. avgusta
V nedeljo bil je v Pešti velik tabor, katerega je bila sklicala ogcroka skrajna opozicija. Tabor je sklenil resolucijo, „da bi se državnopravna samostojnost domovine in zgodovinsko visoka dostojnost Ogerske tudi priznavala in uveljavila s traj-
nimi instrukcijami v vojski." Govorniki so hudo napadali skupno vojsko in mnogo jih je poudarjalo potrebo posebne ogerske vojske.   Izgredov tii bilo.
Kakor razni listi, zlasti oticij ozn i, poročajo, se blagostanje v ltosiil in Hercegovini vekša. Posebno pa napreduje glavno mesto Serajevo. Ulice so dobile lepši tlak, sezidalo se je mnogo novih hiš. Kdor je pred nekaterimi leti mesto videl, bi ga sedaj jedva spoznal. Prebivalstvo se hitro množi, zlasti kristijanski element narašča. Nasproti tem otieijoznim poročilom, čitajo se pa v raznih listih pritožbe pravoslavnih o zatiranji itd.
Viiaiije države.
Turška odposlanca za revizijo vzliodnorii-melljMkega upravilnika, Madjid paša in Abra efendi, odpotovala sta z Gadban efendijem v Sofijo. Kakor se kaže, bode se revizija upravilnika kmalu pričela.
Berolinski vladni krogi so jako nevoljni, da Franci ja misli reforraovati vojsko. Nemški državniki se že boje, da Francozje ne bodo več našli tako nepripravljene, kakor so jo bili 1870 leta. — Monarhistični listi vedno črnijo vojnega ministra. Radi bi ga pri republikancih spravili ob veljavo. Objavili so sedaj pisma, katera je nekda pisal 188 0 leta vojvodi Aumalskemu in v katerih vojvodi zagotavlja svojo udanost in ga prosi podpore. — Poročila o volitvah za generalne sovetnike neso za republikance neugodne. Dozdaj je znan izid 1043 volitev. Voljenih je 636 republikancev in 360 konservativcev. Republikanci so pridobili 59 in zgubili 53 sedežev.
Dogodki v Amsterdamu so zopet obrnili pozornost vseh držav na »iiurhtate. Nekateri časniki priporočajo, da bi se holandeška vlada obrnila do druzih držav, da bi se potem ukrenile kake mej-narodne naredbe proti anarhistom. Ako bode holandeška vlada to storila, bodo najbrž druge vlasti pripravljene ustreči njeni želji. Anarhizem se je razširil po vsej Evropi in drugače ga ne bode moči zatreti, kakor če si vsi vlasti podajo roke. — Amsterdamsko županstvo je prepovedalo prodajo in razdelitev časopisov in druzih tiskovin po javnih ulicah.
Na Špan J«kein je ministerska kriza Uzrok krizi je razpor mej finančnim in vojnim ministrom. Vojni minister bi rad povckšal vojsko, finančni minister bi pa rad finance v red spravil ter neče privoliti v kako povekšanja državnih stroškov. Nekateri ministri podpirajo finančnega, drugi vojnega ministra, tako da je mej njimi na vstal tak razkol, da je vlada morala dati ostavko.
Iz irskih listov in govorov irskih poslancev po ljudskih shodih da se posneti, da Irci zaradi neugodnega izida poslednjih migleškili volitev neso zgubili poguma. Na meetingu v Dublinu izjavil se je poslanec mr. Dillon mej družim, da ne verjame, da bi angleški narod bil proti home rule. Vprašanje se le narodu ni dovolj jasno razložilo, ampak zamotalo s postranskimi vprašanji. Chamberlain je njemu samemu se bil izrekel, da vlada ne bode mogla zatreti deželne lige in da je on vedno pripravljen podpirati irske težnje. Pozneje jo je pa tako zasukal, da je osramotil angleško državniško umetnost. Irski narod bode mirno čakal, kaj da bode storila nova angleška vlada. Ako bode vlada po skusila postopati z nasilnimi sredstvi, preverila se bode hitro, da se še nikdar ni kaj težjega lotila. Irski narod bode vsprejel home-rule, naj jo ponudi kdor koli hoče. Ko bi pa vlada poslužila se sile, bodo se pa zato pokorili deželni lordi. Ako vlada napove vojno narodu, bode narod nehal plačevati najemnino lordom.
Dopisi.
H Pivke na  Notranjskem  1. avgusta. [Izv. dop.]   Konji padajo,  vozovi se lomijo in celo
ljudje morajo z voz skakati. Kaj je to in kje je to? bodeš gotovo vprašal dragi čitatelj, ko to prebereš. Čuj to je in  tako se godi na skladni javni cesti, ki pelje od Šenpetra čez Zagorje v Ilirsko Bistrico to je na ravno tisti cesti, katero je že pred 3 leti nek potovalec popisal s pristavkom, da se je moral privezati, da ga ni raz voz vrglo, in kar se je meni pred malo dnevi pripetilo, je zares smešno. Pride mi namreč kmet iz Bistrice idoč nasproti in ta mi pravi: Gospod, ako nemate nobene vrvice, da bi se privezali, bode zelo nevarno, da Vas z voza ne vrže, kajti naša  cesta je zelo zelo slaba, Zogar nič ne stori. — Torej tako cesto imajo revni gorenji Piv-čani, katero pa,  kot fakta kažejo, močno in neob« hodno rabijo. V resnici je taka, kakor sem se sam prepričal, in smelo trdim, da ako se kdo zdaj potujoč kolere boji, in ga začno po črevih grizti, naj se potrudi po tej cesti posebno od Knežaka naprej, gotovo mu takoj odleže in še v jezik se utegne ugrizniti. Kdo pa to cesto dela, vprašam dober svet mi dajočega kmeta. Nič manj in nič več kakor 18 velikih vasi j, mi odgovarja.   Saj tudi vedno Iamen-tujemo čez cestni odbor, pa se le vedno dobre obljube in druzega nič od njega ne sliši.   Jaz torej, ko sem se sam na lici mesta prepričal, bi v prvo prosil gospoda glavarja v Postojini, da bi se ali sam prepričal, ali pa po žandarmih prepričati dal, kajti potem bi gotovo dotični cestni odbor vsaj povprašal o njegovem delovanji in o stanji dotične ceste. Ako se taki gospodje za kmeta ne bodo potegnili, ljudje sami ne bodo nikoli ničesar storili, ker se boje drug druzemu zameriti se, in pravijo le:  pa daj ti! na kar se .odgovarja:  pa daj ti!   Dan danes,  ko se veuder po svetu tako skrbi za dobra pota, se tukaj nahaja še vedno cesta, katera ni vredna tega imena. Prvič slabeja je, kot vsaka gozdna pot, drugič tudi s klanci, katerim bi se lahko izognili. Naj bi torej, ker se že v okolici ne najdejo možje,  ki  bi stvar hoteli poprijeti ter se malo več potruditi, prijela dotično  oblastvo stvar v roke iu na ta ali drug način revnemu Gorenjo-Pivškemu gozdarju vsaj nekoliko pomogla. Saj je dokazano, kako se je trudil bivši glavar Ogrinc za dobra pota v Logaškem okraji, kaj se je zgodilo s silovito Rebrnico itd., le tukai se zato važno cesto, po kateri je in bo vedno promet, nobena duša ne zmeni. Govori se sicer, pa menda zopet le govori — da se misli vendar le tudi klanec Globovnik znižati ali preložiti, toda če tudi se ta klanec odpravi, bode pri sedanjih razmerah  cesta  vedno in vedno slaba ostala, torej skrbeti se mora, da se cesta spravi v dobro stanje in sicer v tako, da si bode vendar človek življenja zvest, ako se po njej vozi.
Mej drugimi čudi je tudi to, da je cesta iz Šenpetra čez Bitinje v Bistrico, po kateri vsaki teden jeden voz drdra, cesarska postala, a ona čez Zagorje, po kateri vozi nad sto voz vsaki dan, v skladno se spremenila. Ali bi se torej ne moglo zgoditi, saj je na svetu menda vse mogoče — da bi zopet Pivška cesta, katera ima svojo prihodnjost in zaslombo v velikih, na njeni strani ležečih gozdih in vaseh, da bi ona dobila zopet svoje staro krstno ime „cesarska" nazaj ? ali bi morda ne nosila lOkrat več dohodka državi, nego ona čez Bitinje? Prosi se torej pomisleka, pa tudi pomoči. Popotnik.
žganja, da vznemore najboljši plavaš. Toda pozor, | evo že dohajamo Renata, spiš li, draga moja? Hej, na noge! Deklica, ne slišavša ničesar o tem, kar so govorili, dvigno se na kumov poziv, vzame s klopi staro računilo, malo pletenico in dežnik in pohiti na suho. Urban, stoječ poleg droga, nadeje se, da ujame kak ,z BogomI" ali konci kak pogled; ali ona se tiho udali, dospeje do potovega ovinka ter izgine, ne ozrši se.
II.
Renata je bila mož-beseda: po onem dogovoru z Urbanovim roditeljem ogibala se je skrblivo vsake prilike, da bi se sešla z njegovim sinom. Prej imela je neprestano o čem vprašati v svojem ali kumo-veni imeni, nikoli ni potekel ni jeden dan, da se ne bi bila pojavila v brodnikovo koćo, ali da ne bi bil Urban pošel tlo novega stanovališča velikega leso-tržca; a sedaj opustila je hipoma svoja posečanja in umikala se je njegovim. Mladeuič, sprva osupel, izkušal je zaman dozvedeti, zukaj ^e je toliko pre-menila. Njiju prijateljstvo ju je vezalo nežneje nego s komer koli drugim, a vender nesta se menila še nikedar o tem, kakor je bila Renata zatvrdila Robertu : urez mejsobojnih obetov, ni mogel ničesar zahtevati drug od družeča. Brodnik ju je prestre-
gel baš v tre no tj i, ko se spone, že razbeljene v vsakem srci, neso še spojile, da se zvezo v skupno vez. Zatorej nesta imela še nikake pravice drug do drugega. To je Renati zelo olajšalo opustiti njiju družne navade, a Urbanu je bilo nemožno pritoževati se.
Toda če mu tiha mladeniška ljubezen ni dajala nikake pravice, bila ni radi tega ni menj žarna ni menj silna. Že neobičajna njegova vzgoja gnala ga je neutešno do vrha v vsakej strasti, katere ni še okrhala izkušnja. Najiskrenejše nagnenje mnogokrat izkušnjava oslabi; a če je oživlja idejalnost, razvija se bolj in bolj. Očarliva mamila dvigajo je vedno više, kakor vzletajo kerubini na slikah Matere božje vnebovzetja. Naj te oblaži še tolika sreča, snivanje o njej bilo je slajše, in imeta stvar ni nikoli tako mila kakor nadejaua! Urbana je bila nema ljubezen vsega prodrla ; vse misli, vse želje vrstile so se krog nje. A ko ga je Renata tako neumis-ljeno ostavila, premenilo se je naglomu tajno njegovo živenje. Ker je ni videl ni slišal, kakor prej malo, da ne vsako uru, zavladala je krog njega nekaka praznina in splošna tišina. Sprva izkušal je še bolj, priti jej blizu; a razbravši, da se ga na-lueroma ogiblje, mislil je, da jej to ue prija in da
se mu treba odpovedati vsakej nadeji.   To ga je kruto bolelo, vender ni izkušal, braniti se tega mnenja. Preprosti njegov duh in vrlo srce ni poznalo ni čestiželjne spretnosti, ki poraz pretvarja, ni bojaz-live podlosti, hotečo rano tajiti. Dejal je sam v sebi, da ga ona ue ljubi, da jej njegova navzočnost ni prijetna, in ne pritožujoč se, nič ne očitajoč, ne misleč, da bi se mu spodobilo, kar se mu je odte-zalo, prestal je, usiljati se jej z onim mirnim dostojanstvom, katero dovolj spoštuje sebe, da spoštuje i druge.   Samo napor ga je potrl: ker je tak nepričakovano pal z vrh svojih nadej, pretresel ga je ta padec tako, da se ga do cela nič ne dirnolo, kar se je godilo krog njega.  Klavdija je to opazila in  umela, a zaman je vzmnožila svoje skrbi: zdelo se je, da ni vidi ne tega. Tudi Robert mu je zaman pravil o njih prihodnjem domovanji; zdelo se je, da ga ni ne sliši.   Kedar je brodnika njegova neumeta molel j i vos t obrabila, da je hotel začeti govoriti o uamerjanej  zvezi, stresel se je Urban iu zmajal z glavo; in če je Robert nadaljeval, dejal mu je on ganen.
— Ne govorimo o tem, oča; jas nikakor ne mislim sedaj na ženitev in če je božja volja, ostanem, kav sem, da Vam bodem stregel.  (Daijo prih.)
lw. Planine 31. julija. [Izv. dop.] Za našo šolsko mladino bil je dne 28. julija namesto v dan sv. Alojzija praznik. Ob 1'/» uri popoludne zbrala se je mladina pri šoli in ob 2Vi uri odšli smo proti namenjemu kraju. Na čelu stopala je mlada, dobro urejena in izurjena Postojinska godba in v pičlo uri bili smo v „Škrjančevem Lazu*. Pot do „Škrjančevega Laza" je res nekako dolg, a trpljenje, trud in vročina je pozabljena, ko stopiš v idilično lep travnik — senožet — obdan z visokimi in gostimi hojami. Dospevši na omenjeno krasno livado, osopnilo le mladino, kaj v takej vročini velikanski ogenj pomeni? Pa ne le za otroke, tudi za marsikoga druzega bilo je to kaj nenavadnega — kajti na ražnjih pekli so se trije celi janjčki. Ko so se otroci nekoliko ohladili, pričelo se je pravo veselje. Igre, petje in deklamacije vrstile so se ne le v zabavo otrok, temveč tudi v zabavo v obilici došlega občinstva.
Na večer počastila nas je kneginja Win-dischgriitz. Dasi je pot težaven, vender svetle kneginje ni zadržal in prišla je in tako veselje pomnožila. Z gromovitim „živela" pozdravilo jo je 200 mladih grl. Predsednik krajnega šolskega sveta dr. Mayr in g. Lavrič, kaplan in osnovatelj cele veselice, spremila sta jo na kraj, kjer je uzvišenej gospej napravil logar Turek primeren prostor. Omeniti mi je, da je svitla kneginja ravno došlo, ko so bili otroci pogostem z vinom, pečenko in kruhom. Ko so se tako okrepčali, zapeli so lepo in jako zanimivo pesmico od kmetica. Dalje sta bili dve dobri deklamaciji, potem je bilo 30 najpridnejih učenk in učencev s primernimi darili obdarovanih. Gospod predsednik krajnega soškega sveta zahvalil se je z gorkimi besedami svetli kneginji za mnoge dobrote, ob jednem proseč, naj svoje blage roke tudi v prihodnje ne odtegne. — Svetla kneginja je odgovorila, da napredek šolske mladine vedno opazuje in jo veseli, ako so otroci pridni in ubogljivi. — Tako bode tudi v bodoče in kadar bo treba, je njene podpora gotova. Konečno razložil je učitelj Zebre otrokom, da imajo razen starišev še druge dobrotnike, ki so jim to veselico priredili, vsi skup pa imamo dobrotnika, ki otrokom kakor nam vsem brezštevilnih dobrot skazuje in to je naš presvetli vladar Fran Josip L, kateremu so zadoneli trikratni „živio!"
Vseh dobrotnikov, ki so lepo svoto nad 100 gld. darovali, ne morem imenovati, a nekaterim naj bo tukaj očitna hvala v imenu otrok izrečena. Ti so: dr. Mayr, predsednik krajnega šolskega sveta; Andrej M i I a v e c št. 10, Fr. R i h a r župnik in gospa Gallatia. Isto tako ne morem končati, da bi hiši g. Lavrič a ne izrekel gorke zahvale. Vsem drugim dobrotnikom pa, kakor vodstvu Po-Btojinske godbe, kličem. Bog Vam plati stotero !
Domače stvari.
— (Presvetli  cesar) podaril je prosto voljni požarni brani bi na Vranskem za nakup gasilnega orodja 100 gld., — požarni hrambi v Svetlem potoku na Kočevskem pa 60 gld.
— (Shod volilcev) skliče državni poslanec g. M. Vošnjak na 8. t. m. ob 4. uri popoludne v Sevnico (gostilna g. F. SimončiČa ml.), d» poroča o delovanji državnega zbora.
— (Za Radeckega spomenik) nabranih je že 110.000 gld., torej že veliko več, nego je za spomenik proračuujeno.
— (Prvo letošnje grozdje) prinesle so Vipavke pretekli petek na tukajšnji trg.
— (Iz Postoj ine) se nam piše 2. avgusta: „Gauturnerji" obiskali so našo slovečo jamo. Oddelek teh Graškib obiskovalcev obuašal se je tu prav viteško. Prvi večer so se štirje teh vitezov dobro gostili v hotelu pri „ogerski kroni". Dva bila sta baje profesorja, vsaj ostala dva sta ja tako nazivala. Ko sta profesorja svoje pivo izpila, sta jo popihala in ko je natakar zahteval plačilo od drugih dveh, branila sta se slednja za odšla tovariša plačati, češ njima nič mari. — Drugo jutro jo je pa drugi „Gauturner" popihal z zapitkom tako, da je moral natakar za njim do drevoreda proti „ribniku" teči. — Sploh so se nekateri na jako čuden način vedli, tako da bi jim mesto „gauturner" pristajalo drugo v začetko jednako glaseče imo. In ti ljudje hočejo Čez naš jezik in vsklik „živio" zabavljati. — Blažena nemška kultura!
— (Iz Zagreba:) Naše najviše sodišče spoznalo je v pravdi poslanca dr. Tuškana, da je zakrivil goljufijo,  ker je v pravdi Starčević-Gržanić
pred sodnijo krivo pričal. Z ozirom na mnoge olajšujoče okoliščine pa se mu kazen zmanjša, da ne bode 2 leti v ječi, ampak 8 mesecev. Vsled te obsodbe zgubi Tuškan doktorstvo, odvetništvo in svoj deželnozborski mandat.
— (S veučilištno pjevačko družtvo „Hrvatska Lira" u Zagrebu) nam naznanja, da bode nje „tamburaški sbor* dne 11. t. m. koncertoval v Ljubljani, 12. t. m. v Kranj i, 13. t. m. na Bledu, pozneje pa v Rimskih toplicah, Celji in še v nekaterih drugih mestih. V dotičnem pismu pravi se mej drugim: „Hrvatska mladež na zagrebačkom sveučilištu več je davna težila, da se upozna sa najbližom si braćom Slovenci. Pošto je ovih praznika mogućim postalo, da se ostvare težnje njezine, to se ta mladež rado odazivi je želji srdca svoga, da se približi braći svojoj in da ju upozna sa osjećaji svojimi, koji se ponajpače u narodnom njenom glasbalu — tamburici — ko u zrcalu odrazuju. Svrha je i zadaća sveučilištnog našeg družtva „Hrvatske Lire" promicati bud pjesmom bud tamburom narodnu našu glasbu, pa smo mi do sada uvjek i svoju zadaću shvaćali koncertujući koje u glavnom našem gradu, koje v provincijalnih gradovih, koje napokon prije dvie godine po Češkoj i Moravskoj. Uspjesi bili su svuda sjajni. Ako i je možda glas, koji so je u našem tamburaškom sboru širom domovine pronio, naime da je on najbolji sbor, ipak nismo nikada smjeli računati na onu dočekljivost i susretljivost, kojom su nas i unutar i izvan domovine svuda primali." — Hrvatski bratje bodo nam dobro došli in priporočamo je že naprej vsem rodoljubom v dejansko podporo.
— („Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino") ima v svoji 8. številki nastopno vsebiuo: Janko. Pesen. Fr. Krek. — Neman in Belana. (Slovenska narodna pripovedka po B. Raiči.) Fr. Hubad. — Marija pomagaj v Gradci. Ferdo Šareč. — Otroška ljubezen. — Marko gro na vojsko. Pesen. Fr. Krek. — Pisma mlademu prijatelju. — Sinajsko gorovje in gora Horeb v Arabiji. — Prirodopisno-natoroznansko polje. Penica. J. B. Bogdan. — Listje in cvetje. — „Vrtec" stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za polu leta 1 gld. 30 kr.
— (Uradno izvestje o koleri vTrstu:) V zadnjih 24 urah od polunoči 1. avgusta do polu-noči 2. avgusta v mestu in predmestjih 2 zbolela v okolici nobeden. Odkar je kolera pričela, zbolelo jih je 129, ozdravelo 27, umrlo 74.
— (V Ricmanjih) je doslej 20 osob za kolero zbolelo, od teh 5 ozdravelo, 8 umrlo. V soboto zbolel je jeden kmet in v kratkem umrl. Neka žena zbolela v petek popoludne in umrla v soboto zjutraj. Gosp. župnik zbolel v petek odklonil zdravniško pomoč in baje že umrl. V soboto zvečer naznanila sta se 2 nova slučaja.
— (Letno poročilo trorazredne ljudske šole v Mengeši) ima na prvem mestu „Zgodovinske črtice o Mengiškej šoli", katere je z običajno natančnostjo spisal g. A. K obla r. V Mengeško šolo so ušolane vasi: Veliki in Mali Mengeš, Pristava, Topole, Loka, Trzin, Zgornjo Jarše, Srednje Jarše, Spodnje Jarše, Rodica. Do-beno, v katerih je bilo za šolo godnih 1S."> dečkov, 164 deklic, vkupe 349 otrok, od katerih jih je 314 šolo obiskovalo. V ponavljalni šoli bilo je 32 dečkov, 30 deklic. Na tej šoli so poučevali gg.: Anton Javoršek, nadučitelj in vodja; Anton Koblar, ka-tehet; Henrik Pateruost, učitelj; Emilija Gerkman, učiteljica. Bodoče šolsko leto prične se dne 17. sept.
— (Tombola. Nesreča.) Iz 3 mar t na pri Litiji se nam piše dne 2. t. m.: Včerajšnja tombola, katero je priredila naša požarna hramba za nakup nove brizgalnice, vrgla je 220 gld. čistega dobička. Gotovo lepa vsota za našo vas. Zabava bila je v obče jako živahna, udeležba splošna in mnogobrojna, osobito obilo občinstva došlo je iz so. sedne nam Litije, da še celo nekoliko Ljubljančanov pohodilo nas je v ta dan, dasi je doma bila izredno lepa veselica v Šiški. Marsikoga privabili so k tomboli tudi raznoteri in lepi dobitki. Škoda, da je dopoludansko deževno vreme skazilo še večjo udeležbo in da so nekateri gospodje odpeljali pevce v Litijo ter agitovali proti tomboli. Kljubu neumestni protiagitaciji imela je veselica sijajen vspeh, kar najjasnejše priča čisti dohodek 220 gld. Za brizgal-nico imamo uštevši napominano vsoto sedaj že nabranih 1020 gld., torej upamo, da jo kmalu dobimo, ker bode baje stala okolu 1200 gld. — Neprijetno pa mi je poročati o nezgodi, ki seje pripetila konci
julija v Za vrstniku, vasi kake pol ure od Šmartno. V 28. dan julija gre namreč neka kmetska mati na polje, popustivši speča fantiča jednega 3, a dni zega jedno leto starega sama doma. Kmalu mej delom zapazi, da se iz hiše gost dim vali. Urno hiti domov ter v svojo žalost zapazi v zibelki jed-noletnega otroka vsega v plamenu. Starši bratec zažgal je bil v zibelko. Ogenj so sicer pogasili, a otrok bil je na desni strani grozno sežgan, tako i| i se mu je videl ves drob. V 30. dan julija t. 1. umrl je ubožček po groznih mukah. Ta žalostni dogodek bodi vsem starišem v pouk, da ni nikdar puščati otrok brez varstva.
— (Velikega soma) ujeli so v mrežo v Osojanskeiu jezeru na Koroškem. Bil je 7 čevljev dolg in 72 kilogramov težek.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 3. avgusta. Cesar odpustil 114 kaznencem po avstrijskih kaznilnicah oslalo kazen.
Bad Gaatein 3. avgusta. Knez Bis-marck s soprogo dospel ob 8. uri zvečer, občinstvo mu klicalo „hoch". Knez stanuje v „Schweizerhausu.
Pariz 3. avgusta. Do včeraj zvečer voljenih 829 republikancev, 402 konservativca. 170 ožjih volitev. Republikanci pridobili 69, izgubili 83 sedežev. „Figaro" piše, da se resno govori o bodočem sestanku Freycineta in Giersa.
Reka 2. avgusta. V zadnjih 24 urah 8 ljudij za kolero zbolelo, 2 umrla.
London 2. avgusta. Adonovan Itossa naznanja, da Fenijanci prirejajo nove dina-mitne operacije na Angleškem. Iz Simle se poroča : Birmanski prostovoljci zvabili so batalijon Angležev v zasedo in vse pobili.
Narodno-gospodarske stvari.
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
a Iz Londona se danes poroča cena srebra od 47.31 penze za Standard-uncijo. Ta cena ugaja relaciji srebra k zlatu, po kateri se 903/4 funtov srebra dobi za 1 funt zlata. Cena srebra je torej v primeri z vrednostno relacijo, katera se je po lastniški deuarstveni uniji določila, pala za blizu 27 odstotkov. Razmerje srebra k avstrijskemu bankovcu je vsled tega tako nastalo, da sreberni goldinar kot zakonito plačilno sredstvo v cesarstvu za skoro 5 odstotkov več velja, nego ua svetovnem tržišči, kjer se jemlje v postov samo količina in cena srebra. Z jednim kilogramom kovanega srebra se v Avstriji lahko vsaka terjatev v znesku 90 gld. poravna, v tem bi se z isto količino srebra v inozemstvu plačati moglo samo 85 gld. 50 kr. Če bi bilo danes v Avstriji kovanje na račun privatnih oseb možno, bi se z nakupom srebra, katero bi se tu v goldinarje prekovalo, lahko dosegel dobiček najmanj treh odstotkov, t. j. mogla bi se po pokritji vseh stroškov, kateri bi komaj dva odstotka znašali, poravnati vsaka terjatev, znašajoča 100 gld. s stroški 97 gld. K takim posledicam vodijo valutne razmere v Avstriji, in prava sreča je, da za zdaj tega upiivanja na efektne cene ni opaziti."
To pojasnilo opravičuje mnenje, da bi carinski dohodki vsled menjajoče se valute manj zmanjšali, če bi finančno ministerstvo dovolilo denar, vreden 20 mark, sprejemati za celih 10 goldinarjev v zlatu in da bi se tudi mestu uplučevanja z efektnim srebrom sprejemali bankovci z vsakratnim nadav-kom, primerno k vrednostnemu razločku zlata.
Če bi se temu mnenju na višjem mestu pritrdilo, bi pač nič bolj ne napravilo promet pripro-stejši, nego da se dovoli plačevanje carine po check-in clearing-prometu c kr. poštno hranilničnega urada, vsled česar bi zelo mnogo časa in dela trgovskemu svetu in državnemu uradniku preostalo za druge namene.
VII. Gosp. zbor. svetnik Fr, Ks. Souvau poroča o ulogi glavnega odbora c. kr. kmetijske družbe na Štajerskem, naj bi kranjska trgovinska zbornica podpirala njegovo prošnjo, katero je predložil oboma zbornicama državnega zbora in ministerstvu za poljedelstvo in trgovino.
V tej prošnji se poudarja, da je najvažnejši korak za resnično varstvo avstrijskega kmetijstva, oziroma živinoreje ta, da se je meja ruski in ru-munski živini zaprla. Trgovina z živiiu je oživela in počasi se je začelo povzdigovati kmetijstvo in z njipa v zvezi stoječa obrtni ja.
A to ni dolgo trajalo, živini je cena zopet padla. Uzrok temu je bil, da se je loja mnogo v Avstrijo uvaževalo. Cena avstrijskemu loju je padla in s tem tudi cena živini, cena mesu je poskočila, ker je mesar moral drugod iskati denar, katerega je pri loji izgubil.
Akoravno je živina dober kup, je vendar cena mesu visoka in nepremožneinu prebivalstvu ji težko kupiti si mesa.   Dobiček  pa   ima inozemski
uvoz. Pričakovalo se ;e, da se bode vlada na to ozirala in vse storila, da se odvrne škoda. A to se do zdaj ni zgodilo, in časopisi so celo pisali, da se namerava uvoznina na loj odpraviti. Ko bi se uvozaina na loj odpravila, bi se s tem le delalo na korist inozemskemu kmetijstvu, domačemu pa na kvar. Z o'.irom na navedene razloge prosi, da bi se uvoznina na loj iu živalske masti na 12 gld. povečala.
Odsek z ozirom na to, da je prošnja štajerske kmetijske družbe utemeljena in so jednake razmere tudi na Kranjskem, predlaga:
Slavna zbornica naj jo pri državnem zboru in vis. c. kr. trgovinskem ministerstvu podpira.
Predlog se vsprejme.
VIII. Gosp. zbor. svetnik  M. Pakič poroča
0 prošnji mestne občine Črnomelj za dva nova semnja z živino in blagom. Jednaki prošnji predložili sta se zbornici že leta 1870 in 1877 in sta ostali brez priporočila, ker je v Črnomeljskem okraji dosti semnjev in ima mestna občina Črnomelj sama že 7 semnjev. Ker se zdaj razmere niso spremenile, se ni pokazala nikaka potreba za več semnjev. Ker opravičene občine ugovarjajo tej dovolitvi in tudi c. kr. okrajno glavarstvo prošnje ne priporoča, torej ni nikakega gospodarskega povoda za pomnožitev semnjev.
Odsek torej predlaga: Zbornica naj nasvetu je, da se prošnji ne ugodi.
Predlog se vsprejme. DaVje prih )
Zanesljivo srfravllno sredstvo. Osobe, ki bolehajo za zelodćevini katarom in krčem, se hitro ozdravijo s pristnim „Moll-ovtm Seidlitz-praikom". Škatljiea ■tane 1 gld. Vsak dan razpošilja po poštnem povzetji A. Moli, lekarnar in c. kr. dvorni založnik, na Dunaji, Tuch-lauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj se izrecno Moli - o v preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 11 (20-5)
(Ponarojsn „Glosshttbler".) Kdo bi mislil, da se tudi mineralne vode ponarejajo, vendar je resnica, da se pogosto toči in prodaja „Giesshubler", ki ni iz tega okrep-čujočega, prebavljonje pospesujočega vrelca ampak je le kaka druga, umetno narejena voda brez vse vrednosti, ki
1 e je nalila v kupljene originalne „Giesshubteru-8teklenice, ker se ponarejanje dobro izplača zaradi velike priljubljenosti te kisle vode.
Opozarjamo občinstvo, da naj bode pozorno pred takimi sleparijami.
Umrli so v IJiil»ljaiil:
29. julija: Rudolf Blehschmidt, uradnikov ain, 2 mes., Sv. Florjana ulice Si,. 19, za jetiko. — Ivana Tekavec, ko-čijaževa hči, l8/4 leta, Hrenove ulice St. 14, za ošpicami.
30. julija: Marij« Jamnik, krojačeva hči, 8 let, Kurja vas it. 16, za ošpicami.
31. julija: Janez Rodič, delavčev sin, 3>/a leta, Poljanski! cesta »t. 47, za jetiko. — Josip Zaje, uradnega sluge sin, 4 leta, Hrenove ulice št. 11, za Skrlatico. — Ka-rolina Šuler, davkarjova vdova, 77 let, Kravja dolina št. 11, za mrtvoudom.
1. avgusta: Marija BUhm, uradnikova žena, 58 let, Pod trančo št. 2, za srčno hibo.
V deželnej bolnici:
29. julija: Marija Kotar, gostija, 60 let, za jetiko. — Reza Drašler, delavka, 26 let, za jetiko.
30. julija: Miklavž Morela, ključaničar, 53 let, za kapom. — Rok Jelifikar, delavec, 61 let, za vodenico.
31. julija: Ignacij Mežnar, mlinar, 42 let, za protinom.
Meteorologično poročilo.
Dan	Cas opazovanja	Stanje T I		Vetrovi	i Nebo	Ho krina v mm.
to > 08	7. zjntraj 2. pop. 9. zvečer	736*66 mm. 734-11 m«. 733 97 mm.	13-30 C 25 0° C 16 8° C	si. szh. z. szh. si. szh. i-	megla obl. jas.	0-00 »m.
Srednja temperatura 18*4°, za 14° pod normalom
ZOiaiiSLjslsa- borza
dne 3 avgusta t. 1
1/.vinio telegratično poročilo)
Papiru* renta.........
Srebrna renta ......
ZlntH renta...........121
5\a marčna renta. .......
250 gld. 100 £Id.
Srebro.......
Napol. ... C. kr. cekini Nemške marke
1 „ državne srečke iz i. 1854 DriUvue srečke iz 1. 1-464 Ogrtka zlata renta -1" ,. Ogrska papirna renta 5 . f. , štajerske zemljišč, odvez, oblig. Dunava rfg. srečke 5";„ 100 gld.
Zemlj. obč. avstr. 4' ," u zlati zast. listi Prior, oblig. Elizabetine zapad, železnice Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice Kreditne srečke ,       100 jf'
Riidoltbve srečke 10 „
Akcije anglo-avstr. banke 120 „
Tram in way-dr ust velj. 170 gld. a. v
bf> gld. 45 kr.		
	_	30
121		»
101		95
g 68		
279		90
126	•	10
10	IV	oi ♦
5		94
61		90
131	fl	50
1K9		25
107	m	30
H5	ti	
105	fl	50
118		75
125	9	w
98	n	90 I
		
18		75 ,
11		
197		25 J
W\  naletu zaloititJtz n je izšla itt se dobiva po vseh knjigo trinieah knjiiiea:
Umetno ribarstvo.
SptttU
Ivan Franke*
3'*U JMfb v 8° s podobami. Mehko vezana stane jo kr
Arasua domovina t/nJn se svojimi f<vtoki, rekami in jezeri ji ta u'/ttto ribarstvu tako ugodno ustvarjena, kakor ne kmalu kaki, druga deiela. Sredstva in pota, kuko isto pri nas urediti in uprav ijati, podaje čislani gospod pisatelj na juko umeven način z' gor, omenjeni kitjiiiei. I^e-tn bode vsakemu. ki ima sreč" in skrb z<i pov2d/g\> ttandnega blagostanja, dobro tiollo sredstvo, dn se o tem Predmetu pouči. Priporočujtva torej knjnteo osebito velečtstitt t/lt hovlčitti, učiteljem in zemljiškim posestnikom, ker sva uvetjrn.i da jo bodo s velikim ianiman/em preidrali ter /; n/e črpali gotovi lepo koti d.
Jg. pl. Klciitmayr c? Fed. Jlambcrg k/ijigotrzi)ic< T v Ljubljani na Kougtvstu'i/i tr^-tt.
		*3 i
		•£f—«e>*f^----;
(355—8)		
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
sta izšli ravnokar knjigi:
Ivan ZSliogar.
Zgodovinski roman. Spisal Charles Nodier, poslovenil J. Kr-žiinik. — Ml. 8°, 198 stranij. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Selski župnik.
Roman. Spisal L. Halk>i/, poslovenil Vinko. — Ml. 8°, 203 stranij. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Žganje iz borovnic
v bokalskih steklenicah prodaja
FRANCE DOLINAH
na Švici pri Dobrovi. (569—1)
Ženi te v!
Mlad, v tridesetih letih, soliden, samostojen fant, z lepim obrtoui v Ljubljani, iSČe si zaradi premalo znanja z gospodičinami po tem potu izobrazt-no gospodičiuo za soprogo. Premožfnja nekaj tisoč goldinarjev bi se zahtevalo, ako tudi ne v denarji, ker se ne bo rabilo za kupčijo.
Le resne ponudbe naj se pod šifro D. K. na uprav-ništvo ^Slovenskega Naroda" pošljejo. Fotografije in pisma se na zahtevanje takoj vrnejo.
Tajnost je zag. tovljena. (571 — 1)
Pisarja
redne in urne pisave, zmožnega obeh deželnih jezikov, za mesečno plačo 30 gld., katera bi se spretnemu tudi zvišala,
vsprejme takoj (572-1) V. Globočnik, c. kr. notar v Kranj i.
Otvorenje krčme.
Jemljem si čast p. n. občinstvu naznaniti, da sem z denašnjim dnem otvoril krčmo
„pod skalo" na Mestnem trgu št. 11.
Točil bodetu najboljša dolenjska vina liter po 38 in 86 kr., »Iseljško vino liter po -IO kr. in Ho-alerjevo carsko pivo Vi litra lO kr.
Ker so bodem trudil, da čurtitim gostom povsem ustreženi, dovoljujem si slavno občinstvo na mnogobrojen obisk uljudno vabiti.
V Ljubljani, dne 1. avgusta 1886.
(570) Fran Rozman.
I izvrstna, želodec krepčajoča pi-I jača, ki je napravljena iz prvot-I    nih tvarin Plzenskega piva.
I mi
■ vi
■ Zalo
■ T
Flzspska pivska paca,
Jedini izdelovalec
TI O It IAI I K v PIkiiii.
V LJubljani zastopan po Moriti Wagn«r-JOVl udOVl. (549—3)
Zaloge ▼ Ijjubljani imajo gospodje: Oustav Treo, Janez Buz solini, R. Andrstto.
VIZITNICE
priporoča
„NARODNA TISKARNA"
v LJubljani.
Deželna
Rogaška
slatina.
Tempeljski io8tyria-vrelec.
Uspešni lek za želodčne bolezni. Z vinom mešana prijetna hladilna pijaca. (U9_u)
Dobiva se pri g. Mi M. Miastner-Ji * kakor tudi prt gg.: Josipu Fabian-u, C. C, Holzer-ji, Peter Lasanik-u, J. Luckmann-u, Jan. Perdan-u, Jos. Schlaffer-ji, Schuss-nigg-u &  Weber-ji, Josipu  Terdini t' MjjišblJani.
Svarilo pred ponarejanjem!
prodaja
relnster alkallacher
se občinstvu pogostem druga vodil v Giesshttblerskih in druzih steklenicah ali pa tudi zmešana z vinom kot pravi Giesshubler Samo točno pazenje na nepokvarjen originalni zapor, Ift zainašek z na strani užgaiiini
in postavno varovani napisni listek „Mattoni's Giesshiibler" more obvarovati pred sleparijo, kakor tudi pred škodo.
MATTONil GIESSHUBLER
Konstatovana ponarejanja se bodo po novem obrtnem redu sodniško zasledovala ter objavila imena ponarejalcev; kupovalci moje kisline se v lastnem interesu prosijo, naznaniti mi take slučaje.
(565—1)
HEINRICH MATTONI. GiesshUbl-Puchstein.
Iztlatelj in odgovorni urednik: Ivan Železni k ar.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne"•