3>° Književna poročila. Ljubljana, Drž. gimn. Vodusek Matej: Beitrage zur praktischen Astronornie. 38 str. Novo Mesto. Drž. gimn Breznik Franc.: O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu. 13 str. Pazin. Drž. gimn. Nemanič Davorin (Slovenec ali Hrvat ?) De stoi-corum Romanorum primi Caesarum saeculi factione repugnante contra eam, qua saeculum tenebatur rationem deque Taciti quod de eius factionis con-siliis atque studiis de iisque, qui ea sectabantur fecerit judicio disputatio brevis. 2 4 str. Teschen. (Združena drž. gimn.) Petschar (sic!) Miha: De Horatii poesi lyrica. 24 str. (Spominjam se tudi Petscharjeve razprave : »De satvra Horatiana* v nekem novomeškem izvestji). Kotor. Realna m velika gimn. Rutar Simon: Starine bokokotorske. 2 5 str. Trst. Drž. realka. Urbas Viljem: Zur Behandlung des deutschen Sprachunterrichtes an den Mittelschulen mehrsprachiger Lander. 28 str. Gorica. Drž. realka. Plohi Franc.: Reinmar von Hagenau, seine Dichtung und sein Verhaltnis zu Walter von der Vogelweide. 48 str. Hora Kutna. Drž. realka in začasna realna gimnazija. Braniš Josip: Vzrust a p a d fišeVelkomoravske' dle puvodnich p ramenu v a nvnejšich historiku. (Rast in padec kraljevstva velikomoravskega po prvotnih virih in sedanjih povestničarjih). 20 str.1) (Dalje prihodnjič.) _____________ V. Bezek. t) Izpravek. Kolega g. dr. Fr. Kos me je blagovoljno opozoril, da dr. Ivan Urban Jarmk, čegar nemški pisano izvestje sem navedel v zadnji »Zvonovi« številki na str. 241., ni Slovenec, kakor sem domneval, ampak Čeh. Treba torej omenjeni navedek prečrtati. Književna poročila. Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti. S četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila ^Narodna Tiskarna^ i8g2. 8°, ip8 str. VI. »Dramatično društvo« je razposlalo letos svojim članom ukusno opravljeno delo, katero je pod gorenjim naslovom spisal, oziroma sestavil tajnik »Dramatičnega društva«, g. A. Trstenjak. Knjiga ima dvojen namen: prvič je Književna poročila. 3" hotelo »Dramatično društvo« ob svoji petindvajsetletnih podati slovenskemu občinstvu sliko svojega delovanja, in drugič je poslavilo ž njo tako imeniten praznik, kakeršen je bila otvoritev novega deželnega gledališča v Ljubljani. Gospod pisatelj deli slovensko dramatiško zgodovino v tri d6be; prva se šteje od Linharta do ustanovitve »Dramatičnega društva«, druga seza do petindvajsetletnice »Dramatičnega društva«, tretja pa se je pričela z otvoritvijo novega deželnega gledališča. Obe prvi dobi opisuje g. Trstenjak na podlagi različnih virov, katere časih navaja pod črto, jako zanimljivo in do malega tudi točno, ozira se pa v uvodu svoje knjige tudi na oskromne početke dramatiške naše umetnosti, kolikor jih je m6či zaslediti pred Zoisom, oziroma Linhartom. V prvem delu govori najprej o gledališči pri jezuvitih, o pasijonskih igrah in izprevodih na Včliki petek. Jezuvitje so prirejali v Ljubljani komedije že leta 1602.; bile so navadno pisane v latinskem jeziku, izvajali pa so jih večinoma v semenišči jezuvitski učenci. Ker so te komedije dobro uspevale, jeli so jezuvite posnemati kapucini, in sicer tem lože, ker so imeli dober aparat, bratovščino Redemptoris mundi. Že leta 1598. so zasnovali javen izprevod, ki se je vršil na Veliki petek vsako leto, leta 1617. pa so uprizorili »izprevod s predstavo bridkega trpljenja in smrti našega Odrešenika« ; pozneje so dajali tudi drame. Jednake drame so bile uprizorjene po kmetih; tako se je n. pr. Kristusovo trpljenje leta 1730. predstavljalo v Kranji (v nemškem jeziku). Izprevodi so bili tudi v Novem Mestu in v Skofji Loki. Pasijonske igre v Skofji Loki so se vršile (od leta 1721.) v slovenskem jeziku in so torej začetek slovenske dramatike. Obširno jih je popisal v »Izvestjih muzejskega društva« leta 1892. g. A. Kohlar, čegar poročilo je ponatisnjeno v Trstenjakovi knjigi. — Drugo poglavje razpravlja o nemških komedijantih v Ljubljani ter o predstavah v mestni in deželni hiši. Volk Engelbreht Auersperg je ustanovil gledališče v svojem knežjem dvorci (sezidanem leta 1642.), kjer se je igralo pozimi v veliki dvorani, poleti pa v nalašč napravljenem paviljonu na vrtu. Z Auerspergovo vzpodbudo so sezidali deželni stanovi jezuvitom nov konvikt (denašnjo reduto). V svoje gledališče je vabil Auersperg nemške komedijante, ki so hodili v Ljubljano že v prvi polovici 17. veka. Predstave so bile latinske in nemške; leta 1660. pa se je pojavila v Ljubljani prva laška opera. Deset let pozneje je bila prva slovenska predstava, in sicer izven mesta, Pod Turnom; igrali so nekaj dnij »raj*, potem pa nad sto let ni glasu, da bi se bilo kdaj igralo v slovenskem jeziku. — Ko so leta 1765. deželni stanovi pričakovali cesarja Jožefa II., uporabili so staro jahalnico za gledališče; obsezala je prostora za 850 ljudij. Leta 1846. se je to gledališče prezidalo in prenovilo. Predstave so bile do Zoisa zgolj nemške in 312 Književna poročila. laške. Šele Zois je vzpodbudil Linharta, da je spisal prvi dve slovenski igri (glej o Linhartu letošnjega »Ljublj. Zvona« I. in II. zvezek). Tudi Vodnik je moral kaj storiti za slovensko gledališče in je poslovenil igro »Tinček Petelinček«, katero so igrali otroci leta 1803. v ljubljanskem deželnem gledališči. Po Zoisovi smrti je zamrla slovenska dramatika in se vzbudila šele leta 1848., dasi so še pred tem letom nekateri pisatelji oskrbeli nekaj dra-matiških prevodov. Leta 1848. se je osnovalo »Slovensko društvo*, ki se je izreklo, da hoče ustanoviti narodno gledališče v Ljubljani. Res je priredilo dvanajst besed in predstav v deželnem gledališči; prvo predstavo dne 8. malega srpana 1848 leta (»Zupanovo Micko«), zadnjo dn6 19. ržč-nega cveta 1850. leta (»Kljukec je od smrti vstal« in »Vdova in vdovec«). Ko pa je bila leta 1851. odpravljena ustava, zadet je bil slovenskemu gibanju smrten udarec. Res da se je še osnovalo delniško društvo za ustanovitev slovenskega gledališča, ali to društvo ni uspevalo. Šele ko se je leta 1861. ustanovila ljubljanska čitalnica, napočili so slovenski dramatiki boljši časi. Čitalnica je priredila do 1867. leta 36 predstav na svojem odru ; njo so posnemale razne druge čitalnice. Leta 1867. pa je bilo ustanovljeno »Dramatično društvo», s katerim se pričenja druga doba slovenske dramatike. —- Do sem seza prvi del Trstenjakove knjige. Drugi del pripoveduje najprej, kako se je osnovalo Dramatično društvo v Ljubljani. Prvi načrt pravil je sestavil Josip Stare, sedaj kr. profesor v Zagrebu, in na podlagi tega načrta so se izdelala pravila, ki so bila potrjena leta 1867. Društvo se je leta 1872. nekoliko preosnovalo in se končno leta 1891. popolnoma prenaredilo. — Nastopno poglavje »Slovenci v starem deželnem gledališči« je priobčil naš list lani ob otvoritvi deželnega gledališča, torej se nam danes ni treba podrobneje baviti ž njim. Pod naslovom »Dramatična književnost« našteva potem g. pisatelj izvirna dramatiška dela in prevode ter navaja dramatične proizvode, kateri so do leta 1891. izšli v »Slovenski Taliji«. Prelagatelji so navedeni po abecednem redu, takisto naslovi tiskanih iger. Nastopno poglavje drugega dela obseza predstave »Dramatičnega društva« od dne" 24. vinotoka leta 1867. do dne" 24. malega travna leta 1892., dalje navaja sodelujoče člane »Dramatičnega društva« od leta 1867. do leta 1892. in sodelujoče člane leta 1892. do 1893. Nato čitamo še zgodovino dramatične šole, ki se je otvorila leta 1869., dobrotnike »Dramatičnega društva« in končno imenik predsednikov, tajnikov in blagajnikov »Dramatičnega društva«. — Tretji del je posvečen novemu deželnemu gledališču v Ljubljani, o katerem je takisto naš list lani priobčil jednako poročilo; četrti del pa navaja gledališke predstave po Slovenskem sploh, sosebno v Ljutomeru, Listek. 3!3 Mariboru, Celji in Idriji. V končnem članku »Slovenske pasijonske igre na Koroškem« spopolnjuje g pisatelj svoje poročilo o pasijonskih igrah z mnogimi zanimljivimi podatki. —- Vidi se iz tega tesnega pregleda, koliko važnega in lepega gradiva nam podaja knjiga »Slovensko gledališče«. Izvestno je stalo g. pisatelja mnogo truda, predno je zbral vse podatke in jih spravil v celoto. »Slovensko gledališče« je v obče znamenito delo in utegne dobro rabiti poznejšim raziskovalcem slovenske naše dramatike; vsekakor pa je treba popraviti, oziroma spopolniti nekatere podrobnosti, zlasti kar se tiče drugega dela. Dotične opomnje priobčimo v prihodnji številki. (Konec prihodnjič.) LISTEK. Slovenska stenografija. Po sestavu Frančiška Ks. Gabelsbergerja priredil profesor Anton Bezenšek. Drugi popravljeni natis. Ljubljana. Izdala »Matica Slovenska« 1893. Tiskal C. Albrecht v Zagrebu. — To je najnovejša knjiga, ki je izšla v zalogi »Matice Slovenske«. Pisatelj sicer pravi, da je njega knjiga zgolj popravljen natisek slovenske. stenografije, priobčene že leta 1876. v »Jugosl. Stenografu« in leta 1878. v posebni izdaji, toda po naših mislih se sme knjiga zaradi obilih poprav in izprememb imenovati samostojno delo, nezavisno od prve izdaje. »Slovenska stenografija« utegne izvrstno rabiti za šolski pouk, kateremu je najprej namenjena, rabila pa bode takisto uspešno vsakomur, kdor se hoče po svoji pridnosti priučiti stenografski pisavi. Osnovana je po načelih češke stenografije in se dobro prilega našemu jeziku; motijo nas samo nekatere malenkosti, ki pa nikakor ne podirajo splošne naše pohvale. Tako n. pr, se nam vidi znak za Ij odveč, zakaj lahko izhajamo samo z /, mimo tega je raztegnjeni znak za Ij nerazločen. Prav tako je nerazločen znak za sj, ki je lahko v hitrici prepodoben znaku za so, v nekaterih sestavah pa tudi črki g. Zadoščal bi znak za j s pridejano poševno črtico. — Pomisleke imamo dalje tudi zaradi nerazločnosti proti znakoma za dj in vj; znak za vt pa bi bilo morda prikladneje začeti nekoliko pod črto z zavojem od desne na levo stran, namesto od leve na desno stran, podobuo nemškemu znaku za p, ki se začenja spodaj. Namesto vs bi bilo bolje stenografirati us, ¦— Pri samoznakih bi želeli za besedo ,,Avstrija" namesto av rajši au; to bi se tudi ujemalo z znakom za auto. Da pisatelj loči ,,hočem" in ,,čem", zdi se nam nepotrebno; obe besedi naj imata znak ko; znak za ,,čem" pa bi utegnil dobro rabiti kot znak za ,,smem". Namesto znaka za ,,torej" (znak to in nad črto e) bi bilo bolje izpisati ,,tore", namesto znaka za ,,zakon" na črti pa zaradi sestavljenk bolje beležiti spodnji z Beseda ,,občina" se rajši izpiši [ob -\- čina). Zveze ,,trebadase" ni moči dobro citati, bolje ,,treba dase". Zuaka za predlog po ni treba bočiti, sam p zadošča vselej. Za skozi, pišimo bolje samo sko. Kdor se boji, da bi se ta znak čital ,,skoro", piši za skoto (= skoraj) znak sko s črtico na konci. Znak ,,vkljnb" bi bilo pisati s podobno potezo kakor vt in vs; ,,vsled" pa namesto vs\ bolje «sl z zavojem od desue na levo stran. Besedo ,,povsod" bi bilo namesto z 37& Književna poročila. mina magno capite); vran (corvus), vrana (cornix). — Sicer pa je samostalnik kristjana zlasti udomačen v cerkveni slovenščini, in pozna ga tudi narodna pesem. Primeri »Slovenske pesmi krajnskiga naroda*, IV. zv. stran 29.: Druz'ga v gori ne dobijo, Ko kristjano Katarino . . . Odpovejmo se torej temu nedokazanemu in nikakor ne verjetnemu nazoru, da nam je Prešeren v obliki kristjane ohranil kako starinsko posebnost! (Dalje prihodujič.) L. P. VI. Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične knjizev7iosti. S četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila -»Narodna Tiskarna*- 1892. 8°, ip8 str. (Dalje.) Na strani 26. piše g. T., da je mineraloška zbirka v našem deželnem muzeji darilo barona Žige Zoisa. To trditev je treba popraviti tak6, da je Zois res namerjal podariti svojo zbirko za muzej, toda ker so ga zadele velike trgovinske izgube, ni zvršil svojega namena. Po njega smrti jo je kupil cesar Frančišek I. (leta 1823.) za 6000 gld. in jo podaril muzeju. (Primeri »Die Eroffnung des Landes-Museums in Laibach, wie selbe den 4. October 1831 zur Feier des allerhochsten Namensfestes Sr. Majestat un-seres allgeliebten Kaisers abgehalten wurde. Laibach, mit Edlen v. Klein-mayr'schen Schriften. 1832.*) Na strani 72. čitamo: »Tako se je zgodilo, da društvo leta 1878/79 ni priredilo nobene javne predstave.« K temu moramo opomniti, da se je dne" 23. sušca 1879. leta priredila javna predstava v čitalnici, in sicer sta se predstavljali igri »Pokojni moj« in »Nemški ne znajo.« K opomnji (str. 72.), da se je »Dramatično društvo* začetkom gledališke dobe 1878-/79. pogajalo z Ludwigom, ravnateljem nemškega gledališča v Ljubljani, ali bi ne hotel nadaljevati slovenskih predstav, pristavili bi, da to ni bilo prvo takšno pogajanje. Že meseca malega travna 1874. leta, ko je deželni odbor z gledališkim ravnateljem Kotzkim obnavljal po- Književna poročila. 377 godbo za ddbo 1874./75., izrekel se je odbor »Dramatičnega društva« iz svojega nagiba proti deželnemu odboru, da bi Kotzkemu za dobo 18 74-/7 5. prepustil slovenske predstave, ako bi mu Kotzkv dal potrebnih garancij, kar se tiče repertoara in uprizarjanja slovenskih predstav. Z dopisom z dne" 24. malega travna 1874. leta štev. 2480. je deželni odbor naznanil, da Kotzkv ne more prevzeti vodstva slovenskih predstav. Na strani 73. pravi g. pisatelj, da »čitamo 1. 1881. imena slovenskih igralcev na nemško-slovenskem, torej dvojezičnem gledališkem listu.« G. T. ima tukaj v mislih predstavo dne" 12. malega travna 1881. leta, v kateri je nastopil igralec Ernest Nedelko, ako se ne motimo, panonsko-štajerski Slovenec. Te predstave pa ni priredilo »Dramatično društvo« in tudi se ni štela med predstave tega društva, saj gledališki list — bil je slovensko-nemški in ne nemško-slovenski — niti nima zaporedne številke slovenskih dramatiških predstav. Nedelko je bil popolnoma vešč slovenskemu jeziku in je pri tej predstavi v igri »Dva gospoda pa jeden sluga« igral Ivana v slovenskem jeziku. Poleg te igre so predstavljali naši igralci glumo »Gluh mora biti«, za njo pa se je še igrala nemška igra »Im Vorzimmer seiner Excellenz«. Sam6 v tej igri je nastopila g. M. Nigrinova kot guvernanta, da je izpre-govorila nekoliko besed. Drugi igralci so bili člani nemškega gledališča, med njimi tudi Gecelj, kateri je potem, ko mu je »Dramatično društvo« odpovedalo, pristopil nemškemu osebju in bil v dobi 1880./81. angažiran. Cisti dohodek (bil je jako majhen) spravil je Nedelko sam. »Dramatično društvo« ni moglo in tudi ni imelo vzroka braniti svojim igralcem, da so tovarišu slovenskega rodu hoteli pomoči do nekoliko drobiža za potnino, mimo tega je namerjalo društvo Nedelka angažirati polčti za učitelja, v gledališki dobi pa za igralca in režiserja slovenskih predstav, toda zahteval je več, nego se mu je moglo dati. — Toliko v pojasnilo, da se besede g. Tr-stenjaka ne bodo umele napačno. Poročajo nadalje o slovenskih predstavah do leta 1887., ko je pogorelo deželno gledališče, omenja g. pisatelj sam6 površno, da se je tedaj sDramatično društvo* preselilo v čitalnico, kjer je prirejalo predstave do lanskega leta. Ali res v vsi tej dobi ni bilo najti nobene podrobnosti, katera bi se bila zabeležila? »Dramatično društvo* si je na predlog g. dr. Stareta postavilo s precejšnjimi troški (3000 gld.) poseben oder v čitalniški dvorani, ki je bil takč izvrsten, kakeršnega si je bilo le želeti na tolikanj tesnem prostoru, in na tem odru so se vršile predstave, katere tvorijo v svoji celoti nekakšno preporodno dobo novejše naše dramatiške umetnosti, dobo, o kateri bi nekoliko priznalnih besed izvestno ne bilo odveč! — Nekaj večjih hib in nedostatkov smo zasledili v poglavji, kjer se naštevajo prevodi. »Nasledki skrivnostne prisege« in »Ukročena trmoglavost« 378 Listek. (str. 90.) nista dve različni igri, nego to je zgolj jeden in isti prevod Birch-Pfeifferičnega igrokaza »Def Goldbauer«. (Primeri sicer str. 124. in str. 136.). Nekaj podobnega se je pripetilo na strani 92. pri igrokazu »Marijana« in »Marie Jeanne« in na strani 100. pri igrokazu »Alfons ali velikodušni morski kapitan«, katerega čitamo niže iz nova pod naslovom »Velikodušni morski kapitan«. (Primeri str. 121., 134., 130., 132.). — Sicer so pa tudi pri posamičnih prelagateljih izpuščeni nekateri prevodi. Tako je Andrejčkov Jože poleg navedenih iger preložil »Štiri temperamente« (navedene na str. 103.), Alešovec igro »Nacelj v operi: Hudičev Robert*, Babnik Ivan burko v dveh dejanjih »Vtopljenca«, Bartol Gregor »Veselo igro«, Bavdek J. operete (navedene na str. 102. in 103.): »Monsieur et madame Denis«, »Nezgoda na straži« in »Ponočnjaki«, mimo tega opereto »Žitar« ; Gecelj Josip igri »Novoporočena« in »Prepozno« (to igro je popravil g. L. Pintar in jo pripravil za tisek); Hostnik Davorin igri »Le fils naturel« in »Loterijski list« ; Končan Fr. burko »Lump«, Mohorčič Ivan »Polu-sedmih« in »Pič ali Robert Hudič«, Nolli Josip in Resman Ivan igro »Gospod regis-seur« (glej sicer str. 104.) in Schmidt Fr. igro »Neomožena«. — Omeniti je še, da je Grumov Ivan = Ivan Vrhovec, Hrabroslav V. N. = Volkov Hrabroslav (prvi preložil Weilnovo »Eddo« ; ker pa njega prevod ni bil za tisek, oskrbel je nov prevod Cimperman), M. P. in P. = M. Pleteršnik, Ra-dovič = Anton Leveč, R. P. = Rajko Perušek (poslovenil tudi »Staro škatljo«). Igre »Karolčkova prva ljubezen«, »Strehar« in »Osem dnij pameten« (str. 99.) je preložil Val. Prešern sam — bil pa ni turški polkovni zdravnik v Sumli nego zemljiški knjigovodja, ki je pred nekaj leti umrl v Kranji — sam6 igro »Pogumne Gorenjke« je preložil skupno z Umkom, in sicer on sam drugo in tretje dejanje, Umek pa prvo dejanje. — Prelagatelj ,,Mine Barn-helmske" in ,,Sovražnika ženstva" (str. 102. in 103.) je pokojni Matej Lut-man. — Kak6 je zašla Ogrinčeva izvirna gluma „Kje je meja" med prevode? (str. 98.; glej sicer str. 105., kjer je to delo pravilno navedeno kot izviren proizvod). (Konec prihodnjič.) LISTEK. XXVIII. redni veliki zbor »Matice Slovenske« bode dne" 7. t. m. ob 5. uri popoldne v mestni dvorani Vrsta razpravam: 1. Predsednikov ogovor. 2. Letno poročilo tajnikovo o odborovem delovanji v dobi od dne" I. rže"nega cve"ta 1892. leta do dne" 31. velikega travna 1893. leta 3. Račun o društvenem novčnem gospodarstvu v dobi od dne" r. prosinca do dne" 31. grudna 1892. leta. 4. Volitev treh računskih pregledo-valcev. 5. Proračun za leto 1894. 6 Dopolnilna volitev jednajstih društvenih odbornikov. 7. Posamezni nasveti in predlogi. 44° Književna poročila. Inspruk. Drž. gimn. Egger, dr. Josip: Bischof Heinrich II. von Tri en t (1274 — 1289), insbesondere seinStreit mitMein-hard II., seit 1254 Grafe n von Tirol und seit 1286 Herzog von Kam te n. 37 str. Brno. Druga nemška drž. gimn. Pajk Janko: Prolog zur Schulfeier am 10. Mai 1884. 3 str. Dobrovnik. Drž. gimn. Borštnik Franc.: O razstavbi algebrajskih izraza na činbenike. 29 str. Gradec. Drž. realka. Zaunschirm, dr. Ignacij: Ueber kirchliche Verhaltnisse Steiermarks bis zur Errichtung der Dibcese Seckau i m Jahre 12 18. 26 str. Maribor. Drž. realka. Spiller Robert: Beitragzur Kenntnis der Marburger Brunnenwasser. 5 str. Celovec. Drž. realka. Mitteregger, dr. Josip: Beitrage zur Quel-lenkunde Karntens. 26 str. Ljubljana. Drž. realka. Voss Viljem: Versuch einer Gescbichte der Botanik in Krain. (1754—1883). I. Halfte. 57 str. Gorica. Drž. realka. Taurer, H. K. von Gallenstein: Beitrage zur Flu ssmusch elfauna Karntens. 48 str. (Dalje prihodnjič.) V. Bezek. Književna poročila. vi. Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti. S četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila ^Narodna Tiskarna* i8g2. 8°, 198 str. (Konec.) Zapisnik sodelujočih članov »Dramatičnega društva« od leta 1867. do 1892. je v marsičem nedostaten in netočen, zlasti zato, ker je nekaterim sodelujočim članom odločeno razmerno preveč prostora, drugim pa premalo. Prvi naš sedanji igralec, režiser g. Borštnik nima niti celih dveh vrstic, najodličnejši igralki iz prejšnje dobe, Ceciliji Podkrajškovi, prisojene so tri vrstice. (Bodi tukaj zaradi točnosti omenjeno, da je ta igralka zadnjič nastopila dne 29. malega travna 1877. leta kot Fortuna v igri »Lumpacij Vagabund<,:, od tega časa pa je nje naloge igrala Gustika Nigrinova do konca sezone 1881./82., ko je odšla v Beligrad.) Med sodelujočimi člani so navedeni nekateri taki igralci, ki so nastopili morda dvakrat, trikrat v ne- Književna poročila. 441 znatnih nalogah; to bi sicer ne bila posebna hiba, ko bi v imeniku ne pogrešali še dolge vrste takih »manjših ljudij*. Sosebno pa pogrešamo točnega zapisnika vseh režiserjev in kapelnikov »Dramatičnega društva«, katere bi najbolje kazalo uvrstiti v poseben oddelek. Naj bodo navedeni na tem mestu. Režiserji : Jozef Nolli od začetka društvenih predstav do konca sezone 1874./75. — Jozef Gecelj od sezone 1875./76. do konca sezone 1877./78., potem od sezone 1883./84. do novega leta 1885. Konec sezone 1884./85. je bil že režiser Ignacij Borštnik, predno je odšel na Dunaj; v sezonah 1878./79. in 1879./80. Pa s0 se menjavali P- Grasselli, A. Jeločnik in dr. J. Stare. — Od sezone 1880./81. do sezone 1882./83. je bil režiser dr. Jozef Stare, ki je bil razven tega reditelj gledaliških predstav malone do konca sezone 1889./90. — Anton Jeločnik (Slobodin) je bil režiser v sezoni 1885./86. — Od sezone 1886./87. do denašnjega dne" je režiser Ignacij Borštnik. — Omeniti je še opernega pevca Fr. Bučarja, ki je bil režiser operete v drugi polovici sezone 1891./92. — Kapelniki: Jozef Fabjan, čitalniški pevovodja, vodil je pevske točke pri predstavah, katere so se v začetku prirejale v čitalnici; Anton Foerster pa je vodil glasbeni del od tedaj, ko so se pričele predstave v gledališči, do konca sezone 1869./70. Za njim je od sezone 1870./71. do konca sezone 1871./2. dirigiral Jurij Schantl, kapelnik 79. pehotnega polka grofa Huyna ter bil v sezoni 187 3^7 2. pri društvu angažiran kot civilni kapelnik. V sezoni 1872./73. je vodil glasbeni del J. Schinzl, kapelnik 46. pehotnega polka Sachsen-Meiningen, leta 1874. pa je prišel iz Velikovca A. Stockl. Ta je vadil pevce, pri predstavah pa sta dirigirala vojaška kapelnika Schinzl do pomladi 1876. leta in Czansky, kapelnik 53, polka nadvojvode Leopolda do konca sezone 1875./76. Od sezone 1876./77. do konca sezone 1877./78. je dirigiral Stockl sam, ker je v sezoni 1876./77. igrala mestna godba, v sezoni 1877./77. pa godba nemškega gledališča. V sezonah 1878./79. do konca 1885./86. ni bilo stalnega kapelnika; iz prijaznosti so vodili glasbene točke kapelniki nemškega gledališča, vojaški kapelnik Ne-mraiva in Sohor. Sosebno prijazen je bil društvu R. Burgarell, uradnik v finančni direkciji; vadil je pevce in cesto tudi sam dirigiral jako spretno. Od sezone 1887./88. do denašnjega dne" vodi glasbeni del slovenskih predstav Fr. Gerbic. —- Poročilu o slovenskih skladateljih, ki so delali za društvo — mimogrede omenjamo, da duhovnik Rihar nikoli ni skladal napevov za oder — dodajamo tole: Stockl je poleg glasbe k »Čarovnici« spisal glasbo k burki »Robert in Bertram«, k igri »Cigan(<, napeve k burkam »Denar, sveta vladar«, »Faustova kapica«, instrumentiral »Streharja«, uglasbil »Pavliho« (uverturo k »Pavlihi« je zložil Jurij Maver, ki je tudi spisal glasbo k igri »O žetvi«), • 442 Listek. spisal glasbo k vaudevillu »Dva gospoda pa jeden sluga«, k burki »Hišina*, k igrama »Kje je meja« in »Cerkvenodolski župnik« ; mimo tega je uglasbil premnogo kupletov i. t. d. Zložil je naposled glasbo k igri »Materin blagoslov«, kakor se proizvaja še dandanes. — Bodi še povedano, da je kapelnik Schinzl zložil glasbo k »Dimežu«, Vojteh Valenta pa glasbo k igri »Juran in Sofija« (instrumentiral Schantl), glasbo k vaškemu obrazu »Na kmetih«, napeve k igram »Požigalčeva hči«, »Univerzalni dedič«, »Na Osojah* in razne kuplete. — Schantl je zložil glasbo k igri »Trdoglavna žena.« — Jakop Alešovec je večkrat sam uglasbil svoje kuplete in je tudi sam spisal glasbo k »Streharju*, katero je potem Stockl instrumentiral. — Da navaja g. T. igre, ki so izšle v »Slovenski Taliji«, po alfabetnem redu, to pač odobruje, kdor bas išče naslova temu ali drugemu dramati-škemu delu; vender pa mislimo, da bodi prvi namen takšnemu zapisniku: pokazati, kak6 je društvo to ali ono leto delovalo na književnem polji, in zato bi bilo rečene igre dokaj umestneje razvrstiti v kronološkem redu. Tako bi se videlo, da je »Dramatično društvo* od leta 1878./79. do leta 1885./86., ko je bilo razmerje v vsakem oziru najnepovoljnejše, dajalo svojim društvenikom vsako leto okolo 28 tiskovnih pol, in sicer vsega skupaj (od zvezka 41. do 53.) 40 iger, izmed katerih so nekatere velike vrednosti. — Nič bi dalje ne bilo škodilo, ako bi se bil v spomeniški knjigi, kakeršno je »Slovensko gledališče*, za imenikom predsednikov, tajnikov in blagajnikov »Dramatičnega društva« dodal imenik društvenih častnih članov (Strossmavr, Rajevski, Grasselli, dr. J. Bleiweis, dr. Jožef Stare), za njim pa imenik ustanovnikov in družabnikov »Dramatičnega društva«. — To so naši dostavki h knjigi gospoda Trstenjaka. Da se gospod pisatelj cesto ponavlja, tega mu ne štejemo toliko v zlo, ker se je bilo po-navljatvam res težko izogniti. — V obče moramo priznati še jedenkrat, da je g. Trstenjak podal slovenskemu občinstvu živo in lepo pisano zgodovino o delovanji »Dramatičnega društva*, zgodovino, katero smemo navzlic nje posamičnim nedostatkom prištevati najlepšim in najvažnejšim pojavom novejše naše književnosti. LISTEK. Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol in za učiteljišča. Sestavil dr. yakob Sket, c. kr. profesor. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1893. Cena I gld. 50 novč. 441 str. — O tej najnovejši šolski knjigi g. prof. dr. Sketa bode, kakor o slovenskih čitankah sploh, poročal g. prof. V. Bežek. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko prinašajo kakor v prvih dveh zvezkih tudi v najnovejšem sešitku jako raznovrstno in skrbno izbrano vsebino. Sosebno opozarjamo svoje čitatelje na članek »Boj na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti«,