Wlw>  k.  k. Stu (’i i !  ibli othtk Uibtch

TL JU.

-- "

ŠMARNICE

Marija Devica najmodrejša

Zbral in uredil
Andrej Šimeneč

župnik v Retečah.

I  ^ V rT v  ^

letite


50 <

Ljubljana 1908.

Založila ,Katoliška Bukvama® v Ljubljani.
Tiskala „Katol. tiskarna",

o njenih besedah, čednostih, in o njenem poveličanju
po smrti (27. in 28. d.), ier temu spomeniku dal
ime: Devica najmodrejša!

Naj roma ta knjižica po širji domovini Bogu
in Materi Njegovi v čast, ter vnema častite bravce
in poslušavce k boljšemu spoznanju k večji ljubezni,
k vrednemu češčenju, k zvestemu posnemanju in k
srčni hvaležnosti do Marije vselej Device in Matere
vsega krščanskega sveta, ter jim pomaga k zveli¬
čanju !

O sveta Marija, Mati božja, prosi za nas
grešnike sedaj in ob naši smrtni uri!

Pripomnja:

Poslušen določbi papeža Urbana VIII. izjav¬
ljam : Zgodbam, o katerih poročajo Šmarnice ,De¬
vica najmodrejša', pa jih cerkvena oblast ni pre¬
iskala, dajem samo toliko vere, kolikor je gre človeški
resnicoljubnosti: tega, kar je Bog posebej razodel
privatnim osebam, nimam za verske resnice, vse pa
prepuščam sodbi svete katoliške cerkve  «

2

— In Bog je res dal Salomonu tako modrost in
slavo, kakršne ni imel nobeden njegovih pred¬
nikov. — Kakor pa je Bog bogato obdaril Sa¬
lomona z modrostjo in slavo, tako in še v obil¬
nejši meri je obdaril Marijo s toliko modrostjo
in slavo, da preseže vse Evine otroke, kakor
preseže solnce na svetlobi vse druge zvezde,
da pred njegovim vzhodom vse otmne in oblede.
Marijina modrost je prava bleščeča luč, ki nam
razsvitluje pot v nebesa, in nas uči Bogu dopad¬
ljivo živeti. Zato jo sv. cerkev po pravici ime¬
nuje „Devico najmodrejšo 11 , „sedež modrosti 11 ,
in Mater „dobrega sveta 11 . Marijo, Devico naj-
modrejšo, hočemo tudi mi v letošnjih Šmarnicah
premišljevati, se od nje modrosti učiti in jo po¬
snemati!

Modrosti si mnogi žele, toda ne vsi enake.
Razločiti je treba dvojno modrost, kateri sta si
sicer sestrici po imenu — ne pa po rojstvu. Prva
je v nebesih doma, pravi se ji nebeška modrost,
druga je pa na svetu doma, in se imenuje po¬
svetna modrost. Posvetni ljudje le svetno modrost
čislajo in želijo, toda prava modrost je le ona,
ki je iz nebes, in je lastna otrokom svitlobe.
Mi si ne smemo tolikanj želeti svetne modrosti,
ker je le-ta večkrat pred Bogom — norost, —
pač pa si moramo želeti nebeške modrosti, in
te se učimo od Marije Device najmodrejše, če
hočemo biti vredni sinovi in hčere Marijini.
„Blagor človeku, ki najde modrost, ona je boljša,
kakor zlato in srebro, dražja, kot vse bogastvo,

4

samoto jeruzalemskega templja se poda, da bi
ondi ložje skrbela za dušno lepoto, za čistost
in nedolžnost. Se celo v tisti srečni uri, ko jo
angelj Gospodov pozdravi rekoč: „Bodi pozdrav¬
ljena Marija, milosti polna, Gospod je s teboj,
blagoslovljena si med ženami", se prestraši, in
premišljuje, kakšno bi bilo to pozdravljenje, in
še le ko spozna, da za njeno čistost ni nevar¬
nosti, izreče pomenljive besede vdanosti v božjo
voljo: »Dekia sem Gospodova, — zgodi se mi po
tvoji besedi!" — b) Kako skrbna je bila za svojo
dušno lepoto, nam spričuje tudi njena vnema za
poslušanje božje besede, kakor nam to sv. evan¬
gelij o njej potrjuje, ko hvali Marijo, da je
besedo božjo poslušala in jo ohranila v srcu,
in kar pohvali tudi Sin božji, rekoč: »Srečni so,
ki btsedo božjo poslušajo in jo ohranijo!" —
c) Svojo skrb za dušno lepoto in zveličanje je
slednjič Marija s tem pokazala, da je po slišani
in spoznani božji besedi ludi živela. Zvesto je
živela Marija po božjih zapovedih vse dni svo¬
jega življenja in si nabirala dobrih del za nebesa
kot najmodrejša Devica! —

2

Pravo modrost, katere se moramo učiti od
Marije, nam je ona nadalje pokazala s tem,
da si je vse za časno življenje potrebno po
poštenem potu pridobivala, prav obračala in
tudi v pomankanju potrpela. — 1. Marija je

7

Nauk.

Uči se modrosti od Marije ti mladost. Ma¬
rija je na tihem vzrastla kot žlahtna devica v za¬
grajeni stanici jeruzalemskega templja , ti pa že
v zgodnji mladosti hodiš po posvetnih veselicah,
kjer se cvet nedolžnosti mori! Ali ne veš, da se
lepe, dišeče cvetlice ne nahajajo ob potih, ker
jih mimogredoči potrgajo ali pohodijo? Ti pa
siliš med svetni hrup, da ti posvetna soparica
vse čute lepih čednostij zaduši! Glej, Marija se
je celo angela prestrašila, ker je prišel k njej v
moški podobi, vi pa tako radi zahajate v tovar-
šije druzega spola; kje je vaša skrb in modrost
za dušno lepoto? — Marija je z veseljem poslu¬
šala božjo besedo, tebi pa mrzi božja beseda!
Zakaj pa je današnji svet tako aboten in v
grešne norčije zateleban? Zato, ker za besedo
božjo ne mara, se za nauke večne modrosti ne
meni; se od luči prave vere obrača, in za ve-
šami blodi; večni resnici več ne veruje, in se
vsakemu lažnjivemu preroku da zapeljati. Beseda
božja vam kaže pravo pot, katere se imate dr¬
žati, in kako si nabirati zakladov za večnost, in
prijateljev za nebesa, dokler vam še luč življenja
sveti, zakaj le to je prava modrost, da v tem
življenju za večnost skrbite!

Pa tudi vi odrastli se učite od Marije prave
modrosti, kako si smete časno premoženje pri¬
dobivati , uživati in obračati. Mnogo jih želi po
grešnem, krivičnem potu obogateti, pa svojo

9

Zgled.

V življenju blaž. Miklavža Bobadila se bere,
da je nekdaj popotoval po samotni dolini ter
prišel med neko roparsko druhal. Brez strahu
korači pobožni mož dalje v sredi tolovajev, po¬
božne pesmi pevajoč, katere so tolovaji tiho
poslušali. Ko čez nekaj časa vidi, da se jim je
divjost nekaj polegla, postoji in jih smeje nago¬
vori: „Zdi se mi, da vi že dolgo niste nobene
pridige slišali, če vam je všeč, hočem vam ustreči,
po pridigi pa lahko storite z menoj, kar se vam
poljubi." Roparji privolijo. Bobadila stopi na
kamen in takole govori: „Ko vas prav resno
pogledam, spoznam, da ste Jezusu v mnogih
rečeh podobni. Kristus je med grešniki prebival,
tako tudi vi. Kristus je prehodil gore in doline,
tako tudi vi. Kristus ni imel, kamor bi svojo
glavo položil, in je mnogokrat pod milim nebom
prenočil, tudi vam se taka godi. Kristus je učil:
„Če vam hoče kdo suknjo vzeti, dajte mu tudi
plajš, enako mislite tudi vi. Kristus je klical,
gorje bogatinom, tudi vi jih preganjate. Kristusa
so preganjali mnogoteri, tako tudi vas. Zoper
Kristusa so vpili: Križajte ga, tudi vam to velijo.
Kristus je razbojniku na križu raj obljubil, in
tudi vam, če se spokorite!" Še nekaj besedi do¬
stavi, in glejte, roparji padejo na kolena pred
svetnikom in mu prizaneso, tudi svoja hudobna
pota zapuste in se spokore, Glejte čudno moč
modre, prijazne besede, da še tolovaje ukroti!

10

Molimo:

O Marija, Devica najmodrejša, uči nas prave
modrosti. Tvoje celo življenje je zgled nebeške
modrosti! Pomagaj nam, da po Tvojih stopinjah
hodimo, in minljivo modrost sveta zaničujemo.
Ti nam kažeš pravo pot proti nebesom. Sprosi
nam milost, da v strahu božjem živimo in ne
pozabimo tega, kar je edino potrebno: Bogu
služiti iz celega srca in svojo dušo zveličati.
O Marija — Devica najmodrejša prosi za nas
Boga! Amen.

(Češčena Mar. trikrat.)

2. d a n.

Marija — brezmadežna zarija.

Iz raja vun je prišlo prekletstvo nad ves člo¬
veški rod, pa iz raja vtin je prišla tudi obljuba
in zagotovilo njegovega odrešenja in zveličanja.
— Odkar sta prva človeka, zapeljana po pe¬
klenski kači — satanu, odpovedala Bogu — stvar¬
niku svojo pokorščino in ljubezen, je prišla kazen
nad nju in nad ves človeški rod; od tedaj je
pokrivala „tema zemljo in mrak ljudstva' 1 , kakor
piše prerok Izaija (60—1 — 2.), do prihoda Kri¬
stusovega, v katerem je zopet izšla prava luč in
svitloba zagrešenemu in zmedenemu svetu. V to
grozno noč, — v to mračno tmino pa je začela
pred Njegovim prihodom svetiti lepa jutranja zarija

11

brez megle, brez oblaka, kakor goreč germ,
ki je bil povsod obdan od ognja, pa ni zgorel;

— in ta krasna , prečudna zarija brez pege in
madeža je bila brezmadežna Devica Marija! V
tistem trenutku, t. j. od vekomaj, ko je usmiljeni
Bog sklenil odrešiti človeka, je tudi odbral pre¬
srečno ženo, katera naj bo Mati Odrešeniku sveta,
kakor je zagrozil zapeljivcu satanu, rekoč: Sov¬
raštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim
in njenim zarodom, - in ona ti bo glavo strla!"
Zato jo je obvaroval prekletstva izvirnega greha,
in jo varoval skozi vse njeno življenje vsake
sence greha, ter jo napolnil z vsemi nebeškimi
darovi svoje milosti bolj kakor vse druge stvari.
Premislimo tedaj danes, kako se je to zgodilo ?

— Ne sveto pismo — temuč verjetno pobožno
ustno izročilo nam pove, da sta pred Kristusovim
prihodom na svet živela v Galileji dva priletna,
pa prav pobožna zakonska, katerima je bilo ime
Joahim,  kar po naše toliko pomeni, kot ,pri¬
pravljanje Gospodu", in Ana,  po naše „milost
božja". Bila sta brez otrok, in to je bilo zanje
hujše, kakor si mi dandanes mislimo. Pri Judih,
zlasti pa še pri Davidovem rodu, je veljalo za
silno sramoto, ali še celo za kazen iz nebes,
ako Bog ni blagoslovil zakona z otroci. Zakonski,
ki niso imeli otrok, se niso mogli prištevati sreč¬
nemu rodu, ki je imel obljubo, da bo iz njega
prišel Odrešenik. Silno in hudo so bili taki uža¬
ljeni, in nobenega pravega spoštovanja niso imeli
pri sorodnikih. Obsojeni so bili živeti sami zase

12

v obupljivem žalovanju, in marsikatero grenko
in britko zaničevanje so morali prestati. Taka se
je godila tudi Joahimu in Ani, še celo duhov¬
niki so ju zaničevali, ter še darov v templju niso
hoteli od njiju sprejemati. Hudo ju je to bolelo,
in kolikor bolj sta se starala, toliko manj upanja
sta imela, da ju Bog usliši ia njun zakon blago¬
slovi. Vendar sta le molila in še obilnejše da¬
rove med uboge delila z namenom, da jima Bog
milost izkaže. Joahim je molil v samoti na Kar-
meljski gori, medtem ko je Ana doma na vrtu
molila. Ko je nekoč Joahim tako jokal in molil,
ter se poprej že štirideset dni postil, se mu pri¬
kaže angel Gospodov — tako pravi ustno izro¬
čilo, — ter mu prinese veselo naznanilo, da je
njegova prošnja uslišana. „Ne boj se, Joahim",
mu reče angelj, „ti zvesti in pravični hlapec Go¬
spodov! Najvišji je uslišal tvoje prošnje, in ti bo
izpolnil tvoje želje, še več ti bo dal, kakor si
želel, ker poizkušnjo si prestal. Glej, Ana, tvoja
žena, ti bo rodila hčer, ki bo blagoslovljena med
vsemi ženami, in katero bodo vsa ljudstva in vsi
rodovi srečno imenovali. Imenuj jo Marija ter
jo v prvi mladosti Bogu posveti, kakor sta ti in
tvoja žena obljubila. Ona bo velika, in s svetim
Duhom napolnjena. Vstani in pojdi v Jeruzalem,
in opravi svoj dar, katerega bodo radi sprejeli.
— V znamenje tega, kar ti povem, ti bodi, da
te bo Ana, tvoja žena, srečala v Jfruzalemu pri
Zlatih vratih, ko se bo hotela po opravljeni da¬
ritvi vrniti domov!"

13

Enako prikazen je imela tudi njegova žena

Ana.

O kako vesela sta bila, ko se po dolgih in
bridkih dnevih silnega žalovanja res snideta pri
zlatih vratih, ki so bila pri templju proti dolini
Jozafat, ko sta bila rešena sramote, katero sta
tako dolgo trpela in ko sta bila povzdignjena k
toliki časti radi obljubljenega sadu svojega za¬
kona — zaradi Marije Device. Sla sta v tempelj
opravit svojo zahvalo Vsegamogočnemu, darovat
darove, kaiere so sedaj duhovniki radi sprejeli,
ter jima še celo naproti prišli! — Nekaj poseb¬
nega pri tej dogodbi je bilo to, kakor omeni po¬
božni opat sv. Rupert, da je bilo veliko imenitnih
ljudi stare zaveze rojenih od mater, ki so dolgo
časa nerodovitne bile. Tako je bil rojen Izak,
veliki očak izvoljenega ljudstva, iz nerodovitne
Sare; Jakob iz Rebeke, ki je dolgo nerodovitna
bila. Samuel, velik prerok, iz Ane, ki ga je po
dolgi, stanovitni molitvi izprosila. In največji med
rojenimi od žene, sv. Janez krstnik, je bil spočet
in rojen iz Elizabete, ki je bila imenovana nero¬
dovitna, kakor je rekel angelj pozneje sam Mariji,
že v njeni visoki starosti! S tem je hotel Bog
pokazati, pravi pobožni opat, da je bilo to delo
bolj delo milosti božje,  kakor pa delo
naravno in človeško!

•

Največje delo božje milosti pa je bila Ma¬
rija, Mati božja, zato je bila ona od nerodovitnih
staršev v njihovi visoki starosti brez vsega ma-

14

deža izvirnega greha spočeta in rojena. Da je bila
Marija res obvarovana izvirnega greha, nam spri
čuje tudi to, kar nas uči sv. vera, da Marija v
vsem svojem življenji ni storila nobenega, tudi
najmanjšega greha in da še celo poželjivosti greha
v sebi ni čutila; kako bi bilo pa to mogoče, če
bi bila kdaj v izvirnem grehu, kakor smo mi.
ki nosimo vsi v sebi kali greha in poželjivosti,
kateri so ravno posledki izvirnega greha. Če pa
Marija tega ni imela in je vedno tako sveto ži¬
vela, sledi iz tega, da ni bila nikdar pod oblastjo
greha, tudi v prvem trenutku ne, ko ji je Bog
dušo in telo ustvaril v materinem telesu — ali
pri svojem spočetju! Spričuje nam nadalje njeno
brezmadežno spočetje Bog sam, ki je rekel, da
bo ona v sovraštvu s hudobnim duhom, in da bo
kači glavo strla, kar bi se ne moglo umeti, ko
bi bila le za trenutek pod oblastjo greha, in torej
tudi satana, ker potem bi ne bila popolna zmago¬
valka njegova, bi mu ne bila do cela strla glave !
— Njeno brezmadežnost nam spričuje sv. cerkev,
ker jo je že od svojega začetka kot brezmadežno
častila, ter slednjič tudi kot brezmadežno vsem
vernikom častiti zapovedala ; spričuje nam pa to
tudi Marija sama z besedo, ker se je v svojih
prikaznih naravnost kot brezmadežno spočetje
ljudem razodevala. — Sklep je toraj tak: Če je
Kristus, njen Sin, luč sveta, je pa Marija brez¬
madežna jutranja zarija, ki je svetu to luč, solnce
pravice in čistosti napovedovala!

15

Nauk:

Častilci Marijini ! Mi ne moremo posnemati
Marije v njenem brezmadežnem spočetju in roj¬
stvu, ker mi vsi smo bili, in vsi drugi za nami
bodo še, spočeti in rojeni v grehu, kakor je že
David priznal rekoč: „V grehih sem spočet in v
grehih me je rodila mati 1“ (Psal. 50). To je bil le
dar, katerega je vsegamogočni Bog podaril Ma¬
riji, kot Materi njegovega božjega Sina, brez
njenega zasluženja, pač pa že naprej zaradi za-
služenja njenega Srna! To čast in to prednost
moramo mi le nad Marijo občudovati, — in jo
radi tega visoko častiti, kot najsvetejšo stvar in
podobo za Bogom! — Pač pa se moremo o tej
zadevi od Marije tudi nekaj učiti, in sicer koliko
vredna mora biti milost božja, s katero je Bog
Marijo v tako obilni meri obdaril, da jo je mogel
sam angel božji po božjem povelju s prvo be¬
sedo po svojem pozdravu imenovati in poveli¬
čevati kot milosti polno!  — Bog ni dal Mariji
zlata in srebra, ne žlahtnih in dragocenih biserov,
ne lepe obleke, bogastva in premoženja, ne časti
in imenitnega stanu, ker bila je rojena od pre¬
prostih in zaničevanih starišev, kakor ste slišali,
in ostala je vse žive dni pred svetom kot uboga
revna in ponižana žena tesarjeva ! Bog v svoji
mogočnosti bi ji bil lahko vsega dal, kar velja
za veliko v očeh ljudi, in bi ji bil v svoji lju¬
bezni do nje tudi gotovo dal, ko bi bila v nje¬
govih očeh posvetna od ikovanja kaj velicega, pa

16

tega ji ni dal, temveč dal ji je milosti brez mere,!
več kot drugim stvarem, kar nas uči, da mora
milost božja neprecenljive vrednosti biti pred
njim. Učimo se torej od Marije po zgledu svet¬
nikov milost božjo kot najdragocenejši'biser lju¬
biti in iskati, če smo jo izgubili! Tudi za nas je
Bog ta dragoceni biser pripravil in ga nam dal
precej po rojstvu pri sv. krstu ! Ohranite ga, ka¬
teri ga še imate, kateri ste ga pa že izgubili, ga
zopet nazaj iščite v vredni spovedi pri zakra¬
mentu sv. pokore. Opravite dobro spoved precej
sedaj ob začetku Šmarnic — ali pa vsaj zanes¬
ljivo med tekom tega meseca, da dobite drago¬
ceni zaklad milosti.božje nazaj, za katero je Kristus
toliko storil, toliko dal, toliko daroval, — svojo
kri in življenje, da nam jo je zaslužil! Če šepa
komu to težavno zdi, mu hočem dati pomoček,
da mu bo ložje, s pomočjo naslednjega zgleda!

Zgled.

Sv. Alfonz Ligvorij pripoveduje, da je prišla
neka žena v Neaplju k duhovniku, ter mu po¬
toži, da njen mož že veliko let ni bil pri spovedi,
in da ne ve, kaj ji je storiti, da bi ga k temu
pripravila, ker je vselej tepena, kadar mu začne
o spovedi govoriti! Duhovnik ji da svet, naj da
možu podobico brezmadežnega spočetja Marije
Device ! Zvečer nato začne žena zopet moža na¬
govarjati naj gre vendar k spovedi. Ker je bil
pa mož gluh, kot vedno, za take besede, mu da
neko tako podobico. Ko jo vzame in pogleda,

17

pa precej pravi, kdaj pa hočeš, da grem k spo¬
vedi, vsaj sem pripravljen. Ko je žena to hitro
izpremembo opazila, se je veselja zjokala. Drugo
jutro je res mož prišel v cerkev. Duhovnik ga
vpraša, koliko časa se že ni spovedal? On pa
pravi 28 let! Kaj vas je pa sedaj nagnilo, da
ste to jutro prišli, vpraša duhovnik? Mož pa
pravi Bil sem zastaran v grehih, a včeraj zvečer
mi je žena dala neko podobico Matere božje, in
precej sem čutil, da se je spremenilo moje srce,
in nocojšnja noč se mi je zdela tako dolga, kakor
tisoč let, in nisem mogel čakati, da bi se storil
dan, da bi šel k spovedi. Potem se mož prav
skesano spove, poboljša svoje življenje, in se še
mnogokrat pri onem duhovniku spoveduje!

Molimo:

O moja brezmadežna Kraljica Marija! S Teboj
se veselim, da Te je Bog s toliko čistostjo blago
slovil, da Te je slehernega madeža greha oprostil,
t O, da bi Te ves svet spoznal in hvalil, kot lepo
- jutranjo žarijo, kot neomadežano golobico, kot
, belo lilijo, ki je vzrastla med trnjem Adamovih

1  otrok, ki se rode v sovraštvu božjem, z grehom

2  omadežani! O prečista Devica, ki si se od prvega
a trenutka svojega življenja sčm vsa lepa in čista
e prikazala pred božjimi očmi, usmili se me, ki
l-  nisem le samo v grehih rojen, temveč sem še
'1 celo po sv. krstu svojo dušo tolikrat z grehi oma-
a dežal. O brezmadežna Marija, Ti moraš storiti,
i, da bom zveličan! Stori, da vedno nate mislim,

2

18

da Te nikdar ne pozabim, pa tudi Ti name ne
pozabi. Čas mi je tako dolg, da se mi dozdeva,
kakor bi bilo še tisoč let, preden bom Tvojo le¬
poto v nebesih gledal kjer Te bom še bolj hvalil
in ljubil, o Mati moja, kraljica moja , ljubezniva
in prelepa moja, presladka, prečista in brez¬
madežna Devica Marija! Amen.

(Češč. Mar. trikrat.)

3. dan.

Marija — otrok.

Že v raji je Bog Marijo prvim staršem na¬
povedal kot ono ženo, katera ima peklenski kači
glavo streti. Spolnitev te obljube so stari očaki
željno pričakovali, in preroki jo večkrat ponav¬
ljali. Pa prišel je slednjič zaželjeni dan, da je bila
brezmadežna Devica rojena sv. očetu Joahimu in
sv. materi Ani, v mali hišici in v malem mestecu
Nazaretu na Galilejskem ravno ob uri, ko se je
dvigalo kadilo v jeruzalemskem templju k Bogu
za odpuščanje grehov ljudi. — To veselo novico
je svet z nepopisno radostjo sprejel, kakor priča
sv. cerkev, ki moli 8. septembra na dan rojstva
Matere božje, pri sv. maši: „Tvoje rojstvo o De¬
vica, božja Mati, je vesoljni zemeljski krog z ra¬
dostjo napolnilo, ker je bilo iz tebe rojeno solnce
pravice, Kristus Jezus naš Bog, ki nam je pre¬
kletstvo odvzel, blagoslov prinesel, smrt premagal
in večno življenje pridobil."

19

Osemdeseti dan po rojstvu je nesla sv. Ana
Marijo v tempelj v Jeruzalem, kakor je velela po¬
stava Gospodova. Tu je darovala svoje dete Go¬
spodu in opravila dar očiščevanja s parom mladih
golobov. Tu so srečni starši ponovili sveto ob¬
ljubo, da hočejo svojo hčer nazaj v tempelj pri¬
peljati in jo v službo Najvišjemu posvetiti, kadar
bo dostojno starost dosegla. — Ko so pobožni
starši vse zapovedano opravili, so se od Gospo¬
dovega templja poslovili, ter vrnili nazaj v Na¬
zaret. Tu v Nazaretu v majhni hišici, ki je pa
sedaj eno največjih in najimenitnejših Marijinih
svetišč na zemlji, je Marija preživela prva srečna
leta svojega zemljiškega bivanja v neizmerno ra¬
dost svojim staršem, ter rastla kot bela lilija v
prečudni lepoti. Presrečnim staršem se je pa sedaj
pričela sladka, pa imenitna naloga, da to nebeško
cvetlico izredijo. Kdo more opisati, s koliko skrbjo
in ljubeznijo, in s kolikim spoštovanjem so sveti
starši stregli preljubljenemu detetu? Sv. Ana se
nikdar ne more zadosti nagledati njenega angelj-
skega obličja. Kadarkoli premišljuje svoje dete
in se z njim raduje, je njeno srce prenapolnjeno
z nebeško sladkostjo ; kadarkoli izrekuje pre¬
sladko ime „Marija“, občuti novo sveto veselje!
Ko svojo ljubo hčerko v naročji drži, ter njeno
milosti in bridkosti polno prihodnjost premišljuje,
se od veselja in otožnosti joka, da njene solze
močijo prelepo glavico Marijino. In kadar dete
počiva, kleči pobožna mati pri zibeli, ter v mo¬
litvi sklepa svoje roke, in v duhu vtopljena pre-

2 *

20

mišlja prečudne milosti božje! — Pa tudi sveti
Joahim se tega nebeškega deteta silno veseli, tako
da je po pravici lahko rekel z modrim : „Z njo
vred mi je došlo vse dobro in slava brez mere
po njenih rokah.“

Tako se je mlada Marija kot ljubljenček božji
in angeljev, razvijala in rastla v nepopisno ra¬
dost in veselje svojim pobožnim staršem. — Toda
dolgo ni imelo tako ostati! — — —

Že ob Mojzesovem času je bilo zraven sve¬
tega šotora, v katerem je bila skrinja zaveze, več
devic, katere so storile začasno obljubo devištva.
V tem času so se zdržale vina in vsega, kar utegne
vpijaniti, ter tudi drugih sicer pripuščenih reči.
Take za čas Bogu posvečene osebe, so se ime¬
novale „nazarejke“ t. j. Bogu posvečene (III. Mojz.
6. 2.). — Pa tudi zraven Salomonovega templja
je bila posebna hiša, v kateri so „nazarejke“ pod
vodstvom velikega duhovna in pobožnih starih
žen stanovale. Pobožne stare vdove so včasih
storile take obljube, kakor vemo od prerokinje
Ane, da vsa leta svojega vdovskega stanu ni šla
od templja, ter je s postom in molitvijo noč in
dan Bogu služila. (Luk. 2. 37.) Posebni namen te
naprave pa je bil še ta, da se je vstreglo ob¬
ljub  a m in željam pobožnih starišev, ki so hoteli
svoje otroke v lepih, pa tako nevarnih dnevih
prve mladosti spačenemu svetu odtegniti, jih v
zavetji Bogu posvečenega templja vsega hudega
obvarovati in za prihodnjo življenje koristno iz-
rediti. Tu so bile nazarejke v postavi božji po-

21

učevane in v pobožnosti izrejevane. Fa tudi delo
jim je bilo odločeno, da so za službo božjo po¬
trebno obleko delale, popravljale, prale in sna-
žile oblačila duhovnov in levitov, katero so pri
klanji daritvene živali omadeževali. Pri tem so jih
vodile in učile stare žene.

Tako sta tudi Joahim in Ana svojo hčerko
v službo Gospodovo obljubila še preden sta jo
dobila, in sedaj, ko je prihajal čas, sta to obljubo
spolniti hotela, akoravno je bilo njuno srce z
bolečino prenapolnjeno, ker sta se imela ločiti
od svoje preljubeznive hčerke, katero sta bolj,
kot svoje življenje ljubila. — Šele tri leta staro
peljeta po dolgi in težavni poti v jeruzalemski
tempelj, kjer se je Marija sama sebe in popolnoma
vso iz celega srca Bogu posvetila in darovala,
da bi bila zares prava nazarejka. — Ta Marijin
dar je bil zanjo zares velik, popolen pa tudi te¬
žaven. Z lučjo božjo razsvitljena je vedela, da
so jo njeni starši z obljubo Bogu darovali, zato
se pa sedaj tudi sama iz celega srca božji časti
posveti, urno in popolno tako, da si sama sebi
nič ne pridrži. Težaven je bil ta dar za Marijo.
Prva ura v templju je bila zanjo huda ura, — ura
velicega in težavnega daru pa tudi ura zasluženja,
bila je ura ločitve  od dobrih staršev. Triletno
dete je doslej vso postrežbo in skrb zase imela
v starših, v tej uri pa mora zapustiti toliko po¬
trebno podporo svoje mladosti. Ljubeznivo dete
pa ni čutilo samo bridkosti radi svoje ločitve od
staršev, temveč čutila je tudi bridkost staršev za

22

radi ločitve od nje. — Joahim in Ana silno ža¬
lostna zapustita svojo hčerko, solze svete ljubezni
ju oblivajo — toda tolažita se z zaupanjem v
Boga v trdnem prepričanji, da sta pustila svojo
sveto hčerko v dobrih rokah. — —

Nauk.

Iz današnjega premišljevanja otroškega Mari¬
jinega življenja se vi krščanski s t a r š i in otroci
marsikaj lepega in potrebnega učite, bodisi od
sv. Joahima in Ane, kakor od Marije.

1. Starši, pojdite z menoj v duhu v malo
nazareško hišico, in glejte, kako izvrsten zgled
sta vam sv. Joahim in Ana , kako lepo vam ka¬
žeta, kako vzrejajte svoje otroke v prvih letih nji¬
hove mladosti. Škodljiva, pa skoraj splošna je
nespametna misel, da naj se dušna vzreja otroka
šele takrat prične, ko se otrok že dobro pameti
zave. O ne - ne! Veliko poprej, preden začne
kal vsega hudega v božjem vrtu otroške duše
poganjati, se mora seme čednosti polagati v ob¬
čutljivo in sprejemljivo zemljo otroškega srca,
da zgodaj in natihoma korenine nastavi, in da je
ob času spoznanja zadosti utrjeno, da more za¬
dušiti plevel hudega. — Kaj pa je, kar morate
vi starši svojim otrokom že v zgodnji mladosti
vcepiti v mlada srca, da bodo srečni tukaj na
zemlji in na večno? Štirje biseri so, in ti so:
pokorščina, odkritosrčnost sramožljivost in po¬
božnost !

23

a)  Prvi biser je pokorščina. Natančna po¬
korščina je otrokom največja dobrota, ker ona
je zmaga nerednih strasti in nesrečne svojeglav-
nosti. Večkrat se najde še pri čisto majhnih otrocih
obžalovanja vredna — trma, da z nespodobnim
vpitjem, kujanjem in kljubovanjem in ropotom
hočejo užugati in kaj prisiliti. Kaj naj stori krščan¬
ska mati pri takem oporu svojega ljubljenčka?
Ali naj mu prav da? Ali naj ga tolaži? Aii naj se
prepira ž njim ? O tega nikakor ne! Pomagaj si
s šibo, da se upor ulomi in več ne zgodi! Taka
resnobna, vsakratna, stanovitna — seveda zmerna

materina pomoč bo toliko izdala, da bo dete
brez upora ubogalo in mirno postalo.

b)  Drugi biser je odkritosrčnost. Z lažjo je
peklenski izkušnjavec naše prve starše v greh
zapeljal, zaradi tega je laž vkoreninjena v otro¬
škem srcu. Na ta grdi plevel, na to škodljivo
trnje morajo starši posebno pazljivi biti. Vsaka,
tudi najmanjša laž mora biti posvarjena, ako se
pa ponavlja, ali celo v navado sili, mora biti ka¬
znovana. Modri oče in modra mati bosta vsako
laž otrokovo primerno kaznovala, to se vč, če
se manj zlaže , kesa in poboljšanje obljubi, —
mehkejše. Ako se pa dete za storjeno laž in trmo
ne kaznuje, potem zaslužijo starši črno spriče¬
valo, da znajo svoje otroke dobro izpriditi!

c)  Tretji biser je sramožljivost. Človek je po¬
doba božja, in poklican, da bi s svojim čistim
in svetim Bogom v družbi angeljev njega celo
večnost gledal in vžival. Kolika čast! — Sramož-

24

ljivost je pa varuh in pomočnik tega sv. poklica.
Starši morajo skrbeti, da svoje otroke prav sra-
možljivo izrede, in torej ne smejo na njih nič
trpeti, ne v besedi, ne v obleki ali obnašanji,
kar bi bilo zoper sramožljivost. Reci otrokom:
to ali ono ne sme tako biti, če mu tudi ne po¬
veste zakaj! Nikar ne recite: otrok je, vsaj ne
ve in ne spozna, vsaj je nedolžen! Otroci niso
vselej tako nedolžni in preprosti, kakor se vam
zde, skrbite, kolikor morete, da nedolžni osta¬
nejo. Pred vsem morate pa tudi vi njim lep zgled
sramožljlvosti biti. Vpričo njih ne govorite, še
manj pa kaj tacega storite, kar bi se otrokom
čudno zdelo, in da bi potem premišljevati začeli!
O da bi strašna beseda Jezusova, to je tisto gorje,
nobenega očeta in matere ne zadela, ko je rekel:
„Gorje njemu, po komur pohujšanje pride! Boljše
bi mu bilo, da bi se mu mlinski kamen obesil
na vrat in se potopi! v globočino morja, kakor
da pohujša katerega teh malih!" (Luk. 17. 1—2.)

d)  Četrti biser prihodnje sreče je pobožnost.
Krščanska mati naj že zgodaj začne v otroku duha
pobožnosti vzbujevati, hraniti in pospeševati. In
to je pobožni materi lahko. Vse kar otroka ob¬
daja, živež, obleka, stvarjene reči, solnce, živali,
rastline, cvetlice, naj mu dobra mati opisuje kot
darove božje, za katere mora biti otrok hvaležen,
priden, ubogljiv, pobožen. Tako bo otroška do¬
mišljija prijetno vzbujena in hranjena. In ko še
dete moliti ne zna in ne more, moraš ti vpričo
njega spodbudno molitve opravljati. Kadar pa že

25

začne govoriti, ga moraš učiti „očenaš“ in druge
molitve, in dete bo tebe opazovalo in po tvojem
zgledu molilo. In kadar bo odrastlo in se zave¬
dalo, ne bo moglo razumen, kako bi se mogel
človek pri jedi vsesti, ali po jedi vstati, se k po¬
čitku vleči, ali zjutraj vstati, da bi ne molil svo¬
jega dobrega Očeta, ki je v nebesih! Tako boš
mati otroku vcepila dobrega duha, ki ga bo sprem¬
ljal skozi nevarnosti življenja, in mu bo močna
opora, da jih more premagati.

Zapomnite si matere dobro tole, kar vam
povem: Nobena šola, noben duhovnik, nobena
pridiga - ne more tega nadomestiti, kar je mati
zamudila. Glejte, matere, važno in odgovorno dolž¬
nost pri vzgoji otrok, zato je rekel ranjki papež
Pij IX.: „Dajte mi dobrih mater, in bom svet
izpreobrnil!“ Nobeden pa ne more dati, kar sam
nima, zatoraj bodite tudi same pobožne, da bodo
tudi vaši otroci dobrega duha! Z molitvijo in z
lepim zgledom jim svetite, Bogu jih darujte, in
za svetnike jih vzgojujte in ne pozabite, kolikor
otrok vam je izročil mili Bog — toliko svetnikov
bo tirjal iz vaših rok!

2. Vi krščanski otroci pa se učite od male
Marije v templju ljubiti Boga, ljubiti molitev, lju¬
biti svoje starše in jim pokornim biti, vsaj je
Marija tudi že v svoji zgodnji mladost vsak dan
v jeruzalemskem templju Boga molila in častila
z Davidovimi psalmi, tako tudi vi ne smete nikdar
opuščati jutranje in večerne molitve — pred jedjo
'n po jedi; ubogajte svoje starše precej na prvo

26


besedo in pogled, in ne čakajte, da bi vas s trdo 1
besedo, ali še celo s kaznijo silili k pokorščini;
ne dražite očeta k jezi — in ne matere k solzam ! j

Zgled.

Blaženi Krispin izViterba, kapucinskega reda, j
katerega je papež Pij Vil. v letu 1806. med bla-1
žene prištel, je imel revne, pa pobožne starše. I
Njegova pobožna mati ga je za nebesa izreje-1
vala, in zato ni vedela boljšega pomočka, kot
preblaženo Devico Marijo. Ko še ni bil pet let ,
star, ga je pobožna mati peljala v cerkev Našel
Ljube Gospe, se tam pred čudežno Marijino po- j
dobo na kolena vrgla, in otroku na sveto po-j
dobo kažoč, rekla: „Glej, moj otrok, ta je tudi
tvoja Mati, jaz te njej darujem, ljubi jo iz celega!
srca, in posnemaj njene čednosti!" Tako storite?
tudi vi starši; in vi otroci bodite in ostanite dobri'
Marijini otroci in njeni posnemovalci v molitvi,;
v pokorščini, nedolžnosti in pobožnosti!

Molimo:

O sveta „nazarejka‘‘ Marija, Ti preblaženo
dete Gospodovo ! O da bi bil tudi jaz svoja prva
leta Tebi in Tvoji službi posvetil, kakor si tudi
Ti v tempelj Gospodov hitela, ter se urno in vso
v čast in ljubezen svojemu Bogu posvetila! —
Pa oh, koliko let sem v službi nečimernega sveta
zapravil, ter Tebe in svojega Boga tako nehvaležno
pozabil. O premila nazarejka, pomagaj mi, da sel

27

vsaj sedaj odpovem goljufivemu svetu, ter se
vsega svojemu Stvarniku po Tvojem prelepem
zgledu posvetim ! Sprosi mi stanovitnost in moč,
da bom odslej naprej do smrti Tvoj zvesti slu¬
žabnik, da bom kdaj Tvojo svetost in lepoto
v nebesih na večno gledal in častil. Amen.

(Češč. Mar. trikrat.)

4. dan.

Marija — Devica v templju.

Ko sta sveta Joahim in Ana svojo ljubez¬
nivo triletno hčerko izročila pobožnim osebam
v jeruzalemskem templju v nadaljno vzgojo, se po¬
slovita od svojega predrazega zaklada in se vr¬
neta nazaj v Nazaret. Večkrat se še ozirata proti
templju, ki je bil na hribu „Morija“, dokler ga
jima hribje ne zakrijejo. Bog ju je tolažil in krep¬
čal. Marija pa se je od tistega dne v družbi po¬
božnih žen vedno lepše razcvitala na duši in telesu
v neizmerno radost vseh pobožnih duš. Tam v
templju je Marija rastla kakor v letih , tako tudi
na prijetnosti pri Bogu in ljudeh, enako kakor
pripoveduje sv. evangelij o njenem božjem Sinu.
- Premislimo torej tukaj njeno telesno, in potem
njeno dušno lepoto, kakor nam to popisujejo
verodostojni pisaici. Njena obleka je bila bela,
prepasovala se je s preprostim pasom, glavo in
obličje je zakrivala z dolgim pregrinjalom, san¬
dale, t. j. čevljičke z motozi je nosila na nogah.

28

Ženske okrog Nazareta še dandanašnji nosijo
tako obleko. Marijini glas je bil mil, ganljiv, in
njene besede prijetne, tolažljive. Sv. Epifanij po¬
pisuje njeno telesno podobo takole; Marija ni
bila velike postave, pa tudi majhne ne, njen obraz
je bil nekoliko črnikast, lasje rumenkasti, oči žive,
njen pogled ljubezniv, ki je odtegoval duha od
posvetnih reči, in kateri jo je že takrat razodeval,
kot Mater milosti, njene obrvi so bile lepo za-
boknjene, in čisto črne, nos ravan, prsti in roke
primerne. — Sv. Dioniz Areopagita, ki jo je sam
videl ki je ob njenem času živel, in kateremu
gre največja vera , jo hvali kot vzor ženske le¬
pote, in pravi, da je bila tako lepa, kakor kaka
boginja, in da bi jo bil kot Boga molil, ko bi
ne bil vedel, da je samo en Bog. - Toda vsa
ta telesna lepota Marijina, je bila le odsvit njene
dušne lepote. Vse čednosti so bile v njej skrite
brez najmanjšega grešnega nagnjenja. O njeni
dušni lepoti in svetih čednostih pišejo cerkveni
očetje tako-le: Največja častitost in spodobnosl
je spremljala vsa njena dela; bila je dobrotljiva,
prijazna, milosrčna; govorila je malo, vselej o
pravem času in nikoli ni najmanjša laž omade-
žala njenih ustnic; njene besede so bile tako
spodbudljive, tako tolažljive, da so dušo sleher¬
nega poslušalca navdajale s svetim mirom. Bila
je prva v nočnem čuvanji, najbolj natančna v
spolnovanju božje postave, najbolj ponižna, naj¬
popolnejša v vsaki če.dnosti. Nikoli se ni zjezila,
nikoli ni nobenega človeka žalila, nikoli nobe-


29

nega zaničevala. Bila je le sovražnica vsega, lišpa,
preprosta v svojem govorjenju in vedenju, ona se
ni hotela izkazovati, dasiravno je bila silno lepa,
se ne li'pati, če je bila tudi mlada, se ne povzdi¬
govati, akoravno je bila plemenitega rodu, in če
tudi revna, ni želela obogateti, in bogate darove
svoje duše in svojega srca je skrbno skrivala
pred svetom. V njeni pričujočnosti se je sleherni
čutil čistejšega, bolj vnetega za dobro, zakaj njena
mila, mirna pričujočnost je posvečevala vse, kar
jo je obdajalo, in njen ljubezniv pogled je od¬
tegoval duha od posvetnih reči. —Kratko: Ma¬
rijina duša je bila najlepša nad vsemi dušami, ker
je bila najčistejša in svetejša izmed vseh Evinih
hčera! Kror.o vse dušne lepote si je Marija
v templju nastavila s prostovoljno obljubo ved-
nega devištva ! Kdaj ravno je Marija to obljubo
storila, se za gotovo ne vč. Verjetno je, da je
ona že takrat storila obljubo vednega devištva,
ko so jo njeni pobožni starši v tempelj pripeljali
in Bogu darovali, da se je tudi sama pri svojem
velikem spoznanji božjem, z vednim devištvom
Bogu posvetila; če pa že ne takrat, jo je pa sto¬
rila med tekom let v templju, kakor trdijo cer¬
kveni očetje. Nekateri očetje menijo, da je to ob¬
ljubo storila z vednostjo svojih staršev, ko so
še živi bili. Po trditvi teh učenikov so pa njeni
starši pomrli že, ko je še v templju bila v 11 ali
12 letu svoje starosti. — To je gotovo, da je to
obljubo storila, preden je bila poročena s sv. Jo¬
žefom; zaročena pa je bila z njim še preden je

30

iz templja odšla, ker je bila taka navada pri Iz¬
raelcih. In da je to obljubo vednega devištva res
storila, se spozna iz njenih besedi, katere je od¬
govorila angelju, ki ji je prinesel sporočilo, da
bo Mati Mesiju, rekoč: „Kako se bo to zgodilo,
ker moža ne poznam?" (Luk. 1. 34.) t. j. poznati
nočem, ker sem devica, in taka hočem biti. Ta
obljuba vednega devištva ni bila zanjo kaj ma¬
lega, kaj navadnega, temveč nekaj posebnega,
nekaj prečudnega, dar posebnega zatajevanja.
Tako velicega daru do tedaj, še ni prinesla no¬
bena duša in v celi zgodbi svojega ljudstva ni
imela tacega zgleda. Vsi judje moški in ženske
vsacega stanu, še celo duhovni so bili te misli,
da so za zakon odločeni in zavezani; posebno
so pa še vse izraelske device želele postati ma¬
tere, ker so vse hrepenele biti matere Zveličarju
sveta ! Marijo bi bilo pa to hrepenjenje še po¬
sebno moralo prevzemati, ker je bila iz Judovega
in Davidovega rodu, iz katerega je imel Zveličar
sveta rojen biti. Toda, kaj pa je mislila Marija?
Ona je bila preponižna, da bi bila mogla kaj ta¬
cega misliti; želela je le to srečo doseči, da bi
videla in poznala tisto devico in smela njej kot
dekla streči, ki je bila po previdnosti božji od¬
ločena za Mater Zveličarju sveta; in ker je ve¬
dela, da ima Zveličar sveta iz device rojen biti,
je spoznala, da je deviški stan Bogu posebno
všeč, zato je obljubo vednega devištva storila,
da bi se Bogu bolj prikupila, ker ga je iz celega
srca ljubila, in da bi bila bolj vredna dekla tiste

31

device, kateri je ta čast odločena, če prav sama ni
nič na to čast mislila, — pa glejte, ravno zaradi
te obljube vednega devištva je bila presveti Tro¬
jici tolikanj všeč, da je bila vredna — izvoljena
biti v Mater Zveličarjevo !

Nauk.

Kakšni nauk nam daje danes prečista Devica
Marija? Med drugim je gotovo prvi in največji
ta, da neomadeževano devištvo je največje cene
in vrednosti pred Bogom ! Mnogo jih je, ki od
visoke cene devištva nimajo pravega pojma. Oni
nočejo, ali pa tudi ne morejo umeti, da bi se
kak mladenič ali deklica Jezusu na ljubo zakonu
odpovedala. Predrznejo se zakon nad deviško
življenje povzdigovati, in nesreča se jim dozdeva,
kakor nekdaj Izraelcem, ako kaka devica — sa¬
mica ostane. Pa ta trditev ali misel je nasprotna
nauku Kristusovemu in cerkvenemu. Dasiravno
je zakon potreben za dopuščeno množenje člo¬
veškega rodu, za krotenje mesene poželjivosti
onim, ki do zdržnosti nimajo milosti, in za od-
rejo otrok, in je bil tudi po Kristusu v zakra¬
ment povzdignjen, — je vendar devištvo veliko
višje od zakona, ker je Kristus sam neoženjeni
in neomoženi stan, t. j. devištvo, toliko proslavljal,
priporočal in ljubil, — in za njim tudi sv. cerkev.
Kristus je rekel: „So skopljenci, ki so sami sebe
skopili“, t. j. so taki, katerim je milost zdržnosti
dodeljena, da kot samci žive, radi nebeškega kra¬
ljestva, kdor more umeti, naj ume. Zato je tudi

32

sam le deviško Mater hotel imeti, in deviškega
rednika sv. Jožefa, ter je deviškega apostola sve¬
tega Janeza pred vsemi drugimi apostoli najbolj
ljubil. — In sv. apostol Pavel je le v imenu svete
cerkve rekel (I. Kor. 7.): „Želim, da bi bili vsi,
kakor jaz, t. j. neoženjeni, ker dobro je, če tako
ostanejo; kdor svoje device ne omoži, bolje
stori, ker ji višjo popolnost nakloni.“ Tako sveti
apostol devištvo nad zakon povzdiguje. Ž njim
v soglasju so vsi cerkveni učeniki, ki devištvo
na vse mogoče načine hvalijo. Sv. Ciprijan ime¬
nuje device cvet med sadeži sv. cerkve, lišp in j
krasota milosti, najblažnejši in najlepši del Kristu¬
sove čede. Sv. Avguštin in sv. Hieronim imenu¬
jeta zdržne device posvetne angele ; in sv. Kri- j
zostom in sv. Bernard jih celo nad angele po¬
vzdigujeta. „Devištvo“, — pravi sv. Krizostom, —
„zakonski stan toliko prekosi,kolikor nebesa zemljo,
kolikor angelji ljudi!" Tudi še več moram reči:

„Angelji so jako čisti, to je gotovo, a ta čistost
je njihovi naravi lastna; angelji niso iz mesa in
krvi, tudi ne žive na svetu in nimajo skušnjav,
medtem ko deviška duša svojo čistost sama ohra-
nuje, dasiravno jo sovražniki stiskajo in napa¬
dajo; zato so device častitljivejše in bogatejše na
zaslugah, vrednejše hvale in občudovanja!" —
Če pa hočeš preimenitnost devištva še bolj spo¬
znati, ozri se na podobo vseh deviških duš, na
Marijo prečisto devic Devico! Marija je prva raz¬
vila v katoliški cerkvi bandero devištva, in pod
to bandero kliče po besedah sv. Ambroža vse

33

pravoverne obojega spola, naj se jej pridružijo.
Po tem vzvišenem zgledu se je že na tisoče in
tisoče obojega spola, večkrat celo v zakonu, Bogu
posvetilo v vednem devištvu, in od tega sklepa
jih ni moglo nobeno prigovarjanje, nobeno za¬
sramovanje in nobeno žuganje in trpljenje od¬
vrniti. Torej, dragi poslušalci, bodite iz katerega
koli stanu, imejte devištvo v velikej časti! Gorje
ljudstvu, pri katerem je čut devištva zginil, tako
ljud: tvo je za pogin dozorelo! Zato je pa tudi
dandanes toliko rev med ljudstvom, toliko po¬
gube med mladino, toliko žalostnih zgledov med
zakonskimi, ker se devištvo več ne spoštuje!
Sedaj se hoče vsak „fant“ oženiti, in vsako dekle
omožiti, in starši mislijo, da je največja sreča za
njihove otroke, če morejo sina ali hčer oddati,
ali kakor pravijo jih preskrbeti! Vendar pa vsak¬
danja izkušnja spričuje, da se ni mogoče vsem
ljudem omožiti in oženiti, temveč jih je veliko
primoranih neomoženim in neoženjenim ostati.
— Toda kaj se navadno zgodi? Namesto da bi
se mladost v božjo voljo vdala in Boga za dar
zdržnosti prosila, se vdaja mladost obojega spola
nečistim sladnostim, ter z nogami tepta drago
oblačilo nedolžnosti. Tega nas Bog varuj! Temuč,
če si mladenič ali devica svetujem ti z apostolom,
da devica ostaneš ; nikar ne vrjemi, da ti bo te-
žavniše samcu ali samici živeti, kajti nisi sam ali
sama, na tisoče jih hodi po tej poti; s teboj gredo
jezus, -Marija in sv. Jožef, ki te ne bodo nikdar
zapustili. Sv. Hieronim imenuje Marijo Mater vseh

3

34

devic. Vemo pa, da vsaka mati za svoje otroke
skrbi, in si veliko prizadeva za njihovo rejo in
blagor: tako tudi Marija, Mati devic, milo skrbi
za svoje čiste sinove in hčere, ter jih za roko '
pelja memo zanjk zapeljivega sveta, in jih z ma¬
terino skrbjo varuje, da se ne spodtaknejo in v
greh ne padejo. In kdo izmed vas bi si ne želel
biti v posebnem varstvu prečiste Device, ker vsi
vemo, da se nikdar pogubil ne bo, kdor pod :
Marijinim krilom stoji!

Blagor toraj tebi, čisti deviški zarod, v ne- |
besih imaš blago Mater, ki ti po svojih služab¬
nikih pomoč na zemljo pošilja, da si moreš ne- ]
beško krono služiti, in kako lepa, krasna bo tvoja i
krona v nebesih, če ostaneš stanoviten do konca, j
Kristus sam vam zagotavlja; da boste gledali Boga!
In sv. Duh sam občuduje lepoto tvojo rekoč: Oh,
kako lep je čist zarod v njegovi bliščobi, njegov
spomin je večen, on je v časti pred Bogom in
pred ljudmi! (Modr. 4. 1.)

Zgled.

Naj vam danes v zgled in spodbudo opišem
nekoliko življenje neke svetnice, ki je slavjan- '
skega rodu, in ki je bila posebna častilka, pa
tudi ljubljenka Marijina, ki jo je prečudno vodila
in varovala njeno devištvo; pravi se ji: sv. An¬
gela-Češka. Angela je bila kraljevega rodu. V
zlati Pragi na Češkem se je baje porodila. Se
majhno dete so jo dali starši v samostan, da jo po¬
božno nune poduče v potrebnih vednostih. Tu

35

se je naučila latinskega jezika. Posebno rada je
prebirala sv. pismo; po premišljevanju njegovih
visokih resnic si je pridobila veliko vednost in
prisrčno ljubezen božjo. Njen življenjepisec pravi:
da je bila lepa po telesu, pa še lepša po svoji
živi veri; žlahtna je bila po rodu, ali še bolj
žlahtna po svojem svetem življenju! Ko je neko
noč rnoliJa pred sv. Rešnjim Telesom, je imela
čudno prikazen. Videla je preblaženo Devico Ma¬
rijo, katero je spremljala truma nebeških angelov
pevajočih lepo pesem: „Bodi češčena — nebes
Kraljica . . .“ Po končani pesmi pride k njej an-
gelj, in ji razodene, da jo hoče njen oče omo¬
žiti, ter ji pravi, naj beži v Jeruzalem v samostan
preblažene Device Marije Karmeljske. Takrat je
res prišel v Prago sin ogrskega kralja, brhki mla¬
denič, snubit lepo Angelo, toda Angela zbeži
po noči iz domače hiše ter pusti v spalni sobici
pismo, pisano v latinskem jeziku svojemu očetu:
„Iskali me boste, pa me ne boste našli. Moj oče!
Zapustim vam pismeno svoj sklep, ter vam po¬
vem, zakaj bežim. Jaz ljubim čez vse Jezusa Kr ; -
stusa, kateremu sem obljubila večno zvestobo,
in sem se mu popolnoma posvetila. Zato bežim,
ker moje srce gori nenasičene želje videti ga.
Ako mi hočete biti oče, in jaz vaša hči, ne po¬
izkušajte, lepo vas prosim, me ločiti od mojega
nebe f kega ženina. Slišala sem njegov glas, ki mi
je rekel: „Pos!ušaj me moja preljuba hči, in nagni
k meni svojo uho, ter pozabi svoje ljudstvo in
hišo svojega cčeta!“ — Očeta, kralja, je osup-

3 *

36

nilo to pismo. Išče jo povsod, pa nikjer je ne
najde in nihče ni vedel, kam je pobegnila. Ho
di'a je po samotnih krajih ter prišla v Carigrad
in odondot v Jeruzalem in od tam v samostan
Karmelitaric, kjer jo prijazno sprejmo, ko pove
čegava hči je. V samostanu je tako lepo in po¬
božno živela, da so jo nune predstojnico izvolile.
Petintrideset let je nune srečno po poti popol¬
nosti vodila, vsem je bila lep zgled zatajevanja,
v čuvanju, molitvi, posebno pa v ponižnosti, vsem
je bila dekla, pomočnica ubogim, tolažnica bolnim
in nadložnim ljudem. Zato sta jo pa tudi Gospod
in Marija ljubila, ter jej dodelila, kar je želela.
Angeli so jo obiskovali in se ž njo pogovarjali.
— Ko je pa Bog pripustil, da so neverniki sveto
deželo napadli, kristjane morili, se jej prikaže še
nekaj dni poprej Marija in jej naroči: Urno beži
odtod, ker Bog bo sveto deželo radi velikih pre
greh prepusil nevernikom Saracenom, da bodo
v njej stanovali. Pojdi nazaj v domovino in prosi
za svoje ljudstvo, kateremu se bliža huda brid¬
kost. Angela je spoznala, da Mati božja misli
krivo vero, ki je takrat po Češkem veliko hudega
storila. Skrivaj je šla do morja, stopila v barko,
ki jo je peljala proti domu. Prišedša v Prago,
živi ostro v mali puščavici do svoje smrti dne
5. julija 1253.

Molimo:

O prečista Devica Marija! Izprosi vsem mla¬
deničem in mladenkam pravega duha modrosti,
da spoznajo, kako dragi biser je čisto devištvo,

37

da bodo želeli in hrepeneli le po čistem življenju
po Tvojem zgledu, in ne bodo poslušali zape¬
ljevanja in vabila sveta, mesa in hudiča, da bi si
volili, kar jim je v časno in večno nesrečo ! Stori
jih slepe in gluhe za vse, kar ponuja in obeta
svet in hudič, ter jih navdihni, da le pri Tebi
iščejo sveta in pomoči, da čisto žive in postanejo
angelom enaki v nebesih. Amen.

,Češf. Mar. trikrat.)

5. dan

Marija — Devica v templju.

Preblažena Devica Marija je v jeruzalemskem
templju bolj angeljsko, kot človeško živela. Bila
je res cvetlica nebeška, zasajena v vrt Gospodov,
nad katero je sam sv. Duh razlival v vsej obil¬
nosti svoje milosti. — V tem času je tudi bilo,
kar že vemo, da je Bogu zaobljubila vedno de-
vištvo, o katerem v vsej dolgi zgodbi izraelskega
ljudstva ni imela enakega zgleda.

Nehote se nam vriva vprašanje, kaj pa je de¬
lala Marija kot Devica v templju? Bogu posve¬
čene device v templju so imele čas dobro raz¬
deljen v molitev in delo. Naša ljuba „nazarejka“
je bila izmed vseh najprva pri molitvi in delu.

Z največjo sramožljivostjo je zgodaj zjutraj,
ob ptičjem petju vstajala, ter iz dna srca hvalila
Boga, da jo je obvaroval zalezovanja hudobnega
duha čez noč in ji podaril zopet en dan, kate-

38

rega je iz celega srca sklenila posvetiti Bogu. g
Potem se je ob jutranji zariji podala v tempelj, i
kjer je v družbi drugih devic odmolila jutranjo j
molitev — osemnajst jutranjih Ezdrovih psalmov, I
ter z vsem Izraelom zdihovala po obljubljenem
Odrešeniku sveta, katerega prihod se je že tako
dolgo odlašal. Najljubše Marijino opravilo je bilo I
branje, premišljevanje in poslušanje razlaganja
sv. pisma, v katerem sveti Duh opisuje čudeže j
božjih dobrot, skazane izraelskemu ljudstvu, in
dane obljube o prihodnjem Odrešeniku. Kolikor j
bolj je Marija ljubila Boga, — in kdo je pač bolj I
iz dna cele svoje duše ljubil Njega in bližnjega
— toliko rajše je poslušala in premišljala božja
razodenja. O kako se je topilo njeno srce v ne¬
beški radosti, ko je slišala čudeže božjega usmi- '
ljenja in obljub o prihodnjem Odrešeniku; s ko¬
likim svetim hrepenenjem si je želela doživeti čas,
da pride Mesija, kako je želela poznati devico,
katera bo Mati Njemu, ki ima rešili vse ljudstvo
iz neizmernega zla in zmote, v katero je zakopal
nesrečni greh ves človeški rod! Kako natanko
je razumela sv. Devica branje sv. pisma nam spri-
čuje njena prelepa pesem „magnifikat“, katero je
pozneje prepevala pri obiskanji tete Elizabete, in
katera je polna preroškega duha, pa vsaj je Kra¬
ljica prerokov!

Kakor pa je bila Marija vneta in popolna v
molitvi, tako pridna je bila pri delu. Po dokon¬
čanih jutranjih molitvah je šla s svojimi tovari¬
šicami k svojim opravilom. Nekatere so prale,

39

šivale, snažile cerkvene posode, druge so šle k
vretenu in preslici, zopet druge k vezenju s svilo
in zlatom. Predle so predivo ali volno, vezle s
svilo, s zlatimi in srebrnimi nitkami umetno na¬
rejene prte, pregrinjala, duhovna oblačila i. t. d.
Marijina umetnost in spretnost v tej stroki je sploh
znana postala po jutrovih krajih, ter se nje glas
ohranil in celo v pregovor prišel do današnjega
dne; zato imenujejo po nekod neke nitke, kise
nahajajo ob jesenskih jutrih po dolinah, Marijine
nitke; vretena pa, katera je rabila Marija, so bila
dalj časa v jeruzalemski cerkvi potem jih je do¬
bila cesarica Pulherija, katere je darovala neki
cerkvi v Carigradu. Kako veliko spretnost in umet¬
nost je dosegla Marija v svojem delu nam spri-
čuje suknja brez šiva od vrha sceloma tkana
(Jan. 19. 23.), katero je pozneje božja Mati svo¬
jemu nebeškemu Sinu napravila, in za katero so
vojaki pod Njegovim križem vadljali. Pa kakor
je bila Marija spretna in vstrajna pri delu, je bil
njen duh vendar med delom vedno pri Bogu.
Pozabila je na svoje telesne potrebe in jed. Je¬
dila, ki jih je v templju dobivala, je ubogim da¬
rovala in angelj božji ji je po njenem premišlje¬
vanji jedila prinašal iz nebes. Katarina Emerih
pravi v svojih prikaznih: „Ko je vse spalo, je vsta¬
jala in zdihovala k Bogu ; večkrat sem jo videla
v solzah in v molitvi z svitlobo obdano. Videti
je bila pri molitvah v Boga zamaknjena in z svojo
dušo bolj v nebesih, kot na zemlji." In sv. Bona¬
ventura pripoveduje, da je sama neki pobožni

40

duši takole govorila: „Vedno sem ponoči vsta¬
jala, pred altar hodila in Bogu svoje želje od¬
krivala." In te njene želje so bile: ljubiti Boga
nad vse, bljižnjega pa zaradi Boga, zapovedim
božjim pokorna biti, ter se varovati vsega, kar
žali Boga. Zlasti pa je imela neugasljivo željo in
hrepenenje po obljubljenem Odrešeniku in si je
komaj upala obuditi željo, da bi bila njegova naj-
zadnja služabnica. Tako je Marija preživela med
delom in molitvijo v templju — enajst let!

Nauk:

Krščanski mladeniči in dekleta ! Ali ste vi pri
današnjem premišljevanji lepega, svetega in za-
služenja polnega mladostnega Marijinega življenja
v templju, kaj mislili na se, kako živite ali kako
ste živeli vi — v svojih mladostnih letih ? Vsakdo
ve, kdor le nekoliko spozna notranje, dušno živ¬
ljenje, da si je izmed vseh čednosti najtežje pri¬
dobiti in neomadežano ohraniti čistost srca ! Skuš¬
njave so silne in brez nehanja sedaj od znotraj
od spačenega mesa, sedaj od zunaj ! Zapeljevanj
in priložnost je brez števila na vseh krajih, v
vseh stanovih, in sicer še ob vsakej starosti! Svet,
hudič in meso vedno vlečejo človeka k nesram¬
nosti. Prav ima sv. Klimak, ki pravi: „Kakor je
oni, ki v morje pade, od vseh strani z vodo
obdan, tako je tudi kristjan, dokler živi povsod
obdan in izpostavljen nesramnim izkušnjavam!“
Kaj vam je storili, da se čiste ohranite ? Glejte
na Marijo prečisto in premodro Devico; kakor je

41

ona preživela svoja mladostna leta v molitvi,
v svetem premišljevanji in branji pobožnih knjig,
ter v pridni delavnosti,  v delih krščanskega
usmiljenja, v zatajevanji same sebe: — tako stori
tudi ti. Molite veliko in stanovitno, da si ohra¬
nite čistost, kakor uči sv. Hieronim: brez molitve
. — ni device !

Pa ne le samo v molitvi, posnemajte jo tudi
v pridni delavnosti in zatajevanji samega sebe.
Lenoba in pohajkovanje je začetek vse hudobije
- zlasti pa nečistosti. Delavnega človeka skuša
eden hudič, lenega pa legijon. Delaven človek
nima časa snovati grešnih in škodljivih misli, ker
ima misli pri delu, zato je tudi med delavnimi
stanovi veliko manj nečistih grehov, pri njih je
sramežljivost doma. — Pa delo ima tudi posebni
blagoslov božji, ki človeka ohrani čistega na duši
■n telesu; zato tudi sv. Terezija tako duhovito
opomni: Da, molitev in delo so starši, oče in mati
čistosti! Torej mladeniči in dekleta, če hočete De¬
vico Marijo prav častiti, posnemajte jo v molitvi
in delu, da se neomadeževane ohranite in pomoč
božjo dosežete ob sili in potrebi, kakor vam kaže
naslednji zgled.

Zgled.

Carracioli pripoveduje: V Neaplju na Laškem
je v hiši pomorskega kapitana Alfonza Manesa
služila dekla imenom Lelia Viola. Bila je neumorno
delavna, nikdar je ni bilo videti brez dela, —
pravi vzor delavnosti in pridnosti. Stanoval je pa

42

v tej biši tudi neki vojak, služabnik kapitanov,
ki je imel grdo nagnjenje in misli do pobožne
dekle, dostikrat ji je nastavljal zanjke, — pa vselej
mu je izpodletelo. Sedaj pa se prevrže vojakova
ljubezen v smrtno sovraštvo, sklenil se je mašče¬
vati nad njo. Nekega dne 14. junija 1584 — reče, j
da mu je njegov gospod sporočil, naj mu dekla
prinese perilo na bližnji otok Posilippo, kjer je
bil gospod v kopelji. Dekla nič hudega sluteč,
naveže perilo, ter stopi v mali čolnič, katerega
je hudobni vojak sam krmil. Med vožnjo, ko sta
bila sama, vojak zopet obnovi svoje nesramne
zahteve, in ker mu jih ona odločno odkloni, jo
v jezi zagrabi ter vrže v morje, sam pa se zopet
vrne nazaj v Neapelj. — Pobožna devica, brez
vse človeške pomoči, kliče v tej sili prečisto De¬
vico Marijo na pomoč, pa tudi precej pomoč za-
dobi. Pol ure se je vzdržala na vrhu vode, kar
zagleda neko barko, ki se ji bliža Akoravno ni
vedela, kdo krmari to barko, je vendar s pravim
imenom zaklicala kapitana: Andrej Conemo, po¬
magaj mi! Kapitan je glas svojega imena slišal,
pa ni vedel, odkod je prišel, tedaj vpraša druge
pomorščake, kdo ga je klical: pa nihče ni glasu
slišal, in nič ne vedo o tem. Sedaj se ozre po
morji in zagleda Lelio boriti se z valovi morja.
Precej obrne barko k njej, ter jo izvleče iz morja
na suho. Ko se je Lelia nekoliko oprostila smrt¬
nega strahu, so jo oblile hvaležne solze od ve¬
selja, da je rešena; šla je spremljevana od obil¬
nega ljudstva v karmeličansko cerkev, kjer se je

43

pred čudodelno podobo Marijino zahvalila za ču¬
dežno rešitev! Tako bo tudi vas Marija v ne¬
varnostih in izkušnjavah zoper sv. čistost varo¬
vala, če jo boste stanovitno z molitvijo in delom
klicali na pomoč!

Molimo:

O Marija, premodra Devica, ki si v svojih
detinskih letih z največjo zvestobo služila Bogu
v templju, zadobi mi milost, da tudi jaz vsaj
ostale dni svojega življenja — naj bodo že ti
malo — ali mnogoštevilni — služim le Bogu!
Od danes naprej se odpovem vsem stvarem in
vsemu grehu in se vsega posvetim svojemu Bogu;
pa tudi Tebi se darujem o moja premila Devica,
vzemi me v število svojih zvestih služabnikov.
Sprosi mi milost, da v službi Tvoji in Tvojega
Sina zvest ostanem vse dni do konca svojega
življenja in da kdaj Teb.e in Tvojega Sina večno
ljubim in hvalim v nebeškem kraljestvu! Amen.

(Češč. Mar. trikrat.)

6. dan.

Marija — nevesta.

Medtem, ko je preblažena Devica Marija bi¬
vala v templju, sta sv. Joahim in Ana — njeni
starši — večinoma živela v Nazaretu. Večkrat pa,
zlasti ob velikih praznikih sta prišla v Jeruzalem
ter obiskala svojo ljubljeno hčerko. Včasih sta

44

tudi dalj časa prebivala v Jeruzalemu, kjer sta imela
svojo hišico, da sta ložje večkrat obiskala Marijo,
se z njo pogovarjala in razveseljevala. Preteklo
je tako nekako devet let, odkar je izvoljena Devica
v templju služila Gospodu. O kako srečno se je
čutila Marija — pa tudi njeni blagi in sveti starši
v tej dobi. — Toda kmalu je prišla bridka ura
telesne ločitve na zemlji od njih. Dobila je ža¬
lostno sporočilo, da se življenje njenega blagega
očeta bliža h koncu, in da dan njegove smrti ni
daleč. Dobila je dovoljenje, da je smela svetišče
božje za nekaj časa zapustiti in iti k smrtni po¬
stelji svojega dragega očeta, da ga je tolažila, mu
stregla in še njegov zadnji blagoslov prejela.
Umrl je njen sveti in blagi oče, po misli cerkvenih
očetov — v 80. letu svoje starosti. Velika rana je
bila s smrtjo njenega očeta vsekana v njeno srce.
— Ali nesreča je le malokdaj sama. Ni še bil
izpit kelih, katerega je Gospod že zgodaj pri¬
pravil svoji nevesti, že je dobila zopet vest, da
se njena ljuba mati bliža svojemu koncu. V bridko
žalost vtopljena, se vrže na kolena v molitev za
svojo sveto mater, in Bog jo potolaži, da se
vdana v božjo voljo poda. Kmalu ji je v sveti
žalosti zatisnila oči! —

Kdaj ravno sta sv. Joahim in Ana umrla, ni
gotovo znano, toda splošna misel je, da tedaj,
ko je Marija še v templju bila. — Marija je sedaj
postala sirota. Uboga, zapuščena in sama je ostala
pri grobu svojih toliko svetih in ljubljenih staršev.
Svoje solzne oči, svoje nedolžne roke in ranjeno

45

srce je povzdigovala k Bogu, ter se vrnila nazaj
v templjevo samoto, ter je zaupljivo zdihovala k
Bogu z besedami svojega pradeda Davida: „Bodi
moj pomočnik, ne zapusti me, in ne zavrzi me,
o Bog, Zveličar moj! Zakaj moj oče in moja mati
sta me zapustila! 1 * (Psal. 26., 9.) — Po smrti svojih
svetih in ljubih staršev je Marija približno še do
konca 14. leta svoje starosti v templju ostala. —

Marija bi bila najrajše vedno ostala v templju,
ter v tihi samoti in pobožnosti služila Bogu, po¬
sebno ker se je z obljubo vednega devištva vso
Bogu posvetila in darovala Toda temu ni imelo
tako biti. —

V jutrovih deželah vse stvari poprej dozore,
kakor pri nas v bolj hladnih krajih. Tako je bila
tudi Marija dušno in telesno dovršena, cveteča
Devica, lepa kot roža jerihonska. Mladostna leta
v templju so prešla in nastopil je odločilni čas
resnobe. Duhovni jeruzalemskega templja so spo¬
znali in sklenili, da je prišel čas, da se odrastla
Devica po deželni šegi in po Mojzesovi postavi
zaroči z možem iz svoje rodovine, kakor je bila
splošna navada pri Izraelcih, in to tem bolj, ker
je bila Marija sirota, brez vse podpore, in ker ni
bilo spodobno, da bi odraščene device v templju
živele. Ko so pa preblaženi Devici to misel raz¬
odeli, naj bi se po navadi in postavi z možem
svojega rodu zaročila, se je prestrašila  v
svojem srcu . ter spodobno in ponižno od k rila,
da ne želi nikdar templja zapustiti, da se je Bogu
samemu zaobljubila z ved im dev štvom in se ne

46

želi omožiti, temuč vedno Devica ostati, in vse
svoje dni kot najzadnja služabnica v templju biti.
Močno so se duhovni temu začudili! Že dolgo
so občudovali njene nenavadne lepe čednosti
— toda njene prošnje niso mogli uslišati, ker je
bila edina, dediščna hči svojega rodu ! Morala se je
torej v nerazumljive božje sklepe vdati, ter je to
hudo poizkušnjo vdana v božjo voljo prenašala.
Zaupala je v Boga, da bo obljubo svojega ved-
nega devištva obdržala, da ji bo Bog dal svetega
in pravičnega moža, ki bo varoval njeno devištvo
in ji bo sploh skrben varih in pomočnik, — in
Bog jo je uslišal. -

Duhovniki so tedaj razposlali glas po deželi
in sklicali neoženjene mladeniče iz Davidovega
rodu v templju. Ko se jih je veliko zbralo, jim
je duhovnik pokazal nevesto.

Ko je Bog v stari zvezi izvolil Arona v višje
duhovstvo, je ukazal po Mojzesu, da naj vsak
rod Izraela prinese svojo palico, na kateri je bilo
zapisano njegovo ime. Ko je Mojzes vseh dva¬
najst palic položil v šotor zaveze, in je drugi dan
nazaj prišel, je našel, da je ozelenela palica Aro-
nova, iz Levijeve hiše. — Enako se je godilo
pri volitvi Marijinega ženina Duhovni, ki so se
zavzeli nad Marijinem ugovorom, so to pre-
imetno volitev prepustili Bogu, češ, Bog sam naj
presodi, kdo bo vreden, da bi bil mož preblaženi
Devici nevesti. Višji duhoven razdeli po božjem
razsvitljenju suhe,  mandelnove vejice med pri¬
čujoče mladeniče, ter jim veli naj vsak svojo

47

vejico zaznamova s svojim imenom, in naj jo med
molitvami v rokah ima. Potem je zbral duhoven
vse vejice, ter jih položil na altar, rekoč, da tisti
bo mož Marijin, Device iz Nazareta, čegar palica
bo ozelenela. Pa glejte, ko so bile molitve kon¬
čane in je čas prešel, ni nobena palica ozelenela.
Iz tega so sklepali, da nobenega izmed teh ni
izvolil Bog za ženina tej Devici. — Potem so
duhovni še enkrat preiskali rodovnik Davidov,
če niso koga izgrešili. In res so našli še sinu
Jakobovega, ki ga ni bilo med poprejšnjimi, ker
on sam je tudi mislil v svoji ponižnosti, da te
časti ni vreden. Pa še nekaj je bilo, da se Jožef
ni oglasil. Od mladih nog je čisto in sveto živel,
ter je tudi, kakor cerkveni očetje trdijo, storil
sklep, Bogu v veduem devištvu služiti. Na po¬
velje višjega duhovnika pa je prišel v tempelj, in
dali so tudi njemu mandelnovo vejico. In ko jo
na altar položi, hipoma ozeleni, in požene bel
cvet, in po starem sporočilu se prikaže nad nje¬
govo glavo duh Gospodov v podobi belega
goloba, po besedah preroka Izaija, ki pravi: „In
pognala bo mladika iz Jesetove korenine, in cvet¬
lica zrastla iz njegove korenine in Gospodov duh
bo nad njim počival." (11., 1.) — Le ta edini je
bil izvoljen za skrivnostni namen, ki ga je imel
Vsegamogočni z neomadeževano svojo nevesto, da
naj bo varih njenega deviškega srca! Ta sveti mož
>n ženin je bil toliko srečen, da se njegovo ime
sme povsod na zemlji izrekovali pri najsvetejših
imenih Jezusa in Marije, le on je smel svojo ne-

48

omadeževano roko položiti v sveto zaročno Marijino
roko. Koliko je bil takrat star sv. Jožef ni za go¬
tovo znano. Sv. očetje menijo po pravici, da je
bil že doraščen mož, kateremu je izročil Bog
Devico, da bi bil varih njenega devištva. —

Nauk.

Krščanski mladeniči in dekleta, učite se danes
od neveste Marije, kakšni bodite, ali bi morali
biti, in kako živeti, kadar se odločujete za svoj
prihodnji stan. - Marija ni želela po zakonskem
stanu, ne silila vanj — temuč ravno nasprotno,
— ona se je le vdala vanj, ker so to terjale raz¬
mere njenega življenja, ker je to terjala tedanja
šega njenega ljudstva, ker je to zahtevala takratna
postava in njeni varihi, je spoznala v tem voljo
božjo, in se je vdala v zakonski stan. — Kdor,
ve, kako težke odgovornosti ima zakonski stan,
kako velike dolžnosti skrbi in težave imajo za¬
konski, zlasti v sedanjih časih, in ima še vero,
ter ni suženj svoje poželjivosti, se bo le prisiljen
po svojih razmerah po goreči molitvi in dobrem
premisleku odločil za ta težavni stan. Pa oh, kako
se pogreša pri sedanjih mladih ljudeh, zlasti pri
dekletih ta tolikanj potrebna lastnost. Le možiti
in ženiti se, to je njih najvišji vzor, najbolj goreča
želja: — kako malo so podobni Mariji, kako daleč
proč od prave krščanske popolnosti!

Marija si ni želela bogatega  ženina, ker
bogastvo še ne osreči; ne lepega,  ker lepota
hitro izgine, kot cvetlica polja; ne mladega,

49

ker mladost urno mine kot sanje. V naših dneh
je pa ravno lepota, mladost, bogastvo, denar, čast
in veljava ali visoka služba, ki se pri možitvah
išče; torej le minljive in zapeljive dobrote, ki ne
morejo srca osrečiti in zadovoljiti!

Marijina edina želja in molitev je bila, da bi
ji Bog naklonil pobožnega in bogaboječega ženina,
če že mora biti. In Bog je njeno prošnjo uslišal,
ter njeno željo izpolnil. — Sedaj pa svet gleda
pri volitvi svojega prihodnjega tovariša življenja
na vse bolj, kakor na vero, strah božji in čed¬
nost; in kar je ljudem najpotrebnejše za srečno
življenje, jim je le postranska stvar in briga, zato
se pa sklepa toliko nesrečnih in nezadovoljnih
zakonov, in mnogim zakonskim je zakon le ne¬
znosni jarm sužnosti, ne pa medsebojne pomoči
in tolažbe, ter si žele njegove ločitve. O, da bi
vsi posnemali pri volitvi svojega prihodnjega
družeta življenja Marijo, in bi Boga v molitvi in
dobrem premisleku za svet prosili, pa bi bili bolj
srečni!

Zgled.

Neki mladenič, kakor piše sv. Alfonz Ligvorij,
je dobil po svojih rajnih starših lepo premo¬
ženje, katero je zapravil pri igri in gostijah s svo¬
jimi tovariši. Srečo je pa vendar imel, da je
vkljub temu ohranil devištvo. Njegov stric, ki je
videl revščino njegovo, ga je opominjal, naj vsaj
e n del sv. rožnega venca moli vsak dan na čast
Materi božji; in če bo stanoviten, mu hoče k

4

50

dobri možitvi pomagati. Mladenič to obljubi se
poboljša in ostane stanoviten. — Ko se je ženito-
vanjski dan približal, vstane od mize, da bi opravil
svoj rožni venec. Ko ga konča, se mu prikaže
Marija, rekoč: „Sedaj ti hočem službo povrniti, ki
si mi jo opravljal, nočem, da bi izgubil devištvo;
umrl boš čez tri dni in prišel k meni v nebesa!"
To se res zgodi. Mladenič - ženin dobi mrzlico.
Pravil je sam, kakšno prikazen je imel, in čez tri
dni res umrje ves zadovoljen!

Krščanski mladeniči in dekleta, ne ženite in
ne možite se z osebami, ki so pijanosti vdane,
zlasti pa še ne, če jim je vera postranska stvar,
če hočete biti srečni na svetu in kdaj v večnosti!
Molite veliko k Bogu za razsvetljenje, ter dobro
premislite svoj korak in lastnosti družeta svojega
prihodnjega življenja!

Molimo:

O Marija, brezmadežna nevesta, premodra De¬
vica, in ti čisti ženin sv. Jožef, varujta in branita
vse mladeniče in dekleta, vodita jih v Bogu do¬
padljiv stan, razsvetlita jih, da prav volijo! S svo¬
jim zgledom in s svojo priprošnjo pomagajta vsem
zaročencem, da z neomadeževanim življenjem sto^
pijo pred oltar Gospodov, in v vsej obilnosti
prejmo blagoslov Vsegamogočnega! Amen.

(Češč. Mar. trikrat.)

51

7. dan.

Marija — zakonska žena.

Po končani poroki v jeruzalemskem templju,
kjer je duhovnik blagoslovil preblaženo nevesto
in čistega ženina sv. Jožefa v zakonski stan, in
po dovršeni ženitnim, sta se podala sveta za¬
konska v Nazaret. Tam je imela Marija malo
hišico, kot dedščino po svojih starših, tam sta
sklen ia zanaprej živeti. Preden vam popišem
njuno medsebojno zakonsko življenje, vam hočem
še nekaj pojasnili, kar vtegne marsikoga zanimati,
misel namreč, zakaj neki je moralo po božji volji
•ako biti, da je Marija vkljub svoji obljubi ved-
nega devištva, stopila v zakonski stan? To (vse)
se je zgodilo 1. zaradi Kristusa samega, 2. radi
prečiste Device Marije in 3. radi nas. Zaradi
Kristusa se je to zgodilo a) da ga neverniki niso
zaničevali kot nezakonsko rojenega, b) da je bil
njegov rod zapisan po možu, kakor je bila na¬
vada v stari zavezi, c) v varstvo Detetu, da ga
je sv. Jožef zredil in varoval pred satanom in
hudobnimi ljudmi! Zakaj on je hotel biti popol¬
noma človek, hotel je imeti očeta in mater, in
njitna, kot otrok pokorn biti! Hotel je, da naj
ho domače življenje njegovo podoba družinskega
življenja pri njegovih vernikih. Sv. Jožef je imel
hiti zgled hišnim očetom in gospodarjem, Marija
z gled vsem materam in gospodinjam, in Jezus
najiepši zgled otrokom! — Glede Marije se je

4 *

52


pa to zgodilo, da je bila a) obvarovana kazni, da
je Judje niso kamenjali, ko bi jo bili neomoženo ;
mater videli; b) da bi bila obvarovana tudi vsega
slabega natolcevanja; kako brž bi bili hudobni '
ljudje, ki sami po sebi sodijo, mislili, da Marija
ni Jezusa spočela od sv. Duha, in da ni Devica, (
in tako bi bila zaničevana Ona in njen božji Sin I ;
Zato je morala Devica Marija poročena biti in
v zakon stopiti, da je od ene strani včlove- [
čenje Sinu božjega skrito ostalo, od druge strani j
pa tudi čast njena in njenega Sina. Bog je namreč
hotel, da je Devica Marija nekaj časa veljala pred
svetom za navadno ženo, in njen Sin za zgolj
človeškega otroka, za sina Jožefovega, dokler ne
bo vsa skrivnost Marijine čistosti in Jezusove ne¬
dolžnosti odkrita. Slednjič se je to zgodilo, da
je Marija dobila v sv. Jožefu pomočnika in va¬
ruha, katerega je potrebovala že pri rojstvu
božjega Deteta, pri begu v Egipt in pozneje. —;
Naposled je pa to tudi moralo tako biti radi
nas, in sicer 1. zato, da nam je sv. Jožef najbolj
zanesljiva priča, da je Kristus res od čiste Device
rojen bil; 2. da nimajo one ženske, ki radi grdega
greha svoje dobro ime zgube, nobenega izgo¬
vora, češ, da je tudi Marija kdaj bila na slabem
glasu, 3. daje bil ta zakon lepa predpodoba svete
kat. cerkve, ki je devica pa zaročena enemu možu,
ki je Kristus, 4. pa tudi za to, da v tem zakonu
častimo in spoznamo, da sta oba stanova, deviški in
zakonski, po božji volji, nasproti onim krivover¬
cem, ki enega ali druzega zavržujejo ali zaničujejo-

53

Sedaj pa poglejmo in premišljujmo še neko¬
liko njuno medsebojno zakonsko življenje. Ka-
košna je bila Marija kot žena proti svojemu
sv. možu Jožefu, in sv. Jožef proti svoji sv. ženi?

Lahko si mislimo, kako sveto, kako čisto in
sramožljivo eden drugemu pomagajoča sta skupaj
živela. Človeški jezik ni zmožen, in naše pero
ne more tega lepega, svetega, vzajemnočednost-
nega življenja prav popisati. Sv. Jožef je videl
■n gledal v Mariji, kakor v najčistejšem ogledalu,
yse popolnosti, pravo podobo božjo. Videl jo
je, kako je molila, kako vse iz čiste ljubezni do
Boga delala, občudoval je njeno pobožnost, krot-
kost, potrpežljivost, pokorščino, in vse druge
prelepe čednosti! Kot gospodar in hišni oče je
bil sicer nad Marijo, toda vedel je, da njegova
sv. žena ima velike prednosti pred njim, zato mu
je bilo ljubo in prijetno, da ga kaj pouči in vodi,
da naj mu pove svoje želje, katere ji želi vselej
izpolniti; gotovo" mu je Marija razodela svojo
željo, da želi tudi v zakonu čisto - deviško
živeti, s čemur je bil tudi sam zadovoljen, ker
je tudi sam, kakor učijo cerkveni učeniki že pri
12 letih storil obljubo vednega devištva. ter prosil
Marijo naj mu jo pomaga spolnovati. Tako se je
Sv - Jožef učil od nje božje naredbe premišljevati,
kakor jih je ona premišljevala, ljubiti, kar je ona
jjubila, zaničevati, kar je ona zaničevala, delati,
kakor je ona delala! Oba sta si zagotovila med¬
vojno vdanost in pokorščino, ter živeti v vedni
čisti ljubezni med seboj kot brat in sestra! Odslej

54

je vladala prečudna edinost med njima. V po- I
polnem soglasju sta malo dedščino tako razdelila, I
da sta en delež darovala templju, druzega ubogim, |
in tretjega sta si prihranila za vsakdanje potrebe E
življenja in gospodarenja. Marija je bila in vedno j
ostala revna žena na posvetnem premoženji, pa \
neizmerno bogata na nebeških čednostih in mi- I
lostih. O koliko milosti je prejemal sv. Jožef od j
dne do dne od nje, s katero je v tako tesni i
zvezi združen živel — veliko let — skoraj 30 let! I

Nauk.

Krščanski zakonski, možje in žene, učite se
od Marije in sv. Jožefa zlasti tri čednosti in te
so 1. čistosti, 2. ljubezni in 3. zvestobe med
seboj do smrti! a) Sv. Jožef in Marija sta z naj¬
čistejšo dušo in telesom sklenila zakonsko zvezo;
če pa sedaj Bog ne terja od slehernega izmed
vas k veljavni zakonski zavezi, tako ojstrega daru,
vendar nikdar ne smete misliti, da vam je v za¬
konu vse dovoljeno, kar poželite. Je tudi zakonska
čistost, zoper katero se ne sme grešiti, in če se
greši je ravnotako velik greh, kakor če v samskem
stanu greše zoper 6. zapoved. Vse namreč, kar
je zoper one sv. namene, katere je Bog hotel
pri ustanovitvi sv. zakona, in kakor jih sedaj sveta
cerkev uči, in kar nima s potrebami zakonskega
življenja nobene stike, ali je še celo zoper na¬
mene sv. zakona, je greh — velik greh, ki na¬
mesto blagoslova božjega prinaša prokletstvo za-

55

kon> m. Glejte, da ne prestopate meje zakonskih
pravic, katere vam zakon dovoljuje, da spolnu-
jete vestno svoje dolžnosti, in ne storite nič, kar
se vam prepoveduje! —

b) Učite se vsi možje in žene od sv. Jožefa
in Marije, prave medsebojne ljubezni in edinosti.
Sv. J’ .■ ef in Marija sta delila med seboj žalost in
veselje, bremena in skrbi. Marija je pridno po¬
magala pri domačem delu, kuhala, prala, predla,
šivala, vezla, vodo donašala, svojemu možu po¬
stregla, ko je prišel truden iz delavnice, ga to¬
lažila, ko ga je videla žalostnega in potrtega na
daljnem potu, ali v tuji deželi; — in sveti Jožef
se je pa trudil, delal in skrbel, da ne bi Marija
revščine čutila. To je bila lepa edinost, ljubezen
in medsebojna pomoč, in kjer ste ti, je tudi
božji blagoslov. Prosite in glejte na sv. Jožefa
in Marijo, da spolnujete tudi vi tako eden do
druzega do smrti svoje dolžnosti! 3. učite se pa
od nju tudi zvestobe do groba! Marija je bila
vse svoje življenje zvesta tovarišica svojemu možu,
vedno ob njegovi strani, v nadlogah in križih,
doma in na tujem, pri popotovanju k praznikom,
pri begu v Egipt, vedno in povsod skoraj 30
let, dokler ga ni starost in bolezen položila na
mrtvaško postelj, kjer mu je ljubeznivo stregla,
mu mrtvaški pot s čela brisala, ter mu oči k
večnemu in sladkemu počitku zatisnila. — Tako
s i bodite in ostanite tudi vi eden drugemu zvesti
°b strani in pomoč v telesnih in dušnih po¬
trebah do groba! Kar je Bog zavezal, tega človek

56

ne sme razdirati! — O srečen zakon sv. Jožefa
in Marije, kakoršnega svet še poprej ni nikdar
videl! Ko bi imel ta Jožefov zakon več posne-
malcev na zemlji, bi bilo vse drugače dobro na
svetu! Veliko je zlo in grozno je hudo, pod
kojim stoka današnji človeški rod, pa nobeno
zlo ne pogrezuje in ne spodkopuje človeške
sreče tako močno, kakor podivjani zakoni! —
Nesrečni ljudje, ki imajo zakon, le za posvetno
— spremenljivo zavezo, ki jo sklepajo brez Boga,
brez mašnika, ter brez milosti božje! — Pa nič
manj nesrečni tudi taki, ki v svetem zakonu no¬
čejo sveto in po vesti živeti, kolika gorja izvira
iz tacega ostrupljenega studenca za zakonske
same in za njihov rod — živ pekel imajo na
zemlji — večni pekel pa jih čaka po smrti! —

Zgled.

Sveti in čisti Jožefov zakon je imel v vseh
časih krščanstva toliko moč, da so se mnogi za¬
konski ne le v revnih kočah, temveč tudi v kra¬
ljevih palačah odpovedovali zakonskim pravicam
ter v deviški ljubezni posnemali Nazarenskega
tesarja. — Nemški cesar Henrik je živel s svojo
ženo Kunigundo do smrti v deviškem zakonu,
kakor sta se oba z obljnbo zavezala. Ta cesar
je imel posebno pobožnost do Matere božje.
Njo je izvolil za svojo posebno varuhinjo, njene
cerkve je najrajši obiskoval, in molil pred njenimi
oltarji. Marijine cerkve je najrajši obdaroval;

57

spomnil se je z svojim darovi tudi naše slovenske
Marijine cerkve na Blejskem jezeru! Trpel je v
svojem življenju velike bolečine, pa vse je
prenašal s potrpežljivostjo ! Zaradi njegovih
lepih čednosti in obilnih dobrih del, so ga ljudje
sploh imenovali pobožnega  cesarja. Gospod
mu je tudi dal srečno — blaženo smrt! K smrtni
postelji pokliče svojo ženo in njene sorodnike
ter jim držeč roko svoje žene, slovesno reče:
„Ta mi je bila od vas, ali velikoveč od Kristusa
zaročena, dam jo sedaj Kristusu i vam nazaj
kot neomadežno devico!“  — Po noči potem
med 13. in 14. jul. 1024. umrje. Oba, on in nje
gova žena, sta bila pozneje od papeža kot svet¬
nika proglašena!

Molimo.

O prečista in premodra Devica Marija, in ti
čisti ženin sv. Jožef, s svojim prelepim zgledom
>n s svojo mogočno priprošnjo zamoreta poma¬
gati, da krščanski mladeniči in dekleta le čisti in
pobožni stopijo v zakon, pa tudi, da v zakonu
sveto živijo, ter svetosti tega imenitnega stanu
z nespodobnim življenjem ne oskrunjajo. O vidva
poznata najbolj nevarnosti, katere pretijo zlasti v
sedanjih dneh krščanski družini, o sprosita vsem
krščanskim zakonom nebeški, bogati blagoslov
zoper oskrunjenja tega sv. stanu, katerega je Jezus
Kristus, Sin božji sam v čast svetega zakramenta
Povzdigni.

(Češe. Mar. trikrat).

58

8. dan.

Marija in angelj.

V Nazaretu, malem galilejskem mestecu, sta
tedaj živela Jožef in Marija po sklenjeni zakonski
zvezi v mali hišici, katero je dobila Marija kot
edina dedna hči po svojih svetih starših, kjer sta
si med sveto molitvijo in pridnim delom služila
vsakdanji kruh. To Marijino hišico so 1. 1291,
angeli prenesli na Trsat pri Reki, in čez nekaj
let je zopet odondot zginila v Loreto na Laškem,
kjer se še sedaj časti. Na mestu, kjer je nekdaj
stala Marijina hišica, je sedaj zidana lepa cerkev
Mar. oznanenja. Stopimo tudi mi v duhu z vsem
spoštovanjem v to hišico, kjer sta v veliki sve¬
tosti in pobožnosti nekdaj živela Jožef in Marija.
Tu je vsemogočni in usmiljeni Bog od dne do
dne obsipal Marijo z najobilnejšimi milostmi, ter
jo pripravljal za velike skrivnosti, katere je od
vekomaj namenil po njej izvršiti, da bi bila po¬
stala res vredna posoda njegovemu Sinu, pri¬
hodnjemu Odrešeniku sveta. Razsvetljeval ji je
vedno bolj razum, da je spoznavala potrebo od¬
rešenja sveta, vnemal njeno srce s sveto ljubez¬
nijo in hrepenenjem po Odrešeniku, da je z
vsemi pravičnimi stare zaveze prisrčno klicala:
„Rosite ga nebesa in oblaki dežite pravičnega;
odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja sveta!"
(Iz. 45. 8.). — Tako je preživela Marija že pol
leta s sv. Jožefom v tihi hišici v Nazaretu. — Pa

59

prišel je tudi že čas, v katerem je hotel Bog, da
se razodene največja skrivnost božjega usmiljenja
njej, katera je bila od vekomaj izvoljena biti
Mati obljubljenemu Odrešeniku; prišel je stoletja
zažeijeni trenutek, v katerem naj najvišje Veli¬
čanstvo posede tempelj in oltar Marijinega srca,
katero je bilo Zanj tako sposobno in vredno
pripravljeno. — Poslušajmo kako nam to popiše
sv. evangelist Lukež (1. 26—28': V šestem me¬
secu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v
mesto Galileje, ki mu je ime Nazaret, k Devici,
zaročeni možu, kateremu je bilo ime Jožef, iz
hiše Davidove in Devici je bilo ime Marija. In
angel je prišel k njej in jej rekel: „Češčena, mi¬
losti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si
med ženami!" — Kdaj se je to zgodilo? — Pet¬
indvajseti dan meseca sušca ali marca ! Ta dan je
bil, katerega je Gospod naredil, ko je hotel od¬
rešiti ljudi! O srečni in imenitni dan! Po mislih
učenih mož je Bog ta mesec tudi svet vstvaril,
in ta mesec je bil Zveličar sveta spočet. Četudi
to izročilo nima svetopisemske veljave, je vendar
verjetno. — Petindvajseti marc je bil toraj oni
preimenitni dan, katerega je Bog od vekomaj od¬
ločil, da je poslal svojega angela Gabrijela v Na¬
zaret, v malo nepoznato mestece v deželi Gali¬
leji, katera je svojo svetovno veljavo tedaj že
izgubila, ker so ošabni Rimljani tu gospodarili.
V tej zaničevani deželi je bilo toraj mestece Na¬
zaret, ki je bilo še v pregovoru zaničevano, —
Pa glejte, ravno to mestece je pozneje postalo

60

najslavnejše! — Marija v molitev in sveto pre¬
mišljevanje in hrepenenje po Odrešeniku vtopijena
— se sicer angelovega pozdravljenja prestraši,
ker se je v svoji ponižnosti za najslabšo stvar
imela in ker si še misliti ni mogla, da bi bila
ona izvoljena v mater Odrešeniku! Toda angel,
ko zapazi njen strah, jo takoj potolaži, rekoč:
„Ne boj se Marija, ker milost si našla pri Bogu;
glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu
in imenuj njegovo ime Jezus, Ta bo velik in Sin
Najvišjega imenovan!' 1  (Luk. 1—30—32). — Marija
ima sedaj le še en pomislek, češ, kako se bo to
zgodilo, ker moža ne poznam, hotela je reči, ker
ga poznati nočem, ker sem obljubo devištva sto¬
rila ; toda angel jo zopet potolaži in pojasni, re¬
koč: „Sv. Duh bo prišel v te in moč Najvišjega
te bo obsenčila in zaradi tega bo Sveto, ki bo
rojeno iz Tebe, imenovano Sin božji!"— Sedaj
je viselo vse le na Marijinem privoljenju, ali se
vda v voljo božjo ali ne. Toda Devica najsve¬
tejša in najmodrejša je spoznala v tem voljo božjo,
in ker je sama iz dna duše želela odrešenja člo¬
veškega rodu, je s prekrižanima rokama in nag¬
njeno glavo izrekla večno prepomenljive besede,
ki so začetek našega odrešenja: „Glej, dekla sem
Gospodova, zg6di se mi po tvoji besedi!"

Pri teh kratkih, pazanas zavrženeEvine otroke
srečnih besedah so se zgodile 4 preimenitne reči:

Prvič je bilo vstvarjeno presveto Telo Go¬
spoda našega Jezusa Kristusa iz prečiste krvi
Marijinega srca.

61

Drugič je bila vstvarjena duša Kristusova,
kakor je vstvarjena duša vsacega človeka.

Tretjič je bila Njegova duša sklenjena z Nje¬
govim telesom, in Kristus je bil popolni človek, in

Četrtič se je Bog v osebi Besede sklenil s
človeško natoro v eni božji osebi, in je bil Kri¬
stus Bog in človek skupaj, naš Gospod in naš
Odrešenik. Tako je postala Marija prečista De¬
vica — Mati in sicer božja Mati, ne iz volje mesa
ali iz volje moža, temveč s pomočjo sv. Duha!

Nauk.

Ko je angel prišel k Mariji, jo je našel v
tihi samoti samo v molitvi, v sv. premišljevanji
in srčnem hrepenenju po obljubljenem Odreše¬
niku. To nas uči, da mora biti molitev in sveto
premišljevanje nekaj koristnega in zveličalnega.
Sv. evangelij tudi hvali Marijo, da je v srcu ohra¬
nila in premišljala Jezusove nauke. (Luk. 2. 51.)
Hočem vam toraj danes dati kratki nauk o svetem
premišljevanji.

Premišljevanje odpira naši duši oko, da vedno
bolj spoznava nečimurnost sveta ter lepoto in
ljubezen svojega Boga. Premišljevanje kaže člo¬
veku njegovo lastno slabost, mu odkriva njegove
pregreške in njegovo revščino, pa mu tudi raz¬
odeva pripomočke, s katerimi se more krepčati,
kaže mu prečudno usmiljenje božje in njegovo
neskočno ljubezen do nas. Brez premišljevanja
je človek nekako duhovno slep. „Kdor meži, ne
more spoznati pota, ki ga pelje proti domu", uči

62

sv. Avguštin. Kdor ne premišljuje ne spozna ime¬
nitnosti večnega zveličanja, pa tudi ne pomočkov,
katerih se mora posluževati, če hoče zveličan biti.
— In sv. Bernard pravi: „V svetem premišljevanji
se srce otaja, omehča in ogreje, kakor železo v
ognji, da postane spretno za vse dobro, tako da
se božjemu navdihovanju več ustavljati ne more,
kakor to spričuje psalmist rekoč — (Pa. 38. 4.):
„Moje srce se je v meni vnelo in v mojem pre¬
mišljevanji se je ogenj vžgal.“ — Premišljevanje,
pravi sv. Alfonz, je tista presrečna peč, v kateri
se vnemajo duše v ljubezni božji. Kdo neki bi
mogel premišljevati prečudno ljubezen, lepoto
in trpljenje svojega Zveličarja in bi se ne vnel

v ljubezni do Njega? Premišljevalna molitev je
toraj oni sveti trak, ki dušo z Bogom veže, na¬
sprotno pa, kakor uči zopet sv. Alfonz, je duša,
ki ne premišljuje, pusti, nerodovitni, suhi zemiji
podobna. Blagor toraj duši, ki pridno, vsak dan
kaj svetega premišljuje, se s svojim Bogom po¬
govarja in je od tega ne odvrne nobena skuš¬
njava hudega duha, nobena lenoba ali kateri si
bodi zadržek! O ljubite po zgledu Marijinem tudi

vi sveto premišljevalno molitev, da se boste vneli
v ljubezni božji in v skrbi za svoje zveličanje!

Zgled.

Sv. Terezija, devica in redovnica je bila ro¬
jena na Španskem v Avili meseca aprila 1. 1515.
Njen oče in mati sta bila iz blagega in slove¬
čega rodu. „Moj oče so“, — tako piše sv. Te-

63

režij sama, — »branje svetih bukev zelo čislali
ter ga imeli za posebno budilo pobožnosti; ravno
te misli so bili moja mati in so si vse prizadjali,
da bi zbudili pri nas otrocih veselje do molitve,
do češčenja svetnikov, zlasti do Device Marije!"
To prizadevanje tudi ni bilo brez uspeha. Že v
mojem šestem in sedmem letu so se zbudili v
meni občutljeji pobožnosti, ki so ladi pobož¬
nosti in leoih zgledov mojih bogoljubnih staršev
vedno močnejši prihajali. Branje in premišljevanje
svetih knjig me je vedno bolj združevalo z enim
izmed mojih bratov, katerega sem posebno rada
imela. Večno veselje zveličanih in večno trpljenje
pogubljenih duš, ki je bilo v teh knjigah popi¬
sano, je najinega duha tako močno zdramilo, da
sva v svojih pogovorih vedno ponavljala: Oh —
preoh — kaj bo, - večno — večno — večno !
Ko sem bila šele okrog dvanajst let stara, so mi
mati umrli in tedaj sem občutila velikost svoje
izgube, vrgla sem se v solzah zalita pred podobo
Device Marije ter jo prisrčno prosila, da naj mi
ona sedaj mater nadomestuje in bila sem usli¬
šana, zakaj karkolikaj sem prosila Mater našega
Zveličarja, sem okusila sad njene priprošnje in
slednjič me je poklicala v svojo službo." — Pri
dvajsetih letih stopi z očetovim privoljenjem v
samostan Karmelitaric in stori slovesno obljubo.
Kaj je potem ona do svojega 67. leta hudega v
dušnem in telesnem oziru pretrpela, skoraj ni mo¬
goče popisati. Ostala pa je stanovitna v trpljenji
in ljubezni do Boga, tako da je sam angel Seraf

64

prebodel njeno srce z ognjeno puščico ljubezni
in zato se imenuje Serafska Devica. V uboštvu in
trpljenju je s pomočjo božjo ponižna redovnica
pozidala 32 samostanov, ter na povelje svojih
prednikov še spisala tako lepe nauke in premi- !
šljevanja, da jih ves svet občuduje, da je celo
Lalement, sloveči učenjak na Francoskem, rekel: ;
„Da se smejo meriti z najlepšimi spisi, ki jih je
kdaj Duh božji ljudem navdihnil." In učeni škof
Zailer na Nemškem je rekel, da še celo škofov
ne bodi sram, se od sv. Terezije učiti! —Sveta
Terezija je umrla 1. 1582. in bila od papeža Gre¬
gorja XV. v letu 1622. z mnogimi drugimi vred
za svetnico razglašena. Tedaj sveto branje in pre¬
mišljevanje po zgledu Marijinem je tudi njene po-
snemalce povzdignilo do visoke svetniške časti!
Premišljujte in berite tudi vi radi verske, bogo-
Ijubne spise in knjige; - brezverskih — veri
in cerkvi sovražnih in nasprotnih časopisov in
knjig pa se bojte bolj kot kuge in jih ne berite,
da vas ne spridijo in spačijo, vas časno — in
morda tudi večno nesrečne ne store, da vas ob
vero, k zamerzi do vernega življenja ali celo k
odpadu od vere in slednjič v večno pogubo ne
potegnejo!

Molimo:

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki si postala Vrata
Nebeška in Zgodnja Danica, pomagaj ljudstvu, k
je padlo, pa želi vstati, Ti, ki si svojega Stvarnika
prečudno spočela, devica prej in potlej ostala,

65

ko si iz Gabrijelovih ust prejela češčenje, usmili
se nas grešnikov; vsaj si s tem, ker si Mati božja
postala, postala tudi Mati nas grešnikov, ker Sin
božji se je zaradi nas grešnikov v Tebi včlovečil,
da bi nas zveličal; oh usmili se nas in prosi za
nas grešnike, sedaj v življenji, ko smo od vseh
strani od izkušnjav in nevarnost obdani izgubiti
svojega Boga, usmili se nas in prosi še zlasti
ob smrtni uri, ko bomo morali zapustiti ta svet
in pred sodnji božji stol stopiti, oh bodi takrat
naša srednica, da se zveličamo, da Te v nebesih
s Tvojim Sinom na vekomaj hvalimo in častimo !
Amen.

(Češč. Mar. trikrat.)

9, dan.

Marijin — odgovor.

Kje je pravi častilec Marijin, ki bi ne želel
izvedeti vse prav natanko, kolikor je moč, kar
zadeva preblaženo Devico, da bi dobil v svojem
duhu njeno pravo podobo pred svoje oči ? Kdo
bi ne' bil radoveden zvedeti njenih besedi, ka¬
tere je govorila — besedi, 'od katerih je bilo
odvisno naše odrešenje? — Sv. pismo nam od
Marije res prav malo pove. — Ko nam pa po¬
pisuje včlovečenje Gospodovo, nam pa vendar¬
le povč cele  besede, katera je od vekomaj iz¬
voljena Devica gdvorila; in akoravno so te be-
Se de kratke, nam morajo biti pa ravno zaradi-

5

66

tega posebno ljube in našega premišljevanja
vredne, ker je na njih viselo na eni strani naše
večno odrešenje, na drugi strani pa nam kažejo
Marijino občudovanja vredno modrost. — Ko bi
tudi vsi ljudje ali vsi angelji milijon let pre¬
mišljevali, ne bi dobili lepšega, ponižnejšega in
modrejšega odgovora na angeljski pozdrav in
oznanilo, ki ju je prinesel od Boga, kakor ga
je dala Marija. Podajmo se tedaj zopet v naza-
rešlco hišico in premišljujmo njene besede, ka¬
tere je govorila z nebeškim poslancem angeljem.
V teh besedah bomo spoznali njeno visoko
modrost in vse druge čednosti, — gledali bomo
njeno pravo podobo ! Pa tudi raditega ne smemo
prezirati njenega odgovora angelju, ker je ne¬
skončnega pomena za nas!

Ko je torej Preblažena zaslišala pozdrav ne¬
beškega poslanca, se je prestrašila nad njegovim
govorjenjem, in je mislila, kakšno bi bilo to
pozdravljenje ? (Luk. 1, 29.) — Ona se sicer ni
prestrašila angelja samega, saj se je večkrat v
družbi z nebeškimi duhovi v Bogu razveseljevala;
prestrašila se je njegovega nepričakovanega po¬
zdrava, prevelike hvale, ki je ni precej razumela,
ker je bila preponižna. Neka sveta groza jo je
prevzela, kakor se to svetim dušam godi, ko jim
Bog svoje svete namene razodeva. Sv. Bernard
trdi, da bi se bila ona veliko manj začudila, ko
bi ji bil angelj rekel, da je ona največja grešnica
na svetu; ker je bila pa preponižna, se je take
hvale in povzdigovanja iz angeljevih ust pre-

67

strašila, češ, taka hvala gre le samemu Bogu in
Stvarniku ! — Utegnil bi pa kdo ugovarjati, češ,
kako je to, da se je Marija tako ponižna in ne¬
vredna štela biti Mati Odrešeniku, saj je vendar
vedela iz sv. pisma, da je sedaj prišel čas, ka¬
terega so napovedovali preroki, da ima Odre¬
šenik priti, čas, katerega je prerok Daniel napo¬
vedal, da bo kraljevo žezlo Judu odvzeto, kakor
je očak Jakob govoril, ker je prišlo v roke tujcu
Herodu, vedela je nadalje, da je „devica“ odlo¬
čena v mater Odrešeniku; kaj niso ta znamenja
in besede, katere je govoril angelj, vse merile na
njo, zakaj bi si torej ne mogla misliti, da je
sedaj ravno ona tista izvoljena devica? — Pa
vendar Marija v svoji ponižnosti tega nikakor ni
mislila, ker ji Bog ni pripustil te misli, ker je
hotel najponižnejšo deklo dati za Mater svojemu
Sinu! — In ravno raditega se je Marija na an-
geljeve besede tako prestrašila, kakor pozneje
Kristus v svojih smrtnih težavah na Oljski gori,
kakor uči sv. Hrisolog, da je morala biti od
angelja potolažena. In šele, ko ji je dal angelj
srčnost, rekoč: „Ne boj se Marija, milost si našla
Pii Bogu!" — se pomiri.— In kako modro nato
odgovori petnajstletna hčerka sv. Ane angelju:
»Kako se bo to zgodilo, ker moža ne poznam?"

To je prva zapisana beseda Marijina v sve¬
tem pismu, pač vredna Matere božje. V tej be¬
sedi se vidi vsa lepota in velikost Marijine de-
viško-čiste duše. Ona modro premišlja, kako bi
se mogle angeljeve besede strinjati z obljubo

5  *

68

njenega devištva; in ko ji angelj pojasni, da se
bo to zgodilo s pomočjo sv. Duha, in ko ji še
nadalje reče, da bi jo v veri še bolj potrdil, da
je njena teta Elizabeta, znana kot nerodovitna,
že v svoji visoki starosti postala noseča, ker pri
Bogu ni nemogoča nobena stvar, — potem Ma¬
rija trdno veruje, kakor jo je njena teta pozneje
pohvalila, rekoč: „Blagorti, ki si verovala!" (Luk.
1, 45), — in sedaj je pričakoval angelj le njenega
privoljenja, da reče „da“ ali „ne“. V vseh sto¬
letjih človeškega rodu ni bilo trenutka kateri bi
bil toliko pomenljiv, tako težko pričakovan,
kakor ta, kaj bo Marija odgovorila na angeljevo
sporočilo, ker le od njega je bilo odvisno večno
rešenje in zveličanje ljudi, ker neskončno modri
Bog je sklenil le z Marijinim privoljenjem od¬
rešiti svet. Sv. Bernard pri tej priliki nagovarja
Marijo s temi lepimi besedami: „Glej, o Devica,
ti sedaj veš, kaj in kako naj se v tebi zgodi.
Veseli se, in raduj se, Sionska hči, in ker je
tvoje uho zaslišalo tvoje veselje, naj tudi mi
zaslišimo tvoj veseli odgovor. Slišala si, da boš
Sinu spočela in rodila. Angelj težko čaka tvojega
odgovora, čas je, da gre nazaj k Bogu, ki ga je
poslal. Tudi mi težko pričakujemo odgovora tvo¬
jega usmiljenja, mi, ki nas smrtna sodba tako
silno teži! Glej, cena našega odrešenja je v tvojih
rokah, kakor hitro privoliš, smo odrešeni, "
o ne mudi se Devica, reci le besedo, katera
razveseli predpekel, nebesa in vse ljudstvo; glej,
na tvoj odgovor čaka On, ki Ga pričakujejo vsa

69

ljudstva, hiti mu naproti in odpri mu vrata k
prihodu s svojim privoljenjem!" —Strmimo pa
sedaj nad prečudno modrostjo Marijino! Ona je
dobro vedela, kaj ima odgovoriti poslancu bož¬
jemu, in koliko je ležeče na njenem odgovoru,
da se spolnijo obljube božje in prerokovanja
prerokov, da se odreši človeški rod, da se
premagajo peklenska vrata in odpro nebeška!
V te misli vtopljena Devica da za nebesa pre¬
veseli in zanjo premodri odgovor: „Glej, dekla
sem Gospodova ; zgodi se mi po tvoji besedi!"
— V teh besedah se lesketajo zlasti trije biseri,
kateri naj nam bodo danes v poučenje, in ti so:
Marijina ponižnost, pokorščina in srčnost; ti nam
spričujejo prečudno dušno lepoto Marijino ; pre¬
mislimo jih in posnemajmo.

Nauk.

1. V trenutku, ko je bila Marija povzdig¬
njena nad vse angelje, ko je Mati božjega Sinu
postala, se imenuje „deklo Gospodovo". O ne¬
razumljiva ponižnost! Pa prav je in spodobilo
se je, da je bila mati Gospodova okrašena s
ponižnostjo. Brez ponižnosti ne more poganjati
nobena druga čednost; in če bi bila kaka duša
napolnjena z vsemi čednostmi, pa bi precej vse
zbežale, če bi ponižnost zbežala. Ponižnost je v
duhovnem življenju tako potrebna, da si prave
svetosti in pobožnosti brez ponižnosti ravno
ta ko malo moremo misliti, kakor stene ali streho
Pri hiši brez temelja, na katerem streha in stene

70

slone. Pred Kristusom je bila ta lepa čednost
skoraj pozabljena in nepoznana. Sin božji pa je
prišel na svet, da nas je te čednosti učil z be¬
sedo in dejanjem ter hotel, da ga posnemamo,
rekoč: „Učite se od mene, ker jaz sem krotak
in iz srca ponižen!“ Marija je v vseh čednostih
najlepše posnemala svojega božjega Sina, tako
tudi v ponižnosti. In ravno zaradi te ponižnosti
je bila povzdignjena nad vse druge stvari, tako,
da sv. Bernard trdi, da je Marija „Mati božja"
postala ne le zaraditega, ker je bila Devica,
marveč raditega, ker je bila ponižna! O srečna
ponižnost, ki nam je nebesa odprla in pekla
rešila! Ponižnost je torej oni biser, ki je Sinu
božjega iz nebes na zemljo potegnil. — Krščanska
duša, posnemaj Marijo v ponižnosti! Mogoče je,
da pride v nebesa nesrečna duša, ki objokuje
svoje zgubljeno devištvo, ako je ponižna; — ni
pa mogoče, da bi prišla tjagori kaka devica, ako
je tudi devica, če je prevzetna!

2. Drugi biser v Marijinem odgovoru je pa
njena pokorščina! Marija ni rekla, da sprejme to
ponudbo, ali da v njo privoli, temveč kar na¬
ravnost je rekla: Zgodi se mi po tvoji besedij
to ni bila lastna volitev, lastna razsodba, temveč
popolna vdanost v razodeto voljo božjo. Ta
popolna vdanost v božjo voljo je Marijo tudi v
poznejšem življenju, v njenih velikih bridkostih
in bolečinah tolažila. Ta popolna pokorščina j e
bila potrebna Mariji materi Odrešenikovi, kakor
je bil tudi njen Sin pokoren do sramotne smrti

71

na križu! Blagor tebi krščanska duša, ako hodiš
po potu pokorščine!

3. Pa tudi srčnost je lepšala nevesto sve¬
tega Duha! Zgodi se! Prosto je Marija privolila,
pa ravno tako dobro je spoznala in vedela,
kako velike in težke dolžnosti je s tem prevzela.
Marija je s svojo besedo „zgodi se“ res prevzela
največjo čast, obenem pa tudi največje gorje na
svoje rame, da hoče Simi spočeti, roditi in iz-
rediti za trpljenje, za zasramovanje, za grozno
smrt na sramotnem križu. Njeni „zg6di se“ torej
ne velja samo betlehemskemu hlevcu, temveč
tudi križu, in njegovemu pregroznemu krvavemu
dogodku na Golgoti! Angelj ji je ponudil ma¬
terinstvo, pa tudi sedmeri meč! In Marija je imela
srčnost tudi to poslednje vdana v božjo voljo
sprejeti! Uči se tudi ti od nje za svoje zve¬
ličanje trpeti!

O kako bi morali mi radi teh besedi Marijo
visoko častiti in hvaliti, ker z besedami „zgodi
se mi“, se je začelo naše rešenje, naše zveli¬
čanje ! Kako navdušeni in hvaležni bi morali
pozdravljati Marijo z angeljevimi besedami kot
Mater našega Odrešenika, rekoč: „Češčena, mi¬
losti polna. Cospod je s teboj, blagoslovljena
si med ženami!" — zlasti tudi raditega, ker taki
pozdravi Marijo silno vesele in ker nam Marija
po besedah sv. Bernarda na vsaki taki pozdrav
zopet odzdravi s tem, da nam kako milost po¬
deli, kar nam spričuje naslednji

72

Zgled.

Na Španskem so obsodili k smrti nekega
častnika radi veleizdaje. Vojaki so ga pripeljali
na morišče in vse je bilo že pripravljeno, da ga
ustrelč. Tedaj pa zapoje zvon v stolpu k ange-
Ijevemu češčenju. Takoj se oglasi poveljnik: k
molitvi! Vojaki odlože namenjepe puške, da iz¬
molijo angeljevo češčenje in potem ustrele čast¬
nika! Tudi ta je molil in tako resno, tako po¬
božno, kakor še nikdar v življenju. Še nikdar
mu ni bilo tako pri srcu, kot danes, ko je go¬
voril besede: Sveta Marija, Mati božja, prosi za
nas grešnike, sedaj in ob naši smrtni uri! Toda
glej! ni še odmolil zadnje češčenamarije, ko
pridirja v naglici jezdec in donese — pomilo-
ščenje! To je bila res božja naredba. Ni čuda,
da pomiloščeni odslej ni nobene molitvice rajše
in pobožnejše molil, kakor angeljevo češčenje!
Nikdar ni pozabil svoje rešitve, ki mu je došla
po Mariji! (Domoljub 1906, št. 9.)

Molimo.

O Ti preblažena in od vekomaj izvoljena,
premodra Devica Marija! Prisrčno se veselimo
toliko imenitnega pozdravljenja, katero Ti je
prinesel veliki angelj Gabrijel. Veselimo se, ker
si Ti tega pozdravljenja, te hvale, najbolj vredna,
in še bolj se veselimo, da si izmed vseh Evinih
hčeM ravno Ti odbrana v Mater božjo! K tej
največji časti Ti iz srca častitamo z vsemi svojimi

73

slabimi močmi, da si Ti to čast prevzela, pa Te
tudi prosimo, obrni to svojo čast, vse svoje za-
služenje in svojo ljubezen v zveličanje nam in
vsem ubogim grešnikom na tej zemlji, zato Te
z Gabrijelom sedaj pozdravimo.

(Češčena Marija trikrat).

10. d a d.

Marija in Elizabeta.

Modrost človeka se spozna po besedah, po
govorjenju po obnašanju in občevanju s svojim
bližnjim. Kakor človek govori, in kakor se vede
proti drugim, iz tega navadno sklepamo tudi na
njegov značaj, na njegovo plemenito, lepo, — ali
pa nasprotno, na njegovo sirovo, divje in od¬
urno srce! Premišljujmo sedaj tudi od te strani
Marijo, in sicer njene besede in vedenje pri svoji
leti Elizabeti, da spoznamo modro, plemenito,
sveto in popolno srce preblažene Device !

Ko je nadangelj Gabrijel zapustil tiho hišico
nazareško, in se poslovil od Marije, ter se vrnil
nazaj v sveta nebesa, da bi vsem nebeškim pre-
bivavcem naznanil preveselo vest, da je Prehla¬
jena dala svoje privoljenje na njegov poziv, rekoč:
»Zgodi se mi — kakor si rekel“, in da je večna
»Beseda 11  v njej meso postala, je bila presveta
Gevica zamaknjena in vtopljena v nebeško veselje!
Vedela in čutila je, da je „Mesija“, Sinu Najviš-
) e ga spočela! Kdor more tedanja njena rajska

74

čutila prav umeti in popisati; kajti le ona sama
je spoznala bolj kakor vsi ljudje ali svetniki,
kolika sladkost je tako tesno združena biti z ne¬
skončno svetim in srečnim Bogom?! To svojo
srečo je hotela sedaj deliti tudi s svojo sorodnico,
teto Elizabeto, zlasti še, ker je po angelu zvedela,
da je tudi ona v svoji visoki starosti milost za- ;
dobila pri Bogu, in da je že v šestem mesecu j
noseča, radi tega ji je hotela srečo voščiti, se z
njo v Bogu veseliti, ter njegovo mogočnost in
dobrotljivost za obema izkazane milosti hvaliti, pa
ravno tako njej svoji teti postreči; radi tega je
sklenila jo obiskati. — Iz Nazareta do Hebrona
v visokih judovskih hribih, kjer je teta z možem
Caharijem prebivala, pa je bila dolga in težavna
pot; pravijo, da je štiri do pet dni hoda. Vso to
dolgo pot je šibka petnajstletna devica „jadrno“
ali urno med svetim premišljevanjem prehodila,
kakor nam sv. evangelij pove. - To popotovanje
preblažene Device čez hribe je bila prva procesija
presvetega Rešnjega Telesa. Marija je bila „mon-
stranca“ in višji duhovnik ob enem, ki je nosila
Najsvetejšega, ki je milost in blagoslov delil! Ko
se približa Elizabetini hiši, jej Elizabeta po navdihu
sv. Duha že naproti pride. Marija jo pozdravi.
Zgodi se pa, ko zasliši Elizabeta Marijin pozdrav,
da dete poskoči v njenem telesu, in v tem tre¬
nutku je bil Janez Krstnik posvečen, to je, očiščen
izvirnega greha v materinem telesu, še pred roj¬
stvom, zato ga je pozneje Kristus imenoval naj¬
večjega izmed rojenih od žen. (Mat. 11., 11.) In Eli

75

zabeta napolnjena s svetim Duhom zakliče na
glas: „Blagoslovljena si med ženami, in blago¬
slovljen je sad tvojega telesa! in odkod to meni,
da pride Mati mojega Gospoda k meni? Zakaj
glej, ko je prišel glas tvojega pozdravljenja v
moja ušesa, je dete poskočilo od veselja v mojem
telesu. Blagor ti, ki si verovala, ker dopolnilo se
bo, kar ti je povedano od Gospoda." (Luk. L,
40.—45.) Te poslednje besede je teta Elizabeta
tem ložje rekla, ker je njenega moža zadela huda
poizkušnja, ker obljubi ni verjel angelovi. Marija
pa, v sveto veselje vtopljena, molči nekaj časa
na to, kar sliši iz Elizabetinih ust; naposled pa
ne more držati čutil svojega srca, ter zapoje
vzvišeno, hvalno pesem: „Magnifikat“, v kateri
ne išče svoje časti in hvale, temuč vso čast in
hvalo le Bogu daje. Ta pesem pa se glasi:

1. Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh
se veseli v Bogu, mojem Zveličarju!

2. Ker se ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj,
glej, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi!

3. Zakaj velike reči mi je to storil On, ki je
mogočen, in sveto njegovo ime.

4. In njegovo usmiljenje jim bo od roda do
roda, kateri se njega boje.

5. Moč je skazal s svojo roko, in razkropil
je napuhnjene v misli njih srca.

6. Mogočne je s sedeža vrgel, in ponižne
povzdignil.

7. Lačne je z dobrim napolnil, in bogate
prazne izpustil.

76

8. Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in
se je spomnil svojega usmiljenja.

9. Kakor je obijubil našim očakom, Abrahamu
in njegovemu zarodu na vekomaj. (Luk. 1., 46—55.)

V tej lepi pesmi, od katere je nima lepše
sv. pismo, pripozna Marija, Devica najmodrejša
in najponižnejša, da je vsa njena imenitnost pred
nebom in zemljo dar Najvišjega, ter s tem po¬
kaže svojo veliko ljubezen in hvaležnost do Boga!
In kakor je Marija Boga poveličevala, tako je tudi
Bog poveličeval njo, zakaj še sedaj se ponavljajo
in se bodo ponavljale do konca dni po vseh
krajih, v vseh jezikih, in v vseh katoliških srcih
njene preroške besede v tej pesmi: Glej, odslej
me bodo srečno imenovali vsi narodi; kajti kjer¬
koli se Jezus moli, ondi se časti tudi njegova
deviška mati Marija!

Pa Marija ni le z besedami svoje ponižnosti
in hvaležnosti razodevala, hotela je tudi v dejanju
ponižna dekla biti. Zato je primeroma tri mesece,
bržkone do rojstva sv. Janeza pri Elizabeti ostala,
jej stregla, in vse potrebščine pri hiši opravljala.
Pobožno izročilo pravi, da sta Marija in Elizabeta
na pisani preprogi večkrat pod širokim drevesom
na vrtu sedele, okoli nju je bilo posajenih veliko
dišečih cvetlic, in zraven je tekel bister studenec.
Tu sta združeni Boga častili, in delali vmes;
pletli ste velike preproge, katere je Elizabeta
pozneje rabila. Elizabeta je Marijo ljubila, ne le
kot svojo sorodnico in vnukinjo, temuč je v njej
častila Mater svojega Gospoda Boga! Tako je v

77

tem občevanji tudi Elizabeta vedno svetejša po
Mariji prihajala. Pa hitro so pretekli lepi dnevi,
katere je Marija preživela v Elizabetini in Cahari-
jevi hiši. Pobožni pisalci menijo, da se je Marija
od nju poslovila pred rojstvom sv. Janeza Krst¬
nika, ker ni marala za posvetne marnje in go¬
vorice sorodnikov, ki so se ob takej priliki shajali.
— O srečna, presrečna hiša Caharijeva, ker Ma¬
rija ji je z včlovečeno Besedo blagoslov prinesla!
Saj kjer je Marija, tam je mir, tam tolažba, tam
sveta radost, tam vsa milost!

Nauk.

Ker je bil danes govor o obisku Marijinem
svoje tete, naj izpregovorim še nekatere besede o
naših obiskih. Da prijatelj prijatelja, sosed soseda,
znanec svojega znanca obišče, je lepo, in vse
hvale vredno, je znamenje ljubezni. Obiskovanja
so dostikrat telesna ali pa dušna potreba. Kdo
še ni bil v kaki sili ali zadregi, da bi ne bil pri
bližnjem prosil pomoči? Kdo že ni bil klavern,
potrt in otožen, da bi ne bil razvedrila in tolažbe
iskal pri milem prijatelju? Kdo se ni čutil olajša¬
nega, če je butaro svojega trpljenja odložil pri
občutljivem in odkritosrčnem prijateljevem srcu?
Vse to je naravno, prav in po božji volji! Tudi
Marija je Elizabeto iz tega namena obiskala, da
je njeno srečo in veselje povišala, se z njo vred
v Bogu veselila in jej ljubeznivo stregla. Ne da
bi se kratkočasila, ne da bi postajala, ne da bi
Se  jej studilo nad samoto, ali nad opravili svo-

78

jega poklica, se je podala Marija v hišo svoje
tete, ampak pravi vzrok njenega obiska je bila
čista ljubezen Elizabeto osrečiti in oveseliti! Za¬
torej ni tratila dragega časa s praznimi marnjami
in nepripuščenimi veselicami, temuč s izpodbud-
nimi govori, s hvalnimi in svetimi pesmami! Kako
sveto je bilo to snidenje dveh najvefjih Evinih
hčerž! Kaki nebeški pogovori! — Marija nas
torej s svojim obiskom uči, da posvečujmo tudi
mi svoje obiske v duhu sv. vere, da odvračamo
vso nepotrebno, ničemurno — ali celo grešno
govorjenje! — Toda pri sedanjih naših obiskih
se pa redkokdaj išče božja čast. Ljudje kristjani,
hodijo najrajše na obiske ob nedeljah in praznikih.
Pa kaj dostikrat obiskujejo? Namesto, da bi ob¬
iskali cerkev in izpolnili svojo versko dolžnost,
gredo nekateri na lov, so brez sv. maše, brez
pridige in sv. evangelija; drugi obiskujejo in lazijo
po planinah in gorah v smrtni nevarnosti, tam
iščejo svojega razvedrila, pravzaprav svojega
norila, — ne modrosti, ampak norosti! Zopet
drugi napravljajo svoje izlete in shode v Gospo¬
dovih dneh, na katerih vse drugo iščejo, samo
svojega Boga, stvarnika ne! O vsem drugem se
pogovarjajo, samo o božjih rečeh malo, ali celo
nič! Taki shodi ne razvedre, temuč razmodre ali
obnore. Na njih se čas trati z igrami, s pijanče¬
vanjem, plesom, tudi s snovanjem mesene za¬
ljubljenosti! Kolikorkrat se priklati grdi Judež v
podobi priliznjenega prijatelja in s hinavskim po¬
ljubom izda najsvetejše, hočem reči, iztrga vero

79

in čednost iz marsikaterega še ne pokvarjenega
srca! Vprašaj se, soli osebe, s katerimi občuješ,
res take, ki skrbe za zveličanje tvoje? In če niso;
— raztrgaj vezi, ki vlečejo tvoje srce v poželjivost,
ničernurnost in greh! Vprašaj se, četudi ti izpol-
nuješ dolžnosti svete  prijaznosti do njih? Če
jim pomagaš k čednosti! Vprašaj se, če ne merijo
tvoji pogovori zoper čast, dobro ime svojega
bližnjega? Če ga ne črniš, ne zavidaš, ne raz¬
našaš, in ne odkrivaš le njihovih napak? Uči se
od Marije svojega bližnjega tako obiskovati, da
bo tebi in njemu v dušni prid in zveličanje —
ter Bogu v čast! Poslušaj v tej zadevi zlati nauk
sv. Ignacija, ki pravi: „Ako pridejo k tebi ljudje,
posvetnjaki, samo da ti čas kradejo, govori z
njimi o Bogu, o smrti, o prihodnji sodbi in enakih
resnih rečeh! Akoravno so za vse dobro oglušeni,
jim bo vendarle tako govorjenje močno po ušesih
šumelo; in tako boš sebi in njim koristil! Zakaj,
ali pojdejo poboljšani od tebe proč, ali bodo pa
zanaprej opustili tebi dragi čas krasti! Če boš
to izpolnoval, boš iz peska bisere, iz žlindre čisto
zlato pobiral!" - Ako pa že ni vselej mogoče,
da bi imeli pri svojih obiskih le svete in pobožne
pogovore, naj bo vsaj vse vaše obnašanje do¬
stojno, pošteno, zmerno in modro, kar bo na¬
redilo dober vtisk na srce tvojega bližnjega.

Zgled.

Dva meniha, iz reda sv. Frančiška, sta se na¬
menila obiskati neko romarsko cerkev Matere

80

božje. Podasta.se na pot. Na potu pa ju vjame
temna noč v sredi velikega gozda. Žalostna ne
vesta, kaj bi začela v tej grozni temi. Trudita se
iti naprej, kar se jima začne dozdevati, kakor da
bi videla neko lepo hišo pred seboj; iztegnila sta
svoje roke proti njej, in glej, res sta dotipala
zidovje, sedaj pa poiščeta vrata in potrkata nanje,
kar slišita, da notri v hiši nekdo vpraša: Kdo je?
Nakar odgovorita, da sta dva redovnika, ki sta
se po noči po naključbi izgubila v gozdu, in bi
rada prenočila, da bi ju volkovi ne raztrgali.
Nato se odpro vrata, in dva krasno opravljena
služabnika ju prav prijazno sprejmeta. Redovnika
vprašata, kdo prebiva v tej hiši, in odgovori se
jima, da tu stanuje neka prav pobožna gospa.
Na to pravita, da bi se ji rada poklonila, in jo
za prijazni sprejem zahvalila. Ravno sedaj, jima
odgovorita služabnika, sva dobila povelje vaju k
njej pripeljati, ker želi z vama govoriti. Stopala
sta po stopnjicah kviško, in vidita vse sobe lepo
razsvitljene, olepšane in s prijetnim duhom na¬
polnjene; potem stopita v sobo, v kateri je bila
hišna posestnica. Lepa, častitljiva gospa je bila,
ki ju prav prijazno sprejme, ter vpraša, kam sta
se namenila potovati? Redovnika odgovorita, da
želita neko Marijino svetišče obiskati! Če je temu
tako, potem vama hočem dati, preden odideta,
neko pismo, katero vama utegne prav priti. Med¬
tem, ko visoka gospa z njima govori, se čutita
redovnika napolnjena z neko neznano sveto
sladkostjo in veseljem. — Podasta se spat, pa od

81

veselja ne moreta zatisniti oči. Zjutraj se zopet
podasta pred odhodom k gospej, se jej zahvalit
za prijazni sprejem in prosita za omenjeno pismo,
ter zapustita hišo. Ko se nekoliko oddaljita za¬
pazita, da pismo nima nobenega naslova, komu
naj se vroči; hočeta se v hišo vrniti, pa je več
ne moreta najti. Nato odpreta pismo, češ, komu
gre, in kaj je njegova vsebina ? Pa čudite se,
spoznala sta, da je Marija sama to pismo pisala,
in da se nanju glasi, njima velja; v tem pismu
jima razodene, da je bila Marija tista gospa, ki
sta jo po noči videla, in da jima je radi njune
pobožnosti preskrbela v onem gozdu prenočišče;
slednjič ju opominja, naj jo še zanaprej ljubita
in jej služita, za kar jima bo v življenju in ob
smrti na strani stala. Ob konci pisma je bil pod¬
pis: Jaz, devica Marija. - Lahko si mislite, kako
vesela in hvaležna ,sta bila ta dva redovnika, in
kako trdno sta sklenila, Mater božjo vse svoje
žive dni ljubiti, in ji do konca zvesto služiti!
(Alfonz Ligvorij „Slava Marije 11 ).

Molimo.

O Devica Marija! Kako si hitela, da si dru¬
žino sv. Elizabete poiskala, in jo s svojim ob¬
iskom posvetila! Obišči tudi revno stanovališče
moje duše. Hiti, o Marija, saj boljše veš kakor
jaz, kako reven sem in koliko zlegov mi žuga
z večno smrtjo. Obiskuj me pogostoma v živ¬
ljenju, pa obišči me sosebno ob smrtni uri, ker
takrat mi bo tvoje pomoči najbolj treba. Ker

6

82

nisem vreden, da bi me tukaj na zemlji s svojo
vidno pričujočnostjo oveselila, kakor si storila
mnogim svojim častivcem, mi je dovolj, da te le
v Tvojem kraljestvu, v nebesih morem videti. Tam
Te upam ljubiti in hvaliti za vse prejete dobrote.
Za sedaj sem pa zadovoljen, če me le s svojim
usmiljenjem obiščeš, zadovoljen, da le zame
moliš! Prosi torej zame, o Marija, in priporočaj
me svojemu Sinu. Amen. (Češčen. Mar. trikrat).

11. dan.

Marija — na hudi poskušnji.

Ne smemo misliti, da je imela Marija vedno
vesele ure sladkih nebeških milosti na zemlji.
Zemlja je za slehernega dolina solzd, na njej ni
vedno spomlad; danes je jasno in prijetno, jutri
oblačno in viharno, enako se spreminja življenje
človeško, in tako je bilo tudi življenje prebla-
žene Device Marije. Ona je gotovo še več brid¬
kih kot veselih ur imela. Pa ravno v križih in
bridkostih se še le prav pokaže prava dušna le¬
pota, prava ljubezen do Boga in bližnjega,
prava modrost človekova, kako namreč se ob¬
naša in prenaša take bridke poskušnje. Tudi od
te strani hočemo sedaj premišljati Marijo, da
prav spoznamo njeno dušno velikost in mod¬
rost. — Prva bridka ura za Marijo je bila, da
se je morala še kot čisto mlada deklica po
obljubi svojih svetih starišev ločiti od njihove

83

ljubeznive in skrbne postrežbe ter iti v jeruza¬
lemski tempelj, kjer je bila sicer v dobri vzgoji
pod varstvom skrbnih, starih in pobožnih žen;
— ali ljubeznive materine in očetove ljubezni
le ni imela. Kdor je to sam v zgodnji mladosti
skušal, ve, kaj čuti pri tem mehko otročje srce,
zato se nekateri dijaki še sedaj kaj težko priva¬
dijo med tujimi vzgojitelji, zdi se jim, da jim
ni za obstati, zdi se jim kakor bi jim bili oče ali
mati umrli, srce jih vleče le na dom! — Drugi
bridki in težki vdarec za Marijo je bil, ko je zve¬
dela v templju, da je njen sveti oče Joahim umrl,
Marija je to bridkost Bogu darovala, ter ga hva¬
lila. da ji je dal tako dobrega očeta in da je
tako sveto umrl. Kmalu za tem pride zopet ža¬
lostna vest, da je njena blaga in sveta mati Ana
na ravno tem potu; vsa užaljena in vdana v
voljo božjo prenaša tudi to izgubo. Ne dolgo
potem pa pridejo zopet nove bridke ure nad
njo. Zapustiti mora tempelj, kateri se ji je tolikanj
priljubil, in kjer je želela vedno ostati, pa tadanje
šege tega niso dopustile; morala se je ločiti od
templja, od svojih dragih tovarišic; o kako je
bilo to težko! Morala je še celo stopiti v zakon,
vkljub temu, da se je z vedno obljubo devištva
Bogu služiti zavezala. Zaupala pa je na Boga,
— in res ji je dal svetega ženina po njenem
duhu in srcu, deviškega Jožefa; pa tudi v tej
sveti zvezi je prišla huda poskušnja nad njo —
kmalo potem, ko se je vrnila od obiska svoje
tete Elizabete. — Sv. Jožef namreč ni nič vedel

6»

84

o skrivnostnem včlovečenji Gospodovem v Ma¬
rijinem telesu. Pretekli so že skoraj štirje meseci,
odkar je angelj Gospodov prinesel Mariji ozna-
nenje, in odkar je ona sad sv. Duha nosila v
svojem prečistem telesu. Od tedaj se je jela ta
skrivnost tudi očitno po vnanje nad Marijo raz¬
odevati. Svetemu Jožefu to ni moglo več prikrito
ostati, svojim očem je moral verjeti, — toda le
skrivnosti si ni vedel razložiti. Ojstra puščica
srčnih bolečin zadene njegovo čisto srce; on je
bil šicer o svetosti, zvestobi in pobožnosti svoje
neveste popolnoma prepričan, zato je molčal, in
se je ni upal o tem vprašati, svojim očem je pa
le moral verjeti, in ker je bil pravičen, ni delal
o njej nobene hude sodbe, temveč le velike
bridkosti je čutil zaradi te novosti v svojem srcu,
ker si je razložiti ni mogel. Najhujše ga je grizla
misel, da bi moral svojo nevesto v nevarnost
postaviti, da bi bila s kamenjem posuta. Ves za¬
mišljen, pobit in žalosten hodi okrog, pa svojih
bridkost ji ni upal razodeti; smrtne bolečine so
ga obdajale. — Pa tudi Marija je zapazila to Jo;
žefovo bolest in spremembo, pa svoje skrivnosti
mu le ni razodela; in akoravno ji Bog ni prepo¬
vedal, da ne sme te razodeti, je vendar to misel
v svojem srcu nosila, da se ne spodobi tega
čudeža odkrivati, in da gre le samemu Bogu to
razodeti. Gotovo je bila ta bridkost silno velika
ne le za sv. Jožefa, marveč zlasti še za Marijino
srce, ki je s tem molčanjem pokazala posebno
modrost. Oba sta zdihovala in molila Boga, da

85

bi on sam razodel ta skrivnostni čudež, in to
bolestno poskušnjo njunim dušam odvzel. Marija
bi bila lahko z eno samo besedo svetemu Jo¬
žefu iz te boleče poskušnje pomagala, pa tega
v svoji modrosti iz spoštovanja do te prečudne
skrivnosti ni storila. Ker pa sv. Jožef od ene
strani nikakor ni mogel dvomiti nad svetostjo
svoje neveste, od druge strani pa si tudi nikakor
ni mogel razložiti Marijinega blaženega stanu,
zato jo je mislil natihoma zapustiti, češ boljše
je, da jo zapustim predno bo „dete“ rojeno;
zakaj potem bi bila še večja sramota, in zadrega
še večja, iz katere bi ne bilo pomoči, če bi bilo
dete rojeno v moji hiši, ki ni moje! Marija je
vedela za Jožefov sklep, zato je še prisrčnejše
prosila Boga, naj ga reši te bridkosti, pa tudi
sv. Jožef je zdihoval in veliko molil za razsvit-
ljenje. — Ko je pa ta bridka poskušnja prišla
do vrha, je prišla tudi pomoč od Boga. Ker je
sv. Jožef sklenil o polnoči Marijo zapustiti, mu
pošlje Bog kratko spanje, in v tem spanji se mu
prikaže angelj, ter mu vso skrivnost pojasni,
rekoč: „Jožef, Davidov sin, ne boj se k sebi
vzeti Marije svoje žene; zakaj kar je v njej ro¬
jeno, je od sv. Duha. Rodila bo namreč Sinu in
'nrenuj njegovo ime Jezus, on bo namreč od-
Ješil svoje ljudstvo od njih grehov!" — Tako
je bil pregnan neznani dvom, in bridka žalost
iz njegove duše, in bil je pokrepčan za vse svoje
Prihodnje življenje. —

86

Častilci Marijini! Slišali ste, da je Bog v
svoji modrosti pripustil, da sta Marija in Jožef
pila zvrhani kelih bridkosti, da sta po tej hudi
poskušnji toliko bolj cenila milost božje tolažbe!
Občudovali smo Marijino srčnost,  s katero je
tiho prenašala, vsiljene sume in dvome ter sklep
svojega sv. moža; občudovali smo njeno visoko
modrost,  da se ji ni zdelo spodobno raz¬
odevati božjih skrivnosti, ter slednjič tudi njeno
molčečnost,  s katero je, kakor močna žena
zakrivala, kar bi po človeško smela razodeti.
Učimo se danes od Marije izmed drugih čednosti
zlasti ene, t. j. molčečnosti.

Nauk:

Človek bi mislil, da bo Marija kot Mati božja
večkrat govorila o svojih prednostih, katere je
Gospod storil nad njo, in se kot taka kazala
svetu. Pa ni bilo tako. Le samo sedem njenih
besedi iz celega njenega precej dolzega zem-
skega življenja so nam sveti evangelisti zapisanih
pustili. Nekaj ste jih že slišali, kaj je govorila z
angeljem, potem pri obisku svoje tete, — nekaj
jih pa še boste. Marijino življenje je bilo nena¬
vadno skrivnostno, tiho in skrito; pa ravno to
je za nas bolj poučljivo, kakor najbolj slavna
in razupita besedovanja! Dovolj imamo zgledov,
kdaj in kako imamo govoriti; učimo se toraj še
od Marije, kako nam je molčati! Marija je malo
govorila, in sicer le takrat, kadar je to zahtevala
čast božja, ali ljubezen do bližnjega! Nikdar ni


87

govorila, da bi kako pozornost nase obračala.
Njeno življenje je bilo skoraj vedna molčečnost.
Naj jo je kdo častil ali zaničeval, je molčala. V
svetem Jožefu se je zbujal sum glede njenega
materinstva, z eno samo besedo bi ga bila lahko
potolažila, pa molčala je, da ne bi povzdigovala
same sebe v časti! Pastirji in trije modri so nje¬
nega Sina molili, in brez dvoma tudi njo blagro¬
vali, pa molčala je; pismarji, farizeji in vojaki,
kakor Betlehemčanje so jo zaničevali in zasra¬
movali, pa ona je molčala. Tudi ni nič znanega
o tem, da bi bila ona druge poučevala, dasi je
bila v skrivnostih božjih bolj poučena kot drugi.
Videla je s kolikim uspehom so apostoli ozna-
novali nauk Kristusov — pa ona je zato nati-
homa Boga hvalila. Sv. Janez, učenec in ljubljenec
Jezusov, je oznanoval njegovo večno rojstvo od
Boga Očeta, toda ona je molčala. In vendar, kdo
bi bil lažje o Njem govoril, kakor ona, ki je vse
resnice iz Njegovih ust slišala, ter v svojem srcu
hranila in premišljala, pa je le molčala. Prečudna
zares je njena molčečnost!

Uči se, človek, molčečnosti od Marije! Dobro
premisli, l<aj in zakaj imaš govoriti, da ne boš
preveč govoril, grešil in se kesal. Varuj se zlasti
raznašanja, obrekovanja, laži, kletve, grešnega in
zaljubljenega govorjenja! Naloži si molčečnost
za pokoro, ter pomni, da boš moral še celo od
vsake nepotrebne besede odgovor dajati na sodbi
božji!

88

Zgled.

Poljski kralj Boleslav je umoril sv. Stanislava,
škofa, ker ga je le-ta svaril radi njegovega po-
hujšljivega življenja. Komaj pa je izvršil hudo¬
delstvo, se je zbudila v njem pekoča vest; in da
bi jo potolažil, je iskal pomoči na mnogih krajih.
Slednjič je prišel v Osoje (Ossiach) na Koroškem.
Tukaj je živel kot delavec do smrti v samostanu.
Nikdar ni nobeden slišal besedi iz njegovih ust,
kakor da bi bil mutast; za svojo pregreho si je
namreč naložil molčečnost za pokoro! Tudi ni
nikomur razodel, kdo in odkod je! Šele po nje¬
govi smrti so našli kraljevi prstan in pismo, v
katerem je povedal svoj stan, in vzrok svojega
molčanja. — Iz tega se učimo, kako treba nam
je po zgledu Marijinem vaditi se v molčečnosti
in brzdati svoj jezik!

Molimo:

O Marija, Devica najmodrejša, kako zgo¬
vorno govori Tvoje molčanje mojemu srcu! Kako
mi očita mojo jezičnost! O moj Bog, v zadoščenje
toliko tisoč pregreh, ki sem jih z svojim jezikom
storil, Ti darujem zasluženje molčečnosti Marije!
Odslej naprej naj se moja usta po zgledu Mari¬
jinem odpirajo le v Tvojo čast in v blagor mo¬
jega bližnjega! In Ti Marija, Devica najmodrejša,
sprosi mi milost in pomoč od Boga, da zvesto
spolnujem svoj sklep, da bom kdaj mogel biti

89

prištet oni izvoljeni trumi božji, ki se z jezikom
nikdar niso omadeževali, ali so se vsaj resnično
spokorili. Amen.

' (Češčena Marija trikrat.)

12. dan.

Marija — „božja Mati“.

Že je minulo približno devet mesecev tihega
in svetega življenja Marijinega v mali nazareški
hišici, od kar je odšel božji poslanec nadangeli,
Gabrijel od nje, kar pride zopet povelje — pa
ne od Boga — temveč od rimskega cesarja Avgusta,
da naj se popišejo vsi ljudje njegovega cesar¬
stva. Judje takrat niso bili več sami svoji gospo¬
darji, namreč pod rimsko oblastjo; in vsi so šli,
da bi se popisali, vsak v svoje mesto. In ker je
bilo judovsko ljudstvo razdeljeno po rodovih,
je moral vsak iti v svoj rojstni kraj svoje rodo¬
vine. Jožef in Marija sta bila pa iz rodu Davi¬
dovega, toraj sta se morala iti popisat v Davidovo
mesto v Betlehem, katero mesto je bilo na južni
strani od Jeruzalema. Pot iz Nazareta do Betle¬
hema je bila dolga in težavna nad 30 ur hoda,
b j. 4—5 dni; za Marijo, šibko petnajstletno devico,
tem težavnejša, ker je bila v blagoslovljenem
stanu, blizu poroda, in pa še ob zimskem času,
ko so pihale mrzle sape. Težko sta se toraj Jožef
in Marija podala na tako težavno pot. Toda oba
Bogu zvesto pokorna, zaupajoča na božjo pomoč,

90

se podasta na pot. Štiriindvajsetega grudna po-
poludne, ko se je že solnce k zahodu nagibalo
in prijazno obsevalo Betlehem, prideta sveta romarja,
trudna od dolzega pota, na mali griček, odkoder
se je videlo Davidovo mesto. Ko prideta v mesto,
skrbno poprašuje sv. Jožef po vseh hišah za
prenočišče, toda zastonj, povsod je bilo vse
polno ljudi — nikjer ni bilo za nju prostora.
Zapustiti sta morala negostoljubno betlehemsko
mesto, ter si ob večernem mraku poiskati kak
kotiček zunaj mesta, da bi pod milim, mrzlim
nebom ne prenočevala. Podala sta se v neko
skalnato, podgorsko duplino, na katero se je
spominjal sv. Jožef, v katero so po navadi betle¬
hemski pastirji ob hudournih nočeh svoje črede
zaganjali. Zahvalila sta Boga, da jima je vsaj to
duplino odkril; in Marija se je opiraje na sv. Jožefa
vzdignila in podala na pot v skalnato duplino.
To zapuščeno, grozno zaničljivo, kamenito votlino,
v kateri nobeden izmed nepreštetih tujcev, ki so
Betlehem prenapolnili, ni hotel prenočiti, je Bog
svojemu Sinu za rojstno palačo pripravil, da bi
v njej zagledal luč sveta. — Tu je Marija na
mrzlem kamenu sedeč v svetem zamaknjenju
brez pomoči in bolečin, kot neranjena Devica,
porodila božje Dete, ter postala Mati, ravno ob
polnoči, ko so svitle zvezde migljale nad ne¬
hvaležnim betlehemskim mestecem! — Ko se iz
svetega zamaknjenja predrami, in zagleda Dete
poleg sebe — o koliko sveto in nepopisno ve¬
selje občuti ob pogledu v obličje Deteta, katero

91

je tolikanj videti želela, in o katerem je bila pre¬
pričana, da je pravi Bog, Kdo more njena tedanja
srčna čutila prav umeti, ko je gledala čudež
božjega rojstva? V tem trenutku se je resnično
Marija čutila v svetem veselju „blagoslovljeno“
med vsemi ženami, nad katero je Gospod velike
reči storil, ker jo je obvaroval vsega prokletstva
Adamovih otrok, ker jo je obvaroval prokletstva
izvirnega greha, pod katerim zdihujemo vsi; ker
ji je odvzel nerodovidnost, katera je pri Judih
splošno za sramotno in nečastno veljala; ker ji
je odvzel prokletstvo mater, ki je brez bolečin,
kot neranjena Devica v devištvu spočela in ro¬
dila! — Pa kakor je Marija blagrovala sebe, tako
jo moramo blagrovati tudi mi! Da, res! Če je
Jezus solnce resnice in življenja, je pa Marija
jutranja zarija, iz njenega naročja je izšlo to solnce,
ki razsvetljuje svet! Če je Jezus najlepši sad, ki
ga nam je zemlja dala, je Marija blaženo deblo,
ki je ta sad rodilo! Če je Jezus Jehova — Bog,
ki je iz gorečega grma Mojzesu govoril, je pa
Marija ta čudežni goreči grm, katerega ogenj
ni končal, če je prav vsega vnemal; in če je
Jezus prišel k nam, kot nebeška rosa, je pa
Marija meglica, ki je to roso v dolino solza ro¬
sila! — Med vsemi slavnimi naslovi, katere je
sv. cerkev Mariji dajala, in jih ji še daje, je go¬
tovo najčastitljivejši ta, da imenuje Marijo —
Jezusovo Mater!  — Pomislite le: Jezus ima
svoj šotor nad solncem in zvezdami — Marija
je pa — Njegova mati; nebo je Jezusova palača

92

— Marija je pa — Njegova Mati; zemlja je pod¬
nožje njegovih nog — Marija je pa — Njegova
Mati; angeli so Njegovi služabniki — Marija je
pa— Njegova Mati; ves svet in stvarstvo je Nje¬
govo delo — Marija je pa —Njegova Mati! Ali
ni pa res, da med vsemi naslovi, kateri se Mariji
spodobijo in ji po pravici gredb, je najčastitljivši
ta: da je Marija Mati Jezusova — Mati božja!?
In najčastitljivši dan zanjo je bil oni, ko je Jezusa
rodila, se Mater Njegovo spričala in skazala, še
bolj, kakor dan njenega vnebovzetja in kronanja
kot kraljice nebes in zemlje! Od tega dneva, ko
je Mati Jezusova v pravem pomenu postala in
ga rodila, izvira vsa njena velika čast, zvišenost,
slava njeno veselje in blesk, ki ne bo nikdar
otemnel, temuč jo celo večnost obsvital!

Nauk.

Kristjani! Vsi visoko častimo Marijo - Mater
našega Boga; zlasti pa ve krščanske matere po¬
snemajte zgled Marije — „Matere“ —, da boste
vredne lepega imena „mati“, in sicer v trojnem
pomenu: 1. da branite svoje otroke pred njiho
vimi sovražniki; 2. da zgubljene iščete, in 3. da
jih krščansko vzgojujete, kakor Mati Marija!
a) Z veliko skrbjo in materino ljubeznijo —
kakor boste pozneje slišali — vstane hitro Marija
iz spanja, ko ji Jožef pove angeljevo besedo,
da naj vzame Dete in Mater, ter naj beži v Egipt,
brez da bi se branila ali strašila težavnega in
nevarnega pota; pripravljena kri in življenje dati,

93

da reši svoje Dete, zavije v plašč in pritisne na
svoje srce, ter hiti na neznano pot z njim. •—
Tako morate tudi ve matere za vsako ceno srčnost
imeti za telesno in dušno življenje svojih otrok,
ter jih rešiti napadov raznih herodežev, ki jih
zalezujejo. To je vaša sveta in ojstra dolžnost,
za katero hote odgovor dajale pred večnim sod¬
nikom, in katera vam bo vašo smrt lahko ali
težko delala! Rešujte svoje otroke herodežev,
lahkomišljenih, slabih tovarišev, grešnih zvez in
znanj; nevarnih plesov, skrivnih shodov in vseh
nevarnih priložnosti, da boste mogle odgovor
dati pred vsegavednim božjim sodnikom ter reči:
»Rešila sem otroke, katere si mi dal, po moji krivdi
se ni nihče izgubi!!“

b) Jožef in Marija sta zgubila svojega Sina
na potu v Jeruzalem. Ko Ga pa pogrešita, se
hitro vrneta Ga iskat. Z žalostnim srcem Ga iščeta,
in ne mirujeta, dokler Ga ne najdeta. Lep zgled
starišem, posebno materam, ki so morda zaradi
greha zgubile svoje otroke. Prazne in neopra¬
vičene so besede, ki slišijo iz ust nekaterih brez¬
skrbnih mater: saj vse nič ne pomaga, duh časa
je tak, vsaj so drugi tudi taki. To so pač izgo
v ori pred svetom, ki mimogredoč pomirijo vest,
ki se pa toliko hujše zbudi ob smrtni uri. ko se
bliža Bog s svojo sodbo! O iščite svojih zgub¬
ljenih otrok z resnim opominjevanjem, svarjenjem,
s kaznimi in svojim lepim zgledom in molitvijo,
in ne dajte si miru, dokler jih ne iztrgate iz
grešnih rok, ter zopet spravite na pravo pot!

94

c) Lep zgled vam daje Marija s tem, kako
skrbi za svojega Sina od jaslic do njegove krvave
smrti na križu. Tako morate tudi ve skrbeti za
vzrejo svojih otrok, in sicer še bolj za dušno,
kot telesno vzgojo. Vzrejajte svoje otroke za
Boga, za čednost, za nebesa; vodite jih v cerkev,
molite z njimi, dajajte jim lepe zglede vere in
pobožnosti, ter navdušujte jih za večkratni vredni
prejem svetih zakramentov, za koristne bratovščine,
sveto branje, za obiskovanje cerkve, za strah
božji, za beg pred slabo druščino in tovaršijo,
za ljubezen do doma in samote itd.

Zgled.

Blažena Marija Viktorija, ustanoviteljica reda
Marijinega oznanjenja, je bila rojena v Genovi.
Od svoje mladosti je pobožno živela in sklenila
vedno deviško živeti; toda zoper svojo voljo je
morala skleniti zakon z nekim plemenitim me¬
ščanom Angelom Strata. Dobila je z njim tri
sinove in dve hčeri, in ko je četrtega sina ob¬
nosila, je postala vdova, šele 25 let stara. Po
smrti svojega moža je postala silno otožna in
žalostna. Da bi zadobila tolažbo in svet, se je
zatekla k Mariji, ter se vrže pred njeno milostno
podobo, ter prosi in zdihuje, ter ji izroča svoje
otroke. Zdelo se ji je, da je uslišana, in kakor
da bi bila slišala besede iz Marijinih ust: „Bodi
potolažena, vse se bo dobro izšlo!“ Zares se
je tako zgodilo. Njeni otroci so bili prav čed-
nostni in pobožni, in nekateri so se po samo-

95

staruh za vedno Bogu posvetili. Mati sama je
postala leta 1604. ustanoviteljica reda oznanjenja
Marijinega, katerega je papež Pavel V. potrdil,
in kateri red si je za poglavitno nalogo odločil:
častiti Marijo „Mater“!

Tako se priporočajte tudi ve krščanske ma¬
tere z zaupanjem Materi Mariji za blagor svojih
otrok ter jo prosite rekoč: „0 Marija, pokaži, da
si Mati, pa tudi vas Marija ne bo zapustila!"

Molimo.

Bog, ki si po rodovitnem devištvu svete
Marije človeškemu rodu dar večnega zveličanja
dodelil, daj, prosimo, da Njo za nas prositi ču¬
timo, po kateri nam je sreča došla prejeti začetnika
življenja, Gospoda našega Jezusa Kristusa, Sina
Tvojega. Amen. (Češč. Mar. trikrat.)

13. d a n.

Marija in meč bolečin.

Rajsko veselje in nebeške sladkosti, katere
je Marija občutila v svetej in blaženej božični
noči, ko je gledala v obličje svojega Boga tako
v podobi svojega sina, ko je poslušala angeljsko
petje in videla gorečo pobožnost pastirčkov, so
za Marijo hitro prešle. Prešlo je pa tudi že osem
dni, odkar je bilo Dete rojeno, in postava je
zahtevala, da se Dete obreže. To obrezovanje
je bilo od Boga zapovedan obred, po katerem

96

je bil vsak Izraelec v občestvo božjega ljudstva
sprejet, ter je postal deležen njegovih pravic;
bilo je predpodoba našega sv. krsta. To obre¬
zovanje pa ni bilo brez bolečin, ker vsak je bil
ranjen z nožem na telesnem delu tako, da je
tekla kri v znamenje sprave in zadoščenja. —
Preblažena Devica in Mati Marija je dobro vedela,
da njeno Dete, ker je bilo Sin božji, ni vezala
Mojzesova postava, zlasti še, ker je spravni in
očiščevalni namen imela, česar Sin božji ni po¬
treboval; rada bi se bila temu obredu odtegnila,
ker je bil z bolečinami in s poniževanjem sklenjen,
pa si tega brez božjega povelja ni upala. Zve¬
ličar pa se je hotel podvreči tej postavi v spriče-
vanje svoje resnične človeške narave, svojega
rodu od Abrahama, ter da mu Judje niso mogli
očitati, da je neobrezan, kar jim je bilo v sramoto,
in da je pokazal pokorščino do postave, da bi
rešil nje, ki so bili pod postavo, da bi posinov-
ljenje božje prejeli! —

V Betlehemu je bila judovska molilnica, kakor
po drugih izraelskih mestih, v kateri so molili, in
v kateri se jim je brala in razlagala beseda božja,
toda daritve se niso v njej opravljale, temveč
samo V jeruzalemskem templju. Duhovnik takih
molilnic je navadno opravljal tudi obrezovanje,
in četudi je smel vsak Izraelec sam obrezovati,
so vendar pobožne matere rade videle, da je
njihove sinove le duhovnik obrezoval, tako je
tudi naša nebeška Mati želela, da bi na njenem
nebeškem Sinu duhovnik ta obred opravil. In ko

97

pride ta dan, vzame nebeška Mati Dete v svoje
naročje, ter je tako postala altar, na katerem je
tekla prva daritvena božja kri za odrešenje sveta.
Marija je skrbno pazila, da se nobena kapljica
krvi ne zgubi in je z vsemi angelji molila in ča¬
stila te prve kapljice božje krvi, ker je bila pre¬
pričana, kako dopadljive so bile te prve kapljice
krvi Bogu, vse bolj kakor kri kozlov in juncev,
in da bi ena sama zadostovala za odrešenje vseh
ljudi. Dete se joka, ne samo radi noževih bolečin,
ampak ker spozna s koliko trdobo se bodo
ljudje ustavljali njegovi presladki ljubezni! Pa
tudi naša ljuba Mati je z Njim vse te bolečine
občutila, ter se z Njim jokala; ona je vedela, da
bo njen otrok, ki sedaj pri obrezovanju vprvič
preliva kri, nekdaj v neznanih bolečinah vso svojo
kri na križu do zadnje kapljice prelil — in ta
misel je napravljala Mariji večjo bolečino in žalost,
kakor si jo človek more misliti!

Toda te bolečine so bile le napovedovalke
še večjih prihodnjih bolečin, katere je imela Marija
še prestati. Sv. cerkev časti zlasti sedem Marijinih
žalosti, ker je Marija v svojem življenju ravno v
sedmerih priložnostih največ trpela. Zato vidite
na podobah žalostne Matere božje sedem mečev
v njenem srcu! Prvi bridkostni meč v njenem
srcu je bil: prerokovanje Simeona v templju;
drugi: njen beg v Egipt; tretji: zguba dvanajst¬
letnega Jezusa; četrti: Jezus na križevem potu;
Peti: Jezus na križu ; šesti: mrtev Jezus v njenem
naročju; sedmi: Jezus v grob položen.

7

98

Zopet je velika Mojzesova postava, da je
moral biti vsaki prvorojeni Izraelec moškega spola
štirideset dni po rojstvu v tempelj prinešen, ter
tam Bogu darovan in z malim darom od¬
kupljen. Tako sta tudi Jožef in Marija štirideseti
dan po rojstvu nesla malega Jezuščka v jeru¬
zalemski tempelj, da bi ga Bogu darovala in dar
opravila. Bil je pa ravno ob tej uri v templju
prerok Simeon, kateremu je Bog razodel, da ne
bo umrl, dokler ne vidi maziljenca Gospodovega!
In ko pride Marija z Jezusom v tempelj, Ga
Simeon po razsvitljenju sv. Duha precej spozna, v
svoje naročje vzame ter pomenljive besede Ma¬
riji reče: „Glej, ta je postavljen v padec in v
vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kate¬
remu se bo zoper govorilo. In tvojo lastno dušo
bo meč presunil . (Luk 2. 34.) — S temi be¬
sedami je Simeon razsvitljen po sv. Duhu, de¬
viški Materi prerokoval, koliko trpljenja čaka
njenega Sina in kolike bolečine njo bolečine,
ki jo bodo tako bolele, kakor da bi bila njena
duša z mečem prebodena. To Simeonovo pre¬
rokovanje je bil prvi bridkostni meč, ki je dušo
deviške Matere presunil. Odslej ni mogla imeti
Marija nobene vesele ure več v življenju, ker je
že naprej vedela kaj jo čaka. Marija je že itak
imela preroškega duha v sebi, ki ji je spoznati
dajal, kaj čaka njo in Sina, pa tudi iz sv. pisma
je to vedela, vrhutega je pa sedaj po Simeonu še
bolj določno in natančno vse to spoznala. Odslej
je že v duhu naprej gledala in vedela, da Ga

99

bodo veliki duhovni, pismarji, farizeji in drugi
zaničevali in mu nasprotovali. Že naprej je ve¬
dela, da Ga bodo imeli za preklinjevavca božjega
in smrti vrednega, kakor Ga je pozneje Kajfa v
resnici dolžil; naprej je vedela, da Ga bodo imeli
za malovrednega človeka nizkega stanu, kakor
so Mu pozneje res zaničljivo očitali, češ, ali ni
tesarjev sin ? Naprej je vedela, da ga bodo imeli
za nevedneža, kakor so mu pozneje res očitali,
rekoč: „Kako bo ta umel pisma, ki se jih ni učil ?“
Naprej je vedela, da Ga bodo imeli za krivega
preroka, kakor se je res zgodilo, da so mu oči
zavezali, Ga v obraz tepli in rekli: Prerokuj
nam, kdo te je udaril? Vedela je, da Ga bodo
za norca imeli kakor so Ga res Judje imeli, češ
brez uma je, kaj Ga boste poslušali! Vedela
je, da Ga bodo imeli za pijanca in požrešneža,
kakor je res bilo, ko so mu rekli: Ta je pijanec in
požrešnik in prijatelj grešnikov! Vedela je, da
da Ga bodo imeli za vražarja, kar se je zgodilo,
ko so mu očitali, da s pomočjo višjega hudiča
hudiče izganja. Vedela je, da Ga bodo imeli za
od hudiča obsedenega, kar so mu res očitali:
»Kaj ne govorimo prav, da si Samarijan, in da
imaš hudiča?" Vedela je, da Ga bodo smatrali za
tako zlobnega in hudobnega človeka, da se jim
še ne bo zdelo vredno njegovih del preiskovati,
kakor se res razvidi iz besedi, ki so jih Judje
Pilatu govorili: „Ko bi ta človek ne bil hudo-
delnik, bi Ga ne bili tebi izdali!“ — Oh, kako so
morale take misli že naprej Marijo v srcu peči

7 *

100

še preden jih je slišala, odkar je izvedela iz
Simeonovih ust, da se mu bo „zoper“ govorilo!
Če že vsako mater boli, če se njeni otroci po
nedolžnem sodijo in obrekujejo, koliko bolj je
moralo šele Marijo boleti, ko je vedela, da je
njen Sin sama božja modrost, resnica in svetost!
Pač res, da odslej presveta Devica ni mogla no¬
bene vesele ure imeti v življenju, kakor je raz¬
odela sv. Brigiti. — Kolikorkrat je Marija ogledovala
svoje nebeško Dete, se je njeno nebeško veselje
nad Njim takoj spremenilo v najbridkejšo žalost.
Zamislila se je v Njegovo prihodnje dušno in
telesno trpljenje. — Kadar mu je dajala živež,
mislila je na žolč in kis, ki mu ga bodo kdaj
podali. Kadar ga je oblačila, je-mislila na bičanje,
ko bodo rabeljske roke trgale obleko z Njega
in Njegovo telo razteple in razmesarile. Kadar
Mu je lase ravnala, je mislila na ostro trnje, ki
bo prebadalo njegovo glavo. Kadar je poljubo-
vala Njegove ročice, je mislila na ostre žeblje,
s katerimi bodo kdaj prebodene. Častilci Ma¬
rijini! Pri nas čas žalost polajša in potolaži, pri
Mariji je pa postajala žalost s časom vedno
večja ! Kakor je Kristus rastel na starosti, modrosti
in milosti, toiiko bolj je z Njim rastla Marijina
žalost; kolikor bolj se je bližal čas Njegovega
trpljenja, toliko bolj se je tudi množila žalost in
bolečina ljubeče Matere !

Nauk.

Dragi poslušavec! Morebiti tudi tebe ob¬
iskujejo trpljenja, ki ti prebadajo, kakor ostri meči

101

tvoje srce? Morebiti ti bolečine prizadeva tvoja
revščina, pomanjkanje, bolezen, zaradi česar ve¬
liko solz pretočiš! Morebiti ti napravljajo hudobni
jeziki z obrekovanjem, krivičnimi in lažnivimi
sodbami hude dušne bolečine, ki kakor pekoče
puščice ranijo tvoje srce ? Ve žene morate morda
veliko trpeti radi surovosti, neusmiljenosti, roba¬
tosti, pijanosti in razuzdanosti svojih mož; —
ali pa nasprotno imate morebiti vi možje dosti
bolečin radi upornosti, kljubovanja svojih žena;
vam staršem morebiti vaši otroci prebadajo srce
z nepokorščino, z divjim, nehvaležnim življenjem?
O, če eden ali drugi meč prebada tvoje srce,
oziraj se na žalostno Mater božjo ter pomisli,
koliko je ona morala trpeti vse svoje življenje,
dasiravno ni nikoli najmanjšega greha storila, ti
si pa grešnik; zato ne smeš tožiti, če te trpljenje
zadene; primerjaj nadalje svoje trpljenje z nje¬
nimi bolečinami, in spoznati boš moral, da tvoje
bolečine so le majhne v primeri k njenim. Trpi
in molči, dokler Gospodu dopada, ker druzega
pota ni v nebesa ! Če ti torej Bog presune tvoje
srce s kakim mečem, t. j. če se ne čutiš, da si
trpljenja sam kriv, prenašaj ga z vdanostjo v
voljo božjo in moli z Jezusom: „Moj oče, ako
je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja od mene;
vendar ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi!"

Če ti drugi ljudje zasade meč v srce, to je,
če ti drugi napravljajo žalost, nikar se ne jezi
nad njimi, imej potrpljenje z njimi, saj so tvoji
sovražniki tudi tvoji bratje in sestre, podobe

102

božje in drago odkupljeni z Jezusovo krvjo!
Če si pa sam sebi meč v srce potisnil, to je, če
si svojega trpljenja sam kriv radi greha, prenašaj
ga v duhu pokore kot zasluženo kazen za grehe,
in reci z desnim razbojnikom: „Po pravici trpim,
zakaj po zasluženju svojih del prejemam !“ Vedi
pa, da ■ kolikorkrat kak greh storiš, porineš meč
v svoje srce. pa tudi v srce svoje nebeške Ma¬
tere, ker zaradi naših grehov je meč bolečin
prebadal njeno srce, kar ti kaže naslednji

zgled.

Oče Roviglione iz družbe Jezusove pripo¬
veduje, da je neki mladenič rad častil žalostno
Mater božjo pred njeno podobo. Neko noč pa
je bil nesrečen, da je storil smrtni greh. Ko
zjutraj spet pride pred podobo, pa Marija ni
imela sedem, marveč osem mečev v svojem srcu.
Ko se je na tem začudil, sliši glas, da je njegov
greh osmi meč pridejal. Skesan in ginjen se spove
takoj svojega greha, ter zopet zadobi milost
božjo po svoji nebeški srednjici!

Molimo:

O žalostna Mati Marija! Ne samo en meč —
temveč toliko mečev sem zasadil jaz v tvoje
srce, kolikor sem grehov storil. Ne tebi, ampak
meni se spodobijo meči za kazen mojih grehov!
Ker si pa vendarzavoljo mene hotela toliko trpeti, o
sprosi mi tudi milost, da se svojih grehov prav
skesam in spokorim, s katerimi sem že tolikokrat

103

zaslužil pekel. O sprosi mi milost, zlasti kadar
bom umiral, da ne bom umrl neskesan, temveč
z resnično žalostjo nad svojimi grehi, ter tako
smel braz strahu stopiti pred svojega sodnika —
tvojega božjega Sina! Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

14. dan.

Marija — na begu v Egipt.

Še enkrat se je imelo presveto deviško srce
preblažene Matere božje z veseljem in nebeško
radostjo napolniti in sicer ondaj, ko so trije
modri prišli z svojimi zakladi obiskat, molit in
kraljevo obdarovat njeno božje Dete. Veselilo
se je njeno srce ne samo radi tega, ker so jo
trije kralji blagrovali kot presrečno Mater včlo-
večenega Boga in ker je spoznala spolnjenje svoje
lastne besede: Odslej me bodo poveličevali vsi
narodi, marveč še toliko bolj radi tega, ker so
njenemu Sinu — božje češčenje skazovali. Ve¬
selilo se je njeno srce, ker so trije modri tako slo¬
vesno njenemu Detetu s tako imenitnimi darovi
stregli, kteremu je doslej le samo tako slabo
streho in revno posteljico mogla preskrbeti, in
Ga le sama z Jožefom v svojem ponižnem srcu
kot svojega Boga častiti mogla! — Veselilo se
je njeno srce, ko je spoznala, da trije modri
niso prišli le v svojem lastnem imenu temveč,
da so bili zastopniki vseh ljudstev, vseh kralje-

104

štev, da so bili prvine nevernikov, poslanci pri¬
hodnjih nevernih rodov, ki se imajo h Kristusu
spreobrniti. V njih so klečala vsa ljudstva vseh
časov pred jaslicami, toraj tudi mi, ki smo od
nevernih prednikov bili poklicani k sveti veri.
Spoznala je v njih spreobrnjenje vseh grešnikov
prihodnjih časov v kraljestvu Kristusovem. Pa še
nekaj! — Videla in spoznala je, da je ona sred-
njica odrešenja vesoljnega sveta, da brez nje
ne bi bilo krščanstva, še Kristusa ne! Spoznala
je, da je Mati krščanstva, ker nam je rodila Kri¬
stusa in ž njim dala nadnaravno dušno življenje,
kakor nam daje telesna mati časno življenje. —
Malija je res delivka vseh milosti, iz njenih žil
je tekla kri, ki nas je rešila; ona je božja njiva,
na kteri raste naš nebeški kruh, ona je prebla-
ženi grozd, iz kterega nam teče vino božje krvi!
Nihče ne bo veren, nihče se ne spreobrne, nihče
ne bo zveličan, kakor le po njej, ker po njenih
rokah nam tečejo vse milosti božje! In ravno to
njeno spoznanje, koliko veljavo namreč ima pri
odrešenju sveta, je njeno srce s prečudno slad¬
kostjo in radostjo napolnjevalo! —Toda to njeno
veselje se je imelo kaj hitro v bridkost in žalost
spremeniti in pričeti se je imelo spolnjenje Si¬
meonovega prerokavanja, da bo njeno srce meč
presunil. Komaj so odrinili trije kralji in ko je
Herod videl, da je ogoljufan, da se ne vrnejo
več k njemu nazaj, in ko pride glas do njego¬
vega kraljevega sedeža, da je bil Gospod že v
templju, da brž grozno povelje, kakor nam pove

105

sv. pismo, da naj pomore vse fantiče v Betle¬
hemu in v njegovih pokrajinah, ki so po dve
leti ali manj stari, ker je menil s tem ukazom
najbolj gotovo svoj hudobni namen doseči: da
bo umoril z njimi tudi božje Dete! Toda božja
previdnost je skrbno čula nad - božjim Detetom
in sveto družino in še preden se je to povelje
krviželjnega Heroda spolnilo, »glej, že se prikaže
angel Gospodov Jožefu v spanju, rekoč: Vstani,
vzemi Dete in njegovo Mater in beži v Egipt,
in bodi tam, dokler ti ne porečem; zakaj Herod
bo Dete iskal, da bi ga končal. In (Jožef) je
vstal, vzel Dete in njegovo Mater ponoči, in se
je ognil v Egipt." (Mat. 2. 13—14.)

V teh kratkih besedah je zapisana dolga
zgodba bridkosti in težav, ki jih je imela Marija
na begu v Egipt prestajati; kako hitro se je pri¬
čela spolnovati beseda starega Simeona, da se
bo Detetu nasprotovalo! In to je bil drugi meč,
ki je prebodel presveto Marijino srce! Premis¬
limo nekoliko Marijine bridkosti na potu v Egipt.
— Vstani, vzemi Dete in Mater, ker Herod bo
Dete iskal, da bi ga končal! Strašna beseda za
Marijo! V božjo voljo vdana se hitro pripravi
in poda na pot v mrzli noči! Očetje in matere,
kako bi bilo vam pri srcu, ko bi nepričakovano
in nagloma po noči morali bežati s svojimi
otroci iz svoje domačije? Tako si vsaj nekoliko
lahko mislite Marijino bolečino, ki mora na tako
dolgo, težavno in neznano pot! Oh, koliko je
Marija trpela radi težav in pomanjkanja živeža

106

in vsega na tem dolgem potu?! Pot v Egipt je
po trditvi učenih znašala 100 milj, nad 30 dni
hoda. Pa kaka pot? Neobhojena, neobljudena,
ker hoditi sta morala sv. Jožef in Marija le po
skritih potih, da ne prideta v roke Herodovim
zasledovalcem. Če pomislimo, da je bila Marija
takrat šibka petnajstletna devica, si lahko mislimo,
kako utrujena in spehana je bila dostikrat. Ka¬
kšno postrežbo pa je imela na potu? Nobene!
Jožef in Marija sta bila uboga, torej razven malo
vode in kruha nista imela kaj seboj vzeti. Pa
tudi to je pošlo, da je morala sv družina dosti¬
krat stradati. Kolika bolečina za Marijo, ko vidi
božje Dete stradati in kruha prositi, pa ga Mu
ne more dati! — ln kak počitek so imeli po
noči? Pod milim nebom, na goli zemlji, ali v kaki
duplini, ali brlogu in to pozimi! ysak, kdor bi
bil to družino videl, bi si gotovo mislil: To mora
biti kaka zelo ubožna — beraška družina! — Pa
ne samo telesnih, temveč tudi dušnih bridkosti
je imela Marija na tem bežnem potu brez mere!
Ena taka dušna britkost za Marijo je bil „strah.“
Strah je dušna muka in bolečina, ki dušo tako
zbega in prevzame, da se mu komaj kaka druga
muka more meriti. Strah je že dostikrat močnemu
možaku kar hkrati lase obelil. Sedaj si pa pred
oči postavite strah in grozo preblažene Device,
ko je zaslišala besede: Beži, Herod hoče Dete
pokončati' Kdo si more nadalje misliti str h in
grozo, katera je trla njeno srce na ponočnem po;
potovanju skozi deželo kraljevega trinoga, ali

107

skozi arabsko puščavo, kjer so rjule divje zveri,
kjer so se plazili nečloveški in neusmiljeni ro¬
parji ! Strah je pa toliko hujši, kolikor večje je
hudo, kterega se človek boji, in kolikor bolj
spozna velikost in grozo tega hudega in ko¬
likor bolj je občutljiva duša, ktero velik strah
napade. Po tem moramo meriti mi strah Mariji¬
nega srca!

Zakaj se je bala Marija? Kakšen strah je
pretresal njeno srce? Za svojega Jezuščka se je
bala, da bi njen Sinček ne prišel v roke zdiv¬
janih trinogov. Velikosti tega strahu ne more,
razven Boga, nihče tako premeriti, kakor Marija
sama; vsaj vsi angeli skupaj ne spoznajo tako
čisto, kakor Marija sama, kaj se pravi Jezusa
zgubiti. Pa tudi ta strah, četudi neizmerno velik,
ni bila najhujša bridkost srcu Matere božje; kar
je njeno srce najhujše trgalo, je bilo prega¬
njanje  njenega božjega Sina. Kdor hoče gro¬
zovito trpinčiti materino srce, naj ne preganja
matere, temveč njeno dete. Le tako moremo ne¬
koliko umeti Marijino bolečino, ker je videla, kako
strežejo po življenju božjemu Sinu? Kakor ni
vsa materina ljubezen celega sveta prav za prav
nič v primeri k onej vzvišenej ljubezni, s ktero je
ljubila svoje nebeško Dete, tako se tudi nobena
bolečina ne more primerjati z ono bolečino,
katero je občutilo Marijino materino srce, ko je
videla, da hudobni ljudje strežejo po življenju
Njemu, svojemu Zveličarju, katerega so celih štiri
tisoč dolgih let tako željno vsi pravični pričako-

108

vali. Če bi se ljudje tudi nič ne bili Zanj zme¬
nili, že to bi bilo moralo njeno materino srce
hudo žgati, koliko bolj pa še le sedaj, ko vidi,
da Ga preganjajo, da zevajo po njegovi krvi,
po krvi, ktero mu je sam sv. Duh storil iz nje¬
nega materinega srca v njihovo lastno odre¬
šenje ! —

Nauk:

Morebiti bi kdo utegnil misliti in vprašati:
Zakaj je pač Kristus bežal, saj bi se bil kakor
Bog lahko branil pred grozovitim Herodom
brez vsega truda — sama sapica iz njegovih ust
bi bila zadostna, Heroda in njegove pomagače
umoriti! Zakaj je toraj bežal?

Kristus ni bežal za se — temveč radi nas;
to je, bežal je, da nam je dal zgled, ki naj nas
uči, da nam je beg velikokrat potreben, zlasti če
je v nevarnosti naše dušno, večno življenje.
Nam toraj velja: beži — ker v begu je rešenje!
— Sv. pismo nam omeni več begov. Nekateri so
bežali, ko bi ne smeli  bežati; tako še mnogi
bežijo, ki bi nikakor ne smeli bežati. Kajn je
bežal pred obličjem Gospodovim; Jona je bežal,
ker ni hotel spolniti povelja božjega; zgub¬
ljeni sin je bežal iz očetove hiše ; — tako po Kaj¬
novo bežijo marsikateri od pridige, od službe
božje, iz cerkve; marsikateri bežijo po Jonovo
pred navdihi božjimi; mnogi bežijo, kakor zgub¬
ljeni sin pred nebeškim Očetom z zapravljivim
in grešnim življenjem! Toda tacega bega nas

109

Kristus s svojim begom ne uči! — Dostikrat
nam je pa beg potreben, in takrat moramo be¬
žati, če je v nevarnosti naše zveličanje. Bežal je
Abraham iz svoje dežele; zapustil je svojo so-
rodovino, svoje znance — in prijatelje, in ni hotel
ostati med brezbožniki, ter tako Bogu dopadel.
Bežal je Lot četudi nerad, in rešil se je; bežal
je egiptovski Jožef spred obličja hudobne gos¬
podinje, ki ga je v greh napeljevala. Popustil je
svoj plašč, čeravno si je s tem napravil veliko
trpljenja; bežal je tudi Elija pred obličjem nališ-
pane Jezabele, tako bežati nas Kristus uči, da
uidemo svojim dušnim morilcem. Nekateri pa
niso hoteli tako bežati, ko bi bili morali, in zato
so bili nesrečni I — Dina, Jakobova hči, ni be¬
žala in zgubila je svoje devištvo; Samson ni bežal
pred Dalilo in sovražniki so ga vjeli; Peter ni
bežal, akoravno ga je Kristus svaril, postopal je
pri slabi tovaršiji in družbi na dvoru velikega
duhovna, ni bežal od ognja — in zatajil je tri¬
krat svojega Gospoda. Ti zgledi nas učijo, da
nam je beg velikokrat potreben in zveličaven.
Bežati moramo pred grehom in pred grešno
priložnostjo, bežati moramo pred slabo tovar-
šijo, da se rešimo, da obvarujemo svoje duše
greha. — Kdor pa nevarnosti išče, ali je noče
zapustiti — pade — gotovo pade, in se celo
lahko pogubi! Pomisli to ti, nespametna dekle,
ki svojih herodov iščeš in čakaš na plesu, v go¬
stilni po noči, ki ti tvojo dušo umore — in ti
Nespameten mladenič iščeš ponoči in po slabih

110

hišah herodijad, ki ti ostrupe in vzemo dušno
življenje in zveličanje. Pomislite te posledice —
in varujte se moriinih herodov in herodijad,
ki vam po življenju strežejo, da rešite svoje duše!

Zgled!

Ko je častita sestra Ivana, frančiškanka, nekoč
premišljevala Jezusov beg v Egipt, je čula velik
ropot, kakor bi oboroženi ljudje koga prega¬
njali. Kar zagleda lepega fantiča bežati in ga
sliši klicati: O Ivana, pomagaj mi, skrij me! Jaz
sem Jezus iz Nazareta. Bežim pred grešniki, ki
me hočejo umoriti kakor nekdaj Herod, reši
me! Glejte, kaj je greh že vse storil, in še stori;
bojte se ga! —

Molimo!

O sladka Mati Marija! Tudi mi tavamo v ža¬
lostni egiptovski deželi pregnanstva, in nismo
nikdar varni pred mnogoterimi herodi, ki nas
iščejo in skušajo umoriti. O bodi nam ti mogočna
varuhinja, bodi nam zvesta spremljevalka, hiti
nam na pomoč na našem popotovanju v večnost,
in ne pusti, da bi nas kaka reč ločila od Jezusa,
marveč sprosi nam radi bolečin, katere si ti na
begu v Egipt pretrpela, milost, da bomo kedaj
s teboj združeni mogli svojega preganjanega
Zveličarja v deželi izvoljenih večno ljubiti. Amen-

(Češčena Marija trikrat.)

111

15. dan.

Marija izgubi Jezusa.

Dolga in težavna je bila pot na begu v Egipt.
Po dolgih in raznih bridkostih je dospela sveta
družina v Egipt; pravijo, da do mesta „Helio-
polis“ t.j. solnčnega mesta, v katerem je bil Mojzes
rojen. Pa kakor se ji je hudo godilo na potutje,
ravno tako hudo se ji je godilo v Egiptu. Naj¬
potrebnejšega jej je primanjkovalo. Bili so kakor
nekdaj Judje v pravi egiptovski sužnosti. Kruh
sužnosti je pa grenak. Daleč proč od svoje do¬
movine, daleč od svojih domačih ljudi, med ptujci,
med malikovalci, ki jih po strani gledajo in še ne
razumejo, morajo bivati, zlasti pa jim je hudo
radi tega, ker ni bilo templja, v katerem bi pra¬
vega Boga molili, ker Egipčani so bili neverni
malikovalci. Divji Egipčanje so ondaj živali po
božje častili; vol jim je bil najvišji deželni bog;
odtod tudi zlato tele, katero so nekdaj Izraelci
pod Sinajsko goro molili. Kakor se jim je trda
godila za vsakdanji kruhek, ker se je sv. Jožef
staral, ker je bila Marija še šibka Devica in
Jezušček še tako mlad, — toliko bolj jih je šele
mučilo neverno, malikovalsko življenje onega
divjega ljudstva! — Mislimo si Marijo z malim
Jezuščkom na njenem naročju! Kolike bridkosti
so morale napolnjevati njeno presveto dušo v tej
neverski temoti! Nobeno srce ni toliko hrepenelo
po spoznanju in češčenju pravega Boga in nje-

112

govega Sina kot Marijino srce! Marija nosi na svojih
rokah v sredi teh malikovalskih gnjusob Njega,
kateremu edino se spodobi božje češčenje, — pa
tu Ga nihče ne pozna, živi med njimi kakor v
sredi ostrupljene mlakuže. Nobeno srce ni toliko
hrepenelo po rešenju duš kot Marijino srce, pa
tu vidi cela ljudstva v grozni zmoti, v ostudnem
malikovalstvu, ki so padala v žrelo pekla! Mi še
prav razumeti ne moremo, kaj je trpela Marijina
duša v tej egiptovski sužnosti; in v takej sužnosti
je morala ostati, kakor trdijo cerkveni učeniki,
sedem  let! — O, kako sta gotovo preblažena
Devica in sv. Jožef želela se zopet vrniti v do¬
movino, ker sta bila prepričana, da ju bo Bog
nazaj poklical; in res se prikaže zopet angel po¬
noči v spanju sv. Jožefu rekoč: Vstani, vzemi
Dete in njegovo Mater, in pojdi na izraelsko
zemljo, zakaj pomrli so, ki so stregli Detetu po
življenju. (Mat. 2.—20.) — O veselo oznanilo!
Hitro se napravijo na pot — in vrnejo v domo¬
vino To potovanje nazaj pa je bilo še težavnejše
kakor prvo. Ko so šli v Egipt, bilo je nebeško
Dete staro šele kaka dva meseca, torej sta Ga
Jožef in Marija lahko na rokah nosila, sedaj pa
je bilo pretežko za nošo, a prešibko za hojo po
takih peščenih in neoglajenih potih; vendar so
z veliko težavo srečno dospeli do palestinske meje.
Tu pa zve sv. Jožef, da namesto Heroda kraljuje
na Judovskem njegov sin Arhelaj, ki je bil ravno
tako grozovit kot njegov oče. Skrbi ga tje iti in
prosi Boga za svet. In zopet mu pošlje Bog an-

113

gela, ki mu sporoči, naj gre v Nazaret, da se je
izpolnilo, kar je bilo prerokovano: da bo „Mesija“
Nazarejec imenovan! Šli so torej v Nazaret.
Sprejmimo jih tudi mi tjekaj! — Res je, da v
Nazaretu ni bilo vse tako v redu kakor takrat,
ko je Marija pred s^edmimKleti zapustila svojo
hišico, ker v teku let se je pač marsikaj pohabilo,
vendar se ni upal nihče te hišice kaj poškodo¬
vati, v katerej se je godilo toliko božjih skrivnosti.
— Urno je bilo vse uravnano, da je bila hišica
dobro urejena in potrebni živež preskrbljen. O
presrečna hišica, v katerej je prebivala odslej
nebeška družina: Jezus, Marija in Jožef! Hitro,
hitro so tekli mladostni dnevi Deteta Jezusa in so
prišli do dvanajstega leta Njegovega življenja. —
To presrečno in mirno življenje pa je bilo kmalo
zopet ogrenjeno z bridkostjo! Trikrat v letu so
morali romati vsi izraelski možje v Jeruzalem ob
velikih praznikih in sicer: o Veliki noči, o bin-
koštih, in o praznikih šatorov. Žene sicer niso
bile k temu zavezane, vendar pa so pobožne
žene tudi hodile, kakor nam sv. evangelij pove
o Jožefu in Mariji. (Luk. 2. 42.) — Dete Jezus do
dvanajstega leta ni hodilo tje. Z dvanajstim letom
pa je bil vsak moški Izraelec polnoletnim spo¬
znan, in s tem letom so se začeli udeleževati teh
praznovanj. In tako se je zgodilo, da je dva¬
najstletni Jezus šel z Jožefom in Marijo na prazno¬
vanje o Veliki noči! Ko je pa praznovanje minulo,
so se vračali romarji domov, tako tudi Jožef in
Marija! Toda zgodilo se je, kar nam sv. evangelij

8

114

pove, da sta Jožef in Marija pri tej priliki izgubila
12-letnega Jezusa, ki je ostal v templju po kon¬
čanem praznovanju, kar pa Jožef in Marija nista
vedela, ker sta mislila, da se je vrnil v družbi
svojih sorodnikov in znancev, ali pa, — ker je
bilo otrokom prosto dovoljeno z očetom ali ma¬
terjo potovati, je mislila Marija, da je pri Jožefu,
— in Jožef je pa mislil, da je pri Mariji; šele
zvečer, čez dan hoda, zapazita nesrečno izgubo,
katero želita precej popraviti. — Poprašujeta naj¬
prej pri sorodnikih in znancih, če Ga je kdo
videl. Trudna od pota, počitka in jedila potrebna,
ne mislita na jed in počitek, temuč tekata od vrat
do vrat, od hiše do hiše,_—- toda zastonj, nihče
ni nič vedel o Njem! Še tisti večer se potem
vsa užaljena dvigneta nazaj v Jeruzalem. O to je
bil strašen, križev pot za žalostno Mater božjo!
To žalost Marijino le primeroma popisati je ne¬
mogoče! — Sv. Alfonz pravi: Velika je bila bo¬
lečina, katero je občutila Marija, ko ji je Simeon
v templju trpljenje napovedal, velika je bila brid¬
kost, katero je na begu v Egipt imela,. — toda
takrat je imela svojega Sina pri sebi. To bolečino
pa je trpela brez Jezusa, ker ni nič vedela, kje je!
Lahko si je mislila, da so Herodovi privrženci
v Njem spoznali tako dolgo pričakovanega ju¬
dovskega kralja in Ga umorili brez nje! Morebiti
ji je tudi vest očitala, da je sama kriva, da je Sina
izgubila, ker Ga je spred oči pustila ter Ga tako
smrti izdala. To njeno bolečino je pomnožila še
misel, da morda obhoje s svojim nebeškim Sinom

115

ni več vredna, in da ne zasluži, da bi ta zaklad
še dalje hranila! Duši pa, ki Boga presrčno ljubi,
ni hujše bolečine kakor strah, da se je svojemu
Bogu zamerila. V takih bridkostih prideta pre¬
sveta Devica in Jožef proti jutru vsa trudna in
lačna v Jeruzalem. Skrb in bridkost pa žalostni
Materi ne pustita nobenega miru in pokoja! Urno
hiti v hišo, kjer so prenočevali, — pa nič ne zve.
Hiti k znancem in prijateljem po Jeruzalemu, —
pa nihče Ga ni videl! Po vseh ulicah hodi,
slehernega poprašuje, — pa nikjer Ga ne dobi!
Sedaj se je izpolnjevalo na njo, kar pravi prerok
v visoki pesmi (3. 2—3): Vstala bom, in obho¬
dila mesto, po ulicah in cestah bom iskala Njega,
ki Ga moja duša ljubi; iskala sem Ga, pa Ga
nisem našla. Ste Ga Ii videli, ki Ga moja duša
ljubi? Tri dni, tri strašno dolge dni je prebila
Marija v smrtni bridkosti brez spanja in počitka!
Koliko je njena duša trpela, tega nihče dopove¬
dati ne more! Njeno srce bi morali imeti, da bi
zapopadli njeno žalost. — Ta žalost — je bil
tretji meč, ki je prebodel Marijino srce! Cerkveni
učeniki so te misli, da je bila ta žalost Marijina
nad izgubo njenega Sina izmed vseh najhujša
zanjo! —Velika je bila res njena žalost na begu
v Egipt, kakor ste že slišali, — velika je bila
njena žalost, ko je stala pod križem — in ko so
ji mrtvega Jezusa v naročje dali, — ali takrat je
bil vsaj Jezus z njo, in četudi mrtev, — je pa vsaj
vedela, da več ne trpi, in da bo kmalo zopet
vstal in da Ga bo zopet videla; sedaj pa ni nič

8 *

116

vedela, kje je in kaj je z Njim? Pri drugih bo¬
lečinah je vsaj Jezusovo tolažbo v srcu občutila,
— sedaj je bila pa v dušni temoti in zapušče¬
nosti, brez vse tolažbe, kakor je bil Jezus za¬
puščen od Boga Očeta na križu. Nekateri svet¬
niki trdijo, da je celo Bog sam angelom' zapo¬
vedal, da ji ne smejo nobenega tolažila dati, zato
je pa tudi ona svojo veliko bolečino čez tri dni
svojemu Sinu z besedo odkrila, ko Mu je nekako
bridkostno rekla: „Sin, zakaj si nama to storil;
jaz in tvoj oče sva Te z žalostjo iskala“ — med¬
tem ko drugekrati ni nikdar svojih bolečin z be¬
sedo razodela, marveč jih tiho in molče trpela! —
Mi Marijine žalosti nikdar ne bomo zadosti
umeli, zato ker tudi njene neizmerne ljubezni do
njenega Sina ne umemo, le toliko si pa lahko
mislimo, kolikor večjo ljubezen kdo do Boga ima,
toliko bolj ga peče izguba Boga! Zato so pa tudi
že nekatere svete duše, ki sicer niso bile na tako
visoki stopinji svetosti in popolnosti kakor Ma¬
rija, zapuščenost božjo tako težko prenašale, da
se jim je zdelo, da čutijo peklenske muke! Če ti
sedaj z grehom Boga izgubiš, ti to izgubo božjo
morda le malo ceniš, jo malo obžaluješ, ker ti
škodo in nesrečo izgube božje malo poznaš,
ker Boga le malo ljubiš; toda vedi, daje ni večje
izgube — od izgube Boga! Ko bi ti izgubil
vse njive in travnike, svojo hišo in vse premo¬
ženje in bi bil iz svoje hiše izgnan in v sužnost
prodan, bi bila to res velika izguba, velika ne¬
sreča zate, toda v nobeni primeri z ono izgubo,

117

kadar z grehom Boga izgubiš! Boga izgubiti je
največja, krvavih solz vredna izguba, katero bi
moral najbolj obžalovati; ti te izgube sedaj ne
spoznaš, — pa spoznal jo boš kdaj v večnosti.

Nauk.

Častivci žalostne Matere! Premišljujmo še ne¬
koliko, kaj nas ta Marijina žalost uči? Zakaj je
Bog pustil priti nad Marijo toliko bridkega trpljenja,
da je morala enako svojemu Sinu kelih trpljenja
izpiti do dna? Mi sicer ne moremo vedeti božjih
sklepov, le toliko pa že lahko rečemo, da je Bog
pripustil in da je bila njegova sveta volja, da je
morala Marija vse bridkosti kakor njen Sin pre¬
trpeti zato, ker je bila ona od vekomaj odločena
z Njim k našemu odrešenju in zveličanju sode¬
lovati, biti naša srednjica, torej se tudi ž Njim
vsega trpljenja udeleževati. Po dveh osebah, po
Kristusu in Mariji, je imel svet odrešen in zveličan
biti! — Pa še neka druga tolažilna in poučna
resnica za nas je v Marijinem trpljenju! Marija je
bila od vekomaj odločena, da bi bila nam greš¬
nikom pribežališče in Mati usmiljenja. Ker Marija
ni imela nobenega greha, bi na bila mogla sama
prav občutiti, koliko hudo je z grehom Boga
izgubiti, zato ji je pa Bog dal na drugačni način
občutiti izgubo Boga, da bi z grešniki, ki z grehom
Boga izgube, toliko več usmiljenja imela, ker sami
še prav ne občutijo svoje nesreče! In to ravno
je za nas tolažilna resnica: Marijino usmiljenje je
do nas grešnikov tako neizmerno veliko, kakor

118

velika je bila njena tretja žalost radi izgube nje¬
nega Jezusa! In to ravno, kristjani moji, nas uči,
da imejmo veliko zaupanje v Marijo, kadar pro¬
simo za izpreobrnjenje svoje ali kakega druzega
grešnika! In v potrdilo za to resnico poslušajte
sledeči resnični

zgled.

V veliko bolnišnico prinesejo nevarno bol¬
nega tujca. Mašnik, ki ga obišče, urno spozna,
da je bolnik hodil po potu hudobije in da je
izgubil najdražji dar božji, sveto vero! Mašnik
si prizadeva, kakor ve in zna, da bi rešil to dušo!
Pa vse je zastonj. Ko mu zopet nekoč prigovarja,
in kaže na njegovo nesrečo in bolnik le mrzel in
trd ostane, mu reče: Mar ne bi zaupali na Marijo
nebeško kraljico, ki je Mati božjega usmiljenja!
Naj vam v znamenje tega zaupanja obesim malo
svetinjico neomadežane Device! Bolnik pa odmaje
rekoč: „Bog mi ne more odpustiti; kako mi mo¬
rejo pomagati svetniki njegovi?" Vendar se pa
sedaj svetinjice ne brani. „Naj vam, reče mašnik
nato, povem kratko prigodbo! Pred osemnajstimi
leti je neki mlad človek z veliko nevarnostjo rešil
življenje kakih osem let staremu fantiču, ki je padel
v deročo reko. Hvaležni starši so človeka, ki jim
je sina smrti rešil, obilno obdarovali. Mladenič
sam pa mu je dal majhno svetinjico Matere božje,
katero je nosil na vratu. Ta svetinjica in prijazni
pogled nedolžnega fantiča, sta močno ganila tega
človeka, ki je do takrat slabo živel, in le greh

119

na greh nakladal. Od tistega trenutka pa, ko je
to svetinjico prejel, je šel v se in je z božjo po¬
močjo ves drugi človek postal." Bolnik pazno po¬
sluša mašnika in pravi: „Gospod, pred osemnaj¬
stimi leti sem jaz v vodo padel in neki mlad
človek me je rešil in jaz sem mu dal svojo
svetinjico, in sedaj zdihne: „Jaz sem tisti, ki sem
bil smrti rešen!" — Mašnika pa oblijejo solze in
pravi: „In jaz sem pa tisti mladi človek, katerega
je vaša svetinjica dušne smrti rešila!" Bolnik se
milo izjoka in prosi, naj mu obesijo na vrat sveti¬
njico Matere božje. Skesano se je izpovedal, in
mirno je postalo njegovo srce! Tako z Bogom
spravljen je po nekaterih dneh tudi mirno umrl.

Tu imate tolažilno resnico, da Marija, Mati
usmiljenja, išče še zadnjo uro izgubljenega Jezusa
vsaki duši, katero k njej pripeljemo.

Molimo.

O žalostna Mati usmiljenja in Devica naj-
modrejša! Ti najboljše veš, kako hudo je izgubiti
Jezusa, o izprosi nam milost, da rajše umrjemo,
kakor bi izgubili Jezusa s smrtnim grehom; in
če bi bili pa res kdaj tako nesrečni, da bi Ga
izgubili, pomagaj nam, da Ga zopet najdemo v
resnični pokori s poboljšanim živlienjem in po¬
tem nič več ne izgubimo do zadnjega zdihljeja
našega življenja na tem svetu Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

120

16 . dan.

Marija, — modra gospodinja svete
družine.

Po bridki zgubi, pa zopetni veseli najdbi
dvanajstletnega Jezusa v jeruzalemskem templju,
se je sveta družina vsa srečna zopet vrnila na
svoj dom v Nazaret. Marija je bila ondaj stara
osemindvajset let. Njeno domače življenje v na-
zareški hišici do tridesetega leta njenega božjega
Sina je odslej zavito v skrivnostno meglo. Sv. pismo
nam o tem osemnajstletnem bivanju v Naza¬
retu skoraj nič ne pove; samo to prav ob krat¬
kem omenja, da je Marija vse reči, t. j., kar se
je z Jezusom godilo ali kar je iz Njegovih ust
slišala, v svojem srcu ohranila, in da je bil Jezus
njej in sv. Jožefu pokoren, in da je rastel v
modrosti in starosti i v milosti pri Bogu in
pri ljudeh. (Luk. 2, 51., 52) Vse toraj, kar mo¬
remo zanesljivo vedeti, je to, da jima je bil Jezus
pokoren; srečna pa mati, srečna družina, v katerej
so otroci ubogljivi in pokorni, ondi je blagoslov
božji!

Ob začetku letošnjih šmarnic je bilo rečeno,
da pravo nebeško modrost ima oni, ki skrbi naj¬
prej in najbolj za dušno lepoto. Ona duša, ki
ljubi Boga nad vse in skrbi za zveličanje svoje
duše in kteri je vse drugo postranska stvar, je
v resnici modra, in taka je bila preblažena De¬
vica Marija, kakor ste jo dosedaj že lahko ob-

121

čudovali; vendar pa prava modrost tudi ne za¬
metuje popolnoma posvetnega, ker smo in mo¬
ramo biti na svetu, toraj moramo tudi za sedanje
življenje modro skrbeti, ker je to volja božja.
Tudi za telesno življenje potrebnih reči po po¬
štenih potih iskati, jih modro rabiti, jih z dru¬
gim deliti, ter v pomanjkanju voljno potrpeti, je
nebeška modrost, katere se učimo od Marije, ker
Ram je tudi v tej zadevi ona najlepši zgled.

O Marijinem modrem gospodinjstvu hočem
nekaj malega pregovoriti, o kterem je bilo že
poprej memogredoč marsikaj omenjenega! Motil
bi se, kdor bi mislil, da je Marija v Nazaretu
samo molila in premišljala. Dasiravno je Marija
večinoma svoj čas obračala v molitev, vendar
pri tem ni zanemarjala dolžnosti svojega stanu.
Marija je bila sveti družini skrbna in modra go¬
spodinja. Vseh lastnosti vrle gospodinje, kakor
je bila Marija, sicer ne morem našteti, omeniti
hočem le poglavitne. Vse, kar nam sv. Duh o
modri in močni ženi govori, velja o Mariji. Sv.
Duh modro ženo tako le popisuje (Preg. 31.,
10., 27.): Kdo bo našel močno ženo? Njena
cena je, kakor reči iz daljnega in od zadnjih po¬
krajin. Srce njenega moža se nanjo zanaša, in
dohodkov mu ne bo manjkalo. Ona mu skazuje
dobro in ne hudega vse svoje žive dni. Poišče
si volne in prediva, in dela po umetnosti svojih

rok. Še ponoči vstaja, in daje pridobitka

svojim domačim ... Svojo roko steguje po težkih
rečeh in njeni prsti prijemajo vreteno. Svojo

122

roko odpira ubogemu in svoje dlani steguje
proti potrebnemu. Ne boji se za svojo hišo sne¬
ženega mraza; zakaj vsi njeni domači imajo
dvojno oblačilo.... Dela tenko platno... pre¬
gleduje pota svoje hiše in ne je kruha brez
dela. — Taka vrla gospodinja je bila Marija.
Ker se je sv. Jožef postaral in opešal, je prev¬
zela vso skrb za celo hišo. — Marija je bila
pridna in delavna gospodinja, ne pa mehkužna in
brezdelavna, kakor to vidimo semtertje pri neka¬
terih ženah, gospeh ali pa tudi možeh. Kakor
je sv. Jožef pridno tesaril v svoji delavnici, katero
je potem sam Sin božji z svojim delom posve¬
til, ker je hotel, da si vsak sam služi svoj kruh
v potu svojega obraza ali z glavo ali rokami, —
tako tudi Marija ni v nemarnosti vživala svojega
kruhka. Po šegi jutrovskih žen je imela preslico,
ter je sama napravljala obleko svojemu možu in
svojemu božjemu Sinu. Marija je bila prav spretna
pri tacih delih, kakor se lahko sklepa iz tega, ker
je napravila suknjico brez šiva od vrha do tal
svojemu Sinu njena umetnost in spretnost je
prišla celo v sloves in je v pregovoru ostala.
Žlahtna Davidova hči se ni sramovala dela, kakor
se ga sramujejo nekatere posvetne ženske, ki se
ravnajo po šegi sveta, ter je, kakor druge hčere
očakov, zavita v svoje zagrinjalo hodila na bližnji
studenec in v kamnitem vrču nosila vodo za
hišne potrebe. Še dandanes kažejo Marijin stu¬
denec zunaj Nazareta! — Marija je bila skrbna
in postrežljiva gospodinja. Ko se je večer storil


123

in sta se njen mož in božji Sin trudna vračala
iz delavnice, ki je bila kakih 130 korakov od
njene hišice, je pogrnila mizo ter zmerno
večerjo postavila na mizo, nekaj ječmenovega
kruha, za kterega je ječmenovo moko sama
mlela, ali kaj sadja ali kaj sočivja ali mleka itd.
Svojo skrbno postrežljivost je posebno razodela
tudi pozneje na ženitnini v Kani! — Marija je
bila nadalje dobrotljiva in radodarna gospodinja.
Revna je bila sicer, vendar je veliko, veliko sto¬
rila revnim in ubogim. In četudi ni imela čas¬
nega premoženja, je pa ljubeznivo tolažila in so-
čuvstvovala z ubogimi in potrebnimi! Marija je bila
slednjič pobožna gospodinja. Kaj pomaga vsa
pridnost in delavnost, postrežljivost in gostoljub¬
nost, radodarnost in ljubezniva dobrotljivost, če
ni združena s pobožnostjo? Pobožna gospodi¬
nja je solnce, ki ogreva vso hišo in vsa srca v
družini, je luč, ki razsvitljuje celo hišo! Kakšna
pa je gospodinja brez žive vere, brez ponižnega
zaupanja, brez otroške ljubezni do BogaPMrkla,
revna svetilnica je, brez svetlobe ! Marija je imela
vse vrline, čednosti in lastnosti modre in dobre
gospodinje nad seboj, — vrhutega je pa imela
pri vseh svojih vsakdanjih delih in opravilih svo¬
jega pobožnega duha vedno pri Bogu! Zato je
lahko rekla sama o sebi: Moja duša poveličuje
Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem
Zveličarju!

124

Nauk.

Krščanski gospodarji in gospodinje, učite
se od Marije in sv. Jožefa modrega gospodar¬
ska in gospodinjstva!

Bodite pridni in delavni, ker vsako pošteno
delo je častno, ker se s tem spolnuje volja božja;
potrebno in koristno je za vas, da morete
srečno živeti, da se ložje varujete greha, da z
delom delate pokoro za grehe in si služite za-
služenje za nebesa ! — Varujte se lenobe in po¬
hajkovanja, ker lenoba je vseh grdob grdoba!

Bodite varčni, — pa ne skopi, darežljivi, —
pa ne potratni in zapravljivi kakor zgubljeni sin!

Bodite zmerni, — ne požrešni, sladkosnedni
in poželjivi po dobrih jedeh in pijačah kakor
požrešni bogatin v evangeliju ! — Ne hrepenite
preveč po bogastvu, temveč bodite z malim za¬
dovoljni; ne odirajte svojega bližnjega z golju¬
fijo, zvijačo, tatvino in poškodovanjem, ampak
bodite s svojim zadovoljni ter tudi pomanjkanje
voljno potrpite, ter za vse Boga zahvalite v po¬
božni molitvi po zgledu sv. družine, katero vam
je Bog dal za zgled in v posnemanje in v pomoč
v vaših potrebah. Nanjo se ozirajte in jo na
pomoč kličite, in Bog in sv. družina vam bo
pomagala, kakor se je to že večkrat zgodilo !

Zgled.

Lep zgled modre, dobrotljive in pobožne
gospodinje imamo nad sveto Hemo, slovensko

125

kneginjo. Sv. Hema je bija rojena okrog 1. 983
v Pilštajnu na Spodnjem Štajerskem. Njeni stariši
so bili slovečega grofovskega rodu in so bili
celo v sorodu z nemškim cesarjem sv. Henrikom
in njegovo ženo sv. Kunigundo. Bili so silno
premožni in so imeli več gradov po Koroškem,
Kranjskem, Štajerskem in Furlanskem. Toda nji¬
hovi največji zaklad je bila mlada hčerka Hema,
ki je že zgodaj kazala, da bo posebna ljubljenka
Matere božje. Štariši so ji bržkone zgodaj pomrli,
ker zgodovinarji trdijo, da je bila Hema na ce¬
sarskem dvoru vzrejena, katero sta cesar, sveti
Henrik in njegova žena sveta Kunigunda prav
lepo vzgojila. Cesarica je gledala nanjo in skr¬
bela zanjo kot za svoje dete ter jo učila čisto
in sveto živeti, kar je sv. Hema rada vbogala.
Ko je odrasfla, jo je snubil koroški grof Viljem,
ki je imel svoje grajščine v Selcah in Brežah in
ondi veliko rudnikov v kterih so zlato in srebro
kopali. Cesar je poznal grofa kot poštenega
človeka in zato mu je dal svojo vnukinjo v zakon,
vrhutega pa tudi bogato doto. Že po svojih sta-
riših je imela veliko premoženja, vrhutega ji je
cesar dal še več gradov po Štajerskem in Kranj¬
skem; na Kranjskem Je dobila Mokronoško gra¬
ščino, Škrljevo pri Št. Rupertu in Gomilo blizu
Boštanja. S svojim poštenim možem Viljemom je
živela sv. Hema v lepem zakonskem miru in
edinosti. Bila je pridna gospodinja, skrbela je za
svoja pohištva in zvesto je spolnovala svoje
dolžnosti do svojih podložnih in družine. Pa

126

kakor je bila skrbna za časne reči, še veliko
bolj pogosto je mislila na Boga in zveličanje
svoje duše. Bila je dobrih rok ter rada vbo-
gajme dajala; rada in zvesto je molila, Mater
božjo je posebno častila, se veliko zatajevala
ter svoje ljudi v božjem strahu imela, ker dobro
je vedela, da strah božji je začetek modrosti,
in pri vsaki hiši toliko potreben, da brez njega
ni prave sreče in da, kjer strahu božjega ni,
je pa greha na kupe! Zato je pa tudi Bog bla¬
goslovil njen zakon ter ji dal dva sina, ki sta
bila ravno tako pobožna in v veselje dobrim
starišem. Ker je pa oče imel veliko rudnikov,
sta tudi sina, ko sta odrastla, pomagala nadzo¬
rovati rudokope; in ker so bili mnogi med njimi
hudobni, sta jih tudi svarila in k redu klicala;
zato sta se pa tudi hudobnim rudokopom za¬
merila, da so prežali nanju, da bi se maščevali,
in so ju res pobili. Sv. Hema je bila silno uža¬
ljena nad zgubo svojih dobrih otrok, pa vdala
se je v voljo božjo. Oče pa je bil silno raz¬
dražen zaradi te hudobije in je mnogo rudokopov
pustil pomoriti. Ko se je potolažil, ga je vest
pekla ter mu očitala, da je prelival kri. Da bi
se potolažil, je šel v Rim k sv. Očetu, ter tam
zopet mir srca zadobil. Gredoč domov je umrl,
še predno je prišel na svoje graščine. Tako je
postala užaljena Hema vdova, pa tolažila se je
z besedami device Marije: Glej, dekla sem Go¬
spodova, njegova volja se je zgodila! Odslej je
z podvojeno gorečnostjo jela služiti Bogu. Vse

127

svoje obilno premoženje je obrnila v čast božjo
in v blagoslov bližnjega. Veliko cerkva je pustila
pozidati, med drugimi lepo cerkev v Krki na
Koroškem, kjer je sedaj škofijski sedež in sa¬
mostan, v kterega je sama želela vstopiti, kar
se je tudi res zgodilo. Stopila je v samostan
kot ponižna nuna in je seboj pripeljala še sedem¬
deset koroških devic, ki so se vse s samostan¬
skimi obljubami zavezale in katerim je ona kakor
luč z lepim življenjem in zatajevanjem svetila.
Pa v samostanu je le malo časa živela. Bog jo
je k sebi poklical po večno plačilo v letu 1045.
Njeni sveti telesni ostanki počivajo sedaj v pro¬
strani kapelici, ki jo je še sv. Hema sama sezi¬
dati dala. Na njenem grobu se je že veliko ču¬
dežev zgodilo.

Molimo:

O prečista Devica, premodra gospodinja sv.
družine ! Sprosi vsem krščanskim družinam, go¬
spodarjem in gospodinjam svojega duha, da
spoznajo, kako jim gre, si po tvojem zgledu na
Bogu dopadljiv način časnih dobrot pridobivati
in obračati, zlasti, da pri skrbi za časne dobrote
večnih ne pozabijo, da se tako vredne store, da
bodo mogli kedaj sprejeti biti med tvojo sveto
družino v nebesih. Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

128

17. dan.

Marija — zapuščena vdova!

Življenje sv. družine v tihi nazareški hišici
je hitro teklo naprej med delom in molitvijo.
Ko je Marija spolnila 33. leto svojega zemelj¬
skega življenja, je njen Sin spolnil 18. leto. Pra¬
vijo, da je 33. leto polnost človeškega življenja,
in da človek s tem letom doseže dovršeno rast na
na visokost, potem pa se jamejo prikazovati
nad njim nepravilnosti ali nenormalnosti na ši-
rokost i dr., zato je tudi božji Sin, naš Gospod
Jezus Kr. hotel umreti, ko je dopolnil 33. leto,
o Mariji pak trdijo, da je taka ostala do svoje
smrti. Čez nekaj let potem so pa začele zapu¬
ščati moči sv. Jožefa in začel je pešati. Skrbi,
razna pota, težka dela, s katerimi je živil svojo
družino, so ga oslabila in bližal se mu je konec
življenja, zadnja ura — in nastopila je srečna,
sveta in blaga smrt. Zvesto in ljubeznivo mu je
stregla Marija do zadnjega zdihljeja! O njegovih
poslednjih trenotkih se nič gotovega ne ve, niti kje
je umrl; splošno se misli, da je umrl v Naza¬
retu. Za gotovo pa je, da je sv. Jožef mirno,
sveto in sladko v Gospodu zaspal. Kaj bi tudi
ne! Saj je živel in delal tudi vedno z Bogom
in za Boga! Trpljenje in težave, beg in vse ne¬
varnosti je radi Jezusa prestal ; Njemu so nje¬
gove roke služile, za Njega se je trudil, za Njega
in Njegovo preblaženo Mater so njegove moči

129

opešale. O kako lepa in vesela tolažba je bilo
vse to Jožefovi duši! Zato pa tudi ni nihče,
odkar svet stoji, v taki sveti družbi umrl kakor
on: v rokah Zveličarja sveta in v rokah matere
božje! Prav zares je sv. Jožef položil svojo
dušo v roke svojega Boga, svojega sina in svo¬
jega sodnika in iz njegovih rok je prejel plačilo
pravičnih! —

Tako je postala Marija vdova! Bridka žalost
je pri tej zgubi zadela Marijo, toda prenašala jo
je vdana v voljo božjo, ker je vedela, da tako
mora priti. Pa tej bridki žalosti se je imela pri¬
družiti ne dolgo potem druga — ki je bila še
hujša ! Vedela je, da jo bo tudi njen božji Sin
kmalo zapustil, ker bo začel očitno učiti. Ve¬
dela je, da bo zanaprej morala samotno živeti.
Vedela je, da jo čaka krvava prigodba na gori
Kalvariji, in prisrčno je privoščila svojemu de¬
viškemu ženinu, da je poprej umrl! — In vse
se je imelo kmalo zvršiti, ker čas je hitro tekel.
Med tem časom pa je vsa skrb v domači hiši
slonela na njej, v katerej je tako modro gospo
dinjila, kakor je bilo že popisano. — Približe¬
vala se je torej ura druga bridke ločitve od nje¬
nega neizmerno ljubljenega Sina, s katerim je tako
dolgo v sladkem miru živela, in kateri ji je bil
vse, ki ji je nadomestoval^ skrbnega moža, va-
riha in pomočnika! — Že več časa poprej jo
je skrbelo-in se je bala te ure, vendar je do
sedaj še lažje prenašala skrb, ker je lahko gle¬
dala v obličje svojega nebeškega Sina. Ko je pa

9

130

slednjič prišla ura, katera je njenega Sina klicala
na delo, katero mu je njegov nebeški oče odločil,
se je pretresla ljubeča Mati in se v bridkih
solzah od Njega poslovila. Dobro je poznala
sprijenost judovske sinagoge, napuh pismoukov,
surovost Herodovo in nestanovitnost judovskega
ljudstva. Vedela je iz pisem prerokov, kako tr¬
pljenje čaka njenega Sina. Zato je bila njena lo¬
čitev od Njega tako bridka, ko se je poslovil
od nje, da se gre v puščavo pripravljat za svoj
prihodnji poklic! — —

Tako je ostala Marija zapuščena samica in
vdova v dvojnem pomenu; zapuščena od svo¬
jega svetega moža in sedaj od svojega Sina v
tihi nazareški hišici! —

Ako sedaj premišljujemo Marijo v tej samoti
in zapuščenosti od njenega svetega in zvestega
moža in pomočnika sv. Jožefa in njenega nad
vse ljubljenega Sina, moramo zares sočutje imeti
z njeno veliko bolečino. Toda, kako velika in
grenka je bila ta zguba in bolečina, tega ne
bomo nikdar prav umeli, ker ne moremo raz¬
umeti njene velikejn svete ljubezni! To bolečino
občutijo le nekoliko one dobre žene in matere,
katere so se morale ločiti od svojih res dobrih in
skrbnih mož ali otrok! — Marija, ki je toliko
let svojemu božjemu Sinu stregla, in se Njegove
pričujočnosti veselila, je sedaj sama. O kdo more
popisati ali dopovedati, koliko je njeno Materino
srce trpelo teh 40 dni, ko je bil Je/us v puščavi?
Pa zakaj je trpela Marija te velike bridkosti?

131

Veliko Evinih otrok trpi v tej solzni dolini
dušne in telesne bolečine, za katere nihče drugi
ne ve, ker jih nikomur nočejo ali ne smejo raz¬
odeti, ali pa se ne upajo jih drugim povedati; ravno
zato je Marija 40 dni v samoti trpela, da nam
je zgled in podoba v naših skrivnih nadlogah
in težavah, zatorej duša krščanska, poslušaj nauk,
ki sledi!

Nauk:

Če je tvoja bolečina taka, da je drugim od¬
kriti ne upaš ali nočeš ali ne smeš, priteči v
duhu k Materi božji v nazareško hišico, kjer je čisto
sama, in odkrij ji svojo potrto vest, potoži ji
svojo skrito žalost, saj te nihče ne bo videl in
ne slišal kakor Bog in Marija. Saj ima Marija
materino srce, ona ve, kako hudo de skrita rana,
ona ima odprto materino srce in ona je, ki je
ravno zato skrito žalost trpela, da bi tebe poto¬
lažila, tvoje potrto srce okrepčala, in ti moč od
svojega Sina sprosila, da bo zopet mirno tvoje
ubogo in tolažbe potrebno srce!

Poidite k Mariji, ve zapuščene vdove, ki vas
Bog obklada s križi, da skoraj ne veste ne kod
ne kam; tudi ona je vdova in nikogar nima, da
bi skrbel zanjo, se potegoval za njene pravice,
jo varoval goljufivega sveta, jej v stiski in sili
pomagal. Potožite jej prav odkritosrčno svojo
stisko, nadlogo in žalost svojega srca, saj je
tudi ona vaša mati in ve, kako hudo dene to!
— Torej krščanske vdove, če ste postale ve ne-

9 *

132

srečne, ker ste zgubile morda dobre in skrbne
može, ali pridne otroke, ki bi bili lahko vam
sedaj na pomoč, ozirajte se na Marijo, ki je
zgubila najboljšega moža in najboljšega Sina,
katera sta ji bila močna pomoč in podpora; vaša
zguba se z Marijino pač ne da meriti, ker je
dvakrat vdova postala in se vaši možje in sinovi,
četudi dobri in čednostni, s svetim Jožefom in
Jezusom nikakor meriti ne morejo: pa vendar je
vdano prenašala to britko zgubo, češ: volja Go¬
spodova se je zgodila!

Marija je iskala moči in tolažbe v molitvi,
iščite je tudi ve v molitvi pri Mariji. Sv. Ana,
Samuelova hči, vdova pri 84 letih, je noč in dan
v templju iskala tolažbe v molitvi in jo našla ter
je vdovske bolečine z molitvijo premagala. Po
tem zgledu, še bolj pa po Marijinem zgledu, iščite
v molitvi pomoči in tolažbe tudi ve in našle jo
boste!

Zatecite se k Mariji ve matere, ki imate še
žive otroke, pa se morate ločiti od njih in jih razpo¬
slati v puščavo sedanjega, sprijenega sveta, ter
veste in čutite, koliko nevarnosti jih čaka! Za¬
tecite se k Mariji, ki ni mogla, kakor ve ne,
svojega Sina spremiti v puščavo, in je le doma
žalovala in zdihovala, ter ji odprite svoje uža¬
ljeno srce in jo prosite, da bi jih ona varovala
in jim od svojega Sina sprosila milost, da bi po
Njegovem zgledu premagali vse skušnjave in se
zopet nepokvarjeni vrnili nazaj k vam, — in
Marija bo vam in vašim otrokom pomagala,

133

kakor je že tisočkrat, kakor vam sledeča zgleda
spričujeta.

Zgled.

Pred nekaj leti je klečala neka pobožna in
močno skušana vdova v goreči, zaupljivi mo¬
litvi v pozni jeseni v Monakovem pred podobo
Matere božje. Imela je velike bolečine na roki,
da je ni mogla rabiti za nobeno delo, pa vendar
bi morala živeti samo od dela svojih rok. Njen
položaj je bil obupljiv. S polnim zaupanjem
prosi Marijo za pomoč z devetdnevnico. Še je
ni končala, ko ponehajo bolečine, vrhutega pa
je dobila tudi službo nadzornice v neki veliki
hiši, ter je bila tako rešena dveh mučnih skrbi
za svoje življenje. S solzami v očeh je pozneje
hvalila Marijo, rekoč : „Marija je meni ubogi vdovi
dvojno milost skazala !“

Pa poslušajte še drugi zgled, kako Marija
pomaga re^avati starišem otroke, če se ji pripo¬
ročajo.

Neka imenitna gospa iz gradu blizo Trierja
pošlje svojo deklico iz gradu na pristavo. De¬
klica obsedi na travniku in se igra; kar pri-
dere iz bližnjega gozda volk, jo zgrabi in tako
hitro odnese v goščavo, da se ljudje, ki so to
videli, niso več nadejali, da bi še mogli dete
oteti. Ko to žalostno novico naznanijo materi,
obledi od strahu; pa kmalo se zave, ter glasno
zakliče: ,,To ne more biti, volk ni požrl mojega
deteta". Precej hiti v kapelico, kamor je navadno

134

hodila molit. Bila je pa tam podoba Matere božje
z božjim Detetom iz lesa izrezljana. Kaj stori ?
Vzame Materi božji Dete z rok in reče: „Gospa,
vedi, da Deteta ne dobiš, dokler ne dobim jaz
svojega otroka!" In glejte! Ko gredo ljudje v
gozd iskat deklico, jo najdejo v nekem grmovju
nepoškodovano; sama jim priteče naproti in
pravi: da jo je pes popadel. Ko mati to zve, hiti
vsa vesela zopet v kapelico, položi zopet leseno
Dete na roke Matere božje in reče: „Ker si mi
dala ti moje dete, dam ti tudi jaz tvojega Sina
nazaj !“

Tako bo tudi vam materam Marija varovala
vaše otroke vseh nezgod, če jo boste stanovitno
in zaupljivo prosile.

Molimo:

O Marija, Mati usmiljenja in upanje naše,
k tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci, k tebi
zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni do¬
lini; ne zapusti nas v naših bridkostih in težavah,
pomagaj nam v naših nevarnostih in bridkostih.
Saj si ti naša prednica, besednica in pomoč¬
nica; saj si bila ti zapuščena, da bi mi ne bili
zapuščeni v življenju; reši nas vsake nevarne
otožnosti in zapuščenosti, sprosi nam pri svojem
Sinu moč in tolažbo v vseh potrebah sedaj,
zlasti pa ob naši smrtni uri; o milostljiva, o do¬
brotljiva, o sladka Devica Marija! Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

135

18 . dan.

Marija med svati v Kani.

Verjetno je, da se je naš Gospod Jezus

Kristus še enkrat oglasil pri svoji Materi v pre¬

prosti nazareški hišici, potem ko se je pripravil
v puščavi s postom in molitvijo za svoj prihod¬
nji poklic na zemlji in predno je očitno učiti
začel. O kako se je moralo pri tem snidenju ob-
veseliti Materino srce, toda le za trenutek,
ker se hitro poslovi od nje, ker so mu mudi

na delo! — Gotovo pa je, ker nam sv. evan¬

gelij pove, da se je Marija sešla z Jezusom
precej ob začetku Njegovega očitnega delovanja
na ženitnim v Kani galilejski. Ker nam pri tej pri-
godbi Marija tako lepo kaže svoje plemenito
srce v skrbi in ljubezni do bližnjega, vam hočem
to mično dogodbo povedati tako, kakor jo nam
sv. evangelist Janez sam popiše. — Tisti čas je
bila ženitnina v Kani galilejski, in Mati Jezusova
je bila tam. Bil je pa tudi Jezus povabljen in
Njegovi učenci na ženitnino. In ko je vina zmanj¬
kalo, reče Mati Jezusova Njemu: Vina nimajo.
In Jezus jej reče: Žena, kaj je meni in tebi mar?
Moja ura še ni prišla. Njegova mati reče slu¬
žabnikom : Karkoli vam poreče, storite. Bilo je
pa tam šest kamnitih vrčev po šegi judovskega
očiščevanja, kateri so držali po dve ali tr> mere.
In Jezus jim reče: Zajmite sedaj in nesite starej¬
šim. In so nesli. Ko je pa starejšina v vino

136

spremenjeno vodo pokusil in ni vedel, od kod
da je, (služabniki pa, ki so vodo zajemali, so
vedeli) pokliče starejšina ženina, in mu reče: Vsak
človek da dobro vino prvič, in kadar se napijejo,
tedaj slabše, ti pa si dobro vino do sedaj
prihranil. (Jan. 2. 1—10.) — Sv. Janez nas je
hotel s to mično prigodbo prav živo prepričati,
koliko moč ima Marija do srca Sina, pa poka¬
zati nam je tudi hotel, kako postrežljiva in paz¬
ljiva, kako skrbna in ljubezniva je ljuba Mati
božja, kako rada nam v vseh dušnih in telesnih
potrebah pride na pomoč. Premislimo to do
godbo nekoliko bolj natančno. — Ženin in ne¬
vesta sta bila v sorodu s preblaženo Devico,
bila sta čista in bogoljubna! Po judovski šegi
je bila na ženitnino povabljena vsa sorodovina,
zato je bila povabljena tudi Marija. Pa boste
morda mislili, kako je neki to, da je šla Marija
na veselico, ona, ki ne pozna druzega veselja,
kakor molitev, premišljevanje, samoto in tiho
trpljenje! Glejte, edino misel, da ne vžali rev¬
nega ženina in njegove vboge neveste, jo pri¬
pelje na ženitnino. V svoji postrežljivosti do bliž¬
njega je preblažena Devica že nekaj dni poprej
prišla v Kano, ki je bila štiri ura hoda od Na¬
zareta, da je pomagala in pripravljala vse po¬
trebno za to družinsko godovanje. Tudi Gospod
Jezus je prišel na ženitnino; hotel je s svojo
pričujočnostjo pokazati, kako sveta zaveza mu
je zakon. Vzel je tudi svoje učence seboj, da
jih v veri potrdi, ko bodo videli prvi čudež Nje-

137

gove vsegamogočnosti! — Bržkone nista ženin
in nevesta toliko svatov pričakovala, morebiti je
Jezus s svojimi učenci nepričakovano prišel, in
ker sta bila ženin in nevesta revna, da se nista
z vsem potrebnim dosti preskrbela, se je zgo¬
dilo, da jim je vina primanjkovalo. To je precej in
prva zapazila skrbna in ljubezniva Mati Jezusova.
Pa kaj hoče to? To je mala domača zadrega,
ki se kaj lahko pripeti, zlasti še v revni Galileji.
Toda dobra Mati božja je drugačne misli. Temu
se mora pomagati, si misli, da ti dobri ljudje
na svoj veseli dan ne bodo žalostni. Pa kako?
Ali je Marija smela le misliti, da bo njen Sin s
čudežem pomagal ? Jezus sedi poleg svoje Ma¬
tere in ona Mu natihoma reče: Vina nimajo!
Kako kratke, kako mile, kako previdne, pa toliko
pomenljive so te besede! V teh dveh besedah
se vidi Marijina pazljivost ter lepa in ponižna
prošnja. Mati prosi svojega božjega Sina. Jezus
pa, ki je vsako željo svoji ljubi Materi rad in
vselej spolnil, jo je opozoril na svojo božjo na¬
ravo, ki edina zamore delati čudeže, rekoč: Žena
kaj je meni in tebi mar? Moja ura še ni prišla!
S tem je hotel reči, da ima od Marije le človeško
naravo, s katero ne more čudežev delati; svojo
božjo naravo ima pa od nebeškega Očeta, po
čegar volji se mora ravnati, zato je rekel: Moja
ura še ni prišla, da bi po volji svojega nebeš¬
kega Očeta očitno delal čudeže, in se v bliščobi
svojega nebeškega veličastva kazal. Gospod proš¬
nje svoje ljube Matere ni grajal, temveč je le

138

opomniti hotel, da čudež ni delo žene, temveč
delo božje in da ga bo storil, kadar bo volja
Očetova. Marija je dobro razumela pomen teh
besedi, toda ker je poznala srce svojega Sina,
se ni prav nič bala, da bi njene prošnje ne
uslišal, zato je pa tudi precej rekla služabnikom:
Karkoli vam poreče, storjte! In res, njeno zau¬
panje ni bilo zastonj; še več ji je storil, kakor
je prosila; ne le, da jim je dal vina, temveč še
boljšega jim je dal, kakor so ga imeli, tako da se
starejšina ne more načuditi, odkod tako dobro
vino! Tako nam je Marija na ženitnini pokazala
svoje prelepo srce v ljubezni do bližnjega, ter
se spričala ne le kot modro Devico, temveč kot
Devico „najmodrejšo“ izmed vseh devic, kot
mater dobrega sveta!

Nauk:

Kaj naj se učimo danes od premodre in
predobre Device Marije? — Prvi nauk je ta, da
se smemo tudi mi, če razmere tako naneso, ude¬
ležiti kake poštene veselice, da le ne pozabimo
pri takem razveseljevanju na Boga, na strah božji,
na zmernost in spodobnost! Kako sveta in po¬
božna sta pač morala biti ženin in nevesta na
ženitnini v Kani, ko sta ju sam Sin božji in Ma¬
rija počastila! Taka bi morala biti tudi vsa naša
razveseljevanja, ženitnine; toda kako redke so
dandanes take veselice, da bi bila lahko Jtzus
in Manja pri njih, kjer bi bila čednost, nedolžnost
in strah božji! Zato so pa današnja razveselje-

139

vanja večinoma nevarna, škodljiva, in treba se
jih je kolikor moč ogibati in bati. Pri današnjih
veselicah je mnogokrat čednost pokopana, ne¬
dolžnost umorjena, ker se veliko nespodobnega
in grešnega vidi in sliši, pa tudi stori!

Drugi nauk pa, katerega se od Marije učite,
je ta : da posnemajte Marijo v gostoljubni, po-
strežljivi prijaznosti, kadar vas kak znanec ali
prijatelj obišče; ne bodite odurni, čmerni in
mrzli, brez sočutja do njega; sprejmite ga prijazno
in postrezite, kakor morete!

Tretji nauk pa je: krščanska duša trdno za¬
upaj na Marijino pomoč. Glej, tam v Kani sta
uboga ženin in nevesta zadobila Marijino pomoč,
ko je še prosila nista, ko še svojega pomanj¬
kanja zapazila nista; pa jima je vendar prišla
Marija na pomoč; še toliko rajše bo tebi Marija
pomagala, če jo boš stanovitno prosil in morda
prosil v bolj važnih in pomenljivih zadevah,
kakor so bile v Kani. Tam je šlo za malo,
minljivo reč, — če se pa ti v najimenitnejših
zadevah obrneš nanjo, če se gre za to, da rešiš
ti svojo neumrjočo dušo, da ohraniš svojo ne¬
dolžnost ali da odvrneš od sebe ali druzih greh,
mar moreš misliti, da bo takrat Marija tebi manj
usmiljena in dobrotljiva, ako jo ponižno prosiš
pomoči? — Da boš pa njene pomoči toliko bolj
gotov, poslušaj, kaj ti pravi Marija, kaj je rekla
služabnikom, ker to velja tudi tebi; rekla je:
Kar vam poreče — storite! — Storite tudi vi
vselej vse, kar vam Bog zapoveduje, in opustite

140

vse, kar vam Bog prepoveduje po svojih zapo¬
vedih, in potem zaupajte trdno na Marijino pomoč
in dosegli jo boste. O koliko jih je, ki so tako
Marijino pomoč dosegli!

Zgled.

Med obilnim številom svetnikov najdemo
tudi mnogo takih, ki so v svoji mladosti svetno
in grešno veselje ljubili in se mu vdali, — po¬
zneje pa se resno spremenili, poboljšali in
spokorili. Okrog leta 344 je bila v Egiptu
rojena neka deklica z imenom Marija, ki je v
svoji mladosti silno pregrešno in sladnostno ži¬
vela. Že kot majhna deklica je zgubila ves čut
sramožljivosti; bila je nenavadno lepa in zape¬
ljiva. Že pri dvajsetih letih ubeži starišem in gre
v Aleksandrijo, da bi lažje stregla svoji divji,
meseni poželjivosti. Lepa, kakor je bila, je znala
može in mladeniče vloviti v svoje nesramne mreže,
le čudno se je vsem zdelo, zakaj ni marala pla¬
čila za greh, temveč je le predla, da si zasluži
kruh! Tako živi skoraj sedemnajst let v naj-
ostudnejših nesramnih grehih, ne meni se ne za
Boga, ne za njegove zapovedi, ne za strašno
sodbo! V letu 374. vro romarske trume iz Alek¬
sandrije v Jeruzalem k prazniku povišanja sv.
križa! Tudi Marija se jim približa ne radi tega,
da bi tam Odrešenika počastila in ga milosti
prosila, marveč da bi popotnike s svojim ostud-
nostimi zapeljavala. Pa ker nima denarja za vožnjo,
se ponudi brodnikom plačevati s telesom in

141

grehom, in brodniki jo sprejmo. Med vožnjo
uganja gnjusobne pregrehe! — Ko pride dan
slovesnega posvečenja Križa, gre tudi Marija vsa
nališpana proti cerkvi božjega groba, ne sv. križ
počastit, temveč da bi sama častitelja našla! Ko
stopi na cerkveni prag, se čuti od nevidne moči
vrženo nazaj, prestraši se, in zopet poizkuša vsto¬
piti in se vriniti med trumo v cerkev, — pa zopet
je vržena nazaj! Čudne misli ji začno vstajati.
Poskusi še tretjič in četrtič prestopiti cerkveni
prag, — pa vselej je vržena nazaj, dokler se
vsa spehana ne skrije v nekem kotu na dvorišču!
Sedaj šele jo premaga milost in usmiljenje božje!
Tam je bila podoba Marije, Matere milosti! Pred
njo pade in vsa solzna kliče : O Devica in Gospa,
nisem vredna povzdigniti k tebi svoje oko,
vendar se je tvoj božji Sin včlovečil, da bi greš¬
nike k pokori poklical; sprosi mi od Njega milost,
da bom mogla iti v cerkev, da bom videla in
molila sveto znamenje odrešenja! Vrhutega stori
obljubo za svoje grehe pokoro delati in Bogu
služiti! Sedaj občuti tolažbo v srcu! — Dvigne
se, gre zopet pred vrata, in brez ovire stopi v
cerkev, kjer s tresočimi ustnicami moli: Odrešenik,
Zveličar sveta, pred tvojimi očmi teko moje solze,
pred tvojimi ušesi se glase moji vzdihi, daj mi
zate umreti, ker nisem zate živela: usmili se,
usmili se uboge grešnice, ki še moliti nežna! —
Se enkrat ponovi obljubo, za naprej spokorno
živeti, ter se vrne k podobi Matere božje, ter jo
prosi, daj ji pokaže pot, po kateri naj odslej hodi!

142

Zdi se ji, da sliši glas: Pojdi čez Jordan, če
hočeš mir in pokoj najti! Zahvali se zopet pre¬
častiti Devici ter gre. Neki neznan mož ji da
tri srebrnike, za katere si kupi kruha in gre k
Jordanu! Tam najde v cerkvi sv. Janeza Krst¬
nika — duhovnika, kateremu se skesano spove,
prejme sv. Rešnje Telo, in potem gre v puščavo.
Tam v samotni puščavi ' sedi vsa omedlela in
objokana ter potrta kliče, kakor nekdaj prerok
Jeremija: Veselje mojega srca je razbito, mir
moje duše je potrt, krona nedolžnosti je poko¬
pana — ali tvoje usmiljenje, o Gospod, ostane
na vekomaj! — Ta žalujoča ženska je znana pod
imenom: Marija egipčanska, — spokornica! Leta
in leta so minula, katera je v ostrem zatajevanju
prebila v puščavi, veliko — veliko je trpela, da
bi storjeno ne veljalo za storjeno. — Nihče bi
ne bil zvedel za njeno spokorno življenje, ko
bi Bog sam ne bil razodel tega po čudni poti.
Stari opat Cozim, iz samostana blizo Jordana,
se je podal ponavadi vsako leto v začetku posta
v puščavo, da bi sveti post v puščavi preživel.
Ko gre po puščavi dalje, zagleda v daljavi čudno
podobo, ki o njej meni, da je sleparija hudobnega
duha, ter stori križ; ko jo pa bolj natanjko pre¬
gleda, spozna da je človeška podoba. Gre proti
njej, — ona pa beži! Cozim meni, da je kak
puščavnik, ter kliče: Počakaj, da dobiš blagoslov!
Ta pa mu odgovori: Opat Cozim, jaz sem
ženska in ne morem z moškim govoriti, ker
sem naga; vrzi mi svoj plašč, da morem pred

143

tebe stopiti! - Vrže ji plašč. In sedaj mu vse
svoje pogrešno življenje s solzami pove, in prosi,
naj nikomur nič o tem ne pove, dokler ne umrje!
Prosi ga tudi. naj pride še ob letu osorej veliki
četrtek v puščavo in naj ji prinese sv. R. Telo,
potem pa zgine puščavo! — Čez leto dni
pride res opat zopet v puščavo in prinese seboj
angelski kruh. Proti večeru se mu prikaže na na¬
sprotnem bregu reke Jordana, pa opat ne more
čez vodo s sv. zakramentom do nje. Pa glejte,
ona stori križ čez vodo, in kakor po suhi zemlji
pride do njega, in prejme sv. Telo. Ko prejme
sv. Telo, kliče hvaležna s starim Simeonom:
Gospod, sedaj pusti svojo služabnico v miru,
ker moje oči so videle zveličanje moje duše!
Lepo zahvali opata za trud, in ga prosi, da naj
ji prinese še prihodnje leto Telo Gospodovo.
Opat obljubi. Zopet ob letu gre opat s svojimi
brati v puščavo, ter najpreje išče Marije, da bi
ji sv. Telo dal, — pa ga več ne prejme! —
Najde jo mrtvo! — Zraven njenega trupla je bil
palmov list, na katerem je bilo napisano, da se
je mrtva spokornica Marija imenovala, in bil je
tudi naznanjen dan njene smrti, iz česar se je
sklepalo, da je 47 let v puščavi živela!

Glejte, tako se je Marija skazala pomočnico,
Mater milosti in dobrega sveta veliki grešnici,
slednjič pa veliki spokornici in svetnici, Mariji
egipčanski, ki jo je v dušnih revah za pomoč
prosila!

144

Molimo:

O Marija, Mati milosti in dobrega sveta, ki
si služabnikom v Kani tako dober svet dala in
ljubeznivo na pomoč prišla, ter pozneje že to¬
liko zbeganim grešnikom razsvitljenje, pravo spo¬
znanje in milost poboljšanja sprosila: sprosi tudi
nam in vsem grešnikom razsvitljenje, pravo spo¬
znanje našega revnega dušnega stanu ter hiti
nam s svojo milostjo na pomoč, da se ne po¬
gubimo, temveč večno zveličamo in tebe s tvojim
sinom na vekomaj hvalimo v nebesih. Amen!

(Češčena Marija trikrat.)

19. dan.

Marija — na križevem potu.

V onih treh letih, ko je naš Gospod Jezus
Kristus očitno učil, nam sv. evangelij nič ne pove,
kaj se je z Marijo godilo. Ne ve se, ali je doma
v svoji hišici molila in le v duhu poslušala Je¬
zusove nauke in premišljala Njegove čudeže, ali
Ga je tudi spremljala na Njegovih potih, kakor
so Ga druge pobožne žene in Mu stregle. Mi¬
slimo si pa po vsej pravici, da je vse vedela,
kaj se z Njim godi, ter da je z Njim delila ve¬
selje in žalost! — Veselila se je, če je slišala o
čudežih in o velikih dobrih delih, katera je ljudem
skazoval, grenilo pa je ji življenje in je ž Njim
žalovala, ko je slišala, kako mu nasprotujejo in

145

zoper govore, Oa sovražijo in preganjajo. Ve¬
liko bridkosti je morala trpeti že v svoji mladosti,
kakor ste že slišali, pa še hujše trpljenje jo je
čakala na priletne dni, ob dneh trpljenja njenega
Sina, - tu je prišla Marijina bolečina do svo¬
jega viška v katerej se je spričala kot največjo
mučenico za svojim Sinom, kot kraljico mučencev!
Znano vam je, da je sedmeri meč prebodel sv.
Marijino srce. O treh mečih njenih bolečin ste
že slišali, premišljujmo sedaj še čvetere druge,
da grozno Marijino žalost in bolečino prav spo¬
znamo, in sicer danes četrto Marijino žalost na
križevem potu !

Dva dni pred Veliko nočjo vzame Jezus v
Betaniji od svoje žalostne Matere slovo. Pač ža¬
lostna ura! „Mati“, ji reče, „sedaj je prišla ura,
da bo Sin človekov grešnikom v roke izdan.
Jaz grem spolnit voljo svojega nebeškega Očeta.
Mati, vdaj se v voljo božjo !“ — Marija prevelike
žalosti ne more govoriti, le solze toči ! Tudi
Jezus toči solze, — solze otročje ljubezni. Loči
se in gre. Marija pa stoji in joka v božjo voljo
vdana ter natihoma moli v svojem srcu: Oče,
zgodi se tvoja volja! Marija sama je sveti Bri¬
giti razodela, kol ko bolečin je občutila, kadar
se je približal čas trpljenja njenega Sina, tako,
da so bile njene oči vedno polne solz in da se
je mrzel pot sprehajal po njenem telesu in njenih
udih. In sv. Bonaventura trdi: „Brez spanja je
prečula noč in medtem, ko so drugi spali, je
čula!“ Kdo more prav umeti žalost in bridkost,

10

146

katero je ona tisto noč pred Njegovo smrtjo ob¬
čutila? Akoravno ni gledala s telesnimi očmi
groznih težav in smrtnih bolečin svojega Sina
na Oljski gori, je vendar dobro vedela, kako On
krvavi pot poti, kako Oa divji hlapci ujamejo,
in kako neusmiljeno in zaničljivo z Njim rav¬
najo. Prav o nji veljajo besede preroka (Zal. p.
1. 2): Joka se in joka ponoči in solze ji teko
po njenih licih, izmed vseh njenih ljubih ni ni¬
kogar, da bi jo tolažil!" — Ko je napočilo jutro
velikega petka, so pač prišli učenci eden za
drugim, pa le z žalostnimi novicami. In poslednjič
pride učenec Janez ter ji pove, kako je Pilat
njenega Sina k bičanju obsodil, kako ga je pustil
s trnjem kronati in zasramovati. Vse je zvedela,
bržkone sama tudi videla, kako Ga je Pilat ljud¬
stvu pokazal, rekoč: Glejte, človek! Videla Ga
je takrat v sramotnem škrlatastem plašču in s tr¬
njevo krono na glavi! Še celo Pilatu, neverniku,
se je smilil, kakšno bolečino je moralo šele
Marijino srce občutiti, ko Ga je videla tako zde¬
lanega?! Potem vidi Jezusa poleg Baraba, raz¬
bojnika, postavljenega ter sliši satansko vpitje
Judov: Spusti nam Baraba in Jezusa križaj. —
Zares, to je bil meč, kije globoko presunil njeno
materino dušo!

Po božjem sklepu pa so imele njene dušne
rane biti še hujše. Ko slednjič sliši, da je njen
Sin k smrti obsojen, — občuti tako žalost, kakor
je še nikoli ni nobena mali občutila ; zbode jo
v srce, kakor da bi bilo z ognjenim mečem

147

prebodeno! — Še stoji pred Pilatovo hišo z Ja¬
nezom in nekaterimi pobožnimi ženami, kar te¬
kanje in vihranje ljudstva, pretresljiv glas tro¬
bente in gibanje vojakov da znamenje, da bo
njen božji Sin sedaj v smrt peljan ! — Ona pa
je hotela gledati svojega Sina do konca Njego¬
vega življenja, zato je prosila sv. Janeza, da bi
jo na kak kraj peljal, kjer bi imel sprevod mimo
iti, da bi mogla Jezusa videti! — Že se zasliši
strašen hrup in vrišč, trobentni glas in razglaše-
vanje na vseh voglih ulic, da je Jezus v smrt
peljan. Zgolj meči za Marijino srce! Beži, beži,
žalostna Mati odtod, da Ti srce od žalosti ne
poči! Pa Marija ostane; o kako rada bi bila
s Sinom umrla, ko bi bila smela! Bleda, objo¬
kana, trepetajoča stoji in čaka, kedaj bo njen Šin
mimo prišel. — Šprevod se že bliža, biriči
z smrtnim orodjem za križanje že prihajajo, že
vidi žeblje, kladiva, vrvi in drugo smrtno orodje:
o strašni pogled za Marijo! Že odhajajo farizeji
na konjih mimo, že odide sodni hlapec s Pila¬
tovo tablo za na križ, že vidi tudi dva razboj¬
nika, obsojena v smrt, oh nato vidi nekatere sto¬
pinje za njimi priti s težkim križem na ramah in
s trnjevo krono na glavi svojega Sina; — pa
nič več ni On, najlepši med ljudmi, ni človeku
podoben; ves bled je Njegov obraz, oči so mu
otekle in krvave — in po životu ves razmesarjen,
podoben gobavemu človeku! Strašna bolečina
za Marijino srce! Kakor se zvezde na nebu in
pesek v morju ne morejo prešteti, tako se tudi

10 *

148

ta Marijina žalost ne da dopovedati, le Bogu sa¬
memu je bila znana!

Ko je bila Marjeta, hči Tomaža Mora, sre¬
čala svojega Očeta, ki je bil na morišče peljan,
je le dve besedici zaklicala: „Moj oče, moj oče“,
— ter se nezavestna zgrudila k njegovim no¬
gam! Marija sicer po božji volji ni prišla ob
zavest, ker bi se to za Mater božjo ne spodo¬
bilo, tndi ni umrla od bolečin, akoravno so bile
tolike, da bi bila radi njih stokrat umrla, temveč
Bog jo je pustil pri življenju, da bi občutila še
hujše bolečine! Ko pride Jezus do nje, obrne
svoje krvave oči izpod trnjeve krone na njo
in jo ljubeznivo pogleda; pravijo, da si je še
poprej moral kri iz oči iztrebiti! — Ta po¬
gled je bil strašen meč za Marijo, to je bil
četrti  meč, ki je ranil njeno sveto dušo! Ma¬
rija same žalosti ne vidi ne vojakov ne biričev,
temveč le svojega neusmiljeno zdelanega Sina.
Skozi divje trume sili k Jezusu in z razpetimi
rokami Ga hoče objeti! Pa le malo trenutkov
ji je bilo dovoljeno objemati in gledati Sina;
rabeljni jo neusmiljeno proč pehajo, zmerjajo in
preklinjajo ter njenega Sina neusmiljeno naprej
vlečejo! — —

Nauk.

Če premišljujemo in v duhu spremljamo Je¬
zusa in Marijo na križevem potu, je pač na¬
ravno, da imamo prisrčno sočutje z njima, da
nas morda to celo do solz gine, toda da bo to

149

sočutje nam koristno, mora imeti one lastnosti,
kakršne so imele solze svete Magdalene in sve¬
tega Petra.

Ako slišimo kako ganljivo ali žalostno pri-
godbo, je mogoče, da nas solze polijejo, ako-
ravno nas dogodba nič ne zadeva! Tukaj je pa
drugače. Trpljenje Jezusovo in trpljenje njegove
žalostne Matere Marije pa ni le ganljiva pri-
godba, ki se je pred skoraj devetnajststo leti na
Kalvariji godila, kakor druge prigodbe! O ne!
Pomisli krščanska duša, da si bila tudi ti zraven,
da si bila ti med njimi, ki so Gospoda tako ne¬
usmiljeno trpinčili in Materi božji tako žalost
delali ! Četudi še nisi takrat na svetu bila, si
vendar bila duhu božjega Zveličarja pričujoča,
Vse tvoje življenje je bilo popolnoma odkrito
pred očmi vsegavedočega Jezusa; šteti so bili

pred Njim vsi tvoji grehi in radi njih je take

bridkosti trpel. To je tako gotovo, kako je go¬
tovo, da je za naše grehe zadostil. Tako, vidiš,

duša moja, si bila tudi ti kriva bridkosti in trp¬
ljenja, katerega je Marija takrat tako hudo ob¬
čutila !

Kadar premišljuješ toraj žalost Marijino, ne
imej samo mehkega sočutja do žalostne Matere
božje, temveč kesaj se in tudi resnično pokori
za svoje grehe, kakor sv. Peter in Magdalena,
tako sočutje bo Mariji všeč! Tudi mi smo ranili,
hudo ranili srce svoje ljube Matere Marije, mar
bi bilo sedaj preveč, ako imamo sedaj pri pre-

150

mišljevanju njene žalosti tudi resnično kesanje nad
svojimi grehi in solze prave pokore?

To je prvi nauk pri premišljevanju četrtega
meča Marijinega! Drugi nauk za nas, katerega
nam daje Marija pri srečanju z Jezusom na kri¬
ževem potu, pa je: imejmo ljubezen do greš¬
nikov! -- Veliko trumo grešnikov je imela Mati
božja pred seboj na potu na Golgato. Videla
je, kako grdo delajo z njenim Sinom, kako Ga
zaničujejo, kako Ga semintje sujejo in z nogami
teptajo! In kaj je storila? Ali je ogenj iz nebes
klicala nad nje? Ali je zahtevala ostro sodbo
božjo čez nje? O nikakor ne! In ko bi bil Vse-
gamogočni tudi hotel angele morije nadnje po¬
slati, bi bila Marija z vso močjo svoje duše bra¬
nila te ničvredneže! Ona daruje svoje solze za
njih spreobrnjenje! Ona nič bolj ne hrepeni in
ne prosi, kakor tem slepim dušam prižgati luč
svete vere in milosti! Ona želi, da bi se sveta
kri njenega Sina, ki so jo hudobneži v tla tep¬
tali, skoraj prelila v njihovo odrešenje! — Ona
prosi in moli, in daruje vse za vse, da bi ti
ostudni, preklinjevalski in grdi jeziki prejeli vredno
sv. Rešnje Telo! In kdo ve, če ni ravno radi
njenih prošenj veliko teh grešnikov milost spo¬
znanja in odpuščanja zadobilo, kateri sedaj v
nebesih njeno Materino usmiljeno srce časte! —
Tako se moramo tudi mi učiti od Marije ljubezni,
usmiljenja do najbolj trdovratnih grešnikov in
ne smemo obupati nad njihovim spreobrnjenjem
in nehati za nje prositi, dokler nismo uslišani! —

151

Tretji nauk pa, katerega nam Marija daje. je
ljubezen  do križa v svojem življenju ! — Ma¬
rija je Jezusa srečala s križem obloženega, in
rada bi bila mesto Njega križ nesla, ko bi bila
le smela, Ti pa se križa tolikanj bojiš! Ali ne
veš, da s križem pride Jezus? Čemu toraj zdi¬
hovati, žalovati, tožiti, če pride križ? Ali veš,
zakaj je Jezus Simonu Cirenejcu pustil mu po¬
magati nesti križ? Zato, da nas je poučil, da še
ni zadosti, da je Jezus nosil svoj križ, temveč
da moramo tudi mi voljno nositi svoje križe, če
se hočemo zveličati. Ne pozabimo, da smo v
solzni dolini, da moramo hoditi po potu križa!
Kakor je božji Zveličar s križem srečal svojo
Mater, tako se tudi nam večkrat pridruži, nas
s solznimi očmi pogleda in nam milo pravi:
Kdor hoče za menoj hoditi, naj zataji samega sebe,
naj vzame svoj križ nase in naj hodi za menoj!
(Mark. 8, 34.) Toda — o moj Bog! Kako se
godi Jezusu, ki nas s težkim križem obložen
tako vabi ? Nekateri še tega poslušati nočejo, se
proč obrnejo in beže in da bi ušli, poskačejo
v prepad : to je, bežijo pred križem z grehom
v greh! Drugi imajo še toliko vere in ljubezni,
da ne bežijo pred Gospodom, ko pride s križem!
Nastavijo sicer svoje rame, toda z Gospodom
se pričkajo, kako velik in kakšen naj bo križ!
Oni hočejo manjši, lažji, na vse strani drugačni
križ, kakor je tisti, katerega jim Gospod odmeri!
Ako se ne pogodijo z Njim po svojej volji, go¬
drnjajo in tarnajo! O le malo jih je, ki gredo

152

veseli in s sveto ljubeznijo Gospodu naproti,
kadar se jim bliža s križem, da pokleknejo pre¬
denj, poljubijo Njegove krvaveče noge ter po¬
trpežljivo sprejmo križ, kterega jim je Gospod
odmeril. Glej, ti so presrečni, nosijo križ veselo in
lahko, ker Gospod sam gre z njimi! On sam jim
pomaga! V to vrsto stopimo tudi mi! Pa li mo¬
remo to storiti? Z lastno močjo ne! Z božjo
pomočjo pa vse premoremo ! — Podajmo se le
k Mariji, naši ljubi Materi, pa jo presrčno pro¬
simo, naj nam zavoljo četrtega meča s svojo
mogočno priprošnjo in z zasluženjem svojega
križevega pota sprosi milost, da bomo voljno
prenašali križe!

Zgled.

Za časa grozovitega rimskega cesarja Ne¬
rona se prične krvavo preganjanje judov in
kristjanov! Tudi sveta Peter in Pavel, prvaka
apostolov, sta bila vjeta in v mamertinsko ječo
zaprta, v kateri sta ostala osem mesecev in jih
mnogo spreobrnila. Pripoveduje se, da je sv.
Peter hotel pred ujetjem Rim zapustiti, toda pri
mestnih vratih mu pride Jezus naproti. „Gospod,
kam pa greš?“ — vpraša Peter. „V Rim, da bom
znova križan 1 ' — mu odgovori Gospod! —
Peter je razumel te besede in se nemudoma vrne.
Obsojen k smrti na križu želi le z glavo navzdol
križan biti, ker se je nevrednega štel, Jezusu
enako z glavo navzgor na lesu križa smrt sto¬
riti. Ta želja se mu spolni! Križan je umrl 29.

153

junija 67. 1. p. Kr. — Po zgledu sv. Petra na
priprošnjo Marijino nosimo voljno in ljubimo
vsak svoj križ!

Molimo:

O žalostna Mati božja, kraljica vseh mu¬
čencev ! Ti vsa čista, vsa nedolžna, si toliko tr¬
pela ! Oh zakaj bi tudi jaz kaj ne trpel, ki sem
s svojimi grehi že tolikokrat zaslužil pekel? Ker
ti o Marija za Bogom najbolj skrbiš za moje
zveličanje, prosim te ponižno : S svojim bridkim
trpljenjem mi pridi na pomoč, zlasti v mojih
dušnih bridkostih. Pomagaj mi, da po tvojem
zgledu stanovitno hodim za Jezusom in voljno
prenašam oni križ, katerega mi Gospod pošlje
v svoji modrosti, in tako zaslužim kedaj gle¬
dati tisto veličanstvo, katerega se ti že sedaj v
nebesih veseliš ! Amen !

(Češčena Marija trikrat.)

20, dan.

Marija — pod križem.

V petek pred Veliko nočjo okrog 12 ure
po našem štetji pride Jezus s težkim križem na
rami na goro Kalvarijo ali Golgato. Po krvavih
stopinjah za Njim na goro pride tudi Njegova
Mati, da bi videla Njegovo grozno križanje in
z Njim trpela. Ona ni bila, kakor so marsikatere
matere, ki beže pred bolečinami in smrtjo svojih

154

otrok, ker jih ne morejo gledati v bolečinah.
Ona se ne skriva, da ne bi videla Njegovega
trpljenja, temveč še prerine se skozi trumo vo¬
jakov, skozi črno druhal, ki v divjem sovraštvu
nad Jezusom škriplje in Ga z bogokletjem ob¬
siplje, ter se vstopi prav blizu Njega in križa,
zakaj sveto pismo pravi: Poleg križa Jezu¬
sovega pa je stala Njegova Mati! — Sedaj vidi
s telesnimi očmi, kar je že dolgo poprej gledala
le v duhu ! — Kaj je morala sedaj Marija gle¬
dati in slišati in kaj je v svojem srcu takrat tr¬
pela, tega ni mogoče popisati in občutiti! —
Tu je prebodel peti meč bolečin njeno srce!
Premislimo vsaj nekoliko to njeno bolečino! —
Najprej mora Marija gledati, kako divji rablji
z zaničljivim smehom in krohotom trgajo obleko
raz Njegovega nedolžnega telesa; sedaj vidi golo,
raztepeno telo svojega Jezusa in poleg ran gro¬
zovitega bičanja še nove rane na ramah, hrbtu
in kolenih, katere mu je naredil težki križ. Vrhu
tega občuti še neznosno muko radi sramotnega
odgrnjenja božjega Telesa, muko, ki je bila ti¬
sočkrat bridkejša Jezusu in Marijini deviški duši
kakor bolestno bičanje ! - Gledati mora potem,
kako ga nazega neusmiljeno vržejo na križ, ka
terega se Zveličar nič ne brani; gledati mora,
kako mu rablji nategnejo Njegovo desnico na
križ, postavijo top žebelj na njeno dlan, na
isto roko, iz katere teko vse milosti temu svetu,
— in oh, sedaj zazveni prvi udarec težkega
kladva, — krvavi curek pljuskne proti nebu, —

155

vsi drugi udje telesa se bolestno zganejo in
potem udarec na udarec ... Ko je pribita desnica,
levica ne doseže, tedaj jo vlečejo in nategujejo,
da pokajo kite in žile in potem zopet udarec na
udarec ... Ko je končano rabeljsko in grozno
delo na rokah — začno ravno tako na nogah !
— In Marija vse to vidi in sliši udarce kladva,
ki so jo tako boleli v srcu kakor Sina na te¬
lesu ! Kadar pa rablji to neusmiljeno in pe¬
klensko delo zvrše, potem dvignejo križ z živim
tn nedolžnim Telesom božjega Sina in ga s silo
zasade v grešno in okleto zemljo! Mrzel pot
oblije bledo obličje deviške in prežalostne Ma¬
tere, sedaj šele vidi s neizmernimi ranami raz¬
mesarjeno telo svojega Sina; o kolika bolečina
za Mater! Ko rablji odstopijo od križa, da po¬
gledajo, če so prav svoje delo izvršili, se prično
nove muke za Mater. Poslušati mora grozno bo¬
gokletje čez Njega, češ: če je res Sin božji, naj
stopi z križa in verujemo vanj! —drugim je po¬
magal, sam sebi pa ne more pomagati! — če Oa
ima Bog res rad, naj Oa reši! Aha, kako tempelj
božji podira in zopet zida! - Kako hudo je
moralo djati tako zaničevanje Marijinemu srcu!
Gledati mora nadalje brezčutne vojake, kako de¬
lijo Njegovo obleko in kako vadljajo za njegovo
suknjo ! Ta mrzla neobčutljivost nevernih vo¬
jakov v trenotku, ko Njen božji Sin v nepopis-
Ijivih bolečinah umira zanje na križi, je morala
biti neizmerna bolečina za milo Materino srce!
K tem bridkostim, ki jih je Mati Gospodova pod

156

križem trpela, je prišel še nov strah. Sv. evan¬
gelist Matevž pripoveduje (27. 45.), da je od
šeste do devete ure t. j. od poludneva do treh
— postala velika tema po vsej zemlji. Jezusa so
križali nekoliko pred 12 uro. Kristus je po mislih
cerkvenih učenikov že nekaj časa visel na križu,
ko se je tema storila po vsej zemlji. Solnce je
čudovito skrilo svoje žarke sedaj, ko je ugaso-
vala Luč sveta. Po pravici smemo misliti, da je
Bog Oče hotel strahovito kaznovati prestrašno
zaničevanje svojega Sina ter konec storiti brez¬
mejni hudobiji! — Neznana dušna bridkost, gri¬
zenje vesti za storjene hudobije, obupnost, strah
in groza je poparila zdivjano ljudstvo na Kal¬
variji in po vsem Jeruzalemu, vse se je še huj¬
šega balo! — Kakor so poprej besno divjali,
so namah postali boječi! — Marija pa je v
tej črni temi poleg križa svojega božjega Sina
stala in čakala smrti! — Semtertje je bilo tako
tiho, da je slišala težke zdihljeje in stok svojega
silno trpečega Sina! Pa je le stala, — stala tri
cele dolge ure mirna in srčna, tiha in trpeča, in
vsa vdana v voljo nebeškega Očeta — poleg
križa! — Pa zakaj mislite, je Marija pod križem
še zlasti hudo trpela? — Ali ste že kdaj videli
skrbno in ljubečo mater pri postelji zelo bolnega
ali umirajočega otroka ? Kako skrbno gleda njeno
oko, da bi vsako težavo, ki jo trpi, zapazila;
kako pripravljeno je njeno srce in njena roka
težavo odpraviti ali polajšati! Sedaj vravnuje
podglavje, da bi bolnik lažje ležal, sedaj mu

157

lase spred oči in čela proč gladi, da bi bolnika
ne nadlegovali, sedaj ga pokriva z odejo, da bi
se ne prehladil, in če vidi, da je žejen, mu hiti
po vode. S tako skrbno postrežbo išče mati
sama tolažbe v svoji žalosti, ki jo ima radi bol¬
nega otroka. Sedaj pa pomislite, koliko je morala
še le Marija trpeti v onih treh dolgih, temnih
urah, ko je stala poleg križa! Zdelo se ji je, da
stoji že tristo let, ne tri ure! — Hotela je po¬
magati, pa ni mogla, ker ni smela. Videla je
Njegove rane, pa jih ne more obvezati; vidi
teči Njegovo kri, pa je ne more posušiti, vidi
Njegovo glavo od težav pripognjeno, pa je ne
more podpirati s svojimi rokami; vida Ga v naj¬
hujših bolečinah, pa Ga ne more tolažiti, ne po¬
ljubiti! — Ali je bila kedaj kaka smrtna postelja
tako trda kakor slabo obtesani les križa? Alije
kedaj kak bolnik ležal v večjih bolečinah, kakor
so bile te : viseti na žebljih, s katerimi so noge
in roke prebodene ? Če se hoče na noge opreti,
razdirajo se rane Njegovih nog; če hoče naslo¬
niti svoje telo na roke, se razdirajo rane Nje¬
govih rok. V Njegove oči sili nadležna kri iz
ran na glavi, ki so mu jih naredili ostri trnji;
usta so od krvi sprijeta in posušena. In kam
hoče svojo glavo nasloniti ? Vse te nedopoved¬
ljive bolečine bile so opomin na Mater, da bi
pomagala; a pomagati ni mogla, ni smela!
O koliko tisoč mečev je prebadalo njeno ob¬
čutljivo Materino srce! Ni je bilo bolečine, kakor
je bila bolečina njena; z Njim je bila ona na

158

duhovni način na križ pribita! — In kaj pa šele
potem, ko ga sliši v tej grozni temi in tihoti
klicati s križa dol: Moj Bog, moj Bog, zakaj si
me zapustil ? Kdo je bolj bolestno in dobro raz¬
umel velikost te bolečine kakor Marija, ki je
že v svojem življenji poskušala bolečino božje
zapuščenosti! - Še ni zadosti! Sliši ga klicati:
Žejen sem ! — O uboga Mati, žejnemu otroku še
požirka vode ne more dati! Marija ni mogla
druzega reči, pravi sv. Vincencij Fererij, kakor:
Moj Sin, jaz zate nimam druge vode, kakor
svoje solze! — Pa najhujše je še. moralo priti.
Približal se je trenotek, da s križa zadoni glas:
»Dopolnjeno je“, — in kmalo nato : Oče, v tvoje
roke izročim svojo dušo! — O strašno sporo¬
čilo, ko zasliši Marija: Je že mrtev! ... Ko je
David zvedel, da je njegov Sin Absalon umrl,
je vpil prevelike žalosti: „Oh Absalon, moj sin,
da bi pač jaz mogel mesto tebe umreti!" —

Ko je Jakop zvedel, da je njegov sin Jožef
mrtev, se ni dal potolažiti, in je svoja oblačila
pretrgal!

O materi nekega sv. mučenca pripoveduje
zgodovina, da je v preveliki žalosti zaklicala, ko
je njegovo krvavo truplo ugledala: „Moj sin“
— in se mrtva zgrudila na tla! — Kaj hočem
pa šele reči o Marijini žalosti ob Jezusovi smrti?
Ko je neki slikar hotel materino žalost ob smrti
otrokovi na podobi pred oči postaviti, je na¬
slikal žalujoči materi zagrinjalo čez obličje, da
bi s tem pokazal, da je žalost prevelika, da bi

159

jo mogel na podobi narisati) Zato bom tudi jaz
danes z zagrinjalom molčečnosti zakril Marijino
žalost, ker ne najdem besedi, da bi vam to
žalost prav popisal; le toliko še rečem, da ni¬
koli nobena mati in vse matere skupaj, kar jih
je kedaj na svetu živelo, niso take žalosti pretr¬
pele, kakor Mati božja! Slaba je lučica, ki brli
v svetilki, milijon in milijonkrat manjša v primeri
k svitlobi solnca, ki razsvitljuje zemljo; ravno
tako majhna, milijon in milijonkrat manjša je žalost
vseh pozemeljskih mater v primeri z žalostjo Je¬
zusove Matere, — pa vendar njena žalost s tem
še ni bila končana! —

Nauk.

Od žalostne Matere božje pod križem se mi
marsikaj spodbudnega učimo. Občudovati mo¬
ramo njeno neustrašenost in močnodušnost, da
se ni ustrašila najhujšega ter stanovitno stala
pod križem in ni bežala vkljub temu, da se je
zemlja tresla pod njenimi nogami, da so skale
pokale in mrtvi vstajali; občudovati moramo
njeno potrpežljivost in vdanost v božjo voljo,
ker ni tarnala in tožila nad krivico, katera se ji
godi, in ni obupovala v najhujših poskušnjah ;
- ena resnica pa je, katera je za nas najbolj
tolažljiva in ta je: da je žalostna Mati Jezusova
pod križem postala tudi naša mati. Na križu je
Jezus izrekel svojo poslednjo voljo, storil je svoj
testament. In v tej oporoki nam je zapustil svoj
najdražji zaklad, ki ga je imel na zemlji: svojo

160

Mater — v našo mater, ko je rekel Janezu pod
križem: Sin, glej tvoja mati! Vsi učeniki pravijo
da je bil sv. Janez pod križem zastopnik apo¬
stolov, svete cerkve in sploh vseh vernikov! In
njemu kot takemu je umirajoči Jezus dal Marijo
za mater. Marija pa je tudi to poslednjo voljo
svojega Sina, kakor vedno poprej, sprejela kot
svojo voljo, ter v groznih bolečinah postala mati
nas vseh! Prevzela je čast - skrbi in dolžnosti
materine do nas vseh njenih duhovnih otrok!
Sprejela nas je v bolečinah iz hvaležnosti do
umirajočega Zveličarja in radi goreče želje, ka¬
tero je vedno imela po našem Zveličarju, v
svoje, ljubezni polno materino srce; sprejela nas
je, pravim, v bolečinah za svoje otroke, ker v
Janezu je dobila le sina Cebedejevega mesto
Jezusa, Sina božjega, mesto Gospoda — le
hlapca — mesto Boga — človeka! O kakšna
menja! Sveti Janez je bil sicer res zvest apostol
in ljubljenec Gospodov, — toda sedaj je bil po¬
verjenik vseh prihodnjih otrok sv. cerkve, o
katerih je Marija, vedela, da jih bo veliko ne¬
zvestih, ki ji ne bodo v čast, ji ne bodo delali
veselja, — temveč le žalost in sramoto! Pa vkljub
tem bolečinam je prevzela po voljf svojega umi¬
rajočega božjega Sina materino skrb za vso
cerkev vseh prihodnjih časov! Po besedah sv.
Lavrencija Justinijana ji je trpeči Zveličar s tem
tako rekel: Glej tu svojega sina; on je podoba
cerkve, ki je neomadeževana devica. To cerkev ti
zapustim v osebi svojega učenca, ljubi jo, kakor

161

ljubiš mene, krepčaj jo s svojimi opomini, potrjuj
jo s svojim svetom, izredi jo s svojim zgledom.
Jaz hočem, da neprenehoma skrbiš zanjo kakor
za svoje dete, da jo s svojimi prošnjami varuješ
in jo z čednostmi ozaljšano k meni pripelješ! —
Pa tudi cerkvi naročim — sin glej, tvoja mati,
naj te svojo mater časti in ljubi, naj se k tebi
zateka, da si jej srednjica pri Bogu, naj v
vseh svojih potrebah pri Tebi pomoči išče. —
Skrbel bom zato, da se vsi verni k tebi obra¬
čajo, in da bo tvoje ime češčeno in ljubljeno
od roda do roda! Nihče ne bo zavržen, ki bo
k tebi klical, in nihče mi ne bo tuj, kdor se bo
k tebi zatekel. Z nerazvezljivo ljubeznijo zvežem
tebe z njo in njo s teboj! — O kako tolažilne
besede za nas, zlasti, ki smo grešniki, pa vendar
Marijini otroci. Nobeden naj ne obupa ne nad
seboj pa tudi ne nad svojim bližnjim, če je tudi
grešnik; če ima le količkaj dobre volje in se
z zaupanjem k njej zateče, nihče ne bo pogubljen,
vsaj je Marijini otrok, Marijino dete, Marija ga
bo rešila; vsaj ima Marija, kakor vsaka skrbna
mati, še posebno ljubezen do bolnih,  grešnih
svojih otrok, ker vidi in spozna v njih nesrečo
in nevarnost; še na robu pogube jih bo otela;
saj so ji globoko v srcu ostale poslednje be¬
sede umirajočega Zveličarja, ko ga je slišala s
križa prositi za milost grešnikom, ko Oa je sli¬
šala grešniku, razbojniku, obljubljati nebeški raj,
in kako jo je On ravno nam grešnikom v mater
dal! O, kako sta morala ta zgled in ta beseda

II

162

šele njeno srce v neizbrisni ljubezni do greš¬
nikov vneti?! — Bodimo toraj dobri in hvaležni
Marijini otroci; če smo pa vendar-le grešili, sta¬
vimo vse zaupanje v njo, v svojo mater — v
pribežališče grešnikov, ter tudi drugim skušajmo,
to zaupanje do Marije obujevati in nihče ne bo
zapuščen od nje, nihče se ne bo pogubil! Ko¬
likor bližje je grešnik večnemu pogubljenju, to¬
liko bližje mu je Marija ter pomnožuje svoj
trud in svoje prošnje za njegovovo rešenje; in
večjega veselja ji ne moremo storiti, kakor če
skušamo kako zgubljeno ovčico v njeno mate¬
rino varstvo pripeljati, bodisi že na kakoršnikoli
način: ali z besedo, prošnjo, molitvijo, sv. mašo,
milostjo ali kakor že! Če boš take darove po-
kladal Mariji na oltar, boš vedno tesneje združen
z njo in rešil boš sebe in druge!

Poslušaj naslednji:

zgled.

Na Francoskem so prinesli sedemdesetletnega
moža v bolnišnico. Nevarno je bil bolan. Mož
je zgubil vso vero — in grešno živel! — Ve¬
liko spovednikov si je prizadevalo, da bi se
z Bogom spravil in sv. zakramente prejel, — pa
vse zastonj! Usmiljena sestra Gabrijela mu je
stregla. Ta dobra duša je z otroškim zaupanjem
do Marije marsikateremu bolniku spreobrnjenje
sprosila. — Tudi tega zastaranega grešnika bi
rada rešila. Prosi ga, svoje roke povzdiguje,
predenj pade na kolena ter prosi, naj se z Bogom

163

spravi — pa vse zastonj! Kolikor bližje smrti je
bil, toliko trdovratnejšega se kaže. — Sedaj še
nekaj poskusi. — Malo svetinjico brezmadežne
Device mu skrivaj dene pod blazino, in ga milo
prosi! Mož pa se razsrdi, divje razsaja ter jo
z grdo kletvijo spodi od sebe! Z jokom ga za¬
pusti Gabrijela, a predno odide, reče: Jaz grem,
Mati božja pa ostane pri vas! Te besede starca
zadenejo, ne more jih pozabiti! Sedaj zaspi. Ko
se zbudi, kliče sestro in prosi, da bi urno po¬
slali po mašnika, da bi se spovedal. In potem
pravi: „Mati božja je bila tukaj, prav tukaj pri
postelji je stala in se jokala in ko jo vprašam,
zakaj joka, mi reče: Zavoljo tebe jokam! Pa
tudi jaz sem se zjokal; oči so se mi odprle in
videl sem svojo revščino — spoznal svoje grehe;
o sestra, pomagajte mi, da se spovem." Z Bogom
spravljen je potem umrl. — Sestra Gabrijela je
že tudi umrla in sedaj pri srcu Marijinem vživa
plačilo, ker je njeno žejo po zveličanju grešnika
tako skrbno tolažiti pomagala.

Molimo:

O moja žalostna in češčena Mati Marija ! Prav
ponižno te prosim, odpusti mi, da sem ti dosedaj
tako malo otroške ljubezni in češčenja skazoval!
Sedaj spoznam, kako sem dolžan Te ljubiti in
hvaliti, in zato ti sedaj trdno obljubim, da bom
zanaprej tvoj vdan, četudi grešen otrok, da bom
tvoje Materine ljubavi in tvojega varstva vreden.
Tebi zročim svojo dušo in telo, brani me, varuj

11 *

164

me, vodi me pred sedež svojega božjega sod¬
nika in bodi tudi takrat moja skrbna Mati in
prosi tako dolgo zame, da me Jezus ne obsodi,
temveč, da me milostno spusti, da padem s hva¬
ležnim srcem pred sedež tvoje nebeške slave
ih te vekomaj častim — svojo Mater! Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

21. dan.

Marija — in mrtvi Jezus.

Kaj je občutilo Marijino materino srce, ta¬
krat ko je Zveličar na gori Kalvariji glavo nagnil
in dušo iz sebe dal, ko se je zemlja stresla in so
skale zapokale, ni mogoče dopovedati ali prav
občutiti; zatorej poglejmo rajše nove bridkosti,
katere so po smrti Gospodovi zadele prežalostno
Mater božjo! — Kar je njeno srce posebno težilo,
je bila skrb in strah, da bi vsaj mrtvega presve¬
tega Telesa njenega božjega Sina več ne skrunili.
In ta strah je bil upravičen, ker je poznala satan¬
ski srd farizejev in divjih rabeljskih hlapcev, ki
so bili gospodarji Kalvarskega hriba. Ni ga oskru¬
njenja, ni je grdobije, za katero bi ne bili pri¬
pravni ti obsedeni ljudje. Ni se torej zastonj bala
in tresla! Pa tudi to bi se imelo zgoditi! Bila je
namreč navada, da so križanim kosti strii, da so
jih popolno usmrtili, predno so jih s križa sneli
in pokopali! In res, že se bližajo rabeljni, da bi
to neusmiljeno delo nad križanimi izvršili. Že so

165

z železnimi koli strli kosti obema razbojnikoma;
Marija sliši pokanje kosti ter rjovenje zaničevanih
razbojnikov, in potem so hoteli streti kosti tudi
Jezusu. Kdo bo mogel sedaj le količkaj občutiti
strah in grozo Marijinega srca, ko vidi, da se
bližajo tudi presvetemu Telesu njenega Sina?!
Sv. Bonaventura pravi, da se je Marija strahu
tresla, in je prosila tiste može, naj pri Jezusu to
opuste, ker je že mrtev. In ko so divjaki videli,
da je res mrtev, so odjenjali, da se je izpolnilo
pismo: Nobene kosti Mu ne strite! (Mojz. 12. 46.)
— Ko še z njimi govori, pa zagleda, kako eden
vojakov, ki ga ustno izročilo Longina imenuje,
dvigne sulico in jo potisne v desno stran Go¬
spodovo, ki gre skozi Njegovo Telo in predere
Njegovo presveto srce „in tedaj je tekla kri in
voda“ iz te rane. (Jan. 19. 34.) — Te rane s sulico
Jezus res ni več čutil, toda sulica je zadela Ma¬
rijino srce in mu delala bolečine; v srcu Sina je
bila rana, v Marijinem srcu pa je bila bolečina !
Sveti Brigiti je Marija razodela: Ko sem videla
srce svojega ljubega Sina prebodeno, mi je bilo
tako, kakor bi bilo moje lastno srce prebodeno!
In angel božji je odkril sv. Brigiti, da je bila Ma¬
rijina bolečina ondaj tako velika, da je le po ču¬
dežu božjem še živa ostala! —

Ker se je žalostna Mati božja bala, da bi s
svetim Telesom še grše ne ravnali, je prosila sve¬
tega Jožefa iz Arimateje, da bi šel k Pilatu in ga
prosil za Jezusovo Telo, da bi vsaj po smrti
svojega Sina obvarovala pred zasramovanjem

166

Judov. Sv. Anzelm trd<, daje usmiljenje z nesrečno
Materjo omečilo in nagnilo Pilata, da ji je Telo
križanega prepustil. Jožef iz Arimateje, imeniten
mož z drugim svetovalcem Nikodemom, sta imela
sveto Telo Gospodovo s križa sneti. Z vtlikim
spoštovanjem se približata križu, — lestvice so
nastavljene, po katerih snamejo sv.Telo in Ga po-
lože v Marijino naročje. Sedaj ogleduje Marija
njegovo razbito Telo in vidi rane na rokah in
nogah in prebodeno stran — in prične se nova
žalost za njo, to je bil šesti bri d kostni
meč bolečin  za njeno prežalostno srce. O
kolik razloček med sedaj in nekdaj, ko Ga je v
nebeški radosti imela v svojem naročju v Bet¬
lehemu, sedaj Ga pa ogleduje v smrtni žalosti!
Sv. Brigiti je rekla: Ko so mojega Sina s križa
sneli, sprejela sem Ga kakor gobovega na svoje
naročje; Njegovi oči so bile rdeče, s krvjo zalite;
Njegova usta mrzla kakor led, Njegove roke trde,
da se pregibati niso mogle; kakor je na križu visel,
tako so Ga v moje naročje položili. In še nadalje
ji je Marija razodela, da Mu je oči zatisnila, nje¬
govih razpetih rok pa ni mogla skleniti, s čimer
ji je Jezus Kristus sam razumeti dal, da hoče tudi
po svoji smrti obdržati razpete roke, da bi z njimi
vse skesane grešnike, ki se k Njemu hočejo vrniti,
mogel objeti! — Cerkveni očetje pokladajo še
naslednje besede Mariji v usta, katere je takrat
govorila, ko so Ga s križa sneli in nji v naročje
dali: O, vi grozni trnji in žeblji in ti neusmiljena
sulica, kako ste mogli svojega Stvarnika tako

167

grozno zdelati? — Toda ne vi trnji, ne žeblji —
marveč vi — ljudje ste mojega Sina tako ne¬
usmiljeno razmesarili! — Tako je govorila Marija
takrat in se je pritoževala nad napii! Kaj bi pa
šele sedaj rekla, ko bi mogla še bolečine ob¬
čutiti?! Kakšne bolečine bi šele sedaj občutila,
ko vidi, da ljudje še sedaj ne nehajo Njenega
Sina z grehi moriti in križati, ko je že mrtev!
O, nehajmo obnavljati žalost Materi božji, —
kesajmo se iz dna srca svojih grehov, da nas
Kristus zopet za svoje sprejme! Ura je prišla, —
ti kliče Marija, da začneš ljubiti; sedaj ko je moj
Sin umrl zate, da te je odrešil, sedaj ni več čas
strahu, temuč čas ljubezni, čas in ura, da ljubiš
Njega, kateri je tebe tako ljubil, da je toliko zate
trpel. Srce Njegovo je prebodeno, rana odprta, —
pravi sv. Bernard, da bi spoznal ljubezen Nje¬
govo! Če je moj ljubljeni Sin, ti kliče Marija,
hotel, da se mu odpre stran, da ti more svoje
srce dati, se spodobi, da mu tudi ti, o človek,
odpreš svoje srce in ga Mu daruješ! Kdaj in
kako Mu moreš svoje srce darovati in posvetiti,
ti hočem povedati.

Nauk.

Ko so presveto Jezusovo Telo s križa sneli
in Ga položili v Marijino naročje, je ona Njegovo
glavo in svete rane mazilila z miro in aloo!
Žalostna Mati božja s presvetim Rešnjim Telesom
nam je prelepa podoba vrednega sv. obhajila.
Učimo se torej od Marije, s koliko pobožnostjo

168

in s kolikim češčenjem prejemajmo presveto
Jezusovo Telo pri sv. obhajilu, ne v svoje naročje,
temuč v svoje srce! Res je, da je bilo Jezusovo
Telo na Marijinem naročju vsega češčenja in mo¬
litve vredno, — pa v zakramentu presv. Rešnjega
Telesa zasluži še pobožnejše in ponižnejše če-
ščenje, ker tukaj ni le mrtvo Telo Gospodovo,
temuč je pravi, živi Jezus z dušo in telesom, kot
Bog in človek skupaj. Tu ni več zaničevan in
ponižan, tu je v svojem božjem veličastvu, kakor
je v nebesih, kjer sedi na desnici večnega Očeta,
in kakršen bo prišel sodit žive in mrtve! S koliko
večjim spoštovanjem in častjo bi morali mi spre¬
jeti Jezusa v najsvetejšem zakramentu; ker mi
nimamo njenih materinih pravic, ker Jezus pride
z nebes sam k nam, zato bi Ga morali neizmerno
bolj častiti in moliti!

Pomislimo tudi, da Marija ni bila kriva onih
brezštevilnih ran, katere je s svojimi rokami ma¬
zilila; pa vendar je v svojem ponižnem duhu da¬
rovala Njemu vse svoje bridkosti in žalosti v za¬
doščenje naših obilnih grehov, ki so bili krivi
Zveličarjevih ran! — Ako mi pri sv. obhajilu
prejmemo Telo Gospodovo, nima sicer onih brez¬
številnih ran, katere je imelo v naročju Marijinem,
pa vendar je ravno tisto presveto Rešnje Telo,
katero je bilo tako neusmiljeno razdejano in ka¬
tero je počivalo v njenem naročju. Na te rane
se spominjajmo pri sv. obhajilu, kajti mi smo jih
zakrivili, da bomo resnično obžalovali in studili
vse grehe ter tako imeli pravega duha pokore

169

in zadoščenja. Marija je Njegove rane mazilila z
miro in aloo. Skesani in spokorni duh je mira
in aloa duh pokore in češčenja, kateri nam je
potreben, da vredno posvetimo in darujemo pri
sv. obhajilu svoje srce Njemu in da se obvaru¬
jemo nevarnosti mlačnih in nevrednih obhajil, ki
so kriva, da so mnogi kristjani na duši tako revni
in slabi! —

Zgled.

V letu 1587 — 18. majnika, je umrl v Rimu
svetnik, ki je v nekaki zvezi z današnjim šmar-
ničnim premišljevanjem, ker je tudi on smel prejeti
Jezusa v svoje naročje. — Ker je njegovo živ¬
ljenje tako ganljivo — preprosto in vzpodbudno,
naj ga vam nekoliko opišem. — Sv. Feliks Kan-
taličan, — tako je ime temu svetniku — je bil
rojen v nekdanji papeževi državi v Kantaliciji
1. 1515. Bil je sin ubožnih staršev in zato je kot
deček čedo pasel; ko je odraste!, je opravljal
kmetska dela na polju, vmes pa vedno svete reči
premišljeval; svoje telo je pokoril s postom in
čuvanjem, tako da je bil bolj puščavniku kot
kmetu podoben. Ker ni mogel, kakor je želel,
k sveti maši vsak dan, si je urezal na nekem
drevesu podobo križa, pred katero je hodil dolgo
časa molit, — in večkrat so ga v enem in istem
času videli na polju, kjer je prstene kepe pre¬
vračal, in v cerkvi pri sv. maši! — Želel je po¬
stati puščavnik ali vsaj menih. Sklenil je stopiti
v kapucinski samostan. Pa v domačem kraju ni

170

bil sprejet, češ da je čvrst in mlad, naj le dela,
in če misli, da bo v samostanu le zložno živel,
se silno moti! — Ko Feliks to sliši, se mu solze
udero, pade na kolena in prosi ter Boga na pričo
kliče, da druzega nič ne želi, kakor križanega
Kristusa nasledovati. Gv a rdjan ga ginjen sprejme
in pošlje do provincijala, in bil je sprejet v samo¬
stanski red primeroma 29 let star. Že kot novic
se je odlikoval v pokorščini, v zatajevanju in po¬
nižnosti, da je vsa zasramovanja z veselim obrazom
sprejemal, v ljubezni do uboštva in resnične po¬
božnosti, tako da je smel kmalo samostanske ob¬
ljube storiti. Ker se je potem v vseh rečeh zve¬
stega in zanesljivega skazal, so ga poslali v Rim
v samostan sv. Bonaventure, da bi ondi miloščino
pobiral. In ta posel je z veliko natančnostjo in
potrpežljivostjo opravljal skozi 40 let ter dan za
dnevom hodil od vrat do vrat miloščine prosit
za svoje brate in sicer do svoje visoke starosti
vedno bos! Kako močno je ljubil uboštvo, se vidi
iz sledeče dogodbe. Nekoč je svoj ronec ali torbo
prav težko nosil; pogledal je, kaj bi bilo tako
težkega, in našel je v njej neki denar, katerega mu
je nekdo podvrgel; brž ga brez nevolje proč
vrže in zopet lahko in vesel nosi! Čistost je ne-
omadežno ohranil vse svoje žive dni! Zatajeval,
bičal se vsak dan in postil ostro; postelja mu je
bolj služila za jok in solze kot za počitek; noči
je večinoma na golih tleh kleče prebil in le malo
spal. Ko ga nekoč neki kardinal vpraša, zakaj se
k počitku ne poda, mu reče: „Vojak mora z

171

orožjem v roki umreti in osel pod tovorom
poginiti (samega sebe je namreč imenoval kapucin¬
skega osla, ker je moral vedno vse skupaj znašati).
Varuj me Bog, da bi pokoj dovolil svojemu
životu, kini za druzega kot za delo in trpljenje!“ —
S svojim resnično pobožnim življenjem, vrhu-
tega pa tudi s svojimi šaljivimi in resno — smešnimi
besedami je mnogo zmotenih grešnikov odvrnil
od greha in pripeljal na pravo pot. Posebno rad
je obiskaval bolnike in hodil v bolnišnice ter tam
bolnike pripravljal na srečno smrt in sodbo božjo.
Večkrat je rekel: Moj nauk obsega le šest črk:
pet rdečih, pa eno belo! Rdeče so mu bile petere
rane Gospodove, bela pa deviška mati Marija !
— V ljubezni do Zveličarja je ves gorel in zad¬
njih petnajst let je vsak dan z ganljivo pobož¬
nostjo prejemal sveto obhajilo! — Nič manjše
ljubezni ni imel do Matere božje! Imenovali so
ga sploh „ljubljenca presvete Device" — zaradi
toliko od nje prejetih milosti! — Nekoč v cerkvi
v molitev vtopljen, se čuti gnan proti oltarju, kjer
je bila podoba Matere božje z njenim nčbeškim
Detetom v naročju. Tu jo prosi, da bi mu le za
trenotek dala svoje ljubo Dete v naročje kakor
nekdaj staremu Simeonu. In glej! Mati božja mu
res svojega Sina v naročje položi! — Kakor je
bil priljubljen v svojem življenju Bogu in ljudem,
visokim in nizkim, duhovnikom in svetnim, ki so
za vsi visoko cenili in spoštovali, tako je umrl
tudi v ljubezni Zveličarjevi in Njegove deviške
Matere Marije v 74 letu svoje starosti! Beseda

172

„Deo gratias“ — t. j. hvala Bogu, ki jo je imel
vedno na jeziku, je bila njegova poslednja! Ča¬
ščenje mrtvega je bilo toliko, da so Rimljani
njegovo sobico oropali in mu obleko koscema
porezali, da bi od njega kak spomin imeli, tako
da so morali truplo trikrat nanovo obleči in
straže postaviti, da so ga mogli pokopati. Vsled
veliko čudežev ga je papež Klemen XI. 1. 1712.
razglasil svetnikom.

Molimo:

O prežalostna Mati Marija! Grešili smo pred
nebom in teboj in več nismo vredni kot izgub¬
ljeni sinovi in hčere tvoji otroci imenovani biti!
Zaradi svoje nezvestobe in nehvaležnosti nismo
vredni tvoje brambe in pomoči in ne tvoje Ma¬
terine ljubezni. — Pa, o premila Mati naša! glej na
zaklani dar na svojem naročju; — Jezus, tvoj
ljubi božji Sin, Njegova smrt, Njegova kri, Nje¬
gove rane so zastave naše sprave z Bogom!
Saj si Ga tudi ti za nas nebeškemu Očetu da¬
rovala! On je tudi nam Jagnje božje, ki odjemlje
grehe sveta! — Naj torej tu, o Mati usmiljena,
s teboj žalujem, — svoje grehe objokujem, —
da s teboj na večno se radujem. Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

173

22. dan.

Marija ob Jezusovem pogrebu.

Marijinega trpljenja še noče biti konec. Že
se je nagibal dan na veke pomenljivega petka
Jezusove smrti proti večeru ter njej ni bilo dano,
več dolgo imeti sveto mrtvo Telo njenega Sina
na svojem naročju, ker se je jelo že mračiti in
se bližala noč in začetek sobote velikega judov¬
skega dneva, ko ni bilo pripuščeno judom mr¬
liče pokopavati, toraj se je mudilo za pogreb,
pa tudi radi tega, ker so se učenci bali, da bi
Marija prevelike žalosti ne umrla. — Kar se je
ob kratkem času moglo storiti, se je storilo. —
Vzeli so sveti možje sv. Telo božjega Sina iz
Marijinega naročja, ga mazilili z dragimi mazili
in dišavami za silo, ker so mislili vse še spopol-
niti po preteku sobote, ter ga zavili v tančico
in ga tako pripravili za grob, kakor je bila šega
pri judih pokopavati! Sedaj je pa tudi Marijina
žalost prikipela do vrha, ko je svojega mrtvega
Sina dala iz naročja ter ga prepustila pokopati:
to je bil sedmi bridkostni meč, ki je presunil Ma¬
rijino dušo. Premislimo nekoliko še to žalost! —
Sveti možje so tedaj dvignili sveto Telo božjega
Sina ter ga nesli v belem prtu zavito do bliž¬
njega groba, katerega je bil Jožef sam zase iz
skale izsekal in v katerega še nihče ni bil po¬
ložen, kakor pove sv. pismo: Bil je na tistem
kraju, kjer je bil križan, vrt in na vrtu nov grob,

174

v katerega še nihče ni bil položen (Jan. 19.) Za
svetim Telesom so šle Marija in druge pobožne
žene, vse tihe, zamišljene in žalostne! O to je
bila žalostna pogrebna procesija, kakršne še
nikoli ni bilo in je ne bo! Res, da jih je bilo
le malo, ki so Ga do groba spremili; pa saj
jih je bi'o tudi takrat malo navzočih, ko je prišel
na svet. Le malo pobožnih duš je bilo, ki so
Ga takrat molile, in sedaj jih je zopet malo pri
pogrebu, ki Mu izkazujejo poslednjo ljubezen:
pač pa je bilo pričujočih brez števila angelov,
ki Ga spremljajo do groba, tako da je bil Njegov
pogreb res častitljiv! Po besedah sv. Bernarda
je prišlo h Kristusovemu pogrebu tisočkrat tisoč
angelov, ki so žalovali nad Njegovo smrtjo, toda
med vsemi, ki so objokovali Njegovo smrt, je
bilo Marijino srce najbolj potrto. Nikoli še ni
nobena mati s toliko žalostjo spremila svojega
otroka k grobu, kakor Ga je spremila Marija —
Mati vseh mater! — Zakaj Marija je bila med
milijoni in milijoni svojega spola edina Mati edi-
norojenega Sina božjega! — In tako je prišla
mrtvaška procesija žalujoča do groba! Sedaj po-
lože sveto Telo v kraj, ki Mu je namenjen za
počivališče. Zadnjikrat se ozre Marija na mrtvega
otroka; zadnjikrat dvigne mrtvaški prt, zadnji
pogled spusfi na Njega ter gleda zatisnjene oči,
bledo obličje, rane, ki so Mu jih naredili hu¬
dobneži; zadnjikrat jo še ljubljeni učenci milo-
vaje opomnijo, naj vzame slovo od svojega Sina,
— zadnjikrat poklekne in moli sveto Telo, —

175

potem pa učenci z velikim in težkim kamnom
zapro grob! — O prebridek je bil za Marijo ta
poslednji pogled, kdo ga more prav popisati
in občutiti? Veliko zadnjih pogledov je že bilo
na svetu. Veliko mrliških krst je bilo že zabitih,
veliko grobov zagrnjenih; ž njimi so pa bili
tudi zabiti in zagrnjeni celi svetovi upanja in
ljubezni njim, ki so s pokojnimi v kaki zvezi
bili! Kdo izmed nas še ni kakega ljubljenega
mrliča spremil do groba? Kdo izmed nas ni ob¬
čutil bridke žalosti in zapuščenosti, ko je zadnji¬
krat pogledal za njim v grob, ko se je ločil od
groba in povrnil na svoj dom? Toda dokler je
mrlič še v hiši, se zapuščenost ne čuti toliko,
cela postane šele, ko žalujoči stopi nazaj čez
hišni prag, ko je očeta ali mater ali svoje dete
v grobu pustil! Takrat je šele hiša prazna —
prazno pa tudi srce ! — Povejte mi vi krščanski
otroci, ki vam je nemila smrt pobrala dobrega
očeta ali ljubo mater, ki ste jih z solznimi očmi
k grobu spremili, ali se vam sedaj, ko se jih
spominjate v grobu, ne ponavljajo otožnost in
solze še sijneje po njihovi zgubi? Solnce vam
od takrat več tako prijetno ne sije, domača hiša
vam ni več tako prijazna, polje in travniki vam
več tako lepo ne zelene, odkar ljubi oče ali
draga mati več ne prebivata med vami! Veliko,
— da, zares veliko ste zgubili, vaša žalost je
upravičena! In vi stariši, ki ste pri smrti svojih
otrok močno žalovali, da se vam je hotela pamet
zmešati, ko ste slišali prst padati na rakev svojih

176

otrok, vi boste vedeli nekoliko občutiti neiz¬
merno žalost Marijino pri zaprtem grobu njenega
Sina! Toda vaši otroci niso bili bogovi, kakor
je bil Sin Marijin ! Kakor tedaj njenemu Sinu ni
bila enacega, tako tudi žalosti ni enake, kakor
je žalost Marijina bila pri pogrebu njenega edi¬
nega Sina! Take žalosti še ni nihče na grobu
občutil, kako jo je občutila Marija, božja Mati!
Nagrobni kamen je Mariji vse zaprl: njenega
otroka, njenega ženina, njenega dobrotnika, njeno
veselje, njeno življenje — njenega Boga! Zapu¬
ščena vdova, zapuščena sirota je postala kakor
nihče drugi na zemlji! Kaj je oče, mati ali dete
glede na včlovečenega Boga ? Brez očeta, matere,
otroka biti, je pač res hudo, pa nič v primeri,
kar je bilo Mariji biti brez Kristusa! — Nič si ni
bolj želela, kakor da bi bilo tudi njeno srce z Njim
pokopano, kakor je to sama sv. Brigiti razodela
rekoč: Resnično, ko je bil moj Sin pokopan, sta
bili dve srci v enem grobu! — Cerkveni učeniki
pravijo: Ko bi mogli Marijino žalost pri tej pri¬
liki razdeliti in vsakemu človeku le majhen del
dati, bi od milijonov in milijonov ljudi nihče več
kake vesele ure ne mogel imeti na zemlji; neka¬
teri pa še celo trdijo, da bi sleherna stvar ža¬
losti morala umreti! Žalost Marijina ni bila manjša
kakor žalost Jezusova, zakaj potem, ko je ža¬
lost Jezusova že nehala, je žalost Marijina
ostala še naprej! Vsa žalostna in potrta vzame
ponoči slovo od groba in se vrne s sv. Janezom
v njegov dom! Sv. Bernard pravi, da se je tako

177

žalostna in potrta vračala od groba, da so vsi
jokali, ki so jo srečali, in da so sveti učenci in
pobožne žene, ki so jo spremljali, bolj jokali
nad njeno neizmerno žalostjo kakor nad smrtjo
Zveiičarjevo! — Kako velika je bila tedaj žalost
Marijina, nam pove prerok (Žal. p. 1. 12), ko
ji poklada tele besede na jezik: O vi vsi, ki
greste memo po potu, pomislite in glejte, če je
kaka bolečina taka, kakor je bolečina moja! —
kakor bi hotel reči: O vi vsi, ki hodite po potu
življenja obloženi s križi in bolečinami, spoznajte,
da se vaše bolečine nikakor ne dado meriti z
Marijinimi! Enako pravi zopet na drugem kraju
(Ž. p. 2. 13.): Komu te bom primerjal, komu te
bom prispodobii, hči jeruzalemska! Komu te bom
prienačil in te potolažil. Devica, hči sijonska!
Velika kakor morje je tvoja potrtost, kdo te bo
ozdravil? Reči hoče, kakor uči kardinal Hugo: O
blažena Devica, kakor grenkost morja preseže
vsako drugo grenkost in njegova globočina vsako
drugo globočino, tako nadkrili tvoja bolečina
vsako drugo bolečino; kdo ti more iz nje po¬
magati? — Potem pride noč! V tihi noči in sa¬
moti šele prav občuti vso velikost in vso težo
svoje zgube ! Kdo more dvomiti, da je bilo tisto
noč vse pred očmi njene duše, karsopodnevu
gledale njene telesne oči! — Kadar pa se je
storil dan, je obhodila Marija, kakor pove izro¬
čilo, vso ono pot, po kateri je šel prejšnji dan
njeni božji Sin s težkim križem obložen od
sodne hiše Pilatove na goro mrtvaških glav!

12

m

Lahko ji je bilo najti sled, ker so se poznale
krvave stopinje njenega Sina, šla je po brazdi,
katero je Njegov sv. križ po cestnem prahu za¬
znamoval. Videla je kraj, kjer je Jezus vprvič
padel pod krjžem, sled je bil na cesti; tu mu je
Veronika podala potni prt; tam na ovinku Oa
je sama srečala, tam Mu je Simeon težo križa
prevzel, — in tako gre naprej vtopljena v bo¬
lečine in premišljevanje svetih skrivnosti, dokler
ne pride na vrh gore Kalvarije — poleg križa!
Tu pade na kolena pred še krvavi križ in moli,
objema in poljubuje sv. križ. To je bil prvi —
sveti križev pot, katerega je obmolila in obho¬
dila Marija prva ; — poiščimo še iz tega kratek
nauk tudi za se!

Nauk.

Verjetno izročilo nam pove, da Marija ni sama
obiskala in obhodila veliko soboto sv. križevega
pota, temveč da jo je spremljala mala družba. Sv. Ja¬
nez, Magdalena in druge pobožne žene, Jožef, Ni-
kodem, in nekateri menijo, da tudi spokorni Peter,
nekaj apostolov in stotnik Longin so bili v tej
družbi. Gotovo jim je bila Marija hvaležna za
njihovo sočutje in koliko milosti so se na tem
prvem križevem potu vdeležili! Ali bi ne želeli
tudi vi zraven biti ? Glejte, če le hočete, ste lahko
danes — ali kadar hočete, pri njih! Saj imate v
vsaki župni cerkvi sveti križev pot, ki ga lahko
obiščete, saj sveti križev pot ni druzega, kakor
nadaljevanje one svete procesije, katero je Ma-

179

rija veliko soboto pričela prva! Ako Marijo res
ljubite, ako jo hočete počastiti ali jo vsaj neko¬
liko razveseliti, morate sveti križev pot večkrat
in pobožno obiskati! Pridružite se v duhu Ma¬
riji, imejte prav živo pred očmi žalostno Mater
božjo, ko je prvikrat sv. križev pot molila, in
imeli boste pravega duha ter koristno in zveli-
čalno opravili to pobožnost! Žalostna Mati božja
bo vašo dušo sama vodila in vas po vsaki hoji
toliko ljubeznivejše na svoje prečeščeno srce na¬
vezala! Ker niste spremljali nedolžnega Jezusa,
ko je nosil težki križ od Pilatove hiše do gore
Kalvarije; ker tudi niste imeli sreče, po Jezusovem
pokopu po križevem potu hoditi in tudi sedaj
ne morete v Jeruzalem iti in tam po onih krajih,
katere je Jezus s svojo krvjo posvetil, svetih
odpustkov iskati, se vsega tega lahko vdeležite,
če obiskujete križev pot v domači cerkvi, da le
s skesanim srcem premišljujete Jezusovo trpljenje!
Spremljajte Ga od postaje do postaje, hodite v
duhu na goro Kalvarijo prav pogostokrat ob
nedeljah ali kadar vtegnete med letom, trud je
je majhen — plačilo pa veliko! Kake pol ure
boste premišljevali Jezusovo trpljenje, pa boste
dobili veliko milosti, odpuščanje kazni za greh,
pomoč in rešenje duš iz vic.

Zgled.

Ker smo danes med drugim premišljevali
Marijo, žalostno Mater božjo, na križevem potu,
vam hočem tudi nekaj povedati iz življenja nekega

12 '

180

posebnega Marijinega Častilca, ki je spisal pre¬
mišljevanje Kristusovega trpljenja na križevem
potu, kakor ga še sedaj navadno opravljamo.
Upam, da vas bo življenje tega služabnika Ma¬
rijinega radi tega tem bolj zanimalo! Imenuje se
sv. Leonard Porto-ma\riški. Rojen je bil 1.1676.
v Portu Mavriciji, pri Genoveškem jezeru v Ita¬
liji ali na Laškem! Pri sv. krstu je dobil ime
Pavel Hieronim. Komaj dve leti staremu umrje
mati. Sedai ga vzame v posebno varstvo Devica
Marija. V njegovi otročji duši se vname izredna
ljubezen do Matere božje. Komaj začne dobro
govorit', že opravlja prisrčne molitvice v čast ne¬
beški Materi. Večkrat zbira dečke.svoje starosti
Kr jim pripoveduje po svoji zmožnosti, kako
naj časte Marijo, da naj jo prosijo milosti, da.jih
ohrani nedolžne.-— Ko doseže dvajseto leto,
stopi v frančiškanski samostan v Rimu ter je bii
preoblečen 1. 1696. in dobil ime Leonard. Odslej
je še bolj napredoval v čaščenju Matere božje.
Njegovi pogovori z drugim brati so bili le o
svetih in spodbudnih rečeh, najrajši je govoril
o preblaženej Devici Mariji. Ko je bil v mašnika
posvečen, hudo zboli, pa zateče se k Mariji, in
prosi zdravja ter obljubi, jo vedno poveličevati
v misijonih, na kar ozdravi! V 32 letu je začel
misijonarki ter potem goreče delal celih 40 let
za zveličanje duš z Marijino pomočjo!

Na svojih misijonih je veliko trpel; veliko¬
krat jo pozimi v snegu in dežju bos prehodil
puste kraje, se veliko postil in zatajeval ter v

181

svojih misijonskih pridigah vedno spodbujeval
ljudi k ljubezni in čaščenju Matere božje ! Pri
svojih misijonih je imel še vselej neko posebno
pridigo, v kateri je vnemal poslušalce za lju¬
bezen in češčenje Marije! To pridigo je govoril
prav vneto in goreče, da so se omehčala in
vdala tudi trda srca zastarelih grešnikov. Večkrat
je rekel: Česar ne opravi strah pred peklom, groza
pred sodbo, to stori moja ljuba Mati Marija,
kadar govorim o njej! — Pa kakor je druge
vnemal za čast in ljubezen Marijino, tako je še
bolj sam častil in ljubil Marijo. Na vse njene
praznike se je pripravljal- z devet — ali tridnev-
nico Take dneve je molil devetkrat lepo pesem
magnificat! Vsak praznik je hvalil presveto Tro¬
jico za vse Mariji skazane milosti ter svoje
grehe obžaloval in za spreobrnjenje grešnikov
molil. Vsak dan je molil sv. rožni venec ter po¬
navljal ljubezen in pokorščino do Matere božje!
Bolečine in žalosti Marije je vedno nosil v svojem
srcu! Večkrat je rekel na prižnici s hvaležnim
srcem: -Ako premišljujem milosti, katere sem
prejel od Marije, se mi zdi, da sem cerkev, ka¬
tera je napolnjena z obljubnimi tablicami, pod
katerimi je zapisano: Zaradi milosti, po Mariji
zadobljenih! Vse imam po milosti Marijini: svojo
pamet, svojo službo, svojo redovno obleko, —
in če bom kedaj zveličan, bom le po Marijini
milosti, da bi ji tam nadaljeval na veke svojo čast
in hvaležnost! Tako je bilo življenje svetega in
zvestega služabnika Manjinega! Ko je več kot

182

štirideset let misijonaril in neutrudno delal za
zveličanje svojega bližnjega, je umrl v Rimu v
samostanu sv. Bonaventure 27. novembra 1751.
— Kakor v življenju, tako je bila Marija tudi
pri smrti svojega ljubljenca, s katero se je ob
smrtni uri pogovarjal kakor s svojo ljubo ma¬
terjo, ki je kakor svojemu sinu v tej resni uri
stala na strani! Papež Pij IX. ga je 29. rožnika
I. 1867. prištel svetnikom!

Molimo:

O žalostna Mati Marija! Glej, jaz te nočem
same jokati pustiti, tudi jaz hočem s teboj jokati.
Prosim te danes za milost, da bi vedno mislil na
bolečine tvoje in tvojega Sina in jih vse dneve
svojega življenja objokoval. Upam, da me bo
misel na te bolečine tolažila ob moji smrtni uri
in mi dajala moč, da ne obupam ob spominu
na grehe, s katerimi sem žalil Boga! Te bolečine
mi morajo odpuščanje grehov, stanovitnost in
slednjič nebesa pridobiti, kjer upam s teboj vso
večnost se veseliti in hvaliti brezmejno usmi¬
ljenje božje! — Tako upam — in takoj naj se
zgodi! Amen ! (Češčena Marija trikrat.)

23. dan.

Marija ob vstajenju in vnebohodu
Gospodovem.

Kako je Marija ono noč od velikega petka do
sobote jutra prečula, posnamemo iz besedi, ki

183

jih je angei sv. Brigiti govoril rekoč: Ko je Sin
božji umrl in bil pokopan, se je zgubljevala po¬
lagoma žalost Matere božje, in začela se je zopet
ponavljati v njej vesela tolažba, ker je vedela,
da so bridkosti njenega Sina sedaj popolnoma
končane, in da bo tretji dan kot Bog in človek
k večni slavi zopet vstal. Zato ni le sama pravo
vero v vstajenje svojega Sina zvesto ohranila,
temveč je tudi k pravi več onih pripeljala, ki so
v tej veri omahovali. Ko je namreč njen Sin
umrl, so Ga mnogi zapustili, in le malo jih je
bilo, ki so še verovali, da bo zopet vstal !

Ko je veliko soboto zjutraj prišel sv. Janez
k Mariji, mu naroči, naj gre v mesto in poišče
Petra in druge apostole ter jih pripelja k njej.
Sv. Peter namreč in drugi apostoli so se bili po¬
skrili po skalnatih votlinah za Sionsko goro, ker
so se od silnega strahu bali smrti. Sv. Janez gre
toraj po naročilu Marijinem na Sionsko goro,
kjer najde objokanega Petra. Sv. Peter je celo
noč objokaval svoj greh, da je zatajil Gospoda.
Debele solze mu teko po licih in zdihuje: O
Janez, grozno sem grešil, ker sem zatajil in za¬
pustil Gospoda, o kako bom obstal pred Go¬
spodom ? Toda sv. Janez ga tolaži, da mu bo
Gospod odpustil ter naj le gre k Gospodovi
Materi. Sram je bilo Petra stopiti pred Mater
božjo, ker je njenega Sina zatajil, pa sv. Janez
mu prigovarja in tudi drugim apostolom, da naj
gredo vsi k Mariji, ki je edino pribežališče, edina
pomoč! Osrčijo se, vstopijo in se vrnejo na ko-

184

lena pred Marijo. Preblažena Devica vidi pred
seboj na kolenih Petra, ki obžaluje svoj greh,
ter spozna v njem apostola, katerega je njen božji
Sin izvolil in postavil poglavarja svoji cerkvi.

Zdi se ji nepristojno, da bi pokleknila pred
pastirja, ki je malo prej svojega učenika zatajil;
toda njena ponižnost pa jej zopet ne pusti, da
bi mu ne skazala časti, katera se njegovi službi
spodobi. V svoji modrosti mu skaže spodobno
čast ter ga opomni rekoč: Prosimo mojega Sina,
da ti odpusti tvoj greh! — Ta kratka Marijina
prošnja okrepča skesanega Petra v zaupanju, zlasti
še pri spominu na usmiljenje, katero je ska-
zoval drugim grešnikom! Marija ga tudi opomni,
da je njegova dolžnost, da kot poglavar apostol¬
skega zbora s svojim zgledom tudi druge apo¬
stole potrjuje v spoznanju in stanovitnosti svete
vere, kakor mu je Gospod naročil. In ko tudi
vsi drugi apostoli prisrčno obžalujejo svojo ne¬
stanovitnost, jih Marija ljubeznivo tolaži in jih
zagotavlja, da jim je odpuščanje izprosila, ter jih
vnema v veri in ljubezni do Gospoda!

Težko je že čakala sedaj Marija druzega
dneva, o katerem je trdno verovala, da bo njen
Sin od mrtvih vstal. Kakor neizmerne so bile
poprej njene bolečine, tako neskončno velika sta
bila sedaj njena tolažba in hrepenenje videti skoraj
svojega Sina v poveličanju. — Prav po pravici je
lahko govorila s kraljevim pevcem; Po obilnosti
bolečin v mojem srcu so tolažbe tvoje razvese¬
ljevale mojo dušo I (Ps. 93. 19.) In kaj šele, ko

185

je napočil drugi dan, ko je Gospod res vstal ča¬
stitljiv iz groba ... in se ji prikazal! — Sveto
pismo nam sicer ne pove a za gotovo smemo
misliti, da se je Jezus po svojem vstajenju naj¬
prej prikazal Mariji, kakor to trdijo vsa stara spo¬
ročila prvih krščanskih časov — in sicer ne radi
tega, kakor da bi Marija potrebovala potrdila v
veri v Njegovo vstajenje, ker je to že itak trdno
verovala, temveč radi njene velike ljubezni, s ka¬
tero je to zaslužila. Kako bi bilo le mogoče
misliti, da bi bil Gospod bolj razveselil in po¬
častil druge, ki ga niso tako ljubili, ki niso toliko
trpeli, niso bili tako blizo križa, — pa so vendar
Njega po vstajenju videli!

Kdo bi mogel zopet prav popisati to Mari¬
jino veselje, ko je gledala svete rane na Njego¬
vih rokah in nogah, ki so bile znamenje zmage
greha in smrti? Kdo bi mogel občutiti njeno ne¬
beško veselje, ko se je po tolikih prestrašnih
bolečinah in po toli bridki ločitvi od Njega zo¬
pet sešla s svojim božjim Sinom?! O kako se
je pač res pri tem zopetnem snidenju radova'o
Marijino srce, prvič radi njenega nebeškega Sina,
ki se je prej tako ponižal, po svojem vstajenju
pa tako poveličal in prejel plačilo za toliko bridko
in strašno trpljenje; drugič radi nas, ki smo njeni
duhovni otroci, ker je Njegovo vstajenje zago¬
tovilo tudi našemu vstajenju; tretjič radi same
sebe, ker je bilo vstajenje Gospodovo za njo
najboljše tolažilo in najobilnejše plačilo!

186

Marsikdo bi morda še rad vedel, kje je bila
Marija oni čas, ko se je Gospod skozi 40 dni
po vstajenju na zemlji prikazoval? Pobožne duše
trdijo, da je ves ta čas Marija preživela v jeru¬
zalemski obednici, kamor je Jezus prihajal in se
z njo ljubeznivo pogovarjal, in katerega so
spremljale duše pravičnih stare zaveze, katerih pa
drug ni videl kot sama Marija! Lahko si mis¬
limo kako ginljivo veseli so bili ti dnevi za Ma¬
rijo, ko sta bili združeni dve najsvetejši srci v
neskončno modrih in najsvetejših pogovorih med
seboj in z vsemi pravičnimi stare zaveze! — Pa
hitro so pretekli presrečni 40teri dnevi in prišel
je čas, po božji modrosti odločen, da se vrne
njen Sin v svoje veličastvo k Očetu, odkoder je
prišel, potem kd se je živega skazal z mnogimi
znamenji in govoril o božjem kraljestvu! — Še
enkrat so se zbrali vsi apostoli, z učenci in po¬
božnimi ženami in Devico Marijo okrog 120 po
številu, v jeruzalemski obednici, da se poslovijo
od svojega ljubega Gospoda, kateri jim je po
ustnem izročilu govoril te le besede v slovo:
Preljubi moji! Grem nazaj k svojemu Očetu, iz
čigar naročja sem izšel, da sem človeški rod od¬
rešil. Zapustim vam v pomoč, v tolažnico in pri-
prošnjico svojo Mater, katero poslušajte in vbo-
gajte. Kakor sem vam rekel, da kdor mene vidi,
vidi tudi Očeta (Jan. 14. 9 ), in kdor mene spozna,
spozna tudi Očeta, tako vas sedaj zagotovim, da
kdor bo spoznal mojo Mater, bo mene spoznal;
kdor bo poslušal mojo Mater, bo mene poslušal;

187

kdor bo vbogal mojo Mater in jo častil, bo
vbogal in častil mene. Vi in vsi nasledniki vaši
jo imejte kot svojo Mater. Ona bo odgovarjala
vašim dvomom, ona bo rešila vaše pritožbe ; v
njej me boste našli, kadarkoli me boste iskali, ker
v njej ostanem do konca dni! — Pri tem je po¬
gledal Gospod svojo preblaženo pričujočo Mater
ter jej razodel svojo voljo, da jo vsa družba
krščanska spozna svojo Mater in Gospo, kakor
se spodobi Materi božji. — Lahko si mislimo,
kako je Marija, ponižna dekla Gospodova, želela
in prosila, naj se njej le tolika čast skazuje, ko¬
likor je treba, da se sveti evangelij širi in nad
vse časti le ime Gospodovo. Gospod je privolil
v to željo svoji Materi, odločil pa si je čas, ko
bo češčenje Matere njegove povišano in njena
čast vsem očitna postala. — Po tem ljubeznivem
opominjevanju gre Jezus z Marijo in to malo
družbo 120 oseb iz hiše zadnje večerje skozi
jeruzalemske ulice na Oljsko goro. Prišli so na
vrh Oljske gore! O presrečna Oljska gora, tri
kore svetih je imela! Velika vrsta nebeških an¬
gelov, neštevilna vrsta pravičnih stare zaveze, ka¬
tere je le Marija videla — in sto in dvajset prvih
kristjanov je spremljalo Gospoda na vrh gore.
Tu poklekne Marija pred Gospoda ter ga prosi
blagoslova, kar store tudi drugi! Še enkrat bla¬
goslovi Gospod svojo ljubo Mater in svoje
učence, nakar se začne vzdigovati od zemlje vedno
višje in višje, dokler Ga ne zagrne svitel oblak
in odtegne njihovim očem. In Gospod je odšel

188

z angeli in svetimi očaki in drugimi, ki so Ga
spremljali — v nebo !

Nauk.

Veseli se, o krščanska duša in raduj se v
svojem srcu, ker je Gospod od mrtvih vstal, ker
se je svoji Materi tako veličastno prikazal in raz¬
odel. Marija pa je bila v duhu in v ljubezni s
Kristusom pokopana in je zdaj v duhu in lju¬
bezni s Kristusom vstala k še bolj popolnemu ne¬
beškemu življenju, tako da je zanaprej bolj v ne¬
besih kakor na zemlji. Ravno v tem je njeno
velikonočno veselje, to je njen aleluja! — Ali ne
bi tudi ti vstala, duša moja?

Marija neomadeževana Devica od smrti greha
ni mogla vstati. Kako je pa s teboj? Kakor Ma¬
riji je tudi nam vstajenje Gospodovo dognana
zmaga čez smrt in grob, podstava naše vere,
zastava našega vstajenja, pa tudi naše upanje in
veselje. Kakor je Kristus res od smrti vstal, tako
gotovo je On Sin božji, tako gotovo je Njegov
nauk božji, tako gotovo je Njegova cerkev prava,
in tako gotovo bomo tudi mi kot udje Njego¬
vega duhovnega Telesa svoj grob zapustili; in
ako bomo Njegovi resnični učenci, bomo s spre¬
menjenim telesom Njemu enaki vstali! Da bomo
pa te sreče deležni, moramo sedaj iz groba gre¬
hov vstati. Mi moramo postrgati stari kvas svojih
pregreh, moramo se znebiti slabih navad, katere
naše duše kot mrtvaški prtovi ovijajo. Mi mo¬
ramo kamen zadolženja odvaliti od svoje vesti.

189

Pretrgati moramo pečat, katerega je hudobni duh
nam kot svoji lastnini vtisnil. Razpoditi moramo
čuvaje, ki nas v grešnem grobu zadržujejo. In
le, če bomo k novemu svetemu življenju iz groba
pregreh vstali, bomo z Marijo veselo peli: Ale¬
luja! — Z Marijo se bomo veselili, ako se bomo
v veri v Jezusa Kristusa prenovili in potrdili. Ka¬
kor je Jezus Kristus vstal od mrtvih, tako tudi
mi v novem življenju hodimo. Na to nas opo¬
minja vsakaVelika noč, to nam priporoči sv.cerkev,
ki nam celo zapoveduje, da v tem času očistimo
svojo dušo v zakramentu sv. pokore in se z
Marijo veselimo, sklenjeni z Gospodom v zakra¬
mentu presvetega Rešnjega Telesa. K temu nas
kliče vsa natura, ki se v tem času zbudi k no¬
vemu življenju. Saj nam vsaka spomladanska
travica kliče: Tvoj Jezus je od smrti vstal, tvoj
Jezus je svojo Mater razveselil, tudi ti boš enkrat
vstal, se z Jezusom in Marijo veselil, ako sedaj
iz grešnega spanja vstaneš in z Jezusom sklenjen
živiš. Nikar toraj ne kali večne aleluje svoje ne¬
beške Matere in svoje mogočne varuhinje s ka¬
kim grehom! Prizadevaj si veliko bolj, da z ne¬
dolžnim življenjem, z molitvijo in z dobrimi deli
množiš svoji nebeški Materi veselje, katero je imela,
ko se jej je Jezus, tvoj Zveličar po svojem ča¬
stitem vstajenju prikazal. O, ostani tudi ti združen
z Marijo v življenju, da boš po smrti združen z
Marijo na dan vstajenja popeval večno: Aleluja!

190

Zgled.

Eden prvih častilcev naše ljube nebeške Ma¬
tere je gotovo sv. evangelist Luka. Doma je bil
v Antiohiji. V svoji mladosti se je učil zdravilstva
na Grškem in v Egiptu. Ko je v svojem domačem
mestu zdravil ljudi, slišal je Gospodove učence,
ki so prišli iz Jeruzalema in le-tje prinesli veselo
oznanilo večnega zveličanja, sprejel je sv. vero
in mnogi drugi z njim, tako, da je krščanska
občina od dne do dne rastla in slovela daleč na¬
okrog. — Najlepša krasota te občine bil je sveti
Luka. Kadar je le mogel, se je pogovarjal ž njimi,
ki so živeli s Kristusom in ki so Ga slišali in
videli. S sveto radovednostjo je hrepenel po vsem,
kar je Kristusa zadevalo, zato pa je tudi prisrčno
želel videti preblaženo Devico Marijo, Mater Go¬
spodovo in spolnila se mu je ta želja! — Pri
ljubljencu Gospodovem, apostolu Janezu je našel
Marijo, Mater božjo. Svetost, ki je obsvitala njen
premili obraz, vzvišenost, katero je razodevala s
svojo ponižnostjo, in visoka čast, ki jo je obda¬
jala — vse to je Luka prevzelo s strmečim spo¬
štovanjem. In ko ga je Marija sprejela in mu po
njegovi želji pripovedovala o življenju božjega
Sina ter mu Njegovo sveto življenje opisala od
včlovečenja do vnebohoda, je bil Luka prevzet
sladkega in svetega veselja; vse besede Matere
božje si je zvesto ohranil v svojem spominu —
in Njeno premilo podobo si je neizbrisljivo vtisnil
v svoje srce. Kako dolgo je Luka bil pri Mariji

m

in kolikokrat jo je obiskal, nam ne pove sveto
izročilo.

Kar posebno povzdiguje sv. Luka, so nje¬
govi spisi: sv. evangelij in apostolsko dejanje.
— Vedel je, da so mnogi pomanjkljivo sprejeli
nauk Gospodov, nekateri pa že celo hudobno
pačili, da bi zapeljavali in begali verne; vedel je,
da sta sv. Matevž in Marka lepo opisala življenje
Gospodovo in naštela veliko naukov; toda v teh
evangelijih je bilo le nekaj malega omenjenega o
včlovečenju in o mladosti Njegovi, zato je sklenil
pisati sv. evangelij; k temu ga je še posebno
gnala želja oznanjevati čast in slavo preblažene
Device Marije. Kdor hoče spoznati, kako je sv.
Luka častil in ljubil Mater božjo, naj le bere prve
strani njegovega evangelija. Kako lepo opisuje
njeno čast in svetost. Kako priprosto, pa vendar
veličastno opisuje oznanenje Gospodovega an¬
gela, kako lepo zopet Marijino obiskovanje v
Caharijevi hiši! Kako zvesto in natanko pripo¬
veduje vse, kar se je tam zgodilo in besede, ka¬
tere sta govorili Marija in Elizabeta. Pove nam
lepohvalno pesem Marije Moja duša poveličuje
Gospoda ali magnifikat, naj bi ž njo se veselili
vsi rodovi in ljudstva! Tako lepo in sveto je
mogel pisati le Luka, ker je bil sam svet. Po¬
nižno spozna, da piše, kar je zvedel od vere
vrednih oseb; sam trdi, da so te besede Matere
božje, ko pravi: Marija pa je vse te besede ohra¬
nila v svojem srcu! Po pravici se imenuje sveti
Luka »evangelist Matere božje!" — Sv. Luka je

102

spremljal sv. apostola Pavla na njegovih apostol¬
skih potih do njegove smrti v Rimu, kar spričuje
sam sv. Pavel Timoteju (II, 4. 11.); rekoč: Sam
Luka je pri meni, — ko je bil namreč ujet v ječi
v Rimu! •— Ko je pa sv. Pavel leta 67. po Kri¬
stusu umrl, potem se nič gotovega ne ve o njem.
Mnogi trdijo, da je z velikim pridom oznanjeval
sv. vero po Italiji, Galiji, Dalmaciji, Macedoniji
in po Grškem, kjer je naposled 84 let star slavno
smrt storil za Kristusa! Njegovo truplo je bilo
v Carigrad prenešeno za časa Konstantina in
njegovo glavo so pozneje prinesli v Rim.

Splošno se trdi, da je bil sveti Luka tudi
slikar in da je naslikal več podob Matere božje.
Preblaženo Devico so verniki že tu na zemlji
visoko spoštovali in častili; iz daljnih krajev so
kristjani hodili v sveto deželo, da bi videli Mater
božjo! Marsikdo pa ni imel te sreče, ker mu je
branila predolga pot, zato so pa sv. Luka pro¬
sili, naj bi jim napravil podobo božje Porodnice.
Z veseljem je to storil, da bi razširjal in množil
češčenje preblažene Device! — Eno takih podob
je cesarica Evdoksija poslala sv. Pulheriji v Ca¬
rigrad. Ena je v rimskem mestu, v cerkvi „Ma-
rije velike", tudi v cerkvi naše ljube Gospe je
ena; v podzemeljski jami pod to cerkvijo so našli
zanimiv napis, ki pravi, da je ona podoba ena
izmed sedmerih, katere je sv. Luka naslikal. Tudi
v Neapolju je ena v cerkvi Matere božje. Na Polj¬
skem, na imenitnem božjem potu v Čenstohovu,
je tudi ena, — in na Trsatu blizu Reke častijo

193

tudi podobo Matere božje, katero je napravil
sv, Luka. Bodisi kakor že, katere in koliko po¬
dob je sv. Luka naslikal, ti dragi poslušalec si
napravi podobo Matere božje sam; vzemi belo
barvo njene nedolžnosti, svetlordečo barvo njene
ljubezni in milo višnjevo njene ponižnosti in to
prenesi tn vtisni na steno svojega srca in imel
boš podobo Matere nebeške v sebi!

Molimo:

O preblažena Mati Marija, danes se s teboj
veselimo tudi mi in te blagrujemo, ker si bila
tako srečna, da si zopet smela gledati svojega
nad vse ljubljenega in toliko poveličanega Sina
in se z Njim ljubeznivo pogovarjati ter z vsemi
starimi očaki, preroki in drugimi svetimi dušami,
z svojim svetim očetom Joahimom in svojo »veto
materjo Ano, s svojim čistim ženinom Jožefom
in drugimi svetimi, ki si jih želela videti in ki
so tudi tebe želeli videti, o sprosi tudi nam to
milost, da bomo smeli kedaj gledati tebe in
tvojega Sina, svete očake in preroke v kraljestvu
tvojega božjega Sina ter z vami združeni peti
večno — veselo alelujo! Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

13

104

24. dan.

Marija in sv. Janez.

Po vnebohodu Gospodovem na Oljski gori
se vrne Marija v spremstvu sv. Janeza in druzih
pobožnih duš nazaj v hišo zadnje večerje, kjer
so bili- tudi poprej zbrani, da bi se po obljubi
in zagotovilu Jezusovem pripravljali na prihod
sv. Duha, kar so tudi storili, kakor nam pove sv.
pismo rekoč: Vsi so bili enega duha, stanovitni
v molitvi z ženami in z Marijo, Jezusovo Mar
terjo. (Dj. ap. 1. 14). Vsak dan so ponavljali
skrivnosti polno večerjo in prejemali sv. obha¬
jilo. V tej družbi je preblaga Devica Marija na¬
domeščala svojega božjega Sinu. — Ko je bil
namreč Jezus v začetku svojega trpljenja izmed
njih potegnjen in zvezan odpeljan, so se nje¬
govi učenci razkropili na vse kraje, le Marija jih
je zopet skupaj zbrala; in ko. je Gospod od
smrti vstal in se jim večkrat prikazoval so bili
večinoma pri Mariji; ko se je pa vpričo njih v
nebesa podal, kam bi se bili djali, ko bi Marije
več ne bilo ? Častita Devica je bila ž njimi, bila
je med njimi ozaljšana s častjo Matere božje,
s posebno modrostjo in srčnostjo. Vsi, akoravno
tako boječi, so bili enega duha, ker vse je ve¬
zala vez ene duhovne Matere v edini veri in
ljubezni do Jezusa. Tu je bila Marija srce, glava
in učiteljica vsi množici. Kot prihodnjim uče¬
nikom vseh narodov jim je bilo še marsikaj treba

195

vedeti iz življenja božjega Učenika, zlasti iz Nje¬
gove mladosti. Kdo bi jim bil mogel to skriv¬
nostno življenje boljše in lepše popisati kakor
Njegova preblaga Mati? Tako je svetila presveta
Devica Marija kakor mila in ljubezniva luna v
začetku sv., cerkve, ko se je božje Solnce pra¬
vice in resnice za svitle oblake svetih nebes od¬
tegnilo človeškim očem — do desetega dne, ko
je prišel drugi učenik, sv Duh, nad nje in vse
napolnil s svojimi milostmi. Ko so pa apostoli
prejeli sv. Duha, so se razšli na vse kraje, da
so oznanovali sv. evangelij vsem ljudstvom, kakor
jim je Gospod ukazal Marija pa je ostala v Je¬
ruzalemu pri sv. Janezu, kateremu jo je umira¬
joči Jezus na križu izroč i. Za gotovo smemo mi¬
sliti, da je v Jeruzalem vedno več pobožnih
vern kov priromalo, da bi videli in častili Mater
Gospodovo, kolikor bolj se je razširjala sv. cer¬
kev. Kje je pač kak kristjan na svetu, ki bi ne
želel videti in počastiti kraljico nebes in zemlje,
ako bi le mogoče bilo. Tako je bila Mati božja
podpora, tolažba in varuhinja s svojo priprošnjo
prvim kristjanom — Mati katoliški cerkvi že v
njenem začetku! Pa Marija ni vedno v Jeruza¬
lemu ostala. Štirideseto leto po Gospodovem
rojstvu je nastalo hudo preganjanje kristjanov,
zato je zapustila jeruzalemsko mesto. — Ko je
namreč sv. Janez videl nevarnost, katera preti
preblaženi Materi jo je prosil, da se poda v
varnejši kraj, da se njeno tako drago življenje
še dolgo ohrani sv. cerkvi. Bal se je kakor tudi

13 *

196

drugi apostoli in učenci, da bi zdivjani judje ne
začeli z enako srditostio preganjati tudi Mater,
ko so njenega Sina tako neusmiljeno umorili.
Poda se toraj po misli mnogih učenikov prvih
časov s svetim Janezom v precej oddaljeno
trgovsko mesto pri egejskem morji v mali Aziji,
v Efez, kjer je bil sv. Janez dalje časa škof. —
Predno pa se je podala na daljno pot na barki
po morju, obhodi še enkrat vse svete kraje in
postaje križevega pota. Prisrčno so poslovi od
Kalvarije, Oljske gore in druzih svetih krajev,
kjer je njen Sin hodil, učil in trpel. Potem se je
dvignila na pot. Lahko si mislimo, kaki občutki
so prevzeli njeno lepo dušo, ko je zagledala ne¬
izmerno široko morje, v katerem je premišljala
božjo Vsegamogočnost. Gotovo je mislila na to,
koliko ljudi konča neizmerno morje, ter se kot
usmiljena Mati ozirala proti nebu in v svoii Ma¬
terini ljubezni prosila za vse, ki svoje življenje
prepuste nevarnosti razburkanega morja, ki se
vozijo po širokih vodah. - Prosila je, naj mili
Bog varuje vse popotnike na morju, ki bodo
klicali njeno ime na pomoč. Po pravici je Marija
postala že takrat prava morska zvezda vsem
pravovernim mornarjem, ona jih reši še v toliki
sili, ako so njene milosti le vredni in zaupljivo
kličejo njo na pomoč! — V Efezu seve, je bilo
Mariji vse neznano in tuje kakor nekdaj v
Egiptu. Vendar pa je krščanska občina kmalo
Marijo močno častila in njej v čast postavila ve¬
ličastno cerkev, ki je bila prva Materi božji po-

197

svečena. In glejte, po prečudni previdnosti božji
je pozneje v 1. 431. p. Kr. ravno v tem mestu
vesoljni cerkveni zbor Mariji čast „Matere božje"
očitno pripoznal! Gotovo sta njen zgled in njena
priprošnja pripomogla, da so Efežani bili vredni
tolike hvale, katero jim daje sv. Pavel v svojih
pismih. — Kako dolgo je Marija ostala v Efezu,
se ne ve. Želela in hrepenela je nazaj po svoji
domovini, še bolj pa po nebeški domovini.
Želela je še enkrat videti sveto mesto, še
enkrat videti in obiskati preljubljene kraje ter
poklekniti in moliti pod svetim križem na Kal-
varski gori. Sv. Janez je to Materino željo spo¬
znal in za božje povelje imel ter se še enkrat
izročil morskim valovom, pa brez strahu, ker ga
je Marija „Morska zvezda" vodila. — Z velikim
trudom priromata sveta romarja zopet srečno v
sveto mesto nazaj. Marija je šla s sv. Janezom
v hišo na Sionskem hribu, v katerej so nekdaj
prejeli sv. Duha. Tu je ostala do svoje smrti!
Ves ta čas je bilo njeno življenje skrito v Kri¬
stusu, v sveti ljubezni z Njim je bila sklenjena
noč in dan, bolj v nebesih kot na zemlji!

Nauk.

Premišljali smo danes Marijo na njenem ro¬
manju v Efez in iz Efeza nazaj v Jeruzalem na
vse njej priljubljene svete kraje. Romala je po
suhem in po morji. Sploh je Marija veliko ro¬
mala v svojem življenji že poprej iz Nazareta v
Jeruzalem, a zlasti rada v poslednjih dneh svo-

198

jega pozemeljskega življenja. — Bere se, da je
vsako jutro po prejetem sv. obhajilu romala, ako
ni bila zadržana, z drugimi pobožnimi ženami do
vseh mest, kjer je Kristus trpel, učil in čudeže
delal, kakor je sv. Brigiti razodela rekoč; „Vse
dni, ki sem jih po vnebohodu svojega Sina še
doživela, sem obiskovala mesta, na katerih je On
trpel in čudeže delal." — S tem romanjem je
navadno celo jutro dopoludneva izpolnila in se
je tako utrudila, da je morala večkrat počivati;
še dandanes kažejo na Oljski gori mesto, ki mu
pravijo Marijino počivališče, ker je Marija na¬
vadno ondi počivala. Cela ta pot, ki jo je Ma¬
rija vsak dan prehodila, znaša skoraj dve uri.
Hodila je tudi večkrat v Betlehem, da je tam
Boga hvaljla, kjer je bil Kristus rojen, in tam
svojo pobožnost opravljala. Od tega vsakdanjega
romanja je ni mogla ne dolga pot, ne neugodno
vreme zadrževati.

Kaj je toraj tudi nam misliti o romanju? —
Nekateri romanje grajajo, češ da se z romanjem
čas trati, lenoba pase, denar zapravlja ter nepo¬
trebnim govoricam, preobilnemu vživanju v jedi
in pijači prilika daje; drugi pa romanje kar
naravnost popolnoma zavržejo, češ Bog se lahko
moli doma, ni treba na tuje in daljne kraje ho¬
diti. — Kaj pa uči o romanju sv. cerkev? Sli¬
šali ste, da so Marija in apostoli in tudi prvi
kristijani radi romali, pa tudi sedaj Slovenci radi
romajo. — Romati tudi cerkev ne prepoveduje,
temveč še celo priporoča in z odpustki ob-

daruje, samo da mora biti opravljeno v njenem
duhu. Cerkev pozna vaše telesne in dušne po¬
trebe. Romanje nam je dostikrat potrebno in ko¬
ristno za dušo in telo. Človek je domačin zemlje
in nebes. Po duši je domačin nebes, ker je za
nebesa vstvarjen; po telesu pa domačin zemlje,
na ktero je navezan za časa svojega življenja. —
Cerkev kot dobra^ mati poskrbi za oboje, za
časno in večno! Človek rad vidi in želi kaj
zvedeti o tujih mestih in vaseh, o delu, o trudu,
ravnanju, šegah, jezikih svojih bratov drugod,
rad gleda hribe, prostrana polja, snežnike, ši¬
roko morje in druga božja in človeška dela, ki
so jih naredile pridne in umetne človeške roke.
Zakaj bi ne smel videti in občudovati, kaj so sto¬
rili Bog in ljudje v svoj poduk in v svoje razve¬
drilo?! — Le idi in poglej dela, toda ne le za¬
radi telesnega, marveč veliko bolj radi dušnega
razvedrila hodi romat. Toda, kako romaj, da bo
Bogu všeč in tvoji duši koristno?

1. Kadar misliš kam romati, stori to vselej
iz dobrega namena. Če je namen dober, bo tudi
romanje dobro. Romaj tedaj z namenom, da za-
dobiš z romanjem potrjenje v dobrem, pomoč
nebeško, da se boš lažje vojskoval zoper hude
strasti ali navade. In to boš dobil na božji poti,
če jo z dobrim namenom nastopiš, ker na svetih
krajih Bog navadno obilnejše deli milosti, kar
skušnja potrjuje, pa tudi zgled pobožnih ro¬
marjev spodbuja in vnema. Tu najdeš ljudi od
vseh štirih vetrov, dostikrat iz raznih dežel, držav,

200

narodov, jezikov, različnih po šegi, stanu, sta¬
rosti in rodu, — pa edine v eni misli, namreč
Boga moliti in častiti in svetnikom se priporo-
čevati, dušam pomagati in se v pobožnosti in
veri utrjevati; vse to bo vleklo in vnemalo tudi
tebe!

2. Romaj v duhu pokore. Obleka, beseda,
jed in pijača in vse obnašanje naj te znači ro¬
marja in spokornika.

Za pravega romarja se ne spodobi nepo¬
trebna govorica, nezmerna pijača ali grešno
razveseljevanje, ker na tak način bi le Boga še
bolj žalil, drugim pohujšanje dajal, božjo pot
onečastil in bi ti bilo le v pogubo, ne pa v zve¬
ličanje.

3. Poišči si pametno tovaršijo. — Jezus je
romal k velikonočnim praznikom v družbi svojih
staršev; Samuel je romal v sveti šotor v tovar-
šiji svoje matere; mladi Tobija v tovaršiji sv.
nadangela Rafaela; Marija v družbi pobožnih
duš. — Prav je tedaj, če gredo otroci v družbi
očeta ali matere; sosed v družbi poštenega so¬
seda; vaščan v družbi vaščanov; dekleta skupaj
in fantje sami zase skupaj ter da se zopet skupno
v pravem času vračajo na dom!

4. Pa še nekaj bi rad povedal. Pravijo, da
svet na prošnji stoji, pa ravno tako prav bi bilo,
ko bi stal na pokorščini. Pod pokorščino je
vsak, bodisi hlapec ali gospodar, ako ne pod
drugo, pa pod pokorščino svoje vesti. In človek
je toliko Bogu ljub, kolikor je pokoren. Tedaj iz

201

tega lahko spoznaš, da tvoje romanje ne sme
biti čin nepokorščine in da moraš dovoljenje
onega imeti, pod čigar oblastjo si. Posel mora
imeti dovoljenje gospodarjevo, žena dovoljenje
moževo, otroci dovoljenje svojih staršev. Kdor
bi se zoper voljo svojega predstojnika na božjo
pot podal, bi ne imel nobenega zasluženja, tem¬
več bi se še pregrešil! Prav za prav smo vsi na
božji poti. Iz solzne doline romamo proti ne¬
beški domačiji in ni nam na voljo dano, ali ho¬
čemo romati ali nočemo. Romati moramo dan za
dnevom, leto za letom, dokler nam ne poteče čas
življenja; tu nič ne dene in nič ne spremeni, če
smo prijatelji ali nasprotniki romanja. Ta naša
božja pot bo odločilna za vso večnost; Če jo
dobro opravimo, bomo k svojemu Očetu prišli,
v čigar hiši nam je Jezus sedež zveličanja in
veselja pripravil, če jo pa slabo dokončamo,
bomo pa pahnjeni v vnanjo temo, iz katere ne
bo rešenja!

Zgled.

Ker ste že večkrat kaj slišali o sv. Janezu
apostolu in evangelistu, zlasti pa danes, vam
hočem še kaj povedati o njem. Sv. Janez je bil
prvi Marijin otrok, on je prvi najlepše častil
našo ljubo Mater Marijo, bil je posebni ljublje¬
nec Jezusov in Marijin. — Doma je bil v Bet-
sajdi v Galileji. Oče mu je bil Cebedej, — mati
pa Saloma, katero sv. pismo omenja med že¬
nami, ki so za Jezusom hodile in mu stregle in

202

katera Ga je tudi na goro Kalvarijo spremila in
potem za Njegov pogreb z drugimi ženami dra¬
gih mazil nakupila. Sv. Janez je bil učenec sv.
Janeza Krstnika. Kristus ga je še mladega, pra¬
vijo da 25 let starega poklical v svojo službo,
tako da je bil najmlajši med apostoli. Kristus ga
je posebno ljubil radi njegove velike ljubezni
do Njega, radi miroljubnosti in deviške čistosti;
zato se sv. Janez sam večkrat imenuje učenca,
katerega je Jezus ljubil, kar mu je pri mnogih
prilikah pokazal v življenju, ko ga je pred dru¬
gimi apostoli hotel pri sebi imeti, posebno pa
pri zadnji večerji in na križu, ko mu je najdraži
zaklad, svojo Mater, v skrb izročil rekoč: Sin,
glej tvoja Mati! — O kolika čast in veselje za
njega, da je smel odslej Marijo imenovati svojo
mater, in pri sebi imeti! Saj ji je bil pa tudi
posebno vdan, jo visoko spoštoval, častil, ljubil,
za njo skrbel in jo povsod spremljal, kakor ste
slišali. — Ni se čuditi, da je sv. Janez dosegel
toliko svetost in modrost, katero spričuje v svojem
evangeliju, bolj kakor drugi evangelisti, saj je
imel najboljšo učiteljico in najlepši zgled sve¬
tosti vedno pred seboj. Vsak dan je smel pri
sv. maši njej podati sv. obhajilo! Kolika čast za
njega! — Pa tudi Marija je visoko cenila sv.
Janeza in se na njegovo varstvo zanašala in mu
premnoge milosti hvaležno skazovala, ga raz-
svitljevala, tolažila in mu pomagala s svojimi
priprošnjami razširjati kraljestvo božje, tako da
je ustanovil več cerkva in jim na čelo postavil

203

škofe in mašnike. Fred svojo smrtjo mu da še
božja Mati svoj blagoslov in mu naroči, „naj
oznanjuje božjo naturo Kristusovo in prihodnjost.“
— Po smrti Marijini je moral prestati hudo po-
skušnjo. Cesar Domicijan je silno preganjal
kristjane. — Tudi sv. Janeza so vjeli in pri¬
peljali v Rim. Vrgli so ga v kotel vrelega
olja, iz katerega je nepoškodovan, da, še bolj
čvrst in pokrepčan prišel. Potem je moral iti v
pregnanstvo na otok Patmos, kjer je bilo več
kristijanov, ki jih je v veri vtrjeval in tolažil. -
Tukaj ga je Bog razsvetlil, da je spisal skrivno
razodenje, v katerem je prerokoval prihodnjost
sv. cerkve, gledal veličastvo nebeško, zveličanje
in slavo božjih izvoljencev, zlasti pa slavo pre-
blažene Device! Videl je namreč ženo s solncem
obdano in luno pod njenimi nogami in krono
na njeni glavi iz dvanajstih zvezd (Skr. raz. 12.
1). kar pomeni Marijo s Kristusom, z luno pod
nogami vse minljivo in časno, in krono, t. j.
njeno zasluženje in prednost! - Po smrti Do-
micijanovi se je smel zopet vrniti v Efez, kjer je
večinoma apostoloval. Ker je pa tudi tukaj so¬
vražnik začel sejati ljuliko med pšenico,da Kristus
ni pravi Bog, se spomni Marijinega opomina:
„uči Kritusovo božjo naturo" in na prošnjo ver¬
nikov spiše evangelij, ki je vam dobro znan, ki
se začne z besedami: V začetku je bila Beseda,
in Beseda je bila pri Bogu, — in Bog je bila
Beseda t. j. Jezus Kristus in konča z opominom:
To pa je zapisano, da verujete, da je Jezus

204

Kristus Sin božji, in da imate verujoči življenje
v Njegovem imenu! — Pa oslabel je tudi sv.
Janez in se postaral in dosegel 97 leto živ¬
ljenja in približavala se je ura ločitve. Gospod
ga je poklical k sebi, da na Njegovih prsih
z Marijo vživa slavo nebeško !

Molimo:

O Marija, ti nebeška romarica, si tolikanj že¬
lela po svoji domovini in želela skoraj rešena
biti iz te solzne doline in vživati nebeško radost;
oh ljuba naša Mati, sprosi tudi nam pri svojem
Sinu to veliko milost, da tudi naše srce ne bo
navezano na posvetno ničemurnost, da bo tudi
naše srce hrepenelo po svetih nebesih, da tudi
mi željno pričakujemo ločitve s tega sveta, da
se s Teboj pri Jezusu vekomaj veselimo. Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

25. d a n.

Marijina smrt.

Da dobimo celo podobo Marijinega življenja
na zemlji, hočemo premišljati še konec njenega
zemeljskega potovanja, to je njeno nad vse srečno
in sveto smrt. — Ko je Marija s sv. Janezom
zopet prišla nazaj iz Efeza in se naselila na Si¬
onskem hribu, je bila njena duša vedno vsa
vtopljena v sveta premišljevanja in želje po svetih
nebesih, kamor je vedela, da je odšel njen božji

205

Sin. Četudi je bilo že sicer njeno celo zemeljsko
življenje lepa priprava za smrt, se je poslednje
dni še posebno lepo pripravljala na pot v več¬
nost. Takrat je njeno čisto Materino srce vse go¬
relo v ognju božje ljubezni! Tega skrivnostnega
notranjega življenja ne more nihče prav popisati
ali občutiti — Vendar vam hočem vsaj nekoliko
opisati njen konec, kolikor ga izvemo iz starih
poročil, največ pa iz razodenja sv. Brigiti; iz tega
posnamem to le:

Ko je nekoč na Oljski gori molila, seje vnela
v njej taka želja biti pri svojem Sinu. da je vroče
solze točila in zato Ga je prav prisrčno prosila,
da jo že skoraj vzame iz pozemske reve gori
k sebi. In glejte, res pride sv. nadangel Ga¬
brijel s palmovo vejo v roki, kakor je prišel
nekdaj v Nazaret, se ji globoko prikloni in reče:
Češčena Marija, blagoslovljena Mati mojega Go¬
spoda! Vedi, da boš v treh dneh umrla, da prej-
meš krono, katera ti je pripravljena v kraljestvu
tvojega Sina! — Tem besedam se pač ni treba
čuditi. Saj so ponižno nazareško Devico poslanci
božji že poprej večkrat obiskali v njenem življenju,
— in če se tudi v življenju drugih svetn kov
bere, da jim je Bog že poprej smrtno uro na¬
znanil, kako bi bilo toraj mogoče misliti, da bi
bila njej smrtna ura neznana ostala? — Na to
je Marija angelu vesela rekla: Češčen in hvaljen
bodi moj Gospod in Sin, da si mojo prošnjo
uslišal in da me hočeš vzeti v večno zveličanje!
In potem še reče angelu: Ako sem milost zado-

206

bila pred očmi svojega Sina, Ga še za tri reči
ponižno prosim: Prvič, da naj k meni pride in
da naj bo pričujoč pri moji smrti; drugič, da tudi
apostoli k meni pridejo in moje telo pokophejo;
in tretjič, da mi nobeden hudobni duh ne pride
pred oči pri moji smrti. In angel ji reče: Te tri
prošnje so ti uslišane. Tvoj Sin bo k tebi prišel
in apostoli tudi, hudobnih duhov pa se ti ni
bati, ker so Tvoji oblasti podložni! In na to ji
je dal angel palmovo vejo rekoč: Sprejmi to
vejo iz raja v znamenje zmage zoper vse sovraž¬
nike. Nato se angel priklone in vrne. Presveta
Devica se vrže nato na zemljo, poljubi tla in
kraj, kjer se ji je angel prikazal, in jih moči s
solzami srčne radosti. Ta kraj se še dandanašnji
kaže popotnikom! — Te Marijine želje so se res
spolnile. Ko pride domu, je pripravila sobo. v
kateri je smrt pričakovala, kakor za velik praznik.
Vsi apostoli so se, kakor nam pripoveduje staro
izročilo, povrnili iz svojih misijonov iz raznih
krajev ter prišli v Jeruzalem in se zbrali okrog
smrtne postelje preblažene Matere božje. Pač
ganljivo je bilo to apostolsko obiskanje. Kakor
pokorni otroci stoje okrog postelje svoje Matere
in ji pripovedujejo, kako se je že na vse strani
razširilo kraljestvo Njenega Srna, kaki čudeži so
se godili in kako se je namnožilo število duš,
ki Jezusa ljubijo. Ona pa jih ljubeznivo tolaži
ter jim obeta, da jih ne bo pozabila in zapustila,
temveč bo tudi v nebesih zanje prosila svojega
Sina! Lahko si mislimo, kako bridko je bilo vsem

207

pri srcu pri teh besedah ! Slednjič se približa resna
ura ločitve! Revna, kakor je bila, je za časno
hitro preskrbela. Dvojno obleko, ki jo je imela,
je podarila dvema pobožnima devicama, ki sta
jej stregle; potem se poslovi od apostolov in
jim da svoj materin blagoslov; sama pa želi še
enkrat prejeti svojega Sina v poslednjem sv. ob¬
hajilu za večno popotnico! Čedalje lepše postaja
njeno deviško obličje, vedno bolj tiho in milo
je njeno govorjenje, nebeško veselje se ji vidi
na obrazu, zakaj svojega Sina vidi priti naproti
spremljanega s trumami angelov ; nebeška svitloba
napolni vso hišo. Apostoli in vsi, ki so bili v
hiši, so videli Jezusa in trumo angelov s svojimi
očmi in so iz te nebeške luči spoznali božje reči,
ki so se takrat godile z Marijo! Zato so na svoje
obraze padli in so si komaj drznili povzdigniti
svoje oči! Častitljivi Jezus pa stopi k smrtni po¬
stelji svoje nebeške Matere in jo po besedah
sv. Janeza Damaščana prijazno pozdravi rekoč:
Bodi pozdravljena, moja ljubezniva Mati, in ve¬
seli se, prišla je ura, da imaš iti z menoj v ne¬
besa; prejmi iz mojih lastnih rok tisto telo,
katero si mi dala!  Marija pa je rekla:
Češčen in hvaljen bodi moj Gospod in Bog, da
mi to milost skazuješ in da prideš mene iz te
revne solzne doline izpeljat, v Tvoje roke izročim
svojo dušo! — Ko je preblažena Devica Marija
v nebeškem zamaknjenju prejela in zavžila pre¬
sveto Rešnje Telo svojega Sina, je zatisnila oči
in — umrla! — Toda, kaj pravim, ne umrla —

208

temveč mirno zaspala, kakor zaspi nedolžni otrok
v naročju svoje matere, res je umrla, toda brez
bolečin, — in njena duša se je ločila z veseljem
od njenega telesa in Jezus jo je z veliko slavo
spremljan od angelov in svetnikov nesel k tronu
presvete Trojice! Angelsko petje se zasliši,
prijeten duh in nebeška svitloba napolnjuje hišo,
— njeno truplo je vedno lepše in ni imelo nič
strašnega na sebi, kakor je to pri drugih mrliških
telesih, marveč je bilo še krasnejše, kakor je bilo
živo ! S svetim strahom in spoštovanjem pristo¬
pajo apostoli in poljubujejo to sveto telo in po¬
gled na njo jih napolnjuje z neizmerno tolažbo!
In kar je bilo še nad vse najbolj čudno, je bilo
to, da Marija v svojem življenju iz ponižnosti ni
nobenega čudeža storila, pri njenej smrti pa se
je precej več čudežev zgodilo ! Vsi bolniki, hromi,
slepi, gluhi, mutasti in slabotni, ki so bili k njej
pripeljani ali prinešeni, so ozdraveli, ko so se
njenega svetega telesa pobožno dotaknili! Tedaj
je vedno več ljudi prihajalo, tako da apostoli
niso mogli svetega telesa tako hitro pokopati,
kakor so mislili! Morebiti bi še kdo rad vprašal,
koliko pač je bila Marija stara, ko je bila od¬
vzeta od zemlje? To je razvidno iz besedi, ka¬
tere je razodela sv. Brigiti, rekoč: Potem, ko je
moj Sin v nebesa odšel, sem še petnajst let, in
toliko dni čez živela, kolikor jih je med Njegovim
vnebohodom in med mojim vnebovzetiem! Po
tem takem bi bila Marija 63 let stara, ko je bila
vzeta v nebo!

209

Nauk:

Kristjani, ozrimo se v duhu nazaj v končano
— zemeljsko življenje presvete Device Marje! O
kako je bilo njeno življenje bogato obsejano z
predragimi biseri vseh čednosti; bilo je vse okra¬
šeno s popolno vdanostjo v voljo božjo; bilo
je obrobljeno s predragim zlatom najčistejše lju¬
bezni, zato je bila pa tudi njena smrt tako lepa,
tako sveta, tako lahka, brez vse bridkosti in težave!

O duša krščanska, kaj ne bi rada tudi ti tako
umrla? Skrbi toiaj že sedaj, skrbi vse svoje živ¬
ljenje, da bo tvoja zadnja ura tudi lahka, vesela,
jasna in brez skrbi. Ne odlagaj, ne odrivaj naj¬
imenitnejših opravil svojega časnega in večnega
življenja na zadnjo uro — na negotovo uro!
Uredi vse časne reči prejkoprej, poravnaj vsako
krivico, četudi majhno na videz, — uredi pa še
bolj svojo vest, spravi se skesano in zaupljivo s
svojim Bogom ; ne odlašaj, ker vsak odlog je
silno nevaren in pospešuje nespokornost, — in
ker zadnjo uro pekel vse svoje moči napne, z
vso silo prit ska, da ti srce in usta zapre, da bi
nič več popraviti ne mogel. — Priporočaj se
vsak dan večkrat prav prisrčno Mariji, Materi
umirajočih, da bi ti smrtno uro pomagala, ti na
strani stala in se teboj vojskovala. Zato jo časti
prav pobožno vse svoje življenje, moli bolj
zbrano „češčena Marija", zlasti zadnje besede v
prošnji prav prisrčno izrekuj — Prosi za nas
sedaj — in zlasti ob smrtni uri! . . .

14

210

Zgled.

Večkrat ste že v Šmarnicah slišali imenovati
sv. Brigito; zato vam hočem danes kaj več po¬
vedati o sv. Brigiti. Kdo je bila toraj sv. Brigita?
— V ostrem, severnem podnebju leži dežela, ki
se ji pravi Švedija. Krepak in obdarovan narod,
resen in trdne volje, živi v tej mrzli deželi, V tej
deželi in iz takega naroda se je rodila Brigita.
Njen oče je bil deželni knez iz kraljevega rodu,
imenom Birger Peterson, in mati Sigfrida, oba
zvesta pristaša svete cerkve in posebna častilca
križanega Jezusa. — Ko njena mati nekoč potuje
po morju in je imela otroka še pod srcem, raz¬
bije hud vihar barko, da jih veliko potone, — ona
pa se po čudežu reši, in razodeto ji je bilo, da
ji je Bog radi hčerke, ki jo pod srcem nosi,
življenje rešil, in da naj jo kot dar božji skrbno
izredi. In ko je bilo dete rojeno, je dobila pri
sv. krstu ime Brigita t. j. „svitla ali bliščeča", in
neki pobožen duhovnik, pozneje škof, je videl
prikazen z devico na svitlem oblaku sedečo s
knjigo v roki, na kateri je bilo napisano z zla¬
timi črkami „razodenja“; kaka bodo ta razodenja,
je naznanil glas: „Birgerju se je rodila hči, katere
čudežni glas se bo slišal po vsem svetu.“ —
Mati ji je zgodaj umrla in Marija je vzela to dete
v skrb in ga prečudno ljubila. Še čisto majhno,
sedem let staro, obišče ponoči. Ko na svoji po¬
steljici leži, vidi altar in na njem Mater božjo z
zlato krono v rokah in ji reče: Brigita, hočeš to

211

krono? Ko Brigita prikima, jej postavi krono na
glavo, da je čutila, kako se je obroč krone prijel
njenih senec Te prikazni ni mogla pozabiti I —
Ko je bila deset let stara, sliši pridigo o Kristu¬
sovem trpljenju. Ta pridiga jo globoko pretrese.
Prvo noč po tej pridigi vidi Jezusa, kako Oa
neusmiljeno na križ pribijajo in čuje glas: Glej,
kako sem razmesarjen. Brigita začne jokati, in ko
v svoji otročji priprostosti misli, da so te rane
Zveličarju zopet vnovič zadane, zakliče: Gospod,
kdo te je tako neusmiljeno raztepel? In Kristus
jej odgovori: Tisti, ki me zasramujejo in mojo
ljubezen zaničujejo.

Odslej se jej trpljenje Kristusovo tako glo¬
boko v srce vtisne, da je vselej solze točila,
kadar je Njegovo trpljenje premišljala! Ko je
bila dvanajst let stara, se je pečala po šegah te¬
danje dobe z vezenjem z zlatom, pri katerem ji
je Marija pomagala in jo učila, katere pa drugi
niso videli. — Večkrat je ponoči vstajala in klečč
v solzah prem šijala trpljenje Kristusovo. Tudi
hudobni duh jo je motil v molitvah in premišlje¬
vanju, pa se je toliko bolj oklepala križanega Je¬
zusa, tako da jo je pustil, rekoč: Nič se ti ni
od mene bati, dokler te Križani varuje ! — Njen
oče da še mlado pobožnemu mladeniču, knezu, v
zakon. Pa ker ju je čista ljubezen, ne pa mesena
slast zvezala, ji je bilo lahko moža nagovoriti,
da sta prvo leto zdržno živela, kot brat in sestra
med seboj! Pozneje ju je pa tudi Bog na njuno
prošnjo blagoslovil z dobrimi otroci, katere vse

14 *

212

je tako lepo zredila, da je bila njena najmlajša
hčer Katarina svetnicam prišteta. Po smrti svo¬
jega pobožnega moža, ki pa je že poprej pre¬
stopil v red cistercijancev in postal menih, ker
sta se oba svojevoljno ločila iz svetega namena
pobožnejše živeti, je Brigita razdelila svoje pre¬
moženje med otroke in uboge, se odpovedala
knežji časti in tudi več samostanov ustanovila ter
v enega izmed teh sama vstopila, da bi po potu
uboštva in križa nasledovala svojega Zveličarja!
Živela je prav ostro ; nosila je debelo, volnato
obleko, štiri dni v tednu se postila in sicer v
petkih ob samem kruhu in vodi; ponoči je po¬
čivala le malo ur na odeji, ki jo je na tla po¬
grnila: v molitvi je tako pogostoma klečala, da
je imela kakor podplat debelo kožo na kolenih,
svoj život je čez mero krotila in trpinčila! Vsak
dan se je spovedovala in vsacih osem dni z naj¬
večjo gorečnostjo prejemala sv. Rešnje Telo, ter
po cele ure kakor okamenela preklečala pred
sv. Rešnjim Telesom. Romala je po božjem na¬
vdihovanju tudi v Rim, kamor jo je spremila njena
hči Katarina. V Rimu vse cerkve celo v najgršem
vremenu zapored peš obiskuje. Pred altarji je
bila njena gorečnost tako velika, da jo je kar od
tal dvigala in da je bila vsa s svitlobo obdana.

Enako obiskuje tudi bolnišnice, ter bolnikom
ljubeznivo in prisrčno streže. Spomin njenega
usmiljenja se še dandanes v Rimu nahaja, namreč
ustav za švedske učence in romarje. Imela je
zlasti v Rimu mnogo razodenj o rojstvu in trp-

213

ljenju Gospodovem, o trpljenju in veselju svete
cerkve in zlasti o življenju Matere božje, kakor
ste že slišali. Na božji opomin je romala tudi v
sveto deželo že na stara leta, in tudi tam imela
mnogo razodenj in prikazni božjih. Prav veliko
lepega in spodbudnega je tudi spisala, zlasti
bukve razodenj, v katerih so opisani zaupljivi
pogovori, katere je svetnica z Jezusom in Marijo
imela. Sv. cerkev je ta razodenja preiskala, in
kot koristne in poučne za kristjane spoznala, in
jih vernikom brati in premišljati pripustila. Papež
Benedikt XIV. piše o teh razodenjih : „Akoravno
nimajo tiste verjetnosti, kakor resnice sv. vere,
vendar jih smemo za resnico imeti!“ — In zakaj
bi jih ne? Saj se opirajo na resničnost svet¬
nikov, na njihovo pobožnost in svetost, na nji¬
hovo globoko razumnost v božjih rečeh! — Ko
se je vsa upehana, hroma in slabotna vrnila
nazaj v Rim, se je loti mrzlica; in ko naposled
dokonča cilj svojega pozemeljskega romanja in
se je tako lepo pripravila za smrt, jej Gospod
naznani njeno smrtno uro. Prav pobožno prejme
sv. zakramente in izdihne med sv. mašo, ki se
je brala v njeni sobi, v 1. 1373 svojo dušo! Za¬
radi mnogih čudežev, ki so se po njeni smrti
godili, jo čez 20 let papež Bonifacij svetnico
c kliče in preloži njen spomin na osmega oktobra!

Molimo.

O presladka Mati Jezusova, moja usmiljena
besednica, prosim Te, hiti na pomoč meni ubo-

214

gemu grešniku, predno se me loti smrt, da ne
zapustim nepripravljen tega sveta. Prosi za me
zaradi bridkega trpljenja in smrti našega Gospoda
Jezusa Kristusa, da greh studim in resnično ob¬
žalujem, se odkritosrčno spovem in v bolezni
pokoro voljno trpim, da tako božje dopadajenje
dobim in s tvojim Sinom spravljen ta svet za¬
pustim I

O Marija, božja Mati, skaži mi v tisti uri
usmiljenje, ko bo moje življenje ugašalo in Te
moj umirajoči jezik ne bo mogel več klicati; ko
moje oči ne bodo več videle svitlobe, in moje
ušesa več slišale glasu. Spomni se takrat o do¬
brotljiva Devica, prošenj, ki jih sedaj k Tebi
pošiljam, in pridi mi v tisti poslednji sili na po¬
moč, da bom satanovih nevarnosti rešen in zve¬
stim služabnikom in prijateljem tvojega Sina Je¬
zusa Kristusa prištet. Amen.

(Češčena Marija trikrat)

26 . dan.

Marijin pogreb.

Če pogledamo v duhu nazaj' ob koncu Ma¬
rijinega življenja na zemlji na njen brezmadežni
vstop na grešno zemljo, na njena otroška, de¬
viška, zakonska, vdovska leta in na njene vzvi¬
šene čednosti v vsakem stanu, na njene besede
in molitve, na njeno neizmerno trpljenje in bo-

215

lečine in na njeno vedno vdanost v božjo voljo,

— na njeno presveto smrt — moramo res vz¬
dihniti in zaklicati: O Marija! Tebi enake nima
celi svet. — Ti si slava Jeruzalema — ti čast
našega ljudstva (Jud. 15, 11). Ti si krona devic,
krona žena, nedosegljiva krasota svojega spola,
čudež božje vsegamogočnosti! O kako po pra¬
vici te kliče sv. cerkev „Devico najmodrejšo in
sedež modrosti božje;" — zato ti je pa dobrot¬
ljivi Bog že tu na zemlji preskrbel tudi tak ča¬
stitljiv pogreb, kakor še sebi ne, katerega ho¬
čemo danes nekoliko premisliti! — O svojem
pogrebu je Marija sv. Brigiti tole rekla: „Potem
so prijatelji mojega Sina moje telo v dolini Jo-
zafat pokopali." Premišljujmo tedaj, kaj nam ustno
izročilo pove o Marijinem pogrebu. — Apostoli,
učenci in drugi verniki so pri smrti Marijini upra¬
vičeno močno žalovali, ker so bili z njo zgubili
tako dragoceni zaklad tolažbe in razsvitljenja, pa
Bog jih je tolažil in krepčal, da so preskrbeli,
kar je bilo za pogreb presvetega telesa potrebno.

— Odbrali so v dolini Jozafat nov grob, ki je
bil posebno lep in častitljiv. Spomnili so se, —
kakor nam pove razddenje pobožnih duš da
je bilo Jezusovo telo v tančico zavito z dišavami
vred, kakor je bila pri judih šega pokopavati
(Jan. 19, 40). — Ravno tako so sklenili, da se
preblaženo telo Gospodove Matere položi v grob.
V ta namen, pokličejo dve pobožni devici, kateri
sta Mariji že poprej stregli. Tema so naročili, naj
telo božje Matere z vso mogočo častjo in skrbjo

216

mazilita, v Čisto tančico zavijeta in ga na mrtvaško
nosilo položita. Deklici gresta s strahom in s
svetim spoštovanjem v hišo, kjer je prečastito
telo na postelji ležalo; toda prečudna svitloba
je obdajala presveto telo in ta bliščoba je bila
tako velika, da presvetega telesa nista mogli ne
videti in se ga ne dotakniti. — Devici stopita
nazaj in gresta iz hiše s še večjim strahom in z
večjim spoštovanjem, kakor sta šli notri. Z za¬
čudenjem pripovedujeta apostolom, kaj sta videli,
in ti spoznajo po božjem navdihnjenju, da se ta
posvečena skrinja zaveze ne more po navadni,
splošni šegi pokopati. Peter in Janez gresta sedaj
v hišo in vidita ravno tako bliščobo, slišita pa
tudi angelsko petje: Češčena si Marija, milosti
polna, Gospod je s teboj ! Drugi angeli pa so
peli: Devica pred porodom, v porodu in po
porodu. Sveta apostola sta vsa zavzeta poslušala
to nebeško petje, in sta gledala presveto telo
svoje kraljice. Da bi pa zvedela, kaj jima je po¬
četi, padeta na kolena in prosita Gospoda raz-
svitljenja. Spoznala sta, da presvetega telesa ne
smejo ne preobleči, ne se ga dotakniti. — Po
tem spoznanju volje božje prinesejo nosila, in
ko nebeška bliščoba nekoliko pojenja, primejo
z vsem spoštovanjem Marijin plašč, s katerim je
bila ogrnjena, in s svetim strahom vzdignejo pre¬
čisti, deviški zaklad, ter jo položijo na nosila,
kakor je na postelji ležala. Lahko so to storili,
ker niso čutili nobene teže, in zdelo se jim je,
■da so se le plašča dotaknili. Ko je bilo presveto

217

telo na nosila položeno, zginila je še bolj pre¬
čudna svitloba in vsi so lahko gledali in spoznali
neizrečeno lepoto deviškega obraza in njene
roke. Božja vsegamogočnost je storila, da te žive
skrinje zaveze, v kateri si je Gospod sam stano¬
vanje izvolil, nihče več ni videl ne v življenju,
ne v smrti, kakor le toliko, kolikor je potrebno,
to je njen častiti obraz, da so Marijo spoznali
in njene roke, s katerimi je delala!

Kristus je bolj skrbel za deviško telo svoje
Matere kakor za svoje lastno, katero je v svo¬
jem trpljenju sleči pripustil. In gotovo si je pre-
blažena Devica želela, da bi po njeni smrti nihče
ne videl in se nihče ne dotaknil njenega preči-
stega telesa. — Po božji naredbi se je zbrala
množica vernikov v Jeruzalemu z gorečimi sve
čarni. Apostoli dvignejo presveto telo, ter neso
ta prvi tabernakelj Najvišjega, to skrinjo sprave
in božjih milosti na svojih ramah v lepem redu
po Sionu skozi mesto v dolino Jozafat. Velika
množica jih spremlja, vrhutega pa je ta sprevod
počastila nevidna truma nebeških duhov, katere
je Jezus sam poslal, da so pri pogrebu njegove
deviške Matere pričujoči bili. S tem neštevilnim
vidnim in nevidnim spremstvom nebes in zemlje
so šli proti dolini Jozafat. Veliko čudežev se pri
tej priliki zgodilo. Veliko bolnikov je ozdravelo,
veliko obsedenih je bilo rešenih, ker hudobni
duhovi so bežali, kjer so šli s presvetim mrličem;
veliko judov se je spreobrnilo. Bere se, da so
judje, ko so o teh čudežih slišali in jih videli,

218

jezni zraven pritekli, in eden izmed velikih du¬
hovnov pravi : Glejte, kako častijo njo, ki je na¬
šega sovražnika rodila! Tega ne smemo nikakor
trpeti, ter zgrabi z obema rokama za mrtvaški
oder, da bi ga na tia vrgel ; pa Bog ga je kaz¬
noval, dasta mu obe roki pri tej priči odreveneli;
drugi judje pa, ki so z orožjem zraven prihiteli,
so oslepeli. Tedaj je veliki duhoven od žalosti
zavpil in svetemu Petru rekel: O Peter, usmili
se me. pomagaj mi ! In sv. Peter mu je rekel:
Ako hočeš verovati, da je Marija Mati božja, in
ako hočeš njo na pomoč klicati, obljubim ti, da
ti bo pomagala. Veliki duhoven pravi: Jaz ve¬
rujem, da je Marija Mati božja! In ko je bil to
izgovoril, sta mu roki zopet ozdraveli. Rekel je
tudi sv. Peter svetemu Janezu, naj se onih judov,
ki so oslepeli, s palmovo vejo, ki jo je pred
pogrebom nesel, dotakne, kar sv. Janez stori, in
glej, vsi kateri so hoteli verovati v Kristusa, so
zopet spregledali. Tako so se zaradi Marije ta¬
krat odprli zakladi božjega usmiljenja, da je ve¬
liko duš spoznalo, da je Kristus Bog in Odre¬
šenik sveta, ter skesani in potrti sprejeli sv. vero
in potem, ko so jih apostoli poučili, tudi krščeni
bili. — Potem so apostoli v lepem redu prišli
s presvetim truplom v dolino Jozafat, kjer so
ga položili ondi v grob, ki je bil iz skale iz¬
sekan zraven vrta, kjer je Kristus krvav pot potil.
Pobožne žene so grob z dišečimi cvetlicami
ozaljšale, postavili so tudi veliko gorečih sveč
okrog svetega telesa, ga kadili s kadilom in dra-

219

gimi dišavami, peli Davidove psalme in več dru¬
gih svetih pesmi, kakor jih je sv. Duh navdajal. Sli¬
šalo se je tudi v zraku angelsko petje. Nato
so presveto truplo pokrili s tančico in grob po
domači šegi s kamenom zaprli. Ljudstvo se je
nato razšlo — apostoli pa so vedno prihajali k
grobu in sklenili čuti pri grobu toliko časa, dokler
bodo slišali angelsko petje, vsi so želeli videti
konec tega čudeža! Tri dni in tri noči so čuli
pri svetem grobu ter hvalne pesmi in tihe mo¬
litve opravljali! Na tem kraju je sedaj lepa cer¬
kev sezidana, ki je tako globoka, da se mora po
petdesetih stopnicah doli v cevkev; zato je notri
v nji temno! Tu notri je Marijin grob, in nad
grobom se bere sv. maša!

Nauk:

Danes smo premišljali častitljiv Marijin po¬
greb in sicer, kako so jo apostoli z največjim spo¬
štovanjem pokopali, kako čuli in molili pri njej,
kako njen grob obiskali, in kakšni čudeži so se
godili pri njenem pogrebu in na grobu! — Tudi
sedaj je krščanska navada, da se čuje pri mrličih
in moli za njihov dušni blagor, in da se njihovi
telesni ostanki spodobno pokopljejo! — Toda
več grdih, nekrščanskih, rekel bi, paganskih razvad
se hoče vrivati med to resno opravilo, katerih
se je treba varovati, ker ne delajo kristjanom
časti in rajnim nobene pomoči ne donašajo.
Dostikrat se primeri, da se ljudje shajajo pri

220

mrličih, pa pri tem obisku jim komaj pride na
mar, kaj tudi nje gotovo — morda v kratkem
času — čaka, in mesto, da bi resno nato mislili,
se ne boje pri mrličih umazano govoriti, grde,
nespodobne šale briti — ali pa piti, igrati, in ta
resni nočni čas še v druge grešne namene rabiti.

Mladi ljudje se skupaj shajajo pod pretvezo
mrliča pokropiti, da svojemu grešnemu pože-
ljenju strežejo ali grešne zveze snujejo; še takrat
jim ne pride na misel, da bi zaupljivo in resno
prosili za dušni blagor rajnika, ko jim je božji
opomin na njihov negotovi konec tako blizo pred
očmi! Kdor se ne misli pri mrličih spodobno
in krščansko obnašati naj ne hodi dražit in skušat
Boga ponoči k mrliču! Pri mrličih — in na potu
tje in nazaj naj bo vse resno in v krščanskem
duhu! Pagansko je, si pri mrličih čas preganjati
z igrami, pijačo, neslanimi burki in šalami, kvan-
tami ali nespodobne zveze snovati! — Apostoli
in verniki so čuli pri Marijini smrti v molitvi in
svetem petju!

Pri pogrebih pa je večkrat dvojna napaka,
da so živi semintja preskopi do rajnih, še naj¬
potrebnejše, kake lučice, jim komaj privoščijo,
— nasproti pa se zopet drugod nahaja nekaka
brezpotrebna potratljivost, katera nima nič kr¬
ščanskega na sebi! Apostoli in prvi verniki so
Marijo spremili k grobu s svetim petjem, molit¬
vami, lučicami, ozaljšali grob s cvetlicami in na¬
polnili s prijetnim kadilom ! Pri nas kristjanih se
pa dostikrat vidijo celi vozovi vencev, mnogo

zastav, mnogo pogrebnikov, — malo pa se stori
resnične molitve. Malo se spominjajo rajnika z
molitvijo, dobrimi deli, miloščino. Le na zuna¬
njost se gleda zaradi ljudi, da je več leska in
bleska ali godbe, vencev, zastav, velicega in
dobrega zvonjenja — toraj še pri pogrebih neči-
mernost, — kar rajnim ne koristi; to pa, kar bi
jim res koristilo, se opusti — in to ravno ni kr¬
ščansko! Najlepši pogreb je tisti, kjer veliko ver¬
nikov v molitvi — odkritih, ne s klobukom na
glavi in z nepotrebnimi opazkami v ustih —
spremlja rajnika k večnemu počitku! Tak po¬
greb je res krščanski, kakršnih pa dandanes malo
vidite, ker se pravi krščanski duh vedno bolj
zgublja. Na to bi morali kristjani pri svojih po¬
grebih bolj gledati in skrbeti, da se ta lepa šega
prvih kristjanov zopet vrne med sedanji slabo-
verni svet!

Zgled.

Ker ste čuli o prelepem Marijinem pogrebu,
vam hočem v zgled in spodbudo tudi postaviti
pred oči nekega svetnika, kateremu so tudi an¬
geli ob smrtni uri lepe pesmi prepevali, in ka!
teri je bil goreč častilec in posnemalec Marijin.

Sveta katoliška cerkev je podobna lepemu
vrtu, v katerem rastejo cvetlice mučeništva, lilije
devištva, bršljm zakonskega življenja in vijolice
vdovskega stanu!

'Te cvetke razlivajo svojo prijetno vonjavo
po vsem svetu v poveličanje troedinega Boga,

222

v veselje in radost angelom! Naj vam omenim
neko belo lilijo, ki zaljša red Marijinih služab¬
nikov, servitov imenovanih, in ta je zveličani Janez
Angelus.

Da otrok ostane tak, kakor je postal pri sv.
krstu — podoba božja, mora imeti skrbne in po¬
božne stariše, ki pazijo na dete in ga v strahu
božjem vzrejajo za nebesa, v svetnika ! Take dobre
stariše je imel naš Janez, ki so ga za res vzredili
angela. Rojen je bil leta 1430 v Milanu. Že v
prvih letih se je pokazal sad svete vzreje. Prve
besede, ki je izgovarjal Angelus, so bile: Jezus
in Marija! Ako se je še kot malo dete jokal, so
ga potolažili, če so mu dali kako podobico Ma¬
tere božje; to mu je pomagalo, da je ohranil sveto
nedolžnost! - O ko bi naši mladi ljudje hoteli
tako prisrčno častiti Marijo in prejemati pobožno
Jezusa v svetem zakramentu, bi pač svet ne
spridil toliko duš; koliko nedolžnih mladeničev
in devic bi bilo med nami, ki so sedaj le gro¬
bovi smradu in gnusobe, grobovi zgubljene ne¬
dolžnosti, v žalost angelom in dobrim ljudem, v
veselje pa spridenemu svetu in hudobnemu
duhu!

Ker je Angelus spoznal, kako zapeljiv je
svet, ga je zapustil in šel v samostan in se pri¬
družil častilcem Matere božje! V Milanu je stopil
v red servitov. Tako sveto in nedolžno je živel
še kot novinec, da so ga sploh imenovali posne¬
movalca Jezusa in Marije ! Čez leto dni poskušnje
je storil slovesno obljubo, po kateri je zvesto in

223

stanovitno živel do smrti! Kristjani, pomislite, ali
niste že tudi vi storili kake slovesne obljube?
Preteklo je že nekaj let, ko ste bili komaj eden
ali dva dni stari, ko ste prejeli sv. krst; glejte,
takrat ste obljubili svojemu Bogu, da mu boste
celo življenje zvesto služili, da boste čisti na
duši in telesu, da boste zvesti njemu, ki je bil
pokoren do smrti na križu, ki ni poznal druge
volje, kakor le voljo svojega nebeškega Očeta,
da boste zvesti njemu, ki je bil ubog in ni imel
toliko svojega, da bi svojo glavo na svoje po¬
ložil! Toraj trojno obljubo uboštva, čistosti in
pokorščine ste tudi vi storili. Sedaj pa pomislite,
kako ste do sedaj svojo obljubo spolnovali, ali
kako jo sedaj spolnujete? Zveličani Angelus jo
je do smrti spolnoval! Zato sta ga pa tudi Jezus
in Marija ljubila in se mu večkrat prikazala. Več¬
krat je bil v prečudni svitlobi od tal povzdignjen.
Ko je nekoč nevarno zbolel in je zdravnik prišel,
so bili njegovi bratje ravno pri procesiji. Zdravnik
meni, da mu mora hitro puščati, pa nikogar ni
bilo, da bi pomagal; kar prideta dva mladeniča
v meniški obleki, ki zdravniku pomagata, potem
pa ravno tako urno zgineta. Temu se ni čuditi!
Lilija se z lilijo druži; angeli se radi bližajo
onim srcem, ki so nedolžna! — Po ostrem živ¬
ljenju je hrepenel po nebesih. Nevarno zboli Z
največjo pobožnostjo prejme sv. popotnico. Ko
so njegovi sobratje jokali in žalovali ob njegovi
smrti, so slišali prelepo petje: Čast bodi Očetu
-tako so peli angeli, ki so prišli po

224

njegovo dušo, da jo prenesejo k Jezusu in Ma¬
riji, katerima je tako zvesto služil tu na zemlji.
Zvonovi so sami zapeli in daleč naokrog ozna¬
njali, da je umrl svetnik. To se je zgodilo 24.
vinotoka 1506. v Milanu, kjer je Sesedaj njegovo
nestrohnelo telo. Ko se ga leta 1729 preiskali
zdravniki, so pričali, da je njegovo drobovje še
nestrohnelo !

O ko bi tudi mi tako srečno umrli, da bi
bili tudi mi angelom prišteti! Častimo tudi mi
tako prisrčno ljubo Mater božjo Marijo ! Z Je¬
zusom se večkrat verno in pobožno združujmo
pri sv. obhajilu, da se okrepčamo zoper skuš¬
njave in da v Marijini in angelski družbi osta¬
nemo. zakaj, kjer je Jezus, tam so tudi Marija in
angeli!

Molimo:

O presveta Devica Marija, v duhu se bližam
tvojemu svetemu grobu, ga poljubim in častim
z vso mogočo pobožnostjo in spoštovanjem!
Po tvojem svetem in nestrohljivem telesu te
prosim: prosi zame svojega ljubega Sina, da s
tvojo pomočjo vstanem iz groba svojih grehov
in grešnih navad, ter srečno nestroljivost telesa,
to je, srečno in častitljivo neumrjočnost izvoljenih
dosežem po Jezusu Kristusu, ki je naše življenje
in vstajenje. Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

225

27. dan.

Marija v nebesa vzeta.

Do sedaj smo premišljevali presveto življenje
Marijino na zemlji, — njeno preblaženo smrt in
njen nad vse častitljiv pogreb, — premislimo
sedaj še nekoliko s svojimi slabimi močmi njeno
poveličano življenje po smrti v nebesih, in sicer
najprej njeno čudežno vnebovzetje. Sv. Brigiti je
Marija sama tole razodela: »Nekateri taje iz hu¬
dobnosti, drugi iz nevednosti, da nisem z dušo
in telesom v nebesa vzeta; toda gotova resnica je,
da sem z dušo in telesom k Bogu v nebesa
šla !“ In ko je nekoč sv. Brigita v dolini Jozafat
pri njenem grobu molila, se ji je Marija tako-le
razodela: „V tem grobu sem nekaj časa mrtva
ležala, potem sam bila z neskončno častjo in
radostjo v nebesa vzeta. Oblačila moja, s katerimi
sem bila pokopana, so sicer ostala v tem grobu,
jaz pa sem bila s takim oblačilom odeta, s ka¬
kršnim je bil odet moj Gospod in Sin Jezus
Kristus, t. j. z oblačilom slave in časti.

Pomislimo, kako se je to zgodilo? Kakor
ste že slišali so, apostoli tri dni čuli in prihajali
k Marijinemu grobu po njeni smrti ter so skle¬
nili toliko časa čuti pri grobu, dokler se bo sli¬
šalo nebeško petje in godba. Tretji dan sta pa
sv. Peter in Janez zapazila, da sta nebeška godba
'n petje prenehala ter da se več ne sliši. Raz-
svitljena po sv. Duhu sta spoznala, da je Marija

15

226

zginila iz groba, in da je Marijina duša zope iz
nebes prišla in se z njenim telesom sklenila, er
po angelih z dušo in telesom v nebesa vzeta
bila. Verjetno je, kar nam staro sporočilo pc e,
da je sveti apostol Tomaž prepozno prišel v
Jeruzalem, in da ni več videl preijubljene in čas¬
tite matere Jezusove. Žal mu je bilo neizrečeno
radi tega in prisrčno je želel še enkrat videti
presveti obraz preblažene Device. Zato je milo
prosil, naj mu odprejo grob, ker je tako dolgo
pot storil in prepozno prišel. In kdo bi ne mislil
in ne verjel, da so tudi drugi apostoli in učenci
ravno tako presrčno želeli še enkrat videti pre¬
lepi obraz Matere božje ! Sv. Peter tedaj, pa tudi
drugi apostoli — sicer že poprej razsvitljeni po
sv. Duhu, da je Marija iz groba odšla v nebesa,
se hočejo te resnice še na svoje oči popolnoma
prepričati; zatoraj se zbero vsi z obilno mno¬
žico vernikov, ki so bili poprej pri smrti in po¬
grebu Marijinem, — še enkrat pri grobu Mari¬
jinem. Sv. Peter, kot poglavar cerkve, jim razloži
svojo misel in prošnjo, naj bi Bog hotel sv.
cerkvi razodeti čudež, kateri bo vsem vernim za
vse čase častit, pa tudi veličasten Gospodu in
Njegovi presveti porodnici! — Vsi so bili enake
misli z njim. Na njegovo besedo toraj vzdig¬
nejo kamen groba. Težko je vsem pri srcu, strah
in upanje jih prevzame, vsi radovedni gledajo v
odprti grob, — pa kaj vidijo? Prazen grob, te¬
lesa nebeške Device ni več v njem! — Nebeška
vonjava puhti iz groba, čudna svitloba se nad

227

njim razgrinja; le tančica, s katero je bilo pre¬
sveto telo pregrnjeno, in cvetlice, katere so po¬
božne žene v grob djale, so bile še v grobu
ter so lepo dišale. Apostoli so z veseljem in za¬
čudenjem klicali: Vstala je presveta Devica, in
z dušo in telesom šla v nebesa, česar so bili za
trdno prepričani! To živo vero v svojih srcih
so imeli tudi vsi drugi verni, kateri so ta veseli
glas zaslišali. In kaj bi je ne imeli? Alije mogoče
misliti, da bi strohnelo ono brezmadežno, prečisto
telo, katerega ni oskrunil nikdar najmanjši greh ?
Smrt in trohnoba sta le kazen za greh; kjer
pa greha ni, tudi trohnobe ne more biti! Alije
mogoče misliti, da bi strohnelo telo, iz katerega
je sam Sin božji vzel svoje meso in kri, svoje
nestrohljivo telo ? Kakor je bilo toraj telo Go¬
spodovo nestrohljivo, tako je moralo ostati tudi
telo Njega brezmadežne Matere! — In res! Če
je bil očak Henoh v raj postavljen, kakor pove
sv. pismo (Sir. 44. 16) in če je bil prerok Elija
v gorečem ognju v nebesa peljan in če v živ¬
ljenju toliko svetnikov in svetnic božjih beremo,
da nekaterim jezik ni zgnil, drugim; ne roka,
nekaterim ne srce, nekaterim še celo ves život ne,
kako bi bilo mogoče misliti, ali bi se smelo misliti,
da bi Bog ne bil obvaroval trohnobe telesa Ma¬
rijinega, ki je bilo precej ob smrti že tako čudežno
spremenjeno, kakor bodo telesa pravičnih na
sodni dan ob vstajenju? — Zato pravi imenitni
papež Benedikt XIV., da hudobno in smešno,
nespametno in neumno bi bilo dvomiti nad tem

228

tolažilnim, toliko utrjenim naukom! Zemlja ni
imela obdržati tega, kar je neomadeževano bi. !
in zato je bilo njeno brezmadežno telo s pr -
čisto dušo vred v sveto nebo vzeto! — Ta na: k
je sv. kat. cerkev od apostolskih časov sem do
današnjega dne trdno verovala in učila in :a
nauk veselo in trdno verujmo tudi mi! — Naj
vam v potrdilo in boljše prepričanje tega nauka
še nekaj povem. Praznik Marijinega vnebovzetja
z dušo in telesom so obhajali že v prvih časih
krščanstva prav slovesno, tako n. pr. ob času
cesarja Konstantina Velicega, ki je umrl 1. 370.
p. Kr. — Cesar Marcijan je v sredi petega sto¬
letja poklical jeruzalemskega škofa Juvenala v
Carigrad, da bi telo Marijino prenesel v veli¬
častno cerkev, katero je njegova žena Pulherija
sezidala. Škof pa mu je povedal, da je bila pre-
blažena Devica z dušo in telesom v nebo vzeta,
in da se po vsej Palestini spomin njenega veli¬
častnega vnebovzetja prav slovesno obhaja ! Leta
1342. je sv. cerkev na Jutrovem v armenskem
zboru razglasila: „Znano naj bo vsem, da ar¬
menska cerkev veruje in trdi, da je bila presveta
Porodnica božja po moči Kristusovi z dušo in
telesom v nebo vzeta!"

In ko sta pozneje nesrečna krivoverca Luter
in Kalvin sveto vero kazila, se je izrekla grška
cerkev v jeruzalemskem zboru : Presveta Devica
ni le veliko in prečudno znamenje na zemlji,
temveč tudi veliko in prečudno znamenje v ne¬
besih, kamor je bila z dušo in telesom vzeta;

229

kei akoravno je bilo njeno neomadeževano telo
v grobu zaprto, se je, kakor telo Gospodovo,
tre i dan v nebesa povzdignilo. — In zares, še
ni 1 e se ni upal dokazati, da bi bil videl ali
im 1 kako svetinjo Marijinega presvetega telesa!

Nauk.

Dragi častilci Marijini! Tudi vi bi gotovo
radi kedaj za Marijo z dušo in telesom v ne¬
bela prišli; kaj nam je torej storiti, da to srečo
dosežemo? - Živimo tako, kakor je živela Ma¬
rij:), in prišli bomo k njej. — Toraj kako? a)
Marija je vse božje in cerkvene zapovedi t. j.
Mojzesove postave in pozneje apostolske do¬
ločbe zvesto spolnovala, še celo takrat, ko je
vezale niso. Ljubila je Boga nad vse in bližnjega
vselej in povsod, kakor ste slišali v njenem živ¬
ljenju To storite tudi vi. Kdor ljubi Boga nad
vse in bližnjega kakor sebe, t. j. spolnuje božje
zapovedi, bo dosegel večno življenje, t. j. sveta
nebesa, kakornam je zagotavljal Gospod Jezus sam!

b) Ako hočeš tedaj v nebesa k Mariji priti,
varuj se slehrnega, zlasti smrtnega greha, —
in če si ga storil, poboljšaj se in spokori in
ne odlašaj pokore. Marija ni storila nobenega,
tudi najmanjšega greha. Ako to storimo, bo go¬
tovo srečna naša zadnja ura; ako pa zapovedi
prestopamo in predrzno grešimo in nam ni
mar pokora in poboljšanje, potem se kaj lahko
zgodi, da ne bomo v milosti božji umrli — in
potem gorje nam. Nikdar ne bomo videli obličja

230

božjega in Marijinega. Pač enkrat jo bodo po¬
gubljeni še videli na sodni dan, pa le zato, da
jih bo nesreča še bolj pekla, ker bodo morali
za večne čase slovo od nje vzeti! — Spolnuite
tedaj vsak po svojem stanu zvesto svoje dol¬
žnosti, nosite svoje križe in trpljenje po zgledu
Marijinem vdani v božjo voljo, in priporočajte
se vedno zaupljivo mogočni priprošnji Marijini
za pomoč in ona vam bo pomagala in sprosita,
kakor je že v življenju obljubila, pravo spokor-
jenje na tem svetu, v smrtni uri pa srečno
večnost!

Zgled:

Zvesto in stanovitno po teh naukih je živel
sv. Stanislaj Kostka, ki se ni nobene reči tako
bal, kot greha, in ki je Marijo goreče častil vse
dni svojega življenja, na kar ga je pa tudi Ma¬
rija kot nedolžno cvetlico ravno na dan svojega
vnebovzetja vzela v sveta nebesa. Naj vam kaj
spodbudnega povem iz njegovega življenja! —
Sv. Stanislaj Kostka je bil rojen na Poljskem leta
1550. imenitnim in premožnim starišem. Že pri
njegovem rojstvu se je tolika svetost in nedolž¬
nost razodevala na njegovem obrazu, da ga je
njegov pobožni boter v naročje vzel in Bogu
daroval, in Bog je ta dar sprejel in ga podpiral,
da mu je vedno zvesto služil in se vsega njemu
posvetil. Greha, zlasti nespodobnih reči, se je
tako bal, da je omedlel, če je kaj nesramnega
slišal, zato je oče njegov ptujce prosil, naj se

231

va jejo vpričo njega nespodobne besede go-
vo ti, ker se je bal za njegovo življenje. In kdo
dr-igi mu je to angelsko čistost sprosil kot Ma¬
rij. ki jo je prisrčno častil in jo vedno le svojo
mater imenoval? Štirinajst let starega pošljejo
sta riši v šolo k jezuitom na Dunaj, kjer je v
svetosti in popolnosti še bolj napredoval. Nje¬
govi součenci so se zgledovali nad njim in čudeč
se premišljevali njegovo sveto angelsko življenje,
ter se samih sebe sramovali, če so se mu pri¬
merjali v pobožnosti! Pa tudi nad njega je Bog
pustil priti poskušnjo, da bi se v svetosti vtrdil.
Po duhu tedanjega časa so zaprli jezuitske šole
in Stanislaj je moral s svojim bratom, ki pa ni
bil njemu enacega duha, obiskovati svetne šole,
ker je moral radi svojega pobožnega in vernega
življenja mnogo grenkega in hudega t peti od
drugih, še celo od svojega brata! Pikali so ga
vedno in grdo zaničevali, še celo suvali in tepli,
pa Stanislaj se ni vdal in se ni dal pohujšati,
in se ni nikomur pritoževal. — Ko je nekoč
nevarno zbolel in mislil, da bo umrl, je prosil,
naj mu privedejo mašnika, da mu prinese po¬
potnico, pa so mu odrekli, ker je stanoval v hiši
nekega krivoverca, ki je bil hud nasprotnik ka¬
toliške vere. Zdihoval je k Bogu in Mariji na
pomoč! In glej, Bog je pomagal s čudežem
svojemu služabniku, ker mu hudobni ljudje niso
hoteli postreči. Prikaže se mu sv. Barbara, sprem¬
ljana od dveh angelov, ki sta mu prinesla kruh
življenja, sveto obhajilo! Njegov učitelj je videl

232

ta čudež! Sv. Stanislaj je bil prečudno potolaž n,
in želel je takoj umreti, toda ni bila božja vc a.
Marija se mu prikaže z Detetom Jezuščkom r
mu reče: Moj sin, tvoja ura še ni prišla, ako
hočeš Jezusa imeti, si ga moraš prislužiti z zvesio
pokorščino in vdanostjo v voljo božjo. Stopi v
družbo, ki nosi Njegovo ime.“ — Po teh be¬
sedah zgine prikazen, pa tudi bolezen. Vzdignil
se je, da bi spolnil voljo svoje nebeške Matere,
pa tudi svojo prisrčno željo, ki jo je imel, ter
roma peš v Rim, da bi vstopil v jezuitski red.
Z veseljem je bil sprejet, pa še z večjim ve¬
seljem je vstopil sam. Odslej je še svetejše živel,
in se vsega popolnoma Bogu posvetil, in Marijo
še prisrčnejše ljubil in častil. Zato ga je pa tudi
kmalo Marija k sebi v nebesa vzela, kar je vedno
želel. Še le deset mesecev je bil v samostanu,
pa je vendar rekel, da bo kmalo umrl, četudi je
bil popolnoma zdrav! Nekaj dni pred praznikom
Marijinega vnebovzetja je rekel nekemu očetu
jezuitov: „0 moj oče, kako veseli so pač bili
svetniki isti dan, ko je preblažena Devica v sveti
raj prišla! Prepričan sem, da tudi svetniki v ne¬
besih obhajajo spomin tega dneva z veselim
praznovanjem; upam, da bom tudi jaz prvi ta
praznik, ki pride, obhajal s svetniki v nebesih."
Seveda mu tega nihče ni verjel. — Tako se je
približal 10. dan avgusta, god sv. Lavrencija. —
Stanislaj je bil zdrav in vesel. Prosil je pa sv.
Lavrencija, naj bi on razodel in priporočil nje¬
gove želje Materi božji ter jih je zapisal na

233

li 'ek takole: Moja dobrotljiva in mogočna Mati,
b a si mi toliko milostljiva, da si vselej uslišala
moje prošnje; želim, tirjam in prisrčno hrepenim,
d bi bil pričujoč pri praznovanju Tvojega slav-
n ga vnebohoda. Nič več ne morem biti daleč
o Tebe; pokliči me in vzemi me k sebi! Še
ti ti dan so vsi gotovo mislili, da je Marija usli¬
ši 'a njegove želje, ker je nagloma zbolel in se
v >gel. Veselje rekel: „Moje želje so spolnjene;
iz te postelje ne bom vstal; z dušo pojdem v
nebesa, da bom videl svojo nebeško Mater."

Kakšno bolezen pa je imel? Malo ga je
zmrazilo; zdravniki so rekli, da ni mogoče, da
bi radi tega moral umreti. Bolj kakor mrzlica ga
ga je prevzela sveta ljubezen, goreče hrepenenje
po nebesih. Tako pride 14. dan avgusta; vsi
so bili prepričani, da bo Stanislaj res umrl. Po¬
delili so mu svete zakramente za umirajoče. Jo¬
kaje je prosil, da naj ga na tla položijo, naj bi
z vrvjo okrog vratu umrl na golih tleh v zna¬
menje resnične pokore. — Njegovi sobratje se
gnetejo okrog njega, mu dajejo naročila na Jezusa
in Marijo. Vsem obeča, da bo vse lepo opravil;
vsakemu pa pravi: Ljubi Marijo; tako se približa
noč. — Neki redovni oče ga vpraša, koj bo z
rožnim vencem, ki ga v roki drži ? On pravi:
To je ščit, s katerim me veličastna Mati božja,
moja prisrčna Mati Marija varuje, brani in krepča
zoper smrtne puščice. Ko nastopi 15. dan av¬
gusta, izroči svojo lepo dušo v roke Stvarni¬
kove, rekoč: Preblažana Devica z angeli mi gre

234

naproti! Veliko čudežev se je zgodilo na nje¬
govo priprošnjo. — Papež Benedikt XIII. ga je
s svetim Alojzijem prištel I. 1726. svetnikom !

Molimo:

O presladka Mati in kraljica Mari a, Ti si
si tedaj zapustila to zemljo ter dospela v sveto
nebeško kraljestvo, kjer si bila povzdignjena nad
vse angelske kore, medtem ko mi ubogi greš¬
niki še tavamo po grešni zemlji. O mi dobro
vemo, da nismo vredni, da bi tebe na tej pusti
in žalostni zemlji med seboj imeli ; vemo pa
tudi in smo trdno prepričani, da nas Ti vkljub
svojej veličast', h kateri si bila povzdignjena, nisi
pozabila in da se Tvoje usmiljenje do nas Ada¬
movih otrok od tedaj ni zmanjšalo, temneč še
pomnožilo. O presveta Devica, ozri se s svojimi
milostljivimi očmi doli na nas! Spomni se, da si
nam obljubila, ko si zemljo zapuščala, da nas
ne boš nikdar pozabila. Ozri se na nas in po¬
magaj nam! Ti veš, v kakih nevarnostih smo,
sprosi nam stanovitnost v ljubezni božji in da
se v milosti božji ločimo s sveta, ter da pri¬
demo k tebi v nebesa, da Te na veku hvalimo,
kakor zaslužiš. Amen! (Češčena Marija trikrat.)

28 . dan.

Marija — kraljica.

Slišali ste že, da je bila preblažena Devica
Marija z dušo in telesom vzeta v nebo, pa kdo

235

more popisati, kako veselo in veličastno je bilo
n :no vnebovzetje? S svojimi slabimi močmi vam
hočem danes to nekoliko opisati. Sv. Brigiti je
bUo tako-le razodeto: Nemogoče je, da bi mogel
kdo s človeško pametjo zapopasti, s koliko častjo
in slavo je bila častitljiva božja Porodnica v ne¬
beška prebivališča peljana. Saj vse, kar se je
tu godilo, ni bilo pozemeljsko, temveč nebeško
in božje. Vnebohod Kristusov je bil neizrekljivo
častitljiv in slovesen, vendar pa so nekatere reči,
katere Marijino vnebovzetje še častitljivejše de
lajo, kakor je bil Kristusov vnebohod. Sedaj je
bilo namreč več svetnikov vpričo, kakor pri Kri¬
stusovem vnebohodu, in sicer sv. apostol Jakob,
sv. Štefan in tistih dvesto mučencev, ki so bili
kmalo za njim umorjeni, sv. Nikodem in več
druzih svetnikov, kateri so po Kristusovem vne¬
bohodu umrli. Potem je bil tukaj pričujoč svet
nik vseh svetnikov — Jezus Kristus, ki je svojo
ljubo Mater z vso častjo gori peljal.

Ako hočemo le nekoliko razumeti, kako slo¬
vesno je bila Marija v nebesih sprejeta, si mislimo,
kako slovesno se cesarjeva nevesta pelja v stolno
mesto in kaka čast se ji izkazuje. Tu se vidi
čudna krasota, slavoloki, zastave, katere ie mo¬
ralo več sto ljudij napravljati ; sliši se na stotine
slava-klicev iz ust podanikov, tu so različna sprem¬
stva pred in za kraljevim vozom, sliši se godba,
streli in kdo ve, kaj še; — sedaj si pa mislite:
kolikor večja je bila nevesta sv. Duha od ne¬
veste cesarjeve, toliko večja je bila tudi slava, s

236

katero je bila v nebeška prebivališča peljana, u
so šli s trobentami in vsakršnim godbeni n
orodjem pred njo angeli vseh nebeških vrst, <i
so godli in peli, da je odmevalo po vseh ne¬
beških prostorih, za njimi so šii svetniki, ki :-o
bili po Marijinih piošnjah. po njenem zgledu n
nauku spreobrnjeni in zveličani, — potem je
prišel nebeški ženin s svojo presveto nevest-;,
katerih lepote ne more popisati nobeno pero,
na tisoče angelov jima je streglo, za njima so
šle duše starih svetih očakov in prerokov, ki so
jo že tisoč let želeli videti in njen prihod napo¬
vedovali, brezštevilna truma pobožnih žena in
veliko druzih duš, kakor trdijo sv. očetje, katere
je Kristus rešil iz vic na Marijino priprošnjo, da
je bil njen \ nebohod toliko častitljivejši in slav¬
nejši ! Vsi - vsi ti se čudijo in zavzemajo nad
njeno prečudno lepoto in vsi enoglasno kličejo:
Kdo je ta, ki vstaja kakor jutranja zarja, lepa
kakor luna, izvoljena kakor solnce? (Vis. p 6, 9.).
Kdo je ona, ki pride iz puščave t. j. iz tega sveta,
polna oveseljenja, naslonjena na svojega ljubega.
Vsi jo spoznajo za začetnico svoje sreče in jo
enoglasno pozdravljajo, rekoč: Bodi češčena kra¬
ljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje
naše, bodi pozdravljena! Klici veselja odmevajo
od kraja do kraja: Veselimo se vsi v Gospodu,
ker častitljivo vnebovzetje Marije Device obha¬
jamo ! Ni več samo en angel, ki jo pozdravlja
milosti polno, vsi skupaj jo blagrujejo; ni več
sama Elizabeta, ki se zavzema rekoč: Od kod to,

237

da ne Mati Gospodova obišče? Vsi izvoljeni so
gin ‘ni velike časti, da Mati Gospodova pride
me nje; ni več ena sama žena, ki jo blagruje:
Sre no telo, ki te je nosilo; vsi prebivalci ne-
be i jo hvalijo in časte. - O čudež, kakršnega
nebesa še niso videle! O čudež božje vsegamo-
go nosti, ki je svojo Mater tako visoko povz¬
dignil, tako veliko storil! O kaj je pač občutilo
takrat njeno Materino srce? Kakšen razloček za
njo med nekdaj in sedaj! Tu na zemlji je živela
v redi nevernih, hudobnih ljudi, sedaj je pa ob¬
dana od milijonov čistih duhov! O presrečna
Mati, ko gleda in vživa z dušo in telesom svo¬
jega Sina v Njegovi nebeški luči! Vsa prevzeta
rajskega veselja pade na svoja kolena in kliče:
Moj Bog in moj Sin! Jezus pa jo z otroško lju¬
beznijo dvigne, da počiva na Njegovem božjem
srcu! — Toda še večjo čast in oblast je imela
doseči prečista Devica kot plačilo za vse, kar je
storila za Boga! Če je Zveličar sam obljubil sle¬
hernemu človeku, da mu bode v nebesih po¬
plačano vsako dobro delo, rekoč, da kozarec
mrzle vode ne bode brez plačila, ako ga kdo
poda svojemu bližnjemu iz ljubezni do Njega, o
koliko ima prejeti šele ona, ki ni le stregla v
imenu Jezusovem, temveč Jezusu samemu, z la¬
stnimi rokami pripravljala mu hrano in drugo, ona,
ki je med vsemi najsvetejše živela, vse čednosti
si pridobila in izmed vseh največ zasluženja si
nabrala! Če že slehernega človeka čaka v ne¬
besih nedopovedljivo veselje po besedah apo-

238

stola: Oko ni videlo, uho ni slišalo in srce člo¬
vekovo ne občutilo, kar je Bog pripravil tem,
ki ga ljubijo (1. Kor. 2. 9.), — kaj sme pričako¬
vati šele ona, ki je med vsemi najsvetejša?! Za¬
služila je večje plačilo, večje veselje, večjo čast
in oblast, kakor vsi drugi svetniki, tudi več,o,
kakor najvišji angeli, zaslužila je sedež najbližje
presvete Trojice! - Zdi se mi, da je Jezus pe¬
ljal svojo ljubo Mater po vseh nebeških širjavah,
da bi ji odkazal sedež, ki se jej spodobi. Peija
jo med čiste device, in mislili bi, tu si bo sedež
izvolila, toda Jezus ji veli višje, peija jo med
trume mučencev, prerokov, svetih žen, a tudi
tukaj ni prostora zanjo; peija jo med kerube in
serafe, pa nikjer ni spodobnega prostora zanjo,
— še le pri tronu presvete Trojice je prostor
zanjo, na desnici njenega božjega Sina je njen
prostor, tam ji je sedež pripravljen ! — O kralju
Salomonu nam pravi sv. pismo: Ko je kralj

sedel na prestolu, in je prišla njegova mati pred
njegov sedež, se je vzdignil s prestola in hitel
materi naproti, se ji globoko priklonil, ter jo
posadil na desnico svojega sedeža, rekoč: Prosi
mati, karkoli hočeš, ne spodobi se, da bi ti kaj
odrekel. (3. Kr. 2. 19.). Tako je tudi Gospod
Jezus, najvišji nebeški kralj pripravil sedež svoji
Materi najbližje zraven sebe in ji enako govoril.
Neizmerno morje novega veselja oblije Marijino
dušo. Ko pade presveta Devica pred tronom
presvete Trojice na svoja kolena in ko jo po¬
zdravi nebeški Oče, rekoč: Pndi moja hči, moja

239

nevesta, pridi z Libana, da boš kronana. (Vis.
p. 4 8); - in sedaj bi moral obmolkniti člo-
veš; i jezik, ker ni zmožen izreči časti in oblasti,
katero je prejela preponižna Devica, — tedaj ji
postavi presveta Trojica veličastno krono tolike
čas i in slave, moči in oblasti na glavo, kakršne
nobena stvar poprej ni videla, ne imela, in je
ne bo več dobila ! - Zasliši se glas vsegamo-
gočnega troedinega Boga, ki ji pravi: Izvoljena
pri teljica, Ti si kraljica in Gospa vsem Serafinom
in Kerubinom in vsem angelskim korom! Po
našem večnem sklepu Ti damo moč in gospod-
stvo. Ker si bila milosti polna, pa si se deklo
Gospodovo imenovala, bodi sedaj povzdignjena,
kakor se spodobi, in sprejmi Tebi podeljeno
kraljevanje čez vse. kar je vsegamogočnost naša
storila. S svojega kraljevega sedeža gospoduj do
sredine zemlje in v moči, katero Ti damo, Ti
bo pokoren pekel z vsemi svojimi prebivalci;
bali se Te bodo kakor previsoke kraljice in
Gospe duhovi vseh peklenskih temot in naših
sovražnikov.

Kraljuj čez zemljo in vse njene stvari. V
Tvojih rokah je nebo in dež v oblakih in sa¬
dovi vse zemlje, da jih deliš po svoji naredbi.
Sedaj si kraljica in Gospa vsem ljudem. Smrt in
življenje Ti je izročeno. Sedaj si kraljica, varu¬
hinja, priprošnjica in Mati vsej cerkvi. Vsem ver¬
nim, vsem Adamovim otrokom bodi verna po¬
močnica, kadarkoli Te v svojih potrebah in te¬
žavah kličejo ! Bodi prijateljica in dobrotnica vsem

240

pravičnim, tolaži, krepčaj jih, napolnjuj in bogati
jih z dobrotami po meri pobožnosti, s katero Te
bodo častili. V Tvoje roke položimo vse darove
svojih milosti, da jih deliš. Vse milosti naše naj
teko po Tvojih Materinih rokah. Ničesar Ti ne
bomo odrekli, kar boš ljudem želela dati! Vsi
naj Ti bodo podložni, angeli in ljudje, ker vse
naše je Tvoje; ker si Ti vedno bila naša, kralje¬
vala boš na vekomaj. — Potem je vsegamogočni
Bog naznanil vsem nebeškim prebivalcem, naj
skažejo podložnost in vdanost preblaženi Materi
in jo spoznajo svojo Kraljico in Gospo! Vsi jo
počaste, jo pozdravijo in se ji poklone kot Kra¬
ljici in Gospej nebeški. — To poveličanje in
kronanje Matere božje je bila Mariji prečudna
slava, angelom in svetnikom novo veselje in
nova radost, presveti Trojici posebno dopada-
jenje, vsem nebesom prečastni dan in nova slava!

Tako je postala preblažena Marija — Kraljica,
— da! kraljica nebes in zemlje, toraj tudi naša
kraljica, in še zlasti zaradi nas in v našo korist.
Bog je Marijo zaradi nas k toliki časti povzdignil
in ji radi nas toliko moč in oblast dal, tako da
tudi mi lahko vsi veseli in zaupljivo k njej kli¬
čemo, kakor nekdaj judje h kraljici Esteri: Kdo
ve, če nisi ravno zato h kraljevanju prišla, da bi
ob takem (t. j. vsakem) času bila pripravljena!
(Est. 4. 14.) O kristjani! mi smo bili tisti srečni,
katerim je Bog dal tako milo in mogočno kra¬
ljico, po kateri moremo vse od Boga dobiti; o
bodimo ji zvesti podaniki, prisezimo ji iznova

241

zvestobo in pokorščino, in spolnjujmo vse dolž¬
no -ti do nje katere imajo podložni do svoje kra¬
ljic' in sicer a)  spoštujmo in častimo Marijo; b)
branimo jo pred njenimi sovražniki in c)  razve¬
seljujmo jo ; kako vse to, — vam hočem pojasniti.

Nauk.

a)  Četrta zapoved božja pravi: spoštuj
očeta in mater. Če nas ta veže že gledč telesnih
starišev, koliko bolj nas veže šele gledč naše
nebeške Matere. Kako pa naj spoštujemo in ča¬
stimo Marijo ? Ko je nekoč sv. Frančišek Pav-
lanski v mrzli zimi na kolenih z odkrito glavo
molil sv. rožni venec, g a vidi njegova mati. Iz
usmiljenja do otroka mu pravi, naj bi si radi
hude zime pokril glavo. Toda takoj je odgovoril
deček: ,Ljuba mati, ko bi sedaj govoril s poze-
meljsko kraljico, kako bi si ti pač želela, da bi to
storil? Mar s pokrito glavo? Glej, sedaj govorim
pa s kraljico nebes in zemlje!" — Mati je
umela in molčala nad lepim otrokovim odgovo¬
rom! — Tako moramo mi z velikim spoštovanjem
k Mariji moliti in o njej govoriti! Kako nespošt¬
ljivo in grdo je tedaj, kdor izgovarja ali kliče to
presveto ime nebeške kraljice brez svetega spo¬
štovanja, v šali, navadi, jezi ali celo v kletvi!

b)  Ljubimo jo in branimo pred napadi njenih
sovražnikov. Pravo ljubezen ima oni, ki brani in
zagovarja njega, ki ga ljubi, če je napaden ! Če
ljubiš Marijo, pravi sv. Bernard, poteguj se za

16

242

njeno čast, če jo ji mrzli ali hudobni ljudje kra¬
tijo. Ne trpi toraj pri svojih podložnih grdega
govorjenja ali zaničevanja nebeške kraljice, in
štej si v čast biti zagovornik njenega devišiva,
njenih čednosti in čudežev.

c)  Slednjič pa delaj Mariji tudi veselje.
Dobro srce do Marije pokaže oni, ki ji skuša
storiti kako veselje, nasprotno pa hudobno srce,
kdor noče Mariji nobenega veselja storiti, če bi
ga tudi lahko. Razveseliti pa moremo Marijo na
na dvojni način, in sicer: a)  kakor je sama raz¬
odela sv. Brigiti, z lepim, čistim življenjem. Beži
toraj pred nečistostjo kakor pred strupeno kačo,
pa tudi pred vsako grešno priložnostjo. Opusti
in odpovej se iz ljubezni do Marije vsem grešnim
in nevarnim zvezam, obhoji in obiskom z drugim
spolom, in bodi čist v mislih, besedah in ob¬
varuj svoje telo čisto; b)  skušaj tudi druge za
ljubezen do Jezusa in Marije pridobiti, ter jih od
grešne lahkomišljenosti na pot čednosti in bolj¬
šega življenja pripeljati. Marija je dobra pastarica,
ki redno išče zgubljene ovce in ne miruje, dokler
zgubljenih ne najde. Kdor toraj skuša rešiti duše,
ji je podoben, opravlja njen posel, in jo po be¬
sedah sv. Alfonza najbolj razveseli! — Storimo
tedaj danes trdni sklep, in položimo ga pred
noge nebeške kraljice, da hočemo ne le samo
svojo dušo — temveč tudi duše druzih reševati.
Z dušami ji plačujmo davek in naklade, kakor
svoji kraljici, darujmo ji sv. rožnevence, daritve
sv. maše, sv. obhajila in molitve, opominjevanja,

243

švaritve, nauke prigovarjanja in prošnje s svetim
navdušenjem za drugih duše, kakor jih je že
toliko na ta način svojo vdanost skuzovalo, kakor
nam priča tudi naslednji

zgled.

Na gornjem Italijanskem blizo jezera Lago
Mažiore v staroslavnem gradu Arona je 1. 1538.
zagledal luč sveta sv. Karol Boromej! Že v zgodnji
mladosti je razodeval veliko ljubezen do Matere
božje. Ko so se drugi otroci igrali, ie stavil njej
v čast altarčke in pred njimi molil. Resno se je
obnašal kod mlademč. Šele dvaindvajset let star
je dosegel doktorsko čast, ne toliko radi svojih
talentov, temveč še bolj radi svoje pobožnosti.
Neomadeževano — čisto je bilo njegovo življenje,
zato je bil tudi še le 22 let star izvoljen kardi¬
nalom in teden pozneje nadškofom v Milanu!
Sedaj mu je bila prva skrb, da je vso svojo ob¬
širno škofijo prerodil v verskem duhu. Kot dobri
pastir je večkrat prehodil peš svojo škofijo ; ni
se bal ne mraza, ne vročine, ne hudega vremena,
ne slabih potov ; preplezal je strme steze in pre¬
bredel dereče vode, da je iskal zbegane in za¬
puščene ovčice, katere je ondaj kriva Lutrova
vera okužiti skušala. Večkrat je tešč do večera
pridigoval in spovedoval, medtem ko je prečul
noč v molitvi, ter po več noči zaporedoma ni
počival. — Pa predaleč bi prišel, ko bi vam
hotel bolj na široko popisovati, koliko je ta sv.
mož storil v svoji gorečnosti za zveličanje druzih

16 *

244

s svojim zgledom, pridigami in poučevanjem za
preporod v svoji škofiji! Omeniti vam hočem le
ob kratkem, kako je ta dobri pastir, ki je bil
vedno pripravljen dati svoje življenje za sv je
ovce, — sam ostro živel, kako goreče častil p e-
blaženo Devico Marijo, in skrbel, da bi jo trdi
drugi častili. — Živel je tako ostro, da se mo¬
ramo le čuditi, kako je mogel živeti in toliko e-
lati! Le enkrat na dan je jedel malo kruha ali
sočivja in pil malo vode! Postne dni je vživa! le
nekaj smokev ali jabolk ali boba. Spal je le dve
uri na gohh tleh; nosil je oster, spokorni pas,
svoje telo je bičal do krvi. — Ta veliki svetnik,
katerega je vodil sam sv. Duh, je vedel prav
dobro, kakšno češčenje se v katoliški cerkvi spo¬
dobi Materi božji. Sveta cerkev v svojih dnev¬
nicah poje o Mariji Devici: Ti sama si vsa kri¬
voverstva na celem svetu premagala. Ker je pa
ravno takrat bila Evropa v veliki nevarnosti, da
bi je ne zagrnili nesrečni valovi nove krive vere,
katero je sejal na Nemškem Luter in drugi, je
obudil Bog v svojem usmiljenji več sv. mož, ki
so povzdignili ponovljenje češčenja Matere božje
kot najboljši pripomoček zoper pogubljivo novo
krivo vero, in med njimi je bil sv. Karol. Že od
mladih nog zvest častilec Marijin si je izvolil njo
v svojo posebno priprošnjico, njej je posodil
svoje čisto življenje in jo goreče častil. Če je
zazvonilo angelovo češčenje in je bil na potu
ravno na konju, je stopil doli, pokleknil in molil.
Vsaki dan je kleče molil sv. rožni venec, vsak

245

večer je celo uro njej v čast premolil; pred nje¬
nimi prazniki se je ostro postil; večkrat je obiskal
Marijine cerkve, in je dostikrat po cele noči pre-
klečal pred kako milostipolno podobo Matere
bo je. V Loreto je dvajset ur daleč peš romal.
Veliko Marijinih cerkev je pustil olepšati in pre¬
zidati! r- Pa kakor je sam ljubil in častil Marijo,
tako je želel, naj bi jo ljubili in častili vsi krist¬
jani, zlasti oni, ki so bili njemu izročeni. Zato
je vsak večer skupaj z njimi molil na čast Materi
božji. Češčenje nebeške kraljice je uvedel v se¬
menišču mladih duhovnikov, naj bi ti potem raz¬
širja to.češčenje med ljudstvom; v vsaki župni
cerkvi je vpeljal bratovščino sv. rožnega venca,
in pustil nad vrata postaviti njeno podobo, da
bi vernike opominjala, da po njej pridemo k
pravi veri in da naj se k njej obračajo, kadar
kaj prosijo od Boga, ki s svojo priprošnjo pod¬
pira našo revno molitev, in več druzih 'pobož¬
nost njej v čast je vpeljal. — In sad tega če-
ščenja je pričal, da je res, da je Marija pomoč¬
nica kristjanov, ker vsa njegova obširna škofija
je bila obvarovana nesrečne krivovere Nebeška
kraljica je svojega zvestega služabnika vzela v
svoje Materino varstvo! In kakor je zvesto živel,
tako sveto je tudi umrl. Utrujen od napornega
dela je oslabel in njegova po Bogu hrepeneča
duša je zapustila oslabelo telo brez boja,f ko je
bil šele 46 let star. Kmalu po smrti se prikaže
očetu Adornu, obdan z veličastno svitlobo, ter
mu reče: Jaz sem zveličan, tudi ti boš prišel

246

kmalo za menoj!" Tako se je tudi zgodilo. Bog
ga je poveličal z mnogimi čudeži! Papež Pavel V.
ga je že 1. 1610 prištel svetnikom!

Molimo:

O presveta Devica Marija, jaz te spominjam
na vse veselje, ki si ga čutila, ko si od Boga
tako veliko slavo prejela, da si s svojim veli¬
častvom vsa nebesa na olnila. O najčastitljivejša
nebeška kraljica, prosim Te pri vseh tvojih ra¬
dostih, po tvoji kraljevski palici, po tvoji kra¬
ljevski kroni, po tvoji veliki oblasti, časti in slavi
v nebesih : zadobi mi od Boga, začetnika vseh
milosti in studenca vsega veselja, da mu tukaj
na zemlji s svetim strahom služim, da bi ga
tamkaj v nebesih v večnem veselji hvalil in častil
in z njim in s teboj vekomaj kraljeval! Amen.

(Češčena Marija trikrat.)

29. dan.

Marija — Mati milosti.

Angel Gospodov, poslan od Boga, pozdravi
Marijo z besedami: Češčena, milosti polna! — In
res je bila Marija in je še vedno milosti polna v
dvojnem pomenu; prejela je od Gospoda vse
milosti v najvišji meri zase, — pa tudi za nas
ljudi, tako da lahko s sv. apostolom Pavlom reče
(I. Kor. 15. 10.): Po milosti božji sem, kar sem!
Premišljujmo danes Marijo v stanu božjih milosti,

247

katere je prejela zase. — Milost imenujemo vsak
nezaslužen dar, ki ga človek prejme. Milosti božje
p imenujemo one nadnaravne ali čeznaturne
d rove, ki človeka z Bogom združujejo! Da imamo
telesno življenje, dušo in telo, to je naturni dar;
da smo pa otroci božii, to je milost božja; da
vidimo in slišimo, je naturno, da pa spoznamo
pravega Boga po njegovem razodenju in da
verujemo, je milost božja; da jemo in pijemo,
kadar smo lačni in žejni, je naturno; da smo pa
lačni in žejni pravice, da služimo Bogu, da lju¬
bimo, to je milost. — In kolikor prisrčnejše je
zedinjenje z Bogom, do katerega more človek
priti, toliko obilnejšo mero milosti božje je do-
tični prejel od Boga. Kdo pa je bil kdaj bolj pri¬
srčno sklenjen z Bogom, kakor Marija, nevesta
sv. Duha, Mati božja? In ker nihče ni bil prisrč¬
nejše združen z Bogom, kakor Marija, zato je ni
milosti, katere bi ne bila Marija v obilnejši
meri prejela, kakor kaka druga stvar — in zato
jo je angel imenoval „milosti polno“ — saj
tako nekoliko razumemo angelski pozdrav!
Ker je bil Gospod božji Sin na posebni način
vedno sklenjen z njo, ker je bila že od vekomaj
po sklepih božje modrosti odločena, izvoljena,
še predno je bila vstvarjena ali spočeta, da bo
postala Mati božjemu Sinu, ki je začetnik in oče
vseh milosti — zato se imenuje milosti polna!
Njena večna izvolitev v čast Matere božje je
torej milost, nezaslužen dar dobrote božje — in
Marija otrok božje milosti! — Sv. cerkev nas uči,

248

da je bila Marija obvarovana s posebno miIos !  o
božjo izvirnega greha že pri svojem spočetju, o
se še svoje pameti ni zavedala in si še nobene a
zasluženja prislužiti ni mogla ; ako bi ona te n i-
losti ne bila dobila, bi jo bila presegla Eva, ki
je bila tudi brez greha vstvarjena; toda Eva e
bila odločena le za telesno mater ljudi — Mar a
pa za Mater božjo, in zato jo Marija neizmerno
prekosi! — Sv cerkev uči, da je b la Marija s
posebno milostjo obvarovana tudi vsakega dejan¬
skega greha, da tudi najmanjši greh ni skalil čis¬
tosti njenega srca, in tako prekosi Marija v mi¬
losti vse druge svetnike, ki niso bili brez slabosti
ali malih grehov, četudi so ostali v krstni ne¬
dolžnosti! — Milosti polna se imenuje Marija,
ker jo je sv. Duh z vsemi čednostim! in popol¬
nostmi ozaljšal, kakor jih je le kaka stvar sprejeti
zmožna! V bukvah pregovorov (9. 1.) se bere:
Modrost si je hišo sezidala in je sedem stebrov
izsekala! Ta modrost, ki si je hišo pozidala, je
Sin božji, ki si je Mater vstvaril, tako učijo cerkveni
očetje. In kako bi je ne bil ozaljšal z vsemi pred-
nostimi, ki se Materi božji spodobijo, in ki so
njej potrebne? Večje veličastvo se ima v njej
lesketati, večja lepota in slava na njej razodevati,
kakor nad Salomonovim templjem, katerega so
le revne človeške roke postavile! Marijo, kot hišo
in deviški tempelj, v katerem je imel sam Sin
božji prebivati si je božja modrost sama sezidala
in jo z močjo svoje vsegamogočnosti z vsem
bogastvom ozaljšala. In v čem je bilo to veličastvo

249

M rije? Sedmeri stebri so sedmeri darovi svetega
D iha, s katerimi jo je Bog napolnil, zato se ime-
ni:je milosti polna! — Sv. Duh je vlil v Marijino
dušo tudi božje in vse dejanske čednosti in ni
je popolnosti, katere bi ona ne imela; zato pravi
s\ Tomaž iz Vilanove: Karkoli je imel kak svetnik
P sebnega zase, to je imela Mariia skupaj. Bila
je potrpežljiva kakor Job ; pohlevna kakor Mojzes,
v rna kakor Abraham, čista kakor Jožef; ponižna
k kor David, modra kakor Salomon, goreča kakor
E ija; v njej je bila čistost devic, srčnost mu-
č ncev, pobožnost spoznovalcev, modrost uče¬
nikov, zaničevala je svet kakor puščavniki, —
imela je vse darove sv. Duha! Sv. Tomaž Akvinski
pa pravi: Preblažena Devica je tako obilne mi¬
losti prejela, da je dajalcu milosti najbližje, in zato
je spočela Njega, ki je poln milosti, in rodila Jezusa
Kristusa, začetnika vse svetosti in milosti! —
Kolikor bolj premišljujemo Marijo, toliko lepša in
veličastnejša se nam kaže, in strmeči moramo po¬
navljati besede visoke pesmi: Vsa lepa si pri¬
jateljica moja, ni ga madeža na tebi, -— milosti
si polna! — Marija pa je milosti polna tudi v tem
pomenu, ker je vse milosti ohranila in jih s svo¬
jim zvestim sodelovanjem vedno povikševala in
množila! - Poglejmo angele! Velike milosti so
prejeli; v nebesih pri Bogu so, njega gledajo
in v njem se radujejo; pa veliko jih nezvestih
postane. Kakor blisk je satan z nebes padel, in
sv. Janez je videl, da je Lucifer tretjino nebeških
zvezd, t. j. angelov seboj v pekel potegnil. Ti

250

angeli niso obstali, ker služiti niso hoteli, ker so
v svojo lepoto zaljubljeni v napuh zabredli. Ma¬
rija pa je ostala ponižna dekla Gospodova in v
zvestem spolnovanju njegove volje vedno ostala
„milosti polna!“ - Poglejmo Evo, našo prvo mater!
Brez vsega greha je bila vstvarjena, toda obs*a!a
ni. V nečimernem hrepenenju, da bi kakor Bog
vedela vse. v strastni poželjivosti po prepoveda¬
nem sadu je zapravila zaklad milosti božje, iz¬
gubila pravico do nebes, zavrgla srečo lepega
raja; napuh jo je vrgel. — Vse drugače Marija.
Angel jo imenuje milosti polno, blaženo med vsemi
ženami, — ona se pa imenuje le deklo Gospo¬
dovo, zato je milosti polna. —

Marija pa ni le zaklad milosti božje zvesto
ohranila, temuč tudi pridno z milostmi delala in
tako milosti le množila in v njih rastla — in zato
se imenuje po vsej pravici milosti polna! — Že
od začetka svojega življenja je sveto živela v
vedni, popolni vdanosti v voljo bo^jo; in ker je
bila vedno ponižna dekla Gospodova, zato je še
v milosti vedno rastla k neizmerni velikosti, ki
je dopovedati ni mogoče. In to je njeno zaslu-
ženjer-njena slava, njena krona, ki ji je nihče od¬
vzeti ne more! Kadar torej mi Marijo pozdravimo
z angelovimi besedami: Češčena, milosti polna,
hvalimo Boga, ki je Mariji tolike milosti dal, in
častimo njo, ki je teh milosti vredna bila!

251

Nauk.

Kristjani, kakšni nauk si pa mi vzemimo iz
tega, če Marijo tolikokrat'vsak dan pozdravljamo
z besedami „milosti polna?" Ta nauk, da se mo¬
ramo res sramovati, da mi prejete milosti tako
slabo hranimo, ž njimi ne delamo, ali jih še celo
zametujemo.

Pri sv. krstu nam je usmiljeni Bog- odpustil
izvirni greh in vse kazni in napolnil naša srca s
svojo milostjo; sveti, lepi, kakor angeli smo bili.
Bog nas je sprejel v svoje otroke; sv. Duh je
položil rodovitno kal svetih čednosti v naše srce,
v kateri bi morali neprenehoma rasti; dal nam je
zmožnost, da verujemo v Boga, upamo vanj in
ga ljubimo. Nebesa so nam bila odprta in bili
smo polni milosti božje, kakor Marija pri svojem
spočetju. Kaj bi nam mili Oče nebeški mogel še
storiti? Velik zaklad milosti božjih nam je bil dan,
da bi ga ohranili, pa ne le ohranili, temuč, da bi
ga vedno bolj množili; toda rastli smo v starosti,
ne pa v modrosti, ker smo milost božjo za vrgli,
ko smo grešili! — Marija je vedno dekla Gospo¬
dova, mi pa smo sladak jarem Gospodov z verigami
peklenske sužnosti zamenjali, smo zapustili sveti
Križ, ki nam je lepa nebesa odprl, ter smo se
vdali grešnemu poželjenju, ki nas žuga pogrezniti
v večno pogubo! O kje je krstna nedolžnost?
Kje je milost božja nam prvikrat podeljena? Na¬
mesto, da bi jo bili množili, smo jo zapravili,
izgubili v grehu; eni z napuhom, drugi z ne-

252

čistostjo, tretji z lakomnostjo, nekateri z vsemi
hudobijami, kakor govori že David (Ps. 13.3.):
Vsi so zašli; vsi so maloprdni postali; ni ga, a
bi dobro delal, kar enega ni! — Pa ko bi nam
tudi vest ne očitala velikih grehov, — kje je skr o,
kje je vnema za dobro? Naše srce je vse mlačno,
vse mrzlo; zato je naša vera tako slaba, na še
upanje tako omahljivo, naša ljubezen tako revnv-,
tako mrzla; in četudi kdaj kak dober sklep storimo,
nas zopet prva, še tako lahka izkušnjava pre¬
maga. Vest nas sicer opominja, pa poslušati je
nočemo ; če se vzdiguje, jo zatremo, da umolkne.
Jeii mogoče, da bi tako napredovali in v milosti
božji rastli? — Pa vendar bi morali hiti vsi otroci
milosti božje! Kako nas mora osramotiti Ma¬
rijino neizmerno bogastvo na milostih! — Samo
to nas tolaži, da ona ni samo milosti polna
zase — temuč, da je milosti polna tudi za nas;
Bog ni napolnil nje z vsemi milostimi zaradi nje
same — temuč tudi radi nas Kdor le dobro
resno voljo ima, sme in more zajemati iz zaklada
neskončne polnosti vseh milosti, s katerimi je
Marija obdarovana; saj je ona naša Mati in mi
smo njeni otroci! Ona nam izprosi in podeli vseh
milosti, katerih potrebujemo, če se le zaupljivo k
njej zatečemo — jo prosimo!

Zgled.

Sv. Alfonz Ligvorij, škof, ki je bil sam goreč
častilec Marijin in ki je sam veliko milosti prejel
od Marije, nam pripoveduje v lepi knjižici, ki jo

253

je pisal in jo naslovil: „Slava Marije", brezšte-
vii 10 lepih zgledov, kako se je Marija skazovala
miostno Mater njim, ki zaupljivo v njo kličejo;
m d drugimi naj vam povem en zgled. — Ob
ča u sestre Katarine, iz reda sv. Avguština, je ži¬
ve a neka oseba, ki so jo Marijo imenovali, pa
bila je velika grešnica, in celo v starosti ni mislila
ne pokoro in poboljšanje, temuč je vedno v ne-
spokornosti in hudobijah naprej živela tako, da
sc jo iz domačega kraja pregnali, da je morala
v neki duplini ali brlogu od vseh zapuščena ži¬
veti in je tako tudi brez sv. zakramentov umrla!
Zato je bila, kakor kaka mrtva žival pokopana!
Sestra Katarina je pa imela pobožno navado duše
rajncih v molitvah Bogu priporočevati; in ko je
slišala o nesrečnem koncu te ženske, ni mislila
na to, da bi zanjo molila, ker je mislila, kakor
so mislili drugi, da je gotovo pogubljena. Že so
pretekla štiri leta, ko se ji ta duša iz vic prikaže
m pravi: Ljuba sestra Katarina! Žalostno je to,
da se spominjaš in priporočuješ duše vseh rajncih
Bogu, le moje duše se nočeš usmiliti! Kdo pasi
ti? vpraša Katarina. Jaz sem uboga Marija, ki je
umrla v brlogu! Kako? Ti si torej odšla pogub¬
ljenju? Da, po milosti Marijini sem zveličana. In
kako se je to zgodilo? Ko sem bila blizo smrti,
- pravi duša, — in sem svoje obilne grehe in
svojo zapuščenost premišljala, sem se obrnila na
Mater božjo in ji rečem: O moja kraljica, Ti si
pribežališče zapuščenim, glej, jaz sem sedaj od
vseh zapuščena, Ti si še moje upanje, Ti edina

254

mi moreš pomagati, usmili se me! Potem mi
je izprosila Marija milost obuditi še resnično ke¬
sanje, ter umrem in sem rešena! Vrhutega mi je
pa še izprosila milost, da so bile moje kazni še
prikrajšane, ker sem se močno kesala, le nekaj
sv. maš še potrebujem, katere pusti brati zame,
da se rešim ognja vic. Obljubim ti, če mi o
storiš, da bom prosila Boga in Marijo zate, da
bo tudi tebi ob strani stala. Sestra Katarina je to
brž s orila, in čez nekaj dni se ji zopet prikaže
svitla kot solnce, rekoč: zahvalim se ti Katarina,
sedaj grem v nebesa in celo večnost bom ozna-
novala usmiljenje božje in zate molila!

Molimo:

O usmiljena Mati mojega Boga, presveta De¬
vica Marija, jaz se Tebi, kraljici nebes in zemlje
približam kakor berač, ki je poln nesnage in ran
in se vržem pred Tvoje noge! Prosim Te, obrni
svoje milostljive oči od Tvojega nebeškega trona
name ubogega grešnika! Saj Te je Bog zato
tako obogatil, da bi nam revnim grešnikom po¬
magala, povzdignil Te je v kraljico, da ubogim
pomagaš! Ozri se name, in ne pusti me poprej
iti od Tebe, dokler me iz grešnika v svetnika ne
izpremeniš! Spoznam, da tega nisem vreden, ker
sem tolikokrat zanemarjal milosti ki si mi jih izka¬
zovala, pa Ti si kraljica milosti in iščeš ubogih
in potrebnih; zato stavim vse zaupanje v Tebe,
da mi izprosiš odpuščenje grehov in pomagaš

255

doseči večno življenje! In jaz obljubim Tebi od¬
slej naprej bolj goreče služiti in Tvoj zvesti slu¬
žabnik biti vse dni do konca svojega življenja!
•Amen. (Češčena Marija trikrat.)

30. dan.

Marija naša srednjica.

Sv. evangelij nam pripoveduje, da je Marija
po angelovem oznanjenju šla obiskat svojo teto
Elizabeto v Hebron in da se je pri tej priliki
zvrštla velika skrivnost v telesu sv. Elizabete, da
je bil njen sin Janez Krstnik že v materinem te
lesu zaradi pričujočnosti Marijine napolnjen s sv.
Duhom (Luk. 1. 15) t. j. bil očiščen izvirnega
greha. Jezus Kristus je bil. ki je Elizabetino dete
posvetil takrat, ko Ga je Marija v svojem telesu
prinesla v Elizabetino hišo. Poglej in spoznaj
preimenitno službo, katero je Bog pri odrešenju
človeškega rodu Mariji odločil, Jezus Kristus je
in bo večno vir vseh milosti, v Njem so vsi za¬
kladi modrosti in znanosti, v Niim prebiva vsa
polnost božanstva (Kol. 2. 3. 9.); pa on nam
vse te zaklade hoče deliti po Mariji, kakor nam
je tudi sam sebe hotel dati po Mariji. In ta od
Boga postavljeni red našega odrešenja in zveli¬
čanja bo ostal do konca sveta, ker Bog je ne¬
spremenljiv ter ne bo odstopil od pota, katerega
si je izvolil. — O kako tolažbe polna je ta res¬
nica za nas! Prva milost, katero je Gospod po

256

svojem prečudnem včlovečenju skazal ljudem, je
skazal po Mariji, svoji preblaženi Materi. Marijo
si je toraj Bog izvolil in jo postavil za srednjico
med seboj in med nami, katero je zato z vsemi
milostimi napolnil, da bi jih mi po njej prejemali
in dobivali. Marija je toraj Mati vseh milosti za
nas, v njenih rokah je sedaj zveličanje naše. —
In res, če nam je Marija dala in rodila Jezusa
Kristusa, odrešenika in zveličarja, začetnika in
očeta vseh miosti, kako, da bi nam ne dal
tudi po njej vseh druzih milosti, katere potrebu¬
jemo za zveiičanje? In zato je in se imenuje ona
srednjica našega zveličanja! — Lameli je dobil
sina, ki ga je imenoval Noeta, kar pomenja po
naše: ta nam bo razveseljeval naša srca v delu
in trudu naših rok na zemlji, katero je Gospod
proklel; toda koliko bolj veljajo šele te besede
o Mariji, ki nam je rodila Jezusa, ki je upanje
in veselje naše! — Angelj Gospodov ji je rekel:
Milost si našla pri Bogu ! Kako to ? Saj ona ni
ni nikdar milosti božje zase zgubila! Cerkveni
učeniki pravijo, da je Marija milost našla za nas.
Bog jo je z vsemi milostimi napolnil radi nas,
da bi jih mi po njej prejemali, kolikor jih po¬
trebujemo, če se k njej zatekamo in jih pri njej
iščemo. Kakor imajo reke in potoki svojo vodo
iz morja, da ž njo žejne stvari napajajo in'oživ¬
ljajo, kakor luna dobiva svojo svetlobo od solnca
ter popotnikom nevarna pota milo razsvetljuje ;
kakor srce dobiva iz zavžitih jedil svojo kri in
jo po celem životu razliva, tako si je vsegamo-

gočni Bog izvolil Marijo, da sedaj svoje milosti
in dobrote po njej podeljuje vsem, katerikoli jih
s sveto žejo in lakoto iščejo. Marija je torej
naša srednjica in zakladnica nebeških milosti.
Tako je sv. cerkev vedno učila, in zato jo ime¬
nuje našo srednjico, našo besednico, našo po¬
močnico in Gospo. Pozdravlja jo kot kraljico,
kot mater milosti, življenja in upanja našega;
uči nas k njej zdihovati: Sveta Marija, Mati božja,
prosi za nas grešnike sedaj — in ob smrtni uri.
Uči nas, da ona vedno prosi za nas in da je
vedno pripravljena nam pomagati s svojo mo¬
gočno priprošnjo pri svojem Bogu Sinu in nam
odpuščanje in milost zadobiti, če se k njej za¬
tečemo; zato ji poklada na usta besede: Blagor
človeku, ki čuje pri mojih vratih vsak dan in
čaka pri podbojih mojih duri; kdor mene najde,
najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda!
In, da bi mi imeli toliko večje zaupanje do nje,
jo časti in slavi kot Mater usmiljenja ! In sicer po
vsej pravici.

Dokler je še na zemlji živela, je imela usmi¬
ljeno srce in se je rada dobrotljivo skazovala vsem
ljudem; koliko bolj dobrotljivo in usmiljeno srce
ima šele sedaj v nebesih za nas, kjer je toliko čast
in oblast zadobila le radi nas, da bi imela toliko
večjo moč in oblast do presvetega božjega srca
Jezusovega! In te oblasti in moči se Marija v
nebesih v naš prid vedno kaj goreče poslužuje
in posreduje pri Bogu za naše zveličanje in re-
šenje, kakor je to sama sv. Brigiti razodela, rekoč:

17

258

Jaz sem kraljica nebes in zemlje in mati usmi¬
ljenja, jaz sem veselje pravičnih in vrata greš¬
nikom k Bogu; ni ga grešnika na zemlji, da bi
bil tako nesrečen, da ne bi imel deleža mojega
usmiljenja ; če bi tudi druzega ne dobil po mojem
posredovanju, zadobiva vendar milost, da ga
hudič manj skuša, kakor bi ga brez mene ! In
nobeden ni tako daleč od Boga, da bi se ne
mogel zopet vrniti k Bogu in usmiljenje doseči,
če mene na pomoč kliče! Vsi me kličejo mater
usmiljenja in sem tudi in revež je le oni in bo
tudi celo večnost ostal, ki ni hotel na zemlji
se k meni obrniti, kar bi bil lahko storil, in se
tako pogubil, ko bi bil vendar lahko vedel, da
sem polna usmiljenja do grešnikov, in da nič
tako ne želim kakor njim pomagati! — ln pri
drugi priliki je ravno tej svetnici rekla, da dela
z grešniki, kakor mali z otrokom, ki je povsod
od sovražnih mečev obdan, da bi ga rešila; vse
mogoče storim, če je še tako velik grešnik, da
ga rešim, če se le k meni za pomoč obrne! Mi
smemo toraj gotovi biti, da bomo zmagali in
gotovo zmagali zoper vse napade pekla, če se
k Materi božji, k Materi usmiljenja, ki je tudi
naša Mati, obrnemo in vedno kličemo: Pod

tvojo pomoč pribežimo, o sveta božja Mati po¬
rodnica! Koliko zmag so s to molitvico že do¬
segli verniki nad peklom!

Neki vdovi je rajni mož zapustil dva sina
in dolg. Tirjavec pride in hoče posojeni denar
nazaj in, če mu ga ne vrne, žuga jej oba sina

259

v sužnost prodati. Ta uboga vdova pride k pre¬
roku Eliju in išče pomoči. In kaj jej mož božji reče ?
Vpraša jo, kaj ima pri hiši ? In ko mu reče, da
nič druzega kot nekoliko olja, jej reče: „Pojdi
in naprosi prazne posode, kar je dobiš pri so¬
sedih. Potem pojdi s svojima sinoma v hišo,
zakleni vrata in nalivaj posodo, vsa bo polna."
Vdova stori tako. Sinova ji donašata posode,
ona pa naliva. Olje teče, dokler je kaj prazne
posode, kadar je pa posode zmanjkalo, se je
olje ustavilo. — Sedaj pa poslušajte, kako sv.
Bonaventura to prigodbo na Marijo, Mater božje
milosti, obrača: „Le ta žena, pravi, je Marija! —
Ona je posvečena posoda polna milosrčnosti in
dobrotljivosti, ona je Mati usmiljenja. Iz te po¬
sode olje usmiljenja ne prejenja, teče v posode
njenih sosedov, katere se ji podstavijo, t. j. njeno
usmiljenje se ne ustavi do njih, kateri se ji s
pravim duhom približujejo. Toraj pač prav pravi
sv. Bernard : Utihne naj svojo milost oznanovati,
če kdo ni Tvoje pomoči začutil, kadar Te je
s pravim duhom za njo prosil. Pri druzih Tvojih
čednostih se mi služabniki Tvoji zavoljo Tebe
pri tem pa zaradi Tebe veselimo. Mi - hvalimo
Tvoje devištvo, mi se zavzemamo nad Tvojo
ponižnostjo, vendar se nam revnim Tvoja milost
slajše prileže, nanjo večkrat mislimo in jo več¬
krat kličemo! Zakaj ta je vsemu svetu odrešenje
zadobila, zveličanje sprosila. Marija je vsem vse
postala, vsem srce svojega usmiljenja odpre, da
iz njene obilnosti vsi zajemamo: jetnik prostost,

17 *

260

bolnik zdravje, žalostni veselje, grešnik odpu¬
ščanje, ni ga, ki bi Tvojega usmiljenja ne ob¬
čutil. — Take dobrote nam Bog po Mariji deli
— in zato se imenuje ona naša srednjica! Cer¬
kveni očetje imenuje Marijo — golobico, ki je
Noetu prinesla oljkino vejico s zelenimi peresci
v znamenje, da se je Bog v svoji jezi nad greš¬
nim svetom potolažil: tako je Marija ona ne¬
beška golobica, ki nam je prinesla oljkino vejico
miru — Jezusa Kristusa, ki je vir naše sprave
in miru z Bogom, in Marija je srednjica te sprave;
imenujejo jo mavrico, katero je Bog na nebo po¬
stavil in Noetu zatrdil, da mu bo znamenje za¬
veze z vsako dušo, in da r.e bo več potopa in
pokončanja vseh živih stvari; po besedah sv. Be-
nardina je Marija ta velika mavrica, kajti kakor
si je Bog sam postavil mavrico na nebo v spo¬
min na mir, katerega je svetu obljubil, tako od¬
pušča tudi na Marijino priprošnjo grešnikom vsa
razžaljenja in sklene nov mir z vsako dušo! Na¬
dalje imenuje njo „magnet“ in Marija sama se
je sv. Brigiti tako imenovala ker grešne duše,
ki pred Bogom beže, zopet nazaj k Bog vleče
in zanje posreduje in jih z Bogom spravlja, katere
bi bile brez nje na večno izgubljene; to se je
že tolikokrat spričalo, da je Marija najtrša srca,
trša kot železo, ki se nikakor niso dala omeh¬
čati, zopet omehčala in k Bogu pripeljala! — In
kakšen nauk sledi iz tega za nas do Marije, naše
nebeške srednjice?

261

Nauk.

Če je toraj neskončno usmiljeni Bog v svoji
previdnosti vstvaril Marijo za našo srednjico in
ji izročil preveselo službo posredovanja med
nami in seboj, imejmo veliko zaupanje nanjo in
priporočajmo se ji s celo dušo!

Nekemu mlademu plemenitašu, ki je bil velik
grešnik in je že obupal nad svojim zveličanjem,
je svetoval neki redovnik, naj poskusi za pomoč
prositi pri podobi preblažene Device Marije v
cerkvi, katero mu je imenoval. Plemenitaš je po¬
slušal ta svet. Ko pa pogleda podobo, se mu
zdi, da ga vabi, naj poklekne in zaupa. To tudi
stori ter poljubi noge podobe, na kar mu po¬
doba pomoli roko v poljub, in na roki je bral
besede: Jaz te bom rešila iz rok onih, ki ti
napravljajo bridkosti.“ In ko slišal te tolažilne
besede, je občutil toliko žalost nad seboj in
svojimi grehi in tako močno ljubezen do Boga,
da je pri nogah Marijine podobe na mestu umrl.

O kako bi pač mogli dvomiti nad mogočno
priprošnjo naše nebeške srednjice za nas greš¬
nike? Saj je presveta Mati po besedah sv. An-
zelma ravno radi nas grešnikov postala Mati bož¬
jemu Sinu in ravno radi nas bila povzdignjena
k toliki časti, ker radi grešnikov je prišel Sin
božji na svet, in Marija se ima za to čast, da je
bila Mati Njegova, grešnikom zahvaliti, brez katerih
bi ne bila nikdar Mati božja postala, zato jih pa
tudi ne sovraži, temveč je po besedah sv. Vi-

262

Ijema še dolžna njim pomagati! O kako nas
morajo take besede z zaupanjem navdajati, se
Mariji priporočevati! In kako bi si pač mogli
misliti, da Marija ne bi prosila z vso močjo svo¬
jega preblagega srca za grešnike in skrbela za¬
nje, za katere je njen Sin vso svojo kri do zadnje
kaplje krvi prelil. O zahvalimo Boga, da nam je
v svojem usmiljenju, dal tako priprošnjico in
srednjico, katera vse, kar želi, s svojo prošnjo in
molitvijo doseže!

*

Zgled.

Peter Razzi, iz reda kamaldulenzov, pripove¬
duje, da je neka mati svojega sina, čigar oče
mu je zgodaj umrl, poslala na dvor nekega
kneza. — Ker je bila mati vneta častilka pre-
blažene Device Marije, mu je naročevala, da naj
gotovo vsak dan vsaj eno „češčenomarijo“ moli
in ob koncu pristavi besede : Stoj mi na strani,
o preblažena Devica, ob moji smrtni uri! — Ko
pride mladenič na knezov dvor, se je vsem
grešnim strastim vdal, tako da je bil izgnan iz
hiše. Sedaj ni vedel kaj začeti, kako živeti; sklenil
je v obupnosti postati ropar; toda vkljub temu
ni nehal vsak dan se priporočevati Mariji, kakor
ga je mati učila. Bil je radi svojih hudobij ob¬
sojen k smrti. Ko je bil v ječi in je imel pri¬
hodnji dan biti umorjen, je mislil na sramoto,
katero je zakrivil, na žalost svoje matere in na
bližnjo smrt, ki ga čaka, ter začel bridko jokati.

263

Ko je hudič videl žalost tega mladeniča, se mu
približa v lepi podobi in mu obljubi ga rešiti
smrti, če mu obljubi, kar mu bo rekel..Mladenič
obljubi. Reče mu hudič, naj se odpove Kristusu
in svetim zakramentom, kar mladenič tudi stori.
Nato hoče hudič, naj se tudi še odpove Mariji
in jo neha klicati na pomoč; nato pravi mla¬
denič, da tega ne bo nikdar storil, ter začne
klicati: O preblažena Devica, pomagaj mi ob
smrtni uri! Pri teh besedah zbeži hudič! — Na,
to je bil mladenič silno potrt radi greha, ki ga
je storil, ker je zatajil Jezusa, ter prosi Marijo,
naj mu sprosi resnično kesanje in milost sv.
spovedi. In ko je bil potem na morišče peljan,
pride do neke Marijine podobe, katero z navad¬
nimi besedami pozdravi: O preblažena Devica,
stoj mi na strani ob moji smrtni uri! — na kar
se mu podoba prikloni, kar so vsi pričujoči vi¬
deli. Nato prosi mladenič, naj se mu dovoli po¬
ljubiti podobo; pa od začetka se mu je zabra-
nilo in, ker je ljudstvo zahtevalo, se mu dovoli;
ko je pa mladenič, hotel poljubiti nogo podobe,
je podoba stegnila svojo roko in mladeniča tako
trdno prijela za njegovo roko, da ga ni bilo mo¬
goče odtrgati. Nato se zasliši od vseh strani
glas: Milost, milost — in bil je oproščen. Mla¬
denič se potem vrne v domovino ter lepo kr¬
ščansko živi in ohrani prisrčno ljubezen do Ma¬
rije, ki ga je rešila časne in večne smrti!

264

Molimo:

Spomni se, o premila Devica Marija, da še
še nikdar ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen,
ki je pod tvoje varstvo pribežal, Tebe pomoči
prosil in se Tvoji priprošnji priporočal. S tem
zaupanjem navdan hitim k Tebi, o Devica in
Mati; k tebi pridem in pred Teboj vzdihujoč
grešnik stojim, nikar ne zavrzi, o Mati Besede,
mojih besedi, temveč milostno slišaj in usliši me:
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
Amen ! (Češčena Marija trikrat.)

31. dan.

Častimo Marijo!

Na severo-zahodni strani Svete dežele stoji
imenitna gora Karmel, na katerej je nekdaj živel
prerok Elija. Na tej gori je zbiral učence ter jih
učil; in po njegovi smrti je bilo vedno nekaj po¬
božnih starcev na tej gori. Tudi v novej zavezi
je tega preroka posnemalo v prvih časih več
kristjanov, ki so precej po prvi binkoštni nedelji
po prihodu sv. Duha sprejeli sv. evangelij in se
podali v samoto na Karmelsko goro in tam v
votlinah prebivali, molili in spokorno živeli in
posebno Mater božjo častili, katero so, kakor
smemo za gotovo misliti, sami videli, ž njo go¬
vorili in občevali. Ti samotarci so postavili prvo
kapelico na čast Materi božji na Karmelski gori,
kjer je nekdaj prerok Elija videl svitli oblak, ki

265

je bil podoba preblažene Device Marije. Pobožni
kristjani, ki so po samotnih votlinah ha Karmelu
prebivali, so se v Marijini kapelici vsak dan
zbirali in so preblaženo Devico s petjem in dru¬
gimi pobožnimi vajami častili, zato so jim rekli:
Bratje naše ljube Gospe na Karmelski gori in ti
so ustanovili karmelski ali škapulirski red. Ta
red je bil v teku stoletij mnogo napadan, zani¬
čevan in lažnivo počrnjen, toda pod posebnim
varstvom Marije Device se je zopet povzdignil,
zlasti pod prednikom tega reda sv. Simonom
Stokom, Angležem v 13. stoletju, kateremu se je Mati
božja prikazala in mu izročila sv. škapulir v po¬
sebno znamenje svojega varstva ter mu obljubila
posebne milosti deliti vsakemu, kdor bo ta ška¬
pulir nosil in kake pobožnosti njej na čast opravljal;
med drugim mu je rekla: Kdor bo moj škapulir
nosil in v njem umrl, bo obvarovan večnega
ognja. Požneje pa se je še papežu Janezu XXII.
prikazala, in ga novih milost zagotovila za vse,
ki so udje škapulirske bratovščine in nosijo ta
škapulir in sicer milost, da bodo njihove duše,
če pridejo v vice, ker najhitreje, posebno pa prvo
soboto, iz vic rešene. Toda vsaka dobra stvar
ima svoje nasprotnike. Mnogi so to veliko pred¬
nost bratovščini odrekali; trdili so, da papež tega
ni potrdil, da je to sleparija, da bi Marija prvo
soboto po smrti rešila duše iz vic, ki s škapulirjem
oblečeni umrjejo. Toda papež Janez XXII. je z
apostolskim pismom potrdil prikazen Matere božje
in pravi: Jaz spoznam, odobrim in potrdim te

266

milosti na zemlji, kakor jih je podelil Kristus v
nebesih po zasluženju preblažene Device Marije."
Vse to so potrdili tudi še drugi papeži, kakor
Aleksander V. leta 1409, Klemen Vil. leta 1528.
Pavl IV. piše leta 1612: Krščansko ljudstvo naj
brez skrbi veruje, da preblažena Devica in Mati
božja Marija dušam škapulirske bratovščine s svojo
priprošnjo, z vsem svojim zasluženjem in z vsem
svojim varstvom na pomoč pride na njej posve¬
čeni sobotni dan, ako so se bratje in sestre v
ljubezni božji iz tega sveta ločili in so v svojem
življenju škapulir nosili, molitve k Materi božji
opravljali, po svojem stanu čisto živeli in cerkvene
poste izpolnjevali. Ta papež je dovolil, da so
smeli karmeliti ta nauk očitno oznanovati. Tudi
učeni papež Benedikt XIV., ki je vladal od leta
1740 — 1758 priča, da on to prikazen Marijino za
resnično spozna in da naj po njegovej misli vsak
to veruje. — Zares tolažilna in vesela je obljuba
usmiljene Matere božje, da bodo z njenim škapu-
lirjem oblečene duše obvarovane strašnega ognja
vic; toda dobro je treba pomniti, da se na to
veliko milost ne smejo zanašati oni grešniki, ki
v grehih predrzno naprej živč, pregrešnih zvez
nočejo raztrgati ter se grešnih priložnosti nočejo
varovati, pa mislijo, saj imam škapulir, in nič se
mi ni bati, saj ne bom pogubljen! Res je: s
sv. škapulirjem stopimo v posebno službo Ma¬
rijino in pod njeno posebno varstvo, toda z Ma¬
rijino obleko in kot Marijini služabniki moramo
svoje življenje po njeni volji vravnati; njena volja

267

pa se strinja z božjo voljo, ta pa je, da se sami
trudimo na zveličanje z molitvijo, zatajevanjem,
dobrimi deli, s čistostjo po svojem stanu, da
zvesto častimo Marijo in da se v milosti božji
ločimo iz sveta, kakor ste slišali poprej iz pape¬
ževih določil!

Nauk.

Iz tega, kar sem vam sedaj povedal, se učimo
zlasti dveh resnic; prva je, da so Marijo vedno
častili že precej ob začetku sv. cerkve, ko so jo
častili apostoli in ji cerkve zidali v čast, kakor
sv. Jakop v Sirakuzi, sv. Janez v mali Aziji, sveti
Peter v Rimu, in njeno češčenje tudi drugim pri-
poročevali; častili so jo prvi učenci apostolov,
kakor ste ravno danes slišali, častili so jo vsi
pravoverni in povsod od nekdaj; kjer se je spo¬
znalo in molilo najsvetejšo Ime Jezusovo, ondi
se je častilo tudi presladko Ime Marijino. Odkar
jo je pozdravil veliki angel Gospodov, od tistega
časa se je razlegala njena slava skozi vsa sto¬
letja, samo s tem razločkom, da se je to češčenje
vedno bolj razširjalo in množilo, enako potoku,
ki je pri izvirku le studenček, potem pa vedno
narašča in postane velika reka, bolj morju kot
reki podobna; častijo in poveličujejo jo sedaj po
vseh krajih zemlje dan na dan in vsak trenotek
pobožne duše, kakor je nekdaj sama na zemlji
poveličevala Boga; cerkve, soseske, cela kralje¬
stva se izročajo njenemu mogočnemu varstvu,
časte jo kralji in berači in ni je krščanske vasi ali

268

hiše, da bi ne imela Marijine podobe. Pridru¬
žujmo se tem pobožnim častilcem tudi mi, tako
da posnemamo njene čednosti, jo slavimo in
hvalimo radi njenih prednosti, se ji vedno pri¬
poročamo v vseh dušnih in telesnih potrebah in
se ji zahvaljujemo za vse nam podeljene milosti!

Druga vesela resnica za nas je pa ta, da
Marijo častiti nam je koristno in v dosego več¬
nega zveličanja naravnost potrebno! Poslušajte,
kaj pravijo v tej zadevi enoglasno vsi cerkveni
očetje! Sv. Anzelm pravi: Ni mogoče, da bi se
zveličal, kdor nima nobene pobožnosti do Marije,
in zopet je nemogoče, da bi se kdo pogubil
kdor se ji priporoča! Ravno to trdi sv. Antonin
in še posebno poudarja in pristavlja, da bo go¬
tovo zveličan vsak, ki Marijo stanovitno časti.
Naj si zapomnijo to tisti, ki na Marijino češčenje
malo drže in ga po nemarnosti opuščajo; po bese¬
dah cerkvenih očetov je torej nemogoče brez
Marijine pomoči zveličanje doseči. Sveti Albert
Veliki trdi: Vsi, o Marija, ki niso tvoji služabniki,
se pogube. In sv. Bonaventura kliče: Kdor Ma¬
rijino službo opusti, bo v grehih umrl! Kdor se
k tebi, o moja Gospa, ne zateka, gotovo ne pride
v nebesa! — Zato tudi sv. cerkev na Marijo ob¬
rača besede: Vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt,
t. j. pogubljenje. In sv. Rihard pravi: Marija je,
kakor kupčeva barka, vsi, ki niso v tej barki,
bodo v morju potonili! Še celo krivoverec Eko-
lampadij je imel mrzlo češčenje do Marije za
gotovo znamenje pogubljenja! —

269

Nasprotno pa kliče Marija vsem: Blagor mu,
kdor mene najde in mene posluša, ta najde živ¬
ljenje in prejme zveličanje od Gospoda! Zatorej
pravi sv. Ignacij mučenec: Gotovo se ne pogubi,
kdor prečisto Mater časti; in sv. Bonaventura kliče:
O moja kraljica, tvoji častilci uživajo že tukaj na
zemlji velik mir, in v večnosti ne bodo smrti
videli! — Nikoli se šeni zgodilo, in se tudi ne
bo zgodilo, zatrjuje sv. Blozij, da bi se kak po¬
nižen častilec Marijin, ki skrbno želi njej služiti,
večno pogubil! — In tako učijo tudi drugi učeniki!

Odtod pride tudi, da se hudič toliko trudi,
da bi kaki duši, ki jo je milosti božje oropal in
v greh zapeljal, vzel tudi pobožnost do Matere
božje! — Ko je Sara, Abrahamova žena, videla,
da njen sin Izak sprejema slabe navade od
Izmaela, otroka njene dekle, ko se je z njim igral,
je prosila Abrahama, svojega moža, naj izpodi
otroka z materjo vred iz hiše: Izženi proč deklo
s sinom (Mojz. I. 21. 10.)! Ona ni bila zadovoljna,
da bi samo sin zapustil hišo, hotela je, da Abraham
izpodi s sinom tudi mater, ker se je bala, češ,
sin bo hodil še mater obiskavat, prihajal v hišo
in mi mojega sina zapeljeval! — Tako dela tudi
hudič. On ni zadovoljen, da kaka duša izgubi in
zapusti samo Sina, Jezusa Kristusa, z grehom v
svojem srcu, temuč hoče, da naj zapusti tudi
Mater Njegovo: „Izženi proč Mater s Sinom", ker
se boji, da bi božja Mati s svojo molitvijo zopet
nazaj ne poklicala Sina v grešnikovo srce! In
prav ima, ker po soglasnem nauku duhovnih

270

učenikov in svetnikov grešnik kmalo zopet nazaj
dobi Sina božjega v svoje srce po posredovanju
nebeške Matere Marije, če jo zaupljivo časti!

Iz tega sledi in se sklepa, kako srečni so oni,
ki Marijo zvesto časte in ji služijo. O srečni vi
vsi, kateri ste po svojih dobrih starših ali boga¬
boječih učenikih ljubezen in zaupanje do Marije
v svojih srcih zadobili in ohranili; vcepite to če-
ščenje do Marije tudi svojim otrokom v srce;
nobeden dan, da, nobena ura v dnevu naj ne
mine brez kakega počeščenja Marije! Danes se
bomo sicer v tem mesecu od Marije poslovili,
pa le na videz, od njenega oltarja, — v resnici
pa bodimo vedno pri Mariji, ker ona je edino
upanje našega rešenja! — O kako nesrečni in
slepi so oni, ki nočejo častiti Marije, jej služiti, se
njej priporočevati, gorje njim, ki se celo sramu¬
jejo jej služiti ali njeni služabniki ali služabnice
biti; nemogoče je, da bi se zveličali! Kako ne¬
spametni so oni v sedanjih dneh, ki mrzlo ali
celo nič ne časte Marije in še celo zasramujejo
družbo Marijinih služabnikov in služabnic, ki se
trudijo Marijo svojo Mater častiti, kako se bodo
zveličali, pri kom bodo pomoči, tolažbe, upanja
in zagovornika iskali, kadar bodo pred ostrim
sodnikom stali? Kako nesrečni in slepi so tudi oni,
ki so že enkrat v družbo Marijinih služabnikov
ali služabnic vstopili, pa jo zopet nehvaležno za¬
pustili, češ, se bomo že brez tega lahko zveličali!
Motijo se; nesrečni in usmiljenja vredni so vsi,
kakor ste lahko danes iz besedi svetih očetov

271

spoznali! Marijo častiti, njej služiti, njej se vedno
priporočevati se pravi škit in zagotovilo zveli¬
čanja z seboj imeti; Marijo zapustiti, se njeni
službi in prošnji odpovedati, se pravi v službo
satanovo in pogubljenje stopiti, karspričuje sledeči

zgled.

Sv. Alfonz piše, da sta v letu 1604 živela dva
dijaka, ki sta, mesto da bi si nabirala vednosti in
znanosti, rajši stregla grešnim strastem. — Ko sta
neko noč oba z neko nesramno žensko grešila,
je šel eden, Rihard z imenom, domov, medtem
ko drugi še ostane v nesramni hiši! Ko se Rihard
vleže spat, se spomni, da je oozabil po svoji
navadi odmoliti nekaj „češčenamarij“. Ker je bil
močno truden, bi bil tudi sedaj najrajši opustil
molitev, pa vkljub temu si dela silo in opravi
brez posebne pobožnosti napol v spanju svojo
molitev. Ko nekoliko časa spi, zasliši hkrati mo¬
čan ropot na vratih, in na to vidi, ne da bi se
bila vrata odprla, svojega tovariša pred seboj
stati, ki je bil strašan pogledati. Kdo si? za¬
kliče prestrašen? Ali me ne poznaš? odgovori
oni. Pa kako je to, da si tako izpremenjen, ti
izgledaš kakor hudič! Oh jaz nesrečni sem po¬
gubljen. Pa kako se je to zgodilo, vpraša Rihard.
Vedi, pravi zavrženec, ko sem ono zloglasno
hišo zapustil, se zažene hudič v mene in me
umori, moje truplo leži na cesti, moja duša je
pa v peklu. Vedi pa, da ravno ta kazen je čakala
tudi tebe, pa radi nekaj malo „češčenamarij“, ki

272

si jih izmolil njej v čast, te je prebiažena Devica
rešila. O srečen, če to svaritev, za katero se
imaš ravnotako Materi božji zahvaliti, prav iz¬
koristiš. Potem razgrne izgubljenec svoja oblačila
in pokaže tresočemu se mladeniču ogenj in kače,
ki so ga mučile, in nato  zgine! Ubogi mladenič
začne silno jokati in se s svojim obrazom vrže
na zemljo ter zahvali Marijo svojo rešiteljico! Ko
je potem premišljeval, kaj naj bi storil, da bi
bogoljubno življenje pričel, sliši hkrati, da zvoni
v bližnji frančiškanski cerkvi k jutranjicam. Bog
hoče, da se spokorim, je klical in urno teče v
samostan, kjer prosi za sprejem. Pa ker je bilo
njegovo slabo življenje znano, so mu vstop od za¬
četka odrekali a ko je zdihovaje in jokaje pri¬
povedoval, kaj se mu je pripetilo in ko sta še
dva patra resnično našla na ulici osmojeno in
črno truplo njegovega prijatelja, je bil brez ugo¬
vora sprejet v samostan. Zgledno lepo je v redu
živel, se pozneje podal kot misijonar v Indijo in
prišel celo na Japonsko, kjer je našel srečo, daje
živ zgorel in postal mučenec za svojo vero!

Molimo:

O Marija, premila majnikova kraljica! Do¬
končali smo z božjo in Tvojo pomočjo letošnje
šmarniško opravilo pred Tvojim ozaljšanim oltar¬
jem; morebiti ne bomo imeli več milosti ga še
kdaj tu na zemlji obhajati, zatorej nam izprosi,
da ga bomo potem s Teboj združeni na večno
praznovali pri Tvojem Sinu v Njegovem in Tvojem

273

kraljestvu! Res je, o usmiljena Mati, da nisem
vreden Tebe klicati, pa ker upam, da me Ti lju¬
biš in moje zveličanje želiš, mi izprosi milost, če
je prav moj jezik omadeževan, da bi mogel Tvoje
presveto in mogočno Ime vedno na pomoč klicati,
ker Tvoje Ime je pomoč živečim in zveličanje
umirajočim! Stori, da bo Tvoje Ime vedno na
mojem jeziku. O Marija, o Marija, stoj mi ob
strani, kadar Te kličem, v vseh izkušnjavah, ki me
utegnejo zadeti, v vseh potrebah in stiskah, ki
bodo prišle nad me; ne pusti, da bi kdaj Tebe
pozabil, ali pa, da bi Ti mene zapustila, zlasti pa
ob moji poslednji uri! Četudi vsa druga imena
pozabim, daj mi, da le Tvojega presladkega Imena,
in presvetega Imena Tvojega Sina Jezusa, ne po¬
zabim; vajini presveti Imeni naj živita vedno v
mojem in v srcu vseh ljudi do konca dni, da
vedno na nju mislim in ju vedno na pomoč
kličem! — Toda nisem še zadovoljen, da bi le
vajini presveti Imeni vedno imel v spominu, rad
bi vaju tudi prisrčno ljubil, torej mi tudi to milost
izprosi o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija! — O moj ljubi Jezus, Ti moj Od¬
rešenik in Zveličar, in Ti ljuba Mati Marija, kadar
se bo moja smrtna ura bližala, tedaj mi dodelita
milost radi vajinega zasluženja, da bodo moje
poslednje besede, katere še želim ponavljati: Jaz
vaju ljubim, o Jezus, o Marija, Vama izročim
svoje srce in svojo dušo! Amen.

(Češčena Marija trikrat.).

18

/


Lavretanske litanije Matere božje.

Gospod, usmili se nas!
Kristus, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za nas!
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati deviška,

Mati ljubezniva,

Mati čudovita,

Mati dobrega sveta,


Mati Stvarnikova,

Mati Odrešenikova,
Devica najmodrejša,
Devica častitljiva,
Devica hvalevredna,
Devica mogočna,
Devica milostljiva,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,
Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,

Roža skrivnostna,

Stolp Davidov,

Stolp slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja zaveze,

Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,
Kraljica apostolov,
Kraljica mučencev,
Kraljica spoznavavcev,

276

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta,
Kraljica presvetega rožnega venca,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi
nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas,
o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij VII. 30. sept, 1817.)

Molitev k Materi božji.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja
Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v potreb h,
temuč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častit¬
ljiva in blagoslovljena Devica, naša gospa, naša
srednica, naša besednica! S svojim Sinom nas
spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči!

V.  Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo:  Podeli nam, svojim služabnikom,
prosimo, Gospod Bog, da se bomo vedno ve¬
selili zdravja na duši in telesu in da bomo po
častitih prošnjah presvete Marije vselej Device
sedanje žalosti rešeni in večnega veselja deležni.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

277

Cerkvene antifone

in prošnje do Matere božje.

Od velike sobote do prve pobinkoštne
nedelje.

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja. Zakaj On, ki
si ga bila vredna nositi, aleluja.

Je vstal, kakor je rekel, aleluja.

Prosi za nas Boga, aleluja.

V.  Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
O.  Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo:  O Bog, ki si z vstajenjem svo¬
jega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, svet
razveselil; daj, prosimo, da po njegovi Materi
Devici Mariji dosežemo veselje večnega življenja.
Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Od prve pobinkoštne nedelje do adventa.

Češčena bodi, Kraljica, Mati milosti, živ¬
ljenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena. K
tebi vzdihujemo žalostni in objokani v tej solzni
dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje mi¬
lostljive oči v nas in pokaži nam po tem revnem
življenju Jezusa, blagoslovljeni sad svojega te¬
lesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija.

V.  Prosi za nas sveta božja Porodnica!

O . Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

278

Moli  m o : Vsemogočni, večni Bog, ki si
telo in dušo častite Device in Matere Marije, da
bi vredno prebivališče tvojega Sina biti zaslužila,
s pomočjo svetega Duha pripravil, daj, da bomo,
ki se njenega spomina veselimo, po njenih mi¬
lostljivih prošnjah prihodnjega zla in večne smrti
rešeni. — Po istem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Molitev k svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga je
Gospod postavil nad svojo družino.

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O.  Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molitev za vse potrebe.

(Moli se po litanijah ob nedeljah in praznikih; na
predvečere se primerneje izpušča.)

Ponižno te prosimo, Gospod, razveži mi¬
lostno naših grehov vezi, in po prošnjah svoje
izvoljene Matere, ljube Device Marije, in vseh
svojih svetnikov ohrani nas svoje služabnike,
naše dobrotnike in naše družine v vsej svetosti.
Očisti grehov in hudobije vse naše sorodnike
in prijatelje in napolni jih z lepimi čednostimi.
Podeli nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne
in nevidne sovražnike in odženi vse hude želje.
Daj nam zdravo vreme in dobro letino. Skaži
milost našim prijateljem in neprijateljem. Obvaruj
tg duhovnijo z vsemi, ki v njej prebivajo, kuge,

270

lakote, vojske, ognja, potresa in povodnji; in
podeli milostljivo vsem vernim kristjanom, živim
in mrtvim, v nebeškem kraljestvu večno življenje,
mir in pokoj.

Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja I., vso našo duhovsko in svetno
gosposko in krščansko ljudstvo vseh nadlog in
vsega hudega. In tvoj blagoslov pridi iz nebes
na nas in ostani vedno pri nas. Po Gospodu
našem, Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj.

O.  Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.) Čast
bodi.

Cerkvene molitve o praznikih.

1. Vnebohod.

O kralj veličastva, Gospod moči, ki si se
danes zmagoslavno vzdignil nad vse nebeške
višave, ne zapusti nas sirot, temuč pošlji nam
od Očeta obljubljenega duha resnice, aleluja.

V.  Gospod v nebesih, aleluja.

O.  Si je pripravil sedež, aleluja.

280

Molimo: Prosimo vsemogočni Bog, daj
nam, ki verujemo, da je tvoj edinorojeni Sin, naš
Odrešenik, današnji dan šel v nebesa, da bi tudi
mi s svojim duhom prebivali v nebesih. — Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

2. Binkošti.

Danes je dopolnjenih petdeset dni, aleluja;
danes se je Sveti Duh v ognju prikazal apo¬
stolom in jim je dal svoje darove; poslal jih je
po vsem svetu oznanjat in pričevat: Kdor bo
veroval in bo krščen, bo zveličan, aleluja.

V.  Oznanjali so apostoli v raznih jezikih,
aleluja.

O.  Velika dela božja, aleluja.

Molimo.  O Bog, ki si današnji dan srca
vernih po razsvetljenju Svetega Duha učil, daj
nam, da bomo v istem Duhu spoznali, kaj je
prav, in se vedno veselili njegove tolažbe. Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

3. Presveto Rešnje Telo.

O sveta večerja, v kateri se prejema Kristus,
obhaja spomin njegovega trpljenja, napolnjuje
duša z milostjo in nam deli zastava prihodnje
slave. Aleluja.

281

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. Aleluja.

O.  Ki ima vso sladkost v sebi. Aleluja.

Molimo.  O Bog, ki si nam v čudežnem
zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj
nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa
in tvoje krvi tako častiti, da bomo sad tvojega
odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kra¬
ljuješ od vekomaj do vekomaj.

O. Amen.

KAZALO.

Predgovor.

1. dan: Marija — Devica najmodrejša

2. , „ — brezmadežna zarija

3. „ „ — otrok

4. „ „ —  Devica v templju I,

5. „ „ — Devica v templju II

6. „ „ — nevesta . . .

7. „ „ — zakonska žena

8. „ „ — in angelj . .

9. „ Marijin — odgovor . .

10. „ Marija — in Elizabeta .

11. » » — na hudi poskušnji

12. „ „  — božja Mati . .

13. „ „ — in meč bolečin

14. „ „ — na begu v Egipt

15. „ „ — zgubi Jezusa .

16. „ „ — modra gospodinja svete družin

17. „ „ — zapuščena vdova

18. „ „ — med svati v Kani

19. „ „ — na križevem potu

20. „ „ - pod križem . .

21. „ „ — in mrtev Jezus .

22. „ „ — ob Jezusovem pogrebu

23. „ „ — ob vstajenji in vnebohodu Go¬

spodovem

24. „ „ — in sv Janez

25. „ Marijina — smrt . .

26. „ Marijini — pogreb . .

27. „ Marija - v nebesa vzeta

28. „ „ — Kraljica . .

29. „ „ — Mati milosti

30. „ . — naša srednica

31. „ Častimo Marijo . . .

Lavretanske litanije in molitve

Stran

1

10

18

27

37

43

51

58

65

73

82

89

95

103

111

120

128

135

144

153

164

173

182

194

204

214

225

234

246

255

264

274


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000524861

V natisek je dovolil preč. knezoškofijski ordinarijat
ljubljanski z dne 30. avgusta 1906, št. 3982.

Predgovor.

J\adar odleze pusta zima in nastopa ljuba
spomlad z gorkimi solnčnimi dnevi, se vzbuja vsa
narava iz trdega spanja k novemu življenju; zopet
se oglasijo ptice pevke, in pestre cvetlice poženo iz
ozeblih tal ter napolnjujejo z lepimi cveti in duhom
vso zemljo. Vse vstaja k novemu življenju. Pa kakor
se godi v naravnem, enako tudi v dušnem kraljestvu!
— Vsaka verna duša se premlaja in vstaja k no¬
vemu duhovnemu življenju ob mili spomladi, saj
jo vsaka travica spominja oživljajočega in mogoč¬
nega Stvarnika, ter jo sili misliti na premodrega
Boga, Ga občudovati in moliti; pa ravno tako jo
spominja tudi na prečisto Devico in Mater Njegovega
Sina, na skrivnostno rožo, preblaženo Devico Marijo!
Zopet se proslavlja po širnem svetu Marija-Kraljica
majnikova; zopet se časti Ona kot vzor naj lepšega
krščanskega življenja, zopet se obnavljajo njej v
čast spomeniki po krasnih cerkvah in domačih hišah,
ter se tako spolnjujejo njene preroške besede:  »Odslej
me bodo poveličevali vsi narodi /« — Nebeški Kraljici
želim tudi jaz skromen spominek postaviti. Zbral
in uredil sem za vsak dan meseca maja premiš¬
ljevanja o njenem življenju na zemlji {od 2, — 28. d.)

1. dan.

Marija — Devica najmodrejša.

Kralju Salomonu se Bog v sanjah prikaže
in mu veli: „Prosi si kar hočeš, da ti dam.“ Sa¬
lomon pa prosi Gospoda: „Daj tedaj svojemu
alapcu podučljivo srce, da more soditi tvoje
ljudstvo in razločevati med dobrim in hudim."
In všeč je bila ta prošnja Gospodu in mu reče:
„Ker si prosil take reči, in si nisi prosil veliko
duš, ne bogastva, in ne smrti svojih sovražnikov,
temveč si prosil modrosti in razumnosti, glej, storil
ti bom po tvojih besedah, in ti dal modro in
razumno srce tako, da nihče pred teboj ni bil
tebi enak, in tudi za teboj ne bo vstal. Pa tudi
česar nisi prosil, ti bom dal, bogastvo namreč
in slavo, da nikogar ni bilo tebi enacega med
kralji vse poprejšnje dni.“ (II. Kralj. 3. 5—14).

l

3

z njo se ne more primerjati ne bogastvo, ne čast,
ne dolgo življenje!" (Prip. 3. 13—).

V čem pa obstoji prava nebeška modrost?
Prava modrost je, da si želimo, in se z vso
močjo prizadevamo, le Bogu dopasti, Bogu slu¬
žiti, ter si tako večno zveličanje pridobiti. „Za-
četek modrosti je — strah božji." (Modr. 1.1.)
— Mojzes je rekel Izraelcem (V. Mojz. 4. 6.):
„Spolnujte zapovedi, in ravnajte se po njih, to
vam bodi vaša modrost, in razumnost vpričo vseh
narodov!" —

Prava modrost nas uči tedaj bolj skrbeti za
nebeško, nadzemeljsko, — kot za posvetno; za
večno bolj — kot za časno; za potrebno bolj,
kot za nepotrebno, kakor je Zveličar rekel: „Le
eno je potrebno, iščite pred vsem božje kralje¬
stvo in njegove pravice, vse drugo se vam bo
privrglo!" (Mat. 6. 33.) — Ta modrost se pa raz¬
odeva na tri načine, in sicer 1. v skrbi za
dušno lepoto in zveličanje; 2. v pametnem gos¬
podarstvu s časnim blagom in 3. v dostojnem
občevanji z bližnjim. V tem trojnem pomenu
nam je Marija učiteljica vse modrosti. Poglejmo
toraj nanjo — kako?

1 .

Marija je najprej in najbolj skrbela za dušno
lepoto in zveličanje, in sicer tako, da je a) modro
čula nad seboj. Že v zgodnji mladosti obljubi
Bogu deviško čistost, ker je spoznala, da je de¬
viški stan boljši in višji od zakonskega. V tiho

1 *

5

sicer revno in ubožno živela, toda s pridnimi
in poštenimi rokami si je toliko prislužila, da ji
stradati ni bilo treba; njene roke so bile proste
in čiste vsake krivice, po krivih, grešnih in zvi¬
jačnih potih si bogastva ni iskala, pa ga tudi
ni želela, vedela je, da je boljši kos suhega
kruha z dobro vestjo, kot pečenka z grehom
pridobljena, vedela, da je bolj modro se s pre¬
prosto rašovino oblačiti in poštenost ohraniti,,
kot pa v svili hoditi, in svojo dušo z grehom
obtežiti. 2. Marija je z svojim premoženjem
modro gospodinjila in ga z reveži rada delila.
Izročilo nam pove, da je še celo darove sv. treh
Kraljev večinoma med siromake in uboge pastirčke
razdelila in si rajše zlato dobrih del telesnega
usmiljenja za večnost hranila kot zemeljsko zlato!
3. Pa Marija je znala v revščini in pomankanju
tudi trpeti. V revščini živi in ne hrepeni po bo¬
gastvu in časti svojih prednikov kralja Davida
ali Salomona; v revščini se nahaja, pa se ne pri¬
tožuje, — in je v svoji revščini bogata, ker je za¬
dovoljna, in jo dobra vest z sladkostjo napaja! —

3.

Pravo nebeško modrost, katere se od Ma¬
rije učimo, nam je pa ona slednjič pokazala v
občevanju z bližnjim. — 1. Bila je Marija lju¬
bezniva, prijazna, postrežljiva do vsacega; pri¬
zanesljiva in odpustljiva do svojih zaničevalcev,
do nespametnih, hudobnih in sirovih ljudi, ker

6

je bila sama premodra; ni jim grozila, se nad
njimi togotila, jezila, šibe božje nad nje klicala,
temveč za njihovo poboljšanje in pravo spoznanje
Boga prosila! — 2. Marija je sicer malo go¬
vorila; le nekaj malo Marijinih besedi so nam
evangelisti zapisanih pustili, pa te so tako pre¬
mišljene in visoke modrosti, da jih občudujejo
vsi narodi do skrajnih krajev zemlje! Taka je
bila modrost Marijina v življenju! —

Sv. pismo stare zaveze nam našteva veliko
modrih mož in ženit. Hvali Abrahamovo modrost,
ker je trdno veroval in zaupal božjim obljubam;
hvali Jobovo modrost, ker je v hudem trpljenju
in poskušnjah poveličeval in hvalil božje ime;
hvali Jožefovo modrost, ker je v rodovitnih le¬
tinah žitnice napolnil za slabe in nerodovitne
letine, in Egipčane in sosednje dežele rešil, da
niso lakote poginili. Na široko in daleč je slo¬
vela Salomonova modrost, da je celo kraljica
iz Sabe prišla poslušat in občudovat njegovo
modrost. Hvali modrost Nabalove žene Abigajle,
ker je vedela Davidovo jezo ukrotiti, in veliko
nesrečo od svoje hiše odvrniti. In Jezus hvali
petero modrih devic, ki so si preskrbele olja v
svoje lampice; toda modrejša kot Abraham, Job,
Jožef in Salomon; modrejša in razumnejša kot
Abigajla, in petero modrih devic je bila Marija,
Devica najmodrejša, česar se bomo še v pri¬
hodnjih Šmarnicah prepričali. Za danes torej le
premislimo, koliko smo mi Mariji podobni v
tem, kar smo danes o njej slišali.

8

dušo pri tem zgube! Kaj hočete s krivičnim
blagom? Kakor prah se raznese, in otroci ali
dediči morajo za grehe staršev trpeti! Grozno
se goljufate, če po grehu in krivici bogastvo
skupaj spravljate. Morda se bojite, da bi ne
mogli živeti, če niso vse shrambe natlačene; in
če po krivični poti ali zvijači kak krajcar dobite,
menite, kdove kako modro jo zadenete, toda
slaba je taka kupčija, če duša pri njej škodo
trpi, duša je več vredna, kot vsi zakladi sveta.
Cahej je bil pripravljen vsako krivico štirikrat
povrniti, in modro je mislil. — Od svojega
premoženja radi kaj ubogim in potrebnim po¬
delite , kar ubogim daste, ne bo nikdar brez
plačila ostalo. — Vi pa, ki ste v rtvščini in po-
mankanju, pa tudi po Marijinem zgledu uboštvo
v božjo voljo vdani prenašajte, kakor pravi
sv. Frančišek Sak: „Ne sramuj se ubog biti, ali
vbogajme prositi; kar se ti da, ponižno vzemi,
in krotko potrpi če ti odrečejo! Spomni se po¬
gostokrat popotovanja naše ljube Gospe Matere
Marije v Egipt, koliko pomanjkanja, zaničevanja in
težav je ondi pretrpela! — Sploh pa občujte vsi
med seboj po zgledu Marijinem prijazno in priza¬
nesljivo, ne kolnite, ne togotite se, ne govorite
praznih besedi, še manj pa laži in obrekovanj,
ne presojajte hudobno dela svojega bližnjega, da
sami sebe ne obsodite, temuč imejte med seboj
pametne in modre pogovore, ki bodo vam in
vašemu bližnjemu k sreči in zveličanju pomagali
kakor boste iz naslednjega zgleda sprevideli: