VEČER UMETNIŠKE BESEDE
šolski nastopi so zanimivi predvsem zategadelj, ker dajo brez nepotrebnih komentarjev in pojasnil zelo stvarno in neponarejeno sliko o tem, koliko so primerna vzgojna načela, po katerih oblikujejo vzgojitelji podobo mladega rodu; ob konkretni temi se preizkusi koncept šole in ob nastopu študentov vidimo, koliko in kako uspešno pedagog odkriva in razvija individualni talent. V tem smislu večer umetniške besede pod strokovnim vodstvom M. Šaričeve' ni bil slabo izbran; lirika je zaradi svoje izrazito intimne narave in krhkosti zelo občutljiva za pravilno interpretacijo in vsakršne nasilnosti se kažejo zavoljo tega v zelo očitni in poudarjeni obliki. Se posebej je preizkus mikaven, kadar gre za širok izbor pesnikov, ki vsak s svojim posebnim individualnim svetom terja pozorne idejno vsebinske analize in je treba v naglih preskokih poudariti vse drobne črte, ki so značilne za pesnikovo umetniško podobo.
Večer umetniške besede Akademije za igralsko umetnost je bil pripravljen po drugih načelih. Režijski koncept idejni analizi ni posvetil posebne pozornosti. Zakaj namesto da bi skušal izluščiti iz pesmi tiste enkratne črte, ki so značilne za intimni avtorjev odnos do sveta in ki predstavljajo njegovo osebno noto, je iskal neke splošne črte; nikakor ni bilo zgolj naključje, da so si pesniki postali zelo podobni in da smo namesto bogatega čustvenega spektra zasledili le dva tona, ki sta se vztrajno izmenjavala: sladkobno sentimentalnega in retorično patetičnega. Torej dve »čustvi«, za kateri je značilna ponarejenost: patos je nepotreben in revolucionarnemu zanosu tuj, milobno, cukreno »občutje« pa je sploh neresnično in je umetno vneseno v pesmi in se človeku upira, kot se mu upirajo ponarejena čustva nasploh, ker so zgolj samovšečna poza, ki naj kaže neko »čustveno« občutljivost in naj služi neki lažni »človečnosti«. Tudi kolikor bi se pojavili taki estetsko brezpomembni elementi v posameznih pesmih, bi jih bilo potrebno zabrisati in jih diskretno obiti, ne pa jih hipertrofirati in jim dajati nenaravne poudarke. Tako bi izgubili pesniki v opisani interpretaciji skorajda ves svoj lirični fluid in postali sivo enolični; k sreči je njihova izpoved, položena v besedilo, energično demantirala take poskuse. Posledice pa so bile nujne: pojavila so se tista mučna nesoglasja, ko je beseda govorila eno, interpretacija pa drugo.
Seve se ni zgodilo slučajno, da je imel ta večer umetniške besede tako podobo. Za tem, da so bili domala dosledno vsi pesniki ponarejeni in okrnjeni,
> Javni nastop slušateljev Akademije za igralsko umetnost v Križankah.
92
se skriva vendar nazor o odrski umetnosti, nazor, ki mu idejna analiza ni važna, ampak mu je važna le »visoka« forma, ki da se skriva v zanosno privzdignjenem recitativu, krčeviti mimiki in prenapeti dikciji. Esteticističnemu nazoru o tovrstni »čisti« lepoti na visokih koturnih tudi s povsem formalnega vidika ni težko ugovarjati.
Mučno je le, da smo gledali slušatelje, ki so nekateri izven okvira Akademije za igralsko umetnost kazali že dovolj obetajoče individualne poteze, kot poslušne marionete nekega forsiranega koncepta, anemičnega in že zdavnaj preživelega.
Marjan  Brezovar
93