Vižmarski pašnik razdeljen!
„Noviceu, ktere že veliko let priporočajo razdelitev pašnikov (gmajn), bodo pač veselje imele, ako slišijo, da ene n a j v e č e gmajne na Kranjskem ni več. Preteklega leta v jeseni bila je razdeljena daleč po svetu znana gmajna, ker tisoč in tisoč vojakov^se je po nji vadilo (muštralo). Ta pašnik leži pod Šmarno goro med Savo in Vižmarji na lepi ravni planjavi; dolg je blizo pol ure hoda; meri blizo 300 oralov; nekaj je dobrega sveta, večidel je peščen; en del je sam pesek. V mokrih letinah nam je več zalegel kakor v suhih. Dolgo je trpelo, da smo do tega prišli, jia so naše pa že tudi naših sprednikov želje spolnjene. Skoda, da naš nekdanji visokocenjeni župan Janez Sever ni tega dočakal; neizrečeno bi ga bilo veselilo. Naslednik ranjcega župana župan gospodar Jože Planinšek je s pomočjo prisežnih mož pametno izpeljal, česar doživeti Severju ni bilo mogoče. Nenavadnemu trudu njegovemu in tihemu ravnanju in prevdarjanju gre hvala, da se je ta važna reč tako dobro izpeljala. Res, da mora od nekterih, kteri niso prijatelji kmetijskega napredka, marsiktero grenko slišati; al pamet njegova in srenjskih svetovalcev jih je peljala na pravo pot v blagor soseski — zatoraj slava županu Planinšeku in vižmarski soseski!
Mirjen je bil pašnik od modrega, skušenega in na vso moč pridnega mirjavca g. Maeaka po nizki ceni. Vso hvalo in čast je zaslužil, pa mu tudi vso hvalo daje vsa srenja, ktera šteje 54 gospodarjev. Dobili smo vsak po 8 delov (partov), po razmeri na posestvo in po različnosti zemlje, tako, da imamo, kar je bilo mogoče, po pravici vse po dobrem kakor po slabem svetu enake parte, ktere smo po srečkanji (lozengi) pa tudi po dobrem prevdarku, eni pri hišah domd svoj del dobili.
Že pred več leti je bila naša gmajna v „Novicah." Bilo je takrat, kakor se spominjam, rečeno: da bi se nam pač oči odprle, da bi sprevideli svoj dobiček in pa gmajno razdelili.    Dozdaj to  ni  bilo mogoče;   imeli
168
smo tudi druge zadrege, v ktere so nas naši spredniki prav zavoljo dobrote zakopali, zakaj po milosti in prijaznosti so drugim dovolili pašo , v ktero so potlej za majhno plačilo posest dobili. Zato smo dozdaj že večletne pravde ž njimi imeli; s Klečenci se je začela pravda 1833. leta; trpela je kakošnih 12 let; stroškov je bilo okoli 2000 gld. za les, kar smo ga mi po svojem posekali; pravda je stekla, da les je naš, zemljo so unim spoznali proti temu, da imamo še pravico, se za-njo potegniti; z Gunclani je bila pravda kakošnih 10 let; spoznano jim je bilo 1550 gold. 18 kr., ktere smo preteklo leto plačali. Zdaj pa še Sentvidski va-njo preže, tako, da pri pašnikih so večne pravde, pri nas pa mislim, da bo zdaj kmalu konec.
Ko je bila gmajna razdeljena, brž smo orali, kopali, poravnovali in za spomladansko setev pripravljali, tako, da je veselje videti, kako se bori kmet trudi, da si zemljo na boljše obrne, da bi si za živež kaj več pridelal. Letošnja zima je bila toliko dobra, da smo zmirom lahko delali; če je prav sneg bil, se je še oralo.    Bog nam blagoslovi naše delo.
Naj bi nas posnemale vse soseske po Kranjskem in sploh po Slovenskem, kjer leži še veliko zemlje zanemarjene  — v gmajnah!
169