Borislav Radovič (1935):
RAZUMEVANJE O DREVESU
Ti, ki gledaš drevo, kako raste
Ali ponika
V navpičnem počitku,
In ki živiš to dvojno podobo
Nedokončano v njenem trganju,
Boš znal
Ne biti ne mučenik ne krvnik,
Samo posrednik, kakor tole drevo,
Med temo in svetlobo, vsega
Kar si in kar nikoli ne boš,
Boš zmogel ohraniti, nekoč
Ko se boš moral tudi sam odrešiti,
Vso svojo ljubezen za ta praznik premoga?
USTA STRAHU
Razklana od tolikšnega molčanja (ali kar kratko in malo razklana) se krivi v bledici neka razpoka, brezzobo se razteguje in poveša na obeh koncih, njuna nasproti ležeča loka pa se napenjata v krču, ki spominja na gnus, vse dokler ne zazija črna luknja in se ne izoblikuje ohlajena površina maske, katero potem poljedelci in vrači nosijo ob svečanostih, da bi tako še bolj mračno odmevala spačena praznina, ki se na njen krohot ne oglasi več niti en sam spovrženi bog.