List 14.
Gospodarske stvari.
0 zadevah nove cenitve zemljiškega davka.
Kar so „ Novice" v 12. listu okrajnim komisijam na srce položile, ni bil glas vpijočega v puščavi. Hvaležni dopisi, ki smo jih na oni^ razglas prejeli, nam kažejo, da smo jim vstregli. Častit gospod neke do-lenske okrajne komisije je, gled6 na to, kako malo so o cenitvi različnih pridelkov nekteri odborniki zvedeni, popolnoma potrdil nasvet „Novic", naj bi se okrajne komisije cele dežele pogovorile in porazu-mele med seboj, da vedinstvu postopajo, vsaj gr6 v tem delu za enako razmero ene dežele in za razmero med druzimi deželami. Al okrajne komisije so raztresene po deželi, tako, da razgovor med njimi ni mogoč, čeravno bi bil silno potreben. Zato želi omenjeni gospod, naj bi „Novice", kterim je pravična razmera zemljiških davkov živo pri srcu, svetovale pot, kako bi se mogli ti razgovori posamesnih okrajnih komisij doseči.
„Novice", kterim odnekdaj na čelu stoji napis gospodarskega lista, ne morejo zdaj o tem prevaž-nem času, ko se dela nova podlaga gruntnemu davku, rok križema držati; naša dolžnost je tedaj, da na ono željo odgovorimo, kar mislimo, da bi peljalo k zaželenemu cilju.
Gospod dopisnik iz Dolenskega ima prav, ako trdi, da po deželi raztresenim komisijam ni mogoče se v razgovore spuščati. Al ta razgovor, ki bi se sukal le okoli glavnih načel in okoli tega, da bi se razodele posebne razmere v vsakem okraji, lahko bi se dosegel s tem, da bi vsaka okrajna komisija enega svojih najbolj izvedenih odbornikov poslala v Ljubljano na odločeni dan. Malih stroškov potovanja se gotovo nobena komisija ne bode strašila, ker gr6 za silno važno, veliko stvar.
Ako se ta naš n a s v ž t odobri od dotičnih komisij, prosimo, naj nam vsaka komisija to blagovoli naznaniti, in bomo potem radi skrbeli, da se ta shod v Ljubljani dovrši, in to kmalu, ker skrajni čas je za take razgovore.
Takih razgovorov ne prepoveduje nobena postava; visoka vlada sama želi resnico izvedeti; gotovo pa tudi v6, kako težavno je, da se vse komisije zavedajo, kako se imajo svojega posla lotiti, da se resnica dožene.
Iznova pa ponavljamo klic: ne dremajte zdaj, gospodarji! da ne bode prepozno. „Vigilantibus jura!" pravi že stari pregovor.