Sveti Matija. (Legenda.) Smili Bog se, kakšno žalovanje! Ali joka mlada sirotinja, Ki zagrebli staro so ji materi Ali plače siva kukovica. Ki červičev truma jo končuje? Ne žaluje mlada sirotinja, Ki zasuli staro so ji mater, Ne ne plače siva kukovica. Ki ne more več si pomagati 5 Solze toči pri zibeli mati. Pri zibeli svetega Matija. Boga prosi ino vse svetnike. Pomagali da bi odverniti, Odsodile kar mu rojenice. Nič ne čuje prenedolžno dete, Nič ne čuje, v Bogu sladko spava. — Dete naglo zrastlo je cveteče, Kot konoplje na širokem polji. Vsi ljudje so verlo ga ljubili, Ga ljubili in povsod hvalili. Ali bolje mati je ljubila Svoje dete , svetega MJtija. Kadar kruha ona mu dajala, Vsaki pot se britko je zjokala. „Le povejte moja blaga mati, Kaj teži vam serčice premilo , Solze vedno sili vam v očesi. Kaj uzrok je vaših tužnih stokov? Ako kriva rev sina je tega. Bog gotovo hoče pomagati, Z žalostjo ak to serca ne polni, Kruh zakaj mi močite s solzico?* Milo mati dete pogledava. Solze toči, nič, ne progovarja. „Oj Boga mi! moja stara mati! Da z molčanjem nočete lagati!" „„Sinko dragi! s kletvijo priganjaš Govoriti svojo sivo mater! O j ! da nikdar bi se ne zgodilo!"" „,,Govorite, Bog če pomagati!" „,,Oj! da nikdar bi se ne zgodilo, Odsodile kar ti rojenite, Božje dekle, blažene sestrice. Da jemal boš meni ti glavico. In umoril svojega očeta."" Svojo mater za roko poprime , Tugujočo mnogokrat poljubi, Pa začne ji lepo govoriti: „Greh je velik ubijati mater, Umoriti strašno je očeta! Al obema jemlje kdor življenje Naj se gadje , kače in modrosi Ovijajo mu krogi života. Mučijo ter ga v peklu na večno. Kazni tej , da, mati, jez odidem* Moram daleč se od vas ločiti. U deželo pojdem jez deveto. Daleč je, da veter omaguje Preden more trate nje doseči, Ter nazaj ne upa se podati. Nikdar raji živih vas ne vidim , Da jez mogel bi vas umoriti." (Konec sledi.) — 276 — Sveti Matija. (Legenda.) (Konec.) Blagoslova še poprosi mater In objame svojega očeta, Ki poslušal je molče na strani, Ter z ličesa brisal si solzice. Srečno hodil sveti je Matija Popotaval tri je cela leta, Preden vidil deželo deveto. V nji ustavi se in srečo najde, Srečo najde in ženo bogato. Že minulo je deseto leto. Kar se ločil sveti je Matija, Ino šel u deveto deželo. „Eno dete le nama podaril Premogočni Bog je , ljubi možjmoj y Težka leta tlačijo že naj i, Ino smert več daleč ni gotovo. Preden da se ločiva iz sveta. Vidila bi rada sina enkrat, Enkrat še na serce stisnila ga. Pojdi, greva v deveto deželo, V gostje greva k svojemu sinovu", Reče mati svetega Matija. Berž na potvo vzdigneta se daljno, Gresta v gostje k svetemu Matiju. Cez tri leta prideta v deželo, U deželo, kjer nju sin prebiva. Sprejme lepo nji sinaha mlada, Streže jima s kruhom, vinom sladkim* Pa, ker trudna pota dolzega sta, V lastno pelje posteljo ju belo, Pride z lova da sveti Matija. Srečno kakor še poprej nikoli Se na lovu sreča mu obrača; Tri ustrelil hitre je košute. Zalezuje že ceterto plašno. Ali sreča babica ga stara, Stara baba, spremenjeni zlodi. Nagovarja lovca mi tako-le: „Dansi srečno pač ti streljaš zveri r Pa doma pri ženi drugi spava". Mutno lovec babo pogleduje , Prevariti vragu se ne dade: „Govore, kar babe, ni resnica". Za košuto še bolj jo podviza. Dedček sivi kmalo ga srečuje, Pa tako-le lovcu beseduje: »Oj Matija! ti loviš košute, Ženo drugi ti sramotno ljubi". Sinila mu v lica černa kri je, Zabolela ljuto ga je glava, Prevariti dade se vragu. „Kar možje mi stari govorijo, Prav'jo, da gotova je resnica". Ustreljenih se košut ne spomni, Ki ostale so červom za hrano. Proti domu tekal je serdito, Pod nogami, da se zemlja tresla, Ino skoči v spavnico s sekiro. Moško glavo viditi pri ženski, Zavihti na kviško z desno roko Ter udari po obeh s toporom, Da u strop je švignila kri černa; Nič ne gleda, naglo se oberne, Spavnico ter hoče zatvoriti. Al na pragi srečala ga žena, Pa prijazno moža nagovarja : „Oj Matija! pač drage gostove, Tvoje starše , dansi tu imava". Hudo glava ga je zabolela, Ino zdihne britko s tihim glasom: „Odsodile kar ste, sim dopolnil!" Josip Novak. — 280 —